Hrepenenje po vojašnicah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hrepenenje po vojašnicah.
„List iz mlina“ spisal Al. Daudet.

Alphonse Daudet
Izdano: Slovenski narod, 30. avgust 1884, (17/200)
Viri: dLib 200
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Danes za rana o prvem svitanji jutranje zore me je probudilo strašno ropotanje bobna ...

Rata plan plan! Rata plan plan!

Boben v mojem borovji v takem časi! Nekaj posebnega, na vero!

Brzo, brzo skočim iz postelje in hitim odpirat dveri.

Nikogar ... Ropot je umolknil ... Iz srede velike goščave vzleti s krili frfotaje dvoje ali troje sluk ... V grmovji šumi legák vetrec ... Na vzhodu, po prijaznem grebeni Alpil kopiči se rumenkast prah, iz katerega vzhaja polagoma solnce ... Prvi žarek zlati že streho mlina. V trenotki jame nevidljivi bobnar bobnati pod pristreškom na pot ... Rata ... plan, plan, plan, plan!

Prokleta teletina! Kmalu bil bi na njo pozabil ... A za vraga, kdo pa je ta čudák, ki prihaja z bobnom pozdravljat zoro v gozda goščavo? ... Skrbno gledam, ne vidim ničesar ... ničesar razen kôp sivk in borovcev, ki se raztezajo doli do ceste ... Morda se je skril tam v gošči kak škrat, brijoč iz mene norce ... Brez dvojbe Ariel ali mojster Puk. Glumac je mislil, bližajoč se mojemu mlinu: „Ta Parižan tu notri je jako pokojen, moramo mu napraviti podoknico! Na to je vzel velik boben in ... rata plan, plan! ... Boš tiho, poredni Puk? vsaj probudiš moje muhe.

Ni bil Puk.

Bil je Fran Gouguet, s priimkom Pistolet, bobnar 31. pešpolka, ta čas na poletnem odpusti. Pistoletu je doma dolg čas, težko mu je pri srci, bobnarju, in — kadar mu posodijo občinski boben, odide zamišljen v gozd, da si zabobna in sanja o vojašnicah princa Evgena.

Danes prišel je razbijat na moj mali, zeleni klanec ... Ob borovec stoji oprt, boben mej koleni in gasi si na njem ogenj srca ... Ob nogah mu beži tolpa vzplašenih jarebic, on se ne briga za nje. Okrog njega dihajo ljubeznivo dušice, on jih ne čuti.

Ne vidi niti drobnih pajčevin, ki se razprezajo na solnci mej vejami, niti borovih iglic, ki skačó po njegovem bobnu. Ves zamišljen v svoje sanje in svoj boben gleda ljubezno, kako se gibljeta njegovi palički, in njegovo veliko, glupo lice se radosti razjasnuje pri vsakem udari.

Rataplanplan! Rataplanplan!

„Kako krasna je velika vojašnica z dvoriščem in širokimi pragi, z vrstami jednakobojnih oken, z moštvom v službenih čepicah in nizka lopa, polna ropotanja s skledicami! ...“

Rataplanplan! Rataplanplan!

„Oh, odmevajoči hodniki, pobeljeni mostovi, zaduhle sobe, čedenje jermenov, polica za kruh, lonček za lakom, železna postelja s sivo odejo, puška, ki se blišči na stojali.“

Rataplanplan! Rataplanplan!

„Ah! krasni dnevi na stražnici, kvarte, ki se prijemajo prstov, grda pikova dama z okrašeno čepico, stari, raztrgani koledar, ki se valja po prični!“

Rataplanplan! Rataplanplan!

„Ah! Dolge noči na straži pred ministrstvom, stara stražna koliba, v katero dežuje, noge zebó! ... slavnostni vozovi, ki škrapljajo z blatom mimoidoče!“

„Ah! službeno delo, dnevi vojaški, smrdljivo, vedro, lesena blazina, mrzla zgodnja pota o deževnih jutrih, povrat o megli v časi, ko se prižiga plin večerno bobnanje, h kojemu se prihaja brez sape!“

Rataplanplan! Rataplanplan!

„Ah! gozdič vincenneski, velike rokavice od bele volne, vzprehodi po okopih ... Ah, življenje v vojski, postavna dekleta, plesne zabave po predmestjih, absint v glediščih s punčicami, jeklo mečevo, otožna pesem, ki se poje z roko na srci!“

Sanjaj, le sanjaj, ubogi človek, ne bom te motil ... tolci le smelo na svoj boben, tolci z vso silo. Nemam pravice imeti te smešnim.

Ako se tebi toži po vojašnici tvoji, naj bi se meni ne po moji?

Moj Pariz sledi me do sem, kakor tebe tvoj. Ti bobnaš pod borovci. Jaz te posnemam ... Ah! Oba sva dobra Provencalca! Tam v daljni vojašnici Parižki tožilo se nama je po modrih Alpilah in po divotnem duhu timijana; zdaj tukaj sredi Provence nama nedostaje vojašnice; vse, kar spomina nje, nama je drago!

V vasi bije osma ura. Pistolet vrnol se je neodloživši palčic na pot ... Čuje se, kako idoč po gozdi navzdol neprenehoma bobna ... Jaz pa ležim v travi turoben in zdi se mi, da vidim ob glasovih oddaljujočega se bobna defilovati ves svoj Pariz mej borovjem ...

Ah, Pariz ... Pariz ... vedno Pariz!