Hišica na strmini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Hišica na strmini
Josip Jurčič
Spisano: iz Josip Jurčič, Zbrano delo 8, skeniral in uredil Odisejevich
Viri: Josip Jurčič, Zbrano delo 8. (Ljubljana, 1957).
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Prvo poglavje[uredi]

Srcá bi ne imel, kdor bi te ne ljubil, kdor izmet tvojih sinov bi te domovini in slovanstvu ne branil, lepa, zelena dežela južnega Štajerja! In če podobe domače dolinice, v kateri si se rodil, dolinice, oklenjene s trto rodečo gorico in temnozelenim jelovjem, če nisi podobe te svoje domačije povsod s seboj nosil po svetu: potem nisi vreden, da si tukaj svojih otročjih iger srečen bil.

Enako je septembrskega dne mislil eden izmed dveh mladih mož, ki sta na stezi precej vzvišenega hriba koračila ter zdaj pa zdaj postala: eden da bi se veselil lepega razgleda, drugi da bi si vedno in vedno popravljal z iglico za veliko potrebo speto razpoko na suknji, ki mu jo je bil pred nekaj minutami nevljudno na pot štrleč trnov grm raztrgal.

»Hodiva zares kakor polž čez prelaz sedem let,« pravi drugi, ko si pokvarjen del svoje obleke za silo popravi. »Pa tebi je še prehitro; stal bi menda celo uro na enem mestu, Ivan! Pomisli ti, ki si ves živega, idealnega ognja poln in ves romantičen, da jaz k ljubici koračim. Ko bi na tvojem domu jaz tebe spremljal kakor ti mene zdaj, vem, da bi hote na perutih leteti in jaz bi se moral po tvojih stopinjah ravnati.«

»Nekoliko si moram vendar vašo krasno okolico ogledati; vsaj tako v gredoč.«

»Krasno okolico! Ušesa me bolé, kadar to besedo čujem: krasno. Bedarija! Jaz za zlodeja ne vem, kaj ve poetične duše hočete svetu lepega pokazati na teh navadnih jarkih in gričih.«

»Pokazati se lepota res ne da takemu, ki je ne vidi, in tak si ti. Vidi se mi, da si še vendar ostal stari, kakor si bil.«

»Ostal. In kesam se zaboga nič ne. Kaj pa ti?«

»Jaz sem v marsičem misli spremenil, kar se nisva videla,« odgovori Ivan med potom.

»Postavim! — Ali mi boš odgovoril po pravici, kar te bom vprašal?«

»Bom.«

»Ali si pustil tisto svojo ubogo Pavlo, ki ti je pisarila še pred tremi leti?«

Ivan se zardi ter obrvi se mu za hip zvlečejo. Videlo se je, da prijatelju ne odgovarja rad na taka vprašanja.

»Nisem je pustil,« pravi kratko.

»Potem se nisi nič spremenil. Ljubica, ljubezen in vse to je oslarija, če ni kaj z roko prijeti. Ti vprvič s svojim idealizmom nimaš nobenega užitka, drugič pa nobenega upanja, ker je tvoja revica brez penezov, brez penezov, brez penezov!« In tovariš Ivanov nabere pri teh besedah ustne v zaničljiv posmeh.

»Pa ima boljše srce kakor nekatera s tisoči penezov,« odgovori Ivan resno.

Drugi se zasmeje: »Z njenim dobrim srcem še toliko ne boš plačal, kar boš en večer zakvartal.«

»Potemtakem je tudi tvoja ljubezen jako čudna. Kako se že pravi deklici?«

»Helena Pereč se ji pravi. In da ne boš bogve kaj pričakoval, povem ti, že preden jo vidiš, da ni čisto nič lepa. Prav navadna tiha ovca, rada bere, ni posebno vesela in nič nima kakor čedne oči in pa to, da lepo govori. Pa oče njen ima precej tistega, kar tudi ti veš, da je nervus rerum. To je važno in to je pametna ljubezen.« In zopet nategne obraz v navaden nasmeh.

»Veš, Karel, da bi te za malovrednega človeka imel, kdor bi te tako govoriti slišal in sicer tvojih dobrih lastnosti ne poznal,« pravi Ivan.

