Hlačke za oblačke
| Hlačke za oblačke Tatjana Pregl Kobe |
| |||||||||
1.
[uredi]Za Elo
Neka zgodba
Neka zgodba,
če tako hoče,
skače in joče,
ker zaspati noče.
Tiha noč,
če tako hoče,
jo ovije
v tišino.
Zvezda srebrna,
če tako hoče,
jo obleče
v srebrnino.
Mesec na nebu,
če tako hoče,
jo pokrije
z mesečino.
In zgodba se,
če tako hoče ali ne,
presrečna zbudi
v jutranjo sinjino.
Kako se je rodila mama
[uredi]Če si mene
ti rodila
in je tebe
babica
in babico
prababica,
prababico
pa njena mama,
kaj se ona
je rodila sama,
ali jo je
njena mama?
Prošnja z dvorišča
[uredi]Igrač ne bomo
razmetali,
prav ničesar
zamazali.
Tiho bomo,
brez kričanja,
brez prepira,
klepetanja.
In če čisto nič
ne smemo,
kaj pa naj potem
počnemo?
Mamice rabijo očke
[uredi]Če bi ostale
vse mamice same
in ne bi
srečale očkov,
bi ne bilo otročkov,
ki pojejo, rišejo,
plešejo, pišejo
in se smejijo
da se jim
svetijo očke.
Zato vse mamice
rabijo očke.
Trgovina
[uredi]Pojdimo se
trgovino!
Voda naj bo
pravo vino,
v sklede
pa zdrobimo
raznobarvne
koščke krede.
Kaj bi radi
zdaj kupili?
Vse bomo lepo
zavili!
Dežela Nije
[uredi]V daljno deželo Nije
se vije
predolga pot,
tja ne zaide
ne mama
ne oče,
ne kak spoštovani gospod.
Če verjamete ali ne
tam dež nikoli ne lije,
se kača ne zvije
in čaj ne polije,
tam ravna cesta
drugam ne zavije,
tam celo sadje ne gnije,
in ne vedo niti
kaj so pomije.
Pred deželo Nije
stoji velik obok,
skozenj lahko gre
le radoveden otrok,
kadar se skrije
v skrivnostnost svoje
domišljije.
Packarija
[uredi]Ker bele stene jih jezijo,
vodene barvice kričijo,
otroke nagovarjajo in jih rotijo,
da skupaj bi odšli v Packarijo.
Takoj nerodne male roke
se lotijo slikarske stroke
in naskrivaj se je polilo
nekaj barve tudi med perilo.
Čačke, črte, packe, pike,
za razstavo to so slike!
Ko ugleda to umetnost pravo,
očka prime se za glavo.
Presneto, reče: Mularija,
saj to je prava packarija!
Zapuščene igrače
[uredi]Kopalke, žoge,
kratke hlače,
kolesa, punčke,
vse igrače
dolgočasijo se
in jezijo,
ker dneve vse
v kotu preležijo.
Otroci so jih zapustili
in odšli drugam.
Kam? V vrtec seveda!
Kam drugam?
Čuden dan
[uredi]Kako je danes
čuden dan!
Na parkirišču spijo
vsi avtomobili,
v travi za hišo
sosedov pes cvili.
Na dvorišču prede
črna mačka,
v veliki sobi babi
bele robčke kvačka.
Še nebo je brez oblačka!
Danes je res
čuden dan!
Strašno dolgočasen.
Neubogljive noge
[uredi]Kaj moremo,
če se noge
zmenijo,
da ven uidejo,
da raztrgajo
hlače,
naučijo nas
kako se skače,
če kolo vrtijo
in za žogo
se podijo?
Nič! Adijo!
2.
[uredi]Joj, kaj takega!
[uredi]Včasih izgine in je ni.
Potem oči si namaže,
v polna lička zardi
in vsem se pokaže.
Velika očala in še večji klobuk,
nog ni nikjer in ne rok!
Kot v preveliko obleko
bi skril se otrok?
In glej jo kako se jezi,
vsevprek ošteva,
nič prav ji ni!
Kdo ste, prečudna gospa?
Joj, kaj takega!?
Saj to je naša deklica!
Punčka sprašuje
[uredi]Ali mama jeseni
nabira kostanje,
bratec pa v šoli
prvo znanje?
Ali nastane buška,
če na glavo
z veje pade
velikanska hruška?
Ali se čisto nič
ne bojiš teme,
ko si brez mene
na službeni poti?
Ali nimaš
nič proti,
če greva danes spet
na sladoled?
Aha, reče očka,
odgovor na vsa ta
tvoja štiri vprašanja
je ja, ja, ja in ja.
Irena Ida Katarina
[uredi]Deklico,
ki ima tri imena,
nekateri kličejo
Irena.
Če kdo
na obisk pride,
naenkrat nikjer ni
navihane Ide.
Kadar je družba
izbrana in fina
med gosti blesti
Katarina.
Mamica,
ki deklico pestuje,
pa jo imenuje
Irena Ida Katarina,
le včasih ponoči,
ko vse že miruje,
ji reče Nina Nana,
Nana Nina.
Pravi kolaž
[uredi]Včasih punčka riše
drevesa in hiše,
izrezane račke
nalepi na kvačke.
Ko kenguruje
v čevlje obuje,
na bele pajacke
naslika še packe.
