Hribolazec po zimi
| Hribolazec po zimi J. M. |
| |||||||||||||
Žalostno gleda večina hribolazcev težke megle, ki zavijajo gore v pozni jeseni, kakor bi jih hotele spraviti črez zimo. Minejo dnevi, minejo tedni, toda niti najmanjši vrh se ne prikaže izza sive odeje. Zimski oblaki preprežejo polagoma vse obzorje in kmalu se začno iz njih usipati manjše in večje snežene cape, katerih se sicer nekateri vesele, večina pa ne. S čemernim obrazom spravi tedaj hribolazec črevlje, nahrbtnik in palico, saj jih ne bo rabil najbrže skoraj pol leta. Pridejo pa zopet jasni solnčni dnevi. Mrzli sever razpodi meglo in planine se nam pokažejo v novi, krasnejši zimski obleki. Zdi se nam, kakor bi se dvigali pred nami tirolski in švicarski vrhovi s svojimi ledeniki. Kako utriplje hribolazcu srce pri tem pogledu, kako se mu vzbuja hrepenenje po njegovih ljubljencih! Toda ne more jih obiskati. Pozdravljati jih sme od daleč, občudovati njih krasoto, toda do njih mu brani trda, neizprosna zima, ki jih je zavarovala z ledenim in sneženim oklepom.
More pa li res zima hribolazca ustaviti in mu zapreti pot na gore? Nikakor ne! Dokazano je že davno, da hribolazee ni odvisen od letnega časa. V najhujših zimah so bili turisti že na najvišjih evropskih gorah, kakor na pr. na Ortlerju, Jungfravi, Mont Blancu. Seveda je pač malo hribolazcev, ki si upajo kljubovati težavam in nevarnostim, katerih so gore polne po zimi.
Nikakor ne nameravam govoriti o zimskih turah na snežnike, ki so tudi po leti pokriti z debelim ledom; zakaj na teh zima ne izpremeni veliko. Pred teboj se razprostirata kakor v avgustu led in sneg. Računati moraš torej razen s kratkim dnevom in slučajno hujšim mrazom le še s tem, da bo treba gaziti v začetku debel sneg in slednjič sekati več stopinj nego v letnem času. Nevarna taka pot ni posebno, pač pa je utrudljiva in draga, ker potrebuješ več vodnikov in nosačev.
Drugačne so pa razmere v naših planinah, ki po zimi popolnoma izpremene svoje lice. Pota do njih vznožja so navadno pokrita z debelo sneženo odejo brez vsake najmanjše gazi. Sočne planine, po katerih so pred par meseci še veselo odmevali zvonci pasoče se črede, so se izpremenile v širna snežišča. Na njih zapaziš nekaj velikih sneženih kupov; to so zametene planinske koče. Zastonj se oziraš po pritlikovju, skozi katero si že morda večkrat iskal steze: zameteno je globoko, v snegu. Meli, prode, jarke, vse je zravnal sneg. Tudi kline, vrvi in vklesane stopinje je zima vklenila v snežene okove; police in zidci so pa tako zameteni, da je vse le ena velikanska ledena stena. Greben venčajo velikanski nameti in vrh sam se čudovito lesketa v ledenem oklepu.
Nekatere naše gore se smejo torej brezdvomno v svoji zimski obleki primerjati najtežavnejšim tirolskim goram. Hribolazec je pa tudi bogato odškodovan za ves trud in vse težave, zakaj razgled je v zimskem času neprimerno krasnejši in razsežnejši nego v letnem. Tu vidiš popolnoma razločno gore, ki se ti v sezoni ob najugodnejšem vremenu pokažejo komaj v meglenih obrisih. In kako se ti raduje oko nad širnimi snežišči, ledenimi vrhovi, ogromnimi nameti, lesketajočimi se stenami! Zdi se ti, da stojiš v kraljestvu švicarskih ledenikov.
