Hrizantema in Cimbas

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Hrizantema in Cimbas Naravno je: kadar je človek mlad, kadar je njegova moč v cvetju, tedaj ga preplavlja hrepenenje kakor povodenj dolino. Dviga ga kakor ptico perot, sili ga dalje kakor razbojnika kazen, preganja ga vedno in povsod kakor potepuha pravica. Mlad sem bil takrat, sedemnajst let sem imel na plečih, moje sanje o bodočnosti so bile še otročje in naivne. Glejte, mislil sem, da se bo čudovito lepo godilo z menoj. Oče, ki je reven, obogati lahko nenadoma; bogat umrje in mi zapusti denar in posestvo. In grajščakova hči, tista, ki stanuje nad našo vasjo na višavskem gradu, ki je lepa kakor angel v oltarju in ki ji šumijo krila kakor breze v vetru, tista me lahko nekoč ogovori in dogodi se čudež: tako se pripeti, kakor se ni nikomer zdelo. In želel sem bogvekam. Včasih ves teden samo naprej in naprej, nekam daleč tja v veliko mesto, kjer hodi človek od jutra do mraka in še ne vidi in še ne sliši vsega, kar mami oči in ušesa. Enkrat bi bil rad hodil po takem mestu: recimo po Ljubljani. Pravili so, ja so tam hiše kakor višavska grajščina nad našo vasjo, da so tam skoro vsi moški tako napravljeni kakor grajščak, in ženske, ki EVELINA IN LINA BESeDA 21 hodijo po belih in širokih cestah sredi grajščin in gradov, so tako lepe in tako prikupljive kakor grajska gospodična, ki ji pošumevajo krila kakor veter v zreli pšenici. Da! Hotelo se mi je v Ljubljano. Premišljal sem, preudarjal tako in tako in brez težav se mi je zdela vsa ta dolga pot. V nedeljo po maši bi se izgubil tam za cerkvijo na cesarsko cesto, pospešil bi korake, naenkrat bi imel vas daleč za sabo. Tri dni bi izostal, naravnost po cesarski cesti bi hodil in po njej bi se vrnil še pred četrtim dnem. »Kod si hodil?« — bi se čudili domači. »E, da,« — bi rekel. »Ljubljano sem pogledal!« In smejali bi se; kaj naj store drugega? Hotelo se mi je in sem tako storil. V nedeljo dopoldne sem jo zavil po končanem božjem opravilu na cesarsko cesto, naglo sem jo mahnil dalje, domača vas je utonila za mojim hrbtom kakor žalost v nenadnem veselju. Polja, ki so ležala na levo in desno, njive, senožeti in gozdiči so se umikali boljinbolj, ginili v megleni daljavi in se skrivali za holme in brda, ki so se spenjala ponekod iz ravnine in se spuščala od druge strani zopet vanjo. Novo mesto, o katerem so mi pravili, da je proti Ljubljani tako, kakor krtina proti hribu, je bilo okrog poldne že za menoj. Komaj sem dobro prestopil, že sem bil zoEVELINA IN LINA BESeDA 22 pet med kmeti, ki so se vračali praznično oblečeni od službe božje in razpravljali o vesteh, ki so jih izvedeli na fari. Vse popoldne sem prehodil; samo toliko sem se ustavil, da sem pogasil žejo, ki je sušila grlo, in da sem si kupil kruha iz srebrnjaka, ki mi ga je podaril ujec Matija takrat, ko se je vrnil iz Amerike. Mrak me je dohitel v gozdu. Hitreje in hitreje sem šel, boljinbolj se je mračila široka cesta, ali hoste na desno in levo ni hotelo biti konec. Narobe! Gostejša in gostejša je postajala, zgrinjala se je nad cesto nekako težka in resna kakor strop mogočne stavbe, stala črna in molčeča na obeh straneh kakor strahovi in bila nasičena s tistim čudnim in plahega pričakovanja polnim mirom, ki plaši popotnika s šumom velega lista, s krikom nočne ptice, s pokom trhle vejice. In poleg tega pridejo še misli, še spomini na tisto, kar je človek slišal: tega in tega so napadli roparji, pobrali so mu denar, pretepli so ga, umorili kakor žival. In v poltemi gleda izza črnega debla že trhel in nagnjen križ s štirioglato desko v sredini, kjer je naslikan bradat in razmršen razbojnik, ki ubija s krepelom debelega kmeta. Tema se je gostila, komaj so še sledile oči cesti, ki se je zavijala vanjo kakor v črno plahto. Od desne, od leve je pritaval včasi glas, krik nočne živali, pok vejice, šum EVELINA IN LINA BESeDA 23 listja, ki se je zgenilo tuintam v nenadnem dihu nočnega vetra. Hodil sem in hodil, in glej, zazdelo se mi je, da sedi na levi strani na obcestnem kantonu človek, sedi in se ne gane. Sključen je, menda upira komolce ob kolena in drži glavo v dlaneh, menda ima krepelo prislonjeno h kantonu in čaka. Po pravici povedano: še nikoli me ni bilo tako strah. Po drugi strani ceste sem se nameril mimo, naglo sem šel in noge so se mi tresle kakor starcu, ki ne more več do cerkve. Prišel sem vštric in sem pozdravil: »Dober večer vam voščim, popotnik! Menda ni meseca nocoj, ali pa spi za oblaki, da je tema kakor v skovirjevem duplu!« Tudi glas se mi je tresel. Od strani sem videl, kako je dvignil popotnik glavo, kako se je ozrl po meni, kakor bi se prebudil iz sanj. »Poglej,« — je rekel, — »zamislil sem se bil; nisem opazil, kdaj se je zmračilo in stemnilo.« Îe sem bil naprej in še bolj sem pospešil korake. »Kam bežiš, fant, pred menoj kakor pred razbojnikom? Postoj, da greva skupaj in delava drug drugemu kratek čas!« Zaklical je za menoj, ki sem skoraj tekel, in nič razbojniš kega in hudobnega ni odmevalo iz njegovega glasu, EVELINA IN LINA BESeDA 24 »Kam pa hočeš ponoči?« — je vprašal. »Kdo ti bo pa verjel, če potrkaš opolnoči na duri in poveš, da si pošten človek? Kdo ti bo odprl vrata in ti dal prenočišče?« Ustavil sem se in gledal nazaj vanj, ki je prihajal počasi za menoj, preklada! noge po cesti dalje nerodno kokor dva štora, se zibal s čokatim životom z desne na levo in se opiral na debelo popotno palico. »Le počakaj fant,« — je govoril spotoma, — »in nič se ne boj. Da! Nič hudega ne doživiš pri meni, ampak dobro ti storim: piti ti dam, če si žejen; dobro žganje imam v malhi — hvala Bogu! In tudi nasitim te: svinjino imam in v torbi na hrbtu hlebec kruha!« Po drevju na desno in levo je pričelo šumeti močneje in močneje, ozračje se je nenadoma ohladilo, od nekod daleč je prihajalo votlo bobnenje, podobno oddaljenemu grmenju. »Nevihta se bliža,« — je dejal popotnik. »Kaj boš stal ob nalivu sredi ceste in se močil kakor bičje v potoku? — V hosto stopiva in poiščiva votlino, ki bo naju varovala pred ploho!« Zablisnilo se je in za trenotek sem videl njegov obraz: ploščat in oglat kakor napet na močne štrleče kosti, spodaj porastel z redko in ščetinasto brado, zgoraj zakrit do oči s senco nizkega in okroglega klobuka. »Kaj misliš, da je vsakdo ropar, ki te sreča ponoči sredi gozda? — Ali tisto misliš, da je vsakdo razbojnik, kdor EVELINA IN LINA BESeDA 25 je bil zaradi razbojništva zaprt? — Z menoj se je tako zgodilo, pa nisem razbojnik!« Slišal sem njegove besede in strah, ki me je bil že domalega minil, se je povrnil. »Pojdiva,« — je velel, stopil do mene, prijel me za roko in me potegnil za seboj. »Pojdiva iskat zavetja in prenočišča! Poznam to hosto kakor domačo vas. Tisti gaber poglej, vidiš ga? Zdaj se je zablisnilo — si ga videl? Upognjen je kakor starec in razmršen kakor bolna ptica. Pod tistim gabrom je bilo; povedal ti bom, kaj je bilo!« •la sva dalje po mehkih hostnih tleh, še vedno me je držal za roko, nekako toplo se je oprijemala njegova velika in žuljava levica moje mlade desnice, in kadar se je zablisnilo, sem videl, kako se ozira prijazno in skrbno name kakor oče na sina. »Ko boš slišal, kaj se je pripetilo pod tistim gabrom,« — je govoril, — »ko boš slišal, kako se je natanko godilo vse naprej, takrat spoznaš mene — dobrega, rečem po pravici, predobrega, kakor sem! E, da! Bilo je!« •e dalje sva šla in prišla do votline, ki je zijala izpod nizkega holmca kakor brezdno. Kadar se je zablisnilo, se mi je zdelo, da zine. Kakor bi odprl zmaj svoje črno žrelo, kakor bi hlastal tiho po temi, kakor pošast. Sapa je postala močna, da so pokale v njej vsekrižem drevesne veje, bliski so sledili drug drugemu tako nagoEVELINA IN LINA BESeDA 26 sto, da ni bilo med njimi skoraj več presledka in v njih nenadni in močni svetlobi so se metale po gozdnih tleh kakor pobesneli strahovi živahne sence v sapi se lomečega drevja. »Le za menoj!« — je rekel popotnik in me potegnil za seboj v votlino. »Na listje bova sedla, ki šumi pod nogami. Dovolj ga je; sapa ga nosi mimo in v duplino se lovi kakor v past.« Sedla sva. Zunaj so pričele padati debele kaplje in nenadoma se je ulila ploha kakor ob vesoljnem potopu. Bliskalo se je vmes in grmelo je tako, da se je zdelo človeku, kakor bi se moralo še tisto noč razpočiti nebo, na sto kosov se razleteti kakor razstreljena skala. »Dobro svetijo bliski!« — je izpregovoril popotnik in ponudil pijače. — »Lahko vidiš, kje ima steklenica usta. Nagni, fant, slivovka je v njej, boljša, ti pravim, kakor zdravilo!« Jedla sva in pila, in ko sva bila gotova, se je iztegnil popotnik po dolgem preko listja, roke je prekrižal pod glavo in je pripovedoval skoraj do jutra. In kakršen je bil dogodek, take so bile besede: včasih mehke, včasih jezne in trde, da so padale ob dušo kakor kamenje. Noge sem potegnil podse, z rokama sem jih oklenil, glavo sem položil na kolena in sem poslušal. EVELINA IN LINA BESeDA 27

