Hobotnica Alenčica in morski psiček
| Hobotnica Alenčica in morski psiček Sanja Pregl |
| |||||||||||||
V skritih globinah morja živi hobotnica Alenčica. To je hobotnica vsevedka. K njej se po nasvete in pomoč odpravljajo vse živali morja, ki to potrebujejo. Do Alenčica vodi pot skozi temne, skrite in strašne predela morja.
Danes se je k hobotnici Alenčici napotil morski psiček. Pogumno in brez strahu se je zapodil skozi vse predela morja, ki so se večini morskih prebivalcev zdeli strašni. Zelo hitro je bil pri votlini, kjer domuje hobotnica Alenčica, potem pa se je začel kar nekaj obirati. Ni in ni zbral poguma, da bi vsevedko poklical in jo prosil za nasvet. Zdelo se mu je namreč, da tak pogumnež ne potrebuje nobene pomoči in to prav od nikogar. Že se je hotel obrniti in odplavati stran, ko se je zaslišalo iz votline:
“Kar vstopi! Vem, da si pogumen in da boš teh nekaj zamahov še zmogel. Z veseljem ti bom pomagala. Saj si prišel po mojo pomoč, kaj ne?”
Morski psiček je pokimal in zaplaval v votlino. Znašel se je pred hobotnico in ta se mu je nasmehnila. Z nasmehom mu je pomagala, da je pričel pripovedovati.
“Veš, Alenčica, imam zelo velik problem. Sploh ne vem, kako naj ga rešim.”
“Kaj te pa tako tare?”
“Očka in mamica bi rada, da lovim ljudi in jih jem za kosilo. Jaz si pa tega ne želim. Ne maram jesti ljudi. Raje jem vse drugo. Pravzaprav imam ljudi zelo rad. A ne za hrano. Rad se z njimi družim in se z njimi zabavam.”
“Potem ne vidim nobenega problema.”
“Pa je problem! Velik problem! Svoja starša spoštujem in si želim, da bi ju lahko ubogal. V vsem sta mi pravi zgled in ju rad v vsem oponašam in se od njiju učim.”
“Poskušaj jima razložiti in te bosta razumela.”
“Sem že poskušal, pa sta prepričana, da bi se moral obnašati, kot se obnašajo vsi morski psi. Ljudi bi moral loviti in jesti ne pa da se družim z njimi.”
Mimo njiju je priplavala mala hobotnica. Alenčica je stegnila svojo lovko in z njo malo hobotnico pobožala.
“Veš, ni nujno, da si takšen, kot so vsi morski psi. Kljub temu si lahko pravi morski pes, ki ga bodo imeli ostali radi.”
Morski psiček je sploh ni poskušal in je govoril naprej, pri tem pa je opazoval malo hobotnico, ki je plavala okoli vsevedke: “Sem razmišljal, da bi jedel samo tiste ljudi, ki so hudobni. Dobre ljudi bi pustil pri miru. Tako bi bili zadovoljni moji straši, dobri ljudje in tudi jaz.”
“Meni se to ne zdi dobra rešitev.”
“Zakaj ne? Hudobni ljudje so vsem v napoto. Nihče jih ne mara. Tako bi rešil dva problema naenkrat. Samo ne vem, kako naj ugotovim, kateri od ljudi je hudoben.”
“To se pa ne da. Vsak človek ni samo dober ali samo hudoben,” se je zamislila Alenčica. “Kaj če bi se obnašal tako, kot je tebi všeč? Ljudi ne loviš in se raje z njimi družiš. Tvoji starši te imajo zelo radi in se bodo navadili, da se obnašaš drugače kot oni. S tem ni nič narobe, veš. Bodi to kar si, pa jim boš sigurno v ponos.”
“A res? Si prepričana?”
“Seveda sem. Veš, vedno moraš ravnati tako, kot se zdi tebi prav. Tudi če misliš, da te drugi ne bodo razumeli. Če te bodo zaradi tega imeli rajši je to lepo, če pa ne, boš vsaj ti vedel, da si ravnal prav.”
“Potem bom pa tako naredil. Ampak se vseeno malce bojim.”
“Vem, ampak verjemi vase in boš vesel. Veš, ti si prav poseben morski psiček. Ponosen si lahko nase.”
“Saj sem!” je zaklical morski psiček, odplaval nazaj proti domu in si pri tem brundal veselo pesmico.
“To je prav poseben morski psiček. Zelo mi je všeč in upam, da me bo še kdaj obiskal,” si je mislila hobotnica Alenčica.
Obrnila se je in zaplavala nazaj v svojo votlino. Mala hobotnica ji je sledila.
 | Vsebina članka je delno ali v celoti izpeljana iz vira {{{source}}}. Imetnik avtorskih pravic je dovolil objavo gradiva pod licenco Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0 Unported. Dokaz za to so potrdili in shranili prostovoljci OTRS pod številko zahtevka {{{id}}}. To predlogo naj dodajajo potrjeni prostovoljci OTRS po prejemu jasne izjave o dovoljenju na naslov permissions-sl  wikimedia.org. Predloge ne uporabljajte za zahtevanje dovoljenja. |