Hobotnica Alenčica in mala morska zvezda

Hobotnica Alenčica in mala morska zvezda Sanja Pregl

Spisano:	Sara Prestor
Izdano:	2009
Viri:	založba Edina
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Na dnu morja živi hobotnica vsevedka. Ime ji je Alenčica. Ona vse ve in ima vedno odgovor na še tako zapleteno vprašanje. Vse prebivalce morja, ki se odpravijo k njej, reši iz zagate. A do nje vodi dolga in strašna pot. Vsakdo, ki se odpravi k njej, mora zbrati ves svoj pogum, da pot do nje premaga.

»Kako lepo je spet vse urejeno!« si mrmra hobotnica Alenčica, ko si ureja okolico svojega domovanja. Njej se namreč v vsem morju ne zdi prav nič strašno.

Danes se je k hobotnici Alenčici odpravila Mala morska zvezda. Bila je prav takšna, kot so vse morske zvezde, kar jih je poznala. Zaradi tega se ji je zdelo, da ni prav nič posebnega, vendar si je želela biti zelo posebna. Želela si je biti tako posebna, kot so zvezde na nebu.

Mala morska zvezda je vedela, da bo potrebovala ogromno časa, če se bo k hobotnici Alenčici napotila sama. A ker je bila iznajdljiva, se je hitro domislila rešitve.

Najprej je prosila za pomoč raka, in ta jo je odnesel prvi del poti. Nato se je dogovorila z ribo velikanko, da jo prenese skozi temne in zaraščene soteske. Od konca soteske do prebivališča vsevedke je Malo morsko zvezdo prenesel morski konjiček, ki je ravno plaval v smeri hobotničine votline in ji je dovolil, da se obesi nanj, čeprav jo je komaj vlekel za seboj.

»Alenčica, Alenčica,« je vpila Mala morska zvezda, ko se je počasi spuščala proti votlini. Spustila je morskega konjička in se počasi zibala proti dnu.

Hobotnica vsevedka je priplavala do vhoda votline in opazovala morsko zvezdo: »Zelo nenavadni način potovanja si si izbrala, morska zvezda.«

»Ja, najbrž! Hotela sem priti čim hitreje do tebe, saj potrebujem tvoj nasvet. Rada bi se spremenila, pa ne vem, kako naj to naredim.« 

»Zakaj bi se rada spremenila, saj si tako ljubka morska zvezda?«

»Veš, slišala sem mornarje govoriti o zvezdah z velikim občudovanjem. Najprej sem bila prepričana, da govorijo o meni in moji družini, a sem nato ugotovila, da pravzaprav govorijo o zvezdah na nebu. Do takrat sploh nisem vedela, da na nebu obstajajo zvezde, potem sem se zazrla v nebo in se v hipu vanje zaljubila. Postala bi rada ena izmed njih. To prav gotovo ni težko, saj sem zvezda, tako kot one.« 

Mimo njiju je priplavala morska želva. Mala morska zvezda jo je vprašujoče pogledala in se jo prijela za plavut. Nekaj časa je z njo plavala in se hkrati dogovorila, da jo bo želva odnesla proti domu, ko ji bo vsevedka dala svoj nasvet.

»Želim si, da mi poveš, kako naj postanem zvezda na nebu. Rada bi bila tako svetleča in iz vseh svojih krakov bi rada pošiljala svoje žarke po celem svetu. Kako naj to naredim?« je spraševala med spuščanjem.

Alenčica jo je opazovala in ji med smehom rekla: »Nebesne zvezde živijo na nebu, morske zvezde pa v morju. Bi se rada preselila na nebo, kajti le na nebu bi lahko živela kot svetleča zvezda.«

»Takoj bi se preselila, samo da bi me vsi občudovali in vzdihovali nad mojo lepoto!« je vzkliknila morska zvezda in splezala na raka, ki je krožil pred votlino.

Rak je bil nad dejanjem morske zvezde tako presenečen, da jo je brez besed nesel tri velike kroge pred votlino. Mala morska zvezda je nato telebnila z raka, ta pa jo je jadrno ucvrl vstran.

»To je bilo zelo zabavno!« je navdušeno čebljala Mala morska zvezda. »Si videla, kako sva z rakom dirjala naokrog? Pozabila sem ga sicer vprašati za dovoljenje, ali se lahko povzpnem nanj, a tole sanjarjenje o nebu me je tako prevzelo, da sem na to čisto pozabila.«

»Videla, videla. Povej mi, morska zvezda, bi lahko celo življenje živela brez drugih morskih živali in predvsem brez svojih prijateljev in sorodnikov?«

»Da bi živela celo življenje brez njih?« je bila povsem začudena Mala morska zvezda.

»Seveda, če bi se preselila na nebo, jih nikdar več ne bi srečala. Morda bi katerega od daleč uzrla, a tudi to je komaj mogoče, saj so zvezde na nebu zelo daleč.« 

»Na to sploh nisem pomislila. Želela sem le, da bi me mornarji občudovali.« Mala morska zvezda se je zamislila in žalostno pogledala vsevedko: »Vsega skupaj pa nisem dobro razmislila, kajne?«

Vsevedka se ji je nasmehnila.

»Alenčica, ali ti veš, kakšne so v resnici tiste zvezde na nebu?«

»Povsem okrogle so in tako zelo vroče ter žareče, da svojo svetlobo lahko pošiljajo daleč naokrog po vesolju.«

»Nimajo nobenih krakov, tako kot prave zvezde? « 

»Ne, morska zvezda, krakov pa prav gotovo nimajo.«

»Alenčica, saj si sploh ne želim biti žareča in tudi brez svojih krakov ne bi nikoli živela. Želim si le, da bi me občudovali tako, kot občudujejo tiste žareče zvezde na nebu, hvalili pa tako, kot so me že nekajkrat potapljači, ki sem jih srečala. Želim si, da bi me kdaj pa kdaj občudovale sestre, bratje, mama, oče, prijatelji in prijateljice zaradi tega, kakršna sem, tako kot me pohvalijo, kadar delam tisto, kar rada počnem.«

Ob svoji razlagi se je Mala morska zvezda zamislila in naenkrat vzkliknila: »Sploh se mi ni treba spreminjati! Saj vse, kar si želim, že imam. Sem pravzaprav takšna, kakršna si želim biti! Kako si ti pametna, vsevedka, rešila si moj problem.«

»Kar sama si prišla do rešitve, morska zvezda!«

»Poglej, tamle gre moj prevoz domov. Lepo se imej hobotnica Alenčica!«

»Tudi ti se imej lepo, morska zvezdica. In vedno ostani takšna, kot si.«

Mala morska zvezda se je obesila za želvo, ki je priplavala mimo. Z enim krakom je nato še dolgo mahala hobotnici vsevedki.

»To je prav zares čisto posebna morska zvezda. Zelo mi je všeč in upam, da me bo še kdaj obiskala,« si je mislila hobotnica Alenčica.

Obrnila se je in zaplavala nazaj v svojo votlino.