Je to mogoče?
Je! To ni laž!
Mamica pravi
temu – kolaž.
Kopel
[uredi]Sanja se nad vodo sklanja
in si misli: kakšna banja!
To pa ni več karsibodi,
kopel v taki topli vodi.
Voda se je zapenila,
Sanji trebuh zagrnila
O, presneto, kaj pa zdaj,
ji ga vrne sploh nazaj?
Ko na trebuh se obrne,
se pogum ji spet povrne.
Brca, čofa in škropi,
na široko se smeji,
in za trebuh ni je strah,
da utonil bi na mah.
Punčka in princ
[uredi]Punčki v očeh
princ na konju jezdi,
skupaj potujeta
k najlepši zvezdi.
Punčki v očeh
modro nebo lebdi,
na valovih zraka
se princa za roko drži.
Punčki v očeh
se igrajo lunini žarki,
daleč pod njima so
ulice, parki.
Punčki v očeh igra
hudomušen nasmeh,
zdaj, sredi mraka
je dobila krila,
princa v očeh
ne bo izgubila.
Do konca življenja
se bosta ljubila.
Lunini žarki
[uredi]Sredi zimske noči
punčko plaši vse,
kar se tam zunaj
v črni temi godi.
Na vejah dreves
se slana blešči,
v soju luninih žarkov
punčka zaspi.
Njenega srčka,
nič več ne teži,
vsi sivi strahovi
so z žarki odšli.
Nagajivi Spanček
[uredi]Deklica mala zaspana
medvedka
k sebi tišči.
Skupaj čakata
Spančka,
ki k njima hiti.
Ko pa noč
izgubi svojo moč,
gre Spanček proč.
Deklica odpre oči
in ne ve prav,
naj se zbudi ali zaspi.
Dva dedka
[uredi]Sosedov Bine je imel
dedka, ki ga je včasih
spremil do trgovine
po čokolado in maline.
Imel je brado
belo kot sneg,
nikoli poznal ni
nobenih preprek.
Bil je pravi korenjak,
vse življenje veseljak.
Živel je sto let,
zdrav in krepak.
Ko je umrl,
se je Binetu svet podrl.
Sanjin dedek
ne hodi v trgovino,
ne je čokolade
in nima dolge brade.
Vsak korak
je zanj težak.
Včasih jo nežno
v naročje vzame,
v izbranih besedah
odkriva drug svet
in Sanja čisto zares
verjame,
da bo živel
še sto tisoč let.
3.
[uredi]Mama v vrtcu
[uredi]Mama, mama,
pojdi v vrtec
danes sama!
Tam jim reci,
da boš jedla,
da boš spala,
da se pridno
boš igrala,
ker je sinko
zadržan.
Doma nagajal
bo ves dan.
Prava hrana
[uredi]Sinko skriva
se in joče,
ker kosila
jesti noče.
Spet kriči
kakor za stavo,
naj mu dajo
hrano pravo.
A nihče ga
ne razume
in ne da
žvečilne gume!
Nogomet
[uredi]Danes je sinko priden,
uboga, ne odgovarja,
tiho je celo, ko se kdo
po telefonu pogovarja.
Ne, danes sinko
res ni nadloga!
V svoji sobi
igra nogomet.
A stoli so goli,
ki se zaman
sami postavljajo
žogi v bran,
zato očku dovoli,
da gre za vratarja,
nato spet zagret
žogo lovi in jo podaja.
Ne, danes sinko
zares ne nagaja.
Se kdo jezi?
[uredi]Danes sinko
za kosilo
mami peče
palačinko.
V ponev strese
kos zavese,
dva zamaška,
malo praška,
nekaj olja,
da cvrči…
Kaj pa je?
Se kdo jezi?
Dežniki
[uredi]Zakaj ima
sinko
tri dežnike
čudne oblike?
Velikega,
pod katerim stanuje.
Majhnega,
s katerim potuje.
In enega
tako za šalo.
Kaj pa,
če bi deževalo?
Dežela Kamdrugam
[uredi]Ko se poletje približuje,
sinko mamico sprašuje:
Če je dežela Kamdrugam,
kdaj lahko grem vanjo sam?
Naj reče mamica kar koli,
vsak otrok si rad dovoli,
da jo brez besed pobriše
včasih kar tako od hiše.
V veliki svet odide
mali hlačman čisto sam,
a še ne ve natanko kam.
Daleč proč, šele pod noč
pa ga čuden strah obide:
Kje je mamica? Naj pride!
Zaljubljeni Tine
[uredi]Ne mine dan,
ko se Tine ne bi zaljubil,
zvestobo do konca
življenja obljubil.
Kot čriček prepeva
vse ljube dni,
od sinjega jutra
do temne noči.
Sine, sine,
le kaj se godi,
deklic ob tebi
kar mrgoli.
Si zaljubljen v Kajo,
Gajo ali Majo?
Ali naenkrat v vse tri?
Oj, sine Tine, ti, ti!
Zložene rime
[uredi]Kdo piše pesmi?
Ali mame,
če so same,
ali očki neresni?
Ali kakšni
škrati peresni
sredi zime,
da prej mine?
Kaj pa če sine
tako za hec
namesto kock
zlaga rime?