»Kar se tiče dobrih lastnosti, ne verujem, da bi jih bilo posebno niti na meni niti na vas vseh. To si pa lahko misliš, da nisem tako neumen, da bi z vsakim tako govoril kakor s teboj, ki te poznam, da se ti sme kaj povedati.«

»Kaj bi bilo, ko bi ti jaz nevesto odpravil? Ko bi se mi smilila, da se bo morda v svoji ljubezni prevarila nad teboj?«

»Kaj bi bilo? Kadar bi potlej še todle hodila, sunem te čez to skalovje, da bi nikoli več iz zdravih reber ne dihal. — Sicer pa ne misli, da bom jaz v zakonu takov strašan tiran. Ona po svoje, jaz po svoje — to se ve, da časi tudi ona po moje; možje smo gospodarji. Ako jo dobim — z njenim premoženjem, to seveda — in dobim jo, kajti z materjo sva prav zelo prijatelja — še čedna žena in prijetna — videl jo boš -— ako deklico dobim, mislim, da se bo spametovala in lahko bova prav zadovoljna vsak zase. Le lepo obleko ji kupi in v družbo jo zapelji, pa je konec vse ženske bolezni.«

»Potem si že najslabše poznal, kar jih je, če tako sodiš. Tebi manjka, da ti naravnost govorim, precejšen kos srca.«

»Ha ha! Jaz sem tak, kakor je svet. In kdor hoče kam priplezati, mora tak biti. Vam nekaterim so sanjarije, in - poezije, in harmonije, in domišljije — in kaj vem kaj še — po volji. Prav! Vendar midva sva vse en kup prijatelja. Kadar boš za kakim dekletom hodil, le meni povedi in dobila jo bova, ko bi bila taka kakor Jupitrova žena. Saj veš, da znam ženskam ušesa natrobiti, najprvo materam, potem pa, ko je pot oglajen, še hčeram tako, da se mora vse topiti. Saj veš, da jaz prijatelju vse storim.«

»Vem. In zarad tega sem te vselej rad imel. Vendar me prav bode, če te slišim tako govoriti. Jaz mislim, da ne ljubiš nikogar, še matere in očeta menda nisi ljubil--«

»Kaj si že pozabil, da sem na vsak prst eno ljubico imel, ko sva pri vseučilišču skupaj stanovala? In ti? Ti si reva moral samo po pošti ljubiti z neumnimi zdihljaji in dolgimi pismi. In ker že tako govoriva, da mater in očeta vpletaš sem, kamor ne spadata, mislim, da sem ti že pravil, da matere nisem nikdar poznal, ker mi je zgodaj umrla. Kako jo bom ljubil? Pravijo, da je bila poštena žena, in jaz verjamem. Očeta? Nu, moj stari ima toliko od mene, kakor je zaslužil; sicer mu pa nič hudega ne storim in ne želim.«

Drugo poglavje[uredi]

Ko bi si Karel baš cigare ne bil prižigal, videl bi bil, da se je obličje njegovemu prijatelju — besedo tu rabimo v navadnem, ne blažjem pomenu — pomračilo in mu sijalo z njega neko od srca sileče zaničevanje. Ivan je menda preverjen bil, da je pač nemogoče temu prijatelju drugačne misli vcepiti ter da je ravno tako nekoristno in nehvaležno delo cesto ponavljanje stvari zopet in zopet gluhim in neobčutnim ušesom napovedavati. Tolažil se je s svojo skušnjo, da ljudje radi drugače govore, kakor so v istini. In ako se jih mnogo lepše kaže, ni nemogoče, da je prijatelj Karel človek nasprotne vrste, znotraj drugi, kakor se vidi od zunaj.

In če je pregovor resničen, da v lepem telesu stanuje lepa duša, bil bi sedemindvajsetletni gospod Karel Zlatic, zdanji aktuar pri bližnjem uradu, lahko najblažja duša. Bil je močan, čedno vzrastel mož. Mlado ženstvo je med seboj hvalilo njegove oči, o katerih se je dejalo, da so ljubeznive. Na svojo vselej skrbno česano in pristriževano bradico je bil gospod Zlatic lahko ponosen in noben mestni brivec svoji izpostavljeni voščeni glavi ne naredi tako lepih krožljatih las, kakor jih je v obilici on nad visokim čelom nosil. Četudi njegov nos ni bil enak na grških kipih občudovanim, mogel je vendar gospod Zlatic samozavestno svoj cviker nasaditi pred svoje sicer popolnoma zdrave in daljnovide oči.

