Hroma

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Hroma
Lojze Golobič
Izdano: Vigred 7/4 (1929), 15–17
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Od sedmih let ji sedi v nogah bolezen in ne izleze več iz njih: zagrizla se je v kosti in gloda mozeg. Skoz beli dan in skoz črno noč: gloda, gloda ... Žolt gnoj izmetava skozi široke rane v krpe.

»Kostna jetika!« jo je obsodil zdravnik na smrt. Še je mrklo dostavil: »Noge poj žago ali v desetletno umiranje!«

»V umiranje!« je deklica zaplakala. In voz jo je odpeljal na domačo postelj — — —

Pa je bila Štefica nekoč ribica v zeleni vodi: zdrava, živa. Lepo dete, da so kume v selu vedele: Umrlo bo od lepote in žive krvi; ne bo videlo dvajsetih let. Ej, kadar je zažgolela v igri in pesmi, je vse prisluhnilo: ljudje, ptice in drevje; tako ne poje človek, čudežna tičica poje, ki se je v nebo zamaknila. In ko so te njene sinje oči, večno mokre, večno srečne, zaprosile, si dal, pa ako si šel v polnoč iz zemlje grebst. Zlato dete, Štefica.

Sinil je tepežni dan. Ves mesec je štela: še trideset noči ležem spat, še deset, še pet — in nič več. Oj, nič več, ker to noč ne bom zaprla oči, da ne preslišim petelina. Rano v jutro, da me mama ne spazi, zlezem na okno, po brajdi na kamen. In potlej frrr — zletim k Paščevim tepežkat. Tam dajo orehov, lešnikov, jabolk in groš. Samo tam tako. Potem se zopet vrnem po rogovih nazaj. Mama ne bo vedela za moje tepežkanje ...

Štefica čaka jutra. Dolga večnost se vleče skozi njeno glavo. Vročina se ji kuha v krvi, strah, nemir; znoj ji moči celo telesce. Pa petelin zapoje. Srce ji plašno vzdrhti ali mama spi? Primakne ji uho do glave, oj mama spi. V tej z znojem napojeni obleki tiplje po prstih do okna; v brajdo zleze, grabi za privez, za veje. Že stoji na mrzlih zimskih tleh. Ni belega plašča, le listje od vetrov v blato zalito, se je sprijelo. zledenilo. K Paščevim zleti. Z mlado šibo udari po vratih:

»Teta, teta!«

Nič. S premrlimi prsti strže v hrapave deske.

»Oj, tetka, oj, tetka!«

V sobi se vzdrami luč. Skozi okno plaho jekne:

»Kdo gloda vrata?«

»Štefica, tetka.«

»O, Štefiček, štrukeljček! Kaj te ne bo volk ali črna ciganica?« brblja teta, ko drsa v vežo do vrat, »oj, le noter, srce, da se ti led ne napravi v ustih.«

»Rešite se, rešite se, siva brada, polna košara denarja...«

Štefici lete besede iz ust, s šibo tepe po stari teti.

»O, zato si prišla, ti tičica! Rana si, ali tebi bi o fjolnoči odprla. Pa kaj bi?«

»Vsega, teta. Vi imate vsega.«

V staro škrinjo seže teta in natrese Štefici jabolk, orehov, lešnikov, v roko ji stisne groš.

»Hočeš še? Je vse?«

»Je.«

Vnovič zleti Štefica po vasi. Po brajdi se pne kot po stopnicah. Mati zvesto spi. Štefica položi darove tesno k sebi in jih odene. Roka leži na orehih na grošu ... V glavi ji ni prav: kljuje jo nekaj v sencih, mraz ji leze po kosteh, struže po njih, vse telo se stresa. Desna noga ji je kakor v vreli vodi; kri čuti, kako divja v njej. Štefica v snu ječi.

V pozno jutro, ko se mati prebudi, vidi poleg Štefice darove, katere z roko nežno pokriva čuje drhtečo prošnjo:

»Rešite se, rešite se!«

»Kaj ti je, dete?«

»Rešite se!«

Štefica gori. Noga ji strašno nabreka; modra in rdeča barva se riše po njej...