Uspavanka
[uredi]Nina nana,
nina nana,
moja mama
je zaspana.
Sinku poje
pesmi svoje,
nanj se sklanja
in zasanja.
Nina nana,
ninani,
moja mama
sladko spi!
4.
[uredi]Miška in zobki
[uredi]Miška, miška,
kam si šla?
Spet si vzela
zobka dva!
Kaj počel bom
zdaj brez njih?
V mojih ustih
je prepih!
Rad bi zobke
brž nazaj!
Miška, miška,
daj jih, daj!
Zob
[uredi]Zob se v ustih
je zamajal,
ker je bratcem
rad nagajal.
Zobki ven
so ga spodili,
bratca
novega dobili.
Pametni miši
[uredi]Dve miši
sta v hiši
šolo
uredili,
da bi se
miški
kaj
naučili.
V roke sta vzeli
pisano kredo
in napisali
vso abecedo.
Usta
[uredi]Usta mala,
usta zala,
s šminko
so se poigrala.
Ko se mama
je vrnila,
usta so se
brž umila.
Copati
[uredi]Miška
se je zaljubila
v copate
iz polivinila,
zato si je tačke
umila,
preden vanje
je stopila.
Slonček Balonček
[uredi]Slonček Balonček,
zakrivaš mi sonček!
Pod tabo se stresa
premajhen balkonček,
ker imaš noge
kot stara drevesa,
ušesa velika
kot naša zavesa,
trebušček pa poln
kot kakšen balonček.
Raje mi v lonček
daj velik bonbonček!
Papiga gre v šolo
[uredi]Papiga je mislila:
Jaz sem pa že pametna,
jaz sem res že pametna!
In zato je v šolo šla.
Ko pred šolo je prišla,
znova je pomislila:
Jaz sem pa že pametna,
jaz sem res že pametna!
Preden pa so jo vpisali,
so jo dobro izprašali.
Rekli so: Nič ne velja,
saj samo ponavljat' zna!
Papiga
[uredi]Papiga mala
ves dan
klepeta
kot bi pojedla
vso pamet
sveta!
Tolažba
[uredi]Kadar Gašper joče,
tolaži ga oče.
Ko je Gala zaspana,
tiho poje ji mama.
Kadar se kregata
sosedova brata,
vedno tolaži ju
babica zlata.
Ko pa kuža zalaja,
je dedek na vrsti.
Nežno ga boža
z uvelimi prsti.
5.
[uredi]Polžek in hiška
[uredi]Ko polžek vstane,
rogove izproži
in s svojo hiško
po travi zakroži.
A glej, že opoldan,
ko sonce pripeka,
se polžek pod hiško
močno opoteka.
Zvečer pa v strahu
pred temo in miško,
zaklene vsa vrata,
pobegne v hiško.
Bose stonoge
[uredi]Če ima stonoga
soproga,
ki ima tudi
sto nog,
in če ima
toliko nog
tudi vsak
njun otrok,
kako
se obuvajo,
če so
brez rok?
Polžek samotar
[uredi]Kaj pa dela
mali polžek,
mali polžek
samotar?
Hišico
na hrbtu nosi,
kot bi jo
dobil v dar
in sosedo
ves ljubi dan
zaman prosi,
da postala bi par.
Ptiček Fičfiriček
[uredi]Ptiček Fičfiriček
okoli frči,
nikoli se mu
domov ne mudi.
Vse naokoli
plaši in straši,
na drobne ptičke
pa še kriči,
dokler Fičfirička
ptička Marička
ne zvabi v gozdiček,
v skrivni kotiček.
Maček na brezi
[uredi]Na vrtu ob poti
raste
tanka breza,
po njej
maček Timi
vsak dan
vse veje
prepleza.
Pri tem se,
lenoba,
preveč ne
napreza.
Morda le
pozimi,
ko nagaja
sosedovi Tini?
Ker sitna Tina
vedno vanj dreza!
Ko Tima zagleda,
zagrabi jo
takšna jeza,
da ponori
in ga, čisto bleda,
na ves glas podi
stran od hiše
in svoje klopi.
Kar pa, seveda,
mačku ustreza!
Da mu
dolgčas ni
nanjo z breze
stresa sneg
in se ji visoko
od zgoraj reži.
Veverica Mica
[uredi]Veverica Mica,
ki z repkom miglja,
ima strica,
ki se vedno hahlja.
Stric,
ki se vedno hahlja,
ima brata,
ki ima hišo za dva.
Brat,
ki ima hišo za dva,
ima ženo,
ki kuhati zna.
Žena,
ki kuhati zna,
ima sinka,
ki je padel z neba.
Sinek,
ki je padel z neba,
še nikogar
ne pozna.
Skrit
med plenice
se sam sebi
smehlja.
Povodni konj
[uredi]Povodni konj
in njegova vila
sta se kopala
sredi Nila,
dokler
nista opazila,
da se jima bližata
dva krokodila.
Na mah
sta jo ucvrla,
vse pod sabo
podrla,
se v blato zvrnila
in se poljubila
tesno objeta,
da ju ni bilo strah.
Ta zgodba
napeta
pa ni
kar minila!
Povodni konj
in njegova vila
se bosta zdaj
zdaj poročila!
Medved
[uredi]Pozimi
medved
sanja
in spi.
Spomladi se
brundež
ves čil
prebudi.