Seveda je treba hribolazcu za zimsko turo vztrajnosti in izkušenosti, zlasti v ledu in snegu, s katerima ima največ opraviti. Za vsako pot mora imeti še enkrat toliko časa kakor po leti. Zato je treba pot zgodaj zjutraj nastopiti, zlasti če ve, da ne bo mogel prenočiti v dobro zaprti koči; zakaj v tem slučaju mora biti že do večera nazaj, dan je pa jako kratek. Obleči se je jako gorko. Spodnja obleka naj bo vsa volnena. Kratke hlače za zimo niso; najboljše so dolge in gamaše. Močan lodnast jopič zapasaj dobro okrog ledij, da ti ne pride sneg do živega, ako se udereš do pasu, kar se ti bo večkrat pripetilo. Gorak plašč ti bo kaj dobro služil na vrhu. Razume se tudi samo ob sebi, da ne smeš pozabiti volnenih rokavic. Močne dereze so ti ravno tako neobhodno potrebne kakor cepin. Ako je družba večja, naj je ima cepin vsaj polovica. Imeti moraš tudi močno vrv, če ne hodiš sam, in največkrat bodeš bridko pogrešal krpelj, ako si jih pustil doma. Kar se pa tiče jedi in pijače, vzemi s seboj, kar ti bolje ugaja. Samo zavretega vina, zmešanega s čajem, nikar ne pozabi! Gasil ti bo žejo, te grel in krepil.
Po zimi ne hodi na goro nikdar sam, ako je ne poznaš tako natanko kakor, recimo, svoj žep; sicer kaj hitro zaideš in slednjič morda "celo zmrzneš. Uhiti te noč, v temi tavaš okrog, gaziš sneg, se udiraš do pasu in, predno prideš do ljudi, omagaš popolnoma in ležeš k večnemu počitku!
Izberi si tudi vedno lepo vreme, ki se po zimi navadno ne izprevrže tako naglo kakor po leti. Ob dvomljivem vremenu iti po zimi na težavne gore, je neumnost. Seveda nikar ne misli, da prideš gotovo na vrh, na katerega si se namenil. Po velikem trudu bodeš moral marsikaterikrat spoznati, da si se lotil nečesa, kar presega tvoje moči.
To sem izkusil lansko zimo, ko sem se napotil na Triglav. Bilo je nekako sredi januarja, ko sem se pripeljal popoldne na Dovje. Poprej sem še pismeno sporočil g. Aljažu, naj mi preskrbi vodnika. Na postaji sem zaman gledal po Šmercu, namesto njega sem pa zapazil g. Aljaža. Silno hudo je gledal in mi žugal s palico že od daleč. Ko mu pa ponudim desnico v pozdrav, zagrabi me za rokav in začne na ves glas vpiti: „Alo, na žandarmerijo! Jaz ti pokažem, sedaj lesti na Triglav! Kar zapreti te ukažem, da ti bodo tvoje muhe v glavi zmrznile".
No, jaz poznam g. Aljaža dobro, da ni nikdar tako hud, kakor se kaže. Zato se ga tudi nisem ustrašil. V Mojstrano grede mi je potem med mnogimi svarili in opomini povedal, da je Šmerc pripravljen z menoj iti, ako me do njegove hiše ne sreča pamet, da bi opustil svoj namen. Pri Šmercu smo mnogo ugibali, ker se me je pa pamet izognila v sicer ozkih mojstranskih ulicah, kakor je g. Aljaž pri odhodu zatrjeval, napotila sva se s Šmercem proti večeru v Krmo. Nameravala sva prenočiti v lovski koči in drugi dan oditi dalje. Skozi Kot in po robu Malega Triglava pa je po zimi skoraj nemogoče priti, vsaj tako so mi zatrjevali v Mojstrani.
