Hoja na plavž

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Hoja na plavž
Jovan Vesel Koseski
Viri: Priskrbel Kozma Ahačič in [1]
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Hoja na plavž[uredi]

(Po Fr. Schillerjevi: "Der Gang nach dem Eisenhammer".)


Bil sluga zvest je Fridolin,
V bogaboječnosti
Je stregel pridno vsih stopin
Savrenski kneginji.
Gospá je milost bila vsa,
Pa z radostjo zavolj Boga
Bi bil dopolnil brez zamude
Ukaze tudi volje hude.

Od jutra, ko zazna se dan,
Do mraka v terdo noč
Je le za njé korist vžgan,
Se vpira na vso moč.
Če ona pravi: zlajšaj si!
On pome ima solz oči,
Ker misli, če se ves ne vtrudi,
Dolžnosti svoje de zamudi.

Zatorej več kot posle vse
Ga ceni kneginja;
Če lepe usta le odprè,
Pohvalo njemu da.
Po hlapčevo ga ne derží,
De hišin sin je, skor se zdí;
Z veseljem serca mu pogosto
Prijazno gleda v lice prosto!

To v persih lovca Roberta
Napihne jeze hlup,
Že dolgo hudoželjnika
Je duša divji strup.
On stopi h knezu, ker enkrat
Iz lova verneta se v grad,
Z besedo vkanjene zvijače
Zbudi mu v sercu suma kače.

"O, vi ste srečni, žlahtni knez,"
Začne kovarstva rob,
"Vam spanja sladkiga zares
Ne grudi dvombe zob.
Vi žlahtno ženo imate,
Vsa sramožljivost ona je;
Skušnjavcova ne bo veljala,
Zvestoba taka ne se vdala".

Obervi knez kriví temné:
""Kaj govoriš mi trap!
Se bom zanašal na žené?
Ginlive so kot slap;
Omami lahko jih lizun,
Jez pojem pesem gorših strun;
Žené Savrenskiga vladavca
Se varje, mislim, duh skušujavca!""

Un reče: "Prav imate pač!
Le smeha vreden je
Neumnež, ki, rojen berač,
Prederzne tega se,
Do gospodinje grešen up
In želje dvigne vam na kljub." —

""Kaj! — knez zavpije in trepeče
Besediš od stvari živeče?""

"Aj, aj! de bi ne vedli vi,
Kar znano je že vsim?
Če pa ste mar nalaš slepí,
Pa tudi jez molčim" —
""Govori zlom, — se un zadrè —
Kdo bliža Konigondi se?
Govori zdaj, al te zadavim!""
"I nu, od belolasca pravim.

"Se ve, — pristavi, — fantje mlad,
Obličja gladkiga."
O tem gospoda žar in hlad
In strah predergeta.
"A1 ga še niste spazili,
De ima za njo le oči?
Pri mizi vas ne zrè, ne čuje,
Za njenim stolam omaguje.

Ta pesem razodene vam
Njegove slasti žar,
Tu prosi, glejte, ga ni sram,
Nje serce sebi v dar.
Gospá pobožna, krotka zlo,
Iz milosti vam skriva to,
In žal mi je, de sim govoril,
Sej ta — ne bo krivice storil."

Zdaj divje jeze dirja v speh
Do bližne hoste knez,
Kjer mu v razbelenih pečéh
Topi se rude zmes.
Tu pitajo požar strašán
Marlivi hlapci noč in dan,
Mehovje piha, iskra šviga,
Bi djal, de zemlje drob se vžiga.

Tu vidiš ognja in vodé
Zedinjene močí,
Kolesa v krogu se verté,
Valovja slap gromí.
Orodje praska spred in zad,
Po taktu bije kladva pad,
Oblasti silni kljub opora
Se clo železo vdati mora.

On migne dvema hlapcama,
Velevši serda vroč:
""Od mene sem poslaniga,
Ki praša vaj rekoč:
Al je storjena kneza reč?
Verzita urno v živo peč,
De zdajci se v pepel razide,
In več mi pred oči ne pride.""

Brezdušen par ukaze se
Neznano veselí,
Nečutna kot železo je
V nju žilah divja krí.
Z mehovjem hujši urnih rok
Razpalita pečí obok,
Pripravljata se morželeča
Popasti posla hrepeneča.

Tovaršu Robert zvit potem
Hinavsko reče tak:
"Gospod te kliče, ravno zvem,
Mudi se bodi jak!"
In Fridolinu pravi knez:
""Boš tekel na fužine v les,
In tam mi od kurjačev zvedi,
Če je storjeno po besedi?""