Raček
[uredi]Hvali
stara mačka
drobcenega
račka.
Pred
premetenko tako
raček smukne
– v mlako.
6.
[uredi]Kaj dela morje
[uredi]Zjutraj je morje
vstalo, se pretegnilo
in odpotovalo
tja daleč na obzorje.
Popoldan se je počesalo,
v temno modri obleki
z valovi zaplesalo.
da se je vse iskrilo.
Zvečer se je umirilo,
se od nog do glave umilo
čisto malo bralo,
nato pa v hipu zaspalo.
Valovi na obali
[uredi]Valovi veliki,
valovi mali
so na obali
školjke česali
in ljubkovali
cvetlice omamne.
Prali so kamne,
ribe plašili,
se z vetrom igrali,
med sabo lovili,
zvečer pa se pridni
vsi umirili.
Kamni na obali
[uredi]Kamni na obali
so se spogledovali,
v vodi čepeli,
vse čenče premleli.
Eden velik,
en kosmat,
eden majhen,
en bradat.
Skupaj so stali,
vsevprek jezikali,
z žarki čvekali,
z valovi plesali.
En okrogel,
en oglat,
eden pisan,
en ploščat.
Oblaki
[uredi]Zakaj tako okrogli
so oblaki?
Preveč so vode
se napili.
Zakaj tako otožni
so oblaki?
Ker bodo v dež
se spremenili!
Hlačke za oblačke
[uredi]Pretesne so
hlačke
za bele
oblačke,
zato so
se skrili
in v jok
se spustili.
Žarki
se hahljajo,
kapljice
žgečkajo
in šivajo
hlačke
za bele
oblačke.
Enakonočje
[uredi]Koledar,
ki ima slogo rad,
stori, ko pride
spet pomlad,
da prav tako,
kot je olika,
noč in dan
enako sta velika.
In dvojčica noč
in dvojček dan
zbežita vsak
na svojo stran,
da bosta znova
se ulovila,
ko se bo
jesen vrnila.
Barčica
[uredi]Barčica
bela
si krila
nadela,
se z vetrom
objela,
po morju
zletela.
Sanjski škrati
[uredi]Sanjski škrati
so nočni brati
kadar sinko
noče zaspati.
Eni bolj močni,
drugi bradati,
želijo igrati
hokej s copati,
nato obnemogli,
škrati okrogli,
z njim hkrati
loputajo z vrati.
Sanje
[uredi]Ko stopiš
vanje,
se sanje
ne prebudijo.
Spijo dalje,
če se nihče
ne zmeni
zanje.
Če pa te vase
ulovijo,
se s tabo podijo
skozi sanjski svet,
zjutraj
pa odhitijo
drugam
vragolije počet.
SPREMNA BESEDA
[uredi]Radoživa igrivost v pesniški igri
Prav gotovo je res, da se v pesmih za otroke noben pesnik ne more izmakniti temu, kar je povezano z videnjem odraslega človeka, ko se razgleduje po razsežjih, s kakršnimi je obdan v neposrednem stiku z otroki.
To je tista izkušnja, ki se v pesmih prikazuje kot bolj ali manj razvidna kretnja odraslega, ko se sklanja k otroku, kakršen živi v njegovi zavesti, pa tudi v
doživljajskih usedlinam, ki jih nosi v sebi. Zato je več kot pomembno, da obudi »večnega« otroka v sebi samem. Ali z drugimi besedami povedano: ni bistveno, da je otroštvo tema ali
smiselni cilj pesmi za otroke, ampak da je po njem umerjeno pesnikovo doživljanje in duh, iz katerega se poraja, kar pomeni, da lahko govori o najbolj »odraslih« rečeh, če so le doživljajsko
utemeljene v pesnikovem lastnem izvornem otroštvu, ki se v pisanju za otroke samogibno oglaša v njem in vtiskuje svoje sledi v pesem. Seveda tega otroštva ne gre jemati za otročjost, kar
se pogosto dogaja, in s tem za manjvredno, neresno, nebogljeno početje, marveč kot tisto doživljajsko podstat, ki nam omogoča, da se čudimo vsemu, kar nas obkroža. Gre torej v prvi vrsti
za takšen način doživljanja, v katerem je doma igra in se godijo čudeži. Samo iz izkušenj in spontanih, neskeptičnih usedlin človekove narave se lahko porajajo pesmi, ki niso zasenčene z
vnaprejšnjo vednostjo o tem, kaj je otroštvo – to je lastnost tako imenovanih poučnih pesmi –, marveč je z njim zaznamovana že v svojem izvoru.
Takšne so tudi pesmi Tatjane Pregl, saj se v njih domiselno srečujeta tako pogled odraslega, starševskega očesa, ki bedi nad otroki in odbira prizore iz njihovega sveta, kot tudi izvorna otroškost, ki jo avtorica nosi v sebi.
Ko smo pred mnogimi leti, ko sem bil še urednik pri Mladinski knjigi, ona pa novinarka pri Mladini, z družinami hodili na počitnice v Fieso, še zdaleč nisem slutil, da bo nekoč postala pesnica za otroke, njeno knjigo, v katero pišem te stavke, pa tako imenitno ilustriral njen fantič Arjan, ki je takrat vneto nabiral morske kamenčke in školjke, pa seveda ni mogel niti pomisliti na to, kaj ga čaka.