Če bi se napravil zdajle na pot in bi hodil od tega mesta naravnost na desno stran uro daleč, bi prišel do vasi, do majhne kmetiške vasi, ki se ji pravi Kukmaka. Sredi gozdov leži, taka je kakor vse druge, ali človek jo ima zato rad, ker je v njej rojen. •e žival pozna brlog, kjer se je skotila, pa bi človek šel in bi pozabil na domovino kakor grešnik na Boga! Vse življenje ne gre iz spomina, živi v njem tudi še takrat, ko bi ne bilo več treba, da bi živela. Mlad si še, fant, ne poznaš življenja. Kraje barva kakor slikar cerkve, zapisuje jih v tvojo notranjost in dela večno prikupne, odtujuje ti jih kakor mačeha očeta in otroke. Tointo vrže sredi njih vate in jih nenadoma tako izpremeni, da jih sovražiš namesto da bi jih ljubil! Poslušaj! Z očetom in materjo živimo tam v revni kajži in vsi trije hodimo v dnino. Jaz in oče lomiva kamenje v gori, mati dela na polju. In kadar ne more oče ponoči spati, vzame puško in gre na lov. Okroginokrog nas se širi hosta in v njej je divjačine namoč. Danes ustreli zajca, jutri jazbeca, pojutršnjem srno. Praznik je to za revne ljudi: ves teden se gostimo. Pa glej! Pride ti od gosposke tako in tako. Graščak, ki stanuje blizu vasi, vzame divjačino v zakup. Vsi zajci — on ne ve zanje — so njegova last, vse srne — nobene še nima — je plačal kakor mesar teleta, vsi medvedi, ki tičiEVELINA IN LINA BESeDA 28 jo še v brlogih, so njegovi. Komu gre to v glavo? Čegav je zajec, čegava je srna, ki smuče skozi grmovje? Božja je in tvoja, ti pravim, če jo vjameš. Tako je! No, moj oče si ne da dopovedati. Naskrivaj hodi sa lov in s tistim človekom, ki hodi s puško na rami noč in dan za divjimi lovci, se prepira in psuje v vaški krčmi. »Hej!« — mislijo kmetje, — »to bi bil polom, če bi se srečala ta dva ponoči v gozdu!« In zgodi se po njihovih mislih: na starega leta jutro pride vaški mutec Brunde, zavija usta, miga s prsti in kaže proti gozdu. Mater prime za krilo in mene za roko in naju vodi po hosti. V grapi leži oče, krvav in mrtev. Kdo ga je ubil? Kdor je poznal očeta in logarja, tisti je dobro v vedel, kdo je bil ubijalec. In sama z materjo životariva dalje. Osemnajst let imam, v gori lomim kamenje, kar prislužim, dam materi. Postala je starka, več ne more delati. Ne pijančujem, ne kvartopirim, tudi za dekleti ne lazim: me sploh ne brigajo. Tisto puško, ki visi na klinu tik duri, snamem včasih pod večer in jo vržem preko rame. Ob lepih jesenskih nočeh ždim v grmovju in čakam. Veselje imam do lova, hej, pravim ti, pravo strast imam. EVELINA IN LINA BESeDA 29 In nekdo me udari. Če bi bila moja glava skala, bi se bila takrat razdrobila. Ali ni bila. Niti zavest mi ni omeglela. Okrenil sem se in zgrabil. »Pozdravljen logar!« Junak sem danes in tudi takrat sem bil. Kakor snop sem ga položil na tla, z levico sem držal za roke in z desnico za vrat. »Pusti me!« — je govoril s pridušenim in komaj umljivim glasom. — »Če me ne izpustiš, boš zaprt kakor pes!« »Dobro!« — sem pritrdil. »Ampak ti boš še prej tepen kakor slama!« Da ni več ugovarjal, sem oprijel njegov vrat krepkeje. »Kdo je ubil očeta?« — sem vprašal. »Kdo je hotel ubiti mene zaradi igrače?« Dvignil sem ga od tal, vrgel ob korenine kakor lačen berač gnilo jabolko in odšel sem, ne da bi se ozrl. Drugi dan so prišli pome žandarji. »Zbogom, mati,« — sem rekel starki, ki je ihtela in jokala in se mi resnično smilila. Skoro žal mi je bilo, da sem poškodoval logarja. »Zdravi ostanite,« — sem rekel, »in Bog daj, da bi se še kdaj zdrava videla!« Hudo mi je bilo; nikoli več se nisva videla. Îandarji so me gnali naravnost v mesto, tam v veliko hišo, me vodili po hodnikih in stopnicah zdaj na levo, EVELINA IN LINA BESeDA 30 zdaj na desno, zdaj naprej, zdaj v stran, zdaj navzgor, zdaj navzdol in nazadnje v ječo. Tako in tako! •tiri leta sem preživel v vlažni in mrzli luknji, vsakega drugega bi bilo v enem letu konec. Ali mene ni bilo. Samo shujšal sem. Kosti so mi molele iz obraza kakor osti, roke so postale nekam dolge in podobne nekakšnim ploščatim palicam, stopali na nogah so bile kakor dva ozka, lesena loparja. Obleko so mi prinesli, ko sem odhajal, tisto, v kateri so me pred štirimi leti prijeli, da, in pravim, tako je bilo, kakor bi oblačil slamnato in leseno strašilo sredi prosa. Po hlačnicah in rokavih sem pretikal svoje nerodne preklje, hlače, ki sem jih privezal z vrvico nase, so bile nabrane okoli pasa, kakor stisnjena mošnjica, noge so plesale po čevljih kakor premajhna osa v prevelikem osovniku, klobuk je visel na glavi kakor bi ga bil na kol nataknil. In tak sem korakal naravnost proti domu. In vesel sem bil. Fantiček, prostost, tista prostost, ki je štiri leta nisem okušal, hej — bila je moja. Kamor sem hotel in kadar sem hotel in kjer sem hotel. Zopet sem imel prosto voljo kakor človek. Doma je umrla mati — nebeška luč ji naj sije — še pred tremi leti je umrla; bajto je zapustila meni in tisto njivo za njo. In gosposka je vse skupaj prodala: tisti trud si je poplačala, ki ga je imela z menoj. Naj vzame vse skupaj, samo da mi je vrnila prostost. EVELINA IN LINA BESeDA 31 V nedeljo zjutraj je bilo, maja meseca, kakor se natanko spominjam. Koder sem hodil, je vse na levo in desno zelenelo in cvetelo in pelo. •krjanci v zraku, ščinkavci v drevju, kosi v grmovju, da, še vrane, srake in kavke so se oglašale drugače kakor ponavadi. Ne tako sirovo kakor po zimi, vse bolj mehko, nekako smešno prijazno. Res!. Mene je vse veselilo tisto dopoldne. •e metulja sem bil vesel, ki je letel pisan in lahkokril preko ceste. Če sem videl po poti gomaziti hrošča, sem ga pobral in vrgel v grmovje. Voz bi prišel mimo ali človek in bi ga pohodil. Vse rado živi. Tudi hrošč! No, vidiš! Ko sem prišel v domačo vas, je vprav zvonilo z vsemi zvonovi. Majhna fara je pri nas, majhne zvonove imamo, in ljudje jih oponašajo: Cel dan plevem, kruha nimam, domov pridem, cvrtje je-em, je-em, je-em! Tako so peli, vidiš, in vesel sem jih bil kakor besed dobrega prijatelja. Kdaj jih že nisem slišal, kaj ne! Kričanje paznikov sem poslušal in tisti sirovi zvonec, ki je oznanjal slabo kosilo: bem-der, bem-der, bem-der! Zdaj pa sem naenkrat prost, sredi domačega polja hodim, sonce mi sije na glavo, zvonik domače cerkve me že vidi, in domači zvonovi me pozdravljajo. EVELINA IN LINA BESeDA 32 Pridem v vas in gledam okrog sebe. Pa me nihče ne pozna. Glej ga tam, ga že vidim Martinčka, sosedovega Martinčka, ki sva bila najboljša prijatelja. »Pozdravljen bodi, Martinček! Doma sem in tako prost kakor ti!« Pozdravim ga, roko mu ponudim in po mladem dekletu povprašam, ki gre tik njega. »Îena je,« — pravi. E, da! Glej ti njega, kakšno lepo ženico ima, si mislim. »Pa kdaj si se oženil, Martinček, pa kje si našel tako lepolično dekle, pa kako ji je ime, praviš, Martinček?« Njegove sreče sem se veselil, ne svoje. Moja je bila vendar neznatna: samo prostost, nič drugega. Njegove sreče sem bil torej vesel, pa se je grdo držal in se delal, kakor bi se dobro ne poznala. In žena je stopila naprej in ga klicala za seboj. •la sta. In tudi jaz sem šel kakor onadva: v cerkev. Na sredo cerkve sem stopil in sem gledal naokrog. Ej, da! Kdaj že nisem bil v domači cerkvi! Kdaj že nisem videl našega farnega patrona, svetega Mihela, ki stoji na oblaku z mečem ob boku, s čelado na glavi in s tehtnico v roki! Kdaj že nisem videl, kako tehta duše in jih pošilja natanko po njihovem zasluženju v pekel ali nebesa! In sveta Jedert prede tàm v stranskem oltarju in miši plezajo na vreteno in klestijo prejo. Lepa je in lepo gleda z oltarja dol po cerkvi gostoljubna svetnica, ki daje EVELINA IN LINA BESeDA 33 dušam umrlih prvo noč posteljo in prenočišče. ln v drugem stranskem oltarju jaše še vedno iskrega vranca spomladanski svetnik sveti Jurij in poganja baš sulico v zmajevo goreče žrelo. •e tistega župnika imamo, logarjevega brata, ki pa pravijo o njem, da mu ni niti podoben in da je svet mož. On pride na prižnico in razlaga besedo božjo. O dobrem pastirju govori, ki najde v grmovju izgubljeno ovco. Oprti jo na rame in jo nese k čredi. Tako govori in gleda, naravnost vame gleda, in kri mu gre vidoma v glavo. Vedno glasnejše so njegove besede, nenadoma iztegne roko in kaže naravnost name. »Glejte ga,« — kriči, — »glejte ga ubijaka! Spravite ga iz cerkve, vrzite ga na plano, prijatelji v gospodu, možje kristjanski! Svet je kraj, kjer stoje noge njega, razbojnika, sveta je beseda, ki jo poslušajo ušesa njega, ubijalca! « Vse se gnete okoli mene, deset rok se me oprijemlje, deset pesti me peha iz cerkve. Tudi Martinček. »Kaj delaš z menoj, Martinček, prijatelj?« — ga vpra- šam med cerkvenimi durmi, pogledam mu prijazno v oči in stori se mi inako. »Kaj sem ti napravil, prijatelj, da me pehaš?« Saj bi se lahko branil, ali žalost mi ne pusti. Res, žalost! In tudi srce ne! Kako bi se pehal s prijateljem, kako bi se pretepal z domačimi ljudmi?! EVELINA IN LINA BESeDA 34 Skozi vas grem, proti polju, preko polja naprej proti gozdu, skozi gozd naprej proti holmu, hodim tako in solze imam v očeh. Glej, domača vas je le domača, znanci so le znanci, prijatelj je le prijatelj! Kaj če ne mara zate tujina, kaj če te zavrne! Lahko je pozabiti tako zlo! Kaj če te ozmerja neznanec, fantiček! Hrbet mu obrneš in pozabiš nanj! Kaj če te pahne sovražnik! Vrneš mu, kakor je zaslužil in smeješ se njegovemu spominu. Ali domača vas, fant, kadar ti pokaže domača vas hrbet, kadar te znanec opsuje, kadar te pahne prijatelj preko praga, to je drugače. Če si pošten in imaš srce kakor človek, ne boš sovražil domače vasi, se ne boš prepiral z znancem, ki te grdi, mirno se boš umaknil prijatelju, ki te tepe. Ali hudo ti bo v duši, peklo te bo, kakor bi se naselil vanjo sam ogenj pogubljenja. Ljubše bi ti bilo, da bi te pobil tujec s kamenom sredi ceste, kakor pa da te je ošvrknil prijatelj z zlobnim pogledom. Sam hodim tako s svojo žalostjo naprej in ves sem obupan. Pride ti nekaj nadme, kakor še ne nikoli prej. Tako se mi zdi in tako čutim, da ni zame na vsem svetu nikakšnega veselja več, da je že zame vse minilo, da je vsa moja bodočnost nekako prokleta. Najbolje je — tako sem mislil — da se obesim. Obesim kar na drevo ob poti in vsega bo konec. Satan bi imel pečenko: prav je tako! Ubijalec sem! EVELINA IN LINA BESeDA 35 Komu bi bilo žal za menoj? Nikomur! Nimam ne očeta, ne matere, ne sestre, ne brata, tudi prijatelja ne! Če bi me našli mrtvega tisti, ki me poznajo, bi komaj zmajali z rameni. »Prav je storil!