Hrepenenje (Albin Prepeluh)
| Hrepenenje. Albin Prepeluh |
| |||||||||||||
Dolgo se je boril tisto noč Seljak z demoničnimi močmi. Dušilo ga je v grlu, vezalo mu je roke, sedalo mu je na prsi ... Na čelu so stale znojne kaplje; kmalo je bilo vse telo vroče in mokro. Kapljice so drsele nekam navzdol in se počasi ločevale od razgretega telesa.
Naposled se je zbudil iz nemirnega spanja. Še zaspane oči so ob visele na visokem oknu, skozi katero je gledala preplašena, negotova polsvetloba. Tam zunaj je bila še mračna in mirna noč. Instinktivno je čutil, da pada nekaj mehkega na strešno opeko, počasi in skoraj oprezno. Snežena zimska noč je bila zunaj; zato je zahrepenel po gorkoti in prijetnosti.
Zaprl je oči in nagnil glavo na stran. „K r ... Krru ...“ je bilo slišati v zaduhlem prostoru. — „O Bog, usmili se nas grešnikov Krrru ...“
„Starec tuli,“ je pomislil Seljak in strmel v temo. Zopet je bilo tiho in nekaj negotovega, groznega je plavalo v temoti, pomešani z mračno jutranjo svetlobo mrzle zime. Vstal je, tiho je odprl okno in pomolil roko venkaj. Oster, mrzel zrak se je plazil za šipami. Par vodenih snežink je padlo na roko in od blizu se je nekoliko razločilo, kako na gosto in na široko se je nad mestom trgal in lovil sneg iz negotove mirne noči. Globoko doli v temi so se svetlikale raztresene luči, ki so posamezno izginjale za padajočim snegom.
„Krr ... Krrru ... Mi grešniki ...“ je vzdihoval med zidovjem nejasen glas.
Seljak je od mraza se tresoč, sedel nazaj na posteljo. A glava njegova je bila vroča, bučalo je po njej in misli so zadevale druga ob drugo ...
„Hm — gotovo leži velik in grd greh na njegovi duši,“ je šepetal, misleč na starca. „Bogvedi — denar ima. Dobra stvar za telo, slaba za dušo ...“
Njegove noge so se dotikale železne posteljne končnice, ki je bila hladna; ta hlad se je širil sedaj po nogah navzgor, izpreminjujoč se v neprijeten občutek.
Iz dalje, globoko doli, nekje na ulici se je kakor v polsanjah pojavilo zamolklo ropotanje; prihajalo je vedno bližje in ta nerazločni nemir se je počasi razvil v ropotanje koles in udarcev konjskih kopit. Kočije so drdrale spodaj mimo hiše. Štel je: ena, dve, tri ... Nakrat se je utrgalo, prenehalo je ropotanje, izginilo je kdovekam in ta pritajen odmev, neumljiv in nerazločljiv je zadel ob zid, šipo ter se ubil ...
„Kakor človeško življenje ...“ je mislil Seljak. „Pride — mislimo, da ga bomo spoznali in okusili, pa izgine“ ... Zopet se je zamislil drugam.
„Krr ... Krrru ... daj mi pokoj, o Gospod!“ je prosil za zidom tresoči se glas.
„Le kruli ... Slabo vest imaš in greh je tako težek ... Peče te tvoj denar, čisto prav! Bog me je poslal, da sem ti pokora. Žalosten posel je to, o Gospod“ ... je mrmral Seljak in zopet mislil na kočije. „Prosim te, pusti me pri miru! Tak si, kakor otrok — cele noči kruliš. Bog s teboj“ ...
Ulegel se je po strani, kar je dobro delo njegovi glavi. Izkušal je zopet zaspati, zakaj bil je zmučen od prejšnjega nemirnega spanja. Hotel je odpoditi misli, ki so tiščale vanj A misli so same vstajale, se razvijale in zopet odletavale. Že par dni ga je mučila neka nemirna utrujenost neprestano, nekaj nemirnega, neumljivega, morda neko še nerazvito, umazano hrepenenje, nečisto in morda tudi hudodelsko se ga je polaščalo. Pritisnil se je k zidu in skušal zatreti, umoriti tisto hrepenenje, ki je počasi vstajalo in budilo misli ... Sedaj je čul globoko in zelo močno hropenje; kakor bi čisto poleg njega hropel star, nadušljiv konj. In nenadoma se je spomnil na Možana, močnega in lenega človeka, ki je ležal za zidom.
„Pijan si, bratec!“ je mrmral sedaj Seljak in vesela misel, skoro škodoželjna se je nanovo rodila v glavi. — „Trudiš se, prespati pijanost ... Ali jutri vstane nov dan in novo življenje, in zopet boš pijan, zopet boš hropel, — osel!“ Zadnjo besedo je zapel in je bil skoro vesel.
Takoj pa je zopet zapal prejšnji negotovosti in temoti. Da bi ložje zaspal, je sklenil utruditi se. Začel je razmišljati o ljudeh, ki je živel ž njim i skupaj — po vrsti, kako so se vrstile zunaj v podstrešju male izbe, v katerih so stanovali.
On sam je bil še mlad, komaj petintridesetleten človek, a imel je že dokaj izkustev, razočaranj in jako veliko ter mehko srce. Ena goljufija večalimanj, — srce ostane trdno, neupogljivo. Ni se spominjal, da bi se mu že kdaj prav dobro godilo. Ni mogel priti do sreče in zadovoljnosti, dasi se je pehal za njima, kakor vsi ljudje. Brez službe je bil sedaj, na zimo, in trudil se je dobiti kako mesto po svoji misli in volji. O mraku, ko so trepetali zadnji žarki dneva po hišnih strehah, je prihajalo nad njega čarobno kraljestvo človeških sanj. Daleč so hodile njegove misli, visoko so se po vzpenjale nad vsakdanjosti, po kateri je dišal časnik, ki ga je kupil vsako jutro v bližnji trafiki. Pač prijetno mora biti tisto enolično življenje paznikov v podjetjih, uradnih slug, kuharjev, tistih debelih in rdečih ljudi po hotelih ... Lepo je tako življenje, morda celo zelo lepo, zakaj tam okusi človek življenja le toliko, da se ga ne preobje. Ne delaš nič, samo jesti in piti je treba — časih vodiš ženske za nos — no da! Človeku je treba venkaj, tja v široki svet; morda bi se ne izgubil, postal bi velik in čislan. Tudi podjetnik bi lahko postal, vladal bi z drugimi svet, tisti široki, od solnca razgreti svet ... In nekoč bi se vrnil in postrani bi gledal ljudi, ki bi ga pozdravljali; niti klobuka bi se ne dotaknil.
In ko je zjutraj vstal, ni bilo več lepih sanj, neresničnih in tako otročjih. Počasi se je napravljal k pisanju in razgrnil je veliki časnik z množino inseratov po mizi. Pisal je prošnje; zakaj bi tudi on ne postal kuhar ali dobro rejeni sluga? — Časih se je kdo zmotil in mu je poslal pisanje nazaj. „Obžalujemo, da ne moremo ugoditi Vaši prošnji“ ... Vsi so pisali z lepo, enakomerno pisavo, ki je bilo toliko mraza in hinavščine v nji. Navadil se je že tega; postal je tudi hladnokrven in zato je zbiral te odgovore in jih kronološko uredil. Posebno veselje ga je obšlo, kadar se je ozrl tja na okno in je videl tisti visoki kup popisanega papirja.
