Hišica v cvetju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hišica v cvetju
Ivan Sivec
Spisano: Klavdija Štrukelj
Viri: Sivec, Ivan (2004). Hišica v cvetju. Ljubljana: Karantanija. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Sanjski uvod[uredi]

Začelo se je nedolžno. Kot bi narahlo naletaval sneg. Ali kot bi rosil rahel pomladanski dežek. Tisti dežek za lepo angleško travico. Vse skupaj pa se je razvilo v deročo reko. Kaj reko, povodenj, poplavo, vesoljni potop! A pojdimo po vrsti! Najprej je v marcu res kar tri dni skupaj snežilo. Sneg, beračev gnoj in podobne fore. Vsaj tovarišica v šoli je rekla tako. Potem je takoj posvetilo vroče sonce. Zgoraj se jim je pač zrolalo. Saj veste, kako je to: zdaj sploh nimamo tistih letnih časov, o katerih smo se dudlali včasih: zima, pomlad, poletje, jesen. Zdaj imamo samo zimo in poletje. Po dolgi mrzli zimi je torej prišlo takoj poletje. Osmega marca. To je bil dan, ko je oči prinesel mamici rožico, pa še to je verjetno njemu kdo pomotoma prinesel v podjetje. Ob takih priložnostih postanemo v naši smešni, oprostite, srečni družini Erjavec sentimentalni. Sem ter tja metalni.
Oči se je dvignil s kavča in prijavil naslednjo izjavo: »V takem vremenu bi šel človek kar na Kanarce! Dovolj imam že te prekvate zime!«  Ponovitev iz prve knjige iz niza Srečna družina. Če ste prebrali katero koli knjigo iz tega niza, potem naslednje tri odstavke lahko preskočite. Vidite, splača se brati knjige! Če ste prebrali vsaj eno knjigo iz tega niza in boste tole preskočili, ste prebrali že skoraj pol nove knjige! Ponovimo torej glavne osebe: Moj oči Janez, ljubkovalno imenovan tudi Johan. Za naju z Nejcem je tu in tam tudi foter, uradno pa seveda oče. Čelo ima močno potegnjeno v globino lasišča, ušesa privzdignjena, nos poudarjen (zaradi detektivskega občutka pač), noge še vedno do tal, trup pred dopustom pa skoraj snežno bel. Posebni znaki: obrtnik, ki vedno tarna, kako visoki so davki. Zmeraj ponavlja, da bo naju dva, ko bo splezal na zeleno vejo, peljal v slaščičarno, kjer se bova lahko do onemoglosti napokala kremnih rezin. Mami Maša, ljubkovalno tudi Mašika, mišika, mucika, občasno zaradi partnerstva z očijem tudi Johana. Za naju z Nejcem pa predvsem matka. Uradno tudi mati in vzgojiteljica dveh najbolj bistrih otrok pod Alpami. Oči Janez po njenem mnenju namreč nima pojma o vzgoji. Res pa je tudi, da za nobeno stvar nikoli nima veliko časa. Poleti je mami Maša oblečena pomanjkljivo. Zato ji oči večkrat ljubkovalno reče Pomanjkljivka. V dobrem pomenu besede. Sicer pa je mami stroga do sebe, okolice in predvsem otročadi. Posebni znaki: uslužbenka, ki ima zmeraj dela čez glavo, doma pa se razvedri ob kuhanju, pospravljanju, pomivanju, likanju in drugih kulturnih kuhinjskih opravilih. Hčerka Tina, ljubkovalno tudi Tinca, za fante včasih celo Valentina in podobne fore. To sem jaz. Nekateri pravijo, da sem trinajstletna zdolgočasena deklica, ki je prebrala že vse knjige sveta, za fante pa se še ne sme zanimati. Bratec mi menda pomeni toliko kot lanski sneg. To ne drži, a naj imajo tudi drugi svoje veselje. Ko bom velika, bom manekenka ali detektivka. Oboje je še v zraku in enako tvegano. Bratec Jernej, največkrat imenovan Nejc ali Nejko. Tudi Nejče, Arnejc in Arnek. Tedaj je imel komaj devet let, a se je delal pametnega za dvanajst. Do trinajst pa zaradi mene tako in tako ne more seči. Blazno preračunljiv tip. Bodoči predsednik vlade. Midva z mojim devetletnim bratcem Nejcem sva tistega osmega marca napela ušesa. Tovarišici v šoli bi bilo všeč, če bi zapisala, da sva ušesa napela kot zajca. Menda je primerjava iz kmečkega ali gozdnega življenja vedno na mestu. Presenetila naju je namreč besedica ›prekvata‹. Ta klena slovenska beseda je namreč iz Kekca. Oči v prostem času preveč gleda filme o Kekcu in zdi se mi, da si predstavlja, da je tudi sam premagal Bedanca, Pehto, morda kar vso gornjesavsko drhal.
»Pa res! Ali ni zdajle na Madagaskarju poletje?« je butnila med nas mami. Zemljepis je imela vedno podarjeno trojko, zato sumim, da nima pojma, kje je Madagaskar. A slišati je bilo dokaj pametno. »Pa ne na Madagaskarju. Folk zdajle hodi na Maldive,« je bil pameten oči. Kar reče oči – seveda samo v zvezi z zemljepisom – drži kot pes ježa, pa čeprav tudi on ne loči Arktike od Antarktike, Aljaska je nekje na južni polobli, Sibirija pa predmestje Moskve. »Ja, Maldivi bi se pa res prilegli,« je odvrnila mami, slavljenka tistega lepega dne. Spomnim se, da sem na osmi marec vedno čakala v vrsti za rožice in mamici recitirala pesmice, zdaj pa vse opravimo z levo roko, pa naj bo dan žensk, štirideset mučenikov ali materinski dan.
»Otroka, sem!« je ukazal družinski poglavar, večkrat ljubkovalno imenovan tudi Johan. »Imeli bomo družinski posvet!« In smo ga imeli. Kaj posvet, pravi boj! Kaj boj, mesarsko klanje! Za naš idealni dopust. Najprej je zrecitirala mnenje o idealnem dopustu mami: »Maldivi niti niso slabi. Kolegica mi je pripovedovala, da živiš tako rekoč sam v slamnati kolibi, seveda v kolibi s klimo, vse okoli tebe je kristalno čisto morje, v vodi plavajo rdeče in zelene ribe, okrog tebe pa skače pet temnopoltih strežnikov …« Hm, to bi bilo nekaj morda tudi za naju z Nejcem. V kolikor ne bi preveč prodajala dolgčas. Baje ti po treh dnevih postane tako dolgčas, da bi požrl prvega, ki pride mimo, in to samo zato, da bi se nekaj dogajalo. Menda so ljudožerci tudi postali to iz samega dolgočasja.
»Meni pa niti ni toliko do Maldivov. Jaz bi šel pa raje v Ameriko. Svet je zdaj majhen, letalske vozovnice pa poceni. Recimo v Kalifornijo, pa malce med kavboje v Kolorado, pa še na kakšen obisk h kakšni indijanski dečvi …« Dobro sem videla, da je tudi Nejc napel ušesa. Očitno je v zadnjem času tudi on začel prebirati Karla Maya. Kri ni voda, bi rekel naš župnik. Meni je bilo takoj jasno, da bi bilo v Koloradu strašno dolgčas. Tri tedne se voziš po skalnatem kanjonu, na koncu pa ti Indijanec proda lutko kavbojca. Potem je nastala tišina. Dokaj mučna družinska tišina. Čez dobrih pet minut je postalo obema starcema v naši družini jasno, da počitnic ni brez otrok. »Kaj pa vidva … mislita?« se je vendarle domislila mami pravega vprašanja. »Ne navsezadnje sta še vidva tu.« Halo! Ne navsezadnje! Oči se je zdrznil, kot bi ga s kolom po glavi. Tu in tam je celo dojel, da je poročen in da ima dva idealna otroka. »No, pa povejta še vidva!« je rekel nekam malomarno, nekako v slogu, da imava morda res že pravico glasovanja. Glasov tako in tako ne bo nihče upošteval.
Moj mlajši bratec je včasih še prav otroško naiven. Takoj je zašibal sto na uro: »Jaz bi šel za teden dni v Gardaland. Šotor bi postavili v bližini vhoda in zjutraj, ko bi zabaviščni park odprli, bi bil prvi notri. Potem bi se do trde noči vozil z vlakci, se šprical z vodo, norel med gusarji …« »Zanimivo, zanimivo,« je prikimal oči zamišljeno, ob tem pa očitno globoko zdrsnil vase. Kar videla sem v njegovo glavo, kako se sprašuje, kdo je ustvaril tega nenavadnega divjaka. »Pa ti?« je hotela biti čim bolj demokratična še mami. »Hm …« Resnici na ljubo moram povedati, da prvi trenutek nisem imela pojma, kaj bi bile zame sanjske počitnice. »Morda bi šla v Hollywood … Da bi srečala kako igralko … Ali pa v Pariz na modno revijo … Da bi od blizu videla Claudio Schiffer … Ali pa …«
Sanjati z odprtimi očmi preprosto ne znam. Še nisem bila na takem tečaju. Spet je nastala tišina. Mami se je sprehajala po Maldivih, oči je lovil po indijanskem rezervatu konje z lasom, Nejc se je spuščal po toboganu v Gardalandu, jaz pa … Jaz sem pa sedela s Claudio v slaščičarni in natepavala kremne rezine. Pravzaprav kremšnite. Toda ker je bila z menoj Claudia, sem bila nekoliko bolj fina. Tišina pa je kar trajala in trajala. Toda ker ima tudi tišina konec, je bilo tako tudi v našem primeru. Oči, navidezni družinski poglavar, je na koncu dejal: »Letos bomo naredili ŠE kompromis …«
To bi lahko pomenilo, da ne bomo šli nikamor. Navadno smo tedaj, ko je govoril o kompromisu, kupili za njegovo delavnico nov stroj, mi pa smo se obrisali pod nosom za nove obleke, daljše izlete in sanjske počitnice. »Namesto na morje bomo šli v Francijo!« »Hm, Francijo?« je mami dvignila desno obrv. To je storila vedno tedaj, ko ji je bilo nekaj vendarle všeč, ni pa bilo povsem po njenem okusu. »Ja, v Francijo! Ali smo v Evropi ali nismo?! Zdaj moramo spoznavati naše sosede. No, tudi nekoliko bolj oddaljene. Francija je ena največjih evropskih držav, pa …« »Prav, ampak brez Pariza ne bo šlo! Eifflov stolp, Elizejske poljane, bregovi Sene, Bolonjski gozd …« je pokazala presenetljivo dobro poznavanje naše evropske ›sosede‹ mami. Pri tem ni skrivala, da za vsemi temi znamenitostmi stojijo trgovinice z lepimi oblekcami. »Zraven pa je Disneyland!« je ustrelil Nejc. Tu in tam ima kako tako pametno, da se še meni povsem zrola. Ta je bila tako močna, da sem tudi jaz povsem obnemela. Vedno skušam najti protiargumente, saj tale moj Nejko vendarle ne more biti pametnejši od mene, pa mu včasih kar uide.
»Hja, to bi pa šlo …« smo se spogledali z iskricami v očeh. »Pariz z Disneylandom.«  »Z avtom. In šotorom. Tri tisoč kilometrov v obe smeri,« je postavljal oči sanje na realna tla. »No, pa z avtom. In s šotorom!« se je na hitro sprijaznila mami. Zanjo – in seveda tudi zame – je bilo glavno, da imajo v Parizu in tam okrog kakih dvainpetdeset tisoč trgovinic s cunjami. Skozi okno se je na lepem prebil močan šop pomladnih žarkov.
Misli na sanjske počitnice so oživele. »Ampak vsaj teden dni moramo preživeti v samem Parizu.« »Seveda, drugače se nam ne splača voziti tako daleč.« »In vsaj tri dni v Disneylandu.« »In dva dni v Louvru.« »In eno noč na Pigallu.« Pozneje sem zvedela, da tiste četrti, vsaj take, kot si jo je oči predstavljal – z rdečimi lučmi in ne preveč oblečenimi ženskami – preprosto ni več. Seveda bi ob taki izjavi lahko izbruhnil tudi družinski prepir, ki bi ga zanetila mami, a ona je menda mislila, da tam prodajajo damske klobuke. Na koncu našega družinskega posveta je sledila še poučna nota. Mami: »Toda poleti gremo v Pariz samo pod pogojem, da bosta v šoli pridna. Če ne bosta odlična, gremo samo do Minimundusa v Celovcu.« Dobro sem vedela, da je to grožnja, ki je nikdar ne uresniči. »Če pa bomo šli kljub vajinim slabim ocenam v Pariz, Disneyland stoposto odpade,« je dodal oči. Včasih mu uide kaka najstniška. Prepričana sem bila, da sam komaj čaka, da bo nekaj dni preživel v enem od največjih svetovnih zabavišč, ne pa, da bi zaradi kake štirice ali trojke kaznoval naju dva. Kakor koli, naenkrat se je splačalo čakati na počitnice …

Sosedova katastrofa[uredi]

Potem je prišla katastrofa. Če bi rekla nesreča, je to veliko premila beseda. Še katastrofa je komajda prava beseda. Katastrofa v obliki sosedov. Sosedje so sicer čisto normalni ljudje, hodijo po dveh nogah in jedo z žlicami, toda tiste pomladi so naredili strašno napako. Začeli so obnavljati hišo.
V našem naselju so vse hiše sorazmerno nove. Nekatere so stare trideset let, nekatere dvajset, naša pa je med najmlajšimi. Hišo smo si zgradili zadnji, zato je še videti kot nova, pa čeprav smo se ob lepih nedeljskih popoldnevih že veliko pogovarjali, da je zanič. Streha kljub mladosti tu in tam pušča. Ob hujših deževjih imamo meni nič tebi nič na podstrešju poplavo. Oči pravi, da zaradi nesolidnih krovcev. V hiši je pozimi pasje mraz, poleti pa vražje vroče. Hiše nimamo izolirane, ker tedaj, ko sta jo oči in mami gradila, nista bila posojilno sposobna. Okoli hiše rastejo okrasni grmički in tristo let stara drevesa. Dve jablani in ena hruška. Ti sta še od pamtiveka. Gradbeno parcelo smo namreč kupili od nekega kmeta, katerega praprapraded je bil sadjar, vsi poznejši rodovi pa se na drevje niso spoznali nič bolje od nas. Tako jablani ves čas rodita tako piškava jabolka, da niti ne vemo, ali so hruške ali slive. Kljub temu smo bili do sosedove katastrofe z našo hišico zadovoljni. Tudi v takem stanju je pač NAŠA hiša. Nihče nam ne hodi po glavi, kar mami prismodi v kuhinji, smrdi samo nam, če ponoči smrčimo, kričimo ali nas nosi luna, vedo le mački, ki hodijo mimo na potep.
Katastrofa pa je kljub temu prišla. Nekega dne – kmalu po tistem je spet začelo snežiti – sem pri sosedu zagledala zidarje. Pravzaprav kombi zidarskega podjetja. SPLOŠNO GRADBENIŠTVO PERNE. Do tistega časa sem bila prepričana, da imajo pri Pernetu samo pekarno, zdaj pa sem ugotovila, da obstajajo tudi zidarji. Ko sem odhajala v šolo, so prav ti zidarji z veliko ročno vrtalko – menda se reče temu strokovno štemarca – podirali sosedov balkon.
»Sosed Tone je znorel,« je šlo od ust do ust in tudi sama sem bila prepričana, da so se sosedovim možgančki skisali do konca. Snežilo je, oni pa so podirali balkon in prestavljali zunanjo steno. »Malce čudno, res,« je povedal popoldne sosed Tone našemu očiju. »A s preureditvijo hiše želimo biti pri kraju do poletja, ko gremo na morje.«
Kljub snegu smo to še razumeli. Katastrofa pa je imela veliko hujše ozadje. »A veš, kaj mi je danes rekla soseda?!« nas je mami nekam vznemirjena pogledala po kosilu. Dobro se je namreč zavedala, da oči ob jedi ne prenese prav nobenega pogovora o delu. Potem ko se je napokal do vrha, je bilo z njim precej lažje, čeprav se mi zdi, da je pri takih pogovorih vedno samo polovično prisoten. »No, kaj?« Vsi smo napeli ušesa kot zajci. Vidite, tole o zajcih obvladujem! »Sosedovi imajo že trideset let staro hišo. In v kuhinjskem prostoru še stare kuhinjske elemente. In zdaj poslušajte!« Delala se je, kot da sedimo na ušesih in igramo biljard z ušesnimi bobenčki. »Soseda mi je rekla, da je nekje slišala, da mora moški po tridesetih letih NUJNO zamenjati vse kuhinjske elemente, sicer ženska zamenja moža.« Poudarek je bil na hitrosti. »No, potem imam jaz še … sedemnajst let … časa,« je takoj ugotovil oči in se namenil proti kavču. Njegova najljubša popevka je bila namreč: Po kosilu se na kavču sladko spi. V slogu Atomik Harmonik.
Meni se je zdela primerjava med kuhinjo in možem nekoliko kruta, a starci imajo pač svoje poglede na svet. Potem je matka udarila na svetlo s tako idejo, kot bi jo poslal nekdo z Marsa. »A veš, da bi morali malo obnoviti tudi našo hišo! Moj štedilnik je fuč, napa ne vleče, kot bi bilo treba, potrebovala bi hladilnik z zamrzovalnikom …« »Ne bodi nora!« se je takoj uprl njen Johan. Take mamine popadke je skušal zmeraj zatreti v kali. »Saj smo se komaj včeraj vselili!« Mami je sočutno pogledala naju in napol sama zase ugotovila … »Čas hitro teče naprej … Poglej našo Tino … Še malo, pa se bo … možila …« Njene besede so bile tako trapaste, kot bi rekla, da bom jutri pristala na Veneri.
Na moje veliko presenečenje tudi oči tokrat ni bil povsem nedostopen za njene ideje. »Kuhinja je še dobra, ampak streho bomo pa morali nekoč v daljni prihodnosti res zamenjati …« »Pa morda bi zamenjali okna … S plastičnimi ali kakšnimi že …Kdo pa jih bo kar naprej barval!« »Mogoče bi obložili tudi pročelje. Pokurimo toliko olja kot kakšna tovarna. Lojze mi je pravil, da ima tako dobro izolirano hišo, da ga še poleti v njej zebe …« Kar pletla sta in pletla, pri tem pa naju nista prav nič spraševala, ali bi bila midva za stvar. Toda eno je bilo na dlani: nad Parizom so se začeli zbirati temni oblaki! »Veš, predvsem mi gre za streho. Tiste salonitke ob vsakem deževju spuščajo, poleg tega pa tudi niso preveč ekološke … Peter mi je pravil, da zdaj vsi mečejo salonitke dol, ker so škodljive za zdravje.« No, pa smo bili že tam: zdravje, naše največje bogastvo. »Morda bi spotoma zamenjali še okna in obložili pročelje,« je dodala mami. V njenem glasu je bilo čutiti, da se zaveda, da do nove kuhinje še ne bo prišla v tem tisočletju, spremembe pa so bile vendarle na vidiku.
»Veš kaj!« je nazadnje stopil oči do nje in jo objel od zadaj prek ramen. »Naredimo finto. Ravno toliko denarja imam, da bi lahko zamenjali streho in obložili pročelje hiše. Tako bo tudi naša hiša videti kot nova, pa čeprav bo to samo na zunaj.« »Se strinjam!« je takoj dodala mami. Oba sta bila pač še iz tiste generacije, v kateri je – kot je rekel nekoč neki novinar – hiša imela njiju in ne onadva hišo. Hiša je pač živa stvar in te ima vedno rada, če imaš ti rad njo. In ker ju je imela silno rada, sta jo onadva kar naprej popravljala, barvala, urejala po dolgem in počez, v to pa nesebično vpletala tudi naju z Nejcem. Zvečer sva imela z bratcem sestanek kriznega štaba. »A veš, da bomo tudi mi obnavljali hišo?« »Vem! Človek bi pošizinil, če bi imel kaj od tega.« »A veš, da to pomeni, da ne bova imela vsaj tri mesece nobenega miru?« »Vem, a kar si starci zabijejo v glavo, si zabijejo do tal.« »A veš, da to pomeni, da midva morda ne bova odlična v šoli in da potem sploh ne bomo šli v Disneyland?« »Vem. A se mi zdi, da tega ne bosta upala tvegati. Tako neumna spet nista.« Konec sestanka. Na koncu predora je vendarle še svetila drobna lučka upanja. Vse bi še šlo, če …
Domov je pridrvel oči z noro mislijo.»A veš, kaj mi je rekel neki kmet?!« Šlo je torej za zdravo kmečko pamet. Se pravi za tisto, na kateri sloni ves naš ljubi podalpski vrtiček. »No, povej!« »Rekel sem mu, da smo Slovenci najbolj nevoščljivi ljudje na svetu, saj sploh ne prenesemo, da ima kdo drug novo obleko, nov avtomobil, da sosed obnavlja skoraj novo hišo … Pa mi je rekel, no, poslušaj, kaj mi je rekel!« »Poslušam!« se je postavila matka v pozo, v kateri bi sprejela vse modrosti sveta, ne samo zdravo kmečko pamet. »Rekel mi je, da Slovenci samo zaradi svoje značilne nevoščljivosti tako močno napredujemo. Pri sosedih se vsi oblečejo v nove obleke, pa se tudi mi potrudimo, da imamo kaj novega. Sosed si nabavi nov avto, pa se tudi sam potrudiš, da si kupiš boljšega. Sosed začne podirati skoraj novo hišo, pa tudi sam začneš premišljevati, da bi kaj spremenil. Nevoščljivost je torej najbolj pozitivno gibalo Slovencev.« 
Ob tej očijevi teoriji bi kmalu vsi padli dol. Posebno zato, ker protiargumentov ni bilo. »No, in kaj to pomeni za naju, za nas?« »Da moramo zamenjati vsaj kritino na strehi in obložiti pročelje …« je zdrdrala matka, kot bi se to učila že tri dni na izust. »Jaz pa predlagam, da stopimo še korak naprej,« je oči ves zažarel v gradbenem ognju. »Spotoma bomo uredili še vrt. Ven bomo zagnali tista stara drevesa, povsod bomo zasadili okrasno grmičevje, vse naokrog bomo posejali angleško travico … Ti boš poskrbela za tisoč rož. Vsekakor mora naša hišica postati prava slovenska … hišica v cvetju. Pa naj stane, kolikor hoče!«
Kadar je začel pretiravati, je bil tako ognjen kot zmaj na mostu pred ljubljansko tržnico. Ogenj bi kar bruhal in bruhal. Midva z Nejcem sva se želela oddaljiti od pogorišča, pa sta naju starca prestregla sredi poti. »Kako, ali vidva ne bi rada živela v lepši hiši? V taki pravi hišici v cvetju?« »Bi,« sva rekla skromno, prizorišče pa bi rada čim prej zapustila, saj sva v ozadju slutila veliko delovno katastrofo. Mami, dušica zlata, me je stisnila k sebi in mi zašepetala: »Čakaj, bom očija pripravila do tega, da bomo namesto starih dreves na vrtu postavili bazen. Ja, pravi hišni bazen. Kakih pet krat sedem metrov. Skoraj olimpijski!« 
Nejc je zažarel: »Yes! To bi bilo nekaj za nas!« Sama sem takoj pomislila na to, da tako velikega ne moremo postaviti, ko pa je večino prostora zavzela tale naša velika hiša in je ob strani ostalo le nekaj prostora za vrtiček s peteršiljčkom in tiste jablane, spredaj pa smo imeli dolg tlakovan spust proti garaži. »Očiju bom rekla, da bo postavil tudi tuš. Tako se bomo še pred morjem … no, pred letošnjim Parizom … na veliko sončili doma. In to, draga moja, zgoraj brez!«
Mami je vedno našla kako tako foro, ki je bila malce ekstra. Ona se že lahko sonči ›zgoraj brez‹, ko ima kaj pokazati! Mene pa so sošolci zafrkavali, kje sem zgubila listek za pranje jošk, kajti očitno je bilo, da sem jih nekoč odnesla v pralnico, potem pa nisem šla več ponje. Nejc je takoj nasedel na bazen in tako sem nazadnje ostala pri hiši edina, ki nisem znorela. List iz mojega dnevnika. »Dragi moj dnevnik! Moram Ti sporočiti, da sem edina v hiši, ki sem še normalna. Oči in mami sta glede obnove hiše znorela do konca, bratec Nejc je naiven kot noč, jaz pa sem žalostna in bom verjetno jokala dolgo v noč. Zapiram Te samo zato, da se ne bi na Tvojih platnicah poznale moje grenke solzice …« Kljub temu sem se zavedala, da je kocka padla. Hišo BOMO obnavljali in to predvsem zaradi skupnega slovenskega napredka.