« bi dejali. »Vsem je bil na potu!« In jezili bi se, ker bi morali zagrebsti moje truplo. Tako sem mislil, ko sem prišel do tistega gabra, ki sem ti ga kazal. Meni je pravil o njem oče, kadar sem šel z njim mimo njega. Da se je obesilo že troje ljudi nanj, je pripovedoval, in da hodijo ob temnih in vetrovnih jesenskih nočeh nazaj, sedijo pod njim in kvartajo. Do jutra igrajo na kvarte, nič ne govorijo, a oči se jim svetijo kakor mačkam. In res je tisti gaber kakor nalašč za obešanje. Ves je vijugast, ves poniglav in spačen, kakor hudoben starec. In suhe in trhle veje izteza naravnost proti cesti, kakor bi vabil. In če ga ponoči pogledaš, se ti zdi, da ima obraz. Zelen obraz z zategnjenimi očmi, spačenimi ustmi, grbastim nosom in temnosivo brado do zemlje. Prišel sem do njega in sem sedel pod njegove veje. Nič me ni bilo strah. Naj pridejo kvartopirci z mačjimi očmi, sem si mislil, naj pridejo, pa bomo kvartali skupaj. Skupaj metali kvarte in vse zaigrali. Četudi dušo in življenje! Naj gre vse skupaj do vraga! EVELINA IN LINA BESeDA 36

Popotnik je prenehal; prej je ležal v znak preko tistja, zdaj se je dvignil in gledal iz dupline v noč. Zunaj je še lila ploha, še vedno je grmelo in se bliskalo. Vsak hip se je posvetilo in debla naokrog in gozdna tla, ki so se videla iz votline, so zasijala v nekakšni mokrozeleni luči. Odnekod je prihajal šum vode, najbrž hudournika, ki je imel kje v bližini svojo strugo in je zdaj drl po njej kalen in besen in kakor obseden. Jaz sem čepel kakor prej. Glavo sem tiščal na kolena, spodaj sem oklepal noge z rokama in strah me je bilo. Mislil sem na tiste tri hudodelce, ki so se obesili na gabru in hodijo zdaj podenj metat kvarte. Na spomin mi je prišlo, da bi lahko prišli mimo in ker je nocoj dež, bi šli lahko v votlino. Kar k nama bi sedli, na kvarte bi pričeli igrati, molčali bi in oči bi se jim svetile kakor mačkam. Kadar se je zablisnilo, se mi je zdelo, da jih vidim. Tam med debli da se svetijo njihove mačje oči, med pljuskanjem dežja po lužah, da se čujejo njihove nagle stopinje, da bodo stopili vsak čas v votlino. Naravnost iz pekla v votlino. Ko so se razgubile te misli, so prišle druge. Premiš- ljeval sem popotnikovo življenje in ga primerjal s svojim. Îe tako mi je bila zoprna moja večna enoličnost, a zdaj še huje. Če sem pomislil nazaj, nisem našel dogodEVELINA IN LINA BESeDA 37 ka, ki bi bil vreden spomina. Enkrat sem se izgubil, pod noč sem se izgubil sredi gozda, ko sem iskal pobeglo živinče, to je bilo menda vse. In kaj je bilo pravzaprav takrat? Nekoliko strah me je bilo, divjačina me je plašila, ki je pošumevala tuintam po dračju in grmovju, pol ure mogoče sem taval semintja, si opraskal roke po grmovju, se parkrat zadel sredi teme ob deblo in zagledal naposled cigansko šotorišče. Vsi so poznali mene in jaz sem poznal vse, pri njih sem prenočeval pod staro brezo in poslušal njihovo petje in igranje, ki sem ga že tisočkrat slišal. In sosedova Tina, tista visoka, močna in črnogleda, je prišla nekoč ponoči k meni, ko sem spal na podu in je jokala in tarnala, kakor bi ji oče in mati v enem dnevu umrla. »Kaj pa je?« — sem jo vprašal. »Rada te imam!« —je rekla in je še huje jokala. Jaz nisem nikoli maral zanjo. Drobna, šibka in nežna dekleta sem imel takrat rad, takšna, ki imajo z rahlo rdečico nadahnjena lica in skoro prosojno kožo po njih kakor alabaster, ki imajo velike in modre oči in lase bogate in svetle in take, kakor bi bili od svile. Na grajsko gospodično sem mislil, na tisto, ki ji je bilo ime Hrizantema. Včasih ponoči se mi je sanjalo, da je priplavala k meni kakor ptica. Zadaj so ji segale bleščečebele peruti čez glavo in spodaj so se dotikale tal, rdeče EVELINA IN LINA BESeDA 38 in velike rože je imela vpletene v svoje plave in svilene lase, modro krilo je nosila na sebi, čisto tako, kakor ga nosijo na podobah angeli-varihi. Tuintam sem se samo zaradi nje veselil noči. »V sanjah pride!« — sem mislil in sem bil srečen. In kadar je ni bilo, sem bil ves pobit in nevoljen. In dogodilo se je, da sem molil pozno v noč, klečal na podu v slami in molil samo zato, da bi me obiskala v sanjah Hrizantema. Ljubil sem jo, Bože moj, ljubil s tako čisto in pošteno ljubeznijo, kakor dober kristjan svetnico. Tudi zdaj v votlini so bile nenadoma vse moje misli pri njej. Videl sem jo, kako sloni na grajskem oknu in strmi v to viharno poletno noč. Bogvekam bežijo njene misli, bogvekam hite skozi ploho, skozi bliske in grome, bogvekam vodi njeno mlado srce tiha cesta hrepenenja. Ali blagor kraju, ki nosi njene cilje, blagor človeku, ki mu je namenjena skrita misel njenega srca! Vnovič je že pričel pripovedovati popotnik, ali samo glas sem slišal, ne da bi razumel besede. »Kaj dremlješ?« — je vprašal in mi položil roko na ramo. »Poslušajl« — je velel. »Kar je lepo in žalostno obenem, to šele pride!« Izkušal sem se otresti sanj in poslušati. EVELINA IN LINA BESeDA 39

Pod gaber sedem, kakor sem rekel. In sedim tam in se pečam s tistimi mislimi, ki me hočejo zavleči v pogubo. Mesečna noč je, lepa spomladanska noč. Rahel veter diha skozi sveže vejevje, da pošumeva listje, kakor bi se menilo. Pa se oglasijo koraki in se bližajo. Okrenem se, gledam in ukrepam. Îenska je, še mlado dekle. Ko pride do mene, vidim nje obraz. Kakšno lice! Kakor bi bilo napravljeno iz rož, iz sneženobelih in rdeče nadahnjenih. In oči črne in velike, in lasje gosti in temni kakor noč. Vidi me in se ne prestraši. »Dober večer!« — pravi in stopi še bliže. »Kaj delate ponoči tukaj, popotnik?« vpraša in mi gleda v oči. »Kaj bi delal!« — pravim. »Prenočujem!« In ji pripovedujem vse natanko, kako je bilo. O očetu, ki ga je ubil logar, o logarju, ki sem ga poškodoval jaz, o ječi, o župniku, o znancih in o prijatelju, ki me je zatajil kakor grešnik Boga. Dobro dene žalostnemu človeku, če ima komu potožiti svoje muke. Če najde koga takega, ki vsaj dobrohotno posluša. Dekle je sedlo tik mene na mah, naslonilo komolec ob koleno, položilo glavo na dlan, gledalo vame in poslu- šalo. Zdaj so se videle natanko njene oči in njene trepalnice in obrvi. Oči kakor dvoje črnih mačeh, trepalnice EVELINA IN LINA BESeDA 40 goste, vzbočene in dolge, obrvi košate in svetle kakor temen žamet. »Zdaj sem kakor zaklet,« — sem končaval svojo povest. »Doma me nihče ne mara v službo, ker me je imenoval župnik ubijalca, drugod je dovolj drugih, ki so pripravnejš i in spretnejši od mene. Kako pa naj živim? Od česa, bi vprašal? In mari je še sploh vredno, da se ubijam semintja?! Kar eno bi storil in bi bilo vsega konec!« Dekle je dvignilo glavo, kakor bi se vzdramilo. »Lahko vam je živeti,« — je tolažila. »Kako bi vam ne bilo! Mladi ste, poglejte, in krepki: povsod rabijo take ljudi. Dve uri od tukaj — na Lužarjih se pravi — tam delajo novo cesarsko cesto. Tja pojdite, pa boste imeli še jutri delo.« Pametno je svetovala, kajne, jaz pa sem bil strahopeten in sem se naenkrat zbal bodočnosti kakor otrok sence. Sram me je bilo in sem pokašljeval. In tudi čudno mi je postajalo v bližini tistega dekleta, tako čudno, kakor še nikoli prej. Saj sem že bil včasih v ženski družbi, pa mi ni nič bilo. •alil sem se in včasih se mi še tisto ni ljubilo. Takrat pa se je plazilo nekaj vame, nekaj novega in nepoznanega, in širilo po notranjosti nekakšno zadovoljnost, podobno pogumu do življenja, samozavesti in zaupanju samega vase. »Kako ti je ime, praviš?« — sem vprašal dekle, k njemu sem se obrnil in na vse drugo sem pozabil. EVELINA IN LINA BESeDA 41 »Marijanka mi pravijo,« — je odgovorila in gledala v noč. »Kaj pa si šla ponoči v gozd?« sem bil radoveden. »Spati ne morem,« — je dejala — »spati. Fanta imam rada, pa sem nesrečna. Saj vem, saj vse razumem. Saj ne more človek imeti rad, kakor in kogar bi si izmislil. Tole bom imel rad, ali tisto tam, ali ono tretjo, ki vem, da mi je res dobra. Saj ni mogoče tako. Ravno tisto mora imeti rad, ki ga ne mara. Poglejte! Saj je prijazen z menoj, ampak nič mu ni do mene. •e toliko ne kakor do znanke. Jaz pa sem mu dobra in bi želela, da bi bil tudi on meni. Ravnotako kakor jaz njemu: zelo dober. Pa je vse narobe. In ponoči, ko mislim in mislim tja, nikdar ne morem spati. Nič pokoja nimam, ko imam vse to vedno pred očmi. In včasih vstanem in uidem tiho skozi okno na plano in hodim okrog. Kar tako kakor izgubljena: vedno naokrog in naokrog do jutra.« »Glej,« — sem rekel in sem imel v mislih tistega fanta, ki se je brani. »Kakšen človek mora biti to! Takega dekleta se oteplje! Kaj pa je? Odkod pa je?« »Ne poznate ga, ne boste vedeli, kje je to!« — mi pravi. »Iz Kukmake je, tri ure od tukaj; tam stanuje!« »Kako bi ne vedel?« rečem. »Tam sem rojen, pa bi ga ne poznal! Samo ime povej! Ali je Andrejacov •imen, ali je Podrepnikov Tonejec? Ali je tisti dolgi Matijče izpod Kljukegore?« EVELINA IN LINA BESeDA 42 »Ne!« — je odvrnila. »Tisti krojač je, Gašparin!