Homunkulovi utripi srca

Homunkulovi utripi srca
Marjan Čufer

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Korala

Korala ugaslih dni se v globine
drobi kot pesek, v plinast dan hlapi toplina,
le bleda čipka iz spomina
visi z zaves v sobanah spanca in žari.

Letošnja jesen v prozornost vodi,
v barvit presledek strtih bolečin
kot zvita reka po ravnini blodi,
spomin in sega vse do korenin.

Kameni puh postankov me vznemirja,
je sled iz bisernih gravur resnic,
pomenov razcvetelih sred premirja
nato sledi preskok preko brzic.

In dozori solzenje za minulim
mladeniškim korakom v rosen dan,
in miselni trzaj za izginulim
šopkom deklic je zapis iz sanj.

V utripu

Ostal sem kot grenka meduza obupa
na pašniku zvezd, pod gladino neba,
mi vetrova prizma je v sanje nasula
spomine kot majhne lobanje dežja.

Ostal sem pogreznjen v brezdanje iskanje,
v pozabljeno sled vseh trenutnih struktur,
kosmate rastlinice bežnih obupov
so rasle iz solznega kršca vseh ur.

In noč je poteze razvlekla v privide,
v tekočo zavest prepojeno s temo.
s prvinsko trdoto nje hladna navzočnost
obdala je misli z zavetno rjo.

Gangliji spočetja: Gondvana

Gondvana v sanje včasih se prikrade,
ne vem je ženska ali kontinent.
erupcije, laharje in naslade
izliva na rumeni pergament.
na bobniče s kladivcem mi v ušesih,
zabobna vedno tiho, pritajeno.
notranji glas, škripaje na kolesih
prisliši in odsliši se izgubljeno.

Ne vem je res ali se le dozdeva
vse to kar notranje oko mi vidi.
kar mi zavest potem ves dan premleva,
glorificira dokler se ne spridi.
in preden misel v spanje se odžene,
vročična, manično napeta koža,
ki se kar sama do užitka boža
v viskozen brizg življenjski sok požene.

Dvojnost

Dvojnost je iz enega izskočila,
in v eno vse se spet na koncu vrača,
zarobljena spirala brez lepila,
od znotraj sama se navzven obrača.
cvirnajo proteini za spomini,
in drobencljaje se zadrga stisne,
sedanjost sebe vidi v davnini
kjer zgodbo svojo na hrbet natisne.

Tja nad lopatice nedosegljive
kjer se razum le stežka kdaj počoha,
če so reči drugače predvidljive,
z vidika tega le gibljiva soha
postane sebi vsak dobronamerno,
ker ni v oblasti nam kar je očitno
zavest premleva vse le pridobitno
zato ostaja gola sorazmerno.

Naslada

Prikrade do naslade se slučajno,
prisluhe kdor človeka zanemarja,
saj s tem žariščno točko nalašč skrajno,
nestrinjanje v vokalih poudarja.
vse kar izskoči se med potjo zvije,
ko pa telebne pred fanfare slave
ve se kdo plača, ne pa kdo popije
ne kaj trklja se za škrlatne stave.

Saj polžek kriv ni, če so barantali
za plašč rdeč in drugo drobnarijo
ki revež jo premore, pred bokali
polnimi sede vso hudobijo.
pomakali v globina rdečo barvo
od nekdaj trajajočo zoprnijo
za tren zabelijo takrat, ko spijo
nadrobljen kruh in z njim koščeno larvo.

Jutro

Sneg

V kapljah sneg, v snežinkah dežna vlaga
s padali pada iz morja v nebo.
ko z roko zanesljivo luno vaga
si težnost le krepi svoje telo.

Pobarvan s čutnim zvarkom čiste sile
iskalec morja v niču dimenzij.
napihnil sem balon idejne svile
in z veslom nog razvil kristal vizij.

Brezčasni prostor v brezprostornem času
ravnine lepi v lameliran zvok
in v tem navidezno nastalem glasu
izlije se v vesolje zvezdni sok.

In s solzno žejo ljubim reki kožo,-
z dotiki ustnic čutim pot in dan,
ko v prsih vode bom zagledal rožo,
smaragdni list vesolja, njeno dlan.