Streha s sršeni[uredi]

Pri obnavljanju hiše sva takoj prišla prav tudi midva z Nejcem. Oči in mami slabo obvladujeta računalnik, pa sva morala midva kar naprej viseti na spletnih straneh. »Daj, Tinca moja, poglej na internet, kakšne ponudbe so glede obnove strehe.« Šla sem na matkurjo in vtipkala ›streho‹. Rezultat iskanja: 1 – 20 od 142 najdenih. Po mojem mnenju nekaj tudi povsem odbitih. Npr. Tematska revija: Streha in podstrešno stanovanje ...
Folk je res nor! Izdajajo revije, v katerih obravnavajo samo strehe in podstrešja. Nekaj podobnega, kot bi izdali posebno revijo o Frankensteinu. Krovstvo, kleparstvo, strelovodi, snegobrani … »Saj res! Narediti moramo tudi snegobran!« je prijavila matka. Temu bi se lahko reklo negativni vpliv spletnih strani na naivne kupce. Ali pa: Prodam dobro ohranjeno limuzino s premično streho … Še malo, pa bosta najina starca hotela imeti premično streho tudi na hiši. Ali: Reci strehi preprosto Bramac … Seveda oglas kot oglas. Mi nismo rekli bramac, temveč decra. Še prej pa smo zvedeli, da imajo tisoč različnih kritin in da so vse dražje kot Eifflov stolp.
Si želite izvrstne počitnice? Potem vas popeljemo na STREHO Evrope … To je bilo bližje najinim željam, toda kaj, ko je matka to ponudbo zavrgla kot neresno: »Če svet ni prismuknjen! Človek bi rad obnovil hišo, tile na internetu te pa vabijo na Mont Blanc!« Res je bila tako iskreno zgrožena, kot bi ji pravkar nekdo ukradel tisoč kosov kritine za streho. In tako naprej … S streho na srečo ni bilo večjih težav. Težave so bile samo z našo matko. Zaradi obnove strehe bi kmalu izgubila – življenje! In to na trdnih tleh. Toda ker sem tokrat popisovalka gradbenih del, najprej k delu. Zbrali smo tri ponudbe in se odločili za srednjo. Bilo je približno tako, kot na lotu. Prepričan si, da bo končno kombinacijo zaokrožila številka 13, izbereš pa številko 12, kajti večja verjetnost je, da bo prava številka 12, ker 13 tako in tako nikdar ne zadene. Potem pa pride žrebanje in je zadnja številka prav 13. Ti sediš doma in bi najraje od jeze požrl sebe, televizor in še rože na oknu.
Odločili smo se torej za srednjo ponudbo in ta se je imenovala SPLOŠNO KROVSTVO NOVAK. Novak kot sto tisoč Novakov. Gospod Novak pa je predlagal, da salonitk sploh ne bi vrgli s strehe, temveč bi novo streho pričvrstili nanje. »Zanimivo, zanimivo …« je predlog komentiral oči. V očeh pa sem mu videla, da je jezen kot ris. Streha res ni najbolje opravljala svoje vloge in je ob nalivih malce puščala, toda najbolj smo ji zamerili to, da je bila iz salonita. »Pa vpliv salonitk na okolje …« je od daleč pripomnila matka, vedno nekoliko pogumnejša od uradnega zakonskega partnerja. »Pozitiven!« je odrezavo odvrnil obrtnik. »Če zmečemo salonitke na tla, bomo okolje tako onesnažili s salonitnim prahom, da se ne bo pobralo petdeset let. Ali rečeno drugače: uničili si boste življenje za vseh nadaljnjih petdeset let!« »No, bomo še razmislili …« je na koncu dejal oči nekam zamišljeno. »Vaša ponudba je sicer v mejah normale, vendar pa …« Glas se mu je zlomil ob misli na strupene salonitke.

Na hitrem družinskem sestanku smo ugotovili:
1) Da je gospod Novak naredil na nas splošen negativen vtis.
2) Da nima pojma o ekologiji.
3) Da je navaden delomrznež, ki se mu ne ljubi odviti salonitk.
4) Da ne gleda televizije, kjer so imeli v Nočnem klubu že pet razprav na temo »škodljive salonitke in mi«.
5) Da se ne spozna na politiko, kajti okoljski minister je moral odstopiti prav zaradi salonitk.
6) Da nas ne bo ›farbal‹, da je dvojna streha boljša izolacija, ko pa bi tako imeli na strehi večno KRSTO.

Teh šest resnic nas je prepričalo, da smo izbrali drugega ponudnika. Tokrat smo imeli srečo. Nasploh ima moj oči v življenju strašansko srečo. To mu mami dopoveduje od poroke z njim naprej. Novi ponudnik je bil skromen obrtnik, ki si je vse zapisal, čez dva dni pripeljal svojo ekipo, in še preden je mami sklenila, da bo delavcem spekla štrudelj, oprostite, jabolčni zavitek, so oni že končali z delom. V poldrugem dnevu. Toliko časa so namreč porabili, da so odstranili vse salonitke, jih počasi spustili na tovornjak, jih odpeljali, nabili na streho nove letvice, položili izolacijo, nabili še ene letvice in nanje pritrdili kritino. Ko sem prišla drugega dne iz šole, so po strehi skakali ljudje v modrih pajacih. Bilo je videti, kot da so prišli iz vesolja, da so od tam prinesli tudi streho in jo kar z vrha položili na naše ostrešje. Zadovoljstvo je bilo popolno. Akcija STREHA je uspela tako dobro, da smo vsi dobili zagon za nadaljnjo obnovo. »Bilo je drago, a hitro,« je ugotavljal oči. A ker ni imel mrliškega glasu, sem bila prepričana, da ima še nekaj denarja na zalogi, tudi za Pariz.
»Erjavčevi so modeli!« so govorili sosedje. »Hišo so začeli obnavljati z vrha.« Z vrha, pa kaj! Naj bi najprej podrli temelje, nato pa obnovili streho? »Tako se tudi dela,« so bili na naši strani tisti, ki so za nagrado, da so našo streho hvalili, čeprav je s tal niso mogli videti, dobili pivo. »Tako bodo vsa nadaljnja obnovitvena dela lahko potekala nemoteno, pod varno streho.« In zdaj še tisto, kar se je pozneje zazdelo manj pomembno, pa vendar ima zgodovinski podnaslov Kako bi moja mami kmalu izgubila življenje in mi bi se ob tem najraje smejali. Sedeli smo pod brajdo na vrtu in pili kavo. To storimo najmanj dvakrat na leto. Vsi tisti, ki živijo v stolpnicah in drugih mestnih kurnikih, so prepričani, da imajo lastniki hiš vrtove in brajde samo za pitje kave. In da to počenjajo vsak dan po trikrat. Nam – podobno kot našim sosedom – to uspe dvakrat do trikrat na leto. Takrat je zagotovo izredno stanje. Tokrat smo pili kavo zato, da smo se lažje ozirali proti strehi. Naenkrat je priletel s strehe strašen projektil rumene barve. Točno sem videla, da ni priletel, tako kot delavci, iz vesolja, temveč z roba strehe.
Oči – saj veste, tisti najpametnejši oči na svetu – je zadevo komentiral: »Tole bo pa sršen. Pod salonitkami so imeli gnezdo.« Matka je takoj zatem dala izjavo za BBC: »Zato pa TUDI menjavamo streho.« Šlo je za poudarek na TUDI. Malokdo od sosedov bi nam verjel, da smo kritino na strehi zamenjali predvsem zaradi sršenov pod njo. To je bil hkrati tudi mamin zadnji stavek pred domnevno smrtjo. Naslednji trenutek se je zgrudila na tla in obležala – kot v južnoameriških nadaljevankah – povsem mrtva. Pričakovali smo, da bo izdavila vsaj kake zgodovinske besede, npr.: »To je bil majhen korak zame, a velik za Erjavčevo družino.« Ali pa: »Moram vam priznati, da sem vas imela vse rada.« To so besede, ki bi se jih lahko spominjali tudi onkraj groba. Ali preprosto: »Ne bom vas pozabila. Na svidenje nad zvezdami!« Resnica pa je vedno bolj kruta. Vse, kar je prijavila, je bil kratek vzdih. In že je ležala na tleh kot ob koncu nadaljevanke. Pričakovali smo samo še napise igralcev in tehnične ekipe. A jih ni bilo. Mami pa tudi ni kazala kakega večjega veselja do življenja. V resnici je vpričo nas, na zemeljskih tleh, pod mizo z vročo kavico, umirala.
Prvi se je znašel oči. Najprej jo je hotel postaviti na noge, češ, hodi, zato pa imaš noge! Ko je sprevidel, da namerava umreti resno oziroma ji je to že uspelo, jo je zagrabil z rokami in jo ročno odnesel v hišo. Pravo Cvetje v jeseni. Le da je mami ime Maša. »Ja, Maši, kaj pa je s teboj?!« Baje vse ženske moške preživijo. Bržčas je bil tudi najin oči prepričan v to. Zato mu prizor umiranja ni šel od rok. Mami je odnesel v sobo in jo položil na kavč. Ker mami še vedno ni odprla oči, je oči izjavil zgodovinske besede: »Ja, Maši, pa mi ne boš kar takole na hitro … umrla!« Ja, rekel je UMRLA! Iz tona njegovega glasu je bilo začutiti, da se je zbal predvsem zase. Kdo mu bo pa potem kuhal, pospravljal, likal in tako naprej. Iz istega razloga sem se ustrašila tudi jaz. Nejc pa je bil tako iz sebe, da se ni upal niti tresti od strahu. Drugi prizor. Srečen konec. Mami je odprla oči … »Ja, kaj pa se je zgodilo?!« »Zavest si izgubila, ljubica moja,« jo je oči pobožal po laseh. Limonada na kvadrat. »Ja, malo prej sem še sedela na vrtu … potem pa … potem me je pa na hitro zmanjkalo …« Moj pametni oči je takoj ugotovil, za kaj gre: »To bo od sršena! Sršen te je pičil! Čakaj, bom pogledal, kje je pustil svoje želo! Sploh mi nisi povedala, da si alergična na sršenje pike!«
Ko se je ovedla, smo vzeli v roke zdravstvene leksikone. Ugotovili smo, da so hišni akviziterji najbolj koristna človeška vrsta na svetu in da so storili najbolj človekoljubno dejanje na svetu, ko so nam v preteklih trinajstih letih prodali kakih pet zdravstvenih leksikonov. Res je bilo, da sta bila vmes dva do pičice enaka, a tudi to je imelo svojo prednost. Lahko sta iste besede hkrati prebirali dve osebi. »Če vas piči čebela ali sršen, najprej izderite želo, potem pa boleče mesto namažite z alkoholom. Če ste alergični na čebelji pik, poiščite ambulantno pomoč.«
Naš zlati Nejc pa je našel v knjigi Ljudski pregovori naslednjo večno misel: »Devet čebel en sršen, devet sršenov en gad.« »Pomeni, da te je pičilo devet čebel, s to razliko, da je želo le eno. Ali naj te odpeljem v ambulanto?« je bil oči ves raznežen. Cvetje v jeseni II., neposneto nadaljevanje.
»Ah, saj je že dobro … Glavno je, da zdaj vsaj vem, da sem alergična na čebelje in druge pike.« »Le na enega ne!« se je hudomušno nasmehnil oči in stisnil svojo ljubo ženičko k sebi, da bi bila kmečka idila res do skrajnosti popolna. »Ti prekvamani sršeni!« je Nejc, iskreno jezen, moško požugal proti strehi. Vsi smo začutili, kje je vzel te odrasle besede in toliko jeze. »Vidita, draga otroka,« je postal oči takoj tudi ves poučen. »Zato pa smo se tudi odločili za obnovo hiše. Pod novo streho ne bo več nobenih škodljivcev in zajedavcev.« To je bila torej zgodbica, kako mami ni umrla in kako smo se za vse življenje znebili svojih dednih strešnih sovražnikov.

Okna z luknjami[uredi]

Obnova hiše je takoj zatem stekla naprej. Primerjam pa jo lahko s hudournikom, ki bo kmalu prerasel v deročo reko. Vsekakor grozljive stvari! Nekega dne se je znašel pri nas sloki gospod in premeril stara okna.»Niso slaba, dobra pa tudi ne,« je dejal ob natančnem pregledu. Zdelo se mi je, kot bi jim postavil zdravstveno diagnozo. »Kako bodo dobra, ko pa dež kar naprej bije po njih!« je rekla mami. Slišati je bilo, kot da dež drugod sploh ne pada. »Gospa, odločitev je vaša: lahko nabavite plastična okna srednje kakovosti ali pa naša najboljša alu okna.« »Kakšna pa so alu okna?« smo zazijali vsi vanj, kot bi bil pred nami kak črnec. Sama sem si predstavljala, da je ALU kratica, ki pomeni, da so okna Avtomatična, Luksuzna, Umirjena.
»No, aluminijasta, potopljena v barvo. Nekaj podobnega, kot je avtomobilska pločevina. Res so nekoliko višjega razreda, vendar vam jih toplo priporočam, saj potem petdeset let sploh ne boste vedeli, da imate okna.« Višjega kakovostnega razreda je pomenilo, da so vražje draga. Tisto, da ne bomo vedeli, da okna sploh imamo, pa je zazvenelo, kot da bomo živeli v igluju. »Najboljša, pa naj stane, kolikor hoče!« je pribil oči, očitno gradbeno že tako razdražen, kot bi ga pičilo sto sršenov. »No, tudi prav!« se je naredil prodajalec aluminijastih oken tako skromnega, kot bi pravkar ponudil košarico jabolk, čeprav smo pozneje ugotovili, da smo kupili okna z zlatimi okvirji. A ko človeka zagrabi, ga zagrabi. Nama z Nejcem pa je pri tem šel srh po vsem telesu predvsem zaradi Pariza.
»Pa bo kaj težav z demontažo in montažo samo?« je previdno vprašala mami. »Oh, kje pa!« je brezbrižno zamahnil človek z okni. »Tu bo šlo za suho montažo. Pridemo, odstranimo, vstavimo nova in gremo!« Slišati je bilo, kot da bo šlo za oddajo Po domače pri Erjavčevih. Praksa je bila tudi v tem primeru nekoliko bolj grozljiva. Res so prišli in stara okna odstranili. »Slabo, slabo,« so monterji razočarano zmajevali nad starimi okni. »Mizar, ki je ta okna naredil, vas je krepko potegnil za nos. Dal je najslabši les, les verjetno sploh ni bil suh, pobarval pa jih je samo enkrat, na zunaj.« Zdravstveno stanje trinajst let starih oken je bilo torej tik pred smrtjo. Pozneje sem ugotovila, da so vsi obrtniki taki, da skritizirajo delo prejšnjega, svoje pa povzdignejo v oblake. Tako je vedno kriv predhodnik, sami pa za svoje kakovostno delo lahko zaračunajo nekaj cvenka več. Faza ›vstavimo nova in gremo‹ se je nekoliko zavlekla. Monterji novih oken so namreč na samem mestu ugotovili, da so bili zanič tudi prejšnji zidarji, ki so okna montirali, pojma o svojem delu ni imel malar, da o najslabših fasadarjih na svetu niti ne govorimo.
Zgodilo se je namreč to, da so potem, ko so monterji novih oken odstranili stara, zazijale ob oknih velike luknje, fasada oziroma pročelje je na več koncih počilo, opeka pa je na vseh koncih gledala izpod ometa … Na kratko rečeno: doživeli smo potres devete stopnje po Richterjevi lestvici, ne da bi se sploh kaj zatreslo. Ko je mami to videla, se je prijela za glavo in zadevo takoj prevedla v praktično delo: »Tinca, čaka naju tri dni natančnega pospravljanja in generalno čiščenje.« Nejca je takoj začel boleti trebuh. Kaže, da ima v trebuhu vstavljen čip, ki odreagira na besedo: pospravljanje. »Zdajle bom malo legel,« je rekel odraslo, čisto po očijevo. »Računam, da bo v treh dneh bolje …«
Moja mami je nora na pospravljanje. Vedno pospravi hišo od vrha do tal, še preden se kak obrtnik pojavi pri hiši. Vedno reče: »Veš, da moram pospraviti. Drugače bi lahko imel slabo mnenje o nas.« Ko kdo kaj dela, vedno takoj pospravi za njim: »Veš, da ne bom gledala svinjarije na tleh.« Za vsakim obrtnikom opravi tudi generalno čiščenje hiše, nekako v slogu: »Ravno prav, da smo tole naredili in bom zdajle končno lahko opravila generalno čiščenje. Generalno opravi tudi, preden gremo na počitnice:
»To pa že moram narediti! Kaj pa, če se nam na cesti kaj zgodi in se ne vrnemo?! Potem bi me še opravljali, kakšna svinja sem bila!« Res v takem primeru reče svinja, čeprav ni preveč vzgojno. To zame pomeni, da ji moram pri vseh opravilih pomagati. Sem torej asistentka sanitarnih opravil, po domače pa snažilka pomočnica. Ko smo zamenjali okna, sva pospravljali samo trikrat: preden so mojstri prišli, vmes in na koncu. Poleg tega je treba dodati, da tudi po tako imenovani ›suhi montaži‹ luknje po sobah niso izginile, zunaj na pročelju je bilo kup razpok, tu in tam pa se je prav nesramežljivo kazala tudi kaka rdeča opeka. »Gospa, imeli ste slabega zidarja, fasada pa je bila narejena nestrokovno, zato bo treba tu in tam malce zamazati …« je rekel monter oken, nastavil dlan, da mu je oči odštel denar in jo popihal od hiše. Bil pa je dobrega srca in nam je pustil številko mobilca ›njegovega zidarja‹. Očitno so bili potrebni popravki v zvezi z luknjami okoli oken povsod.
Zidar je res prišel, se postavil na prag hiše in izjavil: »Sem zelo poceni. Deset evrov na uro.« Včasih je bilo vse v markah, zdaj je vse v evrih. Res se nam ni zdelo prehudo – snažilke imajo po pet – in oči je takoj segel zidarju v roke, kot bi pravkar prodal Aljasko Američanom. Res je tudi, da je na začetku nekoliko mencal z delom. Začel je šele ob desetih dopoldne, pa čeprav je pozvonil na vratih že ob pol osmih. Najprej je namreč spil pri nas kavico, potem je prelistal časopis (doma ga še ni dobil), nato pa se je po mobilcu menil za posel. »Danes ne utegnem, lahko pa pridem jutri. Ja, ob sedmih začnem. Če imate tri okna, je kake dva dni dela.« Pri nas smo jih imeli štirinajst, zato smo računali na teden dni … »Material nabavite kar vi, da ne bo pozneje kakega nesporazuma.« Nabavili ga nismo, zato je strokovnjak zagrabil za delo malce pozneje. »Najbolje se prime stara opeka, iz časa, ko ste gradili hišo. Nova je drug material. Če stare opeke nimate, vam ne morem jamčiti kakovostnega dela.« Mi stare opeke seveda nismo imeli. Kdo pa bi hranil star material ob novi hiši! Tako smo bili že vnaprej obsojeni na nekakovostno izvedbo del.
Toda vmes je prišel deus ex machina. Božanstvo, ki reši na hitro vse. Temu božanstvu je bilo ime oči. Za ta usodni korak se je odločil, ko zidar, ki je prišel zamazat luknje na fasadi, z delom ni začel niti ob pol dvanajstih. »Bom pa jaz malce priskočil na pomoč,« je dejal zidarskemu izvedencu in po polurnih pogajanjih mu je že mešal v vedru za perilo svežo malto. Ob pol treh popoldne je bilo delo končano. »Kaj takega se mi ni pripetilo še pri nobeni hiši,« je bil nekam vznemirjen zidar. »Kdo bi si mislil, da bova tako hitro opravila!« Oči mu je potisnil v žep sto evrov, potem pa ga je še z avtom potegnil v domači kraj in tudi ta zgodba je imela takoj srečen konec. »Saj ni važno, kako je narejeno. Glavno je, da smo zamazali luknje. Tako in tako bomo pozneje natančno obložili pročelje. Vsaka ›notranja‹ luknja pa je dobrodošla. Zrak je v bistvu najboljši izolator.« Oči je v mojih očeh zrasel za tri metre. Sploh nismo vedeli, kaj imamo pod našo obnovljeno streho. Resno sem razmišljala, da bi ga začela vikati ... Vse v slogu: »Vi, fotr, ste pa res faca!«