Prepričan sem, da je Tatjana Pregl pri naslovu Hlačke za oblačke imela pred očmi igrivo predstavo, ki se vpenja v obzorje otroške domišljije in pojavov, s katerimi se ta srečuje, predvsem pa tudi besedno igro, ki je s pomanjševalnicama prilagojena otrokovi meri.
Zanimivo pa je, da sem se ob tem naslovu nehote spomnil na nekaj, kar je vsebinsko povsem zunaj tistega, čemur je posvečena njena poezija za otroke. Neverjetna asociacija, ki nima nobene zveze z avtorico, pač pa z mano.
Kdo ve zakaj mi je prišla na misel futuristična pesnitev Vladimirja M. Majakovskega Oblak v hlačah, ki je v slovenščini izšla 1966. leta in mi obtičala v spominu. Tatjanine Hlačke za oblačke so po duši in sporočilu seveda daleč od kakršnega koli futurizma, pač pa pesniško upodabljajo utrinke, izkušnje in prizore iz današnjega družinskega okolja in življenja. Izkazujejo se ne le s prikazovanjem različnih doživljajev, pač pa z domiselnostjo, s kakršno so upodobljeni, saj temeljijo na miselnih preobratih in zasukih, ki jih narekuje pesniška igra ali, drugače rečeno, paradoks.
To je tisto, kar se običajnemu občemu gledanju na stvari prikazuje kot nekaj nenavadnega, sproščujočega in v tem tudi privlačnega, saj je para-doksa ali v splošni rabi paradoks pojem, s katerim označujemo vse táko, kar je nepričakovano, protislovno in navzkriž z običajnim mnenjem. Na ta način pesnik uhaja iz prijema zgolj umnega privajenega razmerja do vsega tistega, o čemer govori.
Motivno so vse pesmi Tatjane Pregl vezane na družinsko okolje in na razmerja v njem, kakršna se tkejo med otrokoma, fantkom in punčko, ter odraslimi. Ni treba posebej naglašati, da so to očka, mamica, dedek in babica. Mednje pa kdaj pa kdaj zaidejo tudi otrokom ljube prikazni iz živalskega sveta.
Naj tu navedem samo nekaj najznačilnejših igrivih prizorov, ki jih srečamo v pesmih. V Prošnji z dvorišča je beseda o prepovedi, ki je zadela otroke in zaustavila njihovo razposajeno igro na dvorišču. Zato se sprašujejo:
In če čisto nič
ne smemo,
kaj pa naj potem
počnemo.
Spet druga pesem govori o igračah, ki se pritožujejo, ker ležijo zapuščene po kotih, otroci pa so odšli v vrtec. Pa pesem z naslovom Čuden dan, ki prikazuje otrokovo dolgočasje, saj ni nikogar, ki bi se z njim igral. V pesmi Joj, kaj takega pa nastopa deklica, ki se liči in oblači po mamičinem zgledu in je neprepoznavna v svoji želji po odraslosti, dokler se vse skupaj ne razreši s sklepnimi tremi verzi:
Kdo ste, prečudna gospa?
Joj, kaj takega!?
Saj to je naša deklica!
Po svoji dobrovoljni igrivosti pa je še posebej zanimiva pesmica Dva dedka, ki po različnih navadah in značaju primerja med sabo sosedovega in domačega dedka. Oba sta otroku, ki v pesmi pripoveduje o njiju, zelo pri srcu. A kaj, ko je sosedov dedek pri stotih letih umrl in se je zaradi tega Sanjinemu prijatelju Binetu svet podrl. Zato Sanja čisto zares verjame, da bo njen ded »živel še sto tisoč let«.
To je samo nekaj vzorčnih primerov, s katerimi sem skušal okvirno označiti motivno obzorje, ki ga vsebuje zbirka Hlačke za oblačke. Ker pa želim ob tej priložnosti s svojo razlago prikazati tri ključne točke, ki sestavljajo triangel, v katerem se kaže in utripa otroški svet, ki ga upodabljajo pesmi v tej zbirki, sem izbral doživljajsko in sporočilno tri med sabo precej različne pesmi. To so: Mamice rabijo očke, Irena Ida Katarina in Kako se je rodila mama. Že po naslovih je razvidno, da je v teh pesmih beseda o očetu ali očku, o deklici z več imeni in o mami. A to, kar sem povedal, velja le na prvi pogled. Zakaj? V pesmi Mamice rabijo očke, če se globlje zazremo vanjo, odkrijemo vsaj troje motivnih sestavin, ki tvorijo njeno sporočilo. Če se bodoče mamice ne bi zagledale v oči svojega izbranca, bi ostale same in se iz tega pogleda nazadnje ne bi izcimil očka, ki je več kot potreben, da dekle postane mama. To je ljubezenski pogled, ki vodi k ustanovnim dejanjem, iz katerih se splete družina, o čemer govori druga kitica. V njej je upodobljeno vzdušje, kakršno pripada srečnemu otroštvu, saj v njem otroci »pojejo, rišejo, pišejo in se smejijo«; obvarovani so vseh tegob, skrbi in preizkušenj, ki pridejo z leti, ko se začnejo srečevati z izkušnjami, ki izhajajo iz trde in neprizanesljive stvarnosti. Zato je več kot v skladu s prejšnjo kitico tudi zadnja v tej pesmi, ki govori o tem, kako se otrokom v varnem družinskem okrožju od radosti »svetijo očke«. Kaj šele zaključna dva verza:
Zato vse mamice
rabijo očke.