V „Tnalu" je bilo že precej več snega, nego pa v Dolini in čim bolj sva se bližala Krmi, tem debelejši je bil. Vendar je bila pot dobro izvožena. Ko sva prišla v Kadovino, je bila že trda noč. Sneg je bil kakor sipa in ni nikjer držal. Gazila sva ga, da nama je bilo pošteno vroče vkljub mrzli noči. Tako gazenje ni ravno prijetno, zlasti po noči, ko ne vidiš drugega kakor sneg, v katerega se udiraš. Da je bilo med potjo kaj izpremenbe, sem se tuintam pogreznil v kako luknjo, ki je bila zadelena s snegom. To je opozorilo Šmerca, da najbrže nisva na pravi poti. Izpremenila sva torej smer in se držala bolj desne strani doline.
Hodila sva že skoraj štiri ure, ko zagledava pred seboj nekaj temnega. Bila je lovska koča. Šmerc poišče ključ v tramu in jo odpre. Bila je silno mrzla. Pomagala sva si pa hitro. Drv je bilo dosti, in kmalu je veselo prasketal ogenj na ognjišču. Kako krasno se nama je prilegel gorak čaj! Potem sva pa legla k počitku. Šmerc je kaj kmalu zasmrčal, mene sa pa ni hotel lotiti zaspanec. Postelja je bila silno trda; ležal sem malodane na golih deskah, ker je bilo le par bilk slame, odeje pa prav nobene. Zavijal sem se v plašč, toda vkljub temu sem hudo premrzoval. Vendar se je pravi mraz šele začel, ko je ogenj ugasnil in je šla ura črez polnoči. Dobro, da se je tudi Šmerc zbudil vsled mrazu. Zakurila sva zopet, da je bilo veselje. Ogrela sva se še s čajem in proti štirim sva odrinila iz koče.
Jutro je bilo jasno, pa silno mrzlo. Izprva sva hitro stopala, da sva se ogrela, kmalu sva pa merila počasnejše korake, ker naju je začel kar pot oblivati. Čim dalje po dolini sva prišla, tem bolj se nama je udiralo. Tolažila sva se, da prideva na zmrzel sneg, ko bova začela navkreber lesti. Toda tu sva naletela še na slabše. Sneg je bil prhek, da se je kar posipal. V medlem svitu zvezd je bil podoben bilijonom drobnih blestečih se demantov. Udiralo se nama je do kolena. Šmerc je hodil pred menoj in mi delal stopinje; to pa ni dosti pomagalo, zakaj vsako je sneg kar sproti zasipal. Ko nama je bil pa sneg že črez kolena, navezala sva si krplje. Nekaj so nama že pomagale. Hodila sva pa skoraj še teže, ker se je na krpljah nabiral sneg, katerega sva morala od časa do časa otresati. Slednjič mi je začel upadati pogum, posebno ker je Šmerc rekel, da s Triglavom ne bo nič, ko je sneg tako slab. „Ako bi bil sneg zmrzel", je menil, „potem bi ne bilo tako hudo, toda v takem snegu ne prideva do noči niti do koče Marije Terezije".
Ko sem videl, da se je že zelo utrudil, sem šel jaz naprej in delal stopinje. Takoj sem spoznal, da je v takem snegu sama ne zdelava. Delal sem gaz komaj četrt ure, in že je pot lil od mene. Da bi se preveč ne utrudila, sva se menjavala v gazenju.
V jutranjem mraku sva zapazila pred seboj Vernar in bolj na levo sedlo, črez katero se gre na Velo polje. Imela sva ga skoraj pred nosom, pa zdelo se nama je, da se vedno bolj odmiče. Že se je malo svetlikalo; vrhovi na obeh straneh doline so vedno določneje stopali iz tmine in kmalu so se začeli robiti s zlatimi prameni. Zimsko jutro je že vstajalo. Krasno so se rdečile stene strmega Tolstca, okrog katerega so plavale lahne rdečkaste meglice. Tuintam je katera smuknila črez sedlo. V višini je pa bil hud veter, zakaj zagrabil je vsako meglo, ki je zašla v dolino, in jo hitro odnesel črez Rjavino. Ta ples mi ni posebno ugajal, jutranje megle namreč napovedujejo slabo vreme, posebno če pridejo iz Bohinja.