In tako se začenja Štefičina žalostna povest. Desna noga ji je narastla za dve levi. Kuhale so žene do selu čudežne zeli, zavijale vanje nogo, križale z blagoslovljenim ključem, trikrat pomočenim v sveto vodo, zagonetne besede mrmrale, zagovarjale — vse nič. Noga se širi, širi. Dete joče, ne vidi več rodne matere. Tedaj ji je sosed rakev iztesal, Paščeva teta je belo obleko vrezala za na pot... Vsi so čakali, da srce v poslednje udari; pa ni: počila je noga, izlil se je gnoj. Od one noči teče, teče. Odprla se je druga noga, zazevala roka, iz vseh se gnoj cedi. Že od sedmih let.

Danes pa jih šteje štirinajst.

Že od sedmih let gleda skozi okno pomlad in poletje in zimo. Samo skozi okno. Gleda one, s katerimi je v igri rasla. Na tnalu se love po kladah, skrivajo se, iščejo. Tudi Polde, kralj, in nova kraljica Marica. Prej je bila Štefica kraljica; orehov je nosila kralju, maslenca, zdaj on več ne ve zanjo. Pozabil je bolno sestrico. Pa ko bo zdrava, bo prišel vnovič v belih bregešah, v hodni srajci, pas čez ledja in bo pod oknom zažvižgal:

»Kraljica, vstani. Tvoj kralj je prišel po te. Obleci se v belo, pa pečo si daj na glavo, v svate gremo. ..«

Oj, Polde je najlepši fant v selu; zelen klobuk, pero na njem; na orglice zna. Vsi molče, ko on zavrisne, vsi čakajo, da on začne pesem. Glej, ti mladi ljudje rastejo, v oči jim lega resnoba. Le ona gleda kakor zločinec iz ječe. Pa kaj je ubijala iz gostih šum? Kaj je krivo prisegla? Le matere ni prosila v tepežnje jutro ... Pa tako težka šiba: Solnce gleda le skozi okno; za gnezda kosov in brinjevk ne ve; zajci iz rdeče detelje shodijo in se v loži zgube. Nihče jih ne pestuje več. Greda na vrtu je usahnila. Kdo ji priliva vode, kdo jo pleve? Nihče. V šolo bi šla, v skrivnost knjige bi utonila. O, zdaj pa samo strmi skozi okno od jutra v večer. Le srce ji roma na vrt, do lože, v modro nebo. O, saj ni res. Srce je zaprto v tesnih prsih, ne sme ven. Ponoči sniva Štefica, da se igra s Poldetom, kraljem; vsaj v snu živi. Pa sine jutro in vidi, da je laž: hroma je, v ječi je...

Mrak leze v rupe in drage in žlote, tam na viseči njivi pa Polde ruši krhko deteljo. Negotov mu je mah kosa mahedravo pleše po zelenju. Celi šopi trave se spodvijajo ped koso, zato kosa dvakrat plava po istem mestu; detelja prši na vse strani, brez reda. Kosi pa le! Saj je Polde skoro že fant, petnajst let nosi s seboj ... Klobuk mu je zlezel na levo uho, tako zleze vsem, ki so fantje. Šola že visi na steni, igre na tnalu že dolgo ni več, nihče ne drži šibe nad njim. V njem se je ono občutje iz prve dobe nekje izgubilo, sanje so se sesule, še dolgo so mu oči spregledale v veliki svet ...

Dokosil je do grive; iz oselnika izvleče oslo, podpre kosišče ob škornje in že mu osla drsi po kosi, da poje daleč v večerno senožet. Vesel je Polde večera in vonja svežih trav in pobožnega zvona, ki se je tam na podružnici zamajal. Ko odmoli, zavriska iz polnih pljuč.

Štefica sloni na oknu, oko ji tone v senožet:

»Oj, Polde, moj kralj s tnala, kaj se še poznamo? Jaz tebe še, ali ti mene ne več. Ti se upreš z nogo v kamen in si zid; velik si, lep si; jaz pa čepim pri oknu, bolno pišče. Ne morem ven; peruti so se mi zlomile. Ko sem bila dete, so me k postelji privezali, da ne bi pobegla v vas; takrat sem pregrizla vozel in po brajdi — frrr! Zdaj ne morem. Tudi brajde ni več, globoko je do tal, mrzel kamen raste namesto trte ... Pa ne vem, kaj me k tebi zove, Polde. Kaj si ti več kot drugi? Saj zunaj senožeti dišijo, čebele veslajo iz panjev, rojijo, na izlete lete, selijo se. Metulji hodijo k rožam v vas. Ptiči poletajo iz gnezd, romajo na tuje. Cel svet je njihov, moje je samo to okno. To tnalo vidim s kladami in malo preko kašče, tja na vrtove, to je ves moj svet. Morala bi si želeti tega polja zunaj, teh ptičjih peruti. Pa ne! Želim si: Polde naj pride pod moje okno; pa če je tih kakor grob, le da ga gledam... Pa kaj vem, zakaj. Moj kralj, morda bi se mi ob tebi rane zarasle. Tam se mu ruši pod koso, kakor da je velik. Pa kaj ni velik. O, je. Tolika bi bila jaz, da sem zunaj, da rastem s pomladjo, s poletjem, kakor on. Joj, jaz pa sem ujetnica, ta tesnoba me duši, da sem stisnjena v kup žalosti ...