Vnanja podoba njegovega znanca Ivana Jelenovca bi bila po videzu sodečim očem modrega in nemodrega sveta manj ugodna. Njegov obraz sicer ni imel nobene nepravilnosti, ali šteti ga je bilo prej k navadnim obrazom, mimo katerih človek gre, da se ne zanima zanje. Šele kdor je bil znan ž njim, imel ga je rad, ako je bil eden takih, ki mu je za dobrega prijatelja kaj. Bil je sicer tudi jurist, pa po dokončanem uku ni hotel v državno službo stopiti kakor njegov tovariš Zlatic. Ljubezen do domovine in njegovo preverjenje, da ji je samostojen človek laže na korist, navela ga je k odvetništvu. Ker ga svoje mladosti veseli tovariši niso veliko vabili med svoje lahkomiselne družbe, živel je od mladega mnogo sam s seboj in s svojimi knjigami. Njegov duh ni bil tako globok, da bi se bil zadolbel v premišljevanje sam svojega bitja in svojega okrožja. Ostal je bil torej, kakor tudi po naravi, mehek in občuten, precej prost tistega veselje in življenje grenečega vpliva, ki ga mislečemu človeku daje spoznanje razdvoja med tem, kar dober človek pričakuje in upa od sveta, in pa med tem, kar doseže in vidi. On sam je bil dobrosrčen in veroval je tudi, da je svet dober, da zlo ni pravilo, temveč izjemnost. Ker je kakor sin premožne kmetske hiše vedno lahko življenje imel, ni nikdar ene umazane strani vsega človeštva prav spoznal, ker sam ni čutil teróče usode. In če je istina, kar povedujejo in pojo vseh narodov nesmrtni poetje, da je namreč ženskim in njih ljubezni ali neljubezni prisojena taka oblast na srečo ih nesrečo našega ubogega roda: ni imel Ivan tudi tu nikakšne žalostne skušnje, da bi bil Prešerna in njegovo gorje iz lastnega srca razumel. Zaljubil se je bil namreč že v svojem dvajsetem letu doma v deklico, o kateri so nekateri njegovih prijateljev, katerim je moral njeno sliko pokazati, neusmiljeno sodbo sklenili, da še posebno lepa ni, če se že ne pomisli, da kot sirota ubogega zdravnika na deželi nima nič premoženja in bode vsaj štiriindvajset let stara, preden jo bode mogel Ivan vzeti, ako ostane tako neumen, da se ne premisli. In res je bil Ivan še danes po šestih letih »tako neumen«, da je ta namen s seboj nosil in preverjen bil, da je njegova Pavla najboljša deklica na tej zemlji.

Tako je lahko bil v svojih doraslih letih prijatelj z vsakim in vsakšnim tovarišem. Ogibal se je po nekoliko le tistih, katere je naravnost spoznal, da so hudobnega mišljenja. Število le-teh pak je bilo majhno in Zlatic ni spadal mednje. Res je bil časi malo nevoljen nanj, sosebno kadar je oni svoje materialistično in nizko po svetni vsakdanjosti lazeče mišljenje razkrival. Vendar je zmerom našel mnogo dobrih strani, katere je svojemu znancu pripisaval, in tako njegovo govorjenje in dejanje opravičeval ali vsaj pokrival. Mogoče je, da ga je v tem vodilo kolikor toliko tudi lastno samoljubje — in kdo more reči, da je samoljubja popolnoma prost! Morda ni bil neobčuten za to, da je Zlatic vselej nekako rajši njegove druščine iskal nego drugih pajdašev, ž njim časi o stvareh govoril, katere je drugim nasproti za neumne zaznamoval in mu vse svoje tako imenovane skrivnosti zaupal, dasi je lahko vedel, da za večino zaupanega večidel dobi grajo, ne pa hvale.