Ko sva prigazila do tja, kjer se cepi pot črez sedlo, se je že popolnoma zdanilo. Na kolu pri razpotju je nabita deska z napisom, ki kaže, kje moraš od poti kreniti. Iz snega sta molela samo konec kola in gornji rob deske.
„Ko smo šli zadnjikrat po zimi na Triglav", je omenil Šmerc, „smo tu že navezali dereze, tako trd je bil sneg".
Midva sva se pa še s krpljami udirala globoko. Prišlo je pa še slabše. Ko sva se pripotila malo više, je pokrivala sneg tanka ledena skorja, ki je pa pri vsakem koraku počila. Kako silno utrudljivo je to, ve vsak, kdor je že hodil po takem. Tuintam je pa bilo popolnoma zamrzlo, seveda le za par korakov. Preplazila sva se črez taka mesta le z veliko težavo in sicer s cepinoma. Zelo se nama je namreč dričalo, ker so obroči pri krpljah gladki. Da bi pa vsakih deset korakov krplje zamenavala z derezami, nama seveda ni kazalo.
Gazila sva tako z največjim trudom naprej; sneg je bil pa vedno slabši. Črez cele štiri ure sva prilezla slednjič do koče v Gornji Krmi. Tu sva se morala odločiti za naprej ali za nazaj. Šmerc mi je odločno svetoval, da se vrneva. In meni se je tudi začelo dozdevati, da bo ta najbolj prava. Nad nama je namreč silno bobnel vihar. Grmelo je, kakor bi pod Triglavom streljali s topovi. Od vseh strani so silile megle v dolino, zlasti iz Bohinja so pošiljali eno za drugo.
„Meni diši po snegu", se oglasi Šmerc; „gotovo začne v kratkem mesti. Ako greva dalje, naju še kje pod Triglavom žamete. Kar nazaj obrniva, bo še najpametneje!"
Po nekolikem premišljevanju sem se premagal in vrnila sva se. Ko sva bila prišla v Radovino, je že začelo prav pošteno mesti.
Iz tega razvidimo, da slab sneg lahko prepreči turo popolnoma. V tem oziru so nekatere naše gore celo nepristopne s severne strani, kjer jih zimsko solnce nikdar toliko ne obsije, da bi sneg kopnel in bi potem držal, ko zopet zamrzne. Zato tudi ni primerna za zimske ture večina gora v Julijskih Alpah, na katere vodijo lažja pota s severne strani. Jalovca, Razora, Suhega plaza itd. pa sploh ne svetujem nikomur v zimskem času. Sicer se je lansko zimo nekaj govorilo, da so šli nekateri Tržačani, med njimi tudi znani Kugy, meseca februarja na Jalovec; toda gori najbrže niso prišli. Ako bi bili res prilezli na vrh, bi se gotovo ne bili pozabili pohvaliti v spominski knjigi. Ko sem bil pa jaz meseca julija gori, ni bil tisto leto pred menoj še nihče zapisan.
Dostopnejše so po zimi Karavanke. Vsa lažja pota vodijo namreč nanje z južne strani. Gorki solnčni žarki raztope sneg, ki po noči zopet zamrzne. Po njem se potem z derezami krasno hodi. Akoravno se popoldne zopet omehča, te ne ovira preveč na povratku. Golica je za tak zimski izlet kakor nalašč. Do Planine in navadno še naprej je pot že tako izvožena, potem imaš le še par ur do vrha. Ako greš zgodaj od Kopišarja, oziroma z Jesenic in je sneg trd, prideš na vrh skoraj v istem času kakor po leti. Na povratku se pa lahko zabavaš z najlepšim dričanjem.
Tudi Stol ni posebno težaven. Ob mehkih zimah so že večkrat divji lovci praznovali na njegovem grebenu novo leto. Jaz sem naletel nekoliko slabše, ker je brila huda burja. Poti se drži kar tiste kakor po leti. Ko pa prideš nekoliko nad ovčarjevo kočo, spusti se raje v drčo, po kateri prideš naravnost v sedlo med Stoloma. Zaznamenovana steza se namreč vije nad drčo. Tod je pa precej težavneje gaziti, ker se lahko udereš v kako zameteno globel.