Svojo sobico je imel v najemu od Mužanove žene. Njen mož je bil močan in len ničvrednež. Zabuhel in bakren je bil njegov obraz. Svoje dni je bil ta človek natakar; pravili so grde stvari o njegovem življenju, tudi se je v družbi rad opil, zato so ga povsod spodili. Sedaj sploh ni gledal več za družbami, kajti njegovo veselje do dela je bilo zelo revno. Komu je to napoti, če nočem delati. Meni delo namreč prav nič ne ugaja. Sploh: človeško življenje in napor sta brezmiselna, ker še nihče ni postal bogat po delu. Tako je modroval in ležal doma za zidom. Njegova žena je prodajala zvečer po gostilnah in kavarnah sladščice in cvetlične šopke, ta je prihajala domov šele pozno v jutro. Kadar je prinesla seboj denar, so Mužanovi ves dan jedli, pekli, pili ... Skratka, eksistenca Mužanove družine je bila zelo temna. Iz svojega prvega zakona je rešil Mužan le hčerko Minico; mal, suh in slaboten otrok je bil to. Njen bledorumenkasti obraz ni prav nič spominjal na dobrorejenega in zabuhlega očeta. Hodila je nekam v šolo in se je učila slabo, zakaj njen bledorumenkasti obraz je bil vedno tako mehak, da se je človek bal, da se ne raztopi, če pride solnce do njega. Sanjavo top je bil pogled njenih kalnih oči. Mačeha Filomena se je neprestano jezila nad njo, tudi jo je bila po glavi. Dostikrat je čul Seljak, pišoč v svoji sobici, kako na gosto so padali udarci po glavi male Mimice ... Otrok ni kričal, tudi ihtel ni več, samo prosil je mehko, sanjavo vdano: „Mama, po glavi ne!“
Tam je stanovala tudi Mužanova mati, robustna, sedemdesetletna starka, ki se je ponašala s snežno-belimi, močnimi lasmi, podobnimi aristokratičnim lasuljam iz prejšnjih stoletij. Pri hoji je močno podrsavala in se lovila po zraku z rokama. Dan za dnevom je drsala starka po bogatih mestnih hišah, starim gospem je šivala staro perilo, tudi je opravljala ljudi, lagala in naposled beračila. Beračenje je bilo pravzaprav namen vsega šivanja in opravljanja. Na večer se je pridrsala po stopnicah počasi v podstrešje in je rada govorila sama s seboj ... „Zahvaljujem se ti, o gospod, da nisi pozabil na svojo zapuščeno služabnico.“
Slabo je „zaslužila“ Filomena na zimo. Beda je pritavala v visoko podstrešje, a Mužan ji je kljuboval do zadnjega. Šlo je v zastavnico, kar se je lahko pogrešalo. Izginile so stenske podobe, ure, prstani, naposled tudi rjuhe. Tako se je izpraznila sobica, gole in poševne stene so se razširile in se sklanjale nad božjim razpelom v kotu. Cele dneve je presedel Mužan v svoji mrtvaščnici, na večer pa se je napravil in izginil ... kam? Mrak ga je vzel in pozno v jutro ga je zopet posadilo v mrtvaščnico, vrnil se je pijan, surov in bestijalen. Kadar je prišla Filomena domov šele za njim, je bil prepir v hiši, tudi pretep, velik in šumen kraval, in vse podstrešje sta sklicala skupaj. Prepir je navadno nehal s tem, da je Filomena ponoči „zasluženi“ denar izročila možu, zakar je zopet jezno in neusmiljeno padalo po glavi revne Mimice. In potem so ves ljubi dan kuhali, pekli, cvrli — vse podstrešje je zadišalo po močni zabeli ...
Čudne navade je imela poštna upraviteljica, stanujoča s svojo slepo sestro v sosedni sobici. Z nikomur nista občevali sestri, zaklepali sta se v svojo sobo in dražili Boga z veliko pobožnostjo in svetimi izreki. Upraviteljica je bila majhna, debela in zelo neokretna ženska; oči potuhnjene in hinavske. Šepava je bila upraviteljica, levi njen čevelj je bil visoko podložen in je močno udarjal. Nekoč, že pred davnim in napol pozabljenim časom ji je prišlo nekaj neumnega na misel: ljubezen. Vesel in pogumen človek je bil njen fant, da ga je bil človek od srca vesel. Neprestano je rabil ta fant denar, zakaj hodil je lepo po kolesarsko napravljen po svetu. No, pa zakaj bi mu ne postregla z denarjem, ko je fant lep in vesel in pogumen, da nikoli kaj takega? In zmanjkalo je naposled tudi upraviteljici denarja. Dobil pa se je v nekem amerikanskem pismu, ki je prišlo na pošto, naslovljeno na kmetsko ženo. Tista kmetica pač ni bila dosti prida, rodila je otroke, ko je njen zaljubljeni mož ril po rovih ameriških rudnikov. Zato pa ni zaslužila tistega pisma z denarjem. Fant je dobil denar in se je bog vekam izgubil, njo pa so postavili pred sodišče. Oprostili so jo na veliko jezo ljudi in jo poslali v „pokoj“. Sloka in visoka je bila postava njene slepe sestre, gladek je bil njen obraz in je žarel neprestano v zelenkasti luči, ki je svetila iz lepih in negotovih oči, široko odprtih in strmečih v grozno, večno temo. Počasi je hodila slepa sestra, oprezno se je lovila z rokama za zid, smehljajoča se brezizrazno, kakor so bile brezizrazne njene slepe oči. Posebnost teh sester je bil pisemski nabiralnik, ki je visel na vratih. Upraviteljica je zelo pazila nanj, na vse zgodaj, ko sta sestri vstali, je prišepala iz sobe in obrisala prah z nabiralnika. Večkrat so se čez dan odprle duri natihoma, komaj slišno in pričakujoče oči so se ozrle na nabiralnik ... Kje je pač hodil tisti veseli in pogumni fant, ki se je izgubil tako nenadoma in ki je ranil neizkušeno in upanja polno srce? Pisma ni bilo nikdar od nikoder. Le Mužan je časih, če je bil dobre volje, vračujoč se s prvo zarjo dneva v podstrešje, obstal pred tistim nabiralnikom, ki je zašel v pusto podstrešje, in kričal: „O koliko pisem je tu notri od lepega fanta! Grozno veliko jih je, gospodična ...“ Odmeval je krohot pijanca od ozkih sten, odmeval je tudi v duši upraviteljice; tesno je postalo njeno srce in solze so se pokazale na uvelih licih ...
Na nasprotni strani poleg Seljakove sobe, v temnem kotu, je stanoval gospod Filip, starček visoke, sklonjene postave in z obritim obrazom. On je bil gospod podstrešja, zakaj imel je v najemu dvoje sob in kuhinjo. Ni rad občeval z ljudmi, zakaj bil je gospod Filip denaren mož. Pri njem je živela mlada mačka, zelo smešna živalca, ki se ni ganila od gospodarja svojega. Njene tačice so bile posebno močne in trde, zato je kar odmevalo, kadar si je preganjala dolgčas z beganjem v podstrešju. Odmevalo je, kakor bi hodil okoli obut človek ...
Gospod Filip Habjan pa je bil tudi ponosen človek; njega so namreč poznali in spoštovali tudi ljudje, ki so stanovali niže, v tretjem, drugem in prvem nadstropju. Pozdravljali so ga zelo vljudno, smehljali se mu in govorili ž njim o vremenu ...