Solatendorf[uredi]

Potem je prišla arhitektka za zunanjo ureditev. Preden bi izolirali fasado, je bilo treba pač urediti okolico hiše. V rokah je imela desetmetrski meter, velik zelen blok – verjetno je bila predsednica lokalnih zelenih – na nosu pa velika črna sončna očala. Tudi porjavela je bila tako, kot bi pravkar priletela z Maldivov. Mogoče smo ji delali krivico in je bilo to celo res.»Aha, aha!« je zamišljeno hodila okoli hišnih vogalov in z iskrenim sočutjem zmajevala z glavo. Takoj nam je bilo jasno, da je pri nas zunaj vse totalno narobe. Kmalu smo to zvedeli tudi uradno. »Vse imate zmešano kot kurji drek! Počivate na treh koncih, zelenjavni vrt je obrnjen v napačno smer, brajda dela senco hiši, grmičevje imate nasrano na vseh koncih ...« Res je rekla ›kurji drek‹ in ›nasrano‹, tako da smo se vsi počutili kot kure.
»Saj sem ti rekla!« je mami takoj popadla očija. Kadar je bilo pri hiši kaj narobe, je bil vedno prvi kriv on, pa čeprav je pajek spredel mrežo, prišel na obisk krt ali pa so na okenski polici zaznamovali svoje bivanje ptiči. »Tudi meni ni bilo vse všeč ...« je priznal oči. »Pa še sam ne vem, kaj ...«
To je bil za arhitektko znak, da lahko naredi, kar hoče. Oči so se ji zasvetile kot risu, vrgla je svoj blok na travo in nama z Nejcem ukazala, naj ji pomagava premeriti dolžino in širino zelenice okoli hiše. Vse do zadnjega centimetra. Ko smo z delom končali, si je pomela roke in navdušeno dejala: »Že vem, kaj bomo storili! Solatendorf bomo zožali in podaljšali, vajngarten bomo vrgli v senco, zicensiti bomo združili, vmes pa malce džungle, pa kakšna triglavska stenca, pa bo!« (Prvi trenutek nismo vedeli, kaj je solatendorf ipd., zato se opravičujem, ker sem vse izraze napisala tako, kot jih je izrekla.)
Sčasoma pa smo dojeli vse. Zelenjavni vrtiček nam je porinila na drug konec zelenice. Brajdo nam je združila z vrtno utico. Sedišče za pitje kavice je bilo odslej samo eno. Zelenjavni in sadni vrt je ločila z visokim okrasnim grmom, vmes pa je pozidala še široko kamnito steno. »Hm!« je rekla mami, vedno tudi nekoliko dvomljivka, ne samo spogledljivka in pomanjkljivka.
»Ni slabo!« je bleknil oči, verjetno pod vtisom arhitektinih črnih sončnih očal. Očitno je vedno oboževal lepotice, posebno tiste, ki so si upale ob oblačnem vremenu nositi velika črna sončna očala. Midva sva bila tiho kot miški. Bala sva se namreč, da bi nama vzela še tisti kotiček ob živi meji, kjer sva se kot otroka igrala v peskovniku. A upanje je bilo zaman ... Naenkrat je pogledala še v tisti kotiček. Izjavila je: »Tistole pa lahko pozidate! Kakšen kamin bi se morda prilegel. Ali pa roštilj. Stvar okusa!«
Mami je vedno polna svežih zamisli. Zdi se mi, da večno cveti. Tudi tokrat je planila na dan z genialko. »Kaj pa, če bi tamle postavili bazen! Bazen zdaj ni več tak luksuz!« Oči se je komajda ujel za vejo tiste stare jablane, ki je bila že vsa hrapava. Drugače bi izgubil zavest. »Ja, to je tudi mogoče ...« je neprizadeto zamrmrala arhitektka. Zamisli je bila očitno naklonjena, pretirano pa nad idejo ni bila navdušena, ker pač ni bila njena.
Midve z mami pa sva se v mislih že sončili zgoraj brez na domačem vrtu. Da o Nejcu, ki je od solatendorfa sem skakal naravnost v vodo, niti ne govorim. »Ampak potem bomo imeli vse poletje vse stanovanjsko naselje v našem bazenu!« je protestiral oči. Bil je zelo družaben človek, občutek pa sem imela, da sva mu midva z Nejcem za število otrok povsem zadostovala. Kadar je okoli njega vreščalo pet ali deset otrok, je postal povsem zgubljen. »Hja, to imaš pa tudi prav ...« »Saj zato pa jaz nisem bila preveč navdušena,« je dodala strokovnjakinja za ureditev okolice. Potem smo šli v hišo. Zdelo se je, da nas je hiša vendarle bolje razumela kot njena okolica. V hiši smo namreč brez težav podrli vse, kar je stalo okoli nje.
»No, pa mi najprej zaupajte, kaj vas pri zunanji okolici moti!« nas je vse štiri, sedeče okoli nje kot v kakšni češki risanki, pogledala strokovnjakinja za ureditev okolice z rahlo dvignjenimi očali. Priznam, da smo vsi štirje začeli okolico hiše na veliko tožariti. »Mene zelo moti, da se perilo nikoli do konca ne posuši. Posebno še, če visi čez noč,« je rekla mami. »Mene pa, da ne morem oprati avta na domači travi. Navsezadnje je škoda vode, ki gre v kanalizacijo.« »Mene pa, ker ne morem v copatih na vrt po solato ...« »Mene pa, ker nimam koša za košarko. V vseh ameriških filmih ga imajo.« »Mene pa, ker krt kar naprej rije po travi.« »Mene pa, ker imamo na vrtu voluharja.« »Mene pa, da staro drevje rodi samo piškavo sadje, pa čeprav sem ga predlani trikrat pošprical.« »Mene pa ...« 
Naša okolica je imela toliko napak, da se mi je sploh zdelo čudno, da je nismo že prej do kraja uničili. »No, zdaj smo pa že bližje!« je rekla arhitektka, potem pa sijočega obraza izdavila: »Začeli bomo pri solatendorfu ... Tu je storjena generalna napaka. Toda že zdaj vas opozarjam: solatendorf ali pa plavalni bazen. Druge izbire ni.« »Bazen!« sva poskočila midva z Nejcem. Kar takoj bi se stepla zanj.
»Žal potem solatendorfa ne bo ... Niti toliko, da bi imeli en sam peteršiljček ... Peteršiljček pa je danes vendarle drag. In v vašem primeru, ko živite tako rekoč na vasi, bi bilo res grdo, če bi kupili vsak peteršiljček ...« Tako je peteršiljček požrl bazenček. Najgrša pravljica za lahko noč. Ko sva z Nejcem spoznala, da sva pogorela, sva vložila protestno noto in se zaprla vsak v svojo sobo. Imela sva zadušnico za bazenčkom.
»Ampak ... ampak ...« je čez tri ure solznega obraza prišel iz sobe moj bratec. »Ko bom jaz velik, bom imel okrog in okrog hiše same bazene!« »Jaz tudi!« sem mu priznala. »Starci nimajo pojma, kaj si želimo otroci.« Tri dni in tri noči ju niti pogledati nisva hotela. Posebno tri noči ne. Minil je teden, minilo je štirinajst dni, minili so trije tedni. »Ali je že kaj poklicala?« je vedno pogosteje spraševal oči. Slišati je bilo, kot bi se zanimal za zdravstveno stanje svoje ljubice.
»Ni!« je po štirih tednih povedala mami. »Sem jo pa zato jaz. Rekla sem ji, da je že zadnji čas, da pripravi skico. Posebno po tako visoki akontaciji za izdelavo idejnega načrta!« Šele tedaj sva midva z Nejcem izvedela, da je arhitektka glavni navdih dobivala ob predujmu. »Ja, in?« »Danes ga prinese. Ob osmih zvečer.« Prišla je ob devetih, prinesla pa je približno tako skico, kot sem jaz pri likovnem pouku narisala skico otroškega vrtca pred našo šolo.
»Ideje mi že štiri tedne rojijo po glavi,« je bila vsa navdušena nad seboj. »Noč in dan premišljujem samo o vaši hiši. Poglejte, tu je solatendorf, tu bo zdaj vajngarten, tu bo glavni del džungle ...« Načrt niti ni bil slab. Oči je bil navdušen nad njim zato, ker je zelenjavni vrt ostal na starem mestu, arhitektka ga je samo nekoliko zožila in podaljšala, bržčas zato, da bi peteršiljček bolje rasel. Res pa je ob hišici z orodjem postavila brajdo z grozdjem, vse druge klopce nam je ukinila, v nekdanji peskovnik je posadila cipreso ... Rečeno na kratko: vrt je postavila na glavo.
»Ni slabo, ni slabo,« je zamišljeno prikimal oči, verjetno zamišljeno zato, ker je bil račun nekam visok. »No, bomo še premislili! Zamisel pa ni slaba,« je bila mami bolj zemeljska. Ko pa je arhitektka odbrzela naprej, je takoj dejala: »Ni govora, da bi tole sprejeli! Poglej, po solato bom hodila okoli hiše, sedeli bomo sosedom na očeh, grozdje na tem mestu ne bo rodilo ...« 

Končni rezultati:
1) Mami in oči sta se skregala, da se je slišalo do sosedov.
2) Okolico bomo preuredili, vendar bazena ne bo. Štala totalna!
3) Grozdje bomo res prestavili, vendar ne tja, kamor nam je svetovala arhitektka, temveč pred hišico, na sončno lego.
4) Nobenega arhitekta ne potrebujemo več, ker smo sami dovolj pametni.

Zato smo sklenili urediti okolico naše hiše nekoliko po svoje. Začeli smo s tem, da smo hišo ob straneh odkopali prav do temeljev in jo izolirati tudi od spodaj. Zatem so s tovornjaki navozili dvajset kubičnih metrov nove zemlje. Na njej naj bi zrasla predvsem najlepša angleška travica na svetu. Vse drugo pa lahko še malce počaka. Angleška travica ima namreč veliko prednosti: Mami in jaz se bova lahko na njej sončili. Celo zgoraj brez, če se nama bo zahotelo. Nejc se bo po njej preganjal z žogo. Nogomet je veliko manj nevarna igra kot košarka. Oči bo na travici lahko poležaval ure in ure. Imel bo občutek, da je sredi zelenja, hkrati pa ne bo nevarnosti, da bi ga požrl lev. Vse to nam je prinesel načrt, delovno imenovan solatendorf.

Imperij pade[uredi]

Zatem se je pripetilo najhujše. Na družinskem posvetu po kosilu s številko sedem tisoč tristo enaindvajset je mami rekla: »A veš, kaj sem razmišljala?« Kadar mami razmišlja, vedno kupimo kaj novega. »No?« je bil oči nenavadno dojemljiv za njene fore. »Ne popeni takoj! Tole, kar bom povedala, je samo pogovor. Pogovor in nič več, da se razumemo!« Vsi smo prisluhnili, kot bi Olimpija zmagala z 11:0. »Razmišljala sem, da bi tudi notranjost hiše malce preuredili. Navsezadnje bomo imeli lepo novo pročelje hiše in čudovito okolico, znotraj pa bo še vse po starem. Zunaj lepota, notri gniloba. A ni škoda, da bi pustili tako, ko pa imamo zdaj enkratno priložnost, da naenkrat, v enem zamahu, uredimo vse in imamo potem mir za celih trideset let?!« Vsi smo vedeli, da gre za močan vpliv sosedove obnove na našo. V bistvu pa je mami predlagala referendum.

Referendumsko vprašanje se je glasilo: Ali ste za obnovo hiše v celoti ali ne. Obkroži ustrezen odgovor!

ZA PROTI
»Hja, ne vem ...« je pomencal oči. V prvem trenutku ni bil ne ZA ne PROTI. V tej neodločnosti pa je bil že tih pristanek. Kadar je bil odločno proti, je to vedno povedal tako glasno, da so se zatresli vsi zidovi hiše. »Ko sem takole razmišljala, sem ugotovila, da ima naša hiša kopico napak ... Naj začnem kar pri kuhinji. Vsi predali se odpirajo in zapirajo še klasično. Pri kolegici pa sem videla take predale, ki se na koncu zaprejo kar sami. Da o hladilniku, ki ima v zgornjem delu zamrzovalnik, niti ne govorim. In o napi, ki potegne ves smrad v sekundi v dimnik. Pa o štedilniku, ki ga sploh ni treba čistiti. Pa o novem pomivalnem stroju, ki teče tako potihoma, da sploh ne veš, da dela. Pa ...« Pričakovala sem, da bo oči poskočil do stropa in na startu zajezil njen plaz želja, pa se to sploh ni zgodilo. Tudi njegove oči so zasijale nekam napadalno.
»Hja, jaz bi si pa omislil novo televizijo. Pravzaprav metrski ekran. Plazmo ali kako se že reče tistemu vragu. Videl sem ga pri prijatelju. Slika je skoraj v naravni velikosti. Toliko smo si tudi že opomogli, da bi si lahko končno privoščil dober hi-fi. Ob vselitvi nismo imeli denarja, pa sem se moral zadovoljiti kar s tistim ničvrednim hreščanjem. Lahko bi imeli tudi rolete z daljincem. Da o klimi niti ne govorim. Poletja so postala tako vroča, da človek brez klime v stanovanju preprosto ne more več normalno funkcionirati. Kolega mi je pripovedoval, da spi popolnoma normalno, le eno uro pred spanjem shladi spalnico s klimo. Mogoče bi pa ...«
Spoznala sem, da je naša ljuba hišica obsojena na rušenje. Kaj malega sva si iz tega naslova obetala tudi midva. »Vsi sošolci imajo po dva računalnika, tako da ima vsak od otrok svoj dostop do interneta. Pa vsak ima svoj televizor s svojim satelitskim sprejemom. Pa stalni dostop na internet bi že zdavnaj morali imeti. Pa ...« Tisti trenutek se z Nejcem niti nisva spomnila, kaj vse bi bilo treba spremeniti, vedela sva samo to, da je naša hiša kljub mladosti zavožena do kraja. Imperij bo moral pasti.
»Prav!« je na koncu dejal oči čisto resno. »Hišo bomo obnovili tudi znotraj. Že zaradi kopalnice to moramo storiti. Da o stranišču niti ne govorim. Vsaj dve kopalnici bi morali imeti. In dvoje stranišč. Mularija raste in vse pogosteje se bo dogajalo, da bova midva v najbolj hudih trenutkih ostala brez stranišča ali kopalnice.« Slišati je bilo, da starca omejujeva pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb. A ker se je zadnje dalo slišati tudi tako, da bova imela z Nejcem svojo kopalnico in da bom lahko na stranišču brala ljubiče, sva bila tudi midva ZA notranjo preureditev. Kocka je padla.
»Kaj pa denar? Ga imamo?« je mami pogledala očija tako ljubeznivo, kot ga je bržčas tedaj, ko sta stala pred oltarjem. »No, ja, nekaj ga že imamo,« je prikimal samozavestno oči. Bil je pač družinski poglavar – pa čeprav samo navidezen – in nam ni upal nikoli priznati, da nam hišno gospodarstvo kdaj šepa. Če bi, bi se nanj takoj vsul plaz maminih besed, tega pa ni upal tvegati niti ob najbolj kočljivih trenutkih.
»Pa Pariz? Disneyland?« sva natihoma vprašala midva. »Tisto bo počakalo!« je oči malomarno zamahnil z roko. Res se ni natanko izjasnil, ali bo počakalo za nekaj dni ali nekaj let, toda midva z Nejcem sva zaslutila, da so se s privolitvijo v notranjo preureditev zbrali nad našo hišo hudo črni oblaki. »Dogovorjeno!« je oči moško vstal in premeril kuhinjski kot od vrha do tal. »Jedilnica me od samega začetka naprej spominja na železniški vagon s pregradami. Šele zdaj vidim, kako slab načrt sva izbrala. Jedilnica je vendar osnovni prostor vsake hiše. Zato bi morala biti velika, prostorna, z neskončno mizo. Sicer ni vredno, da človek tu sploh jé ...« »Vidiš, kako ti je arhitektka odprla oči!« je bila navdušena mami. »Pa praviš, da sva vrgla denar v prazno. Nisva ga! Morda sva ga za zunanjo ureditev, toda hkrati je tudi res, da naju je arhitektka naučila drugače razmišljati. Lahko rečem, da takšen jedilni kot, kot ga imamo, tudi mene že ves čas moti, a vse doslej nisem znala povedati, zakaj me moti. Zdaj pa mislim isto kot ti!« Ljubezenski prizor št. 9 873 639!
Mami in oči objeta na kavču. V rokah imata vsak svoj kos papirja in vsak svoj navaden svinčnik. Vsak zase rišeta idealno hišico. Hišico v cvetju. Tokrat od znotraj. »Odpovej vse družabne stike, abonma za gledališče daj drugim, TV dnevnika ne bom več gledal ... Zdaj se bova posvetila samo hiši!« »Samo hiši!« je dahnila mami, mu dala poljubček na čelo, potem pa sta vsak zase začela risati in risati ... Tistega popoldneva sta porabila pol zavitka papirja. Enako zaljubljena sta bila naslednjega dne. Tudi naslednjega še nista popustila. Potem je oči po kosilu spet sklical družinski sestanek in oznanil: »Zdi se nama, da sva že zelo blizu ... Dve pregradni steni bomo podrli, balkon bomo zožali, jedilnico bomo razširili na dva prostora, zamenjali bomo vse pode, iz ropotarnice bomo naredili kopalnico, spodnjo shrambo bomo zožali in naredili stranišče za obiskovalce ...«
Še več izvirnih idej je imela mami. Z Nejcem sva jih naštela sto triinpetdeset, potem pa sva odšla pisat domačo nalogo. Vsaj tako se reče, kadar gre eden od naju deskat po internetu, drugi pa gledat pod kožo. »Ampak malce bi nama lahko pomagali tudi arhitekti.« »Samo toliko, da nama odprejo glavo.« Naslednjega dne se je pojavil pri nas arhitekt št. 1. Predlagal je, da bi podrli zgornji del hiše, streho – ki je bila ravno nova – pa v celoti ohranili ter jo začasno postavili na stebre.
Predlog je bil predrzen, zato ni bil sprejet. A vsem nam je bila všeč njegova smelost. Nato je prišel arhitekt št. 2. Predlagal je, da bi imeli vse pomožne prostore, tudi tri kopalnice in tri stranišča, spodaj, zgoraj pa samo spalnice, s tem, da bi se v zgornje prostore vozili z dvigali. Odlično, posebno tole z dvigali! Prišla je tudi arhitektka. Predlagala je, da bi podrli steno med spalnico in kopalnico, v kopalnici naredili kuhinjo, v kuhinji pa veliko jedilnico. Spalnico bi imeli na podstrešju, veliko skupno moderno spalnico, kjer so otroci v isti postelji kot starši. Tako je menda zdaj moderno v Spodnji Gvineji. Ideje so izpodrivale druga drugo.
Potem smo imeli soočenje. TV Erjavec. Arhitekt št. 1 in arhitektka. Mami je zadevo komentirala, naj se kar sama dva pobijeta med seboj. Ravno v trenutku, ko smo zvedeli, da imamo lahko letno rezidenco tudi v vrtni hišici z orodjem, medtem ko midva lahko spiva na travici v vrečah, se je sam od sebe oglasil arhitekt št. 2. Predlagal je, da imamo televizor postavljen na oknu kot čebelji panj, kuhamo na balkonu, spimo pa v kleti ob cisterni za olje, kjer nas bo oplajal prvinski vonj po nafti ... Rezultati srečanj se delijo v koristne in manj koristne. Koristen: za vse tri arhitekte. In tudi za vse nas, kajti glave smo imeli oprane do zadnjega kotička, na svet smo gledali poševno, slikar Dali je bil za nas pravi primitivec.Manj koristne: očiju je skopnel kupček z denarjem do polovice.
Sklep: »Kljub vsemu se je splačalo. Na svet gledamo zdaj drugače, razumemo vse najbolj odštekane umetnike, naša hiša bo nekaj ekstra.« To je bilo pomembno predvsem zaradi sosedov, kajti oni so zastavili povsem klasično: s štemarco. Potem sta se oči in mami zaprla v dnevno sobo in ju tri dni ni bilo na spregled. Midva z Nejcem sva se bala, da se bosta – bila sta namreč močno glasna – na koncu ločila, a sta tretjega dne prišla iz sobe objeta in smejočih obrazov: »Ha, pametnejša sva od vseh arhitektov sveta! Imeli bomo takšno hišo, da se bomo v njej vsi počutili odlično, hkrati pa bo še vedno funkcionalna.«
Resnici na ljubo je treba povedati, da sta se nazadnje zedinila za podiranje samo dveh sten, da sta kuhinjo razširila samo za pol metra, da se je v dnevni sobi prikazal metrski zaslon, da sta zožila balkon za tri četrt metra, da sta postavila na okenske police samo pet korit za rože ... »Presenetljivo pametno!« je izdihnil Nejc. Iz oči sem mu razbrala, da je pričakoval od njiju najmanj to, da bomo imeli vhod v hišo na strehi, stranišče pa v jedilnici. »Ful dobro!« sem ugotovila tudi sama, saj sta nama namenila vse, kar sva si zaželela, zraven pa še lepotilni kotiček in bifejček z likerji. Na koncu smo se vsi štirje objeli in se počutili res kot prava srečna družina. Smešno plat pa smo raje prepustili še naprej arhitektom. Vsi smo se zavedali, da so po srcu zelo dobri ljudje, le njihovim načrtom ne smete verjeti stoodstotno.

