Himne belih dlak sladke velike matere
← Grad | Himne belih dlak sladke velike mame Živa rana, živi sok Tomaž Šalamun |
Teme → |
|
Usta si imel bombažasta že od rojstva, taka mala,
mala.
O lilije, ki ste mi obgrizle roke in predrle kožo
in slekle, preoblekle žile v drugega telo.
Tudi jaz, tudi jaz sem veslal po reki navzgor že na
tem svetu, se plazil po bregu v devetindvajsetem
spevu,
treniral in poziral luč. Nič ni bolelo. Vse je bilo
blaženo. Dovolil, da so se trli orehi in sladko ždel,
da jih je obraslo srce. Zamenjaval sine. In spuščal
rumene stare tramvaje tja, kjer že dolgo niso hrustali
zraka. Človeško in živalsko meso v secirnici še
spušča
krike: ljubi me! se sliši bale žita, kamione, žerjave,
olja, škripanje in čofotanje kontejnerjev v pristanišču.
Bronasta tla so vrela. O ptički, ki ste prinašali kite.
Jih spuščali na črne razvihrane lase gostov, da je
počilo jabolko, počila sliva, počil grozd. Da se je sok
zlival in smo mi postal! lokvanji in ladjice in na
gladini vode listali mesta. Vohali prah, gledali
bruna, ki so letela po zraku v ogromnih požarih,
sama prenašala mulj, apno, vonj po zažganem in
odrešenem
mesu, plamen, ki se je odločil kot mila sinica ali
beli dihur in zbezljal. Odplaval, odplaval kot riba
s krili in zarezanimi usti. Če vdihneš, se zemlja
spomni?
Ima rada premike? Ti poka želatina kot sladka
melasa? Bruno,
se vedno moj dom in požar. Moj sok. Moj sladki
trebuh.