Zgodilo se je tisti čas, da so na večer, ko se je ulegel v podstrešje mrak, prihajali iz spodnjih prostorov gospodje, tisti pravi, ošabni gospodje, lepo polizani, in lepo nacmrkane gospe v podstrešje po prstih, tiho in oprezno kakor bi se bali, da ne vzbude šuma ... Vsi so trkali kakor tatovi na vrata gospoda Filipa. Pravtako tiho so tudi odhajali, naglo, udirali so se po stopnicah kakor neznane nočne sence, časih pade nenadoma od kje ozek pramen svetlobe na obraz in razsvetle se fine, sanjave poteze, tiste lepo potegnjene črte ... „Starca itak ne bo več dolgo. Usmili se ga, o Gospod!“
Seljak se je tresel pred takimi pritajenimi obiski. Vso noč ni utihnilo tuljenje, ki se ga je najedel že do grla ... krr ... krrru ... „Usmili se me grešnika, o Gospod!“ Obupapajoče jokanje je bilo to tulenje, žalost nad izgubljenim in ukradenim denarjem; izpremenilo se je vzdihovanje, polglasni šepet — ali je bila molitev starca? Seljaku je bilo pri tem čudno pri srcu, sčasoma se ga je polastilo nerazumljivo in nadležno hrepenenje, ki ni več izginilo, hrepenenje po čistem in lepšem življenju. To hrepenenje, ki ga je podpihoval starčev jok, ta lakota njegove prazne duše, je bila morda tako neznatna po vsebini, da bi izginila, ko bi izginilo tisto nadležno tulenje v sosedni sobi. Tresel se je pred nemirom svoje notranjosti, iskat je zavetja v večerni molitvi, še večkrat pa v premišljevanja o ljudeh, ko se je brez spavanja premetaval po postelji; o ljudeh, ki jih je poznal, živel z njimi skupaj, govoril z njimi o vedno istih rečeh. Sovražil je nehotoma tiste polizane in ošabne gospode in tiste lepo našminkane gospe, ki so prihajali na noč ... Izginil je stari mir in se skril. Pogostoma so vstajale čudne misli, ki jih ni bilo nikoli prej, ah, tako neumne in grešne. Globoko nekje, komaj čuteče, se je rodilo novo življenje, kakor volja je bilo; samo košček tistega neznanega hrepenenja je dobivalo gotovejšo in jasnejšo obliko. Zakaj bi še on ne iztegnil roke po bogastvu, ki mu je pred nosom; zakaj bi ne segel predrzno in odločno po jasnem, ročnem življenju, zakopanem tako blizu? Rodila se je takrat nečimurna in hudobna misel, glodajoča, pekoča in razdirajoča vse oprek. Domislil se je stare Mužanke, ki se je pricincala po stopnicah, z aristokratičnimi lasmi in s tako zadovoljnim obrazom ... „Vsak po svoje ...“
Že se je zdanilo, ko je zopet zadremal.
Kmalu pa se je zopet prebudil; utihnilo je že starčevo tuljenje, nad oknom se je razlegla svetloba zimskega dneva. Še vedno je snežilo, v velikih kosih se je trgal sneg izpod neba. Stene sobe so se pobelile, zadobile so neko umazano barvo, dimasto, ki jo imajo mesečne noči pozne jeseni. Zlezel je s postelje; napravil in umil se je. Hodnik zunaj je bil še teman in spodaj nekje so podrsavale ženske po hodnikih s svojimi zimskimi copatami. Pridna hišina je nekje, globoko doli, že iztepavala preproge; enakomerni in težki so bili udarci: „Pik — pok, pik — pok ...“
Na pragu stoječ je pomislil Seljak, kaj hoče pravzaprav tako zgodaj. Nima nobenega opravila, obsojen je držati roke križema ... Seglo je na prsa utrudljivo in neprijetno. Grenak je bil spomin na prečuto noč, žalostna in težka je bila zavest završenega življenja, mračnega, brez vsakega cilja. Kakor bi z roko taval po temi in ne more pritavati nikamor. Brezmejen in brezsolnčen prostor je za njim in pred njim, in on ne more umreti in ne živeti. V srcu pa je kljuvalo tisto nenasitljivo hrepenenje, neugasljiva želja po neznanem življenju, brezdvomno boljšem in jasnejšem življenju ... Kje je odločitev, kje je konec? Ah, nikjer in upanje njegovo je tako veliko, ker je srce veliko in mehko. Domislil se je, da mora tudi na smrt obsojeni imeti enake občutke, predno ga obesijo, zakaj tudi tisti človek mora upati, dokler ne ugasne luč oči.
Stal je pred Mužanovimi durmi in ni vedel, kam bi se obrnil. Tiho je bilo vsenaokrog in Seljak je mislil o prijetnem jutranjem spanju zimskega dneva. Nenadoma se je spomnil že davno pozabljenega prizora. V jutro je zaspal in je skoro že zamudil šolo. Zima je bila zunaj, vozovi so škripali po cesti. In nakrat je prišla skrbna gospodinja; ljubeč je bil njen pogled, ko se je ozrla nanj. Tako mehke so bile njene izkušene oči. Dolg in širok, kakor led mrzel vodni curek ga je stresel in jutranje spanje je izginilo za vedno. Prav tak je bil sedaj njegov občutek kakor tedaj v polsanjah. Nikamor se ni mogel ganiti, zakaj v njegovi duši jo pustošila zima; prišlo je hrepenenje, nadležno, silno in ah, tako mrzlo hrepenenje, nečisto morda in tudi hudodelsko; izginila je pomlad ...
Vzdignilo se je vzdihovanje, dolgo in suho se je pojavilo za durmi; zakrnjen, pijan glas se je vlekel preko mračnega hodnika. Kakor bi se davil sit človek. Seljak je poslušal in je slišal vzdih, naravnost nanj je legel in se ni premaknil več; ostal je in težil ...
Odprla so se vrata upraviteljice; začudeno so gledale potuhnjene oči male in šepave poštarice. Odprla je nabiralnik, z belo cunjo je obrisala in odstranila prah z njega. Tista bela cunja se je zdela Seljaku prav posebna. Zakaj pač briše poštarica prah s svojega nabiralnika z belo cunjo?
Malo se je zardel, počasi je zakašljal in izprogovoril: „Dobro jutro, gospodična!“ Mrzlo je odkimala in ni rekla ničesar. Vseeno je, ali me odpraviš ali ne — tako si je mislil Seljak. Tista bela cunja ji je padla iz rok in sunila jo je z nogo preko praga v sobo. Ali on ni imel pametne besede, kaj naj poreče, ko so njene oči tako začudene in velike? Saj je le cunja, niti ne pobere se, če pade slučajno iz roke.
Zavrtela se je upraviteljica na zdravi nogi. On pa je stal pred njo še vedno nepremično, v zadregi. Gotovo je mislila poštarica na kužka in zavrtela se je še enkrat.
„Ali ste čuli? ... Cele noči ne miruje in kako tuli!“ je izpregovoril naposled Seljak.
„Kaj hočete?“
„No, mislil sem ... da ste tudi vi čuli tisto kruljenje ... pa ga niste? Slabo noč je imel zopet gospod Filip. Strašno je krulil — smešno je pravzaprav, gospodična.“
„Jaz nisem čula ničesar. Sicer pa, jaz ponoči spim, razumete?“ je odgovorila poštarica in zaloputnila duri.
Presenečen je bil Seljak.
„Da, da — vi niste čuli ... Vseeno je ... ali sem jas ali pa vi cunja ...“
Razkačil se je nenadoma, ko se je domislil tiste bele cunje, ki je padla upraviteljici iz rok, in jo je ona sunila z nogo v sobo. Obrnil se je in šel h gospodu Filipu. Ni šel rad, ali mislil je, da mora iti, vsaj videti ga mora. Pred durmi pa je obstal in pomislil, ali bi vstopil ali ne bi vstopil.
Vstopil je.
Bil je v ozkem prostoru s praznimi in zakajenimi stenami; v kotu je ležal star polomljen stol in nad njim je visel na steni krucifiks z odbito glavo. V sosednem prostoru je nekdo suho kašljal, davil se je, toda predno je Seljak stopal dalje, se je prikazala na pragu sloka upognjena postava; obrit in brezzob starec je bil to. Nogi bosi, majhna čepica na glavi. Izpod močnih obrvi so srepo gledale majhne in žive oči. Seljak je šel za njim v kuhinjo. Sredi zaduhlega prostora, ki je smrdel po mokroti, je stal železen štedilnik. Vrelo je mleko v majhni skodelici.