« Poznal sem ga, kako bi ga ne poznal? Nekoč mi je skazil nedeljsko obleko in marsikoga je ogoljufal. Rekel je, da kupuje v mestu dobro blago, pa je kupoval židovsko. In tudi v vas je prišel kakor nihče. Kakor bi ga iz oblakov stresel. Zjutraj smo vstali, pa je hodil med nami. In ker je dobro govoril, smo ga poslušali. Ni neumen, smo mislili, ko ima tako namazan jezik. Kdo pa je tehtal njegove laži? Nihče! Pa je ostal med nami, četudi smo vsi na tihem vedeli, kaj je. Cigan in nič drugega. Je tudi natanko tako hodil in se vedel. Korake je delal kratke, s petami je kresal kakor za stavo, naglo je govoril, kakor bi se mu mudilo in tudi glas je imel čisto ciganski. Nekako zaripljen in napolprestrašen. Zmajal sem z glavo. »Nisi dobro izbrala,« — sem rekel in skoro žal mi je bilo zanjo. Resnično žal. Taka dekle, kakor Marijanka, pa se ti peča z Gašparinom, s ciganom, ki je ne mara in se iz nje norčuje. »•koda te je!« — sem dostavil. »Zakaj?« — je vprašala in se skoro začudila. »No, zato!« — sem odgovoril in premišljeval, če bi pravil naprej, ali bi nehal. In govoril sem dalje. »Ker je cigan, vidiš! Saj se lahko prepričaš sama! Samo poglej ga! Pazi, kako hodi nakratko in hiti kresati s petami, kako oteplje krog sebe z rokama kakor bi mlatil! In tudi nature je ciganske. Ogoljufa, kogar more! Pa odkod je EVELINA IN LINA BESeDA 43 prišel? Kakor bi padel iz oblakov, tako je stopil med vaščane. In sam ne ve, kje je rojen. Kajpada! Pod brezo je rojen, doma je pa iz ciganske maže. Tako je!« »Ne!« — je rekla tako, da se ji je poznalo, kako malo mi verjame. »Italijan je!« »Vidiš ga,« — sem ji rekel in sem se spomnil, kako je nam pravil še prej, ko sem živel pri materi. »Vidiš ga! Te je že nalagal! Nam je dejal, da je doma z Ogrskega, iz Banata, iz tistega kraja, kjer se prideluje najboljša pšenica. Le pomisli! V dveh krajih ne more biti nihče doma. Samo cigan, ki je povsod in nikjer.« »Saj govori italijansko!« — je zatrdila. »Te je že zopet nalagal!« — sem ji odvrnil in se domislil. »V naši vasi so zidali italijanski zidarji župnišče, pa se je mogel ravnotoliko pogovoriti z njimi kakor jaz. S cigani pa govori, da se kreše! Kaj ne bo, ko je sam cigan! »Ne!«— je rekla trdovratno. »Ti ne veš dobro: on je Italijan!« Mene je jezilo. »Neumnica,« — sem ji zaklical. »Kako bo Italijan, če italijansko ne zna! Če razume Italijana toliko, kakor mutec Brunde, ki je tam doma kakor jaz in še ni nikoli spravil besede čez svoj jezik!« Glej! In tako sva govorila semintja do jutra. In žal mi je bilo vmes dekleta. Lepa si, si mislim, pa se boš izguEVELINA IN LINA BESeDA 44 bila s tistim ciganom. In prišlo mi je na pamet, kakor še nikoli prej: da bi imel jaz tako dekle in da bi se oženil. Da bi imel baš tisto dekle, poiskal stalno delo in stopil v zakon. Kaj pa bi bilo hudega? Koliko delavcev je oženjenih in tisti, ki niso pijanci ali kvartopirci, tisti ne stradajo kruha ne sami, ne njihova družina. In jaz — hvala Bogu — nisem bil pijanec, zlasti takrat ne! Zdaj pa pijem včasih, samo zato pijem, da preženem žalost. Tako je! »Pa bi ga ne pustila — tistega krojača?!« — sem napol vprašal in napol svetoval. »Ne! Nikoli!« — je zatrdila. »Kako bi ga pozabila, ko ga imam rada!« »Malo premisli,« — sem namigaval, — »pa pojde. Če tako in tako preudariš, pa boš drugače ravnala. Poglej, ozri se okrog sebe! Koliko je še moških po svetu razen ciganov! Jaz sem tudi tukaj! No, vidiš!« Zagledal sem se v tisti košček neba, ki se je videl skozi vejevje. In čakal sem, da mi bo kaj odgovorila. Res sem čakal, ker sem bil še v takih rečeh neizkušen. Zdaj vem, da je drugače. Če ima človek koga rad, je slep in gluh kakor tema. Pa naj bo moški ali ženska. Kakor bi mu predrl obe ušesi in mu iztaknil obe očesi. Nič ne sliši, nič ne vidi in trobi svojo. Res je! Dekle je vstalo in otepavalo krilo. EVELINA IN LINA BESeDA 45 »Domov moram!« — je rekla. »Zvezde že bledijo. Vi pa pojdite, kakor sem dejala: na Lužarje, tam boste dobili delo. Pa srečno hodite!« Obrnila se je in jaz sem vstal. Čudno mi je bilo, kakor bi jemal od mene bogvekdo slovo. »Počakaj!« — sem jo ustavljal. »Kje je še dan! Na sence poglej: polna luna je nocoj. Če svojo prestopiš, je polnoči. Saj je še ne prestopiš!« »Vidiš,« — se je izgovarjala, — »moram! Moja mati je stara in nima skoro nič več spanca. Komaj pred polnočjo malo zadremlje. Na vse zgodaj je pokoncu, po hiši hodi in moli! Zbogom!« »Čakaj!« — sem zaklical in hudo mi je bilo nenadoma. Nekaj mi je leglo na prsi in me je tiščalo, kakor bi ležal kamen na njih. »Roko mi podaj kakor prijatelju. In tisto mi obljubi, da se bova še kdaj videla! Na delo grem tja, kamor si svetovala. Povej mi, kje stanuješ, da se povrnem včasih in se s teboj pogovorim. Ponoči bom prišel in bom potrkal na okno. Ničesar ne bom hotel od tebe; kaj pa naj bi hotel? Dober človek sem in pošten in obiščem te kakor prijatelj! No, vidiš!« »Lahko prideš, če boš pošten!« — je dovoljevala in mi ponudila desnico. »Njega ni bilo tako nikoli ponoči. Fantov se je bal, ki ponočujejo okrog in tudi sama sem ga prosila, naj ne hodi. Bala sem se zanj: lahko bi ga kdo EVELINA IN LINA BESeDA 46 udaril. Da! Tako je bilo! Včasih je prihajal podnevi, ali zdaj ga ni nikoli več. Pozabil je.« »Prav je tako!« — sem rekel. »Tudi ti pozabi! Pa ti bom jaz namesto njega! Zakaj bi ti ne bil?« Hotel sem se pošaliti in nasmejati, pa nisem mogel. Čudno sem bil potrt, kako bi se smejal? »Tam zgoraj je naša hiša!« je govorila. »Tam zadaj za gozdom tik vode. Moj oče je ribič. Srečno hodite!« Izgubila se je med debli. Jaz sem sedel nazaj pod gaber, iztegnil sem se po mahu, siloma sem zatiskal oči, pa nisem mogel vjeti spanca. Dekle mi je stalo pred očmi in misli nanjo so se podile po glavi kakor voda ob neurju. Zdaj se mi je zdelo tako, zdaj tako, ali prav ni bilo nikoli. Nekakšno potrebo sem čutil, da bi moral hiteti za njo in ji nekaj povedati. Pa nisem dobro vedel, kaj naj bi ji povedal. No, poglej! Rad sem jo imel od tiste ure naprej!

Popotnik je segel po steklenici, ki je ležala v listju tik njega, jo odmašil, nastavil na usta in pil iz nje v dolgih in žejnih požirkih. Zunaj se je ustavljala ploha, manj in manj je deževalo, nazadnje so se čule samo še tiste kaplje, ki so kapale po drevju od veje do veje. Bliski so postajali redkejši in medlejši in o gromu se je zdelo, kakor bi se odpeljal v EVELINA IN LINA BESeDA 47 daljavo. •e z daljne, še z neznane ceste bi odmevalo ropotanje njegovega okornega voza, boljinbolj bi se gubilo sredi izčiščenega ozračja, naposled bi se popolnoma izgubilo. Čepel sem kakor prej, strmel iz dupline v temo, ki se je širila pred njo in v njej, in moja domišljija je bila mehka in prožna kakor iz testa. Popotnikovo zgodbo sem imel pred očmi, njega sem zamenjal s seboj, njegovo dekle s Hrizantemo. Sam sedim v gozdu, zapuščen sem in izgubljen, pa priplava do mene ona kakor angel. K meni sede, govori z menoj in mi toži svoje bolečine. Svoje neutešeno hrepenenje razlaga, tiste želje, ki ji vstajajo mogoče to noč sredi srca, ko sloni na oknu in strmi v daljavo. Poslušam njene besede in nisem več zapuš čen, ne več izgubljen. Tiha je ura, pozna je noč, srce je toplo in se topi v sladkosti. Od desne, od leve plavajo pesmi, od bogvekod prihajajo in bogvekam gredo; take so, kakor jih pojo v spomladanskih nočeh dekleta, ki nimajo fantov in hrepenijo po njih. Zibljejo se med debli, omamljajo duha kakor vonjave južnega cvetja. In tik mene sedi tista, ki se bom boril za njeno ljubezen. Z vso silo in z vsemi močmi se bom trudil, visoki in gosposki so moji cilji in kolikor bolj oddaljeni so to uro, toliko sladkejši bodo njihovi sadovi. Jaz nočem tega, po čemer je treba iztegniti samo roko. Ne maram za Tino, EVELINA IN LINA BESeDA 48 ki se mi ponuja, Hrizantemo hočem, ki se me niti ne dotaknejo njene sanje. Zoprna mi je pot, po kateri hodijo moji znanci, dolgočasi me, zato si poiščem druge. Kakoršnekoli, samo take, da vodi daleč in visoko. Studi se mi življenje, ki teče kakor ura. Boja si želim, velikih dogodkov, burnih nesreč, da se borim in zmagam. Čepel sem na listju in se tresel po životu od nenadnega in mladostnega navdušenja. Kakšen sem bil takrat, če se to pomisli! Po pašniku bi bil hodil gorindol in bi mislil, da stojim na olepotičenem odru, na takem, kakor ga je nam opisal učitelj v šoli. Pojem tam ali igram na violino, tako igram in tako pojem, da sede poslušalci kakor pribiti in začarani. Moja slava hrumi ob koncu, visoki možje mi kričijo svojo hvalo, ženske, ki so lepe kakor Hrizantema, mečejo vame rdeče rože, lica jim žare in oči se jim svetijo kakor orošene. In zdaj, ko sem poslušal popotnika, bi bil rad tako kakor on: reven in ubog in bi se boril za dekle. Nič bi ne imel na svetu razen misli nanjo in misli na srečo, ki je z njo združena kakor duša s telesom. In boril bi se z življenjem kakor pravljičen junak s kačo, ki jo sreča v skalovju, okronano in ogromno. Popotnik je tik mene zavzdihnil, vznak je legel po listju, šumel je po njem, menda je prekrižal roke pod glavo in se obrnil s celim životom proti meni. EVELINA IN LINA BESeDA 49 »Dovolj je za nocoj!« — je izpregovoril. »Dremlješ menda in me več ne slišiš! Pa jutri naprej!« »Ne!« — sem odgovoril in se tresel od notranjega nemira. »Ne spi se mi nocoj! Kako bi se mi spalo, ko je vaša povest tako lepa in resnična. Do konca pripovedujte, in kadar končate, takrat zaspiva!« »Pa dobro!« je odgovoril popotnik in pravil dalje. Jaz sem bil nečesa čudovito željan in sam nisem vedel česa. Njegovo govorico sem pil kakor opojno vino, besede sem skoro požiral kakor slaščice.