Dobri Erjavčev človek[uredi]

Eden od naših glavnih sklepov je bil, da bomo vse staro zmetali ven in nadomestili z novim, pa naj stane, kar hoče. Ko sta mami in oči naredila izračun, koliko nas bo to stalo, sta vendarle nekoliko popustila. »Kuhinjskih elementov ne moreva kar tako odpeljati na smetišče. So še skoraj novi. Morda pa bi jih kdo kupil. Za polovično ceno.« »Stroji so tudi še kot novi. Za kako mlado družino, ki nima denarja, bi bili zelo primerni.« »Sedežna garnitura je kot nova. Če bi jo kdo malce očistil, bi lahko rekel, da jo je kupil v trgovini.« Naenkrat je cena naše opreme – vsaj v naših očeh – močno zrasla.
»Tinca moja, zdaj pa v akcijo!« je bila mami vsa vzhičena. »Čim bolje prodamo, več bomo imeli za novo opremo.« Mislila sem, da bo rekla, da bomo šli lažje v Pariz, a starca sta preveč padla v stvar, da bi trenutno lahko razmišljala o čem drugem. Midva z Nejcem sva naenkrat iz navadnih osnovnošolcev postala oglaševalca prvovrstnih stvari in nepremičninska posrednika. »Po polovični ceni prodamo komajda rabljen pomivalni stroj.« Dodane so bile vse štiri številke naših mobilcev. V resnici je bil pomivalni stroj star toliko kot hiša, včasih je posodo opral, večkrat pa tudi ne. Odvisno od tega, kakšne volje je bil. Zato sva ga midva z Nejcem, ki sva imela stalno nalogo spravljati jedilni pribor iz njega v kuhinjske omarice, nekajkrat prav pošteno obrcala.
»Skoraj nov televizor, nemške znamke, prodamo za simbolično ceno.« Televizor je bil tudi od samega začetka v hiši, zaslon je bil že ves obrabljen, daljinec pa sploh ni več delal. Zato smo ga imeli že vsi poln kufer in je bilo res samo še vprašanje časa, kdaj ga bomo odpeljali na smetišče. »Če bi radi opremili vašo novo dnevno sobo z lepo sedežno garnituro, potem pohitite k Erjavčevim, kjer vas čaka ravno to!« smo postajali z oglasi vedno bolj pesniško navdahnjeni. Rezultat vseh oglasov je bil sorazmerno slab. Dva kupca sta telefonirala, da vzamejo pomivalni stroj in sedežno garnituro, če ju damo zastonj, televizor pa za povrh.
Seveda smo ponudbo energično odbili. Potem vse tiho je bilo. »Imeli smo smolo, da je bilo konec tedna tako lepo vreme,« je ugotovil oči. »Ta teden bo dež, zato bo doma več kupcev. Ponovimo vse oglase še enkrat, dajmo pa jih tudi v Delo in Dnevnik.« Res smo to storili, midva z Nejcem pa sva vsak oglas še malce napihnila. »Zakaj bi prali še naprej na roke, ko pa to lahko stori namesto vas odličen pralni stroj. Pri Erjavčevih vas čaka skoraj nov, komajda rabljen, za simbolično ceno. Pohitite, da boste prvi!« Kljub dežju ali pa prav zaradi dežja ni bilo nobenega kupca. Le oglase smo drago plačali. Nasploh sem ugotovila, da ima dež negativen vpliv na telefonske klice. Ob dežju očitno vsi ljudje samo spijo in se jim ne ljubi niti telefonirati. Dali smo vse oglase še enkrat v Oglasnik.
Tokrat smo bili varčni tudi sami. Oglasnika niti kupili nismo. Tako smo privarčevali vsaj za kruh. Ker tudi v tretje ni bilo zanimanja, je mami, sicer s krvavečim srcem, predlagala: »Vse skupaj podarimo! Dobri Erjavčevi ljudje. Če ne bomo dobili zadoščenja na tem svetu, ga bomo pa na onem. Bog je dober!« Prav tedaj je brala knjigo Življenje po življenju, pa je bil njen vpliv očiten. »Prav, pa podarimo!«
Na srečo imajo vsaj nekatere revije rubrike: ODDAM, PODARIM in VSE ZASTONJ. »Misliš, da bo kaj zanimanja?« smo se spogledali ob kosilu, v stari jedilnici, podobni pregradi v železniškem vagonu. »Bo, seveda bo! Marsikje ljudje nimajo niti za kruh.« Čakali smo in čakali ter na koncu dočakali en sam samcat telefonski poziv. »Halo, vse navedeno vzamem, samo če mi pripeljete stvari na pogled. Če so v dobrem stanju, bodo ostale pri meni, če pa ne, jih boste lahko odpeljali nazaj domov.« Zdi se mi, da bi oči tistega dne najraje pojedel sam sebe. »Sto hudičev! Kakšen je danes svet! Niti podariti ne moreš več nobene stvari. Pa pravijo, da vlada pri nas revščina. Vraga, pa revščina! Tisti, ki živijo v bedi, se jim ne ljubi niti premakniti, vsi drugi pa imajo vsega preveč.«  Zadeva je bila zrela za pravo raziskovalno nalogo. Lahko bi ji dala naslov: Pomivalni stroj in jaz. No, vsaj jaz bi delovala normalno.
Vsekakor pa niti opreme niti kaj drugega še podariti nismo mogli. »V poštev pride samo še odpad!« se je zgrozila mami in prav v dno duše sem jo videla, kako ji je hudo za skoraj novimi kuhinjskimi elementi, za tako rekoč brezhibnimi stroji, za skoraj na novo nameščenimi ploščicami ... A resničnost je pač kruta, še posebej, če te sosed prisili v to. Oči je najel svojega mladostnega prijatelja Zvoneta in skupaj smo potem tri dni spravljali opremo in pohištvo iz hiše. Z vsakim kosom je odšel tudi košček našega srca. Vse do tedaj nisem čutila, kako se človek naveže na omarico ob postelji ali na čajno mizico ali na senčnik nad svetilko! Zdaj je vse to končalo na odpadu ...
»In da ne boste mislili, da je kar tako končalo tam. Ker naša občina nima sklenjenega sporazuma z odpadno jamo, sem moral za vsak kos plačati še nekaj odškodnine!« nam je potožil oči ob kosilu, ko smo na koncu v lastni hiši obsedeli na gajbicah in je mami za kosilo postregla z dvema konzervama. Na srečo smo ohranili vsaj mali električni štedilnik. Kljub temu pa je bilo novo stanje zelo vznemirljivo. Počutili smo se, kot bi se preselili nazaj v Zakrpatje oziroma v Potočko Zijalko. Vsa hiša je bila prazna, brez parketa in vsega drugega, vse naokrog sami zidovi, mi pa na gajbicah kot opice na vejah. Povem vam, da je to tako vznemirljiv občutek, da sem se boljše počutila kot v udobnih stolih. Verjetno se to zgodi zato, ker si človek podzavestno želi nazaj v svoj raj, v svojo džunglo. Pri teh hišicah v cvetju nekaj hudo smrdi!

Potres desete stopnje[uredi]

Ni minilo niti tri dni, ko me je zjutraj zbudil potres. Tresla se je vsa hiša, tresla so se tla, na katerih sem ležala na blazini, tresel se je strop nad mano. Iz šole sem vedela, da potres navadno traja nekaj sekund, v najslabšem primeru nekaj minut. V tem primeru pa je kar trajal in trajal. Eno minuto, pet minut, cele pol ure, kolikor sem se zbujala. V sobo je planil Nejc, ves iz sebe: »Potres! Reši se! Ali ne čutiš, da se vsa hiša trese! Že pol ure. To je zagotovo potres desete stopnje!« Skočil je k meni v objem in se naredil prijaznega kot že sto let ne. Šele zdaj sem videla, kaj mu pomaga, da premaga sam sebe. Samo potres!
Drug drugega sva se oklenila z rokami in tako objeta kot dojenčka čakala skupno smrt. »Poglej strop!« je pokazal Nejc s tresočo roko navzgor. »Vsak trenutek se bo zvrnil na naju.« Res je kar plaval sem ter tja. »Poglej raje tla!« sem menila jaz. »Zdi se mi, kot bi sedela na masažni mizi.« Res so se tresla kot vibracijski stroj. Sunki pa so se še kar nadaljevali in nadaljevali. »Poglej, ali se strese tudi sosednja hiša!« je predlagal Nejc. Očitno se mu je zazdelo sumljivo, da potres kar traja.
Nekoč je pri nas zmanjkalo elektrike. Oči je dejal, da jo je zmanjkalo v celem naselju in da jo je pač zmanjkalo. Ker je ni bilo še čez pol ure, je mami hotela telefonirati na elektro podjetje, kdaj bo prišel tok. Bilo je namreč pozimi in smo vsi štirje že prav po očijevo ›prekvato‹ zmrzovali. Toda tudi telefon ni delal. Pač pa je mami odkrila nekaj revolucionarnega. Pri sosedu je meni nič tebi nič ves čas nesramno gorela luč. Elektrika je crknila samo pri nas. Tedaj sem ugotovila, da vsi veliki izumi nastajajo v stiski. Če nas ne bi zeblo, oči sploh ne bi šel pogledat glavne varovalke.
Nekaj podobnega se je dogajalo tudi sedaj. Nejc je imel prav, sosedova hiša se sploh ni tresla. »Potres je samo pri nas!« Oba z bratcem sva previdno vstala in se tresočih nog odpravila iz spalnice. Že na pragu sva ugotovila, da gre res za lokalni potres. Pred nama sta namreč stala dva velika možaka z neskončno velikimi in težkimi vrtalkami v rokah. In prav onadva sta zasajala velike jeklene nože v steno med kuhinjo in jedilnico ter s tem povzročala tresenje hiše. »Saj bo kmalu bolje,« je povedal eden izmed njiju. »Tale bo danes padla, jutri pa druga!« Z Nejcem sva se pomirila vsaj toliko, da se nisva več bala, da bo prišel še hujši sunek.
Prav v trenutku, ko sem si v kopalnici umivala zobe, se je nekaj podrlo na tla. Bilo je slišati, kot bi se sredi sobe zrušilo velikansko drevo ali pa bi se v hišo zaletel tovornjak. »Pa smo jo!« je zmagoslavno izjavil eden od zidarjev. »Mislil sem, da je močnejša, pa ni bilo tako hudo!« Preden sem odšla v šolo, sem pokukala še v našo nekdanjo kuhinjo. Ni je bilo več. Niti kuhinje niti dnevne sobe. Na tleh je ležal samo velikanski kup ometa, malte in opeke, po vsej hiši je ležalo pet centimetrov prahu, drugače pa je bila votlina videti kot tista z Marsa, kjer še niso odkrili vode.
»Kakšna sreča, da imam danes kar dva krožka!« sem povedala Nejcu. »Pred drugo me ne bo domov. Če bo mami kaj prej prišla iz službe, ji povej, da bom do kosila do štirih popoldne zagotovo doma.« »Ja, bom!« se je naredil Nejc nadvse prijaznega. »Jaz pa pridem tam okoli pol petih. Imam še plesne vaje in fotografski krožek.« Pojma nimam, od kdaj naj bi hodil k plesnim. Rečeno na kratko: hiša je bila v obupnem stanju, potres pa mi je dal vedeti, da gre tokrat zares. Pa ravno zdaj, ko bi morali biti v šoli čim bolj zbrani in bi morali doma narediti sto domačih nalog. A zadeva je imela tudi pozitivne stranske učinke. Spoznala sem štiri nove ljudi, med katerimi sta bila dva prijazna zidarja Zdravko in Flori.
Že ko sem se prvega dne vrnila iz šole, sta se mi opravičila: »Zelo nam je žal, da smo te zjutraj vrgli iz postelje ... No, saj vsak dan ne bo tako. Včasih pridemo štirje, tako kot danes, včasih pa samo dva, odvisno od dela. Malce se bo treslo samo še tedaj, ko bomo podirali kopalnico.« »Ko pa postavljava zidove, se nič ne trese, samo mešalec za beton malce ropota, a upam, da te ne bo preveč motil ...« Spoznala sem dvoje: da imajo zidarji prav tako milo srce kot navadni ljudje. Pa čeprav sta imela na kombiju z orodjem napis: SPLOŠNO ZIDARSTVO, PEČARSTVO IN FASADERSTVO. Že sam napis je kazal, kaj vse čaka našo hišo.
Ker sem mila po srcu tudi sama – Nejc pravi, da še preveč – sem šla vsem štirim zidarjem skuhat kavico. Pozneje sta večkrat prišla samo Zdravko in Flori. Pa tudi če jih je bilo več, sem jim ob prihodu iz šole z veseljem skuhala kavico.»O, ti si pa res prijazna punca!« me je vedno pohvalil Zdravko. »Ti boš dobila dobrega ženina.« Ne vem, kako to, da starejši vedno razmišljajo samo o porokah, jaz pa še stalnega fanta nisem imela.
»Saj bi ti povedal kako pravljico, pa si prestara za take stvari,« je dodal Flori. Bil je namreč kot kak Miklavž, božiček ali dedek Mraz, vsekakor eden od dobrih treh mož, pa so ga verjetno otroci marsikje prosili za pravljico. Kakor koli že, v treh dneh smo postali pravi prijatelji, jaz pa najboljša kuharica kavice na svetu. Veliko juter sva se sicer z Nejcem še vedno prebujala zaradi potresa, toda sčasoma se človek navadi na to, še posebej, če ve, kdo ta potres povzroča. Zidarji so namreč podrli še eno steno, odstranili ploščice v kuhinji in kopalnici, trikrat prebili betonsko ploščo, zvrtali v steno na stotine lukenj in žlebov, vsekakor smo imeli lokalno Posočje ves čas doma.
Zanimivo pri tem je to, da so razbijali samo zjutraj, popoldne pa so že gradili nazaj. Ko je nekoč soseda vprašala našo mami, kako kaj napreduje obnova hiše in kako je zadovoljna s spremembami, je ona povedala kar naravnost: »Saj niti ni tako velike razlike, kot se nama je z možem zdelo na začetku. Prej smo imeli postavljene stene po dolgem, zdaj jih imamo pa počez.« A glavno je bilo, da smo pri sosedih vzbujali zavist. Tako kot oni pri nas. Za to se je splačalo malo potrpeti ...

Prospekti, sejmi, nasveti[uredi]

