Hrepenenje (Anton Umek)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hrepenenje
Pesmi (1865)
Anton Umek
Izdano: Celovec: vredništvo Slovenskega glasnika, 1865.
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Oziram milo se v višave jasne,
Kjer svitlih zvezdic žarna luč gori;
Nad njimi kraj dežele je prekrasne,
Po kteri revno serce hrepení.
O zali kinč nebeške domovine!
Kak daleč, daleč še si ti od nas.
Neskončne so do tebe nam višine,
Od tam nas loči prostor še in čas.

Al vendar duh se kviško povzdiguje,
Visoko zre nad senco gostih tmin,
In svete vere luč mu razsvitljuje
Skrivnostne pote rajskih gor višin. —
Pa v zlato mesto iti še ne more,
Od daleč gleda čisti, jasni žar,
Kjer čudni blišč obdaja večne zore
Prestol, kjer vseh vladarjev je Vladar! —

Na Njega strani milostno kraljuje
Kraljica izmed vseh izvoljena.
Povelja svete Mu na hip spolnuje
Vsa brezštevilna družba angeljska.
In vsi, ki so se že od tod ločili,
Ki srečno so končali časa tek,
Ga bodo gori vekomaj slavili
In peli »trikrat sveti« Mu na vek! —

Ne vsahne nikdar tam nedolžnost bela,
Ne zvene mučeništva zali cvet;
Ljubezen čista večno bo gorela
V plačilo kratkih pred težavnih let.
Da stanovitnost zopet bi minila,
Nebéščanom pač tega ni strahú;
Spokornost več ne bode omahnila
V deželi večnega mirú!

Odkrita v čudnem blišču je resnica,
Ki tukaj mnogokrat je skrita bla,
Nikomur ni prikrajšana pravica,
Nikoli čednost ni preganjana. — —
Tak bodi duh zamaknjen po višini,
Kar zmoti ga viharjev jeznih hrum,
Se spomni, da je v solzni še dolini,
Kjer bije terdi boj sovražnih trum.

Zatorej milo zrem v višave jasne,
Kjer svitlih zvezdic žarna luč gorí,
Nad njimi kraj dežele je prekrasne,
Po kteri revno serce hrepení.
O zali kinč nebeške domovine,
Da pač ne bil tak daleč bi od nas!
Pa saj neskončne niso visočine,
Zagledam te, ko mi preteče čas.