Zlatič je bil od doma ubog. Nekateri dobrotniki so zaprva spravili bistroglavega dečka k uku, v poznejših letih pak si je sam s svojo naravno iznajdljivostjo in gladkostjo znal boljše in laglje življenje pridobiti, nego ga je marsikateri njegovih vrstnikov imel. O svojem rojstnem kraju ni govoril rad; kadar pa je, trdil je, da ni na svetu dolgo-časnejšega bivanja kakor tam. — Znanja si je znal Zlatic povsod pridobiti in zlasti k ljudem si je vedel pot odpreti, ki so v tej ali oni stvari imeli veljave. Tako je bilo tudi mogoče, da je on primerno dobro službo dobil, kjer so starejši zastonj prosili in navidezno več upanja, gotovo pa več opravičenega imeli.

Ker baš ni bil zapravljivec in tu na deželi tudi prilike ni imel zapravljati, imenovale so se lahko njegove razmere neslabe, tako da bi bil lahko tudi drugega prijatelja za nekaj dni povabil kakor Jelenovca, ki mu ni v nekaterih zadevah — pri katerih ljudje menijo, da prijateljstvo mineva — nobene nadlege delal, dasi je bil v tem času svojevoljno brez službe.

Tretje poglavje[uredi]

Med razgovorom sta bila prišla naša dva znanca iz grmovja in hoste v dolinico, kjer je bil prost in svetel prostor. Tu jima je bil pred očmi čisto nov in nepričakovan obraz, nov in nepričakovan celo gospodu Zlatiču, ki je kraj poznal in po tem potu danes ni najprvo hodil. Po žlebu je tekel precej širok, pa plitev potok; na bregu potoka pak je bila mala tratina. Potok in tratina bi bila popotnemu umetniku ali občudovalcu lepih prirodnih krajev prav navadna zdela se; danes pak sta imela drugačno podobo in Zlatičev znanec je nehote v svojo palico uprl se in stal. Vesela krdel ciganov je bila namreč tu svoje večno potovanje za dan ustavila in zanimivo je bilo Ivanu in morda celo Zlatiču gledati posamezne gruče rjavega ljudstva. Pol ali celo nagi otroci so brodili po vodi in preobračali iz površja čiste plitvine moleče kamne, iskaje rakov pod njimi. Pri kraju vode je eden odrastlih z do vrhu stegen privihanimi hlačami upognjen posezal v luknje, kjer je večjega ali manjšega raka sledil; doli niže v tolmunu pod vrbovim grmom pak je star cigan z vilicami, na drogu nataknjenimi, prežal na ribe, ki bi se izpod ježe ali izza kamenja v čisti vodi videti dale. Troje kuštravih deklet je sedelo v blatu, od osušene vode puščenem, in sredi imelo kupček one nalovljene skorjaste živali, ki je, nemirna na suhem, hotela razlaziti se, pa so jo ti mladi ciganiči z glasnim krikom za dolgi dve brki popadali in na živo kopico nazaj metali. Na trati pak je gorel ogenj, pri ognju sedelo več bab odurnih, zagorelih obrazov in razmršenih las in v obližju njih se je pasel osedlan osel prav neveselo postave.

»Glej, ko bi človek malar bil. To je prizor, kakor ga meščan nikdar ne vidi,« pravi Ivan na hitri prvi razgled.

»Pojdiva, pojdiva. Drhal za v zapor!« odgovori Zlatič in hoče dalje iti.

»Stoj no malo! Pogledi onega dečka pod smreko! Ali pa oni stari.«

»Oba obesiti! Eden je že tat, eden šele bo,« odgovori Zlatič in vrže še ne dogorelo cigaro ob tla.

Hitro priskoči ciganski deček goreč toakov ostanek pobirat. Zdajci so ju tudi drugi ciganje opazili in stare ženske hipoma pokličejo malo deklico, katera po kratkem poduku teče proti gospodoma. Dete je imelo čeden rjav obrazek, lepe kodraste lasé in oči kakor dve ognjeni iskri. Z neko neotročjo drznostjo, pa z lepim glasom in po srbskem zatezajočim jezikom prosi mala deklica za novcev. Gospod Jelenovec je bil vprvič prijatelj vseh otrok, drugič pak je srbske narodne pesmi posebno častil, torej tudi srbski znal. Ravno je torej hitro v žep posegel po drobiž in imel za cigančico vprašanje na jeziku, ali je v Srbiji rojena, kakor se ji po jeziku pozna: ko mu je njegov tovariš Zlatič oboje s tem izbil, da je deklico, katera se je bila tudi k njemu z molčečo ročico obrnila, namesto darú s svojo paličico po nagih mečih švrknil z glasnim krohotom. Zlatič morda ni mislil zelo udariti, ali vitka palica je morala precej čutno pasti, kajti dete se je zvilo, zakričalo in, ne sprejemši Jelenovčevega darila, s krikom in vikom teklo k drhali nazaj.