Nagon

Nagon se je zbistril v sobah spanca,
z drgetom hladnih perutnic sem vstal
in stopil na ledeno sled neznanca,
življenjski pršec me je s slo navdal.

bila je daljnovidna noč pred mano
cvileča zvočna hoja violin,
mi tujost časa zleknjena v poljano
s soglasjem zvezd namaka psevdonim.

Nič več ne vem kje v tej starinski vlogi
naj najdem emajliran cikel črk,
arhiv besedni v suknjiča podlogi
zašit tišči v očesu sončni mrk.

V odblesku se nagiba steklo morja,
tok tihe volje ob drevesu zmote,
pogled prisotnih sega do obzorja
ni Noe našel trdne, skalne gmote.

Spust

Mesec spušča se kot bledo lice
v samoti črnih bliskov iz imen.
občutek trenja, jantarne bledice
na skali govorov, je davni plen.

V nokturnu tajnopisov, listju teže
telo iz golih skal v izvir se zliva,
v pogledu, ki me z mrakom v misli reže
se peni dan, - preteklost mu je njiva.

Bežijo vse sledi v zaznavnost zemlje,
v negibnem letu nič brezšumnih zvezd.
zavrta težnost z golo roko jemlje
šuštečo težnost glagolov in cest.

Noč

Deroča noč prižiga žaromete,
plesišče zbeganih diagonal,
mehurčke vode v zraku in komete,
kazalce senc in zvočnih simetral.

Svinčen segment pod zemljo išče težo,
pod prizmo olja kri izkopanin.
na ost neba pripenja sonce mrežo,
da podnožišče vstane iz globin.

O daljni čas, razstlan v ta zaporedja
na okna mavric si nasul šepet.
besednim pticam v gnezdna večbesedja
natrosil si glasilk za bled klepet.

Zelišče

azbestna zel, ožarjeno stebrišče
najlepših mest vsajenih v prejšnji čas,
glej presahnili v zvočno so mostišče
besed in glasbe kar so šli od nas.

v negiben vzgon od spanja do trohnenja
se giblje v ogledalu bočna kri,
ko se v oksid kovinskega brstenja
razlistan čas spreminja in sprhni.

mi luč s pahljačo žarkov utopljenih
vrtinči kozmos, bivanje in smrt.
v neživih vrelcih iz noči zbujenih
beton oblakov zvalja se v bel prt.

Luna

po grezu lune v resonančni potok
smo sklepali, da je obok visok,
da je morda v višinah zvezdni otok
v telesu čist kot nerojen otrok.

ljubezen dialektična konstanta
je z vejico škropila sol v izraz,
v otožni šum spominov kjer poanta
iz magnetnih usedlin je naš obraz.

nedolžnost pesmi je zašla z valovi
trstenih čolnov potopljenih čas.
usihajo izviri in grobovi
utaljeni v bron izvirajo iz nas.

Fluorescenca

Beseda

beseda je kot žarek brez težišča,
vroč curek niča, ki se v vseh iskri,
sočasen piš izraznega rosišča,
telesce misli in neparna kri.

beseda je kot zleknjena nevzdržnost
in motna sfinga v vodolomu dni,
je skrilava pretveza, šumna možnost
steklen oblak, večramni slap ljudi.

misel v gibih zavetišč skovika,
v posodo gozda proži zvezan sneg.
z mehurčki senc zaplava v ogenj slika,
na njej je obledel zeleni breg.

Telesnost

razredčil sem telo v napeto vlažnost,
napihnil lečast zvok v osat ledu,
saj trhla sredotežnost, prhka važnost
preužitih besedi je panj rodu.

osolek vida, os nepokončljivih
spojin minljivosti, konkaven jok.
spominski mineral besed kočljivih,
v razcepu misli prasketanje rok.

in sončni zvok dežuje v dimnik časa,
prstenih jader veter ne zazna.
plameni hrbtenic kot živa masa
amorfnih misli rastejo iz dna.