„Dobro jutro, gospod Filip,“ je izpregovoril Seljak; prestrašene in nezaupne so bile oči starca. Komaj se je starec dotaknil Seljakove roke v pozdrav, rekel ni nič in le oči so nemirno begale po Seljakovem obličju ... Izpod štedilnika je prilezla krmežljava mačka in je krivila hrbet.
„Prišel sem le malo pogledat,“ je nadaljeval Seljak, oziral se je po kuhinji in parkrat mu je ušel pogled v sosedno sobo, kjer je stala pod oknom še vsa razmetana postelja.
„Slabo noč ste imeli nocoj ... Slišal sem ...“
Dolge gube praznega starčevega obraza so se podaljšale; tiho, kakor bi se bal, da ne vzbudi nepotrebnega šuma, je rekel:
„Zelo me veseli ... Moje spanje je res zelo nemirno, postaral sem se namreč, odkar mi je umrla ljuba žena in treba bo misliti ...“ Prenehal je nenadoma, zagledal se je v vrelo mleko na štedilniku, zabliskale so se majhne oči ob plamenu, ki je plapolal ob skodelici in je rekel naposled naglo, skoro kategorično:
„Umrl bom ...“
Seljaka je ta napoved pretresla in ni vedel, zakaj. Premeril je starca z ostrimi pogledi in si mislil:
„Glej, to je pravi oderuh ... čez dan šteje denar na oderuške obresti, ga posoja malim ljudem, od ljudi v cilindrih se da okrasti in ponoči ... ponoči mu gori duša.“
Rahlo se je sedaj smehljal starec, a oči njegove so postale še bolj nezaupne. Pobesil je glavo in se prijel za čelo. Plamen v štedilniku je okrvavel sklonjeno postavo in ostanki las so zatrepetali okoli pleše.
„Ali bi vam ne ugajala skodelica gorkega mleka,“ je rekel starec in odstavil posodo.
Odmajal je Seljak z glavo in se zahvalil. Jed iz rok takega človeka bi mu ne teknila; prepričan je bil o tem. Ostal je raje lačen ... Poslovil se je in na pragu se je domislil zakladov, ki jih hrani starec kje blizu razmetane postelje, na katero se je parkrat slučajno ozrl. Tresel se je starec, kategorično mu je rekel, da bo umrl, prebodel ga je s svojimi nezaupnimi očmi, ki so blestele neprestano, in on je ostal miren! Molčal je in šel ... Zakaj ni napravil konca svojemu trpljenju, zakaj ni poslušal svojega hrepenenja? ...
Na to ni znal odgovoriti in zato je bil potrt.
Usedel se je za mizo in začel pisati prošnje. Večkrat se je zmotil, pokvaril je papir in ga vrgel proč. Pred njim na mizi se je šopiril velik, ostuden časnik s kratkimi inserati, jokavimi in kričečimi ... Pisal je in pisal, dokler ni omagal. Pretežke in predebele so bile danes njegove misli.
„Čudno je to,“ je mislil. „Človek živi in ne ve, zakaj — hudo je to, naravnost: greh je. Trudi se — pa zakaj? Kakšen je moj cilj? Nikjer ga ni, zato ni vredno, da bi se mučil. Hm — čemu sploh ... hrepenenje? Pride mala sapica, nedolžna in na videz tudi brezpomembna — in odtrga se kapljica od veje ... “
Z rokama je ril po laseh in iskal rešilne misli.
„Vsi hrepene po lepem, solnčnem življenju in koliko jih je, ki se prerinejo na dan lahko, skoraj brez truda; a drugi zopet s pomočjo nelepih in obsodbe vrednih dejanj. Usoda je to; čemu potem cilji in čemu trud?“
In življenje se mu je zazdelo banalno in dolgočasno.
„Vode mi daj!“ je kričal v sosedni izbi Mužan. — „Kakšno je naše življenje?“
„Ta Mužan,“ je govoril sam s seboj Seljak, „ne dela nič, ne misli nič in vendar živi. Slabše je tako življenje, kakor ono živine v hlevu.“
„Pamž, ali ne boš zakuril? Lenoba!“ Grdo je klela Filomena Mimico. „Uh — ta pankrt!“ Votlo je zabolapelo, otroški glas je zavekal in naglo utihnil.
Zasmilila se je Mimica Seljaku. Ujel je misel, ki je bila skoro rešilna, misel, ki je je bil lačen. Kako bi on živel vse drugače, vse boljše ... Lepo, gladko službico bi moral imeti, ljubil bi ženo in lepo bi vzgajal otroke ... vse drugače in vse boljše, kakor pa so vzgajali njega. Zvečer bi prišel truden domov, žena bi mu kuhala večerjo, on bi se pa vsedel za mizo. Prižgal bi pipo, otrok bi mu čepel na kolenih in se igral z njegovimi brki. Sklonil bi se preko mize in poljubil ženo: „Draga moja Anica, žena moja“ ... Blagostanje bi raslo neprestano, neutrudljivo ... Mirno in prijetno bi gorela luč na mizi.
Počasi je mineval čas. Vse razmetano je bilo v njegovi duši, nered je vladal vsepovsod; poloteval se ga je strah. Ne oni navadni strah pred bodočim življenjem, nestalnim in valovitim, ampak strah, da ne ugasne hrepenenje nikoli več, da se rodi brezsrčnost in bestijalnost. Gledal je skozi okno, roke globoko v žepih. Počasi in utrujeno so se vrteli sneženi kosmiči po zraku in polaščala se ga je neka domača prijetnost. Prav tako brez razuma bi moral živeti, kakor žive snežni kosmiči. Glej! — kamor padeš, vseeno je. Tam obstaneš in pogineš. Tako je mislil. Prazna in razdrta je bila njegova duša in življenje tam zunaj je bilo prav tako.
„O, veliki Bog ... Kaj res ni nič ostalo zame? Kakšno življenje?“ je vzklikal zopet čez nekaj časa.
„Jaz ti že še pokažem ... nesramnica,“ je kričal Mužan za steno. Seljaku se je zagnusilo in udaril je s pestjo ob mizo.
„Drhal!“ Zopet so se zasukale njegove misli. „Krr ... Krru ... Usmili se me grešnika“ ... je zazvonilo v ušesih. Zamašil si je ušesa, a zvonenje ni utihnilo.
„Zakaj nisi zavil starcu vratu? Glej, cilj bi bil imel?“
Ustrašil se je samega sebe. A ubežati ni mogel več. Vezalo mu je roke, davilo ga je v grlu, sedalo mu je na prsi ...
Opoldne je prišla v sobo Filomena, vabit ga h kosilu. Našla ga je na postelji. Nasmehnila se je odurno in stopila bliže. Imel je široko odprte oči in ujela sta se. Seljaku je bila ta ženska že od nekdaj zoprna, a sedaj se mu je naravnost studila, ko se mu je nenadoma zarežala v obraz. Vstal je, toda ona se ni odmaknila, iskala je njegovega pogleda. Nehote se je dotaknil njenega lica in začudil se je zelo, da je bil obraz te ženske nenavadno gorak in gladek. To ga je jezilo.
Utihnili so že nad mestom opoldanski zvonovi, ubijali so se še bronasti glasovi ob strehah in ob zidovih. Raztepen ženski glas je pel nekje med zidovjem in se naglo izgubil. Grda je bila Filomena, še globje so ležale danes njene oči, velike, s krvjo podplute oči; spodnja ustnica je bila globoko povešena po suhi bradi. Tesno je bilo Seljaku okoli srca, ko so velike, s krvjo podplute oči nemirno iskale njegovega pogleda. Naravnost silila je vanj in domislil se je, da je to vedenje za zakonsko ženo nesramno, prav nesramno. Izmuznil se ji je kakor jegulja in naglo stopil na hodnik.