Delo sem dobil tam in tako, kakor mi je dekle nasvetovalo: na Lužarjih, kjer so gradili novo cesarsko cesto. Včasih sem vozil kamenje v ročnem vozičku izpod hriba na cesto, včasih sem ga lomil na hribu in semtertja sem ga tolkel in drobil v dolini. Ni bilo slabo tam, zaslužilo se je dobro. Do sitega sem se ga lahko vsak dan trikrat najedel, pa mi je še ostalo, da sem si kupil pijače ali pa dejal denar na stran in ga shranil za tiste čase, ki bodo prišli, in se ne ve natanko, kakšni bodo. Ves dan sem delal, pa sem bil pod noč ravno toliko truden kakor zjutraj, kadar sem se spočit odpravljal na delo. No, da! Krepak sem bil takrat, krepak sem danes. To je pač taka natura. EVELINA IN LINA BESeDA 50 Zvečer, ko smo po delu povečerjali, in so popadali drugi po ležiščih kakor klade, sem jo pobral jaz na tihem iz njihove srede, zavil za oglom lesene ute, kjer smo prenočevali, in jo mahnil po dveurni poti naravnost do dekleta. Hej! Rečem ti: cvela ti je Marijanka takrat kakor roža maja meseca. To ti je bila vitka kakor vreteno, sočna se ti je zdela kakor vlaška jagoda, tako ti povem, da bi se bil vrag zmotil nad njo. Hodil sem, potrkaval na okno in sva govorila, da so obledele zvezde. Mislil sem toinono, postavljal besede takointako, pa sva ostala vedno pri istem. Jaz sem imel rad njo, ona tistega krojača, tisti krojač pa bogvekoga, ker je bil cigan in ker je cigan hinavec in se pri takem nikoli ne ve, koga ima pravzaprav rad in koga sovraži. Pa nisem sam lazil okrog njenega doma. Tako nekako petero ali četvero nas je moralo biti, zakaj nekega večera je bilo — tako pod jesen je šlo, tuintam je že padalo listje, kakor se dobro spominjam — nekega večera je bilo, ko sem slišal mrmranje in godrnjanje in preklinjanje nekje blizu, pa nisem mogel nikogar videli, ker je bila noč temna kakor jazbečev brlog. In tudi tisto sem mislil, ko sem stal pod oknom in govoril z dekletom, da bodo že do mene prišli, če imajo meni kaj povedati. Če pa imajo govoriti z drugim, se bodo pa z njim pomenili. No, tako se je izkazalo, da so imeli z menoj. EVELINA IN LINA BESeDA 51 Par noči po tistem mrmranju govorim z dekletom kakor po navadi, okrog polnoči je ura, noč je vetrovna, in vse križem pošumeva napolvelo listje — govorim z dekletom, pa ti stopijo trije izza vogala. »Kaj pa bi vi radi?« — sem jih povprašal, in glej, kar na lepem so me pričeli zmerjati vsi trije po vrsti in tisti, ki je bil najmanjši, je vihtel krepelo v roki in najmanj dopadljivo govoril. Vedel sem, kako in kaj, enkrat sem prestopil, pa sem ga držal za noge, da se mi ni mogel izpestiti. Tako je bil lahak, kakor bi bil iz plev, malo sem ga zavihtel okoli sebe in z njim sem mahnil po prvem in drugem, kakor je priletelo. Prva dva sta zbežala, tretjega sem vrgel samo po travi in tako sem vse tri poplačal. Prva dva sta bila tepena, zadnjemu pa se je godilo najhuje, ker sem ga porabil za oklešček. Tako je bilo! Dekle je gledalo vso to komedijo skozi okno, tiho se je smejalo v pest, in še nikoli mi ni bilo tako dobro kakor tisto noč. Kar topilo se je od same prijaznosti in zadovoljnosti z menoj, in ko sem hodil tisto noč od nje, sem zares mislil, da se bo le napravilo med nama počasi tako, kakor sem želel. In dobre volje sem bil takrat. Hej, da! Malo na stran sem potegnil klobuk, in ko sem slišal nekje daleč fantovsko petje, sem zavriskal trikrat zapovrstjo. K njim bi bil šel rad, z njimi bi bil rad fantoval in pel kakor se mlademu človeku spodobi. EVELINA IN LINA BESeDA 52 Delam tako in živim in upam in hodim k dekletu kakor po navadi. Pa nič ne silim vanjo, ker vem, da je taka stvar vedno najboljša, če pride sama od sebe. In tudi tisto je, da če se sploh pri kom kaj s silo opravi, se z njo gotovo pri ženskah najmanj. Govoričim tako semintja, prijazen sem, kolikor je sploh na svetu mogoče, in ti pridem zopet ponavadi neko jesensko noč, trkam na okno kakor vsako pot, pa se nihče ne oglasi. Potrkam v drugo, v tretje: vse je tiho. Gledam naokoli, čakam, poslušam, pa ne zaslišim ne besede, ne koraka. No, glej, pa vidim, da se tam spodaj, kjer je ob vodi privezan čoln, nekaj giblje in maje proti meni. Najprej počasi, potem hitreje, nazadnje priteče na vso moč in se mi obesi okrog vratu kakor otrok. Spoznal sem jo takoj — kaj bi je ne spoznal — in tako dobro se mi je zdelo, da so mi stopile na mestu solze v oči. Glej — sem si mislil na tihem — glej, ljubega in dobrega otroka, kako se me je nocoj razveselil. In tak sem bil, da kar govoriti nisem mogel. K sebi sem jo tiščal z obema rokama, kar inako se mi je storilo in solze so mi tekle po obeh licih in kapale na njene mehke in črne lase. Res je bilo! Više se je spela po meni, poljubovala me je naprej in naprej, spustila se na tla, prijela me za roko in se zavihtela okoli mene, da sem se moral še jaz vrteti z njo. EVELINA IN LINA BESeDA 53 »Veseli se z menoj, Boštjan, Boštjanček, veseli se!« — me je spodbujala, držala me za roko, tekala v krogu okoli mene in jaz sem se vrtel v sredini, ne da bi prišel do jasnih misli. »Veseli se, Boštjanček!« — je bodrila še vedno in dostavila naenkrat take besede, da me je minilo v hipu vse veselje, četudi je bilo veliko kakor še nikoli prej. »Veseli se,« — je žvrgolela. — »Gašparin me bo vzel. Vse je že dogovorjeno, oče in mati sta zadovoljna, pred pustom bo poroka! Trala-la-la-la!« »Pusti me!« — sem ji resno dejal, ko me je še držala za roke in hotela tekati naokoli, in sedel sem pravtam na tla, kjer sem se prej sukal in vrtil. Z roko sem podprl glavo in sem se zamislil. »Taka je torej!« — sem pričel govoriti po daljšem premiš ljevanju. »Človek ti pripoveduje tako in tako, na ta način in na ta način ti svetuje, dobro ti hoče, ti pa posluš aš toliko kakor vešča, ki sili v ogenj! In še starši so zaslepljeni, da ne vidijo pedenj pred nosom. Pa njim bi še ne zameril, ko nimajo nikogar, da bi jim povedal vse po pravici od kraja do konca, ampak tebi, ki sem ti razložil vse natanko in zapovrstjo! Kaj je on, kako je prišel v vas, kako goljufa in kako laže! Pametna bodi, še je čas, pa bo kmalu prepozno! Premisli se!« Sedla je tik mene v travo, me mirno in veselo poslu- šala in stresla ob zadnjih besedah tako krepko z glavo, EVELINA IN LINA BESeDA 54 da so se ji v hipu razpustili lasje in se usuli šopoma po ramah in hrbtu. Pustila jih je pri miru, komolec je uprla ob koleno in lice naslonila ob dlan, in ko je tako slonela in gledala vame, je bila lepa kakor svetnica. »Nikoli, nikoli!« je odločila takrat, ko je stresla z glavo, pa me je poslušala zopet čisto radovoljno naprej. »Poglej,« — sem dejal, — »malo premisli, pa boš sama uvidela, kako in kaj. Vidiš, on je cigan in cigan ne drži ne na božje, ne na človeške postave. Njemu je zakrament svetega zakona toliko, kolikor vrabiču tatvina. Kar tebi nič meni nič te bo pustil z otroci vred, pa bo izginil kakor kafra, če ni popra zraven! In kaj boš ti, povej mi! Reva boš, beračica, ti pravim!« »Saj me ima rad,« — se je opravičevala. »Saj je rekel, da me ima!« »Pssss,« — sem se razvnemal, ker se mi je dekle resnično smililo. »Cigan je, pa bo imel koga rad! Vidiš jo, ko nič ne veš! Hiša mu diši, ker si edina pri njej, rad bi zastonj jedel in pil in nič delal! Poznam ga od pete do temena! In tako ti povem, da te ne bo dobil. Če si ti tako nespamelna, pa bodo drugi vedeli, kaj je prav in kaj je narobe! K tvojim staršem stopim, pa jim povem in razložim to zadevo. Kakor sem rekel, tako napravim, ker te je res škoda!« In pravim ti, ali ti ni na mestu pokleknila predme in me prosila s povzdignjenimi rokami naj bi ne hodil k EVELINA IN LINA BESeDA 55 očetu in ne govoril o stvareh, o katerih se tako ne ve nič gotovega. »Kako bi se ne vedelo,« — sem jo zavračal, — »ko sem pa sam poizkusil, ko sem videl na svoje oči in slišal na svoja ušesa! Pojdem, da se napravi drugače!« In nenadoma se je razjezila nad menoj kakor še nikoli prej. »Molči, ti grdin, ti!« — me je zmerjala in z drobno in belo pestjo je udarila po travi. »Kdo te je pa kaj vprašal? Kadar te bo kdo kaj povprašal, takrat govori! Kaj sem ti pa sploh jaz mar? In kaj te skrbi moj ženin? Pusti ga tako v miru, kakor pusti on tebe! •e nikoli te v misli ne vzame! Ti lažeš, veš, pa ne on! Praviš, da je cigan, pa je Italijan! « Dobro sem ji hotel, izkazalo se je pozneje, da sem ji dobro hotel, pa se ji ni dalo nič dopovedati ne prej, ne poslej. »Psssss,« — sem se ji čudil. »Glej jo! Kaj ti nisem rekel, kaj ti nisem že enkrat pravil? Kako bo Italijan, če ne zna italijansko?! Če pridejo italijanski zidarji, pa se zna z njimi pomeniti toliko kakor žival, ki nima tega daru božjega?! Le ti premisli, samo malo premisli, pa boš sama vse izprevidela!« In še bolj se je razjezila. »Kaj pa, če ti lažeš?« — je hitela. »Kje pa je zapisano, da bi govoril ti samo resnico?! Saj je še sveti Peter lagal, EVELINA IN LINA BESeDA 56 ki je svetnik, pa ti ne bi, ki nisi nič drugega kakor navaden delavec! Meni se zdi, da sem te spoznala: tisto tvoje prijateljstvo ni nič drugega kakor goljufija! Mene bi rad, pa izkušaš z lažmi in opravljanjem izpodriniti tistega, ki ti je na potu! Bom že jaz o tebi doma povedala, in kadar boš prišel, ti bodo pokazali vrata. Hinavski si in opravljiv, sram te bodi! Nikoli več ne maram govoriti s teboj!« In ko sem še premišljal njene besede, in ko sem bil že pripravljen, da jo zavrnem, sem jo zagledal daleč zgoraj tik hiše, nenadoma je izginila za oglom in na daleč in blizu sem sedel prepuščen čisto sam sebi. Zmerjala me je, pa se nisem nič jezil nad njo. Kako bi se pa jezil, ko sem jo imel tako neznansko rad, kakor še nikogar na svetu. Semintja sem premišljal. Enkrat, da bi šel k njenim staršem in jim povedal vse od kraja do konca, enkrat da bi ne šel in bi pustil vso stvar v miru. In tako sem tudi storil. Tudi blizu me ni bilo več, sredi tovarišev v uti sem ležal vse noči po vrsti, izkušal sem pozabiti dekleta, na vso moč sem odganjal misli nanjo, pa se mi ni nikakor posrečilo. Nobeno noč nisem mogel spati, vedno mi je stala pred očmi, spomin nanjo mi ni dal nikjer pokoja. Da! Vidiš, nič ni res tisto, kar pravijo ljudje. Trdijo, da se vse pozabi, da se marsikaj nadomesti z drugim, da je dosti moških na svetu in še več žensk, pa ni to vse skuEVELINA IN LINA BESeDA 57 paj nič. Same prazne besede in nič drugega. Seveda se toinono pozabi, ampak kdaj se pozabi? Čez pet, čez deset let mogoče! — Kako bo pa tistih pet ali deset let, te vprašam, kaj? — In tisto je že res, da je dosti moških na svetu in še več žensk. Ampak da bi se kar tjavendan zamenjavalo, take besede pa ne veljajo za poštenjaka! Potepuhi delajo tako in vlačuge, pošten človek pa ima eno žensko rad, tisto, ki si jo po svoji volji izbere. In tudi jaz sem bil tak. Marijanko sem imel rad, pa me ni bilo več blizu. Kaj bi hodil, ko sem vedel, da bi bil samo v nadlego! Pa sem živel sam zase in sem iskal utehe v pijači.