Gre namreč za dvoje: za otroke, ki jim sožitje in ljubezen med starši pomeni, da niso žrtev njunih razprtij, ampak najbolj zaželena bitja v družini, od česar se jim »svetijo očke«. Pa tudi za to, da mati in oče spadata drug k drugemu in k otrokom, ki sta jih spočela na svet, če naj občutijo prvinskost tistega, čemur po navadi rečemo družinska zaveza ali sreča. Če je to pesniška fikcija, je drugo vprašanje. A včasih je tudi resnica. Vendar se kot fikcija in resnica hkrati lahko prikazuje samo v pesniški govorici.
V zbirki Hlačke za oblačke vseskozi nastopajo otroci iz sodobnega meščanskega družinskega okolja in navad, ki so se udomačile v njem. Tudi v pesmi Irena Ida Katarina se srečamo z deklico iz take družine ali vsaj zveze med mamico in punčko s tremi imeni, ki jih mama vsako zase uporablja za različne posebne priložnosti, kakršne so prikazane v pesmi. Gre torej za ljubkovalno igro z imeni, ki se prilegajo razpoloženjem in prizorom, upodobljenim v posameznih kiticah. Pesem je predstavno zelo preprosta, vsebuje pa materinsko poslanico, v kateri se med sabo prepletata igra z imeni in ljubezen do otroka:
Deklico,
ki ima tri imena,
nekateri kličejo
Irena.
Če kdo
na obisk pride,
naenkrat nikjer ni
navihane Ide.
Kadar je družba
izbrana in fina
med gosti blesti
Katarina.
Mamica,
ki deklico pestuje,
pa jo imenuje
Irena Ida Katarina.
Le včasih ponoči,
ko vse že miruje,
ji reče Nina Nana,
Nana Nina.
Za Tatjano Pregl je značilno, da se zna brez težav poistovetiti z otrokovimi občutji in videnjem stvari okrog sebe. Ta otroškost v pesničinem razmerju do motivov, doživetij in dogodkov, ki jih prikazuje, daje njenim pesmim tisto neposrednost in pristnost, s katerima ne nadleguje in z nauki ne poučuje otrok, pač pa jih priklicuje v svoj pesniški objem. Z drugimi besedami povedano: predaja se jim s tem, ko se istoveti z njimi, hkrati pa vendarle ohranja tudi tisto držo in odnos do njih, ki ne dopušča, da bi kdaj koli pesniško zdrknila v infantilizem in otročjost. Prav nasprotno: pesnica se ves čas drži na gladini otroškosti, ki je temeljnega pomena za verodostojno čutno nazorno, se reče estetsko upodabljanje doživetij in prizorov, ki izhajajo iz njenih srečavanj z otroškimi izkustvi in predstavami. To je tisti ekvilibrizem, ki zmerom osvaja, saj mu ne manjka domiselnosti, igrivosti in privlačnosti v nagovoru, s kakršnim se obrača k bralcem. Takšna je tudi pesem Kako se je rodila mama, ki ni nič drugega kot duhovito zastavljeno retorično vprašanje, s kakršnim se otrok postavi pred svojo mamo. Glasi se:
Če si mene
ti rodila
in je tebe
babica
in babico
prababica,
prababico
pa njena mama,
kaj se ona
je rodila sama,
ali jo je
njena mama?
To je brez dvoma ena vsebinsko najzanimivejših in za otrokove predstave najzagonetnejših pesmi v knjigi. Kljub temu da je v svoji kavzalno zastavljeni govorici nadvse preprosta, ni prav nič poučna, saj je s svojim vprašanjem uprta k skrivnosti, v neznanskost, saj se lahko podaljšuje v nedogled, tja, kamor ni videti ne začetka ne konca.
V pesmi gre potemtakem za svojevrstno igro z otrokovimi predstavami o mami in o tem, od kod se je sploh vzela. Ali drugače rečeno: kako se že od pamtiveka godijo in po svojem poslanstvu rodovno razpoznavajo mame in njihove mame. Pravzaprav gre za neke vrste čudež, ki ga pesem prikaže in sklene z vprašanjem, kakršno je zajeto v zadnji kitici. Odgovor je seveda na dlani: nobena mama se ne rodi sama, ampak jo na svet postavi njena mama. In tako naprej in nazaj. To si seveda otrok, ki mu je namenjena pesem, zelo težko predstavlja. Zato se zanj odgovor skriva v novih in novih vprašanjih in v začudenju, ker nikdar ne pride do njega.
Kaj to pomeni? Nič drugega kot to, da se otroška doživljajska izkušnja in naravnanost, ki se izraža v čudenju in začudenju nad stvarmi in pojavi, tako ali drugače čutno nazorno utelesi v pesniškem besedilu. Iz tega pa sledi, da morajo biti besede in njihovi pomeni – na primer mama, babica, prababica, praprababica – povezani v takšne medsebojne odnose, da s svojimi učinki spodbujajo čudenje. To pa dosega predvsem pesniška igra, ki zajema vase besede, pojme, glasovne učinke, ritem, melodijo ipd. Ker pa prav igra daje otroškemu svetu svojo posebno vsebino in pomen, tudi poezija, ki ne temelji v njej, ne more biti otroška poezija. Otroška pesem kot sproščena domišljijska igra, katere poglavitni namen je, da otrok s svojim čudenjem uživa v njej in jo sprejema kot del lastnega spoznavnega in iluzijskega sveta, zagotovo ne zgreši svojega bralca.