Naravnost krasen zimski izlet je pa na Begunjščico. Ko so se nam lansko leto podaljšale božične počitnice, vrnil sem se na Gorenjsko, oborožen z derezami, vrvjo in cepinom. Ž njimi sem sklenil napasti Begunjščico. Po šestih zjutraj — bilo je 10. januarja — sem zapustil Breznico. Bilo je zelo temno in moral sem s svetilnico iskati steze črez Gosjak. V Pečeh ni bilo prav nič snega. Komaj sem se pa obrnil zopet navzdol v Zavrh, je bilo tako ledeno, da bi bil skoraj rabil dereze. Začelo se je ravno nekoliko daniti, ko sem ob šumeči Završnici prišel do Jezerc. Mahnil sem jo kar po rudarski stezi navzgor, ki je bila skoraj popolnoma kopna. Ko sem prišel do Jam, se je že zdanilo popolnoma. Tu je bil že precej debel sneg; ker je dobro držal, se mi ni posebno udiralo. Pri Zgornjih Jamah sem si pa že moral natvesti dereze; tu se začenja namreč strmina, ki nadalje vedno bolj raste. V zmrzlem snegu so dereze prijemale imenitno. Zdelo se mi je prijetnejše nego po leti na travi. Brez vsake težave in utrujenosti sem prišel do zahodnega grebena. Tu se mi je odprl pogled na Zelenico in na planino v njenem vznožju. Toda nisem si dal časa, da bi se ogledal, ker me je sililo le na vrh. Črez greben so moleli na več mestih velikanski nameti. Zato sem ga zapustil in sem prečkal vedno više naravnost proti glavnemu vrhu. V letnem času je to nerodnejše, ker moraš lesti večkrat skozi ruševje. Jaz sem pa imel popolnoma gladko pot, ker je ruševje počivalo globoko pod snegom, da, na mnogih mestih so bila tla še celo pregladka. Bog ne daj, da bi mi bilo izpoddrsnilo; pridričal bi bil gotovo naravnost v dolino.
Kdor ogleduje Begunjščico iz Lesec ali Begunj, se gotovo čudi njeni strmini. In zares, podobna je strmi strehi. Vkljub temu je pa na južni strani lepo zeleno obrasla. Toda paziti je treba tudi po leti. Ako na gladki travi padeš, zdrčiš lahko daleč navzdol in zadovoljen bodi, če se ti posreči, da se ustaviš. Vsakemu se ne, kakor so pokazale nekatere nesreče. V zimskem času je stvar še precej opasnejša. Seveda, dobre dereze nevarnost vsaj zelo zmanjšajo, ako je že ne odstranijo popolnoma. Previdno sem torej stopal naprej in se pri vsakem koraku zasidral s cepinom. Naenkrat sem pa prišel na čist led. Dereze niso več prijele in moral sem sekati stopinje. To delo pa ni posebno prijetno, pa tudi varno ne, ako si sam. Pri vsakem zamahljaju se telo kolikor toliko premakne in gledati moraš, da ne izgubiš ravnotežja. Paziti moraš kar najbolje, v kakih stopinjah stojiš, kako stojiš, kako moraš cepin vihteti, s katero nogo se prestopiti itd. Najmanjša nepazljivost te lahko stane življenje, zakaj pomagati ti ne more nihče. Drugače je seveda, ako te kdo drži na vrvi; že zavest, da si varen, ti daje večjo gotovost v vsem delu. Zato pa ne svetujem nikomur, da bi sam šel po zimi na Begunjščico. Jaz sem enkrat to storil, a ne bodem nikdar več. To sem sklenil takrat, ko sem si moral stopinjo za stopinjo priboriti s cepinom in ko večkrat nisem vedel, ali naj bi vsekal stopinjo ali se zasidral, ker me je hud veter hotel vreči iz stopinje. Dvema hribolazcema, ki se lahko drug na drugega zaneseta, se pa ni treba tega prav nič ustrašiti.
