Hopla, živimo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hopla, živimo
Ernst Toller
Izdano: Književnost 9/1 (1933), 309-311
Viri: dLib 9
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt
Prinašamo odlomek iz Tollerjeve drame »Hopla, živimo«, ki jo je pred leti z velikim uspehom uprizoril v Berlinu znani režiser Piscator. Toller, ki trenotno biva v Dalmaciji kot pregnani nemški književnik, je v juniju v ljubljanskem gledališču bral nekaj odlomkov iz svojih del. Na kongresu Pen klubov v Dubrovniku je ostro nastopil proti Hitlerjevemu režimu ter tako povzročil, da je nemška delegacija zapustila kongres. Glavni junak drame je Karl Thomas, ki je bil od republikanske Nemčije obsojen na smrt, ker se je udeležil revolucije 1918–19. Ko so mu sporočili, da je pomiloščen, je zblaznel. Zdaj se po osmih letih zdravljen ja v blaznici vrne v mesto in najde, da so ljudje že precej pozabili na vojne grozote, mnogi so se »pomeščanili« itd. — O. u.


Fric: Morava namreč kmalu oditi.

Grete: V kino greva.

Fric: In zvečer pojdemo na boksanje. Se greva boksat?

Karl Thomas: Ne, ne znam se boksati.

Fric: A tako.

Grete: Plesati pa znate, kaj ne? Znate charleston ali block bottom?

Karl Thomas: Ne, tudi ne.

Grete: Škoda … Ste bili res 8 let v norišnici?

Fric: Ona ne verjame.

Karl Thomas: Bil sem, seveda.

Grete: In še prej ste bili obsojeni na smrt?

Fric: Mama nama je pravila. V časopisih je čitala.

Karl Thomas: Vaša mama daje sobe v najem?

Grete: Seveda.

Karl Thomas: Je vaša mama revna?

Fric: Samo goljufi so dandanes bogati, pravi vedno naša mama.

Karl Thomas: Vesta tudi, zakaj sem bil obsojen na smrt?

Grete: Ker ste v vojni sodelovali.

Fric: Prismoda! Ker je v revoluciji sodeloval.

Karl Thomas: No – in kaj vesta o vojni? Vama je mati pravila kaj o vojni?

Grete: Ne, mama ne.

Fric: Saj se moramo vendar v šoli učiti vse bitke.

Grete: Kedaj so se vršile.

Fric: Neumno, da je svetovna vojna morala priti. Kakor da se že tako ne bi imeli dosti učiti v zgodovinski uri. Trideset letna vojna je trajala od 1618–1648.

Grete: Trideset let.

Fric: O tej nam je treba vedeti pol manj bitk kot o svetovni vojni.

Grete: Pri vsem tem pa je trajala svetovna vojna samo 4 leta.

Fric: Bitka pri Lüttichu, bitka ob Marni, bitka pri Verdunu, bitka pri Tannenbergu …

Grete: In bitka pri Ypernu.

Karl Thomas: Več o vojni ne vesta?

Fric: To je precej.

Grete: Seveda! Zadnjič sem dobila nezadostno, ker sem 1916 zamenjala s 1917.

Karl Thomas: In kaj vesta o revoluciji?

Fric: O tej nam ni treba vedeti toliko številk, ta je bolj enostavna.

Karl Thomas: Kaj pomeni trpljenje in spoznanje milijonov, če je že sledeča generacija gluha za vse to? Vse izkušnje zastonj.

Fric: Kaj pravite?

Karl Thomas: Koliko sta stara?

Grete: Trinajst.

Fric: Petnajst.

Karl Thomas: In kako vama je ime?

Fric, Grete: Fric, Grete.

Karl Thomas: Kar sta se o vojni učila, je bedasto. Nič ne vesta o vojni.

Fric: Oho!

Karl Thomas: Kako vama jo razlagajo? Matere so bile … ne. Kaj stoji na koncu ceste?

Fric: Velika tovarna.

Karl Thomas: Kaj proizvajajo v tej tovarni?

Fric, Grete: Kisline … plin.

Karl Thomas: Kakšen plin?

Grete: Ne vem.

Fric: Jaz pa. Strupen plin.

Karl Thomas: Zakaj se rabi ta strupeni plin?

Fric: Če nas napadejo sovražniki.

Grete: Da, proti sovražnikom, če nam hočejo opustošiti deželo.

Karl Thomas: Kdo pa so vaši sovražniki?

(Fric in Grete molčita.)

Karl Thomas: Daj mi roko, Fric … Kaj bo s to roko, če jo krogla prebije?

Fric: Ja, figo. Zanič bo.

Karl Thomas: Kaj bo s tvojim obrazom, če spusté strupeni plin vate? Si se učila v šoli?

Grete: Razjedel bi ga, lasje bi mi odpadli. In potem bi umrla.

Karl Thomas: Bi rada umrla?

Grete: Smešni ste. Seveda ne bi rada.

Karl Thomas: No – in zdaj vama bom povedal zgodbo. Ne pravljico. Dogodek, ki se je resnično dogodil in ki sem mu bil sam priča. V vojni sem ležal nekje v Franciji v strelskem jarku. Nenadoma, ponoči, smo začuli krike, tako, kot bi kdo trpel silne bolečine. Potem je utihnilo. Gotovo je kdo smrtno zadet, smo mislili. Eno uro nato smo spet začuli kričanje in sedaj ni več prenehalo. Vso noč je kričal človek. Ves dan je kričal človek. Vedno bolj žalostno, vedno bolj obupano. Ko se je stemnilo, sta se splazila dva vojaka iz jarka, da bi prinesla človeka, ki je ležal ranjen med jarki. Krogle so švigale in oba vojaka sta bila ustreljena. Še enkrat sta poizkusila dva vojaka. Tudi ta dva se nista vrnila. In nato je prišel ukaz, da ne sme nobeden iz jarka. Morali smo ubogati. Človek pa je kričal neprestano. Nismo vedeli, ali je bil Francoz, ali Nemec, ali Anglež. Kričal je, kakor kriči dojenček, nebogljeno, brez besed. Štiri dni in štiri noči je kričal. Za nas je bilo 4 leta. S papirjem smo si mašili ušesa. Nič ni pomagalo. Potem je utihnilo. Ah, otroka, če bi mogel vsaditi domišljijo v vajina srca kot zrna v razorano zemljo! Si lahko predstavljata, kaj je to bilo?

Fric: Seveda.

Grete: Ubogi človek.

Karl Thomas: Da, deklè, ubogi človek! Ne sovražnik. Človek. Človek je kričal. V Franciji in Nemčiji, v Rusiji in Japonski, v Ameriki in Angliji. V takih urah, ko greš – kako bi rekel — do dna, se vprašaš: Čemu vse to? Zakaj vse to? Bi tudi vidva tako spraševala?

Fric, Grete: Da.

Karl Thomas: V vseh deželah so se ljudje enako vpraševali. V vseh deželah so si ljudje enako odgovorili. Za zlato, za zemljo, za premog, za same mrtve stvari umirajo, stradajo, obupujejo ljudje – tako so si odgovorili. In tu pa tam so vstali najpogumnejši iz ljudstva, zaklicali slepcem svoj kleni: Ne! – hoteli, da je konec te vojne in vseh vojn, borili so se za svet, kjer bi bili vsi otroci srečni … Pri nas so borbo izgubili, pri nas so bili poraženi.


(Prevedel M. K.)