Pesmi, ki so zbrane v tej knjigi, ga nagovarjajo tako z igrivimi domislicami kot s spoznanji in izkustvi, vpletenimi v igro, ki je nepogrešljiva v njegovem svetu. Igra, ki je vsebovana v pojmu igrivosti, pa je po mojem mnenju osrednje pesniško načelo, ki ga je treba upoštevati v pesništvu za otroke. Kajti tisto, o čemer pesem pripoveduje, mora zmerom imeti značaj igre, ki je dovolj razvidna, da se otrok poistoveti z njo. V pesmih Tatjane Pregl se ta igra ves čas prepleta z igrivostjo, ki vnaša vanjo radoživo lahkotnost družinske resničnosti in prividov.
Niko Grafenauer
Primeren kraj za varno odraščanje
Ilustracije Arjana Pregla za najmlajše so dobro pretehtan likovni prispevek k poeziji Tatjane Pregl Kobe. Pravzaprav gre za enakopraven avtorski delež, saj ob pesniški zgodbi poteka vzporedna likovna pripoved, ki pa nima podrejene iluminatorske naloge, ampak v mnogih primerih govori avtonomne likovne vsebine, ki so tako rekoč z literarnimi vsebinami le v sorodu. Kakšne so te oblikovalne strategije, kje vse najdevajo pobude in do kakšnih rezultatov pripeljejo, bom nakazal v tej spremni besedi. Najprej gre za vrsto nenavadnih odločitev, vsaj s stališča sodobne komercialne knjižne industrije. Avtor se namreč odloči, da ne bo uporabil vsega, kar sodobna tehnologija omogoča, in s to samoomejitvijo dobi kajpada več. Več v smislu likovne energije in več za otroka, ki mu ne pobarva vsega sveta že vnaprej in mu ne vsiljuje modno transformiranih in do konca zapolnjenih podob, kjer ni več nobenega prostora za domišljijo. Ravno tu, v omejitvah in umanjkanju je velik kulturni potencial avtorske knjige, kjer oba akterja z disciplino in praznjenjem knjižnega prostora dosežeta to, kar se od knjige pričakuje: odpiranje novih, prostranih svetov, h katerim pomemben delež lahko prispeva bralec sam.
Arjan Pregl izbere vesoljni pogled na pokrajino, predvsem v šestih velikih risbah, ki razdelijo knjigo v poglavja. Zorni kot je dvignjen, horizont je visoko, vsi svetovi, ki se odpirajo spodaj, pa zaradi take nastavitve perspektive lahko zajamejo zelo široke poglede, tako široke, da je čutiti ukrivljenost zemljine površine. Ta privzdignjeni pogled daje podobam status samostojnih pokrajin, če ne že kar kozmičnih enot. Kot da bi v risbah našel to, kar znanost šele išče: vrsto zemlji podobnih planetov, človeku prijaznih za bivanje. Ti planeti se imenujejo Igrišče ob blokih, ki se ne podrejajo evklidskemu prostorskemu redu, sicer bi zasedli preveč prostora, ki pripada otrokom in živalim. Nato je tu planet Park, kjer se vse poti izidejo in se ni mogoče zgubiti. V naslednjem območju Brezovega gaja vlada skrivnost, saj se je mogoče v njem dobro skrivati, v Cirkusu pa besedo dobijo živali, tako da uprizarjajo predstavo zase, zraven pa povabijo tudi otroke. Planet Gozd je dobro urejen planet, saj razlika med velikostmi veveric in medvedov ne gre v pretirano korist ne enih, ne drugih, iglavci in listavci so enakomerno razporejeni, gobe se držijo skupaj na enem kraju in jih ni treba iskati. Teritoriji se mehko zaključujejo in lebdijo v belini lista brez gravitacijske prisile. Za posebno vrsto planeta se izkaže Noč, ki nas poosebljena zajema s svojimi temnimi rokami in nam njene zvezde svetijo tako, da svetloba v snopih z vseh strani prši na nas. Tem velikim količinam, ki tvorijo osnovo dogodkom, sledijo rahločutne podobe vsakdanjih prizorov, ki jih spremlja nepregledna množina podrobnosti, prava katalogizacija predmetne vsakdanjosti. V teh skorajda miniaturah je naš pogled na preizkušnji, kaj in koliko je sposoben še razbrati. Najmanjšim gledalcem to omogoča zelo razburljivo popotovanje po podrobnostih, med katerimi se vedno znova prikaže kakšna nova. Ob pesmi o stonogi na primer, kjer je govor o težavah pri obuvanju nje in njenih otrok, avtor naniza domala sto čevljev, ki pa se vsi med seboj razlikujejo, nikjer ni površne ponovitve ali morda prerisovanja od samega sebe. Nasprotno, v tem zahtevnem in kvalitetnem delu je vedno dovolj prostora za diskreten, nevsiljiv likovni humor; med 73 narisanimi čevlji se znajde tudi plavutka.