Starca sta v tistih dneh v drugih stvareh precej popustila. Na veliko sta začela zbirati prospekte o notranji ureditvi hiš, obiskovati trgovine in pohištvene sejme doma in po Evropi, nasvete pa sta zbirala tudi prek časnikov ter s pomočjo sosedov in znancev. Oči je celo priznal, da je z njim podobno kot s pijancem. Glavna težava pijancev ni v tem, da na dan zapravijo po jurja za pijačo, temveč v tem, da ure in ure visijo v gostilni in tedaj nič ne zaslužijo. Tudi pri nas je drugo delo skoraj povsem obstalo. Razen pospravljanja seveda. Mami in oči sta bila noč in dan zdoma.
Nekega dne sta prihitela domov razburjena, kot bi se nameravala še tisti trenutek ločiti. »Ne boš ti meni pravil, da je jesenov parket slab, ko pa vem, da je odličen! Le nekoliko bolj občutljiv je!« je vpila mami na očija. »Jesena ne maram, pa če si ga takoj nekam vtakneš. Že od prvega trenutka naprej, ko sem te srečal, vem, da nimaš smisla za kakovost materiala!« Očitno je bilo, da se po štirinajstih letih zakona, torej po drugi usodni sedmici, odkrivata na novo. Med njiju je legel jesenov parket. Brez pretiravanja lahko rečem, da je zakon zaradi različnih pogledov na gradbene materiale in notranjo opremo nekaj mesecev v resnici visel na nitki.
Naslednjega dne: »V Celovec morava iti na sejem! Tam je zbrana vsa Evropa!« »V München pa tudi. Bosta že otroka sama. Pravijo, da takih kuhinj nimajo nikjer drugje kot na tem bavarskem sejmu.« In ju že ni bilo. Pet dni. Dva dni Celovca in tri dni Münchna. Midva sva se prehranjevala s konzervami, dvakrat pa je priskočila na pomoč tudi babica s sveže skuhanimi klobasami. Vsekakor stanje, kot bi nas napadli Kitajci.
Po petih dneh sta žarečih obrazov in vsa vzhičena prišla domov. Mami me je stisnila k sebi in mi rekla: »O, Tinca moja, ko bi ti videla, kako lepo kuhinjo sem videla v Münchnu na sejmu! Prav bolna sem od nje!« V resnici je bila videti zdrava kot dren. »O, Nejko moj, ko bi ti videl, kako tehniko imajo Švabi! Videl sem tak zaslon za čez celo steno. Igralci nogometa so, kadar jih pokaže od blizu, večji kot v resnici. O, tokrat pa ne popustim niti za milimeter. Meter krat meter dvajset bom vzel, pa če se drži tri mesece skupaj. Boš videl, da boš tudi ti srečen z menoj!« Oči je Nejca tako stiskal k sebi, da bi mu kmalu zdrobil kosti. Doma sta največ časa porabila za oglede trgovin. »Gresta z nama?« sta zažvrgolela vsak dan sproti. »Danes gremo izbirat ploščice za kopalnico.« Izbirat, ne izbrat. Torej trajajoče dejanje. Enkrat sva šla, toliko, da sva videla, kako je to brez zveze. Najprej smo se ustavili v domačem kraju.
»Provinca, čista provinca!« sta se namrdnila oba starca ob pregledu razstavljenih ploščic. Šli smo v prestolnico. Obiskali smo pet prodajaln. »Tiste zelene z rjavim robom so mi še kar všeč. Pa tudi tiste modre z belimi pikami niso slabe. Ampak jaz bi raje imela oker z zlatimi robovi.« »Kakšna oker! Vedno si zamisliš take, ki jih ni. Meni pa so tisočkrat bolj všeč rumene s sončki.« »Norec! Še vrane bi se ti smejale! Tisto je komajda za otroško kopalnico.« »Meni pa tvoje niso všeč, koza!« Tako sva midva z Nejcem zvedela, da najina starca nista samo mišek in mišika, žabec in žabica, mucek in mucica, temveč tudi norec in koza. Živalskih izrazov je bilo še precej več, a jih bom iz vljudnosti raje zamolčala. Po petintrideseti trgovini s ploščicami smo se ustavili v Logatcu v zasebnem podjetju. Že na vratih so nas sprejeli s kavico, ploščice so nam razkazali starši, potem pa so nas prepustili hčerki, ki študira v Italiji oblikovanje in notranjo opremo stanovanj. Takoj smo vsi štirje padli dol. Hčerka – recimo, da ji je bilo ime Carmen, Carmen s c, kot se za študentko v Italiji spodobi – je odlično obvladala računalnik, vse materiale in vzorce, povrhu pa je bila še izredno prijazna. »Vedno sem si želela mediteranske ploščice ...« se je naslonila mami na očijevo ramo in zavila z očmi, kot da pričakuje poljub. »Carmen se spozna na svoj posel ...« je menil oči. »Te ali pa nobenih!« 
Potem smo prebili tri ure pri Carmen. Ker ni bilo nobene druge stranke, se je posvetila samo nam. Domov smo se vrnili z zastonj računalniškim načrtom opreme za celotno kopalnico, ki jo je Carmen s c pripravila posebej za nas. »Čista fantazija!« »Mediteranska toplina, italijanska barvitost, bolonjska domišljija.« Proti takim argumentom, pa čeprav so stali v obliki ploščic dvakrat več, ni bilo nobenih ugovorov.
Midva sva naslednjega dne ujela v šoli dva cveka, a se ni nihče sekiral zaradi tega, ko pa smo vsi vedeli, da bomo imeli najlepše ploščice v vsem naselju. Glede sedežne garniture je mami pisala v časopis. Prepričana je bila, da bo zaradi nje izšla posebna izdaja časnika. »V našem časopisu je vedno veliko koristnih predlogov. Gotovo ga bo gospod časopisni arhitekt dal tudi meni.« Žal ga ni dočakala. Niti po dvajsetih številkah ne. Rezultat: Časopis smo odnaročili. Kaj pa naj bi s takim, ki ne zna svetovati niti tega, kam naj bi postavili sedežno garnituro v obnovljeni dnevni sobi. Na srečo smo imeli dosti drugih svetovalcev. Čeprav notranja preureditev še ni bila do kraja končana – pravkar sta zidarja namestila med dnevno in kuhinjo močno traverzo na strop – smo se resno pogovarjali tudi o tem, kam bi postavili sedežno garnituro. Zidarja sta menila, da bi jo postavili v levi kot. Tako kot je bila postavljena prej, vendar onadva tega nista vedela. »Pametno! Toda tja je ne smemo postaviti, saj bi se nam lahko še kdo smejal, da nismo nič spremenili.«
Arhitekti, ki so si znova podajali kljuke, tokrat arhitekti za notranjo opremo, so menili.Prvi: »Pod okno in nikamor drugam! Tako boste videli vsakogar, ki stopi v prostor.« Oči je bil proti, ker bi mu pod oknom pihalo v hrbet.
»Na sredo dnevne sobe. Tako zadostite prišleke in odhajajoče.« Mami se je zdelo to zanimivo. Kar tri ure se je pogovarjala o tem položaju, takoj po arhitektovem odhodu pa je zamisel zavrgla, ker bi tam garnitura zavzela preveč prostora. »Televizor dajte sredi sobe na tla, vse naokrog pa sedežno garnituro. Televizor naj ima dva zaslona, tako da bodo en program lahko hkrati gledali na levi strani otroci, na desni pa vidva.« Drzno, toda rahlo pretirano!
Na koncu sta mami in oči podrla – najprej v mislih, naslednjega dne pa zidarji tudi v resnici – še eno steno, zaradi sonca prebila južno steno pročelja hiše, sedežno garnituro skrajšala za pol metra in jo postavila na staro mesto, vendar je bila toliko krajša, da se to ni opazilo na prvi pogled. Slovenski pregovor pravi: Arhitekt pomaga arhitektu, ideja ideji! Meni se je zdelo, da sta arhitekte najemala samo zato, da bi pozneje naredila drugače.
Skoraj ni bilo dneva, da ne bi podrli še kake stene, da ne bi izrezali še kake odprtine in da ne bi postavili še kakega dimnika ali odzračevalnika. Rečeno na kratko: vse je teklo v smer, da dobimo povsem novo hišo. »Če ti bo denarja zmanjkalo, bova vzela pa posojilo,« je bila mami vsa v ognju. »Bova že pozneje vse poravnala. Glavno je, da zdaj naredimo tako, da nam vsaj trideset let ne bo treba prenavljati.« Na srečo sta zidarja dobro sledila staršema in se sploh nista jezila, ko so njune zamisli tako živahno rasle. Kavica pa tudi ni bila tako draga, da si ju ne bi mogli privoščiti kak mesec dlje.

Duhovna plat obnove[uredi]

Na lepem se je do kraja zalomilo v šoli. Pri vseh predmetih je šlo navzdol, edino pri telovadbi sva bila z Nejcem vzor vsem sošolcem in sošolkam, saj sva naenkrat postala gibčna kot opici in živahna kot ptički na veji. V zvezek s sporočili staršem sem dobila naslednje obvestilo: »Zaradi nenavadnega popuščanja pri šolskih obveznostih vas prosim, da se eden od staršev čim prej oglasi v šoli. Vaša razredničarka Ina Podbevšek!« Obvestilo sta morala starša podpisati. Vsaj eden. Seveda pa dobiti podpis ni lahka stvar. A razredničarki se je zdel podpis pomembnejši od obletnice prvega pristanka na Luni. »Le glej, da podpisa ne boš ponaredila!« mi je razredničarka še posebej zabičala ob odhodu domov. »Ne bom,« sem na kratko odvrnila, čeprav sem že tedaj vedela, da bo doma ogenj v strehi. Kaj ogenj, požar! Kaj požar, požig do tal! Na srečo sta se starša ravno tedaj menila o kaminu v dnevni sobi in ju moj podpis ni prehudo zanimal.
»Tole bi bilo treba podpisati ...« sem skromno ponudila zvezek v podpis, pri tem pa prosila vse male in velike bogove, antične in rimske, praslovanske in današnje, da oči ne bi po naključju vprašal, kaj podpisuje. A sem se zmotila. Tistega dne je bil nekoliko bolj razdražljiv, kajti mami si je v dnevni zamislila kamin na drva, njemu pa ni bilo do tega, da bi vse življenje cepil drva in je zato ukazal centralarju, naj v kamin napelje cevi centralne kurjave.
»A tamle v šoli mislijo, da so sami na svetu!« je takoj ponorel. »Človek gara od jutra do večera, se noč in dan ukvarja z življenjskimi odločitvami, v šoli pa mislijo, da smo jim na razpolago tristo ur na dan ...« Jezno je zagrabil zvezek, podpisal tako grdo, da ga ne bi mogel ponarediti niti najboljši grafolog na svetu, ob tem pa takoj odprl denarnico: »Koliko pa hoče? Za kaj pa spet pobirate? Za Rdeči križ ali za otroke v Ugandi?« 
Zvezek sem brž zaprla, tako da sploh ni vedel, kaj je podpisal, potem pa skromno dodala: »Govorilne ure imamo. Eden od vaju bo moral v šolo ...« Računala sem na to, da bo vmes prišlo do potresa, vesoljnega potopa ali vsaj do konca sveta. Morda pa bom medtem vsaj nekaj predmetov spravila tudi na pozitivno. »Ni govora!« je poskočil oči. »Letos nič. Ali v šoli ne vidijo, da mi obnavljamo hišo?!« »Vidijo, vidijo,« je zadevo komentirala mami. »Prav zato pa nas kličejo. Tovarišica nas vznemirja iz same nevoščljivosti.«
Stisnila sem ustnice in povedala, da sem nekoliko popustila in da bo eden moral iti za pet minut v šolo. »Popustila, popustila!« je razkačeno skakal oči okoli cevi za centralno. »Me prav zanima, kako bi popustila učiteljica, če bi njej obnavljali tisto ubogo garsonjerico.« V očeh mojih starcev je namreč še vedno vladalo mnenje, da so vsi učitelji samski in živijo v majhnih garsonjerah. »Jaz že ne grem!« se je uprla mami. »Takale sploh ne. Morala bi prej k frizerju, pa h kozmetičarki, pa h pedikerju ... Takale ne bom hodila med ljudi!« Res je zadnje tedne nekoliko popustila. Pravzaprav se je čez noč postarala za kakih deset let. Vse bolj me je spominjala na Pehto. »Jaz tudi ne!« je pribil oči. »Reci jim, da imamo doma izredno stanje in da bomo na govorilne ure hodili tedaj, ko bo čas za to. Vprašaj jeseni!« 
Naslednjega dne me je razredničarka v šoli pričakala že pri vratih: »No, si podpis ponaredila?!« »Nisem!« »Kdo pa bo prišel v šolo? Mami ali oče ali pa kar oba?« so se ji zasvetile oči. Očitno jo je pogovor s starši res močno veselil. »Mogoče mami ... Morda oči ... Ali pa ... Zdaj imamo dela čez glavo. Hišo obnavljamo ...« sem izjecljala diplomatsko. »Sem slišala, ja!« je udarila razredničarka z nogo ob tla, kot da sta starša pobila vse mačke v naselju, zdaj pa se spravljata na pse.
Pri tem je tudi ostalo ... Na srečo me imajo nadnaravne sile rade. Čez noč so se vse obrnile v moj prid. Naenkrat sem vse vedela iz prakse. »No, pa mi povej uporabnost bakra?« »Baker se največ uporablja v industriji ...« Tam se je tako in tako vedno uporabljal. »V zasebnem sektorju pa je dobrodošel za žlebove pri hišah, pa za napeljavo plina, pa za napeljavo centralne kurjave ... V zadnjem času je uporabnost bakra v zasebnem sektorju vse večja.« »No, saj iz tebe pa še nekaj bo ... Znaš razmišljati s svojo glavo,« so me začeli hvaliti po dolgem in počez. Pri matematiki sem morala izračunati, koliko stane obnova hiše, če stane zidava nove hiše deset milijonov. Naneslo mi je dvanajst milijonov. »Nemogoče!« se je prijel profesor za matematiko za glavo. »Kako pa si prišla do take številke? To se vendar ne izplača in ni več racionalno!« Dokazala sem mu, da imam prav jaz.
Računal je isto kot jaz, pozabil pa je na strojni odkop za tlakovce, poravnavo terena s strojem, imenovanim žaba, polaganje drobnih tlakovcev, nasipavanje silikatnega peska ter fugiranje robnikov. Takih malenkosti je bilo pri vsaki fazi dela na ducate. »Tole bo pa ena velik štirica!« je rekel na koncu. »Res ne znaš ulomkov, res pojma nimaš o odvodih, v praktičnih izračunih pa si prav močna. No, pa saj v šoli se učimo za življenje, ne za nas, profesorje.« 
Obema, tudi Nejcu, sta pomagala tudi zidarja. Nekega jutra je nameraval Nejc oditi že brez naloge v šolo, ko ga je ustavil Flori in ga sočutno vprašal: »Zakaj pa si tako slabe volje, fantič? A te tovarišica ne mara?« »Ne vem, kaj je z njo,« mu je Nejc odkrito potožil. »Kar naprej bi rada neke zgodbe iz preteklosti. Jaz ne vem nobene, do babice pa nimamo časa skočiti.« »Kakšno zgodbo pa?« so se zasvetile oči našemu zidarju. »No, o spominih, o vražah, kakšno lovsko zgodbo ... Kakšna stara jajca pač!« Da, naš mali vljudni Nejc se je izrazil prav po zidarsko. Stara jajca!
To je bilo Floriju tako všeč, da se mu je kar sam ponudil: »Ti bom pa jaz eno povedal. Eno lovsko.« Tako je Nejc napisal svojo najboljšo domačo nalogo kar na dvorišču na paleti s tlakovci. Če bi še ocenjevali obliko, bi dobil dobro oceno samo pri srakah, vsebinsko pa je bila naloga ena a s črtico. »V neki vasi je živel divji lovec Ferdo. Preživljal se je tako, da je lovil divjačino. Tega sicer ne bi smel delati, vendar mu žilica ni dala, da divjačini ne bi nastavljal zank. Nekoč se je v zanko ujel srnjak. Ferdo ga je že nameraval odnesti domov, ko je v grmu, nedaleč stran od pasti, zagledal lovskega čuvaja. Čuvaj ga je pač želel prijeti na delu samem. Ferdo se je brž znašel po svoje. Odšel je domov, vzel otep slame in ga zakuril za hišo lovskega čuvaja. Lovski čuvaj je tekel domov, misleč, da mu gori hiša. Medtem pa je Ferdo vzel srnjaka iz pasti in ga skril globlje v goščo. Domov ga je odnesel pozneje in ga v miru jedel tri tedne skupaj ...«
»Odlično!« je bila navdušena Nejčeva tovarišica. »Res zgodba ni pretirano poučna, je pa pristno ljudska, tako rekoč vzorno ljudska. No, učenčki moji, zdaj pa se ustavimo ob nekaterih izrazih, ki vam zagotovo niso razumljivi. Kdo ve, kaj je to ›otep‹?« Vedel ni nihče, razen Nejca. Toliko je bil vendarle previden, da se je pri Floriju pozanimal, o čem mu je pripovedoval. Nejc je tedaj dobil tako veliko petko, da je kar gledala ven iz redovalnice. V zahvalo je tistega dne skuhal obema stalnima zidarjema kavico on.Tudi mene je rešil iz zagate zidar. Zdravko, glavni, tisti gospod z zidarskim kombijem.
V šoli so nam za domačo nalogo dali naslov Življenje po življenju. Nekako v slogu, ali verjamemo v posmrtno življenje in zakaj ne. Vsekakor bi morali napisati nekaj nevsakdanjega, pa vendar ne veroučnega. Vedela sem, da ne mami ne oči nista razpoložena za pripovedovanje takih zgodb. Zato sem si skušala nekaj izmisliti, pa ni in ni šlo. »Kaj pa te tare, deklič?« je vprašal Zdravko, ko sem vsa zamišljena postavila kavico predenj. Ob kavici smo se namreč vedno pogovorili o vseh dnevnih težavah in predvsem o delu. Postali smo pravi nerazdružljivi prijatelji.
Povedala sem mu, da bi morala napisati nekaj o življenju po življenju. »Mala malica!« je vzkliknil Zdravko. »Ti bom pa jaz povedal, kako sem že bil na onem svetu.« In je povedal. Nekoč je padel z zidarskega odra. Zgubil je zavest. Odpeljali so ga z rešilcem v bolnico. Tam so ugotovili, da je klinično mrtev in da bo verjetno umrl. Na lepem se je znašel v velikanskem predoru, ki ga je obsevala mavrična svetloba. Na koncu predora se je pojavila velika svetlolasa ženska. Bila je taka kot Marija v vaški cerkvi. Ponudila mu je roko, da bi skupaj odšla po predoru navzgor. Zdravko pa jo je zaprosil, če se lahko usede na klopco, ki se je nenadoma znašla pred njim in se pred odhodom še malce odpočije. Gospa z dolgimi svetlimi lasmi mu je to dovolila. Ko se je usedel, je naenkrat začutil v sebi novo moč. Marija se mu je nasmehnila, ga objela z rokami okoli ramen in mu rekla: »Kar počij! Meni se nikamor ne mudi!« Tam, je sedel ves dan ali pa še dlje. Sedel in občudoval neskončen predor iz mavrice. Počutil se je odlično. Bilo je prečudovito. Vse tako mirno, vse tako tiho, vse tako obetajoče lepo. Najraje bi kar zaspal in užival v lepoti trenutka. Po dolgem počitku je vendarle odprl oči. Zbudil se je na operacijski mizi. Ženska, ki se je sklanjala nad njim, je imela dolge svetle lase ... Tovarišica je mojo nalogo prebrala pred vsemi učenci.
»Vidite, to je pravi primer, kako naj človek opiše življenje po življenju. Po eni strani je zgodba resnična, po drugi pa tudi toliko domišljijska, da ji ni kaj dodati in kaj odvzeti. Čista petka!« Šele tedaj sem ugotovila, da obnova naše hiše niti ni tako brez pomena. Pravzaprav bi ji lahko rekli tudi šola za življenje.

Domače živali[uredi]

