Hlapec Jernej in njegova pokora

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hlapec Jernej in njegova pokora.
Outis
Izdano: Amerikanski Slovenec 39/196 (1930)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ves začuden je Jernej pogledal okrog sebe, ko se je prebudil. Zdelo se mu je, da bi moral biti nekje na kameniti groblji, kamor so ga odložili, pa ni bil.

Bil je v nekakšni temni votlini, pred njim pa so bila vrata, stokrat večja kakor cerkvena in pa čisto zlata. Čudom se je čudil Jernej, pa se ni mogel načuditi. Kaj, da ni umrl tam na groblji, kamor so ga, vsega nebogljenega in skoro pol mrtvega položili, da pogledajo in poiščejo v bukvah; kako je s postavo in pravico.

Pa so se odprla vrata in ven je pogledal sam angel nebeški. Jerne je odprl usta na stežaj in spoznal je, da je bil umrl in da stoji pred božjimi vrati.

"Pojdi z menoj, o hlapec Jernej!" je rekel angel. "K sodniku si pozvan, da se ti bo zgodila pravica!"

"Kaj praviš, angel nebeški?" se je čudil Andrej. "Pred Sodnika? Torej sem res umrl?"

"Umrl si, Jernej in tvoje telo leži, kjer je ležalo, na [nejasno], duša pa je splavala [nejasno], da sliši svojo sodbo in pravico.

Jernej bi bil še kaj vprašal, [nejasno] že je stal pred svojim Bogom.

Začuda se mu je bliščalo pred očmi in obšlo ga je nekaj nedopovedljivega, da bi zajokal kakor majhen otrok. Po tem se je zgrudil na kolena in groza ga je spreletela, zakaj — kdo bi obstal pred Njim?

"Sedemdeset let si živel, hlapec Jernej, in si delal in trpel. Toliko si delal in veliko trpel, o Jernej, in zvrhano polna je ena skodela tehtnice, zakaj niti vzdihljaja nisem pozabil niti krivice, niti krivičice, ko so ti jo storili. Pa to vse, o Jernej. Zakaj kakor je zvrhano polna ena skodela [nejasno], vendar tudi druga ni prazna, o Jernej."

"Gospod moj," je zajeclal Jernej, "mari sem kdaj komu storil krivico? Mari sem kradel in ubijal kakor razbojnik in [nejasno]?"

"Nisi, o Jernej. Niti krivice nisi ljudem delal, niti kradel, še manj ubijal. Toda, o Jernej, zakaj si nosil jezo v srcu in si bil trmast in nisi potrpel in nisi odpuščal, ampak rova-[nejasno] silil z glavo skozi zid? Zakaj si verjel samo v pravico [nejasno] sveta, ki je ni, nisi pa vzdihnil k meni, ko se ti je godila krivica? Povej, o Jernej, ali nisi še umirajoč klel sveta in tiščal pesti, zame pa nisi imel nobene vdane misli? Zakaj, o Jernej, si pozabil, da je pravica smo v moji roki, zakaj si pozabil name in ti je bil Bog le postava onega sveta, [nejasno] v bukvah?"

Jernej je pokril obraz s [nejasno] rokami in je spoznal in je zajokal kakor malo dete.

"Ne jokaj, o Jernej," je nadaljeval On. Niti mil ni bil njegov glas, niti jezen, niti mogočen, ampak neskončno pravičen je bil. "Namenil sem ti, glej, srečo v nebesih. Toda, o Jernej, pokore še nisi opravil in nisi čist, da bi stopil med čiste duhove."

"Kaj naj storim, Gospod moj, da se očistim?"

"Spoznal si že, o Jernej, mislim, da si spoznal svojo zmoto življenja. Pojdi, o Jernej, zopet na zemljo, za eno leto. Tam boš iskal krivice in boš potrpel in ne boš trmast in boš mislil name in ne na posvetno pravico — toliko časa boš iskal krivice, da bo tvoj dolg odslužen in boš poljuboval roke, ki so te teple, poljuboval boš brez jeze in trme!"

* * *

Jernej si je pomel oči, pa očem ni verjel. Sedel je namreč za mizo, kjer je štirideset let služil in okrog njega so pri žgancih sedeli domači. Gospodar je bil umrl in mladijie prevzel gospodarstvo za njim, Mladi pa je bil surov človek in Jerneja ni maral, zato ker je bil pametnejši kakor on.