Tehnožival

stonogi tehnozaver z žezlom svojih fonov
besedne alge pase nevede,
da so v človeku popki blagih tonov,
požira svojo smrt, ko vanjo gre.

najsplošneje kot miselna nosečnost
zapade palma fraz v jeklen privid,
močvirne alge pa donijo v večnost
dokler beseda ni iz oglja zid.

in spev spiralni romar ravnovesja,
razbremenjen spektralen um luči
se v kafrovec in v žaro breztelesja
razlijem grob ostane v vetru dni.

Odtujevanje

Večer hlapi
pod žarnico neba.
V velblodast molk razcvetajo se zvezde
in slep kristal je utonil
v ritmu sna.

To noč kot često
hranim se z utvaro,
kot Zemlja v njej vre ogenj
v noč polzim,
kot sveča, ki se razkadi
v soparo
se v nenavzočnost
pivnam in gubim.

To noč, ko Maj
je utrujen slekel kožo
in veter je odsidral
v noč brez mej,
v deželi pesnikov sem videl rožo,
ki svojo Luno ima
namesto vej.

Zapustil sem
apneni prod stoletja
saj prostor že
v škrlaten čas kaplja.
Ne nudi mi vsakdanjost
več zavetja
kot Mesec, ki po nebu
v čas vesla.

Zapuščam svoj segment,
ker išče težo,
nič več ne pijem
kri izkopanin.
Razpustil sem vse žile
v travno mrežo,
v brezsenčni čas,
v iz amfor stkan spomin.

Viharni lesk v očeh
se v nemost steka,
tema kot solza
časa vzvalovi.
Dežela pesnikov
je temna reka,
ki v vetru
vsak trenutek se gubi.

In jutro rdi pod žarnico neba.
V velblodast molk
osipajo se zvezde,
saj slep kristal je utonil
v ritmu sna.

Nešečas

Veter utriplje v miru
mimoidočih in plamen
dneva je strohnel.
Zapuščam budnost,
nemi pelod zvezd.
Zapuščam temni zvok
v lobanji tujca
In lastno senco
streseno vzdolž cest.

Gozd se je razklal v očeh
v privide, v svetlikajoče delce
spremenjene v mraz.
In luže zraka vsakega človeka
lebdijo v mraku,
v kalni duši časa,
zloglasni Mesec se je v
svet podal.

Tema je utihnila
na valu vetra,
lebdenje se je spremenilo v nič.
in rana dneva je razpadla
v hladne delce zvezd, v ugaslo noč.

Na svetilniku

Mesečina glasov razlita kot veter
po plošči neba,
s pahljačo usode razpiha spomine
z rojstnega dna.

V lobanji vodnjaka zastala svetloba
kot mavrična kri
izvira vsa solzna, vsa travno nedolžna
iz mrtvih oči.

Bleščeče zavese večera z neslišno,
razpadlo lučjo
budijo lepljivo prepadnost nemira
s koščeno močjo.

In zvezde oblačijo veter v telesu
v tišino poti.
Svetlobni zobje so zagrizli v praznino
v lobanjo noči.

Svetilka

Zrcalna vetrovnost je tvoji goloti
svetloba besed,
neskončnost večera, koraki v praznini
in jutranji led.

V temnici umira prosojnost iskanja
breztežnih valov.
V zvenečih kristalih ugaša samota
brezstrastnih grobov

V tem gnezdu dežele, v oklepu prepadov
ugasne vsak mit
in sinji obraz je v polnočno tkanino
izrazov ovit.

Kot svečnik prostora prižge se v pogledu
časovni rubin,
nema svetilka s prgiščem svetlobe
iz davnih globin.

Ostanki

V nočeh pa piramida zvezd, razpadli prah
s čelad vesolja
polzi v ostanke temnih mest kot v ustnice
zavita volja.

In slana pajčevina vetra razpreda
žarke v nem objem,
preliva se v požirkih misli, v brezčutna
trupla, v usta vsem.

Le vonj po snegu v vlažni travi pod mehko
Luno bo ostal
in čut po kosu brezna v roki, v zgoščenem
vdihu, v gibih trav.

Gladina mest bo spet kot jasen zažig neba
pod čolnom zvezd
v piščali morja oblečen čas in dež glasov
domačih gnezd.