„Dosedaj ste ... spali?“ Kakor v sanjah je slišal za seboj njen glas, nečist in hripav. Naglo se je okrenil in stopil v Mužanovo sobo.
Mužan je sedel v sami spodnji obleki za mizo in jedel z velikega krožnika. Zaspane so bile njegove kalne oči in lahno se mu je tresla roka. Toplo je bilo v sobi in Seljaka je prevzel prijeten občutek gorkote.
„Zima ... zima ...“ je rekel Mužan, zdehal in gledal skozi okno na sosedne strehe. Leno se je premikal in zabuhel, bakren je bil njegov obraz. Prisedla je stara Mužanka; s svojimi aristokratičnimi lasmi, ki so spominjali na preteklost, je dostojanstveno sedela za mizo; poln debelih gub je bil njen obraz, podoben zgubanemu jabolku; bleščeče oči so neprestano nečesa iskale po sobi.
Filomena je prinesla na mizo veliko skledo močnate jedi; počasi so zajemali iz sklede. Prisedla je tudi Filomena in začela naglo jesti.
Vsi so molčali.
Ko se je Seljak ozrl, je opazil, da so oči Filomene hitro švigale po sobi in naposled obvisele na njem. Prišel je v zadrego, ker ga je jezila zapeljivost Mužanke. Njen mož je jedel počasi, nikamor ni gledal, in ko se je mimogrede ozrl na Seljaka, je izpregovoril:
„Zebe vas, Anton!“
Seljak se je res tresel, dasi ga ni zeblo. Tudi roka se mu je neobičajno hudo tresla. Vedel je, da se trese vsled notranjega nemira, in zaman se je trudil se potolažiti; klel je Filomeno in njene izzivajoče oči. Neprestano so visele na njem njene oči, kakor nastavljena ostrina meča. Zaničljivo se je nasmihala; zopern izraz so dajale njene nelepe ustne. „Kaj hoče ta ženska od mene? Čemu me zasleduje s tako nesramno upornostjo?“ si je mislil. Zagnjusila se mu je ta — trdovratna vlačuga.
Prišlo mu je na misel, da je morda zaznala za njegove misli, ki so ga vznemirjale radi starca in strah ga je prevzel. Zakaj vsak greh in vsaka nečista misel se maščuje. In bil je prepričan, da se mora maščevati, ker bi sicer iz vsake luže, naj bo še tako smrdeča, ne rasle rože. Vedel je, da ima vsak še tako neznaten človek preganjavca, ki udušuje v njem vse, kar je slabega in grdega, in domislil si je tudi, da ga ima i on.
Po kosilu so ostali na svojih sedežih, le stara Mužanka je oddrsala v sosedno sobo, kjer je jedla mlada Mimica.
„Slabo juho smo imeli danes, krop in sol, mislim, da je bilo tisto“ ... je izpregovoril Mužan in vprašujoč pogledal Seljaka.
Seljak se je malomarno nasmehnil in ni odgovoril ničesar.
Filomena se je ozrla vanj z začudenim pogledom in ta pogled ni bil le očitajoč, bil je naravnost izraz brezmejne togote. A rekla ni ničesar. Pobrala je posode po mizi in molče odšla v kuhinjo. Prišla pa je v sobo Mimica.
„No — Mimica, si že pokosila?“ jo je vprašal Mužan smehljaje. „Zapoj, zapoj nam kaj! Tako-le po kosilu to ne škoduje.“ — Zmučen je bil sanjavi obraz otroka in praske so se mu poznale po čelu. Posamezni šopi las so bili izruvani iz glave in poznali so se rdeči odtiski. Seljak, ki je to videl, je bil prevzet od studa in si je mislil:
„To je hudobna ženska!“
Vstopila se je Mimica pred svojega očeta in zapela z bolnim glasom:
„Pridi, maj, sladki maj,
Konec zime je tedaj!“
Mužan se je zakrohotal. „Ne hiti tako zelo,“ je rekel. „štej: december, januar ... dolga pot je to, Mimica. Kje je še maj!“
Utihnila je in gledala vsa začudena zdaj enega, zdaj drugega. In ker se je oče še vedno smejal njenemu revnemu razumu, se je smejala tudi sama. Top, neumen je bil njen smeh, skoraj bolesten in brez veselja.
„Daj, drugo mi zapoj — o zimi!“ je silil v otroka Mužan. Seljak je postal nejevoljen, pljunil je v kot in vstal.
V tem hipu je nekdo potrkal na duri in vstopil je gospod Filip. Zelo sladek je bil obraz starca, a oči njegove so bile še bolj nezaupne kakor zjutraj.
„Sedite, sedite,“ mu je ukazal Mužan in zapiral vrata za starcem. Starec se je vsedel na rob stola in rekel tiho, nekako skrivnostno:
„Nekaj vam bom povedal!“
„Kar govorite!“ mu je zopet ukazal Mužan z donečim glasom. Seljaku je pri pogledu na starca postalo tesno pri srcu in ta hip mu je nekdo zašepetal na ušesa: „On — ali ti! „ Ozrl se je in bil zelo začuden, ko ni zagledal nikogar poleg sebe. Mislil si je o starcu: Pride, se vsede in govori prazne besede. Sama laž! Naposled pa se mu je zasvetilo. Kako, da že preje ni spoznal tega? Ne samo življenje, temveč tudi ljudi mrzi — naravnost sovraži jih ... Bil je voljan, spreti se z vsem svetom, vsakemu povedati v obraz, kar mu gre. Čemu bi se ljudem hlinil, ko ni treba? Kar lepo naravnost naprej — nekje bo že cilj. Sicer bo njegovo hrepenenje vedno tako neznatno, naravnost nesmiselno ...
Starec pa je pripovedoval:
„Pokosil sem in pomil posodo kakor navadno, pa stopi v sobo upraviteljica — ta, ki ima nabiralnik na vratih. Kako mislite? Ona je tako samosvoja, bi rekel. Pride in pripoveduje, da je njena sestra nenadoma zbolela. Kaj naj sedaj počne sama, revica? No — sem si mislil, pa si le prišla enkrat k meni, golobičica draga ... Veste, ni napačna ženska, le ljudi se boji — in smilila se mi je sedaj. Rekel sem ji, naj gre po zdravnika ...“
Mužan je strmel v starca, široko so bile odprte njegove oči, a videti mu je bilo, da ga vse to prav nič ne zanima. Seljak je to opazil in si mislil: „Gotovo premišljuje — a o čem? O tisti bolezni gotovo ne!“
Starec pa je čebljal lepo dalje:
„To je hudo. Bolezen ni prijetna; huda in neznosna je. Jaz vem to, ko je še živela moja rajnka žena“ ... Utihnil je; položil je svojo belo, suho roko na Mužanovo ramo, skrivnostno je zamigala njegova suha brada in obraz njegov je bil poln groze:
... „Kake sitnosti so bile in koliko denarja je stala bolezen!“
Sedaj je zagledal Seljak v kuhinji dvoje velikih oči, ki so trdovratno iskale njegovega pogleda. Obraz Filomene je bil sedaj preplašen, izginila je prejšnja pogumnost in nehote se je vprašal: „Kaj hoče ta ženska od mene?“
Ustrašil se je misli, ki se je porodila nenadoma. Ni si upal naprej in vendar je natančno videl tiste preplašene, vprašajoče oči, ki so ga iskale neprestano. Iz teh oči je bral razločno grdo in predrzno misel, misel, ki je ležala na njegovih prsih že davno. Kakor svinec je bila težka ta misel; zato ga je dušila vsako noč, ko je krulil brezzobi starec. Brezumna in otročja se mu je dozdevala ta misel in vendar je bil trdno prepričan, da išče tudi Filomena svoj cilj v smrti starca ... Vedel pa je, da ne prideta nikdar skupaj, zato ker on noče. Noče, ker se mu studi ta ženska.
„Vaša žena je bila tudi slepa?“ je vprašal Mužan starca.
„Seveda ... oja! Že ko sva se vzela, je bila slepa, revica. Jaz pa sem jo imel vseeno rad ... prav res! Zakaj bi je ne imel rad, ko je bila dobra in poštena ženska?“
Mužan se je nasmehnil.
„Seveda — zakaj?“ je rekel. „Denar je imela. Mislite, da bi jaz ne vzel slepe žene za dober denar?“
Široko so se odprle male, prekanjene oči starca, ves iznenaden in začuden je bil; toda samo trenotek. Brž so ugasnile oči, resno je postalo suho in prazno lice. Zaprl je oči in nagnil glavo postrani.
„Mogoče — pač!“ je odgovoril sladko.
„Mogoče? Čisto gotovo!“ je zakričal Mužan in udaril s pestjo po mizi.
„Pa le niste vzeli slepe žene,“ je ugovarjal gospod Filip. „Zakaj je niste, glejte!“
„Osel sem bil!“
„Dragi moj!“ je govoril dalje starec, „jaz sem bil svoje dni slab človek, reven čevljar sem bil. Trudil sem se, delal sem dan in noč ... kaj sem imel od tega? Ničesar! No — pa je prišla moja rajnka žena, slepa je bila in usmilil sem se je, kaj zato? Nisem se je usmilil zaradi tistih par grošev, ki jih je imela.“
„Imate dosti?“ je sedaj vprašal Seljak.
Starec se je smehljal v zadregi. Njegov smeh ni bil odkritosrčen; hinavski in prisiljen je bil.
„Ni, da bi govorili o tem,“ je rekel.
Vsi so obmolknili. Iz kuhinje je stopila v sobo Filomena in se usede poleg svojega moža. Vprašujoče so bile še vedno njene oči, parkrat je ujela motni pogled Seljaka in njena spodnja ustnica je bila tako grdo pobešena, da se je Seljak ustrašil grde prikazni.
Mužan pa je počasi, resno govoril. Trudil se je, si nekaj jasno predočiti, zato je govoril počasi in resno. Med govorjenjem je razumno pogledoval na Seljaka in tolkel je tudi po mizi.
„Čujte gospod! Jaz sem natakar brez službe in revna je moja družinica. Tudi gospod Seljak je brez službe, a vi imate denar.“
Seljak je začuden poslušal Mužana in bil radoveden, o čem je premišljal Mužan tedaj, ko mu je pripovedoval starec o bolezni. Tudi Filomena ga je poslušala zelo pazno; starec pa je neprestano kimal z glavo, trdno stisnjene so bile njegove ustnice in njegova brada je bila sedaj nenavadno drobna.
„Dobro!“ je premišljeno nadaljeval Mužan. „Vi imate denar in lahko otvorite gostilno ali hotel in jaz vse to uredim ter bom glavni natakar. Seljak, ta bo, recimo — kaj? Kuhar! Dobro bomo živeli in vi napravite na stare dni dobro kupčijo in dobro delo — vse obenem.“
Starec je molčal in njegove oči so bile razumne. Seljak in Filomena pa sta se čudila Mužanovi bistroumnosti. Naravnost velik se jima je zdel ta načrt. Tako velik in vendar tako preprost.
„To ni nič!“ je rekel starec potem in se nedolžno smehljal. V rokah je vrtel malo pipo ter se pripravljal, da jo prižge.
Temno so gledali smehljajočega starca, naravnost bulili so vanj; presenečeni so bili njih obrazi; zardevali so se in mencali z nogami. Starec pa je modroval tako-le:
„Gostilna — hm, slaba stvar je to. Prosim — razumete? Vi točite slabo pijačo, zakaj če bi prodajali dobro, bi Vas zasramovali pravzaprav. No — dobro! Ljudje pridejo, pijo, začno kmalu peti, da bi pozabili na nenadni glavobol ... Ah, kako smešno! „Ljubi bratec,“ pravijo in se začno objemati. Še bolj pijo, ne pojo več, temveč le kriče. Pa: „Bratec, zal deček si!“ Potem se dva prepirata, vsi vstanejo ter mire — pa je pretep gotov, da! Pride policija, sodnija, pot sem pot tja, izmučijo človeka do dobra, nalože mu globe — umazana reč to!“
Mužan se je na videz zamislil. Pravzaprav ga je to starčevo govorjenje le jezilo. Navsezadnje ni niti tako resno mislil z gostilno. Lahko bi rekel starec tudi tako: „Velik in lep je vaš načrt! Ali pa: Razumen in blag človek ste vi Mužan!“ Dobro bi bilo in on bi bil vesel, ker bi bil blag in razumen človek ... Pa ne!
Filomena je gledala predse topo, brezizrazno; bila je kakor Lotova žena, ko se je spremenila v solnat steber. Seljak pa je bil vedno nemirnejši, iskal je starčevih oči, in ko jih je našel, jih ni več izpustil.
„Vaš denar je tudi umazan!“ je zakričal osorno in zaceptal z nogami.
Starec je bil nato ves začuden, a smehljati se ni nehal. In to je še bolj jezilo in dražilo Seljaka.
„Kako mislite?“ je vprašal zelo vljudno.
„Svoj denar ste prisleparili, ali ne? Saj ste osleparili svojo ženo, ki je bila slepa.“
Starčeve oči so se sedaj razširile in majhen ozek pramen rdečice se mu je pojavil na medlih licih. Postal je resen in naiven.
„Ali sem vas morda razžalil?“
Seljak je bil presenečen in je obenem začutil svojo slabost. Zato pa se je razjezil še bolj in začel je biti s pestjo po mizi.
„To ne“ ... je kričal. „Ampak jaz vam to povem, naravnost v obraz povem, da ste star lisjak, hudoben človek, oderuh in slepar“ ...
Starec je ostal hladnokrven in mirno je poslušal ta izliv duševne in fizične onemoglosti. Mužan je ves začuden in s topim obrazom sedel za mizo, opiral se s komolci na kolena in ostal tih. Filomena pa se je prikrito smejala, se nemirno obračala na svojem stolu in si zakrivala obraz z rokama.
„Čemu pa ste prišli pravzaprav? Ali smo vas klicali?“ je kriknil končno Seljak. Čutil je, da je ta surovost zadnja karta, s katero je hotel nasprotnika odbiti. Bil je tako razburjen, da se je ves tresel. Izginilo je vsako razumevanje in zmožnost trezno misliti. Vse se je vrtelo in zibalo pred očmi. Zibajoče se je priklanjal pred njegovimi očmi resen obraz starca in izginil za durmi.
Tedaj se je oddahnil.
Sedaj, ko se je ozrl na Mužana in Filomeno, je videl, da sta se oba delala zelo osupla. Tudi sam je že obžaloval svoje dejanje, jezil se nad lastno razburljivostjo in izpregovoril v svojo opravičbo;
„Čemu pa se smeje venomer, ta človek?“
Onadva sta molčala.
Bil je to trenotek neskončne muke. Vzel je klobuk in naglo odšel v svojo sobo. Velik notranji nemir se ga je polaščal. To ni bilo več kesanje nad storjenim — ne, bila je to želja po nečem boljšem, vzvišenejšem. Instiktivno je zopet čutil, da tiči lepša in vzvišenejša bodočnost v tem neprestano se smehljajočem starcu ... Ležal je na postelji zasledujoč trdovratno to misel, ki jo je hotel dognati do konca. A misel se ni hotela sama razrogljati, ni mogel zapopasti vsega, kar je sledilo kot dobro in koristno ter brezpogojno potrebno.
„Čuden je ta človek, kakor furija je!“ je govorila Filomena za zidom.
Mužan je nekaj nerazločno mrmral. Končno je skoro zavpil:
„Norci smo pravzaprav vsi skupaj ... Zakaj mu ne pobero tistih popirjev izpod vzglavja?“
Seljaka je kar privzdignilo in stisnil je pesti. Torej, vendarle resnica. Niso bile sanje. Spomnil se je vseh muk, ki jih je pretrpel tiste noči, ko je izginilo spanje; hkrati se je spomnil tudi vabečih in izzivajočih oči Filomene, s katerimi ga je dražila pri kosilu.
Potem se je zopet pomiril in začutil vso praznoto in malenkost svojih teženj. Prazna je bila naenkrat njegova notranjost, kakor je bil prazen dan tam zunaj. Tu mislim in čutim, a zakaj; kakšno je to življenje? Kočija pridrdra po cesti, hočem si jo ogledati in že izgine za prvim oglom. Čemu vse to trpljenje in vse te muke, ko vse skupaj ni vredno grdega pljunka?
Napravil se je in odšel z doma. Polagoma je snežilo. Tupatam se je nabiral sneg, polni so bili obcestni jarki umazane vode in cesta je bila na široko pokrita z lužami. Nad praznim drevjem je pihal mrzel sever, tulil je ob voglih ulic, praznih in zapuščenih. Ljudje so bili zaspani, utrujeni in tesno so se zavijali v suknje ter trepetali mraza. Ženske so se mu videle odurne, grde in neestetične so se mu zdele njihove kretnje, ko so stopajoč po lužah visoko vzdigovala svoja krila. Srečal je žensko in ji pogledal v oči. Bila je izmučena, prav taka kakor Filomena kadar se je zjutraj vrnila v podstrešje. A oči — oči vseh žensk so bile polne kipeče strasti ...
Zagnjusilo se mu je vse to. Sedaj je občutil še bolj kot sicer pezo svojih nerazrešenih misli, ki so mu sledile vedno in povsod. Neprestano se je moral baviti s starcem. Ali je bilo to hrepenenje? In ker je mislil na hrepenenje in se bavil ž njim, je spoznal, da so vse te misli, ki so se mu zdele grde in grešne in ki se jih ni mogel iznebiti — nezadovoljnost. „Kaj mi hoče to hrepenenje, ta neutešen sad človeškega srca?“ se je vpraševal. Morda hrepenenje po lepem in udobnem življenju, domu ali slavi, ali ženski, lepi in čisti, kakor je nebeški angel sam — že zadovoljuje? On ni mogel razumeti in spoznati vsega tega, kar je bila le žalost, brezmejna in obupna žalost ter jeza nad izgubljenim in zavrženim življenjem.
Šel je, kamor ga je vodila cesta. Umazano in sneženo blato mu je škropilo pod nogami. Že so bili čevlji premočeni in zazdelo se mu je, da hodi bos po vodi. Oči, plašne in sanjave, so se zagledale v tisto neizmerno belino neba, izpod katerega je kapalo in škropilo počasi, a enakomerno. Nikogar ni zapazil na prazni cesti. Tam na levo pod nizkim holmom je samevalo nekaj hiš. Kakor bi vse izumrlo ... Čutil je, da je tu prav tako prazno in pusto, kakor v njegovi duši; lepo je harmonirala ta notranja in zunanja raztepenost ter razbitost. Počasi je otrpnevala duša in telo, vedno enakomernejše je bilo vse naokoli.
In sredi te enakomernosti in otopelosti se je rodila nova misel, veselejša in preprostejša. Spomnil se je namreč Seljak zopet na Filomeno in zmislil se je tudi na Mužana.
„Dragi bratec, tvoja žena se mi je ponudila in glej, usmilil sem se. Prav res! Zakaj bi se ne usmilil tvoje ostudne Filomene?“
Mužan bi grdo gledal, odmikal bi se ves plašen in osupnjen, on pa bi le silil vanj:
„Dragi bratec, velik pijanec si in tvoja žena te sovraži“ ...
Šel bi tudi k starcu in mu dejal prijazno, smehljajoče:
„Vaše roke, gospod Filip, so umazane ... resnično! Tudi vaš denar je grd, ker je krivičen ... Ozrite se in si poglejte v roke“ ... Starec bi se smehljal, sama ljubeznivost bi ga bila, ako bi se ozrl, bi videl, da sta njegovi roki umazani. Nehal bi se smehljati, zaprl bi oči in njegov obraz bi bil tedaj groze poln.
Zmračilo se je.
Njemu pa je bilo vedno laže. Sedaj je sanjal, in sanje so bile prijetne. Grel se je ob njih. Ni se bal, da bi se ne vzbudil nikoli več. Zakaj če bi se vzbudil, bi se čudil. „O Bog, samo sanje so bile.“
Brezbrižno je stopal po lužah in snegu, hlače so bile do kolena oblatene, v obraz so se mu zaletavale snežinke, ki so se prav tako brez smisla podile po zraku, kakor on po cesti.
Od daleč so se mu blestele svetilke, ko se je vračal, negotova svetloba brez kontur se je razlivala nad mestom, izgubljala se v mrko in neutolažljivo nebo. Šel je naravnost domov. Počasi se je vlekel po kamenih stopnicah navzgor. V drugem nadstropju je srečal deklo, ki je nesla škaf na glavi. Ko jo je zagledal, se je razveselil, prijel jo je za roko in jo pobožal po podbradku. Ona se je očitno zelo čudila: strmele so njene oči in usta so se smehljala. A on ni vedel, kaj bi ji rekel; zato jo je izpustil. Kmalo pa se je ujezil, ker je ni bil poljubil in postal je zopet mračen in nejevoljen.
Podstrešje je bilo mirno in mračno. V sobi se je temno svetilo okno in prižgal je luč. Usedel se je za mizo ter se napravil, da bi pisal prošnje ..., a komaj se je dotaknil časopisa, se mu je zazdela stvar neumna in banalna in ulegel se je na posteljo.
Čez čas je prišla Filomena. Češ, dolgo že čakajo nanj z večerjo. Njene oči so se svetile v poltemi nenavadno; ko je stopila predenj, se ji je glas tresel in jezik se okorno zaletaval.
Ko je Seljak molčal, je malo postala in rekla odločno:
„Vi ste bolni!“
Seljak se je čudil.
„O-o-o! Bolan nisem,“ je odgovoril. Tudi njemu se je pričel glas tresti. Sam ni vedel zakaj. In dasi je čutil odpor proti tej ženski zelo razločno, je vendar ni poznal. Vsa ga je omamila; prvikrat je videl sedaj na njej neko ženskost, mehkoto, ki jo je imel rad, da bi se odpočil na njej.
Ona je menda to spoznala, zakaj položila je svojo gorko roko na njegovo gorko čelo. On pa je mirno obstal ... dasi ves prepojen neznane bojazni pred njo, je bil vendar pripravljen sedaj razgovoriti se ž njo. Morda je bilo to genutje le želja, razgovoriti se sploh s kom, naj pride kdorkoli.
„Vaša glava je zelo vroča,“ je zatrdila.
„A vkljub temu sem zdrav.“
Zopet sta obmolknila in ni se hotela odpraviti iz sobe. Prišel je v zadrego. Sedaj je bil molk zanj mučen, neznosen. Premišljal je, kako bi začel razgovor s to žensko. V tem pa ga je prehitela ona.
„Mužana že zopet ni doma,“ je izpregovorila. Besedo „Mužan“ je izpregovorila, kakor bi imela v mislih kako tujo osebo, ne pa svojega moža.