»Podiva, brž!« pravi Zlatič in prebledi, vidé, da na otrokovo večanje ciganje vsi iz vodé gazijo, proti njima obrnjeni. Tudi babe se vzdignejo regljaje in hudovaje se v svojem jeziku.

Jelenovec je bil v prejšnjem hipu razkačen zaradi prijateljevega neopravičenega ravnanja; a zdaj ni utegnil jeziti se, temveč misliti si je moral: kdor je z volkom, mora ž njim in zanj tuliti.

»Bežal še nisem nikoli. Kar je, to je,« odgovori Jelenovec ter pobere trhel kolček s tal.

Zlatič popusti prijateljevo ramo, videlo se je v njegovi nemirnosti, da bi najraje utekel, a sram ga je bilo pred prijateljem. Zdajci pak je bilo že prepozno uiti, kajti trije ciganje in več bab ju je obstopilo, glasno kričaje, zakaj gospod deklico tepe. Stanje prijateljev ni bilo veselo, kajti Zlatič je vedel, da dobre četrt ure ni nobenega stanovališča v obližju. Bolj brez velikega strahú je bil Jelenovec, ki je že iz svoje mladosti poznal ta popotni red, da navadno nima posebnega poguma, kakor Židje ne. Pogumno svoj trhli krepelec pokonci držé, je skušal razdraženim rjavcem dokazati, da se deklilci ni ničesar zgodilo; Zlatič pak je bil svojo možnjo izvlekel, da bi nevarne nasprotnike s tisim pripomočkom utolažil in odpravil, ki pravijo, da železna vrata prebije.

Vendar se ne more vedeti, kako bi se bila stvar izšla, kajti stari cigan z vilicami na drogu je čudno gube na svojem licu krivenčil. Pa v tem času se stopinje od kraj potoka slišijo in čez brv, narejeno iz velikih ploščnatih kamnov, ki so bili za pol komolca vsaksebi naloženi od levega do desnega brega, priskače mlad in močán kmetski fant. Zlatič ga opazi, še preden je bil ta kraj vodé, in, ker je župnikovega hlapca spoznal, pokazala sta se brž vse moštvo in vsa neustrašenost njegova s tem, da je jel cigane zmerjati, zapor, žandarje in vse kazni obetati. Videl je koj, da je pomoč dobra, kajti kmetski prišlec je v hipu, ko je razvidel, kaj se godi, spustil na en dušek dvanajst parov hudičev iz svojih zarobljenih zob in mlada gospoda sta bila prosta neljubez-nivega kroga okoli sebe.


Četrto poglavje[uredi]

Takoj potem se na drugi strani prikažeta izza grmovja dva človeka. Četudi Jelenovec ni mogel nobenega osebno poznati, poznal je vendar lahko na prvi vid, da je rdeči, debeli mož z dolgo suknjo kak fajmošter; za drugega pak mu je Zlatič hitro pomagal.

»Moj prihodnji tast,« dejal je in veselo sunil tovariša s komolcem. Ivan je videl gospoda, ki je bil popolnoma nasproten fajmoštru, bled in suh. Zlatic ju pozdravi od daleč. Hlapec je bil nazaj tekel in pomagal težkoživotnemu svojemu gospodu od kamna do kamna prestopati, s podano roko ga opiraje, da ne bi mimo kamnov v vodo pal ali da bi se mu ne izpodletelo. Videlo se je, da je gospod jako boječ, kajti precej dolgo je bilo čakati, preden sta nova prišleca srečno na suho stopila, kjer je gospod fajmošter, pozdravljaje mlada naša znanca, brisal pot s širokega čela in tolste brade ter jako nezaupno gledal po ciganih, ki so bili okrog ognja poseli. Zlatičev »prihodnji tast« gospod Pereč pak je koj Zlatica vprašal, kaj je vpitje pomenilo, katero sta s fajmoštrom slišala. Jelenovec je imel tu priliko opaziti, da zna njegov tovariš izvrstno stvari povedati, kakor so bile in kakor vendar niso bile. Zlatič je namreč hitro celo stvar razložil, samo zamolčal, da je baš on bil vsega kriv. Jelenovec, katerega je bil v prvem času celo z gospodoma seznaniti pozabil, stal je tiho zadaj in bilo mu je v tej druščini in v tem hipu jako neprijetno. Tem manj se je mogel od kraja v nagel pogovor mešati.