V vsaki hiši, stari ali novejši, imajo tudi domače živali. Pri nas smo jih imeli kar več vrst. Poleg že omenjenih sršenov smo imeli oziroma imamo tudi mravlje, netopirje in krte. Mravlje so se naselile v kopalnici. Kdo ve, od kod so prišle in kam naj bi šle, toda v naši kopalnici se jim je očitno zdelo prečudovito. Zato mi je mami pred vsakim čiščenjem kopalnice naročila: »Pazi, da boš odstranila vse mravlje.«
Na začetku sem to počela precej nehumano. Ko sem zagledala četico mravelj, ki je korakala prek ploščic, sem vzela gibljivi tuš ter mravlje preprosto izprala v kopalno kad. Nekaj jih je voda pogoltnila, nekaj jih je ostalo ob strani, tu in tam pa se je kakšna rešila v špranje med ploščicami. Vsekakor pa so vse delovale pod geslom: Reši se, kdor se more! Pozneje sem ugotovila, da sem sila kruta in da bi morale imeti mravlje vendarle nekje svoj prostor pod soncem. Zato sem jih zvabila na list papirja in jih raje odnesla iz kopalnice ven, na travo. Da sem bila pri svojem delu uspešna, sem ugotovila po tem, da so se pod kopalnico kmalu naredila prava mala mravljišča, ki jim niso mogli do živega niti neurja niti psi. V nekem pogledu sem postala gojiteljica mravelj. Vsega tega vam ne bi pripovedovala, če se ne bi o mravljah ure in ure pogovarjala z našim vodovodarjem in mojstrom za centralno kurjavo Petrom.
»Mravlje so hudič v mali podobi!« je bil prepričan naš vrli vodovodar. Odženeš jih skozi odtok, pa se ti vrnejo skozi špranjo pri oknu. Nasuješ tri kilograme cimeta, pa ti ga prinesejo nazaj pet kilogramov. Najameš ptiče, da bi jih pozobali, pa sklenejo zavezništvo in ti s ptiči vred uničijo vso napeljavo.« Skupaj z vodovodarjem Petrom sva spoznala, da svet vodijo in uravnavajo pravzaprav mravlje. Res so majhne, skoraj nevidne, toda za vse pipe, ki kapljajo po nepotrebnem, za vse vodovodne naprave, ki spuščajo vodo, za vse brbotajoče centralne napeljave so krive – mravlje!
Če je v kakšni hiši drugače, se motite ali pa vam Peter še ni razkril resnice do dna! Mi smo z našimi mravljami uredili tako, da smo njihove poti z novo kopalnico preselili za pol metra višje, uredili smo jim tri mravljišča v živi meji ter jim začeli nositi hrano v obliki sladkorja trikrat na dan. Tako sva iz domačih mravelj ustvarila podvrsto prihišne mravlje. So še vedno domače, vendar živijo v divjem okolju, tako da njihova svoboda ni ogrožena, hkrati pa se verjetno še vedno dobro počutijo. Ker pa nam po odhodu vodovodarja in centralarja kaplja iz dveh pip, sumim, da se vse niso spremenile v prihišne mravlje. Druga naša domača žival so netopirji. Svoje domovanje so imeli pod lesom na pročelju hiše. Naša hiša je bila namreč pred obnovo na zgornjem delu obložena z lesom. Zadaj za lesom pa je bilo tako rekoč idealno domovanje netopirjev. V šoli smo se učili, da so netopirji v bistvu leteče miši, ki se lahko močno stisnejo. Na zunaj so videti kot miške s krili, za domovanje pa potrebujejo le kak centimeter prostora. Za našim lesom na pročelju pa ga je bilo za poldrugi. Da imamo pri nas pravzaprav celo farmo netopirjev, smo zvedeli čisto po naključju. Nekega dne je prišla mami v spalnico in na blazini je sedela leteča miška. »Jezesna!« je zakričala, kot bi bila Meta v Cvetju v jeseni in se opotekla do vrat. Če bi se netopir pojavil v kakšni drugi hiši, bi človek še razumel, toda v naši res ni imel kaj početi. Vsaj mami je menila tako. Netopir pa je kar sedel na njeni blazini in očitno čakal, da bi ji dal pred spanjem poljub.
»Oči, kje je oči!« je začela kričati, kot bi jo pičil gad, ko je prišla toliko k sebi, da je ugotovila, da z netopirjem ne bo delila noči v postelji. Oči je menil, da je mami tokrat res udarila kap, zato je prišel nenavadno hitro. Mami mu je pokazala z roko na blazino. Netopir je oba začudeno pogledal, češ kaj pa delata tako paniko, in se sploh ni premaknil. Oči je plosknil z rokami, da bi ga prepodil. Žal netopir ni bil vrabec, ki bi se ga ustrašil. Ali pa ga, ker je bilo še svetlo, niti opazil ni. Ali pa je bil bolan. Morda celo ranjen. Vsekakor se z blazine ni premaknil. Oči je plosknil še enkrat, tokrat močneje. Nič. Potem je hotel kar oditi.
Mami je zavreščala: »Pa ga menda ne nameravaš pustiti kar tamle na moji blazini?!« To je izrekla s takim tonom, da sva midva z Nejcem takoj ugotovila, da visi njun zakon na nitki. »Hja, kaj pa naj naredim?! Sama ga prepodi, če ga moreš! Saj vidiš, da se nikogar ne boji.« Res se ni bal prav nikogar. V akcijo je šel Nejc. Vzel je svojo ribiško palico in skušal netopirja od daleč zbezati na tla. Ko bi bil na tleh, bi ga pa že nekako usmerili proti oknu. Nič. »Čakaj, daj meni!« sem se ojunačila tudi jaz in se s konico palice dotaknila netopirjevih kril. Tedaj se je netopir vendarle premaknil.
»Jezesna!« smo zavreščali vsi trije z mami vred in jaz sem palico od strahu odvrgla. Zbežali smo v sosednjo sobo in se zaklenili vanjo, da netopir ne bi priletel za nami. »Grše živali pa res ni na svetu,« sem izdavila, ko sem prišla toliko k sebi, da sem spet dihala. »Človeka se ognejo na deset metrov,« je povedal Nejc. Otroške enciklopedije mu starši torej niso kupili zaman. »Vraga se ognejo!« je bila groba mami. »Po mojem jih je za lesom na fasadi na ducate. Če samo pomislim, da vsako noč spim pravzaprav le slabe pol metra stran od bataljona netopirjev ...« Ko smo se zavedli, smo naredili bojni načrt. Nejc odpre vrata. Jaz poberem ribiško palico. V ozadju nastopi mami – z najmočnejšim sesalcem v roki, s tisto cevjo, s katero sesa prah po tleh. Res smo storili tako. Ko smo vstopili v sobo, netopirja ni bilo več! »Hvalabogu, odletel je!« sem bila jaz vesela. »Ali pa se je samo skril pod blazino,« je bil previdnejši moj bratec. »Ali pa kam za posteljo.« 
Sklenili smo raziskati zadevo do dna. S palico smo dvignili blazino in ugotovili, da netopirja ni pod njo. Od daleč smo zmetali na tla vso posteljnino in ugotovili, da netopirja ni vmes. Potem se je mami toliko ojunačila in je pogledala pod posteljo. »Jezesna!« je spet zavrisnila na ves glas. »Tamle pod posteljo je!« Midva z Nejcem sva zbežala ven. Mami pa je kar sama zagrabila sesalnik in porinila cev naravnost proti črni gmoti pod posteljo. Čez nekaj sekund se je v cevi nekaj zataknilo ...
»Janez, tole je pa zdaj tvoje delo!« je stekla po očija in mu v dveh stavkih naročila, kaj naj naredi. Oči je, v želji, da bi zadevo čim prej pripeljal do konca, pretresel cev in še enkrat pognal sesalnik. Reklo je – škljoc! – in cev je spet dobro požirala.
»Zdaj pa kar ti sprazni vrečko!« mu je ukazala. »S takim sesalnikom že ne grem pospravljat stanovanja.« Oči, naš zasebni narodni heroj, je speljal drzno akcijo do konca. Sesalnik je naložil v avto, ga odpeljal do kontejnerja sredi naselja, tam pa previdno izvlekel vrečko in jo vrgel vanj. »Za vsak primer, če je bil morda še živ ...« Odveč bi bilo pripovedovati, da je mami tistega dne opravila generalno čiščenje celotne spalnice. Pregledala je celo to, kaj se skriva za letvicami za parket, za okviri slik in pod preprogami. Nikjer ni bilo nobenega netopirja več. Kljub temu sta z očijem tri dni spala raje v kotlovnici. Zaradi boljšega občutka. Vse to sem povedala samo zato, ker so zidarji, ko so odstranili les na pročelju hiše, res naleteli na pravo farmo netopirjev. Menda jih je bilo okoli sto. Ker so les odstranili sredi dopoldneva, je nastala ob hiši prava panika. Nekaj netopirjev se je zaletelo v zidarje, nekaj jih je popadalo na tla, nekaj pa jih je odletelo kar takoj v sosedovo spalnico ... Sosedje, sori! Vsekakor ni umrl nihče, ne zidar ne netopir, prav nič pa ne bi bili presenečeni, če bi začeli vreščati pri tistih sosedih, kjer hiše še niso obnavljali. S tovrstnimi domačimi živalmi, kot so netopirji, je pač tako, da nekje živijo: če ne pri nas, pa pri vas. Za vsak primer le poglejte zvečer na blazino, morda pa tudi pod posteljo! Sicer pa so zidarji – fasado so obložili sami, končni nanos pa so opravili najeti specialisti fasaderji – svoje delo imenitno opravili in celo mami ni imela nobenih pripomb. Edino, kar nam bo v zvezi s tem večno ostalo v spominu, so netopirji, ki smo jih samo zaradi lastne sebičnosti kot begunce pognali v beg.
Tretja domača žival so krti. Ves čas smo jih imeli na vrtu in verjetno bodo tudi v prihodnje naši sostanovalci. Oči jih je sicer skušal pregnati, vendar mu ni uspelo. Najprej je v Avstriji kupil nekakšne patrone in jih posadil v krtine. Čez pol ure je začelo pokati kot na soški fronti, krti pa so naslednjega dne presenečeno pogledali na drugem koncu vrta ven, kaj se dogaja pri Erjavčevih.
Nato smo nalili v luknje neskončno vode. Po celem vrtu je zraslo na stotine eksotičnih plevelov, tako nenavadnih, da so jih še krti občudovali. Zatem smo luknje zamašili s krpicami, namočenimi v bencin. Smrdelo je kot na naftnem polju, krti pa so se preselili na drug konec vrta. Pozneje smo kupili napravo, ki je vsakih petindvajset sekund oddajala čuden zvok. Do tistega časa sem mislila, da krti ne znajo plesati, toda prav ob teh zvokih so prišli iz podzemlja in se vsak dan točno ob petih popoldne v ritmu polke zavrteli na našem vrtu, potem pa se vrnili pod zemljo na svoje delo.
Na koncu smo odnehali mi. Zavedli smo se pač, da je sožitje s krti nujno in da je vse, kar počenjamo mi, neumno. »Ampak zdaj se bodo pa morali preseliti k sosedom!« je dejal oči z generalskim glasom, ko je prišel gospod za urejanje okolice. S seboj je pripeljal še tovornjak zemlje, deset grmičkov in seme trave. V poldrugem dnevu je posekal vse, kar je ostalo od prej, zemljo na novo poravnal, na vsakih nekaj metrov posadil grmiček in vrt je bil videti kot Panonska nižina v največji suši.
»Vse bo drugače, ko bo trava ozelenela ...« se je tolažil oči. »Ampak grmičke bi pa lahko posadili nekoliko bolj smiselno!« ni bila zadovoljna mami. »No, mi smo jih kar tako, po občutku ...« Tistega popoldneva je dobila svojo nadnaravno moč tudi ona. Isti grmiček so po dvakrat ali trikrat presadili z enega mesta na drugega, pripeljali so še dva tovornjaka zemlje, postrigli so živo mejo in postorili še sto drugih stvari. Zvečer je gospod, ki je imel na posetnici napisano UREJANJE VRTOV, PARKOV IN DRUGE OKOLICE stopil k našemu očiju in mu stisnil roko: »Moje sožalje!« »Kaj pa je zdaj to?«»No, moje sožalje, ker morate živeti s tako ženo.«
Oči mu je pri plačilu iz užaljenosti odtrgal dva jurja. Hec za hec. Rezultat je bil očiten: verjetno se je urejevalec vrtov vrnil ponoči in s seboj prinesel sedem krtov. Krti so namreč že čez tri dni pogledali iz zemlje, jo prerahljali podolgem in počez ter se nasploh tudi v novi zemlji počutili kot ribe v vodi. »To je pa zato, ker si dodala toliko zemlje!« je oči skušal prevaliti odgovornost za krte na mamina ramena. »To je zato, ker si najel vrtnarja brez domišljije. Če bi že prvič grmičke posadili prav, krti ne bi imeli zrahljane zemlje in ne bi mogli delati rovov.«
Na koncu sta se zedinila, da so krti božji dar, pravzaprav dar božjega kraljestva in da bržčas opravljajo kako dobro delo na zemlji, zato se zaradi njih ne splača prepirati. Kljub temu smo znova poskusili s patroni, vodo, nafto ... Sama vem le to, da so krti večni. Tako kot sršeni, mravlje, netopirji ... Hišo smo obnavljali predvsem zaradi njih. Da bi se bolje počutili.

Elektrika v ljudeh[uredi]

V šoli smo nekoč pisali prosti spis Vsak stik človeka obogati. Sošolka Maja je napisala, da se je srečala na Veliki planini s pastirico, ki ji je povedala zelo duhovito misel: »Če si zdrav, nisi bolan.« Tovarišica je ob tem menila, da je najboljši stik s pristnimi podeželskimi ljudmi, ki so še zdrave pameti.
Sošolec Matej je napisal, da ga je zelo obogatil stik z nekim Američanom. Ko je Slovenija postala del Evrope, si je Američan zastavil nalogo, da obišče vseh petindvajset evropskih držav. Med drugim tudi Slovenijo. Pričakoval je, da je naša država sestavljena samo iz Bleda, Postojnske jame, Avsenikov in frajtonarice, pa se je na koncu izkazalo, da je zaradi pomanjkanja zemljevidov zašel in se ni mogel rešiti iz začaranega brniškega trikotnika. Trikrat se je z Brnika odpeljal proti Kranju in vedno je pristal drugod: enkrat v Kamniku, drugič v Mengšu, tretjič pa na samotni jasi nekje pri Medvodah. »In kako te je ta stik obogatil?« 
»Dal mi je deset dolarjev, da sem mu narisal, kje se pride na Bled. Pri tem je bil najbolj navdušen nad tem, da v Sloveniji govorimo uradni jezik angleščino. Rekel je, da ni še nikjer drugje slišal, da bi vsi, od starčkov do dojenčkov, govorili samo: OK, ful in kul.« Tovarišica je zadevo komentirala, da obogatitev ni bila samo fizična, temveč tudi moralna in da bi morali res bolj paziti na svoj materni jezik. O tem, kako obogaten s stiki je bil naš Nejc, bi lahko napisala celo knjigo. Naslov bi ji dala Elektrika v ljudeh. Gre namreč za to, da imamo ljudje različno elektriko v sebi. To se je dalo še najbolj ugotavljati pri naših obrtnikih. Zidarja sta bila priklopljena na nov akumulator. Kar koli smo jima rekli, vse sta naredila takoj in kakovostno.
»Pri nas je zdaj kot v Avstriji,« je menil oči. »Samo denar pokažeš, pa ti že vse naredijo strokovnjaki po svoji najboljši vesti.« Vodovodar je bil priključen na štiriinpolvoltno baterijo. Tu in tam mu je kar dobro posvetila, ob koncu dneva pa mu je naboj povsem pošel. Povedal je samo še to, koliko smo dolžni, pisnega računa pa že ni mogel več napisati. Tik pred nočjo je vedno popolnoma ugasnil.
»Naša država bi imela zlate pločnike, če bi vsi obrtniki – tako pošteno kot jaz – plačevali davke,« je dejal oči ogorčeno. »Tako pa smo eni pošteni, drugi pa državo goljufajo po mili volji.« Bilo bi res smešno, če bi bili pločniki iz zlata, avtoceste srebrne, skupščina pa bakrena. Najmanj elektrike v sebi je imel eden od tistih obrtnikov, ki so prišli na novo napeljevati elektriko. »Menite, da je to preprosto delo?!« nas je vprašal že na pragu. »Elektrika je edina ženska na svetu, ki se ne pusti prijemati! Iz tega izvira vse drugo prekletstvo elektrike.« 
Očitno je bil tudi velik šaljivec. Žal pa nam ni bilo do smeha, zato se z njim nismo najbolje ujeli. Najprej je oči povedal, da bi imel rad v dnevni sobi tri vtičnice, kajti poleg velikanskega zaslona smo nameravali kupiti tudi DVD predvajalnik in močno hi-fi napravo. »Hja, ali mislite, da je to kar tako: Vi rečete tri vtičnice, jaz pa naj jih pričaram iz klobuka. Pred tem je treba vendar pogledati, kakšno imate napeljavo, koliko žic pelje v dnevno, kam so vezane, ali niso morda preobremenjene že sedaj, katera od faz je bolj prosta, kakšno porabo bodo imeli stroji, priključeni na te vtičnice, ali bodo vsi delovali hkrati ali posamezno, ali je v bližini kaka vlaga ...« Šlo je torej za višjo znanost. »No, če se ne da tri, pa vsaj dve ...« »Čakajte, čakajte, zdaj se morate pa izjasniti, kaj hočete: dve ali tri. Če bosta samo dve, je situacija bistveno drugačna, če pa bodo tri, se stvar postavi na glavo ...« Spet se je vrgel v polurno razlago, kaj je boljše in kaj slabše.
Nazadnje je oči dvignil roke in dejal: »Naredite, kakor veste in znate. Povem vam samo, da naj bodo na vsaki steni vsaj tri vtičnice. Potem bomo že nekako prišli skozi.« Električar je bil zaradi očijeve jeze tako slabe volje, da bi mu najraje odgriznil vrat. »Vidiš, takole je,« je potožil meni, kot najbolj rahločutni ženski v hiši. »Človek bi jim rad ustregel, pa niti sami ne vedo, kaj hočejo ...« Govoril je, kot bi govoril o nekih ljudeh z drugega planeta.
Mami je našla z električarjem precej bolj ploden stik. »Gospod Franc, tu bi imela rada priključek za sesalnik, tu za napo, tu pa za mešalnik. Kaj predlagate vi?« »Hja, gospa, to ni tako enostavno, kot si morda mislite vi. Res pa je, da se da vse narediti. Predlagam vam ...« In tako sta si ›predlagala‹ tri tedne skupaj in nazadnje bi bilo skoraj vse lahko na svojem mestu. Poudarek je na skoraj. Kajti zadevo je močno zamočil Nejc. Ko je šel iz šole, je zagledal pred našo hišo v avtu dva speča človeka. Prepričan je bil, da se jima je kaj zgodilo, in je na to opozoril očija.
»Morda sta naredila skupinski samomor. Ali pa ju je obšla skupna slabost. Ali pa ju je kdo ubil na našem dvorišču ...« Nejc v zadnjem času preveč bere kriminalke, pa povsod vidi samo uboje. Oči je zadevo preveril od blizu. Res sta oba električarja spala v avtu, na sedežih, naslonjenih nazaj, zunaj je sijalo toplo sonce, onadva pa sta smrčala kot ubita. »Hej, tako pa se vendar ne dela!« ju je stresel oči za ramena. »Kdo bo pa delal!« S tem je Nejc naredil usodno napako. Tistega dne električarja nista položila niti ene žice, kaj šele da bi montirala kako stikalo ali vtičnico. Ob štirih popoldne, ko se je njuno delo končalo, sta užaljena odšla. Potem ju tri dni ni bilo na spregled.
Nato smo zvedeli, da je eden vzel dopust, drugi pa je bil dolgo časa bolan. Ker nas je mizar že močno priganjal, da bi postavil pohištvo na svoje mesto, smo skušali poiskati rezervne električarje. Direktor podjetja, v katerem sta delala tudi naša znanca, nam je povedal: »Trenutno jih je osem v Beogradu, štirje v Ukrajini, trije v jeseniški livarni, dva v skupščini, v pisarni pa samo jaz. Niti na stranišče ne morem, kaj šele, da bi koga kam poslal ali prišel sam kaj naredit.« Oči je menil, da bo država kmalu splavala iz vseh težav, saj imamo toliko dela, da se ne vidimo iz njega. »Sploh pa ne vem, kaj delata moja delavca toliko časa pri vas!« se je razjezil direktor na očija. »Že zdavnaj bi morala končati. Menda ne hodita k vam samo na malico in spat.«
»Ja, tudi spat! Zadnjič ju je moj sin našel v avtu, kako sta spala ... Zidarja, ki sta zunaj zidala kamin, pa sta povedala, da sta spala vse od malice naprej ...« Vsi smo pričakovali, da bo zadeva zdaj hitreje urejena, a ni bila. Šele po desetih dneh je eden le prišel k nam. Vendar ne delat. »Sporočam vam, da sem izgubil službo. Zaradi vas. Samo zaradi vas. Pravzaprav zaradi vašega mulca. Ker ste me prijavili, da sem v avtu spal.«
Nejc in oči sta nekaj mencala, da nista mislila nič hudega, električar pa je nadaljeval: »Doma me čaka pet lačnih otrok. In žena brez zaposlitve. No, toliko, da boste vedeli drugič buditi poštene ljudi!« Vsi smo bili tako žalostni, kot bi nam umrle vse štiri stare mame hkrati.
»Kako bi bilo, če bi otrokom nesla vsaj dva litra mleka in kilogram kruha?« se je tajalo srce mami. »Jaz pa bi se šel opravičit in bi vsem sedmim kupil čokolade.« »Jaz pa bi jih zastonj ves dan previjal.« »Jaz pa bi ...« 
Oklevali smo toliko časa, da se je na koncu kar samo rešilo. Čez teden dni je prišel električar še enkrat k nam in nam veselo oznanil: »Spet sem tu! Sam šef me je poklical domov. Mislite, da lahko deluje brez mene? Kje pa! Tri četrtine dela mu je zastalo. Največji strokovnjak v podjetju sem jaz. On se tega dobro zaveda, zato me je prosil na kolenih, naj se vrnem.« Vsi smo ga bili veseli, še posebej Nejc, ki je sklenil, da nikdar več v življenju ne bo nikogar prijavil. Pa če kdo spi sto ur na dan!Res pa je, da človeka vsak stik obogati. Včasih ga tudi malce strese. Odvisno od elektrike, ki jo imajo človek v sebi. In odvisno od tega, kako je ta elektrika nabita. Včasih pride tudi do kratkega stika.