„Torej sva sama?“ je pripomnil Seljak. Čudno se mu je zdelo to vprašanje. Kako pride na to? Kakor bi on lazil za to omoženo žensko. Tudi njej se je zdelo to vprašanje nenavadno, zakaj odprla je široko oči in se potem nasmehnila.
Nakrat se je Seljak vzdignil, približal se njenemu obrazu; bil je naenkrat ves navdušen za njo. Z obema rokama jo je prijel za pas, jo vzdignil in se parkrat ž njo zavrtil po sobi.
Bila je že davno noč in še sta sedela drug poleg drugega. Njun pogovor se je tikal Mužana, starca in njegovega denarja.
„Mužan je rekel, da smo norci vsi skupaj, ker mu nihče ne pobere tistih papirjev,“ je pripomnil Seljak.
Ona je nato molčala in se pritisnila k njemu.
„No?“
„Tako je rekel,“ je pritrdila komaj slišno.
Sedaj se mu je zdela Filomena dobra in pametna ženska. Kako drugačen bi pač bil, če bi imel poleg sebe vedno tako razumno ženo. Čutil je ta hip, kako osamljen je doslej taval po svetu ... Sama tema je bila vsenaokoli. Pride ženska in prižge luč. Vse postane lepo in zanimljivo. Vidi stvari, ki jih preje niti opazil ni. A pri srcu mu je bilo sedaj še bolj tesno, zakaj zdelo se mu je, da vidi svoj cilj natančno. In tresel se je, ko je videl, da je ta cilj pravzaprav umazan in grd, prav tak, kakršno je bilo tisto neznosno hrepenenje, ki ga je tako mučilo in mu trgalo razum in srce.
Zaspal je, in ko se je prebudil ni bilo več Filomene v sobi. Prebudila ga je iz nemirnega spanja Mimica, ki je pela v sosedni sobi:
„O Marija, naša mati ...“
Nedolžni otrok, si je mislil. Kako si lep in čist, kako smo umazani in grdi mi grešniki. Potem je planil kvišku. Med zidovjem je odmevalo starčevo vzdihovanje.
„Krr ... krrru ...“
Poslušal je še dolgo, a ničesar več ni bilo čuti. Tudi glas Mimice je utihnil. Vse se je zavilo v smrtno tišino.
Tedaj je vzplamenelo staro hrepenenje z neodoljivo silo iznova. Kakor v sanjah je videl poleg sebe Filomeno, ki se je pritiskala k njemu. „Tako je rekel! ... Mužan je mrmral in vzklikal: „Norci smo vsi skupaj.“ Bič je žvižgal po njegovem hrbtu. „O Filomena, prizanesi, reši me pogube ... Naprej! ... bodoči knez ...“
Mraz je bilo na hodniku in on je hotel gorkote. Temno je bilo podstrešje, a gorela je luč, ki jo je prižgala Filomena ... Gladko je bilo njeno lice in roka njena močna ... Naprej!“
Šel je bos, ves trepetajoč, ne toliko od mraza, kakor notranje nemirnosti in duševne utrujenosti; z rokami se je lovil za zid in si dajal poguma, zakaj bič Filomene je žvižgal neprestano ...
Idoč mimo sobe upraviteljice je začul pritajen jok in vzdihovanje. Spomnil se je na tisto belo cunjo, ki jo je sunila z nogo v sobo in postal je skoraj besen. Sedaj, se mu je zdelo, šele pojmi hudo razžalitev svojega ponosa. Stisnil je pest in komaj se je zadržal, da ni udaril po pisemskem nabiralniku, da bi se razletel na kosce. Bil je pogumen in vrnil bi se rad s te poti.
„Malo stisneš za suhi vrat in pritisneš k steni. Počilo bo, kakor bi se utrgalo pero v uri. Nič več. Čemu mu bo to življenje? Star in bolan je — morda umre jutri sam ...“
Zašumelo je nekaj. Zelo se je prestrašil; pocenil je na tla ob steni in oprezno je lezel po vseh štirih dalje. Bil je sedaj v hudi omotici. A bič je žvižgal še vedno ... „Naprej!“
Naenkrat mu je zmanjkalo stene. Mala votlina — že je tipal po lesenih vratih. Zdaj ali nikoli, si je mislil; prijel je za mrzlo kljuko in skušal odpreti vrata. Ključavnica je zaškripala, a vrata se niso odprla.
„On ali — jaz!“
„Požgani so mostovi za teboj, živiš ali umreš. Izvoli!“ Vroč pot mu je zalil obraz, vse telo je bilo vroče, da se je ves tresel kakor mrzličen. S hrbtom se je uprl v vrata, že je zaječal les, cvililo je železo. Niso se vdala lesena vrata ...
„Krr ... krrru ... Usmili se me, o Gospod! Pustite me, vi ljubčki ... O predrzni ljudje, ki vas je zmotil hudobni duh ...“
Preplašen, napol podivjan je obstal. „krru ...“ je odmevalo po glavi, zvenelo je od sten.
Potem je bilo vse mirno in mrko. Nič več ni čutil, nič ni mislil. Izgubljena je bila zavest, umaknil se je razum hrepenenju ... Še enkrat se je uprl, silna je bila sedaj njegova moč, zlomilo se je železo in odprla so se vrata na stežaj ...
Zasmejal se je blaženo, zakaj zazvonilo je po vsem podstrešju, prihajalo je vedno bliže in veličasten je bil prihod smrti. Zapele so gosli, zacingljali zvončki; ves pot je bil postlan z rožami. Udirali ste se mu nogi, vedno globlje se je udiral, ko se je zasvetilo za okni in se je odprlo čudežno nebo ...
Prišel je starček in obstal na pragu. Sklonjena je bila njegova sloka, vitka postava. Visoko je držal gorečo svečo, da je bil krucifiks brez glave na zidu ves razsvetljen ... Padala je po sobi črna senca.
„Prizanesite mi, vi grešni ljudje! ...“
Izčrpane so že bile duševne moči Seljakove. Tema se mu je ulegla na oči ... Na kolena je padel ves utrujen, izmučen in šepetal je:
„Milost!“
Polagoma se je iztreznil. Bile so morda sanje, a hudodelske in neopravičljive. Stal je Seljak na močvirju in polagoma se je pogrezal v mlako. Rešitve ni; nikjer ni opore, da bi se je oklenil z obema rokama in se iztrgal krempljem, ki so se ga držali neprestano in ga neprestano vlekli nizdol. Dolgo ni prišlo to spoznanje. Niso bile sanje, temveč čin zavrženega in upajočega življenja. Premajhne so bile Seljakove moči in zgrudil se je, onemogel preden je prišel do cilja, ki seje oddaleč svetil mamljivo in ki je bil od blizu umazan, nečist in studen.
Izginilo je hrepenenje in v srcu se je nastanil mrki obup. Poln upanja in sreče je bil duševni boj, a končal se je kot bagatelni kriminalni pojav, ah tako vsakdanji in nevreden vsake pozornosti. Bil je Seljak eden onih ljudi, ki se pojavijo samo za trenotek na površju, da izginejo zopet v večni temi nižine. En sam svetel trenotek poplačajo bogato, z neizmerno strašno bolestjo v osameli pozabnosti.
Nezavedna temo ta je bila njegov konec.
V zavodu, kamor so ga vtaknili, so zelo zadovoljni z njim. Ne besni in tudi hudoben ni, kakor mnogi drugi. Mirno hodi po vrtu in časih se mu zdi potrebno stopiti na bližnjo klop ter propovedovati svojim tovarišem na dolgo in široko ... Tedaj se smehlja neprestano; ravnodušne in zelo preproste so njegove geste. Kar mu ukažejo, izvrši, neprestano se smehljajoč.
Pravijo, da ne bo izginil ta smeh z njegovih lic nikoli.