Mesec je posijal tako nenadoma, da sva se skoro oba prestrašila. Duplina, ki je vladala v njej tema kakor v rogu, je dobila preko listja medlo svetel in osti podoben žarek. Zunaj se je razlivala med debli in tuintam po mahovitih tleh vodena in mokrozelena svetloba, ki se je neprenehoma zibala in gibala in bila slična prosojni in nekako čarobni megli. Zdaj ni zunaj več deževalo; samo še kaplje, ki so se ocejale z mokrih vej in mokrega listja, so kapale mestoma in pomalem na gozdna tla in se tuintam svetlikale kakor nekakšni bleščeči drobci svetlobe same. Prijetno bi bilo, da niso kričali skovirji s svojimi odurnimi in EVELINA IN LINA BESeDA 58 plašnimi klici, da so molčali čuki, ki so se lovili in podili kar trumoma okoli votline. Tisti notranji nemir, posledica nenadnega mladostnega navdušenja, ki se me je bilo med popotnikovim pripovedovanjem polotilo, se je neopazno izgubil in kakor pretočil v mirno in nekoliko sentimentalno razpoloženje. Sanjal bi bil, kar sanjal noč in dan in naprej in naprej in užival tako tisto srečo, ki sem jo hotel imeti in katere bi mi moje življenje ne moglo dati. Ej! Kako bi mlad človek živel, ko bi ne bilo na svetu sanj, kdo bi tešil njegovo hrepenenje, ki napolnjuje mlado dušo in preplavlja ob svoji uri duha kakor viharno morje bregove? Îe sva skupaj, Hrizantema, že se vrši svatba, že je veselja pri nas kakor vode v oceanu. Umetnik sem jaz, imeniten fant, da gre moja slava po svetu kakor vetrovi. Kje so ljudje, ki ne poznajo mojega imena, kje je dekle, ki se ob samotnem času še ni mudilo za trenotek v svojih mislih pri meni?! In sebe poglej, ki gre sloves o tvoji lepoti do devete dežele! Truma snubcev umira zavisti in ljubezni, ker je današnji dan najina sreča tako ogromna! Svatujemo, vam pravim, pojemo si pesmi in se ljubimo kakor bratje. Ponos je v srcih in ne napuh, dobrohotnost v dušah in ne zavist in škodoželjnost. Hej, moji svatje, moji rojaki, ti so z menoj kakor poštenost z resnico! Ti čuvajo mojo srečo kakor angeli dobre otroke, ti EVELINA IN LINA BESeDA 59 imajo veselje nad njo kakor mati nad dobrimi sinovi. Kako zvene kozarci, kako se peni vino, ki ga je izmedilo južno sonce! Dobro nam, bratci, pijmo in veselimo se, rajajmo s tovarišicami, ki cveto kakor vztočne rože! Glejte, kako lepe so sanje, kako potrebne so bile zame v tistih časih, ko je bilo moje hrepenenje tako veliko in visoko in moje življenje tako revno, da je ravnalo z menoj slabše kakor z beračem. Tako se je godilo, da je živelo telo v bednem in vsakdanjem svetu, duša pa je prebivala v drugem, ki je poln bogastva in sreče in kamor ne more telo nikoli za njo. Tukaj siromaštvo in skrb, tam zakladi in brezbriznost, tukaj žalost in solze, tam veselje in smeh, tukaj raztrgana pastirica, tam svilena Hrizantema, kraljica srečnega srca. Tudi tisto noč je bilo tako. Duša je svatovala z grajsko gospodično, telo pa je ždelo sredi revnega brloga tik zapuš čenega in nesrečnega popotnika, ki je šumel in se pretezaval zdaj po listju in se jezil nad svojo krivično usodo. »Če se tole premisli,« — je poudarjal — »kaj sem pravzaprav hotel od življenja! Dekle, siromašno dekle, pa mi ga ni dalo!« Jaz sem molčal. Komaj sem ga slišal, ko sem še živel v svojih sanjah, v tistih mladostnih in bahatih, ki se množe in kopičijo kakor oblaki ob nevihti. EVELINA IN LINA BESeDA 60 »Če si želi berač bogastva, če si želi pastir grofice, ti tako rečem, da sta oba nespametna. Kam bo prišel tisti, ki se povzdiguje nad svoj stan? — Če pa hoče berač beračico in pastir pastirico, zakaj bi se ne zgodilo, kakor želita?!« Popotnik, ki je prej ležal, se je dvignil, pomaknil skoro do roba dupline in obsedel tam miren in zamišljen. Lunini žarki so dosezali njegov obraz, ki je bil videti v njihovi svetlobi čudnomračen in slabovoljen. Oči so se zdele, kakor bi bile padle nekako nazaj v svoje koščene votline, se tam razširile in svetlikale kakor dva črna oglja. Redka ščetinasta brada je postala nenadoma še redkejša, močne, iz obraza štrleče kosti so se povzpele še dalje, in dozdevalo se je, kakor bi hotele prodreti kožo. In ko je pričel nadaljevati svoje pripovedovanje, je bil tudi njegov glas drugačen: votlo, skoro turobno je zvenel in včasih se je zdelo, kakor bi se hotel mahoma pretrgati, odkrhniti kakor trhlenina.

