Hodim

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dokler živiš Pesem: Hodim
Oboki
Lili Novy
Jesen
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


HODIM

Hodim in gledam pomlad,
cvetlice, drevesa in ptice,
slišim šumenje in klice:
»Živeti — živeti — živeti
sred zmeraj kipečih naslad!«

Hodim, poslušam in zrem
to silno, brezskrbno veselje,
ki ve le za eno povelje:
»Živeti — živeti — živeti —
življenju hiteti v objem!«

Hodim v to živost in vem,
da ure se nič ne zaveda,
ki rekla bo hladna in bleda:
»Umreti — umreti — umreti
je temna zapoved stvarem.«

Hodim v pomladno bridikost
in čutim ob vsaki minuti,
kar bujna priroda ne sluti:
»Umreti — umreti — umreti
veleva nam zadnja skrivnoist.«

Hodim in dvigam glavo,
preganjam pretečo prikazen
in strah, ki je jalov in prazen.
»Živeti — umreti — živeti —
saj konca nikoli ne bo.«

Hodim in čutim jo, slast
cvetlice, drevesa in ptice,
slišim šumenje in klice:
»Živeti — živeli — živeti!
Življenju je dana oblast!«

ANALIZA PESMI


Lirski subjekt hodi skozi svet, »hodi« sredi pomladne bujnosti, razcvetelosti, ozelenelosti, ozvočenosti, barvitosti, sredi šumenja in klicev narave, hodi skozi praznik, posluša, se radosti življenja okrog sebe, hodi »v to živost«, premišlja in spoznava, da se v naravi nič razen človeka ne zaveda dejstva, da je vse končno, minljivo, da nihče ne ve za uro, ko se bo uresničila »temna zapoved«, ko bo potrebno »umreti - umreti – umreti«. V trenutku takšnega spoznanja se »živost« (radost življenja željnosti) zresni »v bridkost«, v trpko zavest, da je vse na svetu, v življenju končno, smrtno, minljivo, da le človek (iz)ve, česar »priroda ne sluti«. Hkrati pa se zaveda moči in lepote življenja, ki je (pra)sila. Skozenj »hodi«, z dvignjeno glavo, odganjajoč zle misli in slutnje, »pretečo prikazen /in strah, ki je jalov in prazen«. Kajti eno je potrebno, kljub vsemu: »živeti«, saj »konca nikoli ne bo«, saj, in to pravzaprav poje vsa narava, vse »cvetlice, drevesa in ptice«, je »življenju dana oblast!« Življenju! Torej ne smrti, ampak življenju se poklanjata lirski subjekt in pesnica. Potrebno je le živeti, četudi srce razjedajo grenki spomini in korak ustavljajo grenke izkušnje. Smrt prej ali slej ustavi korak in zmagovalno sklene težko, trudno, žalostno pot. Seveda je potrebno znati živeti, življenje je potrebno kar naprej osmišljati z dejanji, s polnim življenjem, ki/kar je smisel življenja. In z ljubeznijo, ki je njegov najlepši cvet. In če je/bo tako, bo tudi umreti lažje, bo smrt vendarle premagana, ostala pa bodo lepa in dobra dejanja (že znana Slehernikova spoznanja). Človek mora le naprej, mora hoditi svoji usodi naproti, mora hoditi naprej kljub dejstvu, da je minljiv in umrljiv. Mora odživeti življenje, ki mu je bilo dano, ga mora odživeti tvorno, ustvarjalno, po posebni milosti tudi kot poet, torej kot ustvarjalec novega sveta - s sredstvi lepote. Hodim je ena boljših Lilijinih pesmi, sestavljena iz šestih petvrstičnih, zanimivo rimanih (a b b c a) kitic, v katerih sta zadnja dva verza nekakšen prekinjani monolog z refleksijo o smrti, življenju, sebi, svetu. Pesem so v svojih razpravah omenjali tudi vidnejši interpreti, poznavalci Lilijinega pesniškega sveta. Josip Vidmar je v eni od svojih razprav opozoril, da sta zadnja verza kitic nekakšen refren, ki se menja skladno z vtisi in smislom, nekakšen »zadnji refren«, ki izzveni v stih: 'Življenju je dana oblast!' Tako se bije ta pesnica sama v sebi za oblast življenja.