Brez vrtnih ploščic nam živeti ni[uredi]

Nekega dne je oči spet sklical sestanek. Pravzaprav je šlo, kot smo zvedeli pozneje, za preureditev družinskega proračuna. Rečeno še bolj natančno: za dodatno zadolžitev. »Trenutek je resen,« je zastavil z mrliškim glasom. »Meni se je špaga pretrgala. Predlagam, da vzameš ti, Mašika, nekaj posojila, na pomoč pa bi lahko priskočila tudi vidva, Tinca in Nejko.« 
Očijev nagovor potrebuje nekaj razlage. ›Špaga se je pretrgala‹ pomeni, da je fuč, brez denarja. Glede posojila je mami menila, da ga bo nekaj že vzela, vendar je pri tem poudarila, da dolg pravi: ›Začni me, delal se bom sam.‹ Se pravi, da smo se začeli resno zapletati. »Koliko pa imata vidva ... v svojih hranilnikih?« je oči previdno pogledal naju. Zaradi babice in dedka sva bila midva še nekoliko staromodna. Oba sva imela posebna hranilnika, prašička. Pravzaprav sem imela prašička samo jaz, Nejc pa pikapolonico. Vsake četrt ali pol leta smo ju odprli, denar spremenili v evre in ga naložili na knjižici.
»Jaz imam na knjižici tisoč tristo petinsedemdeset evrov,« je povedal Nejc. »V pikapolonici pa okoli trideset tisoč tolarjev!« »Ni slabo,« je bil zadovoljen oči. »Pa ti, Tinca?« Imela sem nekaj manj, kajti del babičinega darila sem porabila za uhane. »Skupaj torej okoli tri tisoč evrov. To bi za silo šlo ...« 
Še istega dne smo oba hranilnika odprli in na banki dvignili tudi vse tisto, kar je bilo položeno na najinem računu. »Pa da ne bosta komu povedala!« nama je zabičala mami. »Ljudje bi se še norčevali iz nas.« »Vse vama bova vrnila. Z obrestmi vred. Samo da premostimo trenutne težave,« je dodal oči. »›Prekvata‹ obnova!« Midva z Nejcem sva vedela samo to, da nam mora iti presneto za nohte, če si starša sposojata pri naju. Kdo ve, če bomo sploh kdaj videli Pariz ...
Kljub denarni stiski smo se vsi skupaj odpeljali v Avstrijo, v Celovec. »Pa je res čudovit občutek, da smo v Evropi!« sta bila starša navdušena. »Sploh nam ne bo treba več ›švercati‹ nobene kave. Meje so odprte, zdaj je vse naše!« Sosed je sicer menil, da je zdaj, ko smo v Evropi, vse isto kot prej, le nekateri so na lastne stroške zamenjali tablice na avtomobilih.
Midva z Nejcem sva pričakovala, da gremo po kakšne dodatke za kopalnico ali svetila, toda zavili smo naravnost do gradbenega podjetja, kjer so prodajali vrtne ploščice in tlakovce. »Kamor je šel bik, naj gre še štrik!« je vzneseno dejal oči. »To, da smo v Evropi, se mora poznati na našem okolju, recimo na ploščicah in tlakovcih.« Šele pozneje sva z Nejcem izvedela, da sta oči in mami že prej naredila skrivni načrt. Obiskala sta vse prodajalne in sejme z vrtnimi ploščami, in ko sta na ljubljanskem odkrila nekega avstrijskega izdelovalca vrtnih ploščic, nista mogla več mirno spati. »Samo tiste ploščice ali pa nobenih!« »Samo tiste tlakovce ali pa nobenih! Naj se vidi, kje je pri Erjavčevih!« 
Prevedeno v jezik staršev je to pomenilo, da nam je bilo vseeno, koliko stanejo, glavno je, da bomo nekoliko drugačni. Ploščice, posebej pa še tlakovci, so bili res lepi. Povrhu smo med prodajalci naleteli tudi na nekdanjega Slovenca. Zdaj, ko smo bili Slovenci v Evropi, je spregovoril tudi on. Vse nekako v slogu: »Mi Orošci smo Slovenci. Naša špraha ist rajn. Vse nemške vorte je treba austrajbat!« Če tega kdo ni razumel, naj zaprosi staro mamo, da mu prevede.
»O, Zlovenci!« nas je pozdravil. »Vi biti zer v redu folk! Veliko denar imeti. Mi pa dobra roba. Kupite, kupite, ne bo vam žal. Tele ploščice so selbstrainig ... samočistilne. Samo umažete jih, pa same spet postanejo zauberne. Dopade? Seveda dopade!« »Sem vedela, da so nekaj posebnega,« je mami pritisnila očiju na lice poljubček. »Podzavestno sem to čutila.« »Misliš, da jaz nisem?!« se je postavil oči pred njo kot petelin na gnoju. Potem ji je šepnil: »Upam, da bodo padli samo na predujem. Vse skupaj bo stalo sicer okoli pet tisoč evrov.« »Ne sekiraj se!« mu je zapela na uho mami. »Denar mora krožiti. Imela bova pa le avstrijske vrtne ploščice.« Midva sva ob tem pogoltnila grenko slino. Seveda, denar mora krožiti, toda tokrat kroži najin denar. Če bosta takole zapravljala, niti za kruh ne bomo imeli, kaj šele, da bi povrnili stare dolgove.
»Bite šen, izvolte!« nas je povabil koroški Slovenec v svojo pisarno. »Kofi, zaft oder mineralvaser?« »Vse, kar želite!« se je nekoliko nerodno izjasnila mami in čez minuto smo imeli na mizi prav vse. »Vidiš, oni pa znajo, oni pa znajo!« je bil oči ves navdušen nad avstrijsko gostoljubnostjo. »Le kdaj bomo prišli mi do tega!« Vzeli smo najboljše samočistilne ploščice in najboljše samočistilne tlakovce. Naj se vidi razkošje! Kot predujem sta starša oddala ves najin denar.
Na koncu nam ni ostalo niti toliko, da bi si kupili avstrijsko milka čokolado. Vedno se nam je zdela trikrat boljša kot naša. »Čokolada pride pozneje!« nam je obljubil oči. »Vsak čas bomo na zeleni veji in potem bo vsega na pretek.« Vsi trije smo mu še vedno verjeli na besedo.
Na srečo sta naša zidarja znala polagati tudi ploščice in tlakovce. Tako sta oboje – po računalniških načrtih, ki smo jih dobili iz Celovca – tudi položila. Res so stezice ob hiši zdaj nekaj izjemnega, tlakovci pa tako lepi, da smo resno nameravali prvo noč prespati kar na njih. »Se vidi, da so avstrijski,« je povedal Zdravko. »Pri nobeni ploščici ni večjega odstopanja od mere kot za dva milimetra. Pri nas vsi izdelujejo take, da dve nista enaki. To pa res ›dopade‹!« Očitno je bil tudi Zdravko med tistimi, ki je nekdaj iz Avstrije ›švercal‹ kavo in je vse, kar je bilo avstrijsko, veliko bolj občudoval.
Vse se je torej lepo izteklo in hišica je vse bolj dobivala dokončno podobo tako znotraj kot zunaj. Edino pretirano samočistilne ploščice vendarle niso bile. Glede na to, da je trava na vrtu rasla zelo počasi in je bila okolica še vedno bolj podobna prekmurski njivi kot angleškemu travniku, sem ob neki nevihti stopila z umazanimi čevlji na ploščice. Za seboj sem pustila veliko rjavo sled. »Kar pusti, se bodo že same očistile!« je menil oči navdušeno. »Samo blato pometi z njih, sicer pa so itak samočistilne,« je dodala mami.
Naslednjega dne je spet padal dež. V ploščicah se je sled samo poglobila in razrasla. Čez dva dni pa je bila sled že taka, da nas je bilo vse sram. Zaradi ugleda avstrijskih ploščic sva skupaj z mami vzeli v roke krtači in vse vrtne ploščice kleče do podrobnosti poribali. S čistilnim sredstvom. Po trikratnem ribanju sva dosegli, da se sled mojih čevljev vidi le ob sončnem vremenu. Ob oblačnem se skorajda ne opazi. Od tistega časa naprej hodimo po ploščicah samo v copatih. Preobuvamo pa se, kadar hoče kdo na vrt po peteršilj ali če bi kdo hotel stopiti na travo.
Kako bomo ploščice v celoti plačali, še ne vemo. Res je, da jih vsi hodijo občudovat. Prav vsem doslej pa smo zamolčali, kako sva jih morali z mami že trikrat poribati. Edinole zidar Zdravko ve, kako je v resnici z njimi. Zadnjič me je pocukal za rokav in mi pomežiknil: »Vidiš, tamle je tudi nekdo stopil z umazanimi čevlji! Pa to nisi bila ti. Tele ploščice po mojem niso samočistilne, temveč samoumazalne. Ampak nikomur ne povej, drugače bi bil lahko kak original Orošec še jezen na nas.« To pa nam res ne ›dopade‹, a življenje teče naprej in mi za njim …

Leteče preproge[uredi]

Stene so za to, da se ob njih postavlja pohištvo. Ker smo mi podrli tri stene in iz zgornjega nadstropja naredili tako rekoč en sam velik prostor, preprosto nismo imeli več kam postaviti omar in obesiti polic. Naredili smo pravzaprav obratno finto, kot jo naredijo v večini hiš. Skoraj povsod omare kupijo, potem pa se vse življenje trudijo, da bi omare napolnili do vrha. Mi pa smo omare skupaj s stenami zmetali ven, skoraj vse tisto, kar je bilo v omarah, smo odpeljali na smetišče, podarili ali požgali. Izkazalo se je, da teh stvari niti nismo potrebovali. Navadno ima vsak človek kakih pet ton odvečnih oblek, čevljev in drugih pripomočkov, ob tem pa pozabi, da jih potrebuje le za dva nahrbtnika. Toliko, kolikor jih potrebuje tedaj, kadar potuje z letalom ali če gre na pohod v hribe.

To smo mi ugotovili takrat, ko je bilo treba narediti nove omare. Ko je prišel mizar, je presenečen ugotovil: »Hja, Erjavčevi, kje imate pa stene?« Vsi smo se začudeno spogledali. »Navadno je vsaka hiša sestavljena iz čim več sten. Človek v mladosti sestavlja kocke in naredi iz njih čim bolj zapleteno zgradbo. To potem prenese v svojo hišo.« Kar takoj naj povem, da je bil mizar filozof, mislec brez primerjave. Največ se je ukvarjal z vzhodno filozofijo. Torej s tisto, kjer je material nepomemben, glavno pa je, kako se človek počuti na svetu. Mi smo povedali, da smo morda res malce smešna družina, a brez sten se počutimo veliko bolj sproščeni kot prej. Kuhinja je bila na lepem povezana z dnevno sobo, v kopalnico je bilo treba storiti le en korak, na stranišče pa pet pedi itd. »Kot bi prišel v Indijo ...«
Na srečo je bil mizar eden tistih obrtnikov, ki je imel dela čez glavo pri tistih devetdesetih odstotkih ljudi, ki imajo omar vedno premalo, in se mu je zato kar dobro zdelo, da ga je imel pri nas nekoliko manj. »V naravi se vedno vse izravna. Podivjani, lahko bi celo rekli povampirjeni zahod, sloni na materializmu, vzhod pa je iz dneva v dan materialno revnejši, vendar notranje bogatejši. A veste, da sem preživel celih štirinajst dni na bombayskih ulicah, na robu pločnika, z roji muh ob sebi, ob smrdečih odplakah, lačen, da se mi je videlo skozi želodec, a še vedno nisem prišel do jedra vzhodne filozofije?«
Do jedra ni prišel niti pri nas, res pa je, da je na hitro naredil tistih nekaj kuhinjskih omaric in eno omaro za dnevno sobo, potem pa nam je – ker nas je očitno zelo cenil – kot prvi obrtnik na zemlji nekaj podaril. Veliko stensko uro. V enakem lesu in barvnem odtenku kot pohištvo, ki ga je naredil. A to ni bila navadna ura. Imela je to posebnost, da je vsake četrt ure bila. Ob četrt na določeno uro je udarila enkrat, ob pol dvakrat, ob tri četrt trikrat, ob polni uri pa štirikrat ter dodatno še tisto uro, ki naj bi bila na kazalcih. ›Naj bi bila‹ sem napisala zato, ker smo se z njo ukvarjali dva meseca, da bi jo naravnali na točno tiste udarce, kot so kazali kazalci. Potem smo obupali, zvočni del ure odklopili in mirno živeli naprej.
»Čestitam vam!« nam je rekel mizar, ko je zvedel, kaj smo naredili. »Pomeni, da je čas za vas samo simboličnega pomena. Tako zrele družine že dolgo nisem srečal.« Vidite, kakšno zadovoljstvo lahko prinese z vzhodnjaško filozofijo navdahnjen mizar. Nasploh smo imeli z Vzhodom na koncu kar precej opraviti. Oči in mami sta na lepem ugotovila, da bi bilo treba pod jedilno mizo in pod mizico v dnevni sobi položiti preproge. »Morda bomo to naredili prihodnje leto ... Ali čez pet let ... Ali pa nikoli ...« sem ujela očijevo mnenje čez nekaj dni. V zadnjih tednih, ko nam je povsem zmanjkalo denarja za opremo, se je tudi on vse bolj predajal vzhodni filozofiji. »Material človeka zasužnji tako močno, da potem ne občuti več svojega bistva.« »No, pa vseeno pojdiva vsaj pogledat v trgovine, kaj bova kupila čez pet let!« je dejala mami, očitno še vedno prepričana, da tudi na Vzhodu ni vse tako, kot bi morali biti. Prvi dan sta prečesala bližnjo okolico.
»Sam ›pofl‹!« sta izjavila, ko sta se vrnila domov. Šla sem v dnevno, vzela v roke Slovenski pravopis in ugotovila, da tega izraza sploh ni. V pravopisu je samo pisalo: pofantiti, pofrancoziti, pofuliti in pofurlaniti. Verjetno pa sta hotela povedati, da nista našla nič primernega. Naslednjega dne sta se zapeljala v belo prestolnico. Vrnila sta se pozno zvečer, vidno razburjena. »No, saj ne rečem, da nimajo, a ›pofl‹ je poceni in že na oko ničvreden, tiste preproge, ki bi jih rada imela v stanovanju, pa so drage kot žafran.« Moji starci še vedno uporabljajo primerjave iz devetnajstega stoletja. Ker je slovkarca rekla, da so to dragocenosti jezika, jim vedno rada prisluhnem, čeprav žafrana nisem videla še nikdar v življenju. Potem je stopila na sceno naša družinska prijateljica Vladka. Pravzaprav zasebna svetovalka. »Če bi jaz obnavljala stanovanje, bi prišel v poštev samo gospod Agassi. Agassi z dvema s-jema.« Morda bi najina starca njeno svetovalno vlogo prezrla, če jima ne bi zmanjkalo bencina tik pred trgovino s preprogami Agassi. V resnici sta bila na pročelju trgovine napisana dva s-ja. Oči je šel z ročko na bencinsko po bencin, mami pa v trgovino.
»Johanček moj, to moraš videti!« je priletela iz trgovine čez pol ure tri metre nad tlemi. Kot je povedal oči, je kar brez preproge letela po zraku. »Kaj tako lepega še nisem videla v življenju! Kar umrla bi, tako so lepi!« Kaj je hotel drugega, kot da si je šel ogledat preproge tudi sam. Res so bile čudovite.
»Mi imamo originalne preproge iz Perzije. No, vama bom prinesla zemljevid, da boste vedeli, kje je to. Vsaka preproga je unikat. Tako kot slika. Nekatere delajo po mesece in mesece, največje tudi več let. Med seboj se ne razlikujejo samo po barvi in vzorcu, temveč predvsem po številu vozlov. Tale ima na primer osemsto petinšestdeset tisoč vozlov. Rad bi jo imel naš predsednik v svojem kabinetu, a mu tisti, ki mu odmerjajo državni proračun, tega zaradi cene niso dovolili.« Mami se je naslonila na skladovnico s preprogami in začela sanjati. Pravzaprav že kar leteti na preprogah. Oči menda ni bil nič boljši.
»Res so lepe. Človek bi kar zbolel od lepote.« Potem sta zvedela še nekaj presunljivih zgodb. »Tole preprogo sta spletla dva zaljubljenca v tisoč in eni noči ob reki Evfrat. Vezla sta jo vsak na svoji strani. Ker sta na koncu iste noči zaključila vzorec z enako barvo, bosta doživela petdeset srečnih skupnih let.« »Joj, kako lepo!« se je zvrnila mami kot tedaj, ko jo je pičil sršen, na preprogo, se zagledala v strop, ki je bil poslikan s samimi rumenimi zvezdicami, in zdelo se je – vsaj po očijevem pripovedovanju – da bo od hrepenenja vzela konec. »Povejte nama še kaj lepega!« je zaprosil oči. »Tako prijetno vas je poslušati.« Ura pravljic.
Za odrasle od petintridesetega do petinštiridesetega leta. Pravljice o letečih preprogah. Na koncu je vstopil v prostor med dvema visečima preprogama sam gospod Agassi. Velik, nekoliko temnopolt, čevlji številka šestdeset. »Dopra dan!« je pozdravil skoraj po slovensko. »Vas vinsen si?! Jaz slabo znati slovenska, a topra govoriti nemška. Moj oce prodajati tepihe vo Esterajh petdeset let. Esterajh pa biti skoraj Slovenska.«
»Ih šprehe auh zer gut dojč,« se je takoj pohvalila mami. Za seboj je imela tečaj nemščine, na katerem se je naučila: ›Ich bin Mascha. Mein Mann ist Johan.‹ In že sta bila z gospodom Agassijem v živahnem klepetu. »Lepa tepih. Original tepih. Tak tepih imeti samo predsednik Janez. A imeti tudi vi. Želeti imeti, majn frau?« »Kako to mislite?« je bil začuden moj oči. Na hitro sta zvedela, da gospod Agassi šele prodira v Slovenijo in da mu je menda popolnoma vseeno, kdaj bo preprogo dobil plačano – zdaj ali čez pet let – zanj je trenutno glavno, da čim več njegovih preprog krasi naša stanovanja. »Pomeni, da bi obe preprogi lahko vzela na obroke.« »Kaj obroke!« se je razburil gospod Agassi ter s tistimi svojimi čevlji, številka petinpetdeset ali šestdeset, premeril prodajalno gor in dol sila jezno. »Mi vam tepihe posoditi. Kaj posoditi! Senkati! Vi placati, ko imeti ali pa nikdar. No, velhe ist gut fir inen?«
Na srečo ali nesrečo je bila v prodajalni gospodična, ki je bolje obvladovala nemščino kot naša mami in naslednji prizor se je že odvil v naši kuhinji ter dnevni sobi. Gospod Agassi je namreč ročno, s svojim tovornjakom, pripeljal k nam na dom kakih trideset, štirideset preprog. Da bi poskusil, kaj bolj sodi v naš prostor. »Pri nas je zdaj kot v Ameriki,« je menil oči. »Ponudbe je desetkrat preveč. Od tebe pa je odvisno, ali vzameš ali ne.« Gospod Agassi je ročno položil sedem preprog pod jedilno mizo in enaindvajset – tam je bil precej manjši prostor – pod mizico v dnevni sobi. »No, vsec?« je dejal vsakokrat, ko je preprogo postavil pod mizo. »Vsec! Dopade!« smo odgovarjali mi štirje in res je bila ena lepša od druge. Tako rekoč vse so nam bile ›vsec‹, vse so se nam ›dopadle‹.«
Na koncu sta dve preprogi ostali v naši hiši. Za predujem sta se morala mami in oči samo podpisati, da bosta plačala v naslednjih petih letih. »Če boste plačali v treh letih, boste imeli tisoč evrov popusta, če pa še letos, bo cena polovična.« Nama z Nejcem se je vse skupaj zazdelo nekam sumljivo. Če je tisoč evrov popusta, potem osnovna cena ne more biti sto evrov. Res ni bila. Tisti pod jedilno mizo je v osnovi stal štiri tisoč, tisti v dnevni pa dva tisoč, vendar nam je gospod Agassi takoj dal pri vsakemu za petsto evrov popusta, ker smo, kot je izjavil: »Zer simpatikus familija!« Vidite, nismo samo smešni, temveč tudi simpatični. Ali pa simpatično smešni.
Ko je gospod Agassi odšel, smo odstranili mizo in stole ter se prekrižanih nog usedli na same tepihe. Usedli in poleteli daleč stran, v Indijo Koromandijo. »Niti v sanjah si nisem mislila, da bom kdaj sedela na originalnih perzijskih preprogah,« je mami potočila od sreče nekaj iskrenih solzic. »Še so na svetu prijazni ljudje!« je bil oči navdušen nad gospodom Agassijem. »Zdaj šele vidim, kakšen ugled ima Slovenija v svetu!«
Nejc je sicer čez nekaj dni na televiziji gledal dokumentarec, v katerem so povedali, da najdražje perzijske preproge stanejo pri izdelovalcih od sto do dvesto dolarjev. Nemogoče! Porabili smo vse moči, da smo ga prepričali, da je slabo slišal. Edina manjša težava je v tem, kdaj bomo preproge plačali. Ah, bomo že ... Denar je sveta vladar samo v zahodnem svetu, na vzhodu pa raje uživajo v trenutnem veselju ...