Ob tistem času, ko smo mi delali cesarsko cesto, so zidali blizu nas tam sredi ravnine veliko hišo, ki so ji rekli tovarna. Večja je od vsakega gradu in dimnik ima v sredini, tak dimnik, ti pravim, ki je višji od slehernega cerkvenega stolpa. EVELINA IN LINA BESeDA 61 Mi smo bili dogradili cesarsko cesto, tam v dolini so dozidali tovarno. Pa se je pričelo govoriti, da bodo rabili tam veliko število delavcev in da jih bodo dobro plačali. In šli smo tja vsi po vrsti in se udinjali. Kam pa se naj bi potepli v svet, ko je bila prilika pred nosom? In tisto je tudi, da mora človek delati, dokler je živ! Če sem pravičen, pa moram potrditi, da se mi ni godilo slabo. Delalo se je vse tako po malem, nikoli več, nikoli manj, ampak dan za dnem enako. In tudi zaslužilo se je. Vsak dan toliko in toliko in do konca tedna se je nabralo več, kakor je bilo za potrebo. Pa so tekla tako leta. Mesec za mesecem je minil, spomlad se je vrstila za zimo, poletje za spomladjo, jesen za poletjem, zima za jesenjo. Moji drugovi so se poženili, žene in otroke so imeli doma in so se z njimi motili. In tudi mene je prijelo včasih, da bi napravil po njihovem zgledu. Dekle bi izbral, oženil se in si tako preskrbel svoj dom. In vse drugače bi bilo. Kadar bi prišel z dela, pa bi mi ne zazijala nasproti vlažna podstrešna izba, živi ljudje bi me ogovorili in se me razveselili. Îena bi mi pravila toinono, otroci bi mi plezali po kolenih in se igrali z mojimi rokami. Mislil sem tako tuintam in ko sem začel v mislih izbirati in iskati tisto dekle, ki bi bilo zame, pa je stopila pred oči Marijanka. In vsega je bilo konec: kar nekaj težkega mi je leglo na prsi, v gostilno sem šel in EVELINA IN LINA BESeDA 62 sem pil. Kaj pa naj bi storil? Ali naj bi jokal, kakor delajo ženske? Najslabše se mi je godilo, kadar so bili v deželi prazniki. Božič recimo, Velika noč, ko tiči vsak človek med svojimi ljudmi in se med njimi gosti in raduje. Pa ti je to pred očmi in vidiš, da si sam in da nimaš tistega, ki bi ga rad imel pri sebi. In ti gre vse tako po spominu naprej: kako bi lahko bilo, kako bi se lahko toinono predrugačilo, pa veš, da ne bo nikoli tako. Sanje! Glej, in lansko Veliko noč — na veliki petek je bilo, kakor mi je ostalo dobro v spominu — mi je postalo posebno dolgčas. Sam sebi sem bil napoti, nisem vedel, kam bi se odpravil, na nobenem kraju nisem mogel prebivati. Ob treh popoldne smo končali z delom, pred tovarno sem se ustavil in premišljal, kam bi se napotil. Domov ne bi bil šel za nobeno ceno. Moja podstrešna izba mi je stala taka pred očmi kakor mrtvašnica: tak vlažen vonj se širi po njej, tako mračna je in ravnotako zapu- ščena in odurna. V gostilno sem stopil, pa tudi tam nisem mogel ostati. Nekaj se je prebudilo v meni, ni mi dalo miru in me je gnalo dalje od kraja do kraja. Prijazno sonce je sijalo zunaj, čisto mehko in spomladansko. Ceste so bile suhe in po gozdnih obronkih in po grmovju so že cvetele prve spomladanske rože: vijolice, trobentice, zvončki in žafran. In kar čutiti je EVELINA IN LINA BESeDA 63 bilo, kako se vse pomlaja, kako se prebuja novo življenje in sili na vseh koncih in krajih iz tal. Îe sem bil onstran vasi, kjer sem stanoval, premiš- ljeval sem semintja in naglo sem hodil, kakor bi se mi mudilo. Tuintam sem srečal dekle in fanta, skupaj sta šla in za roke sta se držala. Srečna sta bila, kar na obrazu se jima je poznalo. Ej, lepa je mladost, če jo imaš s kom uživati. Če ti pa poteka samemu, pa je tako, kakor bi je ne bilo. Hodim tako zunaj, večeri se počasi, sonca že ni več na nebu, večerna stran se sveti v rdeči svetlobi, mrak se plazi počasi po tleh in se boljinbolj gosti. Fantje pojo nekje blizu, dekliško petje se čuje odnekod, onstran klanca poka voznik s svojim bičem in žvižga vmes veselo pesem. Vse križem se meša po ozračju, glas sili v glas, in se ti zdi kakor bi imel vsak svoje peroti, drug v drugega bi se zaganjal in se ubijal in gubil. Naglo se gosti mrak, že se prikazujejo po nebu zvezde, čisto drobne so in kakor iz srebra izrezane, neprenehoma se tresejo in trepečejo, kakor bi se igrali z njimi rahli vetrovi. Luna vzide izza gor, preko ceste ležejo dolge sence golega drevja, ki raste ob cesti in pričenja poganjati zeleno brstje. Spodaj, kjer zavije cesta preko doline, pošumeva reka, včasih tiše, včasih glasneje, včasih utihne, kakor bi se ustavila in se hotela malo pomuditi sredi te spomladanske noči. EVELINA IN LINA BESeDA 64 Hodim tako, pridem do mostu, ki se spenja sredi doline preko reke, gledam skozi mrak, gledam in napenjam oči, pa se mi zdi, da se v sredini ob leseni ograji nekaj premika in giblje. Stopim v tisto smer, se približam in ogovorim. »Zgodaj je še,« — se oglasim, — »pa že diši po spomladi. Dobro je letos, hvala Bogu! Zima kratka in mehka in tudi leto se je lepo pokazalo!« Îenska je, šibka stvar, črno oblečena, črno ruto ima na glavi in otroka v naročju. Stran ima obrnjen obraz: ne poznam je. Pa izpregovori in vse je jasno. Kdo bi si bil mislil? Marijanka stoji ob mostni ograji, z otrokom v naročju stoji in ob večernem času in gleda v reko, ki pod njo pošumeva in hiti dalje. »Kaj si prišla, kaj stojiš tukaj, kako se ti godi?« Razveselil sem se je, kakor otrok strica, ki se vrne z darovi obložen iz bogate Amerike. Kdaj je že nisem videl! »Kaj delaš, kako si zadovoljna? Pa hčerko imaš, pokaži mi jo, ko vem, da je lepa! Mati je lepa, pa je še hčerka taka kakor mati!« Prijazno tako govorim, Marijanka pa gleda v tla in se ne gane. In ko obrne glavo proti meni, vidim, da je njen obraz bled, kakor bi ga izklesal iz kamena. »Slabo izgledaš,« — poskrbim ljubeznivo, — »si se čez zimo prehladila, pa te je izdelala bolezen! A tako ti EVELINA IN LINA BESeDA 65 rečem, da je spomlad dober zdravnik, Naenkrat ti spravi bolnika na noge in tako ga pozdravi, da je bolj zdrav po bolezni kakor pred njo!« In šele takrat se je oglasila s tako tihim in obupanim glasom, da sem jo komaj razumel. »V vodo bom skočila!« »Glej jo,« — se prestrašim, — »glej jo neumnico, kaj ji pride na pamet! Îivljenje je dar božji, najžlahtnejši dar božji, pa bi ga človek metal od sebe kakor piškav oreh?! •e mravlja se boji smrti, ki je majhna in ne more imeti dosti pameti, pa bi človek silil sam vanjo, ki je zares pameten! « »Pomisli,« — je pričela praviti — »le ti pomisli! Gaš- parin je šel, kar tebi nič, meni nič in bogvekam. Zjutraj sem vstala, pa ga ni bilo. In mene in otroka je pustil; kar tako je oba pustil, brez vsega in v revščini!« »Vidiš,« — sem rekel, — »vidiš: prišlo je na moje. Zdaj se je izkazalo: kaj bo kristjan tako zapustil ženo in otroka, kaj bo kristjan tako prelomil zakrament svetega zakona? Cigan pa dela, kakor mu pade v neumne možgane; vere ima toliko, kakor koza ob jaslih; tisto je pa tudi res, da brezverec ne pozna zakramentov!« Smilila se mi je; ko je posijal mesec, sem videl njene oči, pa so bile vse rdeče in zajokane. »In nekdo mi je povedal,« — je pripovedovala še dalje, — »nekdo je dejal, da ga je srečal na cesti onstran EVELINA IN LINA BESeDA 66 vasi. S tisto deklo je šel, ki je služila v župnišču, s tisto črno, ki ji je bilo ime Katra. Tudi ona je izginila ravno tisto noč!« »Zdaj pa boš natanko spoznala,« — sem ji odgovoril jaz. »Zdaj smo pa skupaj. Natanko tako je, kakor sem rekel: cigan je in zato je napravil kakor cigan. S kom pa bo živel cigan kakor s ciganom?! Vidiš, le poslušaj! Tista Katra — dobro jo poznam, še boljše kakor tebe! — tista Katra je ciganskega rodu tako gotovo, kakor stojiva midva zdaj tukajle na tem mostu! Dodobra vse vem: le poslušaj! Nje oče je tisti stari cigan, ki nosi cesarsko brado in se piše Brajdič. Îelezo kuje, vile in vilice nosi po vaseh in jih prodaja. Njena mati pa je tista, ki smo ji rekli Biga in ki je kradla kakor sraka. Natanko vse vem: le počakaj! Bigo so zaprli zaradi tatvine, Brajdič, ki je bil ravno tak, je odnesel pete, starejši otroci so šli po svojih potih, tisto pa, ki je bilo najmlajše in je še hodilo z materjo okoli, se je potepalo samo po naši vasi, jokalo od hiše do hiše in bilo vsem skupaj v nadlego. Branil se ga je pa vsak, ker je bilo ciganče, in tako ni nikoli za drugo pri hiši, kakor za škodo. Krade kakor sraka, pa za nobeno delo ni, ker je leno kakor mačka na soncu. No, človek je pa vendar bilo tudi tisto ciganče, ki je jokalo okrog hiš, in zato so ga poklicali v župnišče in tam se je motovililo sredi poslov in doraslo v tisto Katro, o kateri pripoveduješ. Ciganka ona, cigan Gašparin, pa sta se doEVELINA IN LINA BESeDA 67 menila in sta jo pobrala. Cigan ne more prebivati pod streho, pa je zastonj! Pod brezo — tam je za cigana, pa ob ognju, pa ob ukradeni gnjati!« Sedla je ob ograji na tla in tako sem videl otroka, ki je spal v njenem naročju in bil tako lep kakor angelček. »Jaz pa mislim,« — je pričela Marijanka vnovič in nekako zamišljeno — »mislim, da ni tako. Ciganka Katra je šla svojo pot in Gašparin svojo. On me ni pustil zaradi dekle Katre, on se je zato odpravil, ker me ni imel rad. Če se dobro pomisli, pa mu ni mogoče zameriti. Jaz sem pa vseeno reva. Kam pa naj grem? Domov ne morem: zapodili bi me. Kar si hotela, to pa imaš — bi dejali. Najprej so privolili k poroki, nazadnje pa so branili na vso moč. Na Kukmaki sem se poročila, pa nisem smela več domov. In zdaj smem še manj, ko je prišlo na njihovo. In drugam tudi nimam kam. Otrok pa hoče jesti in jaz tudi. In oblečena morava biti oba!« Hudo obupana je bila in jaz sem jo še rajši imel, ko je bila nesrečna in zapuščena. Smilila se mi je, kako se mi ne bi? Pa mi je padlo tako v glavo, kakor sem povedal. »Sobo imam doma,« — sem ji ponudil, — »in kuhinjo tudi. Pa je zapuščena, ker nimam ženske in si sam nikoli ne kuham. Če ti je všeč, pa pojdi k meni in bova živela, kakor boš sama hotela. V tovarni delam in dobro zaslužim. Denar ti bom dajal, pa boš kupovala po svoji volji.« EVELINA IN LINA BESeDA 68 Molčala je, mislila nekaj časa in se ozrla nazadnje name z začudenim in bledim obrazom. »Midva nisva poročena, jaz sem žena tujega moža; kaj bodo rekli ljudje?« »Nič ne bodo rekli!« — sem ji odgovoril. »Kaj pa naj rečejo? Koliko delavcev živi tako, pa se nihče zanje ne zmeni! Kaj pa koga briga?! In tisto je tudi! Kaj si ti kriva, če te je mož kar na lepem zapustil kakor potepuh poštenost? Kaj nimaš zato več pravice do življenja, če te je eden dodobrega ogoljufal za samski stan? Pa še živa naj bi šla zaradi tega v zemljo, ali pa v vodo skočila kakor brezverec? — Le tole vse dobro premisli, pa boš videla, da je prav. Tako je in nič drugače. Za kogar ni, pa si naj pomaga!« Zopet je mislila in mislila in se ozrla nazadnje zamiš- ljena vame. »In otroka imam,« — je izpregovorila — »Marijanko imam!