Miniatura

Le kje visijo ceniki
do srečnega spanja?
Morda na stenah
vseh časov, vseh dob.
Visijo na prsih deklet,
na zavesah iskanja,
v smehu otrok,
ki kot trhel les pada v grob.

Pigmentacija

Žejna okna pijejo
svetlobo.
V temnem sodu luč
gori v slovo.
Rjav sok noči
v zelenem ogledalu
kot gora
tiho vzpenja se v nebo.

Pozaba

Trepalnica spomina,
rdeče gobe spanja.
Očesca iz pepela
želvje noge.

Slaščica svinčnika
ugaša v rji svetlobe.
in čas je sok luči
ki sveti na stonoge.

V megli

Šum vetra v jadrih
našega otroštva
in trilobiti sanj
razbiti na čereh.
modra piramida
v vzdihih spanja
in slina zlatih polžev
na poteh.

Šepetanje

Stebri iz črne zemlje,
spužve zvoka.
Mraz kot pločevina
me pokriva.
Sveče ugašajo
in tiho spanje
v vitalnih polžjih
hišicah se skriva.

Kisla sled stopal
v antičnem snegu.
Jagode posluha
za minulim.
Limona, anus psa,
ki laja v mesec.
luč kresnic
in zemlja nad minulim.

Prah

V deževno noč se čas useda,
kaleč spomin pomlaja klice ptic
in molk zveni zaprt
v utež ihtenja,
v priprte oči,
v skodelico luči.

Svetleča trava se rodi
iz zvezd in pesmi,
prividno redka
kot oklep iz senc.
ob bližnjici do upa
in življenja
ostajam sam
v blodišču sna.

Saj vse življenje
je le rjasto kopje
zapičeno v drevo sprememb
in v glavo vetra,
ki piskajoče krvavi.
Saj vse življenje je le lešnik časa,
le bel privid
na pašniku ljudi.

Kot da mi noč prižiga
zadnje sveče,
njih plamen je nagnit
demonski sij,
postan, premražen,
v večnost zataljen.
kot da me noč pripravlja
na usmrtitev
v mlakuži svojih udov
in strasti.

In zmrzne čas
namočen v Gejin eter
in prostor ozemljen,
razdan vzdrhti.
In prah noči prekrije
medle gibe,
ostane plazma
iz pesmi in prsti.

Psihojed

Deževna kaplja
kletka za človeka,
iz opeke jutra
zida se nov dan.
Mlad pavijan
igra na strune reber
in poje pesem si
saj je na svetu sam.

Zaprta knjiga,
partija taroka,
pod oknom ulica
in lajež psov.
Star samopsihojed
zazrt v prihodnost
spet grize belež
miselnih zidov

Tapeta

Kosmati biseri luči
In rjavo sonce.

Železna knjiga
Stkana iz rastlin.

Stekleni vrat,
Ki zrasel je iz stene.

Pod listom vetra
Spi na njo spomin.

Slaščica

Steklena koža,
Vlažen zid spoznanja,
Lasje, ki rastejo
Iz ust neskončnih cest.

Snežinka časa,
Trhlo kopje mraka.
Pod zemljo
Spijo solze
Daljnih zvezd.

Ogrlica

Vodeni porcelan
Iz mojih misli zraste,
In je ljubezen
Kot bakren žafran,
je hekatonpedon
na dnu spomina,
in Hačepsutin prstan
vržen stran.

Slučajna zavest

Črevesje noči
Polni prazne kozarce.
Peč, ki pri oknu spi
Izgublja že svojo zavest.

Rastlinice časa
Gorijo
In praprot
V zrcalih že ugaša,
Ko v jutranjem trsju
Izgubljamo svojo zavest.

Oveneli kristal

Ko zaspi poletje
In dan se spridi v spanje,
Ko vetra zvon zaniha čez ravan,
V spominu grize bolha
Sreče me nekdanje
V spominu kot na cviček kisel dan.

In kot mrtev se zbudim
Saj sveča dogoreva
In dež droban spet moči mi oči,
Le v sebi še živim
In sveča dogoreva,
Trhle so že pameti kosti.