Pregl ljubi menjave vlog. Te menjave učinkujejo v povezavi z besedilom pesmi ne le kot dopolnilo, temveč kot poglobitev sporočila, kot možnost za empatijo, vživetje v vlogo drugega, skratka, zamenjavo pogledov, ki morda pripeljejo celo do spremembe stališč: ko otrok noče zaspati, je v miselnem oblačku v posteljo položil mamo; očetov dominantni položaj v direktorskem fotelju zasede njegov v meščansko odraslo opravo urejeni sinko, ki vodi Podjetje za nagajanje, d. o. o. Vrsta je še takih menjav, naj jih pustim bralcu še kaj v lasten raziskovalni užitek.
Ob menjavah vlog se zdi druga najbolj priljubljena Preglova metoda komplementarnih parov. Skrajnosti združuje tako, da pokaže na njihovo harmonično dopolnjevanje, ne morda le na njihovo skrajno različnost. Tako v zadnji kozmološki podobi združi gore in morje, dež in sonce ter noč in dan. V takem svetu, kjer je na razpolago vse in je vsega ravno prav, domuje harmonija. Planet Zemlja, obdan z dnevom in nočjo, ki sta v pesmi opisana kot dvojčka, ki stečeta vsaksebi tako, da ko eden odide, drugi pride, in igra se igra naprej, brez prestanka, vedno drugače in vendar vedno znova na enak način. Svet, v katerem ni nikoli dolgčas in kjer se še sanje ne prebudijo, čeprav stopimo vanje. Sanjske podobe pa morda tako kot prave sanje premlevajo in urejajo ter na pravo mesto zopet postavljajo stvari, ki sta jih naši zavest in volja čez dan premešali in razmetali v kaos, tako da nam neznane moči do konca noči iz kaosa zopet ustvarijo red, kozmos. In likovni svet Arjana Pregla je vedno urejen, čeprav so stvari v njem razmetane. Najbolje to pokaže v podobah, ki reflektirajo njegov slikarski poklic. Ob pesmih Packarija in Pravi kolaž se pokaže avtorjeva kompozicijska in likovno fabulativna umetnost v najboljši luči. Iz situacijskega nereda ustvarja prepričljiv likovni red, kjer brez nasilnih urejevalnih mehanizmov regulira celoto v očesu prijazno in umu razumljivo zgodbo. Skoraj na didaktičen način nam pove, da v likovnem svetu navadne lise in packe niso nič manj pomembne od tistih lis in pack, ki jih lahko preberemo kot podobe prepoznavnih, znanih predmetov. Presenetljivo je, koliko načinov za priklic ideje avtor še pozna. Enega od načinov bi lahko imenovali kar dobesedno branje; ko polževo hišico oblikuje po človeških merah in si ob nepremičninskem objektu privošči dekoracijo z vsem, kar poštena hiša mora imeti: vrata s ključavnico, streho, okno, dimnik, anteno, satelitski krožnik, hišno številko in navsezadnje kroparskega kovanega pajka za srečo. Razlika med besedo in podobo bo v mladem poslušalcu – gledalcu ustvarila napeto pozornost, ki z opaženim neujemanjem med rečenim in videnim zavrača privajeno, stereotipno, pasivno dojemanje sveta. Ob naslovni pesmi Hlačke za oblačke pa avtor likovno ustvarjalne potenciale pripiše kar naravi sami, ko nam jo predstavi, kako s prameni dežnih kapljic oblačkom nariše hlačnice. Dež, ki se odpove prememu padanju zato, da bi nam narisal pravljični prizor, je sublimacija prošnje, naj bosta ta svet in narava vendar prijazna in prizanesljiva do male Ele, ki ji je knjiga posvečena. Zelo izvirna, ganljiva in iskrena priprošnja je to in tudi likovno zelo lepo povedana.
Arjan Pregl se nam v tej knjigi kaže kot zrel, samozavesten ustvarjalec, ki se zaveda svojih likovnih potencialov. Mirno likovno moč kaže z jasno, osebno prepoznavno morfologijo, z opuščanjem vseh nepotrebnih, tehnoloških in efektnih pridevkov, usmerjen je na osnovno jedro pripovedi, odvečnega dekorja ni nikjer in besede na eni in podobe na drugi strani tkejo kompleksno, a nežno vizualno tkanino. Likovni prostor je odprt, razložen za likovno branje, le nekaj zahtevnejših optičnih vozlov je nastavljenih, ob katerih si mladi gledalec utrjuje lastno likovno izkušnjo prostora in odpira prostore za prostori, ki so omejeni le z mejami sanj in domišljije.
V času vizualne polucije deluje knjiga Hlačke za oblačke kot zdravilo proti boleznim materialnega preobilja, otopelosti, naveličanosti, dolgočasja in še vsemu drugemu iz kroga nezadovoljne pasivnosti in potrošniške nikolipotešenosti. Odkriva svetove veselja, smisla, radoživosti in zaupanja.
Svet, kjer si oblački iz dežja naredijo hlačke, je primeren kraj za varno odraščanje otrok, in ta knjiga je samo še dokaz več, da taki kraji zares obstajajo.
Črtomir Frelih