S polja se vrača Marica. Na glavi ji čepi jerbas s kuhinjskim posodjem. Iz las ji raste rdeča vrtnica.

»Ho, Marica, dekle z jerbasom!«

»In ti dečko s koso. Naglo ti pada; pol ure še in gola bo. Močan si, Polde.«

»Moram biti, imam leta. Še pet — in oblečem sivo suknjo in bajonet za pas.«

Podstavil je kosišče pod lakti, toplo motri Marico. Ona sname jerbas in ga na plot prisloni.

»Marica, uganeš, kaj imam?«

»Kdo bi uganil? Sto stvari imaš ...«

»Svilen robčič.«

Marica vzdrhti:

»Od katere?«

»Sam sem ga kupil ...«

»Za koga?«

Deklici trepečejo ži1e, jerbas ji zdrsne na tla. Nič se ne meni zanj, le ene besede čaka.

»Za te, srce ... Pa rožo vidim v laseh, daj mi jo!«

»Na, Polde.«

V Marici poje duša. Polde pa nese rožo do ust ...

Štefica strmi skozi okno:

»Kraljica Marica daje rožo Poldetu ... Zakaj? Nekaj me gloda v nedrih, doslej me je le v kosteh. Zakaj si mu utrgala rožo? Polde rožo poljubi in gleda Marico tako, oj tako zvesto ...«

Padla ji je rjuha z oči, ki je skrivala ta svet od njenega otroškega. Zdaj vidi. Mladost je legla v grob; kakor bi rožo podkosil ... Zrušilo se je na en mah vse; ogromne stavbe, v sanjah zgrajene, leže v prahu. Slepec je spregledal: vidi, vidi. Oj, nekaj se je v nedrjih utrgalo, zrušilo:

»Ljubim, ljubim ... Tudi Marica ljubi — istega ...«

Tnalo se je v neskončnost sprostrlo, kašča se je znižala, za njo šumi široko polje do sivega neba se maje bilje. Svet nima mej, nekam so se razlezle. Brez konca je vse.

Do tja potujejo njene sanje. Ljubezen ne pozna časa, ne mej ne gore ne vode. Na belih perutih leti.

»Ljubim ...«

Utrgalo se ji je grenko v srcu:

»Marica, pusti ga, moj kralj je.«

Zlezla je na okno: ven hoče, tja na senožet. Pa ne more.

»O, saj ne morem. Kaj boš z mano, Polde! Ne mogla bi nositi jerbasa na polje ... Samo žalost bi imel pri meni. Le ostani, Marica, ki si bila kraljica za menoj; umaknem se. Ne smem ljubiti: noga je hroma, tudi srce mora ohrometi, umreti. Nimam pravice. Živo srce imam kot Marica, pa moje je brez pravic. Le umirati smem deset let. Pa saj ne bo več dolgo: tri leta še. In potlej v grob. O, do tega imam pravico, le do tega; nihče mi je ne vzame ...«

Polde se v razgovoru bliža Marici. Že stoji kraj plota, Marico drži za roke; dvoje mladih duš molči. Pa se dekle zave in odtegne roke. Polde dvigne jerbas in ga da Marici na glavo. Naglo se sklone in ji ukrade poljub z oči ...

Od okna se razleže pretresljiv krik:

»Pusti, ne smeš, ne snmeš ...«

V trdi žalosti se vzpne Štefica na okno, roke v prazno sprostre:

»Ne smeš, ne —«

Na glavo se zruši skozi okno tja na mrzel kamen ...

Mrzel kamen je rdeč, rdeč ...

Senožet pa poje: ljubim, ljubim, ljubim ...