Koj Fridolin pripravljen je
Oditi hipoma,
Pa v mislih postojí: mordè
Bi hotli kaj gospá!
Ponižno stopi pred letó:
"Gospod na plavž me pošljejo,
Dolžnost je moja vam služiti,
Bi vi želeli kaj, zna biti?"

Na to Savrenska kneginja
Mu rah odgovorí:
"Bi k sveti maši rada šla,
Pa sin bolán leží;
Ter moli tí, ko čas imaš,
Za mene tud en Očenaš,
In pokorivši grehe svoje
Odpustik sprosi še za moje."

Ukaze take zlo vesel
Spusti se urno v tek;
Je komaj bistro teči jel
Vasi domače vprek,
Ko v bližni cerkvi zvona glas
Oznani svete maše čas,
In grešnike po božji rabi
K obresti zakramenta vabi.

"Boga ogibat se nikar,
Ko prideš mu nasprot!"
S tem stopi v cerkev pred oltar,
Vse tiho je že not.
Zakaj o žetvi ravno je,
Na polju trudi ljudstvo se,
In clo za mašno opravilo
Ni zakristana blizo bilo.

Cerkovnika namestiti,
Je koj pripravljen zdaj,
On reče: "To zamuda ni,
Kar pelje v sveti raj!"
In štolo masniku podá,
Ter s cingulam opaše ga,
Pripravi urno vse posode,
Posvetjene za mašne zgode.

In bivši to storjeno vse
Je mašne bukve vzel,
In z njim' hitel k oltarju je
Pred mašnikam vesel.
Poklekne tu, poklekne tam,
Opazi pridno vsaki znam,
In zdaj ko mašnik "Sanctus"- reče,
Mu zvonček trikrat gladko steče.

Ko vkloni mašnik se po tem,
Obernen na oltar,
Iu Boga živiga ljudém
Pokaže v blagodar,
Oznani ljudstvu Fridolin
Žvenkljaje glasno ta spomin,
In pokleknivši vse se križa,
Na persi tolče, glave zniža.

Marlivo tak opazi vse,
Od rok mu lično gré,
Kar šega v božji veži je
Do zadne pike vé.
Do konca ga ne vtrudi skus,
Kjer po "Vobiscum dominus"
Izid duhoven razodene,
In s križem sveto djanje sklene.

Potem postavi vsako stvar,
Kjer bila je popred,
Osnaži čedno svet oltar
In pot nastopi spet,
Ter na fužine, v sercu mir,
Veselo sledi znani tir.
Gredoč pa tih po božji volji
Se dvanajst Očenašev zmoli.

In ker zagleda strašno peč,
Pred njo kurjača dva.
In praša: "Je storjena reč
Od kneza ukazana?"
Režaje se ostudnih ust
Pokažeta peči čeljust:
"Oskerbljen je, sva ga shranila,
Gospoda pično poslužila".

Odgovor urno tak od tod
Prinese knezu v dvor.
Ko vidi iti ga gospod,
De duh je, misli skor:
""Od kod, nesrečnik, prideš ti?""
"Od plavža". — ""To mogoče ni!
Al si se mogel kje muditi?""
"Le v cerkvi nekaj, za moliti.

Ker, ne zamerite, gredé
Od vas poprej gospó
Sim prašal, kakor hlapcu gré,
Če kaj mi ukažejo.
Po volji njih sim k maši šel,
Kar sam že v mislih sem imel,
In štir sim molil Očenaše
Za njih zveličanje in vaše".

Gospoda zdaj stermevšiga,
V zavzetju zgrabi strah:
""In kaj kovača rekla sta
Pri plavžu?"" praša plah.
"Kaj hotla sta, gospod, ne znam,
Na peč kazaje v strašen plam,
Sta rekla: Tega sva shranila,
Na tanko kneza poslužila."

""In Robert? — praša dalej knez
Trepet ga spreletí —
Za tabo sim poslal ga v les,
Al mar te srečal ni?""
"Ga nisem videl, moj gospod,
Ne tje, ne lés gredé, nikod."
Od groze ta skor dušo spusti ~
""Sam Bog je sodil!"" bled izusti.

In hlapcu, kot nikol poprej,
Prijazno seže v dlan,
Globoko ganjen ga gospej
Rekoč pripelje v stan:
""To dete z duham angelskim
Dobroti vaši izročim!
Smo bili hudi misli vdani,
To dete Bog nesreče brani.""