Premikal sem se previdno in počasi dalje. Kosci odsekanega ledu so se podili bliskovito navzdol. „Tako bodeš ti frčal, ako padeš", sem si mislil. Prijel sem še krepkeje cepin in sekal še večje stopinje. Slednjič sem zagledal pred seboj vrh. Led se je umaknil snegu, ki je rezko škripal pod derezami. Še par korakov po precej kopnem snegu, in bil sem na vrhu.
Vrh je že obsevalo opoldansko solnce. Bilo je prav toplo in popolnoma brez vetra. Moj toplomer na klobuku je kazal 9°R nad ničlo! Snega je bilo na vrhu nekaj črez meter. Odmetal sem ga s piramide in sedel nanjo. Razgleda pač ne morem popisati dostojno. Zdelo se mi je, kakor da bi sedel na kakem tirolskem snežniku in zrl na ledenike Zahodnih in Vzhodnih Alp. Celo za Turami so se bleščali na obzorju nekateri vrhovi! Najbrže so bile Zillerthalske Alpe. In te prostrane doline na obeh straneh snežno-belega grebena Karavank! Z eno besedo: moj trud je bil obilo preplačan. Celo uro sem občudoval to čudovito krasoto planinskega sveta. Potem sem pa moral misliti na odhod.
Nameraval sem po Zeleniškem plazu na planino Zelenico. Upal sem namreč, da bo dovolj kopen sneg za dričanje. V par minutah bi bil potem na planini — saj celo po leti ne porabiš cele ure. Krenil sem torej po grebenu proti vzhodu. Dolgo časa sem iskal prehoda na plaz. Povsod sem naletel na velikanske namete, ki so viseli črez greben. Ko sem videl, da z lepo ne pridem nikjer črez, sem se spravil nad najožji namet, ga odsekal in poslal na Zelenico. Kakor blisk je zdrčal po plazu; malo se je pokadilo, in bil je že v dnu. Sedaj sem se pa še jaz spravil črez plaz. Potipal sem ga s cepinom in takoj sem spoznal, koliko je ura bila. Sneg je bil ves zmrzel; na dričanje še misliti nisem smel. Zadovoljen bi bil lahko, ako bi bil z derezami počasi prišel doli. Toda vse je kazalo, da bo treba tuintam celo kako stopinjo vsekati. In potem še kake tri ure gaziti debel sneg po dolini, pa že raje uberem isto pot nazaj. Tako sem si mislil in tudi storil.
Ker sem imel dosti časa, šel sem še malo dalje po grebenu proti vzhodu, se za vajo tuintam malo podričal in si nekoliko natančneje ogledal vrhove proti Tržiču. Potem sem se pa obrnil nazaj in začel prečkati vse pobočje naravnost v smeri proti Gornjim jamam. Sneg je bil že omehčan in na nekaterih mestih sem se udiral globoko. Moral sem tudi prelesti nekaj jako strmih drč, v katerih sem se vzdržal edino le s pomočjo cepina. S samo palico bi gotovo ne bil prišel črez.
Priplazil sem se ravno okrog precej strme stene, ko zagledam naenkrat komaj dvesto korakov od sebe trop divjih koz. Nekaj jih je ležalo na snegu, nekatere so pa menda za zabavo poskakovale okrog njih. Zapazile me še niso. Hotel sem jih prešteti. Ker pa niso bile mirne, sem se trikrat uštel. Začel sem ravno v četrto šteti, ko me zapazijo. Ves trop je bil mahoma pozoren in jo je pocedil v drobnem diru naravnost proti meni. Pa me vendar ne bodo napadle, si mislim.