Likof[uredi]

Slovenski pregovor pravi: »Gorje hiši, ki ne pozna praznika!« Rečeno drugače: Po delu se je treba tudi sprostiti oziroma se poveseliti. Po starem se menda temu reče likof. »V soboto bomo imeli z obrtniki likof!« je oznanila mami. »In to pri nas doma, v prenovljeni hiši.« Slovenski pravopis, Založba ZRC, str. 822: Likof-a, m, končanje večjega opravka. Dati za likof, dati za pojedino. Gre torej za samostalnik moškega spola, pomembno pa je to, da bomo dali za pojedino po večjem opravku. Malce nerodno povedano, pa vendar mi je bilo takoj jasno, da bova morali z mami skuhati in speči več dobrih jedi, potem pa bomo z njimi postregli vse, ki so nam pomagali prenoviti hišo.
»Kaj pa godec?« je vprašal oči. »Ni veselice brez Golice.« »Pa še godca pripelji. In sod vina. In dve gajbici piva. Pijače ne sme zmanjkati. Vidva z Nejcem imata na skrbi muziko in pijačo, midve s Tinco pa jedačo.« Torej je likof neke vrste hišna veselica z govejo muziko, s to razliko, da na njej ne igrajo Veseli ventilčki, temveč samo en godec, in da je že naprej jasno, kdo se bo veselil. Neke vrste programirano veseljačenje, žretje in popivanje. Z mami sva ves teden pekli piškote, pripravljali pečenko, rezali solato itn., oči in Nejc pa sta dovažala pijačo, se menila z godci in nasploh pripravljala otvoritveni spored.
»Francelj me sprašuje, če lahko pride z ženo?«  »Seveda lahko. Ona je še bolj zaslužna kot Francelj, saj ga je ves dan čakala sama doma.« »Tone me sprašuje, če lahko pride z vnukinjo. Nimajo je kam dati.« »Otroci malo pojedo, zato naj le pride.«
»Miha me sprašuje, če imamo kaj belega vina. Rdečega ne pije.« »Nabavi še deset litrov belega, da bo za vse prav.« Po takšnem in drugačnem usklajevanju je le prišel dan D. Oči in Nejc sta se res izkazala. Okoli naše obnovljene hiše sta pospravila še zadnje kupe peska in zemlje, posejala travico tudi tam, kjer je nismo nameravali, začasno prepodila krte pod zemljo ter nasploh uredila zunanjost nadvse prikupno. Potem sta pred vhod napela velik rumen trak, resda z napisom POZOR – POLICIJA, na sredino traku pa sta privezala veliko rdečo pentljo v obliki srčka.
Nejc je na računalnik napisal tudi vabilo: »Z veseljem Vam sporočamo, da je po dolgotrajnih mukah naša hiša obnovljena. Ker lep slovenski pregovor pravi: Gorje hiši, ki ne pozna praznika, smo se odločili, da ga bomo v soboto proslavili skupaj z vami, ki ste najbolj zaslužni za obnovo hiše. Slovesna otvoritev bo točno ob petnajstih, nato sledi slavnostno kosilo in zdravica. S seboj prinesite samo koš dobre volje in tri peharje časa.« »Tole o koših in peharjih si jo pa ›prekvato‹ dobro pihnil!« ga je oči pobožal po razkuštrani glavici. »Še Pehta bi te bila vesela!«
Točno ob treh popoldne se je na naše dvorišče nagnetlo poldrugi ducat obrtnikov z ženami, otroki, vnuki in pravnuki. Že od daleč sem videla, da so bile vse ženske pri frizerju, vsi moški pa so si lase oprali doma in ročno zavezali kravate. Pomeni, da so se prav vsi zavedali slovesnosti trenutka. Komaj so parkirali avtomobile na novih avstrijskih tlakovcih, že se je s strani oglasila Lojzeva harmonika. Kadar pa mim hiš'ce grem, hišice na vasi ... Trenutek je bil nadvse ganjiv.
Mami in oči sta se objemala z vsemi po dolgem in počez, kot bi se vsi poznali že sto let, midva pa sva kot po tekočem traku sprejemala darila, od čokolad do rož v lončkih in lego kock. Potem je oči stopil do traku pred vrati in dejal: »Gospe in gospodje, danes ni navaden dan, temveč prazničen dan. Prazničen pa zato, ker pri Erjavčevih odpiramo obnovljeno hišo. Za nami so dolgi tedni napornega dela, kaj tedni, meseci in meseci priprav in dela, pred nami pa se odpirajo neskončno lepi trenutki veselja, radosti in družinske sreče. Pri vsem tem ste nam pomagali vsi vi in zato dobrodošli pri nas!«
Ker so vsi strmeli vanj, kot da ni čisto pri pravi – baje je taka otvoritev ena na sto obnovljenih hiš – je oči kar sam zaklical. »No, aplavz!« Vsi smo mu navdušeno zaploskali. »Predlagam, da trak prereže najbolj zaslužna za obnovo hiše – moja najdražja soproga Maša. Aplavz!« In smo zaploskali. »Predlagam, da godec zaigra kaj veselega. Aplavz!« In smo zaploskali, godec pa je zaigral Pod cvetočimi kostanji. »In zdaj vsi v hišo! Aplavz!«  In smo šli.
Po kosilu je sledilo še eno presenečenje. Vsi, ki smo kakor koli sodelovali pri obnovi hiše, smo dobili priznanja. Z računalnikom jih je pripravil naš vrli Arnek, oči pa mu je menda pomagal pri opisu. Mami – za izjemno večtedensko pospravljanje. Jaz – za izvrstno kuhanje kave. Zidar Zdravko – za izjemno kakovostno izdelavo in pripovedovanje zgodb o predoru. Flori – za čudovito asistiranje Zdravku in za pripovedovanje lovskih zgodb. Mizar – za brezhibno izdelavo kuhinjskih omaric in za vpeljavo vzhodnjaške filozofije v Erjavčevo hišo. Vodovodar in centralar – za nekapljajočo napeljavo in za obče človeško razumevanje celotne skupnosti. Električar – za kakovostno razsvetljavo v vseh pogledih. Itn.
Priznanja so dobile – da ne bi bilo zamere – tudi soproge. Zdravkova žena Heda – za potrpežljivo čakanje na svojega moža s pripravljenim kosilom. Mizarjeva spremljevalka Nataša – za izjemno širino duha in sprejemanje vseh novosti sveta. Električarjeva soproga Judita – za vzorno razumevanje z delom obremenjenega moža. Itn.
Na koncu so sledile še praktične nagrade. Zidar je dobil knjigo Mešanje malte v tretjem tisočletju. Njegov pomočnik Flori Resnične lovske laži. Gospod Agassi Tisoč in ena noč po slovensko. Itn. Glavno besedo je ves čas imel moj oči. Že takoj po prvi zdravici je uvedel pravilo, da se tedaj, ko se oglasi na steni mizarjeva ura, vstane in nazdravi s polnim kozarcem vina ali piva, takoj po bitju pa se kozarec izpije do dna. Baje so tako delali že stari graditelji Rimljani.
Prvo uro so nazdravili – kot je bilo pričakovati – štirikrat. Potem je čas stekel tako hitro naprej, da so komajda sproti šteli kozarce. Ura je bíla tako rekoč vsako minuto, iz minute v minuto pa so bili vsi bolj veseli, živahni, zgovorni ... Prav po domače okajeni. Edinole godec je bil še toliko pri sebi, da je kar naprej igral Snežni valček.
»Veste, tega pa igram zato tako rad, ker je vso obnovo snežilo in deževalo, danes pa je zunaj res izjemno lepo vreme!« Vmes so seveda plesali, si pripovedovali šale, se hvalili, se poljubovali po dolgem in počez, potem pa je spet bíla ura in ... Ob enajstih zvečer sem bila trezna samo še jaz. Tudi mami je že vriskala in plesala, da se je tresel strop, Nejc pa je izkoristil gnečo in šel v kino gledat film za odrasle. V skupnem prostoru, ki smo ga naredili iz kuhinje in dnevne sobe, je iz minute v minuto nastajalo večje smetišče, polito z vinom, popackano s hrano in piškoti, da o pomečkanih delih oblačil, ki so ležali vsepovsod, niti ne govorim.
»Bova že jutri pospravili,« je rekla mami, ko sem ji omenila, da vsega novega vendarle ni treba uničiti že prvi dan. »Če hišo podremo, bomo pa naredili novo!« je rekel zidar. »Če omaro polomimo, vam pa po polovični ceni postavim drugo.« »Jamcim, da nic poznati na tepihi! Niti švarc vajn ne!« je povedal gospod Agassi.
Če bom sama kdaj sestavljala nov Slovenski pravopis, potem bo na strani 822 pisalo: Likof-a, m, pojedina s pijančevanjem do onemoglosti. In še pojasnilo, zakaj me je obletela drobna jezica.
Naslednje tri dni sva z mami pospravljali tako rekoč od zore do mraka in še v trdo noč, šele potem je bila naša ljuba hišica spet vredna svojega imena. Prava grozljivka! Vse tiste pisateljice, ki namenoma pišejo čim bolj grozljive zgodbe in si ob tem izmišljajo gromozansko grozne pošasti, bi to morale videti. Šele potem bi lahko napisale pravo grozljivko. Celo oči je potem, ko je pregledal, kako lepo sva vse ponovno postavili na svoje mesto, izjavil: »Lepo! Hiša je po vsakem pospravljanju lepša! In kakšna sreča, da smo imeli tako živahno fešto, sicer vidve res ne bi imeli kaj delati.« Mami tokrat ni rekla nič, bržčas zato, ker se ji v glavi niti po treh dneh še ni povsem zbistrilo.

Krajevni praznik[uredi]

Tik pred poletjem v naši krajevni skupnosti praznujemo krajevni praznik. Navadno je ob tem nekaj kulturnih prireditev, pa tudi veselica z Mladimi Dolenjci. Ker pa se ob tem želi izkazati tudi naš predsednik krajevne skupnosti Polde, imamo ob tem še slavnostno prireditev, imenovano Praznujmo skupaj. Da se lepše sliši, se ji reče slavnostna akademija. Na njej nastopimo šolarji in odrasli, za piko na i pa je podelitev priznanj našega turističnega društva.
Glede na to, da smo mi ves preljubi čas posvetili obnovi hiše, niti nismo bili pozorni na to, kdo se je v zadnjem času smukal okoli nas. A očitno se je marsikdo, tudi posebna komisija, ki ocenjuje urejenost hiš in okolice. Zato ni bilo nič nenavadnega, da smo dobili na slavnostno sejo posebno vabilo.
»Cenjena družina Erjavec! Kakor vsako leto bomo ob krajevnem prazniku tudi letos podelili priznanja za najlepše urejene hiše oziroma rože na oknih. Želimo vam sporočiti, da boste letos deležni priznanja tudi vi. Zato vas vljudno vabimo, da se udeležite slavnostne akademije. Po njej bo v avli zakuska, na katero ste prav tako prisrčno vabljeni. Če se po naključju slavnostne akademije in podelitve priznanj ne morete udeležiti, nas, prosimo, pravočasno obvestite oziroma pošljite svojega namestnika. Vaš predsednik krajevne skupnosti Filip Skok!« Vsi smo poskočili od veselja do stropa.
»Hura! Hiše in okolice nismo obnavljali zastonj, temveč so naša prizadevanja opazili tudi drugi!« »Zdaj bo šele gorela ›fovšarija‹!« »V šoli res letos ne bom prav dobra, pred sošolkami pa se bom lahko pohvalila s pomembnim turističnim priznanjem.« »Super! Dedek in babica mi bosta dala za to še več napitnine kot za dobro spričevalo!« Na družinskem posvetu številka milijon tristo dvaindvajset tisoč sedemsto štirinajst smo sprejeli naslednje izvršne sklepe: Mami si mora kupiti novo obleko in iti k frizerju. Oči mora imeti nove vsaj hlače in športno srajco, da bo ob podelitvi videti večji frajer.
Nejc potrebuje nove superge, da ne bo videti na podelitvi kot kak klošar. Jaz moram dobiti novo krilo, počesala me bo babi, v laseh pa moram imeti veliko rdečo rožo. Z njo bomo opozorili na naše izjemno prizadevanje za lepšanje okolice z zeleno travo in raznobarvnimi cveticami. Vsi smo nadvse nestrpno čakali praznični dan. Lahko zapišem, da celo bolj kot likof. Kajti v tem primeru je šlo za širše družbeno priznanje, ne samo za naš osebni praznik.
Dvorana je bila nabito polna. Prej seveda nismo nikomur povedali, da smo med izbranci, pa tudi sam sistem je bil narejen tako, da ga sploh ni bilo. Nagrajenci niso sedeli v prvi vrsti, temveč pomešani med ljudstvom. Šlo je seveda za psihološko finto. Tako nihče vnaprej ni vedel, kdo bo nagrajenec in kdaj bo kdo šel na oder. Mi – skromni kot smo – smo se namenoma usedli v predzadnjo vrsto. »Narediti se moramo, kot da ni nič,« nas je podučil oči. »Že tako in tako se bo kdo razpočil od same nevoščljivosti.« »Ampak malce sumljivi smo pa vendarle, saj imam novo pričesko in otroka sta tudi oba umita in vsa nova.« VSA ravno nisva bila, toliko pa res, da je bilo očitno. Najprej je bil na vrsti dolg govor.
»Takšnih uspehov, kot smo jih dosegli letos, drugo leto ne bomo zlahka. A se bomo trudili še naprej, v dobro vseh vas, krajanov ...« Predsednik krajevne skupnosti je imel menda napisane tri govore: enega za slavnostno akademijo, enega za mladoporočence in enega za pogrebe. Na srečo je vedno našel pravega in tudi tokrat nas ni razočaral. Potem je sledil dolg in prisrčen kulturni program. Sosedova Natalija je ob spremljavi harmonikarja Tončka zapela En hribček bom kupil, nekdo z drugega konca naselja je recitiral Domovina, ti si kakor zdravje, nazadnje pa je zapel še šolski pevski zbor pesem o murenčkih.
Potem je sledil višek akademije – podelitev priznanj turističnega društva. Pred mikrofon je stopil predsednik in iz žepa potegnil drug listič: »Kakor vsako leto se tudi letos ob tem slavnostnem trenutku na naši veličastni slavnostni akademiji ne moremo izogniti posebnim dosežkom v naši krajevni skupnosti, ki so vidni od daleč in zato še toliko bolj na očeh ...« Zdelo se mi je, da govori samo o nas. »Skrbno izbrana komisija je na skrivaj, ob večerih in tudi ob nedeljah, pregledovala našo okolico in ugotovila, da smo tudi v zadnjem letu zelo napredovali ...«
Kako tudi ne bi, ko pa smo dali za napredek vse, celo tisto iz prašičkov. »Da bi nekako vzpodbudili smisel za lepoto kraja, bomo tudi letos nagradili najbolj zaslužne ...« Prepričana sem bila, da bodo kot prve poklicali na oder nas, Erjavčeve. Resnici na ljubo je treba povedati, da smo v dvorano pod pretvezo, da gre za nekaj zgodovinskega oziroma usodnega, zvabili tudi vse dedke in babice ter vso drugo bližnjo in daljno žlahto. Seveda smo pri tem modro zamolčali, za kaj gre, čeprav so verjetno vsi slutili, kakšno pošto smo dobili. »Naj gremo kar po vrsti! Najprej bomo podelili priznanja tistim podjetjem, ki jim ne gre samo za delovne rezultate, temveč skrbijo tudi za urejeno okolico ...«
Podelili so dve nagradi. »In zdaj so na vrsti trgovine, lokali in druga javna mesta ...« Podelili so pet nagrad. »Ne nazadnje bomo podelili devet nagrad tistim, ki ste letos še posebej olepšali svoje hiše in okolico.« Številka devet je bila nesramno velika, a smo pogoltnili tudi to. Prepričani smo bili, da bomo na vrsti prvi, toda tudi tu je imel vrag kremplje vmes. Priimki vseh drugih osmih nagrajencev so se začeli s črkami A, B, C in D. »Nazadnje pride najslajše!« je menil oči.
Vsi smo vztrepetali. Zdajle bo napovedovalec rekel: »In zdaj naj pride na oder družina Erjavec!« Toda rekel je samo: »Janez in Maša Erjavec, priznanje za zgledno preureditev notranjosti hiše in lepo ureditev okolice.« Oči in mami sta poletela na oder kar prek stolov. Kdo ve, če sta bila še kdaj v življenju tako srečna kot tokrat. »Čestitamo! Čestitamo!« Oči se je zavedel, da je to njegovih pet minut, zato je stopil do mikrofona in dejal: »Glede na to, da sem zadnji, ki je prejel priznanje, bi se v imenu vseh iskreno zahvalil zanj. Verjetno delim mnenje vseh nas, nagrajencev, da se bomo tudi v prihodnje trudili, da bodo naše hiše in naša okolica čim lepša.« Potem sta oba z mami sijočih obrazov stekla z odra.
Najprej je oči vpričo vse dvorane mami poljubil na lice, potem jo je prijel za roko in lahka kot peresci sta stekla z odra nazaj med občinstvo. Bil je ganljiv prizor, hkrati pa grozljiv kot še noben doslej. »Kaj pa MIDVA?!« sva skoraj na glas zaklicala midva z Nejcem. »Kaj pa MIDVA?!« Midva, ki sva noč in dan garala pri obnovi hiše in okolice kot črna živina! Midva, brez katerih hiša sploh še ne bi bila obnovljena!
Midva, brez katerih bi vsi obrtniki menili, da pri Erjavčevih živimo še v votlinah v Zakarpatju! Bila sva tako globoko užaljena, da priznanja niti pogledati nisva hotela. Kaj šele da bi šla na zakusko. »To si bom zapomnil za vse življenje!« je med solzami izdavil Nejc, ko sva ostala sama pred dvorano. »Če to ni krivica!« sem se naslonila nanj vsa objokana. »Delala sva predvsem midva, smetano pa sta pobrala starca.« Jezna kot risa sva odšla v slaščičarno in se napokala kremnih rezin. »Pa čeprav doma vse pobruhava!«
Oči je priznanje potem dal v okvir in ga obesil v garaži na vidno mesto. Zdaj vsakomur razkaže naš stari avto, zraven pa nehote opozori tudi na priznanje. »Tole pa tudi nekaj pomeni, kajne?« Kadar koli se midva z Nejcem ozreva na steno, zaškrtava z zobmi. Najraje bi priznanje vrgla na tla in ga steptala v nič, steno pa podrla. Vidite, starci nimajo nobenega posluha za nas, trpečo mladino. Tako morava skupaj z Nejcem trpeti naprej in se delati, kot da je pri nas vse v redu.

Sreča na vrtu[uredi]

Lahko si sami predstavljate, da se po vsem tem, kar se nam je pripetilo spomladi, tistega poletja nismo odpravili na počitnice oziroma na dopust. Pariz je pogorel na celi črti, Disneyland je padel v Seno, Miki Miška je utonila v poletni lužici. Prosimo tihega sožalja! »Ah, letos bomo počitnikovali kar doma,« se je že pred koncem šolskega leta odločil oči. »Imamo tako lepo hišo, da bi se bilo prav čudaško podajati od doma.«
»Čakaj, da se še rože razcvetijo v vsem svojem razkošju!« je dodala mami. »Potem bo naša obnovljena hišica res prava hišica v cvetju. Kot v tisti znani pesmi!« Naštela sta najmanj osemintrideset prednosti obnovljene hiše: pregon vseh domačih živali iz hiše in z vrta, manjša poraba kurjave zaradi izolacije pročelja, večna streha, večna okna, kuhinjski elementi se čudovito zapirajo, štedilnika ne bo treba več toliko čistiti, hladilnik ima zamrzovalni del, nove kuhinjske ploščice in obloga pomivalnega korita, obnovljena vodovodna in centralna napeljava, trije novi radiatorji, jedilni kot sprejme brez težav do dvanajst gostov, s prebojem na jug smo pridobili južno sonce, nova svetila, klima naprava za nora poletja, kamin za stare kosti, neuničljive preproge, raztegljiv počivalnik, metrski zaslon, DVD predvajalnik, kvadrofonija z bas zvočnikom na tleh, parket iz ameriških filmov, stilna ura z možnostjo kukanja, kopalnica s tušem, najlepše zavese na svetu, popravljena električna napeljava, samočistilne ploščice na vrtu, skupni počivalni kotiček, zdravo okrasno grmičevje, debelejši sloj zemlje pod travo, stalni roštilj, korito za čiščenje solate na vrtu, brezplevelna angleška travica, poudarjen vhod, viden dostop do hiše, v oči vpadljivo pročelje z napisom TO JE MOJ DOM. Edina negativna plat prenavljanja: velika črna finančna luknja v vesolju.
Midva z Nejcem sva vedela, da navdušenje nad hišico vlada predvsem zaradi te luknje. Če sta starca hotela poplačati vse pufe, vrniti denar nama in nasploh priti na zeleno vejo, potem res ne bi bilo smiselno pohajkovati po svetu in zapravljati denar. Sicer pa je bilo tudi doma skoraj kot sredi Elizejskih poljan. Na lepem se je utrgal pravi plaz obiskov. Seveda so bili to sami radovedneži, firbci. »Sem slišal, da ste imeli hudo fešto,« so se drug za drugim oglasili vsi obrtniki, ki jih nismo povabili na otvoritev. »In da ste se ga napili, da še zdaj diši po vinu.« »No, ja, malce smo ga pa res dali na zob.« Prišli so tudi vsi sosedje.
»Marička pomagaj, obnavljali ste skoraj pol leta, nam pa niti toliko ne privoščite, da bi si od blizu ogledali, kaj ste toliko časa mečkali.« »No, le poglejte si, vredno je bilo malce zavlačevati.« Oči in mami sta namenoma vse peljala skozi garažo, da so lahko na steni videli tudi priznanje. Kar tako, spotoma, sta še navrgla: »Saj ne vem, če smo ga zaslužili, a prišlo je in zdaj je tu.« V zadnjem času sta bila toliko previdna, da sta vendarle govorila v množini. Prišla je tudi vsa bližnja in daljna žlahta. »Smo slišali, da ste nekaj obnavljali. Ja, ali imate preveč denarja ali kaj?! Saj ste imeli že prej skoraj novo hišo.« »Hja, malce smo pa res.«
Skromnost je lepa čednost, posebno kadar je zraven žlahta. Moram priznati, da sta se oči in mami vendarle lepo potrudila tudi za naju. Oči je brez posebnega godrnjanja postavil na vrtu veliki šotor. Sredi trave je postavil tudi vrtni tuš in veliko plastično posodo z vodo. Nejc je prinesel v šotor mali prenosni televizor, ki smo ga sicer jemali s seboj na morje, mami pa je pristavila še svoj kuhinjski kasetar. »Nocoj bomo imeli francoski večer!« je oznanil oči. »Tako kot se za srečno družino spodobi!«
Mami je pripravila francosko solato, oči je privlekel iz naftalina neko starodavno kaseto s francosko šansonjerko Edith Piaf, Nejc se je oblekel v kopalke z emblemom Miki Miške, jaz pa sem si spela lase v kitki, da sem bila podobna Piki Nogavički. »Vidite, pa imamo francoski Disneyland doma,« je prijavil oči.
Od tistega, kar smo si zamislili sončnega dne v marcu, je ostalo bolj malo, a srečni smo bili še vedno. No, sosedje so rekli, da smo tudi malce smešni. Mi pa smo skupaj s pevko s hrapavim glasom, Edith, zapeli: »Ja, je ne regrette rien. Ničesar ne obžalujem ...« C' est la vie. Tako je življenje. Ko se je večer prevesil v noč, je oči dal mami še francoski poljub in zastor je padel. Zadaj je ostalo še nekaj neporavnanih računov, gledano v celoti pa smo bili srečni skupaj z našo hišico v cvetju vred. Zdi se mi, da nam je hišica tik pred spanjem celo zašepetala: »Hvala vam, Erjavčevi! Tako kot vi mene, vas imam rada tudi jaz.«