Hiša v grapi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hiša v grapi: Povest
Venceslav Winkler
Izdano: Vigred 12/1–12 (1934), 15–22, 56–62, 98–101, 133–140, 178–183, 222–228, 272–282, 319–328, 360–363, 408–412, 442–448
Viri: dLib1 2 3 4 5 6 7,8 9 10 11 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. dno

I.[uredi]

Petronova Marjetka stoji na cesti, ki se še v pozni jeseni tako prijazno smehlja čez klanec in moti človeka, da bi pustil vse težave in odšel nekam daleč, daleč. Tudi Marjetka se smehlja, a tako vdano, kakor bi ji bilo pač vseeno, če je cesta prijazna ali če je mrzla in tuja. Tam za klancem so seveda vasi, take so kot na tej strani, nekateri ljudje so premožni in bahato stopajo pred belimi hišami, drugi so ponižni in tihi. Z neko trpko izkušenostjo presodi to staro podobo, ki leži po vsem svetu, zasenči si oči z dlanjo ter kar tjavendan gleda po hribih, ki tonejo v jesenski motnjavi. Bog ve, kolikokrat je že preštela vasi po bregovih, še tiste, ki jih človek komaj sluti okrog gasnočih zvonikov belih cerkva. Nobenega posebnega čuvstva ni v njej, kakor bi jo nekje globoko skrbelo nekaj popolnoma drugega.

»Ti hribovi, ta cesta,« si misli, »to je že od nekdaj tukaj in te podobe ne more nihče preobrniti. Vse je prav kakor je. Preveč premišljujem, pa me je vso zmešalo.«

Nasmehne se prisiljeno in krene s ceste na stezo, ki vodi po bregu navzdol.

Da, tam spodaj je Grapa.

Tri hiše se gnetejo v tesnobi mračne kotline. S ceste na hribu razloči Marjetka samo strehe, skednji in svinjaki so zakopani nekam v breg, le prave hiše dihajo prosto ob nerodni poti, ki je omahnila v kotlino, kakor bi zašla. Tri hiše in ena izmed njih je Petronova. Marjetka gleda brezbrižno na domačo vas. Grapa, Grapa ...

Kot da je pustila na cesti vso razigranost, se ji je obraz nagubal, neka senca ji je zameglila oči in sama ni vedela, kako in kdaj je obstala pred nizko hišo.

Čez prag je stopil sključen starec, na prostem se je vzravnal, zastrmel v Marjetko ter vprašal strahoma:

»Ali si prinesla?«

Marjetka je gledala v tla in premišljevala, odkod se je nabralo pred hišo toliko kamenja. Tako nerodno leži po tleh, lahko bi komu izpodrsnilo, posebno, če bi prišel na primer takole ponoči. In nehote je pomislila na Matevža.

Starec je nerodno zmajal z glavo, zagodrnjal, da bo pust dan, potem se pa obrnil okoli hiše. Njegovi drsajoči koraki so utihnili nekje pri skednju in tedaj se je Marjetka šele zavedla in stopila v hišo.

Brat Tonče, ki je sedel pri peči in snažil toporišče, jo je pozdravil z vprašujočim pogledom.

»Eh, nič ni,« je zagodrnjala nevoljno in stopila v izbo.

Gledal je za njo s trpkim smehljajem. Drug drugemu skrivajo, drug drugemu bero iz oči in kratkih besed.

Čez hip se je vrnila, popravljala si je obleko in ves čas nečesa iskala skozi okno.

»Matevž je bil tukaj«, je povedal Tonče.

»Res?« se je obrnila.

»Pa se mu je mudilo, nekaj besed je izpregovoril, zadnje je že pod cesto kričal.«

»Hm«, je skomignilo dekle.

»No?« je vprašal brat.

»Saj sem ga srečala«, je razložila. »Prav res se mu je mudilo. Bog ve, kaj ga je zmotilo.«

Tonče je utihnil in gladil toporišče s steklom. Tako prijazno se je svetil kos belega lesa, da je nehote pomislil, kako bi prijel toporišče in udaril po nečem. Tonče je bil mlad in šibek. Kadar so šli po cesti nad Grapo fantje, je vselej strmel vanje, bili so tako visoko nekje pod nebom, sam smeh in zdravje sta šla z njimi, na Grapo je pa vse pozabilo.

Vse, tudi stric Janez.

Stric Janez iz Topola je bil očetov brat do zadnje jeseni, ko je posodil dva tisoč dinarjev. Zdaj stric Janez ni več stric, temveč samo Janez in hoče denar. Marjetka je šla k njemu, prosila, nič ne pomaga.

»Torej bomo morali plačati!«

Ta sklep se mu je zdel popolnoma pravilen in vse bi bilo čisto preprosto, če bi vedeli, odkod naj vzamejo denar. Če je ves svet tak kot Grapa, bi se vse vzravnalo, malo bi se pogovorili in bi že našli kako pot. V tem kotu je pa treba kar tako iz zemlje izkopati denar in ga vrniti.

»Za kdaj sta se zmenila?«

»Do Andrejevega, še štirinajst dni je.«

Tonče je odložil toporišče in se zamislil. Štirinajst dni, to bodo pa imeli prebito ozko!«

»Tak stric!«

Marjetka se je zganila. Vsakdo mora vendar živeti. No, pa saj se bo še kako naredilo.

»Naredilo, naredilo!« se togoti fant. »0, če bi jaz mogel!«

Sestra pogleda bratu v oči in vidi sovraštvo, samo sovraštvo.

»Saj smo sami krivi,« dahne polglasno.

»Sami«, zagodrnja Tonče, »nad Grapo je zemlje nič koliko, travniki, da se odrasli skrije v otavi, naša njiva pa visi nad hišo, vsaka voda jo lahko odnese. Nekaj je narobe, ti pa zmeraj trobiš, da smo sami krivi. No, saj smo, smo ...«

»Zmeraj je bilo tako in zmeraj bo, kaj se boš jezil na druge«, se je umaknila Marjetka.

Fant je vstal, vrgel toporišče pod peč, ogrnil suknjo in odhitel iz sobe.

V veži je srečal očeta.

»Kam te nese?« ga je ustavil Petron.

Sin se je za hip ustavil, se zmedel, nato pa s tresočim se glasom povedal.

»Plačati moramo.«

»Pa bomo, če je tako.«

»Vraga, če ni božjaka pri hiši!« je vzrojil sin.

»Če bi šli v Črni laz, sem mislil ...«

Tonče se je zganil. Črni laz je vendar že skoraj gol. Zadnja drevesa, zadnji denar. In vendar! ...

»Črni laz ...« je majal z glavo in se vrnil z očetom v sobo.

Petron je stopil trikrat po sobi sem in tja, nato je tiho ukazal:

»Tonče, sekire pa žago malo poglej, bova pa kar šla jutri zjutraj.«

»Če ni drugače ...« se je vdal fant ...

Proti večeru se je mimogrede spet oglasil Matevž. Marjetki je planila kri v glavo, ko je zaslišala njegov glas in nekaj ji je stisnilo srce. Hotela se je umakniti, a jo je vendarle premagalo, da se je ozrla skozi okno za njim. Sirokopleč in ves upehan je stal pred šibkim Tončetom in mu z vso močjo nekaj dopovedoval. Tonče mu je prikimaval in ves čas strmel v tla. Takrat je prišel izza ogla Petron.

»Kod te nosi Puštalar? Drviš ko zverjad po grmovju, še glas te ne dohiti.«

»Eh!« je zamahnil Matevž. »Tak je moj posel. Danes je pri Gorniku vse zmešano, kupci so prišli, pijejo in jedo, mene pa pošiljajo sem pa tja, da bi si kmalu pete zbrusil.«

»Kupci, kupci«, je pomislil Petron. »Torej je prodal?«

»Par volov, pa sivka bo menda tudi šla ...«

»Sivka tudi?« se je čudil starec. »Potem bo denar ...«

Neka misel se ga je oklenila, da ni več poslušal Matevževega pripovedovanja. Umaknil se je na pot in tuhtal. Sivo jesensko nebo ga je tiščalo, da se mu je zdelo, da bo zdaj pa zdaj zlezel nekam v zemljo. Tako visoko v bregovih so se svetile bele hiše, da ga je zalila grenkoba, češ, kdo je le delil ta svet, da je bil tako nepravičen. Potem se je spomnil, da je že od nekdaj tako, zatisnil je oči pred rdečino jesenskih gozdov in se je zamislil le v tistih težkih dva tisoč dinarjev.

»Gornik ima denar, Gornik bo posodil.«

Tako prijetna je bila ta misel.

Počasi se je okrenil k Matevžu.

Fant je bil že pri oknu. Z obema rokama se je držal za križe in se smejal Marjetki. Petron je mislil na vse kaj drugega kot na to, zakaj je fant tak. Z neko skrbjo v obrazu se mu je približal in zagodel:

»Ti, Puštalar, Gornik bo imel denarja, ne?«

Fant je, smehljajoč se, prikimal.

»Denarja nič koliko. Pa ga je menda tudi potreben. Eksekutor se je že dvakrat oglasil, komaj ga je potolažil.«

Starec je vprašujoče odprl oči, nato je nalahko pokimal ter se obrnil za hišo.

»Preklicana stvar!« ga je bodlo. Drsal je okoli hiše in računal. Streha pri skednju gnije. Tisti košček vrta, kar se ga je držalo hiše, je odtrgala zadnja povodenj in ga odnesla na kamenito pot.

»Nikoli se ne bo izpremenilo«, je vzdihnil Petron in se zagledal v hribe. Tam gori nekje je Črni laz. Kakih deset, dvanajst voz krcljev bo treba izpeljati. Tonče se sicer jezi, a je že tako. Bo pa drug les dorastel.

»Dvanajst voz, nič manj, potem vržem Janezu tista dva jurja. Potem pa nikdar več groša nikjer.«

Izvlekel je mehur s tobakom in napolnil pipo.

»Seveda«, je godrnjal vmes, »toliko smo pod cesto, da nas živa duša ne ugleda, pa smo še nekomu v napotje. Nak! Ne boš, Janez!«

Naguban obraz mu je zagorel od nekega skritega zadovoljstva.

»Če le ne bo snežilo ...« ga je zaskrbelo, ko je pogledal po hribih. Ozrl se je po vseh straneh, nato je skomignil z rameni in stopil v hlev.

Matevž se je pa odpravljal. Stal je na poti in Marjetka pri njem.

»Pred nočjo boš že pri Gorniku, ne?« jo je skrbelo.

»Ali se bojiš?« se je smejal.

»Noči zmeraj in ker hodiš po vaseh«, je pripovedovala.

Zresnil se je in spustil njene roke.

»No, nič hudega ni. Drugo jesen, če Bog da, bova že skupaj.«

»Seveda«, vztrepeta Marjetka ...

Tonče pod hišo ves čas žvižga. Bog ve, kaj išče na vrtu. Matevž išče domačo hišo. Naslonjena je v breg, kakor bi se bala, da bi morala pohiteti z vsakim vetričem. Puštalarjeva dva, oče in mati sta še trdna.

»Pa midva ne bova tukaj. Ne rečem kako leto, potem pa kupiva kje blizu Poljane kak gruntec, zdaj jih bo vse polno na prodaj, silijo v Francijo, ker ne morejo nekaj časa potrpeti, če je hudo.«

Ko so se privalile čez Goro iz ribniške doline megle, se je Matevž poslovil.

»Še k materi pogledam,« je rekel v slovo.

Marjetka je gledala za njim, ko se je širok in močan pehal v breg proti domači hiši. Dobro je razločila, kako je butnil v vrata in glasno pozdravil očeta in mater, a se je že čez hip vrnil in pohitel navkreber proti cesti. Ko je prišel do vrha, se je obrnil proti Grapi in ostro zavriskal in zamahnil v pozdrav. Marjetka je vzdignila obe roki, kakor bi hotela pohiteti za njim. Ko je izginil za bregom, se ji je zazdelo, da je v njej toliko moči, da bi razgrnila gore in ga varovala, dokler bi ne prišel do Gornika.

Tonče in oče sta stala na pragu, ko se je vrnila.

»Dobro je zavriskal,« ga je pohvalil Tonče, »nobeden ne zna tako kot Matevž.«

Oče je pa molčal in cmokal s pipo.

»To se bo vse lepo uredilo«, je mislil sam zase, »saj drugače ne gre. Matevž je pošten fant, pa priden je tudi. Vzel jo bo. Trpela bosta, no, tudi nam ni bilo lepo. Le škoda, da je Tonče tako mlad.«

Prav za prav Marjetka ni utegnila na vse skupaj dosti misliti. Od jutra do večera jo je gnalo za delom. Očetova počasnost jo je jezila. Preden je spravil vole v breg, je prešla cela večnost. Tonče je pa molčal. Zagrizel se je v strupeno misel, da je na svetu nekaj narobe in jo obračal na vse strani.

»Kaj brbljaš!« se je gnala sestra. »Poženi!«

»Hi, sivec!« je vzkliknil fant, pa zmeraj polglasno dodal: »To kamenje, sam grušč! Saj se drevo lomi. Rajši bi vendar oral na Gornikovem. Ali pa na grajskem.«

»Same besede, pozimi boš pa lačen.«

»Saj prav zato,« je počasi razložil fant.

Drevo je škripalo med kamenjem. Vsako leto ga je znosil polne koše na pot, voda je pa odnašala še zemljo. Ne gre pa ne gre. Tam na Poljani pa tudi drugod orjejo črnico in vriskajo. Graparji kolnejo.

»Poženi!« kriči Marjetka.

Z vso silo se upira v ročice, zdi se ji, da se bo sama od sebe zemlja spremenila, če bo globlje zarezala. Zemlja je pa zmeraj enaka, kakor bi se krohotala obema.

Vprašata očeta, a skomigne z rameni:

»Trpimo, trpimo, kaj hočeta!«

Tako raste življenje iz dneva v dan, iz ure v uro.

V Grapo so stisnjene tri hiše, šest molčečih ljudi. Puštalarjeva dva se samo smehljata, kakor bi nečesa čakala. Mogoče Matevža. Tam na spodnjem koncu je Simčkova koča. Simček je star in se je sprijaznil z življenjem, naj bo tako kot je. Ni ne kmet ne delavec, hodi od hiše do hiše, dela, poje in prosjači. Včasih tudi krade. Če ga zalotijo, samo skomigne z rameni, češ, bo že kako šlo.

Le Tonče in Marjetka sta nezadovoljna. Prav za prav Marjetka ne, vsaj pokazati noče. S stisnjenimi ustnicami hodi za delom in se prepira z bratom.

»Ti imaš Matevža«, ji očita brat, »jaz sem pa sam.«

In prav ta samota ga včasih premoti, da se pozno v noči vzdigne, ogrne suknjo in se napoti proti cesti. Ves upehan zleze v breg nad cesto in čaka, da pridejo mimo ravenski fantje. Ko jih zasliši, se stisne k zemlji, da bi ga ne videli in posluša, kako pojo. Dolgo posluša, dokler ne utonejo s pesmijo vred nekje v temi. Potem zleze z brega čez cesto spet v Grapo.

Zdi se mu, da je v vasi neizrekljivo pusto in dolgočasno.

Taka vas!

Marjetka je pa sanjala.

Ponoči je izginila nerodna robatost in vse misli so se strnile v to, kako ji bo nekoč dobro in lepo. Kdaj? Tega še ni natančno vedela. Ce je kje zunaj kaj zašumelo, je vzdignila glavo in posluhnila. Čez hip je spet legla, saj Matevž je daleč tam na Poljani pri Gorniku. Ni razumela, odkod prihaja vanjo nek strah, tresla se je, kakor bi se moralo drugi dan zgoditi nekaj hudega.

Nikoli ni hodila z drugimi dekleti, Grapa je bila predaleč od vsega. Po materini smrti sploh ne. Skrbela sta jo oče in brat. Pozneje še Matevž.

»Vse bo dobro, ker je Matevž dober«, si je mislila.

II.[uredi]

V Črnem lazu sekajo. Marjetka pomaga očetu. Z vso ihto se zaganja, ko žaga, da jo mora oče miriti, češ, orodje bo polomila. Očetu se ne mudi: Preračunal je, da bo dvanajst voz krcljev in jih bo. Od začetka mu je vse skupaj nekako tuje, nerodno se smehlja, ko pade prvo drevo. Potem ga začne boleti praznota in razdejanje. Saj to je moja zemlja, si misli, ne bi bilo treba tega. Spomni se, da je od očeta prevzel lep gozd, tak, da se je človek razveselil, ko je stopil vanj. Zdaj je pa že skoraj sama goličava. Najprej je vzela precej ženina bolezen. Revica se je mučila tri leta, predno je prestala. Potem je voda odnesla hišo. Nič ni pomišljal, prav tam je sezidal novo. Tudi hišo je plačal gozd. In zdaj bo še brata Janeza. Potem ne bo ostalo več dosti, tak majhen kos kmalu odpove.

»Na lepem kraju je ta laz!« ga obide, ko za trenutek odneha in pogleda proti Poljani.

Široka dolina leži med nizkimi griči. Bele ceste, bele hiše, zorane njive, vse kot na kaki podobi. Tam spodaj je tudi brat Janez in Gornik in še polno takih. In Matevž tudi. Ho, če bi mogel postaviti hišo tu v laz, to bi se jim smejal dan za dnem.

»Dajva, oče, dajva!«

Marjetka ne utegne čakati. Lica ji plamtijo od vročine, stisnjene ustnice razodevajo neko trpkost, jezno grabi po žagi in jo uravnava. Petron zagodrnja nekaj o nepočakanosti, naposled ves upognjen in star poklekne k ležečemu deblu in prime za žago. Enakomerno poje orodje s kovinskim glasom, starec pa premišljuje, računa. Potem ga začne skrbeti, kdaj bo prišel Tonče.

»Da ga ne bi kaj zmotilo med potjo, pa bi se obrnil drugam ...«

Marjetka ne odgovori. Njene misli so čisto vsakdanje in nič več ne sanja.

»Zdajle se bomo rešili strica Janeza, drugo jesen pa pojdem z Matevžem. To smo se že tako domenili, čeprav nismo dosti govorili o tem. Če bo očeta vzelo, pojde pa še Tonče z menoj. Oče bi pa ne hotel, do konca bi rad ostal v hiši.«

Vse se ji zdi popolnoma preprosto, nič se ne more izpremeniti. Tudi Matevž je povedal tako in oče ga je slišal in mu pritrdil.

»Dajva, oče, dajva!«

V Grapi bosta pa vseeno ostala. Kam pa hočeta? Matevž se smeje, najbrž nekaj tuhta. Kar tako na lepem bo povedal, kaj je napravil, tako mimogrede bo razložil, kakor bi bilo to nekaj malenkostnega.

»Ne ženi se tako!« se ustavi Petron in seže po steklenici z žganjem.

»Saj nisva še nič naredila«, se brani dekle.

»Boš pila?« pravi oče.

Dekle se namrdne in znova prime za žago.

»Ženske ste od vraga«, godrnja starec. »Franca je bila prav taka. Gnala se je, da je vse pokalo v njej. No, potem je bilo preveč. Prav treba ji je bilo. Viš, da smo Graparji, kaj več ne bomo nikdar postali, čemu bi se mešal z neumnostmi.«

Marjetka se je ustavila in pogledala očeta z gorečimi očmi.

»S kakšnimi neumnostmi?«

»Tako, da bi na primer kam odšli. Poglej Simčka, Bog ve, kolikokrat je že odšel, pol sveta je že obhodil, a ne more nikjer strpeti. Pa Matevž tudi. Res je Gornikov hlapec, mogoče bo šel še kam drugam, nazadnje se bo pa le v Grapo vrnil.«

Marjetka je stisnila zobe in povesila oči.

Čez čas se je spomnila in rekla polglasno:

»Matevž bo kupil kak kos sveta, kje pri Poljani. Hišo bova sezidala in pojdeva tja.«

»Hm«, je vzkliknil starec. »Prav tako sem mislil tudi jaz, dolgo sem mislil, tudi zemljo sem že izbral, še za hišo sem natančno vedel, kakšna bo, no, potem se je vse zgodilo, kakor se mora, nekega dne sem spoznal, da se ne morem premekniti in sem kar ostal. Še, ko mi je voda hišo odnesla, sem jo znova postavil tja, kjer je bila prejšnja. Kar pusti take misli, to je za otroke.«

Marjetka je sklonila glavo, da bi ji oče ne mogel pogledati v oči. Zmeraj si je očitala, da preveč sanja, no, oče se še tistim revnim sanjam posmehuje.

»Bo že Matevž napravil, kar bo treba«, je rekla naposled skoraj jezno.

»Matevž, Matevž, nič ne rečem, dober človek, priden človek, sveta pa ne bo spreobrnil. Kar je bilo včeraj prav, ne bo danes narobe. Ljudje si ne pustijo prevračati postav, da bi zato trpeli ...«

Da bi tudi Matevž ne zmogel? Marjetki se je zazdelo nemogoče. Seveda, denarja nimata, brez denarja pa ni mogoče. Za vso večnost bi pa ne hotela ostati v Grapi, tudi on pravi tako.

Rahla slutnja nemoči se je je doteknila. Grapa je svet zase. Zemljo so razdelili in Graparjem odkazali tisto puščavo. Noben Grapar ne bo tega izpremenil.

»Če bi prišel kdo drugi, oh!«

Pa oče je star in je obupal. Mogoče bo njej šlo po sreči. Upati je treba ...

»Vse življenje ni vredno počenega groša. Viš, da je vse samo denar. Janez me davi, zemlja me davi, voda nas zaliva, najboljše bi bilo, če bi kar vse skupaj pustili in čakali, kaj pride.«

»Nič«, pravi Marjetka, »delati je treba!«

Starec občuti to kot očitanje, zato umolkne. Tisto nezadovoljstvo, ki ga muči zadnje dni in ki ga ne more nikjer potopiti, čeprav ga prikriva z dobrodušnim nasmehom in robato besedo, ga je že toliko prevzelo, da ne more verjeti, da bi se Matevžu posrečilo, kar je njemu izpodletelo.

»Delati je treba«, šepeta Marjetka. Teh par krcljev sicer ne bo nič zaleglo, Matevž bi se smejal, toda drugače bosta delala. Matevževe roke zaležejo za tri.

Med očetom in hčerjo je molk. Čuje se le enolična pesem razgrete žage, vonj po svežem lesu ju omamlja in v utrujenosti rastočega dneva počasi pozabljata, kaj sta govorila. Ko se sonce prerije skozi jesenske megle, obstane Petron.

»Kaj ne gre Tonče?«

Slaboten vrisk se oglaša nekje pod bregom.

»Dolgo ga ni bilo«, reče kratko dekle.

Čez četrt ure prisopiha po stezi navzgor Tonče. Nekoliko za njim stopajo še trije. Eden med njimi je Matevž.

»Gornikovi so«, pravi Tonče, ko se ustavi pri očetu. »Tam nekje zadaj imajo les, prodali ga bodo.«

»Prodali?« zategne Petron.

»Seveda. Tisti, ki gre z njimi, je eden izmed dolinskih. Taki plačujejo na čisto. Gornik ve, kje je treba poiskati denar.«

Marjetka je strmela v prihajajoče. Prvi je bil mladi Gornik. Poznala ga je, nekoč je šel z Matevžem skozi Grapo. Takrat je bil mrk in pust, ko je moral po kupčiji. Danes se mu je zdrav obraz raztegnil v nasmeh, ko je zagledal Marjetko. Za njim je stopal starejši človek, eden izmed lesnih prekupcev. Niso ga brigali ljudje, oziral se je po drevju in prikimaval. Zadnji je šel Matevž. Ko ga je Marjetka zagledala, je zardela in stopila k Tončetu.

»Bog ga daj!« je pozdravil mladi Gornik. »Pridni ste, pridni!«

»M-jaja!« je potrdil Petron, ki ni vedel, kaj bi rekel.

Marjetka je zavezala ruto in pospravljala v cekar, kar bi morala odnesti.

»Kam greš?« se je oglasil Matevž.

»Domov«, je razložila.

»S teboj bi šel, pa moram za hrib. Les prodajamo. Andrej ne razume dosti, pa moram z njima. Kam pa vi s temi krclji?«

»Očeta vprašaj!«

»Pa si kratka!« je skomignil fant in se obrnil k Petronu.

Starec si je pravkar nabasal pipo in sedel na štor.

»Na žago bodo šli, na žago«, je zamomljal.

»Po koliko, oče?« se je vmešal tuji mešetar.

»Po koliko? Tako, poštena cena bo, bodo že povedali. Opeharil me ne bo nobeden, bodite brez skrbi.«

»Lep les je«, je razlagal Gornik.

»Pa ste se že zmenili na žagi?«

»Zmenil? Nič se nisem, bomo že naredili.«

»Tudi jaz kupujem, če bi prodali«, je začel tujec. »Če hočete namreč, siliti se nočem nikomur.«

Petron ga je pregledal od nog do glave. Mlademu Gorniku ni zaupal, preveč so že pravili ljudje o njem. Mešetar je pa mešetar, pri vsakem so besede hudo poceni.

»Nič ni tukaj na prodaj«, se je oglasila hipoma Marjetka. »Kamor smo se namenili, tja bomo peljali.«

»Kakopa!« se je oglasil Tonče.

»No, beseda ni konj«, se je razhudil Petron. »Kaj sem že komu obljubil?«

»Ni naprodaj!« je še enkrat rekla Marjetka.

»Preklicana ženska!« je zagodrnjal Gornik.

Matevž se je pa smejal.

»Dajte, napravite kupčijo!« je kričal.

Mešetar in mladi Gornik sta se natihoma nekaj pomenkovala. Andrej je zamahoval z rokami in nekaj razlagal tujcu, ki je zdaj pa zdaj odkimal. Včasih se je ozrl na Marjetko, ki se ni brigala za nikogar, temveč se je pripravljala za odhod. Tonče je pljunil v roke in prijel za sekiro.

»Bova začela, oče?«

»No pa!« se je vzdignil starec.

»Jaz grem«, se je obrnila Marjetka k očetu. Petron je prikimal. Suho je razlagala, kaj bo pripravila za kosilo in drugo. Matevž ji je še pomežiknil, predno se je obrnila po bregu navzdol.

»Preklicana ženska!« je ponovil Andrej.

»Te bode, kaj?« se je zasmejal Matevž.

Tonče ni vedel, zakaj je pogledal oba s tako sovražnimi očmi ...

—-—-—-

Čez Grapo buči veter, stresa samotno drevje in plaši šest ljudi. Vseh šest ljudi ne spi. Stari Simček pogleduje skozi okno, Puštalarjeva dva molita rožni venec. Petrona pa ne briga veter. Nemirno se premetava po peči in računa, kako bo z bratom Janezom. Prepozno je povedal za tistih tisoč dinarjev. Tonče na klopi pri peči brunda neko pesem.

Čez Grapo buči veter. Tudi Marjetka ne spi. Zdi se ji, da prihaja šum nekod tam od Poljane, raste čez klance nato se razliva z vso silo v Grapo. S šumom se meša Matevžev smeh. Obljubil ji je, da se bo oglasil nocoj, a je taka noč, da se nihče ne upa izpod strehe.

Matevž je Gornikov hlapec, a je vendar hodil danes po lazu, kakor bi bil gospodar. Kaj Andrej, ki ne razume gospodarstva, kaj dolinski mešetar, Matevž je bil tisti, ki je ukazoval. Saj so mogoče tudi drugi ljudje dobri, taki pa le niso. Od mladih let ga pozna. Nerodno pozdravljanje se je počasi umaknilo prijateljstvu.

»Mi smo itak sami Graparji, kaj bi se držali kot pusto vreme.«

Smejala se mu je.

Oče in brat sta vse vedela, molče sta pritrdila. Tako je bilo nekako domenjeno za drugo jesen.

»Bosta že skusila, kaj je tako dobrega na svetu,« je dejal Petron.

Tonče je pa tuhtal sam zase tisto večno misel:

»Narobe je, narobe, nekaj je narobe.«

Potem je vse raslo mirno in brez dogodkov, tiho in neopaženo, kakor se sploh spodobi za življenje v Grapi. Matevž je prihajal in odhajal, poletje se je nagnilo v jesen in čakali so snega.

»Vrglo ga bo!« se je bal Petron, ko so se vrnili s Črnega laza.

»Ne bo ga še«, je trdil Tonče. »Spet bi bilo nekaj narobe.«

Proti večeru so se pa megle zgostile, tema je zagrnila vse in od vseh strani se je vzdignil veter, pljuskal v Grapo, stresal zadnje liste z drevja ter butal z oknicami.

Čakali so, kaj bo.

»Snega ne bo«, je dognal Petron.

Zdaj pa zdaj je veter popolnoma utihnil. V tišini se je zazdelo Marjetki, da je neskončno sama sredi vsega sveta, da je nihče ne razume. Iz hiše je čula nemirno sopenje. Tam sta oče in brat. Vsak v svoje rijeta, nobenemu ni mar za Marjetko. Tisto z Matevžem se bo že uredilo, mislita oba, kaj bi pa še več?

Proti enajsti uri se Marjetka zdrzne.

»Kdo je?«

Dvigne se na postelji in nasloni se na komolec. Ali ni pravkar nekaj potrkalo? Matevž? Neka tiha groza jo strese. Matevž v taki noči!

Tink, tink, tink!

Prav zares trka.

Skočila je s postelje, se v naglici ogrnila in stopila k oknu. Odgrnila je zaveso in pogledala skozenj. Pred oknom je stal nekdo. Matevž?

Odprla je okno.

»Ali si ti, Matevž?«

Tujec se je zasmejal.

»Andrej!« je presunilo Marjetko.

»Človek sem kot drugi, čemu se me bojiš?« je šepetajoče dejal fant in iztegnil roko, da bi jo prijel.

»Pusti me!« je zasopla ter hotela zapreti okno.

»Marjetka, poslušaj!« je glasneje dejal fant. »Matevž ne more priti, sem prišel pa jaz.«

»Ne more, zakaj ne more ...«

»Taka noč je, poslušaj me, saj je vseeno ...«

Z vso naglico ji je šepetal dobro premišljene omamljive besede. Marjetka se ni branila. Strmela je v noč in čakala Bog ve česa. Otožne besede so jo skoraj premotile. Nazadnje Andrej ni tak kot je mislila. Matevž se je ustrašil poti, on pa ne. Sama ni vedela, kdaj je prisluhnila sladkim besedam ...

Hipoma se je iz teme utrgala črna postava in obstala pri vasovalcu pod oknom. Divja kletev je prekričala veter in Andrej je v hipu poskočil, težka palica ga je oplazila po glavi.

»Matevž!« je kriknila Marjetka in omahnila od okna.

Neznanska bolečina ji je stresla srce. Trepetala je od groze, dokler se ji niso oči napolnile s solzami. Zagrebla je obraz v blazine in jokala, jokala ...

Tonče je slišal krik in šum. Vzdignil se je, ogrnil kamžolo in odprl vrata.

»Kaj pa je?« je zagodrnjal oče na peči.

»Nič, nič!« ga je potolažil fant.

Po Grapi je šumel veter. V gneči temnih senc ni razločil Tonče ničesar. Nekje v bregu je ropotalo kamenje.

»Vražja noč!« je zaklel in se obrnil.

Takrat je zgoraj na cesti nekdo neznansko zavriskal, da je prekričal vse vetrove in zbudil Graparje.

»Matevž!« je spoznal Tonče.

Čakal je na pragu, če se bo vrisk ponovil.

Tudi Marjetka je slišala vrisk. Nehala je jokati, stopila je k oknu in čakala.

Vrisk se ni ponovil.

III.[uredi]

Tonče pelje krclje na Poljano, Marjetka gre z njim. Puštalarjevi so dali sivca, Petronovi enega. Z muko sta se privadila drug na drugega, skoraj tako kot Graparji na drug svet. Marjetka gre za vozom in se ne briga za Tončeta.

»Hi, sivca!«

Tonče je zadovoljen. Par volov pa nekaj večji grunt in bi šlo življenje kot je treba. Toda ne v Grapi, tam je prepusto, zemlja ne rodi kakor je treba, še sonce ne sije kakor drugod.

Marjetki pa ni ne do sivcev, ne do krcljev. Trije dnevi so minuli, Matevž se ni oglasil in prav nič si ne zna razložiti vsega hudega, kar se je zgodilo tisto noč.

Pod cesto orjejo Gornikovi. Andrej vodi konje.

»Lepi konji,« premišljuje Tonče.

Marjetka se obrne na drugo stran. Bog ve, kje je Matevž ...

Andrej se pa smeje in žvižga. Ho, Matevž teše trame v lazu. blizu doma je, a domov noče. Prav je tako.

»Hi, sivca!« poganja Tonče ter ogleduje polje.

»Seveda,« premišljuje, »če bi bili tukaj doma, bi bilo vse drugače. Lahko bi orali s konji, kot orjejo Gorniki. No, bo že kdaj tudi nam dobro. Zdajle bova prodala krclje, potem bo še Matevž pomagal in se premeknemo kam bliže Poljani.«

Sam zase brundajoč stopa ob vozu, tik za njim sestra. Dolgo molčita, naposled se Marjetka glasi:

»Vsega nam manjka, vsega. Poglej, koliko je tod sveta!«

»Viš«, oživi fant, »zmeraj sem vama pravil tako, a me ne poslušata. Zdaj vidiš sama, da je sveta zadosti, le do njega je težko priti!«

»Težko, težko,« je sklonila glavo Marjetka.

Mislila je pa na nekaj drugega.

*

Zvečer je nenadoma prišel v Grapo Matevž. Ustavil se je za hip doma, nato je stopil k Petronu in pozdravil vse, kot bi se nič ne zgodilo.

»Odkod pa ti?« se je zbudil iz misli Petron. »V lazu tešemo. Štirje smo, mrzlo je, a se mudi. Nocoj bo pa lepa noč in nisem mogel strpeti.«

»Tako, tako,« je kimal starec.

Marjetka je pospravljala v kuhinji. Matevž ji je samo mimogrede pokimal, drugače se ni brigal zanjo, poslušal je Petrona in Tončeta.

»Za davke je prišlo,« je tožil starec, »danes sem pa pripravil za Janeza. Ne vem, kaj se bolj mudi.«

»Janez ne bo rubil,« je preudarjal Matevž, »eksekutor je pa trd.«

Iz zadnjih besed so vsi trije rasli v težave in bridkosti, ki so jim po krivici dodeljene in sodili, kako bi moral biti svet ustvarjen, da bi bilo dobro. Vse se je izpremenilo, še postave niso več take, da bi jim lahko zaupali.

»Zemlje nam manjka,« je dejal Matevž. »Zemlje, zemlje!« je živo pritrdil Tonče. »Bog z vama, kaj bosta z njo?«

Za hip sta obstala, nato pa trdovratno ponovila:

»Zemlje nam manjka!«

»Moj Bog,« se je jezil starec, »saj je res, vse je res, a se ne sme povedati. Kaj nas ne učijo vsi, da je prav, kakor je? Vse se je izpremenilo, le mi se nismo nič.«

Fanta sta molčala.

Matevž je mislil, kako se bo ženil brez vsega. Gornikov ga je zasmehljivo vprašal, kaj bo z Marjetko. Takrat mu je samo vzkipela kri, zdaj razume. Vsega manjka, ne samo zemlje.

Toda zemlje najbolj.

»Poskusita, če bo šlo,« pravi Petron. »Lepo ne bo tako življenje, a zdaj itak ni nič več lepega na svetu. Malo boš tesal, malo delal doma, bosta že kako prebila, dokler ne pridejo drugačni časi.«

Matevž ni ničesar odgovoril. Taka negotovost se mu je zdela nesprejemljiva.

»Zemlje nam manjka, vsega nam manjka.«

Bridka resnica je stisnila vse tri v molk.

Tudi Marjetki v kuhinji ni dalo miru. Vsako besedo je razumela in iskala, kako bi jo rešila. Oče ji ne bo dal zemlje, še za Tončeta je ne bo zadosti. Če bi jo vzela v najem? Pomislila je in že sklenila, da se mora zgoditi tako. Leto, dve leti, potem bi kar kupila. Matevž je priden in zna delati. Neka toplota je rasla v njej, končno se bo vendarle obrnilo v dobro. Tisto, kar se je zgodilo z Andrejem, je ni motilo. Matevž ničesar ne omeni, gotovo se mu ne zdi vredno. Ko je pospravila v kuhinji, je stopila v hišo in sedla k Matevžu. Fant se ni premeknil. Tiho so ždeli vsak zase in strmeli v rastočo noč.

»Nekateri je imajo preveč, nam je manjka,« je čez dolgo povedal Tonče.

»Saj to je,« je zamolklo dopolnil Matevž. »Še obdelati je ne morejo.«

»Bo že boljše, bo že boljše,« je vzdihnil Petron.

»Ko bomo poginili!« je rezko siknil Tonče.

»Kaj ti je hudega?« se je razkačil starec.

»Nič ni, kaj pa mi hoče biti? Pa kaj sami ne čutite? Davkov ne morete plačati, strica Janeza se ne morete rešiti. Streha na hlevu je segnila, otava bo šla. In Marjetko mislite kar tako brez nič odpraviti. Če jutri pritisne zima, niti v cerkev ne morete. Nič nam ni, vse je lepo, a še krompirja za zimo nimamo.«

Petronu je nehote ušel pogled na obleko in na čevlje. Seveda, za suho vreme so še bili. Če bo pa zima, Bog pomagaj, saj taki grehi so odpustljivi, za pečjo bo molil rožni venec. Ko pa je videl skrb v očeh vseh treh, se je vzdramil in rekel važno:

»Nekaj bo treba napraviti.«

»Kaj pa?« mu je oponesel Tonče.

»Nič ne bomo napravili,« je mirno rekel Matevž. »Premalo nas je, a tudi drugače bi bile same besede. Sto beračev ne zaleže toliko kot en sam gruntar.«

»Pred Bogom smo vsi enaki,« je počasi povedal starec.

Za hip sta umolknila, nato je Matevž zasmehljivo odgovoril:

»Brigajo se ljudje za Boga! Poglejte Gornika, smeje se, odira, slepari in dobro se mu godi.«

»Nekoč bo že poravnano, nobenih dolžnikov ne bo,« je trdil svoje Petron.

Marjetka se je pehala za vsako besedo, vse se ji je zdelo neskončno brezupno. Kaj se prepirajo, ko ne morejo ničesar izpremeniti! Doslej se je vsak njen dvom sprostil v toplo vdanost: Bo že Matevž napravil! Zdaj je pa spoznala, da je tudi Matevž šibek in da ne zmore vsega. Zato je prišel v Grapo tako mrk in star, niti besede ji ne reče, kakor bi je ne bila vredna.

Matevž se je dvignil.

»Zdaj pa grem!«

»Debele pol ure in si v lazu. Pot poznaš, ne moreš zgrešiti. Pozdravljen!«

Petron ga je kratko pozdravil ter zlezel na peč.

Marjetka je pa stopila za Matevžem.

»Tako čuden si danes!«

»Čuden?« jo je prijel za roke. »Misliš, da se ti bom zmeraj sladkal in smejal? Joj, ko bi le do tega ne prišlo, da bi kdaj jokala! Saj si slišala, kako sva brez vsega.«

»Pa zato še ni vse končano,« je rekla s tresočim se glasom.

»Bog ne daj!« se je zasmejal, ji stresel roke in izginil v mraku.

Vso noč so jo motile težke besede o zemlji, ki je manjka. Saj je že večkrat pomislila na to. Jeseni so svoje delo končali v dobrem tednu, potem je šla lahko na dnino. Mesec dni se je pehala po njivah, zaslužila je komaj za raztrgano obleko in obutev.

»Saj imaš čas,« so ji rekli ljudje, »čemu bi postopala? Nekaj dobrega vendar lahko napraviš.«

Molčala je, okolo Vseh svetih pa računala zaslužek.

»Boljše bi bilo, če bi doma tolkla kamenje,« je godrnjal Petron.

»Zemlje nam manjka, zemlje,« je ječala z vsemi drugimi ...

IV.[uredi]

Zjutraj navsezgodaj je prišel mimo hiše Simček. Poropotal je po vratih, pokukal v vežo in jo poklical.

»Onegavi Andrej s Poljane mi je dal, naj ti nesem,« je rekel in izvlekel iz zamazanega žepa majhno pismo.

»Andrej?« je osupnila. »Kaj mi hoče?«

»Mora že kaj biti,« je skomignil starec in odšel.

Stlačila je pismo v žep in premišljevala, kaj bi z njim. Ali bi ga prebrala? Ali bi ga sežgala? Mogoče pa ni nič takega ...

In Matevž? Kaj poreče Matevž? ...

Vse dopoldne se je branila, opoldne pa ni zmogla več, umaknila se je v izbo, raztrgala ga in ga prebrala.

Vsa zardela se je vrnila v kuhinjo ...

Marjetka je našla zemljo in poje, vsaj zdi se ji tako. Tiste težke misli so naenkrat izgubile svoj pomen, vsi dvomi so se umaknili, vsa vprašanja so izginila. Zdaj gre v mrzlem nedeljskem jutru proti Poljani in se ji zdi svet neizrekljivo lep. Nad vso dolino leži pričakovanje vzhajajočega sonca. Slana je sicer ožgala polja, skoraj pusta so, a je vendar v vsem toliko toplote in mehkobe, da ji plapola srce. S ceste vidi po vsej dolini globoko pod seboj, preprežena je z nerodnimi potmi, po njih se prav zdajle premikajo ljudje in vsi gredo proti Fari. Nedeljsko jutro jih vabi.

Marjetka je našla zemljo in ko gre takole proti Fari, se ji zazdi, da tudi v Grapi ni tako hudo. Vsakdo izmed ljudi ima pač svoje težave, vsi ti, ki se pomikajo proti Fari, niso brez njih. Matevž se jezi na ves svet in si ne zna pomagati. Ali bo res kdaj kaj iz tega? Saj že naprej ve, da bosta spomladi odložila spet za eno leto. Od leta do leta bosta prekladala, dokler ne osivita ...

Od nekod se ji prikazuje druga, svetlejša podoba. Če pomisli nanjo, povesi glavo in nemirno odkima.

Andrejevo pismo ...

Nikomur ni povedala o njem, tudi Matevžu ne. Temu še najmanj. Namrdnil bi se, se obrnil in odšel. Matevž je trd človek in noče razumeti, kaj je prav in kaj ni.

»Sežgala ga bom, Bog ve, kaj bi vse zraslo iz tega,« ji je šinilo v glavo.

Nikoli še ni dobila pisma. Tudi brali so v Grapi redkokdaj, kvečjemu molitvenike.

»Knjige samo mešajo ljudi,« je pravil stari Petron, »odkar so knjige na svetu, so ljudje trmasti in svojeglavi, vsak tišči svojo, zato toliko vojska in prepirov.«

Le Tonče je sem pa tja zašel med knjige. Skoraj skrivaj je prebral katero, a je bil zmeraj bolj nezadovoljen.

»Saj je vse zlagano,« se je jezil.

Rajši je poslušal Simčka, ki mu je pravil o svetu, kakršen je v resnici. Simčku je bilo doma dolgčas pa se je pozimi napotil k Petronu in po cele dneve preležal na peči. Petron se je jezil, češ, da samo ljudi meša, a Simček se je samo smejal in se ni umaknil s peči.

Marjetka pa ni nikogar poslušala. Bila je sama za vse. Sem pa tja se je oglasil Matevž in le takrat jo je obšla skrb pred prihodnjostjo.

Zdaj ji je pa postalo nekako vseeno. Nekako podzavestno je čutila, da ima človeka, na katerega se lahko nasloni. Ni si prav jasno predstavljala, čemu se je naenkrat prikazal Andrej s Poljane, ko dobro ve, da sta zmenjena z Matevžem. Fantje so pač muhasti. Dopadlo se ji je, da je vse to Matevža nehote vznemirilo.

»Zdaj vsaj vem, da mu je kaj do mene,« si je dejala.

Ta adventna nedelja jo je napolnila z nekim veseljem.

Toda, ko je klečala v Farni cerkvi sredi množice in se skušam potopiti v molitev, sta se ji ves čas povračali obe podobi, Matevževa in Andrejeva. Zdelo se ji je, da je Matevž še bolj mrk kot ponavadi, da stiska pesti in jeclja: »Spusti! Spusti!«

Vsa vroča je trepetala in šepetala molitev za molitvijo. Vse je vrelo z usten kot bi šlo nekje mimo in bi se ne moglo dotakniti srca, ki je že vsega drugega polno. Bledo Matevževo lice se ji je zmeraj bolj bližalo, razumela je, da se mu je nemogoče izogniti in ustnice so se sredi molitve zganile:

»Bom, bom ...«

Zdelo se ji je, da bo odslej laže. Sežgala bo pismo in vsega bo konec. Potem bo povedala Matevžu.

»In kam si dala pismo?« bo vprašal.

»Sežgala sem ga ...«

»Prav!« bo zamolklo pritrdil.

Tako je mislila vse do konca in tudi potem, ko je hitela skozi Poljano proti domu. Le pri Gornikovih je dvignila oči. Neka svetla misel jo je spet objela. S silo jo je potlačila in stisnila ustnice. Se je odločila za Matevža.

Nedeljsko popoldne je pripeljalo Matevža.

»Ne bo vzdržalo do večera,« je rekel, ko je stopil čez prag. »Od vseh strani se koplje slabo vreme. Mislim, da bo vrglo sneg.«

Pozdravil je Marjetko in obstal za hip pri njej.

»Pridna si,« je dejal zamišljeno.

»Kakor je treba,« se ga je razveselila. Ko pa je videla, kako je tih, jo je zaskrbelo.

»Kaj ti je?« je stopila k njemu.

»Eh, nič takega!« se ji je izvil in stopil v hišo.

Petron ga je takoj spoznal, s pipo med zobmi je pokimal in vprašal:

»Ali še zmeraj manjka zemlje?«

»Trikrat bolj kot zadnjič,« je začel fant. »Ne mislite, da jo bo kdo dal kar tako iz roke. Nobeden!«

Petron se je dvignil s peči in skušal zlezti na klop. Uvelo lice mu je trepetalo, ni se mogel premagovati, kar naravnost je vprašal:

»Tak, kaj si prinesel?«

»Nič!« je siknil fant.

»Vidim,« je zamomljal starec, »toda iz tega niča se bo še nekaj splelo. Ne skrivaj!«

»Saj ni nič takega,« se je udal Matevž. Za njivo nad Grapo sem vprašal.« »In?«

»Škoda besed!«

Takrat je vstopila še Marjetka. Slišala je o njivi in jo je zaskrbelo.

»Kaj so ti rekli?«

Oče in hči sta zastrmela v fanta.

»Tako«, je začel Matevž, »mislil sem, da bi že snoči vprašal, a je bilo toliko dela, da bi starega samo ujezil. Pa odložim, sem si mislil. Danes zjutraj pa je tako lepo stal na pragu in gledal po vremenu, da me je obšlo: Zdaj ali pa nikoli! Pa sem stopil in razložil, kar sem že ves teden premišljeval. Najprej se je nasmejal in sem že mislil, da bo vse dobro. Potem me je premeril od nog do glave pa se zarežal, kako mu bom odslužil. Povedal sem mu da, da se bom oženil. »A taka je ta stvar!« je vzkliknil. »Sraka ima mlade in ne ve, kam bi z njimi.« Pogrelo me je in bi kmalu odgovoril, a sem se še vzdržal. »Potem pa ne boš več moj hlapec?« je nadaljeval. Rekel sem mu, da najbrže ne, saj bom imel doma zadosti dela. Malo je pomomljal, da nisem prav razumel, kaj hoče, nato se je razkoračil: »Fant, zakaj se pa ženiš, če nič nimaš? Misliš, da je zemlja kar tako, da bi jo dajal vsakemu beraču? Kar premisli si!« »To je moja stvar,« me je ujezilo, »če mi je ne daste vi, jo poiščem drugod.« Pobledel je, gledal me nekaj časa, nato pa mirno razložil: »Saj boš tudi delal lahko drugod. 0 božiču lahko greš.« Kri mi je šinila v glavo, vem, da bi mu rekel kaj grdega, če bi še čakal, zato sem se obrnil in šel v hlev. To je vse. Nič posebnega ni in mislim, da se je prav zgodilo.«

Tišina je legla med vse tri. Matevž je podprl glavo z rokami in se zagledal v tla, Marjetki se je zazdelo, da se ji smeje iz vseh kotov skrb.

»Tako, tako, tako,« je godrnjal Petron.

V sobi je rasel mrak, pripravljalo se je k snegu. Nekje zgoraj na zmrznjeni cesti je ropotal voz, prav blizu hiš so kričale vrane. Vsak glas je padel v Grapo kot krik od nekje onstran sveta in molčečim v sobi je bilo še huje.

»Zima, mraz,« je premišljevala Marjetka. »To bi se še prestalo. Pa potem pride pomlad in Matevž ne ve, kje bi prijel za delo. Kmetje delajo z otroci, zraven godrnjajo, da ni hlapcev. V Ameriko ne more, v Francijo tudi ne. Tako daleč je do vsega.«

Vse, o čemer je sanjala, se je odmeknilo nekam daleč. Pušta-larjeva koča je majhna, zemlje ni skoraj nič.

»Bomo videli«, se budi Matevž, »mogoče bo pa le šlo.«

Hvaležno se ozre vanj, saj Matevž nikdar ne obupa.

»Nazadnje bosta morala pa kar v Grapi ostati,« razlaga Petron. »Saj se bosta privadila. Matevž bo pripravil kamro, časa bo imel zadosti, drugo bomo že kako uredili. Pozneje se bo pa kaj obrnilo. Če bo slabše, Bog pomagaj, saj bo vsem, ne samo vama.«

Marjetka in Matevž pritrjujeta. To se da vse narediti. Takoj po praznikih bo Matevž začel. Zima bo dolga, marsikaj bo popravil in uredil. Nekoliko korajže je tudi treba, to se razume, sami od sebe ne bodo prišli boljši časi. Zdi se jima, da sta že vse presodila, nobena stvar ju ne more več premotiti. Od začetka sta sanjala sicer na kaj drugega, no, potem človek polagoma odnehava in nazadnje je zadovoljen s tem, kar ima.

»Boš videla, da bo tudi lepo«, se tolaži Matevž.

»Lepo, lepo«, se veseli dekle, »posebno takole na pomlad. Pridejo sicer lahko vode, kopno je pa na naši strani najprej.«

»No, da bosta le zadovoljna«, vzdihne starec.

Mlada dva se spogledata in se jima zdi, da sta srečna.

Takrat nekdo zaropota pred vratmi.

»Tonče je prišel«, pravi Marjetka in se ne zgane.

Nekdo potrka.

»Naprej!« zakričijo vsi trije in se spogledajo.

Vrata se počasi odpro in vstopi Gornikov Andrej. Smehljaje pogleda po sobi, previdno zapre vrata in obstane. Marjetka čuti, da jo je nekaj zabolelo. Toliko začudenja ni bilo še nikoli v njenih očeh. Nemo sedi pri peči, niti zgane se ne. Tudi Matevžu ni všeč.

»Kaj me je prišel klicat?« ga obide nezadovoljnost.

Nekaj časa se vsi štirje spogledujejo, nato se oglasi Petron:

»Čegav pa si, fante?«

Andreja zalije kri, nerodno stopi korak bliže ter pravi ostro:

»Gornikov s Poljane.«

»No, no«, zamomlja starec. »Nič ne de, če Tončeta ni doma, bo kmalu prišel. Kar k peči sedi!«

»Briga me Tonče!« se zasmeje fant.

Marjetka hoče počasi vstati. Edino ona ve, kaj se bo zgodilo. Razločno čuti, kako se ji tresejo noge. Prav ta hip je moral priti. Matevž jo prime za roko in potisne na klop, Andreju pa pravi:

»Kaj se boš prerekal, sem sedi, če ti je dolgčas, boš kaj povedal.«

Andrej odloži klobuk in sede, a ne poleg Matevža, temveč na nasprotno stran k Marjetki. Marjetka se zgane, vsa zardela povesi glavo, dvakrat hoče vstati, a jo obakrat potisne Matevž na klop.

»Sneg bo, sneg,« cmoka starec na peči.

»Mogoče«, je kratek Andrej.

Potem spet vsi štirje molčijo. Matevž prižge cigareto, gleda dolgo za oblački dima, kako izginjajo pod stropom, končno se ne more več vzdržati in malomarno vpraša:

»Kaj pa imata s Tončetom?«

»Midva?« vpraša Andrej.

»Seveda,« tišči Puštalarjev.

»Glej no, kaj misliš, da sem prišel zaradi Tončeta? Briga me otrok! K Marjetki sem prišel, fant, saj vidiš, kje sedim!«

Marjetka je planila kvišku, lica so ji vzplamtela in presunljivo je kriknila:

»Ni res! Ni res!«

»Kako, da ni res? Saj sem Ti pisal!«

Matevž je pobledel in se sunkoma dvignil. Stisnil je pesti in stopil tik k Andreju:

»Kaj se ti blede? To je moja nevesta!«

Gornikov je tudi vstal in dvomljivo skomignil z rameni. Prevo je pogledal Matevža in malomarno dejal:

»Kaj postopaš po Grapi, hlapec? Doma te čaka delo!«

Matevžu je zrasla jeza do vrha. Pogledal je Petrona. Starec je od začudenja spustil pipo iz ust in gledal mlade ljudi. Nekaj nerazumljivega je raslo pred njim. Mladi Gornik v nedeljski obleki je stal sredi sobe kot bi bil gospodar in se smejal Matevžu. V Puštalarju je vrelo. Stopil je k Marjetki, prijel jo za ramena ter jo vprašal s hripavim glasom:

»Ti je res pisal?«

»Res«, je zaječala, »toda ...«

Matevž ni poslušal. Pljunil je pred dekletom, zaklel in se obrnil ter odšel.

»Matevž!« je zakričala Marjetka in skočila za njim.

Puštalar je bil že pred hišo. Ko jo je čutil za seboj, se je okrenil in dejal:

»Kaj mi lažeš!«

»Saj ni res, saj ni res!« je jokalo dekle.

Svež zrak je streznil fanta, globoko je zasopel, ozrl se v rastoče megle na vseh koncih Grape ter zamolklo dokončal:

»Ubijem ga!«

»Poslušaj!«

Fant ni poslušal. Težki čevlji so zaropotali na kamenju, napotil se je proti domači hiši.

Marjetka se je naslonila na podboje vrat.

Od Gore je rahlo pihljal veter. Dišalo je po snegu. Neka siva žalost je rasla iz vsega, kakor bi ves svet ugašal v pozni jeseni. Marjetka je to čutila bolj ko vse drugo. Ni mogla jokati, le trepetala je in čakala, da je Matevž izginil pri Puštalarjevih skozi vrata.

»Mogoče se še vrne«, se je tolažila.

Res se je kmalu prikazal na poti, in se obrnil proti cesti, ves upognjen, kakor bi tudi njega težila gasnoča jesen.

»Ne pride!« je zašepetala.

Zrla je za njim, dokler ni utonil med bregovi.

Potem je ves večer presedela pri peči poleg Andreja. Fant je bil vesel, skoraj razposajen, pripovedoval je šaljive zgodbe in jo dražil. Bila je mrzla in tiha. Bog ve, na kaj je mislila.

Skoraj v noči že je prišel Tonče. Hrupno je vstopil v sobo, ko pa je zagledal Andreja, je osupnil in se zmedel.

»Kod si hodil?« je vstala od peči Marjetka.

»Matevž vas vse lepo pozdravlja«, je zasmehljivo razložil fant.

»Matevž?« je vprašal Andrej.

»Kakopa. Eh, ko bi ga kdo poznal! ...«

Tonče je počasi odložil suknjo in se napotil v kuhinjo. Marjetka je prišla za njim.

»Kaj zbadaš?« je dejala žalostno.

»Nič«, je zarentačil fant, »ko se pa na vsakega obešaš. Kaj ti ni Matevž zadosti dober? Ta zelenec, čeprav je Gornikov, ni posebna terna. Na vseh koncih se ženi.«

»Lažeš!« je kriknilo dekle.

»Seveda, ko te resnica boli. Kar ženske vprašaj!«

Jezen je odšel nekam ven. Marjetka se je naslonila na okno in srce ji je bilo polno vsega hudega. Iz sivega neba so se začele utrinjati snežinke, zvezdica za zvezdico, dokler niso narasle v plasti, v debele kosmiče.

»Sneži, sneži,« je vzdihnila Marjetka. »Vse steze bo zamelo, vse bo zagrnilo.«

In obšla jo je žalost, da se je bridko razjokala ...

V.[uredi]

Potem ni bilo več Matevža.

Pred letom dni bi ji bilo to vseeno, skomignila bi z rameni in bi vse prešlo, zdaj je pa bila že na pol od doma, skoraj že tudi iz Grape, zato jo je zabolela tudi vsaka misel, da bo treba ostati, kakor je. Matevža ni bilo. Ni mogla razumeti, kaj je zakrivila. Tisto pismo ga bode. Oh, take cukrene besede! Ni vredno, da bi jih bral. Natihoma sklene, da bo pismo o prvi priliki sežgala. Sama se ne zaveda, zakaj ji je tako drago, saj ga je skrila kot najlepše spomine. Ne, pismo mora sežgati! Sicer Andrej ni tak, kakor je pravil Matevž. Sam smeh ga je res, sama razposajenost. Belega kruha je sit, pripoveduje oče. Moj Bog, ko so pa Gornikovi tako bogati! Deset glav živine, prašičev nič koliko in zemlje do groze. Tam lahko živijo, kakor se jim zahoče, ni jim treba gledati na vsak dinar. No, Andreju bi ne bilo treba loviti zemlje in čakati nanjo kot Matevžu. Za hip jo presune, da zemlja ni vse. Andrej ima grunt, Matevž ima vse drugo. Ljudje bi se ji smejali. »Hlapca je lovila, gospodarja je ujela,« bi pravili.

Matevž ali Andrej?

»Ne, ne,« je zatrepetala. »Saj je vendar že vse domenjeno. Kaj me moti? Zvečer pride Matevž in se pomenimo še naprej.«

Pa Matevža ni bilo in ni bilo.

Bog ve zakaj ne. Tonče in stari Petron sta molčala, zdelo se jima je samo ob sebi razumljivo.

»Čudna stvar,« je včasih zagodrnjal starec, »če bi ne bilo Andreja, bi še verjel in razumel, tako pa ne vem, kako bi. Tisto pa je, da se je vse razdrlo.«

Tončetu je šlo drugo po glavi.

»Davke moramo plačati,« je godrnjal, »spodobilo bi se že tudi, da bi imel novo obleko. No, zdaj menda ne bo ničesar.«

»Potrpi, saj si mlad,« ga je tolažil starec.

Tonče je umolknil.

»Zdaj gre vse za Marjetko,« je razumel, »za njo pridem šele na vrsto jaz.«

Marjetka je pa čakala in dolgo ni bilo ne Matevža ne Andreja. Jesen je rasla v zimo, snegovi so zakrili poti, mraz je stisnil ljudi v hiše, hrepenenje se je večalo, a ni moglo nikamor. Če bi prišel vsaj Simček. Toda starec se je zakopal za peč, zdaj pa zdaj je zlezel z nje, da je naložil kak zglavnik, sicer je pa ves dan ždel na toplem in premišljeval. Snežilo je kar venomer, na noben način ni hotelo odnehati. Ob takih prilikah niso Graparji po teden dni in še več videli nobenega človeka.

»Nikogar ne bo,« je trepetala Marjetka.

Mučna negotovost jo je dražila. Moj Bog, ali čuti do katerega kaj posebnega. Do Matevža najbrže, vsaj zdi se ji tako. Z njim bi šla, kadar bi prišel in kakršen bi bil. Toda tudi Andreja ne more zavreči, mlad je, lep in bogat. Na obeh je nekaj posebnega, drug drugemu sta v napotje, kam bi z njima?

Domači se ji pa smejejo. Tonče jo mrzlo zbada:

»Graparjem se še nikoli ni dobro godilo.«

»Pa kaj mi je do vsega tega!« jo zaboli vse skupaj. Da, kaj jo vse to briga? Mogoče so ji pa nevoščljivi? Že ob sami misli, da bi se zgodilo kaj posebnega z njo, vztrepetavajo. Vse mora iti v določenem redu, kar je preko tega reda, je napačno. Takoj bo pristopil Tonče in dejal: Tu je nekaj narobe.

Vsa nevolja ji raste v razglabljanje o Andreju. Dolgo premišljuje njegove besede, spomni se tudi, da pisma ni sežgala, nazadnje se ji zazdi, da ni na vsem prav nič posebnega. Bogat je res, pravijo vsaj tako, toda, kdo ve. Kolikokrat se je že zgodilo, da je gruntarski vzel bajtarsko. Ona je pa prav za prav gruntarska, le, da je zemlja tako pusta kot nikjer drugod. Drugače bi je pa bilo zadosti, za enega vsaj.

»Iz vsega tega ne bo nič,« vzdihne končno. »Norčeval se je samo, da je dražil Matevža. Zdaj se je pa Matevž razjezil in ne bo nobenega več.«

V nedeljo je pa nenadoma prišel Andrej. Vstopil je preprosto in brezskrbno, kakor bi bil pri njih doma. Zagorela je v obraz, ko je zaslišala njegov glas in roka se ji je začela tresti. Fant je pa ni videl v temačni veži, hrupno je stopil v hišo. Tonče in oče sta se spogledala in nista vedela, če bi odzdravila. Pa Andrej se je naredil, kot da ničesar ne vidi, veselo je sedel k peči in začel razpravljati o vremenu in kako jih je ujelo pri delu. Staremu je ponudil tobaka; Tončetu cigareto. Petron je zacmakal, brž se mu je razvezal jezik, sin se pa ni premeknil, pustil je cigareto na koncu mize, kamor jo je položil Andrej, srepo je gledal vanj in tuhtal njegove besede, kakor bi ga hotel ujeti na laži. Andreju je bilo sicer nerodno, a se ni dal motiti. Potajil se je in veselo pripovedoval novice zadnjega tedna. No, nič posebnega ni bilo. Petron je enakomerno prikimaval, puhal tobak in premišljeval, kaj ima fant za bregom. Taki mladi ljudje so nerodni. Z vsem skoparijo, le z besedami ne in človek jih spozna, predno se dobro obrnejo.

»Kje pa je Marjetka?« je naposled vprašal Andrej.

Tonče je molče vstal in se napotil k vratom.

»Pokliči jo, no!« je zaklical Andrej za njim.

Fant ni ničesar odgovoril. Stopil je v vežo in našel Marjetko pri zadnjih vratih.

»Na prepihu stojiš,« je zamrmral najprej, nato je pikro dodal: »V hišo pojdi, ženin te čaka!«

»Tonče!« je kriknila sestra.

»No, kaj pa je takega? Tako se pač govori. Saj tega pač nočeš, da bi se hodil igrat v Grapo? Potem bi pač drugače govoril!«

»Saj ni ničesar med nama,« je vztrepetala Marjetka. »Zapoditi ga vendar ne morem. In Matevža tudi ni od nikoder,« je dodala čez hip.

»Seveda,« je pomislil brat, »kar tako ne gre. Lahko bi se pa drugače pomenili. Lagati si vendar ne moremo. Ti si vendar domenjena z Matevžem, že zaradi njega bi ne smela delati brez pomisleka.«

»Da, da,« ponavlja Marjetka, a ne ve, v čem bi se odločila. Kar tako mimogrede ne more za vselej pretrgati s človekom. In Matevža ni.

Vendar stopi v hišo.

Andrej jo sprejme z veselim hrupom in niti ne opazi, da je pogledal skozi vrata Tonče, pa spet izginil. Marjetka sede k peči in vsa nemirna popravlja obleko. Zdaj, ko vidi Andreja, izginejo vse tiste bridke slutnje, nasmehne se in ta smehljaj ji ostane na ustnih ves večer ...

Stari Petron sam sebi ne more verjeti, ko posluša Andreja, kdo bi si mislil!

»To se bo vse uredilo,« pripoveduje fant. »Doma me sicer silijo tu in tam, a prav za trdno nisem nikjer. Oče je pač tak. Rajši bi videl, da bi prinesel k hiši kaj denarja, a hud ne bo, naj se zgodi tako ali tako. Kako je pa on začel?«

»Tristo! Saj res!« se spomni Petron. To je sicer vsakdanja zgodba, a lepa. Grunt raste, raste, nihče ne ve, kdaj in kako, vidijo pa vsi muko in delo. Nazadnje se nekega dne človek ozre okoli sebe in vzdihne: Zahvaljen Bog. Zdaj smo na trdnem. Tako je bilo z Gornikovima. Od poroke se nista oddahnila, imela sta manj ko nič, danes se lahko smejata vsemu svetu, da, da.

»Toda, če bi bila v Grapi?«

Petron sključi hrbet, kakor bi ga kdo oplazil z bičem. Človek je pač človek, kakor obrne, tako gre.

Marjetka se pa smehlja, smehlja in je vse čisto jasno pred njo. Andrej se pač ne bo mučil, kot se je treba Matevžu. Poleg tega pa, oh, koliko sanj raste iz ene same podobe! Sicer ni še ničesar obljubila, zdi se ji celo, da je nekje globoko v srcu žalostna, da jo nekaj boli, da se preveč narejeno smehlja — a nič! Matevža ni in ga ne bo več, vse se bo izpremenilo, vse ...

Dobro čuti, da ji srce trepeta. Ali Andrej samo kar tako govori? Ni mogoče, saj tako preudarno razlaga, resno se drži, skoraj kot Matevž.

Toda ...

Vse se meša v njej.

Poleg nje sedi Andrej in pripoveduje, kaj bo vse napravil. Kupčija gre sicer zdaj dobro, a ne bo šla zmeraj. Časi se menjavajo. Rajši se bo zaril v zemljo. Ni sicer takega dobička, a je bolj gotovo. Oče, na primer, je drugačnih misli. Mota se od semnja do semnja, včasih res zasluži, še večkrat pa izgubi.

»Da, da, pri vas imate zemljo,« kima Petron.

Marjetka posluša, a misli se ji izgubljajo nekam daleč, tako daleč, da ne more več za njimi.

»Ah, lepo bi bilo, lepo, lepo,« drhti vsa srečna.

»No, vidiš!« se oddahne Andrej.

Pred Grapo sta se srečala Matevž in Tonče.

»Kam v takem?« je obstal Matevž.

Tonče je skomignil z rameni.

»Ženini so pri nas, pa nočem, da bi še sam mešetaril.«

»Kakšni ženini?« je zategnil Puštalar.

»Gornik, kdo drugi, čemu ga pustiš! Lahko se ti smeje!«

Matevž je molčal, ustnice so se mu tresle, nazadnje je zamolklo povedal:

»Vsak naj si izbere kot ga je volja. Zakaj bi bil v napotje, kjer me ni treba?«

Tiho sta se spogledala.

»Kakor veš!« je rekel Tonče.

Zazdelo se mu je sicer, da je nekaj narobe v vsem tem, a je toliko veroval v Matevža, da mu ni hotel oporekati. Drsal je nekaj časa z nogo po snegu in gledal v tla, dokler ga ni sunil Matevž:

»Greš pit?«

Prikimal je in napotila sta se v breg. Od severne strani je mrazilo, po hribih so legale modrikaste sence. Fanta nista videla ničesar, mislila sta vsak svoje in se lovila po zamrznjenem snegu.

Potem so dnevi tekli, kot pač teko dnevi v zimah. Od jutra do večera so bili vsi enaki, Marjetka je ves čas nečesa čakala, nečesa velikega, kar naj bi prelomilo ta nerazumljiv čas. Andrej je obiskoval Graparje, spočetka je prihajal poredkoma in nekam svečano, potem ga je premagalo in vsak večer ga je pripeljala pot mimo. Bil je že ves domač, smejal se je in se obnašal, kakor bi bilo že vse dogovorjeno. Marjetki je vendarle nečesa manjkalo. Stiskala se je vase in grebla po mislih, da jo je vse bolelo. Matevža ni bilo. Zdelo se ji je, da se je umaknil nekam daleč, daleč, nekje visoko nad hribovi stoji, vriska in se smeje vsemu svetu. Prepuščena je sama sebi, če je napravila prvi korak, mora še drugega. Oče in brat ji ne branita, niti ji ne ugovarjata.

»Vse se bo uredilo,« mrmra Petron.

Marjetka je šla po svoji poti. Zdaj se je celo ujezila na Matevža. Odšel je in trmasto trdil svoje. Morda čaka, da bi ga ogovorila. Pa saj ga niti v Grapo ni več. Ali bi vprašala Andreja po njem? Bolje nič.

Le Simček se je oglasil nekoč mimogrede.

»Tu je treba ljubezni,« je rekel, »drugače se vse podere.«

Marjetka je zardela, nato je prikimala:

»Pa saj to se razume.«

Ko pa se je izprašala do dna, ni vedela, kako misli o tem. Vse se ji je zdelo preveč preprosto, da bi lahko verovala.

Toda proti koncu tedna je Petron vendarle nabral tista dva tisočaka. Na žagi so odlašali in odlašali z izplačilom, da je nazadnje že skoraj pozabil na vse skupaj. Zdaj, ko je denar dobil, ni vedel, kam z njim. Hitro se je napravil, da bi ga ne zmešalo in se napotil k bratu. Janez je prijazno pokimal, ko ga je ugledal, tudi denar je sprejel, potem sta sedla in se je razgovoril, kako je hudo na svetu, ko vsi pritiskajo na človeka.

»Hudo, hudo,« je pritrjeval Petron.

»Pa pri tebi bo zdaj že boljše. Saj možiš dekle, ne?«

»Ne vem,« je skomignil Petron, »ne vem, nič gotovega še ni.«

»Kako da ne? Saj vsa Poljana samo o tem govori. Gorniki so trdni, dober grunt bo.«

»Mjaja,« je vzdihnil Petron, nekoliko presenečen. To je bilo vse nekje daleč, sanjal je prav o tem, v resnici je pa še zmeraj mislil na Matevža. »To bi se skoraj bolj spodobilo. Nič ne rečem, da ji bo pri Andreju slabo, a prevelik razloček je med njima,« je preudarjal po svoje.

Potem sta še govorila z bratom o vseh stvareh in se nista več dotaknila možitve. Le predno sta vstala, se je zganil Janez in kot mimogrede dejal:

»Zdaj ti bo treba denarja. Meni ni ravno sile, če hočeš pa odloživa za kako leto.«

In porinil je predenj ves denar.

Petron se je začudil. Ponos ga je silil, da bi zavrnil ponudbo, potreba ga je priganjala, da bi privolil. Tuhtal je in tuhtal, nazadnje je zmagala potreba, prikimal je in spravil denar v žep.

Ko je drobil sneg proti Grapi, se mu je zazdelo, da ni bilo še nikoli tako lepo na svetu. Smejal se je zametom in se opotekal po klancu, kakor bi bil pijan. Prav takrat so se nekoliko razmeknili oblaki in sonce se mu je nasmehnilo.

»Zdaj bo vse dobro,« je zaključil.

Doma je dobil Tončeta in Marjetko v hiši in važno jima je povedal, kaj je slišal. Marjetka je pobledela in se obrnila skozi okno. Stresla se je. Nekaj se je pretrgalo, zdaj se bo odločila.

»Bežite, bežite!« je dahnila.

Tonče je pa vstal izza mize, stopil parkrat do peči in nazaj, nato se je ustavil in zamolklo rekel:

»Ali je vse skupaj sleparija, ali se bo pa nekaj zgodilo. Pa Matevž je še zmeraj vreden desetih Andrejev.«

»Vražji otroci!« je zamrmral Petron.

Zunaj je sijalo sonce, nekaj žarkov je palo celo v Grapo. Vsa pokrajina se je bleščala, Marjetki se je pa zdelo, da se vse smeje.

Nemara se bo pa vendarle nekaj zgodilo ...

Na Matevža ni mislila več.

VI.[uredi]

Malo pred prazniki se je nenadoma prikazal v Grapo Matevž. Ustavil se je doma, a ga ni vzdržalo, kmalu se je obrnil k Petronovim. Marjetka ni videla, kdaj je prišel, sprejela sta ga Tonče in Petron.

»Fant, ti še zmeraj manjka zemlje?« je bil stari nekako dobre volje. Zdelo se mu je, da je tisto, kar so imeli z Matevžem že nekje strašno daleč, zdaj raste pred Marjetko čisto drug svet.

Matevž je razumel vprašanje, niti sesti ni hotel, trdo je hodil od vrat do okna, stiskal ustnice in strmel v tla. Da, zemlje mu manjka, to je edina napaka tega sveta. Samo toliko da bi je imel, da bi lahko živel. Gnojil bi jo, obdeloval kot nihče drugi. Toda nekje tiči napaka. Tole je na primer gotovo narobe: Andrej Gornikov bo imel zemlje nič koliko, a ne mara zanjo. Pač, govori že sem in tja, lepo se mu zdi kmetovanje, za delo pa ne prime.

»Narobe je nekaj,« se je oglasil v Matevževe misli še Tonče.

»Pustita,« se je smejal stari. »Že spet začenjata. Sveta ne bosta popravila. Kaj se repenčita, ko je pa vse tako urejeno, da se ne da premekniti.«

Fanta sta molčala. Saj se res ne da premekniti. Vsakemu je odkazan kos sveta: živi! Saj ...

»Pa bi vendar, pa bi vendar ...«

Neka nerazumljiva misel raste v njima. Sunkoma jo tlačita, a se ne da pregnati. Vražja misel, človek ne ve, kam bi z njo, povsod mu je v napotje.

»Izpremenilo bi se, izpremenilo ...«

Nejasno spoznanje se dviga iz mraka. Matevžu se zdi, da je zadosti močan, Tonče še okleva.

»Pamet, pamet!« brunda Petron za pečjo.

Fanta žalostno vzdihneta. No, seveda, proti temu se ni mogoče upirati. Nekoč se bo pa vendarle izpremenilo, saj se mora.

Matevž je skoraj pozabil na Marjetko. Debelo uro je presedel v hiši in ni vedel, po kaj je prav za prav prišel. Potem je vseeno vprašal: »Kje pa je Marjetka?«

Tonče je pokazal v kuhinjo. Matevž se je trpko nasmehnil, vendar je stopil k njej. Našel jo je pri šivanju.

»No, pridna si,« je rekel zamolklo in se postavil k oknu. »Saj se pa tudi moraš pripraviti, če boš šla h Gornikovim.«

In bušil je v nerazumljiv smeh.

Marjetko je zabolelo, užaljena se je dvignila in ga sovražno pogledala.

»Kaj se smeješ?«

Matevž se je zresnil, nato pa rezko nadaljeval:

»Kar tako najbrž ne. Spomnil sem se, koliko deklet je že šivalo balo, ko so mislile na Andreja.«

Marjetka je vsa rdeča zastrmela vanj, naslonila se je na mizo, vse telo ji je trepetalo in z vso muko je spravila iz grla:

»Ti ... ti! ...«

Fant se je naslonil na okno, popravil si nekoliko klobuk, ozrl se mimogrede po sneženih gričih ter mrzlo omenil:

»Kaj bi rada?«

»Lažeš!« je bruhnilo iz dekleta.

Matevž se je zganil, rdečica ga je oblila, še bolj je stisnil ustnice ter siknil:

»Naj pa! Saj se bo izkazalo!«

Stala je s širokoodprtimi očmi pred mizo, drhtela je od nečesa grenkega, dolgo je strmela v fanta, nazadnje so jo oblile solze.

»Ti si hudoben!« je izjecljala in se zrušila za mizo.

»Nikogar še nisem varal!« je poudaril fant ter s trdimi koraki odšel. Pri vratih ga je prijelo, da bi se obrnil, a ni zmogel. Nekaj ga je speklo v očeh, opotekel se je v hišo ter sedel k peči.

Dolgo so molčali. Petron in sin sta slutila, da se je nekaj zgodilo. Poleg tega je bil Tonče v letih, ko začne človek resno premišljevati, kako bo živel.

»Zemlje manjka«, je dejal tudi zdaj kar nenadoma. »Tu je napaka, ki nas bo pogubila.«

Matevž ga je začuden pogledal, kmalu potem se je pa poslovil. Zdelo se mu je, da bi se vse uredilo, če bi Marjetka hotela. Zdaj je seveda že prepozno. Mogoče pa misli Andrej to pot resno, Bog ve. Potem je seveda vse razumljivo, prva bo, ki si je znala pomagati iz Grape. Saj za tako stvar ni treba kakšne posebne ljubezni. Sam sebi se čudi, kako, da o vsem premišljuje tako mirno. Prve dni, ko je izvedel o vsem, ga je sicer bolelo, zdelo se mu je, da se mu Andrej ves čas posmehuje. Vse noči ni mogel spati. Počasi je pa prešlo, ostala je v njem neka trpkost, ki noče in noče splahneli. Zdaj pa zdaj blisne v njem misel, da si je za vsem tem predstavljal prav za prav nekaj drugega. Kaj ni ves čas mislil samo na zemljo?

»Ah!« zamahne z rokami in hiti čez breg.

Grapar ne more pozabiti na zemljo. Zemlje manjka. Marjetka je bo imela odslej zadosti.

Nekaj ga sili k smehu.

Ko se pa na cesti ozre in vidi tri graparske hiše, se spet zbudi v njem prikrita bolečina. S pridušeno kletvijo se obrne proti Poljani, a sredi pota krene v hribe.

Komaj do polnoči pride do Gornikovih ...

Zgodilo se je, da je osupnila vsa fara.

»Pa tak gruntar!« so majali ljudje z glavami.

»Za deklo jo bo imel, ne za ženo!«

»Pa gospodinja! Kam je vrgel oči!«

Andrej se je pa smejal in žvižgal. Stari Gornik je molčal. Kaj so ljudje vedeli, kako je treba.

Ko je Matevž za trdno zvedel, da se bo zgodilo, kar so ljudje govorili, je stopil pred gospodarja:

»Torej pojdem!«

»Res?«

Gornik se je zganil. Tisoč misli mu je blisknilo skozi glavo. Da, težko bi mu bilo. Človek ne more vsega prenesti. Pa drugače kako bo? In zaradi tiste njive nad Grapo?

Matevž je mislil, da prav za prav zdaj ničesar več ne potrebuje, ker pa je zemlja le nekaj vredna in bo najbrže moral vseeno živeti, je ponudbo sprejel.

»Nekaj odslužim, nekaj plačam,« je rekel.

»Seveda,« je bil gospodar čudno mehek, »saj se bova še domenila.«

Z novim pogumom v srcu se je napotil čez teden dni domov. Oče in mati sta ga molče sprejela, niti z besedico nista omenila ničesar, le, ko je povedal, da se ne vrne več na Poljano, je mati zastokala:

»Lačen boš!«

Sin je odkimal.

»Delal bom. Kos njive sem si izprosil, saj sem vsega vajen.«

Oče mu je pritrdil:

»Čemu bi se pehal po svetu? Delati je treba!«

Tudi pri Petronovih so zvedeli, da se je vrnil. Tonče je izzivalno razlagal doma, kaj vse misli Matevž še napraviti. Pripovedoval je z neko razigranostjo. Razločno so čutili, da misli dražiti Marjetko. Petron ga je zdaj pa zdaj pohlevno zavrnil, sin pa je rastel in sem pa tja udaril po mizi, da je potrdil lepe besede.

Marjetka se je smehljala. Tako daleč od nje je bilo že vse to graparsko življenje, da v še tako ostri besedi ni čutila več grobosti, štela je dneve in bila je srečna.

Očetu je bilo nerodno. Sredi zime je pritisnilo sonce, južni vetrovi so zalili dolino, sneg je izginil. Starec je motovilil okoli hleva, godrnjal nekaj o semnju, a zmeraj ga je prehitel Tonče in odločno poudaril:

»Ničesar ne bomo prodajali.«

»Fant, kaj ti veš?« se je razhudil Petron.

»Ničesar!« je trdovratno kljuboval sin. »Ali se sploh splača trapati po blatu v Loški potok? In zdaj, ko je vse tako pod ceno!«

Starec je nekaj časa drsal okoli hiše, nato se je ustavil pred sinom in trepetajoče vprašal:

»Fant, kdo je prav za prav gospodar?«

Tonče je zardel, povesil je glavo in se obrnil. Seveda, oče že ve, čemu bi šel na semenj. Niti kovača bi ne prinesel k hiši. Dva jurja za strica Janeza sta že šla, zdaj bo šel še sivec in Bog ve, kaj še vse. Taka poroka požre pol hiše. Neka jeza se je dvignila v njem. Marjetka bo odnesla, kar se bo dalo, breme bodo pa naložili nanj, da se bo mučil do smrti.

»Prekleti Gorniček!« je kipel, ko je sekal drva.

Gorniček se ga pa ni prav nič bal, mirno je prihajal v hišo in se vračal, kadar je hotel.

Nekoč sta ga vendarle ustavili tik nad Grapo dve senci.

»Kdo sta!« je zakričal v temo. Stala sta v kopnini nad stezo. Hotel je stopiti bliže, a sta mu prišla naproti.

»Vraga, kaj pa mi hočeta?« je osupnil.

»Ti,« je dejal počasi in premišljeno Matevž, »ponoči mi ne hodi tod!«

»Ponoči ne hodi!« je grozeče potrdil Tonče.

Andrej je začudeno gledal, ter dejal:

»Od kdaj pa taka navada? Saj ti si Marjetkin brat!«

Molče sta stala pred njim. Zdelo se mu je, da sta neznansko velika, da zakrivata vso Grapo in še hribe tam zadaj. Ni mogel razumeti vsega.

»Ponoči ne hodi tod!« je zamolklo ponovil Matevž, prijel Tončeta za ramena in sta izginila v bregu.

Dolgo je strmel za njima ...

Hotel je o tem povedati Marjetki, a komaj je začel, se je dekle streslo, naslonilo se nanj in zaječalo:

»Andrej, tako se bojim ...«

Prenehal je in jo je začel tolažiti.

Bal se je tudi sam, zato ni prihajal več ponoči, še podnevi ga včasih ni bilo.

Tonče je to opazil in se je zlobno smehljal.

*

Marjetka ni čutila nikake krivde. V premišljevanju ni šla do malenkosti, vse, kar se ji je zgodilo, ji je bilo čisto preprosto in razumljivo, čemu se torej Matevž razburja? Vsakdo si mora sam poiskati pot. Zase se ni bala, le za Andreja. V bratovih in Matevževih očeh je videla polno ognja. Bog ne daj, da bi kdaj izbruhnilo!

Pa čas je tekel in Tonče in Matevž sta se umaknila. Andrej je nemoteno prihajal v Grapo in fanta nista vedela, kako in kaj so pripravljali za veseli dan.

Tudi povabili so ju. Tonče je nekaj časa premišljeval, Matevž je odločno odklonil.

»Če ti ne, tudi jaz ne«, je rekel Tonče.

Marjetka je osupnila. Od brata se ni nadejala kaj takega.

»Graparji držimo skupaj,« je rekel trpko brat.

»Kakor hočeš,« je skomignil oče.

Poroka se je zvršila z vsem sijajem, Andrej se je smehljal, tudi stari Gornik se je razvedril. Petrona so posadili na častno mesto.

»Pijmo, pijmo, danes je veselo!« je kričal.

Pozabil je, da ni pri njem Tončeta.

Tonče in Matevž sta ostala v Grapi. Blodila sta po bregovih, merila svet in računala, kaj bosta delala pomladi. O Marjetki nista govorila. To vse je bilo že nekje daleč, mislila sta na prihodnjost. Tam preko hribov je odmevalo zvonjenje, zdaj pa zdaj je pljusnilo tudi v Grapo. Matevžu se je trgalo srce, vendar je govoril s stisnjenimi ustnicami, kakor bi ga popolnoma nič ne brigalo, kar se je zgodilo.

»Mi pa ostanemo Graparji«, je pripovedoval Tončetu. »Nekoč se bo že izpremenilo, saj se mora. Zdaj nam še manjka zemlje.«

Tonče je bil zadovoljen, veroval je, da se bo vse izpremenilo. Oče in Marjetka ne verjameta več sama sebi, zato se je vse tako zgodilo. Odslej bo pa drugače, drugače ...

Ko sta se ločila, se Matevž ni mogel obrniti k domu. Zdaj se je glasneje oglasila v njem pritajena bridkost. V mraku ga je zaneslo na cesto nad Grapo. Sem in tja je še ležal sneg. Tam daleč nekje so se bleščale na Poljani prve luči. Od Fare je odmevalo zvonjenje.

»Zdrava Marija!« je zašepetal fant in se odkril.

Zdelo se mu je, da je prečudno sam na svetu, a da ga vse žene nekam daleč, daleč proti Poljani. Vse ceste so obrnjene tja, vse, vse ...

»Zdrava Marija!« je pljuskalo od vseh strani. Naslonil se je na drevo ob cesti in začel moliti. Ko je zvon že davno ugasnil, so se mu ustnice še zmeraj premikale ...

Nato se je pokril in se obrnil v Grapo. Temna in nerazločna je ležala pod njim in ko je stopil na ozko stezo, ga je nehote obšel strah ...

VII.–VIII.[uredi]

Grapa je vendarle dom.

Ko so minuli prvi dnevi nemira in razburkanosti, je postalo Marjetko strah. Zjutraj je vstala in so se ji oči obrnile proti koncu doline. Zmrzal je pokrivala drevje, vse se je bleščalo, le mladi ženi je bilo, da bi jokala. Nekje daleč je Grapa, nedosegljiva in skrita za hribi. Česa želi? Kaj jo moti? Nekaj je umrlo, ostalo daleč za njo. Mladost? Tisto borno življenje, kaj je bilo tisto mladost? Grapa pomeni samoto. Nikogar ni izpraševala, kaj je treba in kako je prav, sama je rasla sredi šestih trdih ljudi. Delo od jutra do večera, skrb za zimo — ali je to mladost? Grenkoba jo je stisnila. Odslej ne bo takih skrbi. Gorniki so gruntarji, smehljaje gredo preko skrbi, vsaj Andrej je pravil tako. Vendarle nečesa manjka. Komaj v jutru odpre oči, že ji splava pogled skozi okno. Kje so strmi bregovi, kje kamenite poti? Zdi se ji, da bi moralo biti vse drugače, da skoraj ne more dihati v tej prostosti, da ji je treba bregov, ki stiskajo človeka od vseh strani, da tem huje napne roke in se upira. Nečesa manjka. Ne more čisto natančno določiti, ali očetove godrnjavosti ali bratove trpkosti, vse bdi nerazločno v njenem nezadovoljstvu.

Grapa je dom. Tega ni razumela, dokler je še bila doma. Nikoli ni poznala tovarišic, niti ni hrepenela po njih, udala se je že v misel, da raste v pozabljenem svetu.

Zdaj pa nenadoma sredi Poljane.

Zdi se ji, da vidi na obrazih vseh vaščanov porogljiv posmeh:

»Dekle, previsoko, previsoko!«

Ali je res tako visoko?

Silna praznota ji teži srce.

Včeraj ji je Andrej razkazoval zemljo. Hodila sta po cestah, polje se je razmehčalo v poldanskem soncu. Andrej je bil mehek in nekako truden, kakor bi se tudi sam bal širokega polja. Stari Gornik ju je videl, kako sta hodila okoli njiv, gledal je z dvorišča za njima in se ni premaknil ne na levo ne na desno. Ko sta se vračala, sta se ustavila pri njem.

»Dosti polja je«, je dahnila Marjetka.

Starec se je obrnil, popravil pipo in mirno razložil:

»Delati bo treba!«

Zganila se je. Zdelo se ji je kot očitanje, češ, mar misliš, da boš počivala? Slišala je že, kakšen je stari gospodar, zdaj ga je videla. Srednje visok in skoraj siv že, je stal pred njo, nekoliko nagnjen, kakor bi bil pripravljen, da vsak hip skoči na koga. Drobne oči so jo gledale mrzlo, le zdaj pa zdaj so se zableščale, kadar je pohvalila grunt. Zdelo se ji je, da se bo zdaj zdaj zganil in se udaril po prsih:

»To je moje delo!«

Andrej se je pa smehljal. Menda mu je bilo vse tako preprosto in nepomembno, da ni niti za hip pomislil na ženino skrb. In ko mu je pozneje potožila, da se vsega boji, se je še bolj zakrohotal, naslonil se je na okno in sklenil roke na trebuhu.

»Česa, za božjo voljo se bojiš? Če je šlo doslej življenje lepo v redu naprej, kaj se mora prav zdaj izpremeniti? Oče je pač tak, zmeraj gleda, kod bi še kaj pridobil. No, navadil se je tega in zdaj ga ni več mogoče prepričati, da se da tudi brez kupčije živeti.«

Vendar je Marjetka čutila, da je nenadoma pala v sredino ogromnega sveta, kjer jo bo vsak dan bolj strah. Poljana ni Grapa, kjer vidi človek od enega konca do drugega.

Dnevi so tekli, strah je počasi zgineval. Privadila se je ljudi, tudi starega Gornika. Zazdelo se ji je celo, da je srečna. Zima je tiščala ljudi drugega k drugemu. Ko je spet zakrilo pota in je visela nad dolino nerazumljiva in težka siva megla, so imeli dovolj časa, da so se spoznali. Marjetka se ni mogla nikomur umikati, rada bi se čimprej naslonila na vse, zato je bila prijazna in dobra čez mero. Andrej sam ji je bil premalo, s strahom je spoznala, da je preslabotna sredi množice teh tujih ljudi. Nasmeje se, gre preko njih, a Marjetki je bilo to premalo. Delala je od jutra do večera. Andrej jo je razumel, vendar ji je rahlo očital.

»Preveč se ženeš, saj ni potreba. Vsak človek je vreden samega sebe. Počasi se bo že uredilo.«

Skomignila je z rameni in ga pogledala s toplimi očmi.

»Ne morem živeti v mrazu«, je rekla.

»No, v Grapi ni bilo ravno preveč toplote«, ji je oponesel.

»Saj prav zato«, se je razodela. »Vsaj enkrat naj bi bilo vse, kakor se spodobi. Mislim, da ne bo v škodo ne tebi ne meni.«

Andrej se je zamislil in šel za delom. Bil je prepričan, da ne potrebuje nobenega človeka, čutil se je zadosti močnega, da bi gospodaril celi Poljani. Mogoče razumejo ženske to drugače.

Marjetka je razumela po svoje in delala po svoje.

Ko se je proti pomladi stara Gornikovka razgrela in jo pri sosedi pohvalila, se je Marjetka oddahnila.

Tudi stari gospodar ni bil več tako mrzel.

»Zdaj bo vse dobro«, je vzdihnila mlada gospodinja.

Zima se je umikala pomladi. Vrglo je pol metra novega snega, a to ljudi ni motilo.

»Čas je že«, so pravili, »da bi le vode ne narasle.«

Od vseh strani so dihali topli vetrovi, na cestah se je prikazalo blato, po bregovih na zbrisih pa kopnina. V jutrih je motila ljudi poledica, proti večeru so se bali voda. Začelo je deževati. Ljudje so sloneli pri oknih in strmeli v enolično sivino puste pokrajine.

»Voda, voda!« so se bali.

Zgodilo se je kot zmeraj. Potok za Poljano je narastel, preplavil polja, trgal njive, posejane z ozimino ter odnašal zemljo s seboj. Voda je segla do hiš, napolnila kleti in dvorišča.

»Hujšega ne bo«, so rekli ljudje in se oddahnili.

Stari Gornik je prebredel vse kote in se zadovoljen vrnil.

Drugo jutro je dež prenehal, voda je začela upadati.

»Pomlad«, so mirno razložili ljudje.

Proti večeru se je oglasil na Poljani Tonče. Še nikoli ni bil pri Gornikovih.

»Kako je, fant?« ga je vprašal Andrej.

»Nič«, je dejal Tonče. »Zmeraj enako. Samo pozdravim in pojdem.«

Prišla je Marjetka in ga vabila v hišo.

»Ne grem«, se je upiral, »nimam časa.«

Bila je žalostna. Hotela je vedeti, kaj je doma novega.

»Nič«, je mrzlo odgovarjal Tonče. »Kaj pa hoče biti?«

»Vas je kaj zalilo?« je kot mimogrede dejal Andrej.

»Malo«, je kratko povedal fant. »Puštalarju je odtrgalo njivo, nam pa polovico vrta. Simčku je odneslo drva. Drugače nič.

»Hm!« se je ustavil gospodar.

»Kaj pa zdaj?«

»Nič posebnega. Delali bomo. Z Matevžem sva se domenila. Drug drugemu bova pomagala.«

»Z Matevžem?«

Stare podobe so zrasle od nekod. Marjetka je stisnila ustnice in se obrnila. Tonče je videl vse in se je brž poslovil.

»Ne boš stopil nič v hišo?«

»Res nimam časa.«

Žvižgaje je odšel skozi vas.

»Kanalja!« je siknil Andrej.

Marjetka je osupnila, zabolelo jo je, čez hip je polglasno rekla:

»Pusti ga!«

Zdelo se ji je, da ji nekdo trga srce, skoraj opotekla se je v hišo. Sedla je k peči in strmela po temačni sobi. Stene so visele, mislila je, da se bodo vsak hip zrušile in jo zakrile. Grapa je prišla mimo in se ni ustavila.

Andrej je pristopil in jo skušal potolažiti.

»V nedeljo pojdeva v Grapo. Boš videla, da se bo vse uredilo.«

Pogledala ga je z začudenimi očmi. Zdelo se ji je, da prav nalašč laže. To se ne da kar tako urediti z nekaj besedami. Hotela mu je povedati, a mož je že v naslednjem trenutku govoril o nečem drugem, kod bodo sejali in kje bo krompir.

»Nič mu ni do tega, kar tako govori«, je zaključila.

Trpkost ji je stisnila srce, za trenutek jo je prijelo, da bi zajokala, a se je vzdržala. Nema in mrzla je poslušala moževo pripovedovanje.

»Nič se ne bo uredilo, saj se ne more.«

Čutila je, da je neznansko sama, sama ...

Potem so šli za delom in se je marsikaj pozabilo. Sonce je ogrelo zemljo in jih poklicalo. Počasi so tudi v Marjetki plahnele vse bridkosti. Udala se je v življenje in delala od jutra do večera.

V Grapo pa nista šla z Andrejem ne tisto nedeljo ne kdaj pozneje.

Hiša v Grapi je bila kot mrtva. Petron je enolično stregel živini in kuhal zase in za fanta, Tonče se je mučil na vrtu. Domenila sta se z Matevžem in si pomagala. Petron ju je hodil gledat in je odkimaval.

»Kdaj se je že primerilo, da je kdo popravljal Grapo? Tega sveta ni mogoče obrniti, škoda truda!«

Smejala sta se mu in delala od jutra do večera. Popravila sta razdejani vrt, znosila spet zemljo na odtrgani kos njive.

»Viš, saj bo šlo!« je sopihal Matevž.

Stari Puštalar ju je vzpodbujal. Pehal se je za njima v breg, tresel se od mraza v pomladanskih vetrovih in jima kazal, kje bi bilo prav kaj popraviti. Upehana in znojna sta delala z vso močjo, rila po rjavi zemlji, gradila kamenje ob njivi in ugibala, kaj jima še ostane za drugi dan.

»Vso Grapo bosta prevrnila«, je mrmral Petron. Odkar je šla Marjetka na Poljano se mu je zdelo nepomembno, da bi se mučil v bregovih in popravljal. Čemu bi sploh popravljal? Pride voda in spet vse odnese.

»Ne bo«, sta se smejala Tonče in Matevž. »Skopala bova jarke in bo tekla, koder bova midva hotela.«

Oči so jima sijale od zadovoljstva in sreče.

Petron ni hotel več ugovarjati. V Grapo so legali trpki dnevi, vzdignili so ga, da se je obrnil za delom. Vsega je manjkalo. Krompirja ni bilo, drugega še manj. Najbolj je pogrešal Marjetko. Vsa izmučena sta prihajala s sinom opoldne domov in se spravljala h kuhi. Nekaj je bilo narobe. Zadovoljila sta se sicer z vsako malenkostjo, vendar je bila hiša prazna, prečudno prazna.

»Pa bi se oženil, Tonče,« je nekoč kar tjavendan izpregovoril stari.

»Jaz!« je osupnil fant. »Saj imam komaj dvajset let.«

»Nekaj bo treba napraviti,« je tuhtal Petron.

Napravila pa nista ničesar, le več sta mislila na Marjetko in stari se je včasih razhudil. Kaj mu zdaj koristi, da je šla na Poljano? Nič, prav nič. Če bi ostala v Grapi pri Puštalarju, bi včasih pritekla pogledat. Tako je pa ni in ni ... .

Na cvetno nedeljo sta pa vendarle prišla z Andrejem.

»Oče,« je rekla, »kako vam gre!«

»Tako, tako,« se je smehljal.

»Nič vas ni k nam,« je potožila, nato je pa stekla v kuhinjo. Prevrnila je vse posode, pregledala ognjišče, bilo je kot da je doma pred davnimi časi, odprla je omare in vzdihala:

»Ježeš, kakšno imate!«

»Za naju je že dobro!« je povdaril Tonče, ki je prišel iz hleva. Pogledala ga je in videla, da je nekako zrastel, zresnil se je in postal močnejši.

»Saj veš, ženske ni pri hiši,« je tožil Petron in vlekel Andreja v sobo. Tonče je stopil malomarno za njima in sedel k peči blizu vrat.

Govorili so o tem in onem, največ o vremenu in delu. Andrej ni bil več tako prijazen, zdelo se je, da ga tišči skrb. Seveda, mati je zbolela, oče ne hodi več za kupčijo, ceste se ožijo. Marjetka je ropotala po kuhinji. Niso se zmenili zanjo. Pogovor je počasi ugašal, kakor bi vse tri glodala tiha skrb, ki je ni mogoče skriti. Zunaj je legal v Grapo tih večer s sivimi oblaki, ki jih je zdaj na pomlad vse polno. Strmeli so za njimi skozi tesna okenca ter mislili vsak svoje. Tonče se je vzdignil, da gre v hlev, češ, da živina ne more čakati. Pustila sta ga, da je odšel. Z mrakom je vstopila. Marjetka.

»Komaj sem vama malo očistila in večerjo sem pripravila.«

»Saj ni bilo treba,« ja zagodel Petron ...

Ko so se poslavljali, je prišel še Tonče iz hleva. Brezbrižno je podal roko sestri in Andreju.

»Kdaj prideš na Poljano?« je rekel Andrej.

»Ne vem,« se je izogibal fant in gledal nekam v hribe. »Zdaj nimam časa, moram delati.«

Gornik se je molče obrnil.

Marjetka je čutila, da je bila doma in ni bila doma. Ko je stopila na cesto nad Grapo in se je razprostrla pred njo vsa poljanska dolina, se je zavedla, da gre nekam v prazno, kjer ni nikogar dobrega in prijaznega. Sama ni vedela, kdaj ji je prišel iz srca vzdihljaj.

»Kaj ti je?« se je zbudil Andrej ob njej.

Ni mu odgovorila. Pred njo je ležala bogata dolina.

Zazdelo se ji je, da je ta svet zanjo prevelik, preširok ...

V toploti prve pomladi, in utrujenosti delovnih dni je za trenutek ugasnila samota. Marjetka je trudna vstajala in legala trudna, delo je klicalo, ni se mogla niti za hip oddahniti. Včasih se ji je zazdelo, da jo Andrej opazuje, mislila je, da se bo vzdignil in ji dejal, da je dovolj muke. Andrej je molčal, kakor bi mislil na nekaj čisto drugega. Sprevidela je, da ne bo zmogla vsega. Prišlo je jutro, ko jo je zmagalo in se ni mogla vzdigniti.

»Lepa gospodinja!« je zagodrnjal stari Gornik.

Zvedela je in se z muko dvignila. Omahovala je po stopnicah, naslanjala se ob mizah in stolih.

»Dekla ali žena!« jo je prvič zbodla misel.

Delala je, kakor bi ji ne bilo nič. Dekle so prestrašene opazovale njeno bledico, hlapec Jernej je osupnil. Stari in Andrej nista vedela. Treba je delati.

»Dekla!« si je šepetala zvečer.

Andreja ni bilo. Strmela je v poslikane stene, pisano cvetje se je mešalo pred njo, teža in nerazumljiva omotica v glavi sta ji rasli. Bolj kot kdaj poprej je začutila, da je sama. Nekje iz zadnjega kotička srca je zrasla tiha misel na Grapo. Prav za prav na nekaj drugega. Pred njo je stal Tonče s težko besedo, da je na svetu nekaj narobe, prav blizu za njim še nekdo drugi. Prestrašila se je teh misli in se hotela obrniti kam drugam. Žile so ji močno utripale, slišala je bitje srca.

Sama. Sama ...

Z vso težo je spet padel nanjo spomin na Matevževe besede in Tončetovo namigavanje. Čudno, pred pol leta je vse tisto ugasnilo v njej kar mimogrede, ena sama dobra Andrejeva beseda je potlačila vse dvome. Zdaj jo je začelo vse motiti.

Pozno je prišel Andrej.

»Kje si hodil?« ga je vprašala.

Začudil se je, da še ne spi. Ni hotel stopiti bliže, kakor bi skrival v sebi neznanski nemir. S težavo je zamrmral:

»Kako, da ne spiš?«

Skomignila je z rameni in vzdihnila. Iz telesne utrujenosti in omotice je rastel strah pred nečem, kar se je bližalo. Slutnja nečesa težkega jo je popolnoma obvladala. Ni mogla zaspati. Poslušala je moževo nemirno dihanje in venomer so se ji povračale bridke misli.

Nemir je rastel v njej iz dneva v dan.

Andrej se ji je umikal. Hodil je po kupčiji in izostajal po dva, tri dni. Ko se je nekega dne nezadovoljno oglasila, da to ne gre, se je zbudil stari Gornik:

»Kaj ti veš, kakšno je življenje? Delati je treba. Seveda, če človek ni tega vajen ...

Morala je molčati. Posli so se ji smejali.

Slutnja ji je pa rasla.

Sosede so jo izpraševale, kod hodi Andrej.

»Oh, dela ima nič koliko. Kupčija ga tišči, odkar je oče vse pustil.«

»Da, da, kupčija,« so kimale sosede, ena je pa še dodala:

»Mlad človek, kaj pa hočemo, saj mu skoraj ni zamere.«

Širokoodprte oči so se vsesale v sosedo.

»Kaj mislite?«

Soseda se je umikala.

»Tako je pač življenje, precej govorijo, no, vsega ni treba verjeti. Saj so že prej marsikaj raznašali, a se je izkazalo, da ni tako ...«

»Kako, kako?« kipi Marjetka.

»To mora pa vsak sam vedeti,« se zboji soseda in v trenutku je Marjetka sama.

Svet se ziblje pred njo. Nekje iz globine se dviguje pekoča bolečina, vso jo zvija in stiska. Sončna pokrajina pred njo izginja, vsa okolica je siva pustinja brez cest, rada bi stopila kam daleč, a ne more. Težke noge jo vlečejo k tlom.

»Saj ni res, saj ni res!« bi rada kriknila na vso moč.

Iz suhega grla ne more iztisniti glasu.

Svet se pogreza pred njo, v zadnjem trenutku se ujame ob ograjo.

V nemir zaseka še hujšo rano spomin na jasen Matevžev glas:

»Nikogar nisem varal ...«

Pa svet je še zmiraj tak kot poprej, trudno sonce sije skozi meglo, razmehčane poti spominjajo na zadnji dež, iz razoranih njiv dehti po sveži zemlji, nekdo kriči na živino in poka z bičem — nič se ni izpremenilo. V Marjetki ugasne omotica, bleda in negotova omahne v hišo. V srcu se je nekaj prelomilo, iz rane kaplja kri in zastruplja vse misli.

Ko prvič vidi Andreja, se mu zagleda v oči z vso močjo. Mož ostrmi, hoče jo nekaj vprašati, a se premisli in obrne.

Slutnja raste.

Vendar ni v njej več omotice, mrzla resnica jo je napolnila, hlad ji zre iz oči.

Iz kratkih besed in iz Andrejevega nemira je rasla slutnja v vedno jasnejše spoznanje. Vedno bolj jo je mučilo, zakaj se je oklenil prav nje. Ljubezen? Zdelo se ji je, da ne more verjeti. Hiša v Grapi je dala gospodinjo za Gornikov grunt. Odkod ta podoba? Zdaj šele se ji je zdelo vse nerazumljivo in težko. Tonče in Matevž sta se z vso pravico smejala. Pregledala sta vse s tisto preprostostjo, kot ga je polno življenje v Grapi in se jima je zdelo nekaj narobe. Ali za deklo? Težka resničnost je potrjevala misel, vendar ... Nekaj jo je motilo. Gorniki imajo svoja pota in svoje misli. Ljudje govore o treh, štirih dekletih, ki jih je Andrej varal. Dve sta gruntarski, na desettisoče bi prinesli. Andrej se samo smeje. Zdi se ji, da je njegov smeh tisto, ki skriva preteklost. Smeh pri vsakem dogodku, pri vsaki nezgodi. Še ko je voda poplavila dvorišče in kleti. Neka groza se skriva za tem smehom. Razločno čuti, da se za njim skriva slabotnost in neodločnost. Ljudje se čudijo in mislijo: Glejte, nobena stvar ga ne zbega! Znotraj je pa vse razbito, le skorja je še ostala, prisiljen smeh, ki odmeva na vse strani, da bi prepričal ljudi. Ko je hodil v Grapo, se je zmiraj smejal. Takrat ji je bilo prijetno. V Grapi je bilo tako malo smeha, mislila je, da je to radi strmih bregov, ki stiskajo ljudi, da jim vsaka vesela misel umre v prestrašen pogled ali v trpko besedo. Andrejev smeh je prinesel sonca, nikdar ni ugasnil, čeprav ni mogel omehčati ne očeta ne Tončeta, še manj pa Matevža. Ta smeh, smeh ... Marjetka se še bolj pogreza v bridke slutnje.

Nekoč se ne more vzdržati. S tresočim se glasom se je zarila vanj, kako je z govoricami.

»Beži, beži!« se je zasmejal. Razločno je čutila, da je njegov smeh tak, da bi morala pobledeti in se stresti od groze.

»Pa če je res?« je trepetala.

»Misliš?« je nenadoma ugasnil njegov smeh. Oči so mu zagorele, pogledal je vanjo, nato se obrnil. »In če prav bi bilo res, kaj to tebe briga? Prišla si iz Grape na grunt in molči!«

Marjetka je osupla strmela vanj. Videla je bled, čudno spačen obraz s trepetajočimi očmi. Udarilo jo je, da se ji je zameglilo pred očmi, sunkoma ji je omahnila glava.

»Andrej!«

Spet je čula tisti znani smeh, nato so se zaprla vrata, težki koraki so ugašali po stopnicah.

Morala je sesti.

Čez hrib je padala zadnja svetloba zahajajočega sonca in se odbijala v velikem ogledalu sredi sobe. Drugače je bila soba temna, tako temna da jo je obšel strah. Tema v Grapi je topla in domača, v tej hiši je mrzla, tuja. Ni mogla doumeti, kaj se ji je pravzaprav razjasnilo. Brez misli je pogledovala skozi okno, vas je gorela v soncu, vozovi so ropotali po cesti, po vrtovih se je budilo cvetje. Razveselila se je kot otrok.

»Glej no, kako bo lepo. Prav pred oknom bo cvetela češnja.«

Skušala je uganiti, če bo kmalu. Da, še dober teden in bo zadišalo. Čez polje se vije cesta, za Faro se umakne pod hrib in se ziblje čez klance. Tam gredo ljudje proti Grapi. Tudi v Grapi bo kmalu vse v cvetju.

Po glavi ji šumi. Nekaj jo strese, telo ji vztrepeta od hladnega spomina. Praznota, praznota ...

Nekje na dvorišču odmeva Andrejev smeh ...

Marjetka se zgrudi na posteljo, zakrije obraz z rokami in zaihti.

V sobi trepeta zadnja svetloba večernega sonca.

V Grapi je mir, v Grapi je pomlad. Zdaj pa zdaj preseka tišino Matevžev glas, ko kriči nad voli. Enolično vlečeta oralo. Tonče pomaga. Razgreta fanta orjeta bregove. Skopala sta jarke, voda ne bo več odnašala zemlje, odslej bo drugače. Tista misel, da je nekje v svetu napaka, ju še ni zapustila.

»Obrni, Tonče!«

Tonče obrača, Matevž dviga ročice.

»Dobro bo!«

»Dobro!«

Iz zemlje se dviga soparica. Puštalar in Petron stojita na koncu njive in si nekaj dopovedujeta.

V Grapo sije sonce.

Nihče ne pomisli na Poljano.

Mogoče Matevž. Zamišljene oči se večkrat dvignejo čez bregove.

»Hi, sivec!«

Matevž se upira z vso silo v ročice. Globoko, globoko bi rad zarezal, da bi se nekaj izpremenilo ...

IX.[uredi]

Če ni sonca v srcu, ga ni na nebu. Marjetka se je z muko obračala po kuhinji in sobah. Kamor je pogledala, je videla zlobne obraze, vsaj zdelo se ji je tako. Stara gospodinja jo je merila s sivimi očmi, opazovala vsak njen gib in zdaj pa zdaj odkimavala z glavo.

»Vse drugače, vse drugače,« je nezadovoljno mrmrala.

»Kaj sem vam storila?« je obstala Marjetka in bruhnila v jok.

»No, no,« je trepetaje vstajala starka. »Saj ni nič posebnega. Tega mi vendar ne moreš prepovedati, da bi govorila, ne?«

»Zmeraj prežite name!« je odkrivala mlada.

»No, no, no!« se je pomikala starka iz kuhinje. »Prav treba ti je tuliti, vsa vas te bo slišala.«

Ko je videla Marjetka, da je sama v temačni kuhinji, je sedla k ognjišču in pustila, da so se ji razlile solze, kakor je hotelo srce. Tiste sanje o lepih dneh in o poljanski zemlji, ki so jo tolažile ob Andreju v Grapi, so nenadoma splahnele, ostal je samo še trepet, pričakovanje nečesa bridkega. Vsakega koraka se je bala. Če se je ustavil voz pred hišo, jo je obšlo, da prihaja nekaj strahotnega, če so se kje odprla vrata, se je stresla. Nerazločna stena je ležala med njo in svetom. S kom bi se pogovorila, komu bi povedala vso težo, ki jo razjeda. Prešla je vse ljudi, a ni našla nikogar. Sama, prav sama je, nikogar ni pri njej. In vsega se boji, stare gospodinje, gospodarja s prežečimi očmi, poslov, ki ne ubogajo, ki se godrnjaje obračajo, kadar kaj ukaže. Najbolj pa Andreja. Pravzaprav njegovega smeha. Vsi ti veliki prostori so polni širokega smeha, takega, ki vzbuja grozo in davi človeka. Še polje tam zunaj ni tako kot drugod. Niti sosedje je ne priznavajo. Ko jo vidijo, se naslonijo na orodje, spogledajo se in zastrmijo za njo.

»Ta je torej tista. Kaj pa išče na teh njivah? Od nekdaj so že Gornikove, kako, da Graparska ukazuje na njih?«

Da, to je tisto! Graparji bi se ne smeli premekniti iz Grape. Pa kaj ni služil Matevž prav pri tej hiši? Nihče ne spregovori o njem. Tu hitro pozabijo na ljudi, vajeni so izprememb. Graparska! Kaj ji ni tudi Andrej zalučal tako besedo? Z revno preprostostjo spozna, da je v tem kamen spotike. Graparska! Prišla je za deklo, zato so tako uredili, zato so izbrali njo.

Ali bi vprašala? Koga?

Puste stene bi ji odgovarjale.

Zmeraj bolj čuti, da je sama. Posli se ji izogibljejo, zdaj pa zdaj razloči zasmehljivo opazko, zloben smeh. Umika se, da bi ne bila komu v napotje. Oče in mati godrnjata po svoji navadi, Andrej priropota v mraku, vpraša po večerji, nato spet izgine.

»Kod hodi?« jo skrbi.

»Andrej ima delo,« odgovarja stari.

Delo!

Skoraj vsak večer se vrne vinjen ob desetih, enajstih.

Kakšno delo?

»No, to je treba pač razumeti,« razlaga starec. »Naša hiša je tako rekoč med najboljšimi v fari. Zdaj iščejo novega župana. Čemu ne bi poiskali Andreja? Ali mu ne privoščiš tega?«

Marjetka je osupnila. Vse bi razumela, tega ni mogla. Saj je vendar Andrej dovolj pameten. Tako visoko ne more in ne sme segati.

»Da, da, hudo možu, ki ga žena ne razume,« je pritrdila stara Gornikovka.

Marjetka se je sklonila pod udarcem in pobledila. Ničesar ni odgovorila. V duhu je preletela vse dni, kje je njena napaka. Premislila je vse besede, ničesar ni našla. Po dolgem času se je obrnila:

»Kako, da ga ne razumem?«

Spogledali sta se s starko.

Nobena ni povesila oči.

»To se le tako reče,« je pomagal s trudnim glasom Gornik. »Saj ni treba tako tehtati vsake besede. Strašno si občutljiva. Ko bi vedela, koliko sem jih preslišal, kar sem živ! Pa kaj to! Človek ne sme vsega vzeti za zlo.«

»Ne sme, ne sme!« je trepetala Marjetka.

*

Sredi popoldneva je šla preko dvorišča. Kakor v omotici je iskala poti do svinjaka. Obstala je pri živalih, gledala jih in jih blagrovala za srečo. Ko se je vračala, jo je presenetil smeh pred hlevom. Obe dekli sta se skušali izmuzniti v hlev. Ni mogla strpeti, spustila je posodo na tla in stopila bliže.

»Kaj mi hočete?« je dejala s hripavim glasom.

Dvoje nerodnih obrazov je zastrmelo vanjo. Videla je skozi umikajoče se oči prav do dna srca. Sovraštvo? Zasmeh?

»Čemu se smejete?« je ponovila in obraz ji je pobledel.

»No, smejati se bomo vendar smeli,« je dejala starejša izmed dekel izzivalno.

»Meni ne!« je kriknila Marjetka.

»Kaj pa je!« se je oglasil tik za njenim hrbtom stari Gornik. Naslonjen na palico je prihajal po dvorišču, sledil mu je star pes. Marjetka je hotela razložiti, a je spoznala po obrazih, da jo vsi gledajo neprijazno, vzdihnila je in stopila po posodo, ki jo je prej spustila na tla.

Dekla je pa hinavsko razložila:

»Oh, pri tej hiši bi se še smejati ne smela več. Odkar je prišla mlada, je povsod sama puščoba.«

»Prav res!« sta pritrdila zamolklo hlapec in druga dekla.

»Delat!« je zakričal starec in dvignil palico.

Potem je stopil za Marjetko.

»Čemu se jim nastavljaš in iščeš prepira?«

Ni se ji zdelo vredno, da bi se branila.

Pri večerji je znova zadela ob sovražne oči. Zganila se je in zaropotala s skledo, ko jo je postavila na mizo.

»Uh, kako smo nataknjeni!«

»Molčite!« se je zasukala Marjetka.

»Glej no, glej!«

Presenečena je strmela v zasmehljive oči. Ozrla se je po materi in očetu, kakor bi iskala pomoči. Sedela sta pri peči in molčala, kot bi se nič ne zgodilo. Naslonila se je na vrata in vsa vroča čakala. Drgetala je od razburjenja.

»Kaj nas zijaš? Večerjo!« je zaklicala znova dekla.

»No, no!« se je vmešal stari.

Drugega nič.

Marjetka je stisnila ustnice in sunkoma sedla k peči.

»Kdo pa prav za prav ukazuje pri tej hiši?« ji je ušlo skoraj s krikom: »Jaz ali vi?«

Tišina je legla v sobo. Starinska ura je enakomerno tiktakala. Na dvorišču je otožno zavijal pes.

»Kdo ukazuje?« je ponovila hripavo.

Počasi se je dvignil stari Gornik.

»Kaj se bomo prepirali«, je dejal počasi in popravljal pipo, »posebno zdaj, ko ni Andreja doma. Saj ni nič posebnega, a se lahko vse sprevrže. Marjetka, pojdi gor!«

Pogledala je vse po vrsti, videla je same mrzle obraze, povesila je glavo, vzdignila se in odšla.

Na stopnicah se je ustavila. Zdelo se ji je, da sliši za seboj zamolkel smeh ...

Pohitela je in ko je bila sama v sobi, se ji je zdelo, da je ostalo vse hudo nekje daleč za njo. Oddahnila se je in prižgala luč. Ko je zapljuskala po sobi svetloba, se je obrnila k ogledalu. Zganila se je. Čutila je neznansko slabost, noge so jo same zanesle k postelji. Tedaj se je zbudila v njej tista čudno lepa misel, ki je podzavestno kljuvala v njej že nekaj dni.

»Hvala Bogu, zdaj se bo vse pozabilo!«

Začela je premišljevati, če bo res. Dihala je hitreje, celo nasmehnila se je. Da, res bo. Če bo deček, naj bo Andrej. Sama ni vedela, zakaj je najprej zahrepenela po imenu Andrej ... To bo za spravo. Toliko se je že naplelo gorja, da ga ne more več nositi. Morala bi zbežati. Svet je velik, a zanjo bi ne bilo ceste, razen k domu v Grapo. Sprava, sprava. Neznana sladkost jo je obdajala. Morda so hlapec in dekli kar tako govorili. Trudni so in kipi nezadovoljstvo iz njih. Zemlja jih ubija. Gornik govori z veseljem, kako je garal do desetih zvečer. Delal je na svojem. Posli ne razumejo tega. Mrtvo gledajo po vremenu in se ne ganejo, ko pobija toča. Treba je imeti dom. Ali ga ima? Prav pred nekaj minutami je spoznala, da ji vsega manjka.

»To še vse pride!« se je tolažila, a v srcu ji je plalo: »Besede! Čemu si lažeš? Zaradi nenadne misli na otroka hočeš vse zavreči! Pomisli!«

Res je pomislila. Toda kot nekoč v Grapi, so ji tudi zdaj rasle sanje nekam v jutrišnje dni. Pestovala bo dete, Andrej bo pozabil na vse in bo mir v hiši, neka toplota, ki je zdaj ni. Mir, mir! Hudo je, kadar se morajo umikati oči očem. Skušala si je dopovedati, da se bo vse izboljšalo. Saj nazaj ne more več, ustvariti mora dom, da se bodo zbirali okoli nje, ne ona okoli drugih. Andreju pa odpustiti. Čas prinaša pozabljenje.

Če bo deklica, bo še lepše. Vendar Andreju ne bo všeč. Vseeno je. Razveselil se bo, ne bo več tak kot doslej.

V tihe misli o otroku se je ves čas mešala bolečina o ponižanju pred posli. Skušala jo je utajiti, opravičiti, a se ji je zdelo, da pokriva ogenj s slamo. Gori, gori, ne more ugasniti. Če bi vsaj Andrej prišel ...

Ni ga. Mrak raste v večer, zvezde se razpenjajo čez nebo, moža še ni. Veter buči mimo oken. Za trenutek pomisli, da bi šla v kuhinjo, precej dela imajo. Hoče že vstati, a jo bolečina potlači spet na posteljo. Nikamor ne gre. V razdvojenosti posluhne. Iz kuhinje odmevajo glasovi.

»Pojo«, jo obide.

Enolična zategnjena pesem pljusne do njene sobe, ko nekdo odpre vrata.

»Nocoj, ko mene ni!« spozna trepetajoča.

Spet bi rada vstala, spet se umakne. Razbila bi pesem. Naj pojo, vsaj ta večer. Vpričo nje bi ne peli. Bila bi jim v napotje.

Potem leže v hišo spet tišina. Ura na nočni omarici pritajeno meri čas. Zdaj bi že moral priti. Nekje se je zakasnil ali ga pa sploh ne bo.

»Toliko bi mu povedala!«

Pa saj ve, da je vse skupaj le želja. Ničesar mu ne bo povedala, še kar jo bo vprašal, bo prikrila.

Pri Fari bije ura. Vetrovi nosijo udarce zvonov na vse strani. Andreja ni.

»Ne bo ga«, se uda v praznoto.

Zdaj pri luči se ji zdijo te poslikane stene prijaznejše, bolj domače. Mogoče bi bile tudi podnevi, če bi se uprlo vanje sonce z vso močjo. A sonce je predaleč. Kakor bi se izogibalo te visoke hiše.

Ostati mora in živeti. Vse ceste so zaprte, nazaj ni mogoče. Za večno je privezana. Torej!

Nenadoma jo obide pogum, dobro razloči, kako ji plapola kri po žilah, stisne ustnice in se sunkoma dvigne.

»Kar v kuhinjo stopim, kot bi se nič ne zgodilo. Saj sem vendar gospodinja.«

S toplim smehljajem na ustnicah stopi do vrat, ko jih pa odpre, vzvalovi spet iz kuhinje tista zategnjena pobožna pesem.

»Pojejo«, se ustavi. Nekaj časa čisto mirno posluša, nato počasi in previdno zapre vrata in se vrne k postelji. Tiho sede nanjo in nepremično zre v steno.

Dobro razume, da ji nečesa manjka ...

*

Andrej je prišel šele drugo jutro. Nekaj časa je oklevala, nato mu je vse razložila. Vse, tisto o ponižanju in nazadnje čisto narahlo še o otroku.

Malomarno jo je poslušal. Ko je končala, je zamahnil z roko in se nasmejal.

»Kaj se vznemirjaš? Saj ni vredno. To vendar ni nič posebnega.«

Ni ga razumela, kaj je mislil. Spomnila se je, da ji je stari Gornik povedal skoraj ravno tako. Osupla je čakala, da ji bo kaj pojasnil. Ni se zmenil zanjo, trudno je odgovarjal očetu, nato se je odpravil spat.

Vse bolečine so se ji zopet vzdramile in napolnile srce do vrha.

*

V jasnem popoldnevu je pripekalo sonce, da so ljudje iskali sence.

»Zgodaj je začelo«, je godrnjal Gornik.

Marjetka ni čutila sonca. Bridka vročina ji je palila telo ves dan, kamor je stopila, jo je spremljala zavest neurejenosti in nemira. Andrej se ji je umikal. Zakaj? Sprava, tiha sreča, ki je sanjala o njej, se je spet odmeknila nekam daleč. Ob takih trenutkih ji je stopila živo pred oči Grapa z mirom in zadovoljstvom. Zdajle delajo. Matevž in Tonče se mučita po ves dan, resna sta, da bi jima motile delo kake sanje, jima še na misel ne pride. Kvečjemu Tončetova enolična beseda, da je nekaj narobe ...

Marjetka dela. Težke misli izginjajo, pa spet rastejo.

Nenadoma jo zruši smeh na dvorišču.

Andrej!

Vsa zagori, v trenutku je zunaj. Močna svetloba jo oslepi, potem se razgleda. Pred hlevom stojita Andrej in dekla Franca. Smejeta se, Andrej jo drži za roke in ji nekaj pripoveduje. Marjetko presune, nasloni se na podboje vrat in čaka. Počasi se onadva zavesta, Andrej se obrne in spusti dekline roke. Namrši se, napravi nekaj korakov in zareži:

»Kaj zijaš!«

Marjetka se zgane. Bledo lice se ji čudno sveti, ustnice ji trepetajo.

»Moj Bog, moj Bog!«

»Nimaš nič dela?« se ji približa mož.

Kot bi se zbudila iz sanj, ga pogleda z očmi, polnimi solz. Andreju se ukrivi hrbet, tiho se obrne in krene proti kozolcu. Tiho gleda za njim.

Dekla se še zmeraj smeje.

»Kaj se smeješ?« plane iz gospodinje.

»Saj ni bilo nič hudega!« plane jedko iz dekle. »Pri miru naj me pusti. Prej bi ga lahko imela kot vi!«

Marjetki izgine zadnja kaplja krvi iz lica, nekaj časa strmi po dvorišču. Zdi se ji, da se ves svet ziblje, hlev se je nagnil, vsak čas se bo zrušil. Sama ne ve, kako omahne v kuhinjo. V kuhinji je hlad. Neznanska utrujenost ji mrtviči telo. Težko sope, srce ji bije nerazločno. Zdaj razume vse. Vse se ziblje okoli nje, vedar je vse jasno, tako jasno, da vidi do zadnjega kotička srca, do poslednje skrivnosti.

»Zdaj bi rada umrla«, jo obide mehkoba. »Nikomur več bi ne bila v napotje, pozabili bi name in življenje bi teklo kot doslej.«

Res bi bilo najboljše. Ali naj vstane in zakriči? Vsa hiša se bo zbudila, spogledali se bodo, češ, kaj se je prav za prav zgodilo, nazadnje jim bo vse smešno, saj ni nič posebnega. Da, nič posebnega ni to.

Mora se umakniti. Proč, proč!

Bleda se dvigne, pusti delo in se odpravi v sobo. Na stopnicah posluhne. Nekdo je prišel v kuhinjo in pospravlja posodo.

»Marjetka!«

Dobro pozna Andrejev glas. Zdrzne se in skoči v sobo ter se zaklene.

»Marjetka!«

Trdovratno molči. Koraki se bližajo, pa spet ugašajo, nato nekdo zapre kuhinjska vrata. Zdaj bo mir.

Trudna in bolna se zruši na posteljo, zarije obraz v blazine ter jih moči s solzami.

Zunaj sije sonce, drevje diši v cvetju, ljudje se smehljajo, kakor bi se nič ne zgodilo ...

*

Proti deseti uri jo spet vzdramijo koraki. Dvigne se in strmi v vrata. Koraki se približajo, nekdo hoče odpreti vrata.

»Kdo je?«

»Odpri!« zakriči Andrej.

Počasi stopa k vratom in jih odklene.

»Pred kom se zaklepaš? Pred menoj?« zahrumi Andrej, ko vstopi.

Mirno ga pogleda, bleda in tresoča se, nato se obrne in ga pusti pri vratih. Tiho sede na posteljo in čaka.

»No, kaj ti je?« mrmra mož, zapre vrata in napravi nekaj korakov. Neka težka stvar ga vendarle moti. Razločno čuti, da se ne more več smejati, bolj in bolj ga tlači spoznanje, da ne more kar tako preko vsega.

Marjetka ga gleda z mirnimi očmi.

»Ne razumem te,« pravi tiho.

»Nič hudega se ni zgodilo, kaj se zaganjaš vame?«

Andrej ne ve, odkod raste v njem nemir. Glas se mu trese, telo mu trepeta.

»Nič hudega? Samo to mi moreš povedati? Zakaj se ne smeješ? Tako primerno bi bilo, da bi se glasno zasmejal. Saj se znaš.«

Andrej stopi prav do nje, zagrebe se v njene oči in počasi izpregovori:

»Kaj mi hočeš?«

»Da začneš drugače,« govori tiho Marjetka. »Po vseh vaseh hodiš, ljudje marsikaj govore, doma ostani in delaj.«

»Ti!« se sključi mož. Obraz mu zardeva pa spet bledi. Nečesa ne more razumeti. Nenadoma se vzravna in stopi na drugi konec sobe.

»Da govorijo? Kaj govorijo?«

»Marsikaj. Saj si zmeraj med njimi, lahko bi kaj slišal.«

Andreju spreleti ustnice rahel nasmeh. Obraz se mu nenadoma spači, z močno roko si popravi lase ter vzklikne:

»Pa kaj vse to! Naj govorijo, kar hočejo. Nikogar se ne bojim. Čemu tudi? In ti, ti! Tebi je všeč, da me lahko vznemirjaš. Molči in delaj! Odkod si, kaj si prinesla? Molči!«

Glas mu je rastel, pri zadnjih besedah je udaril s pestjo po mizici, da se je stresla. Mala vaza na njej se je prevrnila, zakotalila se in padla na tla ter se razbila. Obstal je za trenutek ter zastrmel v ostanke.

»Vse boš razbil!« je dahnila Marjetka.

»Kaj te briga? Vse lahko razbijem in moraš molčati, molčati!«

Mrak je legel v sobo. Petrolejka je drhtela, Marjetki se je meglilo pred očmi, napolnjenimi s solzami.

»Ne morem več, ne morem!« je kričalo v njej. Ni se mogla več vzdržati, zaihtela je na ves glas.

»Kaj tuliš?« je zamrmral Andrej.

Mrzlo je hodil od vrat do oken, nevolja je rasla v njem. Te težke stene tlačijo človeka, treba je bežati. Zdi se mu, da ga od vseh strani tiščijo težke misli, nikamor se ne more umakniti, nikamor.

»Prekleto!« zamrmra.

Smeh je umrl. Ozre se po jokajoči ženi, pograbi klobuk in zbeži.

»Andrej!« krikne Marjetka.

Prepozno. Težki koraki ugašajo na stopnicah.

Odšel je.

Marjetka je ostala sama, sama. Počasi so ji solze ugasnile, velike oči so ji zastrmele v umirajočo petrolejko.

Kje je pot iz tega gorja?

*

Čez hribe se je prisvetilo jutro.

Marjetka se je vzdignila iz omotice, globoko vzdihnila in se začela pripravljati.

Čez pol ure so zaškripala vrata Gornikove hiše. Na dvorišče je stopila Marjetka s culo v roki. Velik pes se ji je približal in se vzpel po njej.

»Priden, Karo, priden!« ga je pobožala. Pes je prijazno pomahal z repom, nato se je napotil čez dvorišče proti skednju. »Zbogom!« je dahnila Marjetka in stopila na cesto. Na vzhodu je raslo izza oblakov sonce. Pri Fari je bila ura. Marjetka je štela.

»Pol petih. Čez dobro uro bom doma.« Nato se napoti za vasjo proti Grapi ...

X.[uredi]

Cesta proti Studencu se je zableščala v prvem soncu; posvetilo je skozi mrenaste oblake in raztegnilo pot, da ni bila več kot včeraj. Marjetki se je zdelo, da je res drugačna. Noge so ji omahovale, bila je trudna, rada bi se ustavila in sedla kraj pota. Pa spomnila se je, da pridejo mimo ljudje. Videli bi jo, tudi pozdravili bi jo, mislili bi pa svoje. Na križpotju pred vasjo je obstala. Na levo? Na desno? Na levi bi šla za vasjo, samotna steza bi jo pomirila, trepet v očeh in v obrazu bi ugasnil. Ta trenutek je zagledala starko, ki je prihajala od leve strani. »Bogatajka!« se je zdrznila, ko jo je spoznala. Odločila se je in zavila na desno skozi vas. Hitela je, da bi je Bogatajka ne spoznala. Pehala se je v kratek klanec pred prvimi hišami. Prav sredi klanca je srečala voznika. Ni ga poznala. Bil je mlad fant, zaspano je gledal pred se, zdaj pa zdaj je zamahnil z bičem in malomarno stopal poleg konj. Povesila je glavo in se mu umaknila na drugo stran ceste.

Pred prvo hišo je stal cerkovnik Martin.

»Kam pa, deklič?« je zakričal.

»Daleč!« je odvrnila s stisnjenimi zobmi.

»Star je, ne pozna me,« se je oddahnila. Nekako omotična je hitela po vasi. Široka cesta se je razgrinjala na obe strani in se izpreminjala v velika dvorišča. Slišala je kričanje živali in govorjenje ljudi, videla pa ni nikogar. Podvizala se je, da bi imela vas čimprej za seboj. Takrat ji je nekje za hrbtom vztrepetal zvon in se oglasil z visokim klicem.

»Pet!« se je zganila.

Pustila je za seboj zadnje hiše. Cesta se je dvignila in se vila po rebri. Ozrla se je. Daleč tam zadaj je videla Poljano. Hiš ni razločila, zagrnjene so bile v neko meglo.

»Kam pa prav za prav grem?« se je začudila.

Ustavila se je in globoko dihala. Neizrečena trudnost jo je obhajala.

»Sedla bi,« jo je obšlo.

Preden se je odločila, je že sedela na obcestnem kamnu. Pod cesto je visela zemlja k polju, po pustem bregu je sem in tja rastlo brinje ali kaka lesnika. Tam spodaj so pa dehtela polja, lepo urejene njive so se smehljale ljudem. Onstran doline so spet rasli bregovi v hribe, pokrite z gozdom in grmovjem.

»Kam pa prav za prav grem?« je gledala Marjetka topo v pokrajino pod seboj. Da, na Poljani je bilo vse tako preprosto. Sklenila je, vzdignila se in šla. Zdelo se ji je, da drugače ni mogoče. Zdaj jo je že obhajal strah. Ali ni nekje v tem napaka?

Tam čez hrib, iz Grape menda, so se vzdignile ptice in s hripavimi klici splavale čez dolino. Zrla je za njimi, dokler niso izginile v gozdovih.

»Domov grem,« si je šepetala, »to se zdaj ne da več izpremeniti. Zgodilo se je in ne morem nazaj. Sama ne.«

Trdno odločena, da se nikjer več ne ustavi, se je vzdignila in se napotila po cesti. Tam od Javorščic je odmeval ropot voz. Izza drevja so se pokazali vozovi, naloženi z rumenim lesom. Vozniki so pokali z biči, da je odmevalo čez dolino. Rdečelični in zdravi so se smejali, žvižgali in peli. Marjetka se jim je hotela ogniti, a ni mogla nikamor, nad cesto je bil breg, pod cesto breg.

»Saj me ne poznajo«, si je dejala in si potegnila ruto čez oči. Ni se ozrla vanje, mrtvo je strmela čez dolino, ko so ropotali mimo nje. Kot v sanjah je čula opazko:

»Graparska je, a zdi se mi, da bi morala biti na Poljani. Vrag vedi, kaj jo nosi tod.«

Zardela je in stisnila zobe. Pospešila je korak in je odnehala šele, ko je ropotanje ugasnilo nekje daleč za njo.

Cesta se je vila pod hribom, venomer se je ozirala čez dolino. Zdelo se ji je, da se Poljana zmeraj bolj jasni. Kmalu jo bodo pogrešili. Saj se ni izgubila, vedeli bodo, kam je šla.

»Kje je?« bo kričal Andrej.

Dekle se bodo smejale. Potem bo prišel kdo in sporočil:

»Davi sem jo videl, proti domu je šla.«

»Ah, da, da,« se bo umiril Andrej. »Saj sva se prav za prav zmenila, naj stopi malo v Grapo. Prav je, prav.«

Pa to bo govoril le radi tujih ljudi, na skrivaj bo pa škrtal z zobmi in preklinjal ...

»Grapa!« se je zganila, ko je zagledala znano pot pod cesto. V kotlini je ležala vas. Zdelo se ji je, da še spi v temi. Saj je še zgodaj. Ne, vstali so že. Razločno vidi, kako hodi pred domačo hišo nekdo sem in tja.

Ko stopi po poti navzdol, ugasnejo zadnji zvonovi po hribih, ki so peli peto uro. Zazdi se ji, da je obenem z njimi ugasnila vsa pesem, ki jo je motila onstran hriba, nekako sproščena stopa po poti, le zdaj pa zdaj jo prešine misel na Andreja. Jutranja vedrina jo je potešila, ves čas se ji mota pred očmi vprašanje, zakaj je prav za prav odšla s Poljane. S težavo tlači nemir nekam na dno, ogleduje se, da bi našla oporo in se česa oveselila. Ničesar ne najde.

Sklonjena in bleda hiti mimo Puštalarjeve hiše. Zdi se ji, da je nekdo stopil na prag in gleda za njo, a se ne upa ozreti.

Domača hiša. Tiho odpre vrata.

»Ježeš!« se ustavi stari Petron.

»Nič, nič«, hiti Marjetka, »samo malo sem prišla pogledat.«

Osupel gleda starec za njo.

*

Marjetka je doma. Zdi se ji, da je preživela pol leta v nekih blodnih sanjah, zdaj je pa spet ozdravela. Dom je lep. In tih. Ljudje se ne umikajo drug drugemu, premalo jih je. Grapa je tako mirna, naj se zgodi karkoli, ničesar je ne bo zmotilo. Življenje teče po veliki cesti nad vasjo, ne ozre se v Grapo, Grapa je predaleč od vsega. In Marjetka misli, da je prav tako. Zdaj ima, kar je hotela, tisti prečudni mir in tišino. V prvih trenutkih se počuti srečno, prosto vsega hudega. Celo zapela bi, tako jo razvedri toplo sonce, no, med prijetne misli se vendarle počasi pomikajo podobe o zadnjih mesecih.

Kuha na domačem ognjišču, misli pa na Poljano. Pogrinja mizo, oče in brat strmita molče vanjo, zraven pa preudarja, kaj delajo pri Gornikovih. Kosilo ji ne gre v slast. Nečesa ne more pozabiti, čeprav hoče in stiska zobe. Ne da se. Vas je prav taka še kot prejšnje dni, nič se ni izpremenila. Simček nekaj pokašljuje, kadar pride mimo, trmasto pripoveduje, da se je že naveličal tega sveta. Drugače nič novega. Kar tako mimogrede posluša, oči ji pa begajo proti Poljani. Ničesar ne vidi, hrib nad vasjo zakriva pol sveta. Ne oče ne brat ne vesta, čemu je prišla. Ali pa slutita. Oče najbrže. Star in siv jo opazuje izza mize in dozdeva se ji, da jo bo zdaj pa zdaj nekaj vprašal. Kaj je prav za prav storila? Kakor se ji je zdelo med potjo vse razumljivo, obstaja zdaj pri vsaki stvari. Ali je bilo potrebno? Oče pripoveduje, kaj bodo delali, Tonče pritrjuje z zamolklim glasom. Zdi se ji, da je ne poznata več. Ko jo gledata, sta tiha, mračna, kakor bi prišla v hišo tujka. Doma ni kot drugod. Odšla je in je ne poznajo več. Grapa leži nekje daleč onstran tega sveta. Oh, tak dom!

Vendar je vse okoli hiše kot poprej. Mogoče pa gleda z drugačnimi očmi. Ko se ustavi pred hlevom in se ozre po ozki dolinici, ji pride prvič na misel kako je Grapa tesna, tako tesna, da se ne da dihati. Komaj jo obide misel, že razločno čuti neko težo v prsih, neko utrujenost, jasne oči se ji skalijo, povsod vidi same skale, težko razdrapano pot proti cesti, tri hiše s slamnatimi strehami in tesnimi okenci, da, in še oče, ki se prikaže na pragu, je ves sključen, kot bi ga tlačila zemlja krog njega.

XI.[uredi]

Do jutra je na vsak način ostala. Prečuta noč jo je izmučila, lice ji je še bolj pobledelo. Takoj po peti je vstala in šla kuhat. Oče in brat sta jo slišala in v obeh je bila ista misel, če se ne bodo zdajle odprla vrata in bo kar tako odšla, čeprav brez slovesa. No, nič se ni zgodilo, vrata niso zaškripala, Marjetka je ropotala v kuhinji. Nekam nemirna sta vstala. Pravzaprav je to prijetno, če se zbudiš in najdeš že kuhano, a zdaj nista pomislila na prijetnosti.

Po zajtrku si je Petron obrisal brke ter počasi povedal:

»Tak, kako bo zdaj? Ali se kaj kmalu vrneš ali boš kar doma ostala? Sramota za hišo, čeprav smo v Grapi.«

Marjetki je še tisto malo krvi, kar je je imela, izginilo z lica. Stresla se je in polglasno dejala:

»Kaj se niti za hip ne smem ustaviti doma?«

»Kdo to pravi? Pa saj te že pol leta ni bilo. Seveda, kdor se zarije v tisto prekleto Poljano, pozabi na Grapo«, je vzkipel Tonče, ki je že mislil oditi, a se je s praga vrnil.

»Kam sem se zarila? Saj mislim zmeraj samo na dom ...«

Brat je skomignil z rameni in prižgal smrdljivo cigareto.

Spet se je stresla. Vse preživete bridke ure so blisnile mimo nje, a prav zdaj se ji je zazdelo vse prestano trpljenje tako malenkostno, da ji je zaklenilo usta in je komaj razložila:

»Ne morem živeti. Takšnega življenja nisem pričakovala. Grizejo me. Poginila bom, če ostanem. Andrej hodi z drugimi, vsi mi pravijo tako. Poginila bom ...«

»Hm«, je vzdihnil oče in se zagledal v tla. Nekaj časa sta s sinom molčala. Seveda, prav tako je, kakor sta si mislila. Potem se je zbudil Tonče in mrzlo razjasnil.

»Tudi doma boš poginila. Nobenega razločka ni. Takih bolezni ne znamo zdraviti v Grapi. Ne rečem, da bi ravno ne bilo kruha, saj znaš delati. Preden si odšla, smo tudi prestajali. Samo odloči se, kakor bo tebi prav.«

Tonče je govoril čudno mirno, videla je, da je hotel povedati nekaj povsem drugega, a se je branil.

»Prav res,« je ponovil tudi oče, »odloči se, da bomo vedeli.«

Marjetka ni mogla odgovoriti. Od včeraj zjutraj je rasla v njej upornost pa spet plahnela. Prestrašila bom Andreja, jo je zdaj pa zdaj spreletelo. Trenutek pozneje se je že zavedla, kako smešno je vse skupaj. In zdaj naj bi se vrnila. Nerazločna tema ji je zapirala pot. Tolažila je samo sebe, da še ni vsega do konca premislila. Marsikaj ji še ni jasno. Na drugi strani se je spet bala Grape. Lepo je doma, a zmeraj bolj je spoznavala, da se je nekaj izpremenilo. Ljudje? Bog ve. Zemlja? Ni mogoče, taka je kot lansko leto. Morda ona sama? Nekdo gotovo.

Oče in brat sta čakala.

»Bom še premislila«, je rekla čez nekaj časa.

Tonče je hotel reči nekaj ostrega, a ga je prehitel Petron.

»Tu ni treba ničesar premišljati. Si kriv? Sem — nisem. Preveč govorjenja! Ali pojdi in še danes pozabi, da si zbežala ali pa ostani za večno in se ne vračaj.«

Starec je govoril živo, nekoliko jezno. Petronova je, bodo rekli ljudje. Vraga, zmeraj bo moral preklinjati. Sam greh, sam greh, kakor da že drugačnega ni dosti. Marjetka je molčala! Gledal jo je, skoraj mu je bilo žal zanjo. Mar bi ostala doma. No, zdaj se ne da več ničesar izpremeniti. Ostal je samo še Tonče.

Tedaj se je zbudila Marjetka iz misli:

»Kako naj se odločim, ko ne vem, kam pravzaprav spadam? Tiščite me na Poljano. Dobro, pojdem. Saj sem že bila tam. Popolnoma drugačen svet je za hribom, ni takih bregov in tudi ljudje niso taki kot vi. Zbogom, Grapa! Čeprav poginem! Ne vem, zakaj naj se umaknem. Zaradi sramote, da boste lahko pogledali vsakomur v oči, ko jaz ne bom mogla. Pojdem, pojdem!«

Bleda in trepetajoča je hitela zavezovati ruto, hotela je v izbo, a jo je ustavil Petron.

»Kakšna burja si! Zdaj se ne da več popraviti, moraš oditi. To bi bilo treba premisliti, preden si odšla na Poljano. Sem in tja pa ni mogoče hoditi: ali si na Poljani — ali si v Grapi. Oboje je nemogoče. Ne rečem, da ni hudo, ko te ne vidim, a počasi boš že sprevidela, da je prav. Vsak človek ima svojo pot, umakniti se ne moreš, udaj se v voljo božjo in hodi, kamor ti je treba.«

»Torej moram oditi«, zamrmra dekle.

»Če bi imeli zadosti zemlje, bi prav za prav lahko ostala,« je zamišljeno pripomnil Tonče.

»Kaj ima zemlja s tem opraviti?« se je vmešal Petron.

»Seveda, v tem je napaka!« je vzkipel fant. »Iz tega raste vse. Saj vidite, kako živite? Ali ne garate dovolj?«

Oče je zmajal z glavo.

»Ti si živa napaka. Cel mesec nisi bil že v cerkvi. Gostilna pa Matevž! Noben človek te ne zna potolažiti, Boga pa nočeš poslušati. Le ne izgovarjaj se! Vse mi prinesejo na ušesa. In tudi sam se izdajaš!«

Starec se je razburil, odložil je pipo in vstal. Razkuštrani sivi lasje so mu zlezli na oči. Otresel se jih je, napravil nekaj korakov, se ustavil pred Marjetko ter bruhnil:

»Kaj imam sina in hčer? