Hrček in Smrček

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hrček in Smrček
Miška spi
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Eva Šebjanič
Viri: Makarovič, Svetlana (1972). Miška spi. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Živela sta dva hrčka. Prvi je bil Hrček, drugi pa Smrček. Imela sta veliko žita v shrambi, veliko preveč da bi ga mogla pojesti, pa sta se odločila, da bosta imela pekarno in da bosta pekla kruh za vso hrčjo vas. Zakurila sta veliko krušno peč. To je bilo vroče! Hrček je v veliki posodi s tačicami hitro gnetel testa in oblikoval majhne hlebčke, Smrček pa jih je vsajal v peč in pazil, da so se lepo pekli. V pekarni je tako lepo dišalo, da so drugi hrčki kar naprej prihajali vanjo in vohljali in komaj čakali, da bodo hlebčki pečeni. Hrček in Smrček sta nadvse resno opravljala svoje dele in ko je bil kruh pečen, sta ga odnesla v shrambo, da se ohladi in da ga bosta drugo jutro začela prodajati. Ko pa sta zjutraj prišla v shrambo – kruha ni bilo več! Niti drobtinice! Hrček in Smrček sta se spogledala in kar na jok jima je šlo. Vendar nista obupala. Vzela sta žito, ga zmlela ter zamesila in spekla nov kruh, ki je dišal še bolj zapeljivo. Potem sta ga odnesla v shrambo, pa nista šla spat, ampak sta sedela kar pred vrati in stražila, da bi ujela tatu. Vse je bilo tiho. Proti jutru sta omagala in čisto malo zadremala, a ko sta prišla v shrambo – kruha spet ni bilo več! Zelo sta bila zaskrbljena. Le kdo jima krade kruh? Spet sta zamesila testo in spekla kruh. Nesla sta ga v shrambo in spet stražila pred vrati. Tokrat pa nista niti za hip zadremala. In proti jutru sta videla tole: Velik rumen maček se je plazil proti shrambi. Pred vrati je postal in malo povohal naokrog, potem pa se je splazil noter. Hrčka in Smrčka še opazil ni. Ker pa je bil prevelik, da bi se ves stlačil v shrambo, je skozi vrata molel njegov dolgi rumeni rep. Hrček in Smrček sta bila zelo razburjena. Nekaj je bilo treba storiti, toda kaj? Maček je bil velik in nevaren, onadva pa sta bila samo drobna hrčka. Pa je Hrček brž stekel v hišo in prinesel lonec z lepilom. Smrček je namočil čopič v lepilo in namazal mačku rep. In medtem ko je maček požrešno jedel njun kruh, se je lepilo sušilo – in potem je bil mačji rep trdno prilepljen k tlom. Zdaj je bilo treba samo čakati. Maček je požrl ves kruh, splazil se je iz shrambe in se oblizoval. Ko pa jo je hotel pobrisati, ga je prilepljeni rep prikoval na mesto. Maček je divje skakal sem in tja in renčal, cvilil in pihal, pa ni nič pomagalo. Tedaj mu je Hrček zaklical:
– Tat, požeruh! Požrl si najin kruh!
– Ojoj, izpustita me, je zacvilil maček. Nikoli več ne pridem sem!
Smrček je vzel škarje in obstrigel mačkov rep. In maček je z golim repom kot blisk švignil stran. To sta se Hrček in Smrček smejala! Saj sta vedela, da se ne bo nikoli več vrnil. Mačje dlake, ki so bile prilepljene na tla pred vrati shrambe, pa so ostale tam za večen spomin in za predpražnik. Zdaj sta Hrček in Smrček spekla tako dober kruh kakor nikoli dotlej. Nesla sta ga v shrambo in legla k počitku. Kmalu sta oba globoko spala. Hrček je v spanju hrčal, Smrček pa smrčal.