Tu sem se domislil dogodka, katerega mi je pravil izkušen lovec. Šel je namreč nekoč nad divje koze. Sreča mu je bila mila; zakaj kmalu zapazi velik trop, ki je zbežal pred njim v strme stene, iz katerih ni mogel nikamor naprej. „Sedaj imam pa vse", si misli lovec in zasede edini izhod. Toda lovec je obračal, velik kozel je pa obrnil, namreč celo čredo naravnost proti njemu. Zaletele so se vanj v največjem diru. „Srečni" lovec ni vedel drugega storiti, kakor da se je urno vrgel na tla. Kozli in koze so pa poskakale črezenj v krasnih skokih. Ves presenečen je potem vstal, vesel, da je rešil svojo kožo, kozlovsko si je poiskal raje drugič.
Tega sem se spomnil in si za vse slučaje utrdil tla pod seboj; stal sem namreč na silno strmen snežišču. Z levo nogo sem se vprl v tla, decno koleno pa naslonil v breg in krepko prijel cepin, s trdnim sklepom, da ubijem glavo prvemu, ki se me loti. Ker se je pa treba pred vsakim bojem vsaj navidezno pogajati, zaklical sem kozlovski četi: „Ako vi meni nič nočete, tudi jaz vam nič nočem". In glej, pomagalo je. Ko so prišle koze kakih petdeset korakov blizu, naredile so lep ovinek in v velikanskih skokih drevile naravnost navzdol. Dirjale so v lepi vrsti natanko ena za drugo, da sem jih prav lahko seštel. Bilo jih je 29. Ko so pridrevile do nekega skalovja, ki je molelo iz snežišča, so se razdelile v dva tropa, ki sta mi hipoma izginila izpred oči.
Jaz sem pa počasi lezel dalje in zijal na vse strani, kje bi zagledal kakega kozla, katerih sem sicer že dovolj postreljal. Toda tisti dan nisem videl nobenega več. Ko sem prišel na bolj položen sneg, sem se poskusil dričati, pa ni šlo; sneg je bil že preveč kopen. Gugal sem se torej počasi dalje. Pri Jamah sem še nekoliko posedel in počakal solnčnega zahoda, ki je bil tisti večer zares prekrasen. Niti naslikati ga ne moreš, kaj šele popisati!
Zimske ture je torej v Karavankah lahko opraviti. Menim pa, da smem isto trditi vsaj o nekaterih vrhovih v Savinskih planinah, čeprav sam še nisem hodil po njih v zimskem času. Snežne razmere so gotovo na južnem pobočju iste kakor v Karavankah. Snežišča so seveda na mnogih krajih še strmejša in cepin bi imel gotovo obilo opraviti.
Naposled naj omenim neko precejšnjo nevarnost, katere naj se varuje hribolazec po zimi, zlasti pa spomladi; to so plazovi. Pomladanski plazovi imajo navadno stalno pot, zato se jih lahko ogiblješ. Seveda, če moraš ravno črez njih „delokrog", je najvarnejše, ako počakaš, da „gredo doli", ali pa pojdi mimo njih „preže" v zgodnjem jutru, oziroma v mrzlem večeru. Drugače pa je z zimskimi plazovi. Ti gredo včasi prav nepričakovano. Ako pade namreč na stari, deloma zmrzli sneg nova snežena plast, zdrči novina kaj rada navzdol, ako solnce le nekoliko posije. Včasi zgrmi tak plaz tudi iz drugega, docela neznanega vzroka. Kolikrat se je že prigodilo, da ga je sprožila večja družba hribolazcev! Zato velja za naše zimske ture isto pravilo kakor za visoke ledeniške ture: ne hodi po novem snegu nikdar v gore, marveč počakaj vsaj par dni, da plazovi odidejo ali pa da sneg zamrzne na spodnjo plast.
Večino nevarnosti odstraniš torej lahko s previdnostjo. Ako se ne strašiš truda in težav, obišči tudi po zimi eno ali drugo naših gora in našel bodeš na njih isti užitek kakor na dolgih in težavnih ledeniških turah.