Fajmošter, ki je ves čas posebno nezaupno in bojazno okrog ognja zgručene rjave cigane opazoval, vede, da mora mimo njih domov iti, zapovedal je hlapcu, naj ne odide domov, kakor je bilo namenjeno, temveč naj gre ž njim, da ga bode doniov spremil. Tako se je napotila vsa družba in prilika je morala nanesti, da je Zlatič svojega prijatelja z gospodoma seznanil.

Po stezi, ki je zopet navzgor držala, vnel se je sčasoma pogovor. Fajmošter in Jelenovec sta, ne vem kako, zašla na politiko. Čudno se mi to zdi tem bolj, ker sta pri ciganih začela in se notranja vez, ki je za naraven prehod potrebna, za ta dva predmeta ne najde lahko. Jelenovec je naglo sprevidel, da je debeli gospod fajmošter precej poštena duša, rodoljubja sicer slovenskega, pa malo bolj stare vrste; da v svojih letih in v svoji kmetski osamelosti še precej bere in ima tu in tam zdravo sodbo, čisto malo pa tiste nestrpnosti do svetnih in novejših idej, kakor se med enakimi častitljivimi rnožmi prepogosto nahajajo. Edino, kar domoljubnemu Jelenovcu na tem možu ni bilo popolnoma pogodu, bilo je to, da je debeli gospod fajmošter vedno in vedno iz slovenskega razgovora zahajal prerad v odgovore z nemškim jezikom, katerega je govoril sicer z bogato napičenimi klasičnimi izreki m frazami, kakor se po časopisih večno vračajo, pa mu je Jelenovec vendar videl, da v tem jeziku več bere kakor govori, kajti pri marsikaterem stavku je možu ušel kosmat slovenizem v slog tujega jezika. V politiki se je gospod fajmošter pokazal zelo starokopitnega: svoboda in enake stvari so mu bile sleparije, ker je razloček med človekom in Človekom že sam stvarnik postavil ter nekatere ustvaril za pokorščino, druge za oblastnike. Da se je gospod nekoliko med poslednje štel, to se je dalo videti, dasiravno je pošteno pridejal, da ga ni višjim oblastem pokornejšega kakor on, kadar ni zoper božjo zapoved. In ker je bil prav zelo zgovoren, dokazoval je svojemu novemu pajdašu Jelenovcu z dvema posameznima slučajema, kako se je vselej vedel lojalno, pa po svojem prepričanju višjim ljudem nasproti obnašati in svojim farnim ovčicam nasproti svoji besedi veljavo pridobiti in dati.

Kaj sta Zlatič in njegov namišljeni prihodnji tast gospod Pereč govorila med seboj, Jelenovec ni mogel vedeti, ker ni poslušal in, ko bi bil hotel, tudi ni utegnil, kajti gospod fajmošter je imel vedno besedo v ustih, dasi je navkreber precej težko sopihal in vedno predhodnika opominjal, naj zdaj pa zdaj malo za odduho postaneta. Postajanja sicer bi res ne bilo treha, ker je bila hoja prav polževa in je gospod Pereč, kakih petinštirideset let star, pa zelo slahoten mož, vedno kašljal in Zlatiča, katerega se je za podpazduho držal, pridržaval, naj počasi, prav počasi stopa.

Tako so potrebovali precej odveč časa, preden so med vinograde prišli in pred seboj zagledali na hribcu kake štiri narazen stoječe hiše.

»Smo vendar enkrat na Strmini,« pravi fajmošter, ki se tu zopet mora oddahniti, stisne debelo kljukasto palico pod ramo in potolče ob svojo roženo tobačnico. Na licu bi bil pa utegnil zvedenec možu poznati, da se za dolgo in težavno pot tolaži z upanjem, da tu gori »na Strmini« raste izvrstno vince in da je v gospoda Perca hišici zanj stol in kozarec pripravljen tako gotovo, kakor ga je ta gospodar danes obiskal in prijateljsko s seboj povabil.