Hrčkova pogača

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hrčkova pogača
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (2008). Svetlanine pravljice. Dob pri Domžalah: Miš. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V ponedeljek zjutraj je hrček zgodaj vstal, si pogladil brke in odhitel, kar mu je sapa dala, proti uro oddaljenemu skednju. Vrata skednja so bila zaprta in zapahnjena, ampak pod njimi je zijala široka špranja in hrček je na srečo vedel zanjo – smuk, pa je bil notri.

Na ilovnatih tleh skednja je ležala velika vreča, polna pšeničnega zrnja. Hrsk, hrsk, je hrček nagrizel vogal vreče in iz nje se je usulo zrnje v zlatem potočku. Hrček je zadovoljen začel pobirati zrna in si jih spravljati v vrečki ob smrčku, zrno za zrnom. Ko sta bili vrečki tako polni, da je bil hrčkov smrček videti takšen, ko da bi ga boleli zobje, jo je hrček ubral proti domu.

Doma je vrečici izpraznil, zrno za zrnom, in pšenico lepo naložil na kupček v kot. Zrno do zrna pogača, je rekel, si oddahnil in legel počivat.

V torek zjutraj je hrček spet zgodaj vstal, si pogladil brke, spet jo je ucvrl proti skednju, smuknil skozi špranjo pod vrati in si nabasal obe vrečici. In ko je doma zlagal zrnje na kupček, je še bolj zadovoljen rekel: Zrno do zrna pogača – in legel počivat.

Prav tako je naredil v sredo, četrtek, petek in soboto. V soboto zvečer pa je že sanjaril o pogači, ki jo bo jedel v nedeljo – saj ob nedeljah se navadno jedo pogače, ne? Pa se je v nedeljo zjutraj hrček prebudil in šinil h kupčku pšenice v kotu – kaj zlomka, kje pa je pogača? Kakšen pregovor pa je to, se je razjezil hrček. Jezno je razgrebal zrnje, če ni morebiti pogača skrita v njem, ampak ne, pogače ni bilo.

Jezen je poklical sosedo hrčico.

»Ti si mi povedala tisti trapasti pregovor,« jo je nahrulil. »Ti si vsega kriva. Ves teden sem se mučil in vlačil na kupček zrno za zrnom, pogače pa ni nikjer!«

Hrčica se je glasno zahihitala:

»Hrček, ti si neumen! Mar nisi vedel, da je treba zrnje najprej zmleti v moko, iz moke zamesiti testo in iz njega speči pogačo?« »Odkod naj bi to vedel,« je zagodrnjal hrček, »navsezadnje sem še mlad in neizkušen, mislil sem, da pregovor naredi pogačo.« Hrčica je hrčku pomagala znositi zrnje v mlin – in ko je mlinar zmlel zrnje v moko, sta nesla moko k peku. Pek je zamesil testo in spekel pogačo. In šele ko je hrček že držal pogačo v šapah in pihal vanjo, da bi se ohladila, se je pek spomnil:

»Ti, hrček, kje si pa dobil moko?«

»Zrnje sem nesel mlinarju, da mi ga je zmlel.«

»Kje si pa dobil zrnje?«

»V tistemle skednju,« je pokazal hrček. »Zrno za zrnom ...«

Zdaj je pek na moč vzrojil:

»Tako, iz mojega skednja si kradel zrnje? Ti si torej nagrizel vrečo, jaz sem dolžil pa miši. Le čakaj! Sem s pogačo!«

Ampak hrček in hrčica sta ko blisk šinila iz pekarne in tekla, kot bi jima gorelo za petami, dokler nista bila na varnem v hrčkovem brlogu. In tu se je slišalo mlaskanje in žvečenje in hrstanje do pozne noči. Sem pa tja se zgodi, da je kakšen pregovor prav užiten.