« »Le imej jo,« — sem dejal, — »kar imej jo! Tam bo kakor jaz in ti in če imam tebe rad, bom imel tudi njo, ki je iz tebe rojena in tvoja hči!« Takole, vidiš, se je prigodilo, pa sem pripeljal na veliki petek zvečer domov ženo in otroka. Lepo in veselo Veliko noč sem praznoval, že od otročjih let nisem obhajal take. Vse sem preskrbel: pohištvo, posodo, obleko in kar je bilo treba. Marijanka je kuhala in gospodinjila, jaz EVELINA IN LINA BESeDA 69 sem delal v tovarni in služil denar, otrok pa je rastel, od dne do dne je bil lepši in vedno bolj kratkočasen. Kadar sem prišel iz tovarne, se mi je spel po kolenih gor v naročje, vlekel me je za brke in če drugega ni imel, je izgovarjal moje ime in priimek in se smejal kakor grlica. »Boštjan, Bošt-jan Cim-bas, Cim-cim-bas!’’ Tri leta je bil star in tak je bil kakor živa igrača. Poglej! Pa le ni bilo še vse tako, kakor sem hotel. Marijanka je bila dobra z menoj, preprijazna je bila, pa jaz, ki sem jo imel hudo rad, sem le opazil včasih, da ni z njo vse tako, kakor bi moralo biti s tako žensko, ki ima vsega za potrebo in je zadovoljna. Nekoč sem prišel malo prej iz tovarne, pa sem jo našel, ko je sedela tik okna, držala robec v roki in so ji stale še vse solze po licih. »Kaj pa je?« sem jo vprašal, ker me je res skrbelo. »Otrok me jezi!« — je dejala, a sem takoj vedel, da se je izgovorila. Tam poleg nje na tleh je sedela mala Marijanka, in ko je slišala njene besede, je pogledala z začudenimi očmi vame in zmajala svojo kodravo glavico. »Saj ni res,« — je rekla. »Saj sem pridna!« Izgovorila se je: bogvekod so hodile njene misli. In parkrat ponoči je bilo, ko sem se slučajno prebudil in pogledal okoli sebe. Videl sem jo, kako je sedela na svoji postelji, upirala komolce v kolena, oprijemala lica z dlanmi in strmela v temo. EVELINA IN LINA BESeDA 70 »Kaj ti je?« — sem jo vprašal, pa se je vselej izgovorila. »Glava me boli!« — je rekla. »Pa bi šla k zdravniku!« — sem ji svetoval. »Nalašč za naše družine in za nas je nastavljen, kar k njemu bi stopila, pa bi te pozdravil!« Pa ni šla, ker je ni bolela glava. In nekoč — v jeseni je bilo — je prišlo v hišo neko pismo, in Marijanka, ki ni znala čitati, ga je dala meni, ki sem izurjen v čitanju in tudi pisanju. Pogledam naslov — nanjo je naslovljeno — odpečatim, razganem in berem, kakor je bilo zapisano. »Draga žena!« — tako je stalo na vrhu in takoj sem vedel, za kaj se gre. Trda mu prede — sem si mislil — ve, da je ženska neumna, pa jo prosjači za denar! — »Draga žena!« — sem pričel še enkrat in bral dalje. »Jaz, ki pišem to pismo, te ne poznam, ampak tisti, ki stoji tik mene, pravi, da je tvoj mož, in mi narekuje besedo za besedo. Tako govori: Vsak človek ima svojega slabega duha, ki ga vedno obrača k zlu. Ti ga imaš in tudi jaz ga imam. Premotil me je in zamamil, da sem pustil tebe, svojo pošteno ženo, in otroka s teboj, pa sem šel, kamor se mi je hotelo. Bog pa, ki je pravičen sodnik, me je kaznoval tako, da se mi prav slabo godi. In tudi vest me je pričela peči in hudo rad bi popravil tisto, kar sem zagreš il: vrnil bi se k tebi, pa ne morem, ker me bole noge EVELINA IN LINA BESeDA 71 in so mi zelo zatekle, da ne zmorejo dolge hoje. Če si mi pa še zvesta in imaš toliko denarja — dva popirja bi bila komaj — pa mi pošlji! Pripeljal se bom in bomo zopet lepo skupaj v božjem imenu božičevali. — Te pozdravlja čez hribe in doline Tvoj zvesti zakonski mož Gašparin. « Takole je bilo tisto pismo, desetkrat sem ga prebral — zato ga imam tako dobro v spominu — pa se mi je vedno zdelo bolj cigansko in pretkano. »Vrag ne zna tako lagati in goljufati,« sem pripovedoval Marijanki, — »ne zna, ti pravim, kakor ta Gašparin! Denarja bi rad, ker mu trda prede, pa nič drugega! Le pošlji mu, pa ga še bolj gotovo ne boš nikoli videla!« Marijanka je molčala, ne tako, ne tako se ni izrazila, jemalo jo je pa kar vidoma! Vsak dan je bila bolj bleda, vsak dan bolj suha, tako se je zdelo, kakor bi kdo strgal z nje meso na živem. Nazadnje je hodila že kakor mrlič po sobi: sama kost in sama koža. In nekega večera sem jo vprašal, kako in kaj. »Natanko po srcu mi povej!« — sem rekel. »Poznaš me, da sem dober človek in da bom storil vse, samo da ti bo pomagano!« Pa je padla nenadoma pred me na kolena in je zajokala. »Kar povej,« — sem jo bodril. »Obljubim, da bom storil natanko po tvojih željah.« EVELINA IN LINA BESeDA 72 In takrat je povzdignila roke proti meni in je zaprosila z ihtečim glasom. »Pošlji Gašparinu, da se bo mogel vrniti!« Nič nisem rekel, dal sem ji pa na mestu. In tista moja lastnost, ki mi je hodila včasih dobro, največkrat pa slabo, tista lastnost, da nisem obupal do zadnjega in sem že takrat, kadar je bilo že res vse izgubljeno, še vedno kje iztaknil iskrico upanja, tista se je tudi ob tej priliki zopet izkazala. Njega tako ne bo! — sem si mislil. Naj mu pošlje še tisti denar, naj še zadnjikrat poizkusi, kako je z njim. Poslala je, pa ni bilo ne odgovora, ne Gašparina. Bleda je hodila okoli, vselej planila po koncu, kadar je prihajal kdo zunaj po stopnjicah, vselej vsa zardela in se preplašila, kadar so se začuli po veži koraki, prečula vse noči, vstajala sredi njih, hodila po sobi in se vznemirjala kakor jeseni ujeta ptica, ki je namenjena na jug. Bilo pa je, kakor sem povedal: pismo in Gašparin — oboje je izostalo. In ko sva sedela tako neko popoldne — nedelja je bila, zunaj je padal sneg — ko sva tako sama sedela v sobi, sem vzel prvič po dolgem času v misel Gašparina. »Nič ne bo!« — sem dejal. »Ne pisma, ne Gašparina. Zdaj pa vendar lahko spoznaš, da je z njim natanko tako, kakor sem ti jaz pravil. Pozabi nanj, pa moja bodi! Saj bi te rad poročil, pa ne morem, ker imaš moža, ki je EVELINA IN LINA BESeDA 73 cigan in cigan ima tako življenje kakor trakulja: samo da mu glave ne zdrobiš, pa se ti izliže iz vsake bolezni! Sto let bo živel!« Glej! Res je! Prav do takrat sva živela kakor brat in sestra. »Kaj bi drugače!« — sem govoril. »Saj sama vidiš, da je tako zate in zame najbolje!« In prijel sem jo okoli pasa in jo posadil v svoje naročje. »Pa se je ujela ptica v gajbo!« — sem se ji smejal, vesel sem bil in božal sem jo po licih. No, vidiš! Pa se je dogodilo tisto, česar ne pričakuješ ti in na kar tudi jaz nisem bil pripravljen: opoldne sem prišel iz tovarne, pa nisem našel ne nje, ne otroka. Povsod sem iskal, mislil tako in tako, a vse je bilo zaman. Nazadnje — čez tri dni — se je šele po pravici izkazalo: dve utopljenki so potegnili iz reke, ena je bila Marijanka, ena pa njena hči.

Zunaj se je že danilo. Rahla, nekako meglena svetloba je silila v duplino in se širila zunaj med drevesnimi debli in grmi po gozdnih tleh, tuintam se je že oglasila živahna ptica z veselim in svežim glasom, kakor bi budila tovari- šice. EVELINA IN LINA BESeDA 74 Popotnik je umolknil, meni so se pričele zapirati trepalnice same od sebe, iztegnil sem se vznak po listju in sem zaspal in zasanjal. Lepe sanje sem imel, grajska gospodična je priplavala k meni in je stala pred menoj kakor angel. Rahlo tančico je imela na sebi, bele rože v zlatih laseh, zadaj so ji segala nad ramo snežena in bleščeča krila in se dotikala spodaj zemlje. To ni bilo v votlini, to je bilo v takem kraju, ki ga ni na svetu. Zlate in srebrne rože so rastle naokrog, zlati sadovi so viseli po srebrnem drevju, namesto ptic in metuljev so letali po zraku angeli s takimi dolgimi in snežnimi in bleščečimi krili, kakor jih je imela Hrizantema. In prijazen veter so delali z njimi, ki je božal lice kakor balzam, kakor vonjave čarobnega cvetja. Ko sem se zjutraj prebudil, je sedel popotnik še vedno sključen in zamišljen tik mene. Slišal je moj šum po listju, dvignil je glavo od kolen in izpregovoril je polahko in skoro hripavo. »Pa mi še ti kaj povej!« — je rekel. »Pa še ti pripoveduj! « Videlo se je po glasu, da ne pričakuje moje povesti. Kaj bi mu naj tudi pravil? Ali to o grajski gospodični, ki sem mislil nanjo v svojih samotnih urah? Smejal bi se mi, ker je vse skupaj kakor pajčevina: sanje, hrepenenje brez smisla. EVELINA IN LINA BESeDA 75 »Ne vem!« — sem mu odgovoril. »Mlad sem še, malo sem še doživel.« •e predno je vstalo sonce sva odhajala. On je pravil, da je namenjen na Kočevsko. »Nisem več v tistem kraju,« — je govoril, — »če bi me tudi priklenili z verigami. Iztrgal bi se! Kako bi pa živel tam, te vprašam? Vse me spominja nanjo in spomini me mučijo in trpinčijo. Tam sva z Marijanko stanovala, tam sva včasih hodila, tam je reka, no vidiš — reka! Na Kočevsko grem v tako tovarno, kakor je tista pri nas. V pismih sem se pogodil in jutri bom nastopil delo.« Hodila sva skupaj do Grosuplja in tam sva se poslovila. »Če boš kdaj zabredel v take zadeve,« — mi je za slovo svetoval — »pa se jih poizkusi kmalu iznebiti. Če se boš prej iz njih izmotal, bolje bo zate, in če boš bolj uravnaval vlakna, bolj bodo zapleteni vozli. Kar naglo napravi konec in pojdi iz tistega kraja. Dobro je tako! Pa nič ne verjemi življenju! Kadar boš imel že vse v rokah, še vedno misli, da nimaš ničesar! Sreča se izmuzne iz rok kakor riba. In sede pred te na tla, in ko jo hočeš prijeti, odleti kakor ptica!« Stala sva na križpotju: ena cesta je držala proti Ljubljani, druga na kočevsko stran. »•e ime mi povej, da bom vedel, s kom sem se pečal!« — je rekel in mi segel v roko. EVELINA IN LINA BESeDA 76 »Hejlek mi pravijo,« — sem odgovoril, — »in god obhajam na dan sv. Mihela, vsako leto devetindvajsetega kimavca; pišem se pa Potokar.« »Pa srečno!« — je dejal in mi stresel desnico. Gledal sem za njim, ko je korakal po kočevski cesti, visok in močan kakor je bil, prekladal težke in močne noge kakor dva grčava štora, se zibal s čokatim životom z desne na levo in se opiral pri hoji na debelo popotno palico. Jaz sem hitel proti Ljubljani in še predpoldnem sem hodil po njenih cestah. Velika je, daleč večja kakor vas, ni čudno, če se izgubi sredi nje tujec. Pa so tam ljudje, ki ga najdejo in pošljejo tja, odkoder se je priklatil. Mene, ki sem zašel sredi cest in ulic in nisem vedel ne naprej, ne nazaj, so vozili in izročili domačemu županu, očetu Modrijanu, in oče Modrijan me je prijel za rokav in vlekel domov. Doma so me kregali, tepli zato in zato. Od takrat se je vse izpremenilo. Îivljenje je mračnej- še, mnogo težavnejše, kakor je bilo. Sanj ni več, grajska gospodična se je omožila. Prišel je debeluh s palec debelo zlato verižico, ki se je cepila sredi prsi v dva cepa. Glavo je imel kakor stožec, lica, kakor bi mu jih kdo napihnil, trebuh kakor boben. •la je z njim, in ko se je čez leto dni vrnila, mu je bila enaka. Videl sem jo in pozabil. Vse mine na svetu, pa je tudi to minilo. No, prav!