Hrastniška dolina
| Hrastniška dolina Fr. Ks. R-š. |
| |||||||||||||
Hribolazca, ki poseti Mrzlico od savske srani, bode mogoče zanimal ta kratki krajepis.
Železnica te donese ob Savi do postaje v Hrastniku, ki je v novejšem času nekoliko prenarejena in povečana. Takoj pri njej se loči pot, ki pelje na Kum mimo narodne gostilnice g. I. Dernovšeka. Ko zapustiš kolodvor, zagledaš na levi črn, umazan potok, ki teče skozi Hrastniško dolino in meša svoje blati z bistrimi savskimi valovi. Nekaj više zazreš zvonik, ki se dviga izza gostega drevja: Draga je, podružnica trbovske fare in edina cerkev, ki bi se smela šteti v Hrastniško dolino. Obdana je še po starem načinu s pokopališčem in zidovjem. Tu visoko nad zeleno penečo se Savo, nasproti dolenjskemu Kumu, počiva v mirni tišini marsikak hrastniški veljak. Ko gremo po cesti dalje, pridemo v malo trenotkih do steklarne. Nesnažno poslopje je to in nesnažni so njeni delavci – Nemci. Do ceste čutiš žarke, ki jih meče nate vroča peč. Oddahneš se torej, ko prideš dalje in zapažiš na levi velik vrt s krasno, visoko vilo »de Seppi«, gotovo ena najlepših stavb daleč naokoli, seveda v tujih laških rokah. Precej visoko je na nasprotni strani nad potokom železnica, po kateri dovažajo iz premogovnika tvarino na postajo. Ko se tako ogleduješ, že stoje pred tabo vitki, rdeči dimniki, iz katerih se vali neprenehoma gost, rjav dim. Na desni je velikanska kemična tovarna, na levi pa so stanovanja za delavce, hlevi in druga poslopja. Toda tudi tovarna si je morala že na tej strani iskati prostora in črez cesto so napeljane cevi, ki vežejo in gonijo stroje na obe strani. Okrog tovarne lazijo delavci kakor čebele okoli panja: tam vidiš temno zamazane, a kmalu zopet popolnoma rdeče težake, ki imajo opravila pri tvorbi barv in kemikalij. Gozdovi segajo ponekod prav do ceste, a drevje je tu bolj pritlikavo, saj ga zadržuje večni dim v njega rasti. Ko greš dalje, se dolina nekoliko razširi. Ob pravi vidiš više ob železnici prodajalnico sredi hiš, nasproti pa se zopet kadi po apnenicah, nad katerimi slišiš vpitje delavcev v kamnolomih. Sedaj stopaš pod visokim železniškim mostom, pri katerem se loči cesta na Dol in k Sv Jurju (pot je markirana). Veliko zadovoljnejšega se čutiš, ko se znebiš za nekaj časa tovarniškega ropota. Dolina, ki je tod dokaj ši ša, kaže prijazen pogled. Tu vidiš več lepih poslopij, med njimi šestrazredno ljudsko šolo z vrtom. Ko si prekorakal most, imaš potem potok in železnico na levi, kjer se brez bolj zlagoma vzdiguje. Opaziš tukaj tudi hišo in gostilnico g. župana Roša. Stara lipa, pod katero stoje mize, moli svoj vitki vrh iznad strehe in te vabi pod svojo senco. Če pa se ozreš na desno, vidiš le strm breg, Slepček imenovan, ki se pa dalje gori zravna v prijazno ravnico. Tu je stala pred nedolgim časom vas, ki je prvotno imela ime Hrastnik. Bil je to krasen kraj, kjer so prebivali od pamtiveka premožni, bogati kmetje, korenine, kakršnih je dandanes le še malo po Slovenskem. Imena, kakor Hrastnik, Slepček, Kroglica (tujci so jo prekrstili v »Spitzberg«), pričajo o krasoti in čistosti tukajšnjega jezika v tistih časih. Človek bi dejal, da tujka ni mogla najti vhoda v to dolino; branili so ji visoki hribi od vseh strani: Mrzlica od ene, Kolk in Kum od druge, Sv. Planina in drugi vrhovi od nasprotne. A zabranila niso ta pogorja poti Židom, ki so zasledili ta slovenski biser ter ga okužili s tujimi šegami, vzeli mu mirno življenje in ga uporabili sebi v prid. Da, mirno, idilno življenje je bilo tu svoje dni, najstarejši ljudje to še pomnijo: mir je motil le bistri potok, ki je šumljal med zelenimi bregovi, po dolih so peli slavci kakor nikjer na svetu in iz šum se je razlegal lovčev klic… Toda vrnimo se k nekdanji zgornji vasici! Začeli so kopati pod njo premog, napravili velikanske rove in vas se je jela pogrezati… Kmetje so bili prisiljeni, zapustiti svoja domovja in si poiskati novih. Danes stoje na mestu, kjer je vladala prej zadovoljnost, veselje in blagostanje, le še podrtine – golo zidovje in pa obliko najžlahtnejšega sadnega drevja, ki je prej obkrožalo srečno vas in napolnjevalo njenim stanovalcem vsako leto sode s sladkim moštom…
Dospeli smo že do premogovega ozemlja. Hiš stoji tu mnogo in v večjih skupinah. Od vseh strani ropot iz rovov, jaškov in delavnic. Ob cestah so gostilnice, ki so po navadi, posebno pa ob nedeljah napolnjene. Od cestnega ovinka dalje je tudi voda v potoku čista. Čudno je videti na desni kakih pet vzporednih vrst nizkih, a dolgih delavskih hiš, okrog katerih gomazi mladina.
Še nekoliko časa stopamo po občinski cesti, ki veže Hrastnik s Trbovljami, do tja namreč, kjer se loči od nje dobro markirana pot na Mrzlico. Idoč po njej, pridemo v hladno sotesko (na razglednicah je imenovana »soteska Boben«), ki je dokaj slična bohinjskim soteskam, seveda je manjša. Ozka je, da se moreta viti skozi njo le bistri potok in cesta, a zadnja mora biti na nekaterih mestih že izklesana v skalo. Nad teboj se razprostira dolga proga sinjega neba, iz navpičnih strmin pa štrle naravnost kvišku velikanske skale najrazličnejših oblik. Tu se dviguje široko skalovje piramidalno, tam moli skalnata stena kakor veliko pločnato glavo na ozkem vratu od sebe in vitko raste od tal proti vrhu bolj debel steber. Strahoma iščeš okrog prostora, kamor bi skočil, če bi se utrgala skala, a divje šumi in se peni potok kraj tebe, v njem pa si iščejo urne postrvi živeža. Težko se ločiš od prekratke soteske, a misel na Mrzlico te vleče dalje. Takoj ko preneha romantična soteska, že se razširi dolina v širok kotel – Čeče, z glavne ceste pa se loči črez lesen most zanimiva pot na Mrzlico.