Ljubil sem jo bolj kot nič
In bolj kot vso realnost,
Čeprav mi nikoli nič ni dala.
Ljubil sem jo bolj kot vino,
Bolj kot deklice nekdanje,
A ona tega čustva ni priznala.

Ostalo je le sonce
A v mislih zrem v Mesec,
Od danih rož ostal je suh spomin,
Izgubil sem svetlobo,
iz solz prve ljubezni

Omet

Kaplja spoznanja
Na obraz,
Na neresnični čas
In na glasove
Kot cvet dežja
Ki nikdar ne ovene.

V rojstvu že pokopal
Sem to pesem,
Ki sebi v škodo
Drugim v bled spomin
Posluša veter.
Saj smrt je le
Posnemanje nečesa,
Nečesa kar približno dogori.

V žaro iz krvi
Sem nemost stresel,
Pretopil molk
V očesni mineral
In v listje sonca,
V to pomlad,
Ki vsipa se z neba.
Saj skoraj mi je
Temelje razjedla
In me objela
Kot pričakovanje
Nečesa daljnega,
V duetu trajnega
In kot nebo,
Ki sega z glasom teže
V pergamente.

Pomlad in smrt
Podajata si roke
Ob uri,
Ki prepletla je ves čas.
Nagrobnike prerašča
Mah spoznanja
In nas objema
Kot pričakovanje
Nečesa daljnega,
V duetu trajnega,
V duetu smrt in pa pomlad.

Solza

Prišla bo topla valujoča noč
V dolino tvojega obraza
In v svitu juter padajočih
V cvetne grede bo ležala zemlja
Prhka kot listje davnih pomladi,
Suha kot za vedno otrpli dotiki
Božajočih ustnic davne ljubezni
In iz te zemlje
Bom čutil tvoj dih.

bo zarja medleča
Na večernem nebu in budeča se
Na jutranjem nebu.
Iz razgrete prsti bodo pognale
Rože svoj vabeči lesk
In v vetru jeseni bodo utihnile
Ptice v polomljeni travi.

Takrat se bo v tvojem očesu
Zalesketala solza
In otrpnila kot rosa na mrazu
V negiben kristal.

Utelešen čas

Iztrošen dan
kot brušen pršec časa
s pritajenim utripom
v molk lebdi.
Noč je svojo pot
obsula z drobnim prahom
mrtvih dni.

Življenje je utelešen
čas v prostoru
in svojo tujost
sklanja še nad grob.
Kot sfingino oko
motri v puščavo,
v neznan znan svet
v kristal zalitih dob.

S koprivami nagačen jezik
liže misli
v prizmah dni.
V zatišju me posili še
samoto in z dežjem sanj
natrosi jok v oči.

Življenje je utelešen čas
v prostoru
saj svojo pot razdaja za spomin.
Z nagrobnikov polzi
ostanek vetra,
v tihi čas vkovana sled stopinj.

In v travi mehka mesečina
vseh pomladi
spreminja Zemljo
v grenko noč.
Utelešen čas –
utrip sveta v prostoru
pod prtom zemlje
izgublja svojo moč.

Plazma

Oranžna plazma
sončnega zahoda,
ledeni med spoznanja
s temnih zvezd.
In terakote spanja,
iskre brez izhoda,
steklene ceste
do zelenih gnezd.

Leseno upanje
zgori v spoznanje
kot detelja
in koža tvoje sreče,
kot krhkih sov oči
in kot iskanje,
saj upanju gorijo
zadnje sveče.

Pokojnemu Plantanu (Jožetu Koširju +1980)

Spoznan si bil
za votlo oblačilo,
za usmrajen kačji lev –
nevidno sled,
ko si v brezvetrnem brezpotju
iskal milo,
da drugim bi umil roke
z jezika med.

Spoznan si bil za trhlo
kri razuma,
čeprav zapolnil prazne si votline.
a v izgorljivem siju
nenavadno tiho
zapustil spolzkih
si teles divjine.

Tapete mlade časoma zbledijo,
Izginejo sledi v volnenem snegu.
Navzočnost tvojih pesmi
pa bo v vetru
spomladi stekla
po ledenem bregu.