In se je zgodilo, da je po kosilu mladi vstal, potrkal s pestjo po mizi in rekel:

"Štirideset let si služil, o Jernej pri naši hiši, zdaj pa si star in betežen, pa pojdi, o Jernej, kamor te noge neso. Mi te ne bomo redili, saj nisi več za drugega, kakor da bi pestoval mačke."

Jernej pa je vstal, pokleknil pred mladega in mu s solzami v očeh poljubil roko. In je šel s culo in marelo od hiše. Zdelo se mu je, da je nekaj lažji.

Pa je stopal Jernej po blatni cesti. Kam bi? Stopal je dalje, nekam bo že. In je hodil ves dan in je proti večeru prišel blizu velikega mesta. Naenkrat je ugledal, da drči proti njemu ogromna luč in preden se je Jernej zavedel, ga je luč prevrnila v jarek, da je bil krvav in se je onesvestil. Ko se je prebudil, je bil v ječi, med samimi razbojniki in iblajtarji. Ti so zahtevali od njega tobaka.

"Nimam tobaka, gospodje," je milo vzdihnil Jernej. "Zakaj umrl sem in prihajam nazaj z onega sveta delat pokoro na zemljo za moje grehe. Kaj bi, možje, v takem času s tobakom?"

Strahovit krohot mu je udaril na ušesa. Nato je dobil Jernej brco, da se je zvalil v kot in ga je zabolela glava, kakor bi bila ubita. Jernej je pokleknil pred debeloglavo barabo in ji poljubil kocinasto roko. — Razbojniki so pokali od smeha in vso noč so uganjali burke z Jernejem; ko so se pa naveličali, so ga nabili in vrgli pod prično na pljunke, kjer je Jernej, blagoslavljajoč razbojnike, utrujen zaspal.

Zjutraj so ga peljali pred sodnika. Strog mož je bil in je Jerneju povedal, da je bil snoči pijan in da se je iz same objestnosti vrgel pod avto samega predsednika zveze industrijcev in spravil avto in predsednika v življenjsko nevarnost. Čudom se je čudil Jernej. Potem je sodnik zaslišal pričo, pijanega šoferja, ki je izpovedal, da je avto vozil počasi kakor plož in da je Jernej hotel avto napasti. Smehljal se je Jernej, poljubil roko pijanemu šoferju in strogemu sodniku in odšel v zapor, kjer so nekaj mesecev uganjali burke z njim razbojniki. Čedalje lažje je bilo Jerneju. Po vsakem krivičnem udarcu, ki mu je pretresel stare kosti, mu je bilo lažje, ker je čutil, kako se manjša-kup njegovega dolga.

Ko so Jerneja odpustili iz ječe, so ga podali v ograjeno, rumeno pobarvano stavbo, kjer so bili norci. Tam so Jerneja vse sorte izpraševali, potem so ga do vratu posadili v čeber ledenomrzle vode in so nemilo delali z njim. Jernej pa jim je poljuboval roke, ko je sedel v čebru in so mu od mraza šklepetale stare kosti v telesu. Dolgo časa so ga opazovali in mučili, nazadnje pa so ugotovili, da je zdrav, da pa simulira fiksno idejo in so ga sunili iz stavbe na cesto. Hišnik sam ga je porinil čez prag, da je padel in se pobil. Jernej mu je poljubil roko brez jeze v srcu.

Pa je bral o Jerneju v časopisih lastnik cirkusa "Mirakel" in ga je poiskal na cesti. Vzel ga je v svojo službo, ker je bral, da je čudovit mož, in da vse udarce krivice kvitira s solzami v očeh in poljublja ljudem, ki ga tepo, roke.

"O, Jernej, velik talent je v tebi. Ali boš zaječal, če te udarim?"

"Udari," je rekel Jernej, "ne bom zaječal!"

In direktor je udaril in Jernej je molčal in je direktorju poljubil roko. In se enkrat je udaril direktor in še enkrat mu je Jernej poljubil roko.

"Vidim, o Jernej, da si človek na mestu. Imel boš procente."

Pa so ga oblekli v obleko indijskega fakirja in mu okrog stare in sive glave ovili pisan turban. Potem so ga, starega, polomljenega in betežnega vlekli v Amerike in so dali tiskati plakate z napisom:

"SENZACIJA NAD SENZACIJO!!! Indijski fakir Khas-Agora v New Yorku! Atrakcija! Se pusti mučiti na vse načine, pa ne zaječi in poljublja mučiteljem od hvaležnosti roke! Pridite k predstavi Khas-Agore še nocoj!"

Jerneja so tepli boksarji vsega sveta in ni ječal, marveč jim je poljubljal roke. Dobil je celo: procente, listi so pisali o njem, čudovitem utelešenju in simbolu slovanske rase po vsem svetu in bogata Američanka, celo filmska zvezda mu je ponudila roko v zakon in milijone, ameriška vlada mu je ponudila mesto senatorja.

Pa je šel, Jernej, nazaj v domovino med rojake, zakaj dolg je moral odslužiti in iskati krivice, ki mu je pa tujina ni hotela dati.

Koj ko je stopil na meje domače dežele, so ga aretirali kot mednarodnega pustolovca, zakaj slišali so o slavi, ki je je bil deležen v tujini. Zopet je prišel med razbojnike v ječo in iblajtarje in je bil tepen na vso moč in vsak dan je poljubljal roke in blagoslavljal svoje rablje. Potem so ga po mesecih enkrat, pol mrtvega in vsega nebogljenega odpravili v domovinsko občino, zakaj smrt se mu je bližala že v drugič in eno leto pokore se je bližalo svojemu koncu.

Jerneju so veselo žarele oči iz izsušenega, mrtvaškega in izmučenega obraza, ko so ga v živinskem vozu vozili domov, daleč tja v hribe. Bal se je samo še tega, da bi ga tam končno v bukvah za pravico in resnico našli in mu izkazali pravico, zakaj čutil je, da je še nekaj malega dolga, katerega treba odslužiti.

Veselo presenečen je poljubil županu roko, ko ga je vrgel čez prag in tudi županu sosednje občine je poljubil roko, ko ga je pahnil na cesto. Poljubil je tudi sabljo občinskemu policaju, ki ga je vlekel na grobi je, kjer naj bi počakal, da se v bukvah najde postava in pravica.

Sam rejeni župan ga je brcnil na groblje, da so zašklepetale Jernejeve kosti po kamenju, kakor bi bile tega vesele. Blažen smehljaj se je pojavil na Jernejevem obrazu, ko ga je še policaj usekal po glavi za njegov smeh. Župan pa se je hudoval:

"Mrcina taka, iblajtarska, razbojniška! Vsi smo bili prepričani, da je že enkrat umrl, razbojnik, pa glej ga, kristjan, zopet tukajle na groblji! Leži in se nam smeje v obraz, razbojnik! Še s samo smrtjo nas vleče! Na!"

Jernej se je trudoma dvignil in poljubil županu čevelj. Nato pa je vzdihnil k Bogu in se preselil v nebesa po svojo palmo in po svoje večno veselje, zakaj njegov dolg je bil odslužen in hlapec Jernej je bil očiščen. Njegov obraz pa je bil po smrti bel kakor mesečina in srečen kakor obraz blaženca in smehljal se mu je kakor obraz otroka. Spoznal je bil resnico: Če se boriš za pravico, umreš na groblji, če iščeš krivice, umreš na istem groblju. Prazen je ta svet, boljši je oni.

Ko je umiral, so se zbrali rodoljubi in so sklenili, da je bil hlapec Jernej velik človek in da je proslavil domovino tako na političnem, kakor na kulturnem, gospodarskem in socialnem polju in so določili, da se Jernej pokoplje na stroške naroda, katerega milobo duše je nesel v svet in jo poslavil po obeh svetovnih polkroglah.

Kakor hitro je prišel sel in naznanil, da je Jernej zatisnil svoje oči, so naročili pogreb in godbo in oblekli frake in nataknili flore, si popravili kravate in odkorakali slovesno in dostojanstveno, polnoštevilno k pogrebu. Tam so govorili odposlanci vseh narodnih, kulturnih, političnih, gospodarskih in socialnih organizacij in so se poslovili od Jerneja s solzami v očeh, stotnik pa je ukazal salvo, tako gromovito, da so se še mrtvemu Jerneju v grobu tresle kosti. Župan pa, ki ga je brcal ob njegovi smrti, je zaključil svečanosti, vrgel šopek v grob in vse oči so bile mokre, ko je zaihtel ob odprtem grobu:

"Sveti Jernej Veliki, Slovenski, prosi za nas!"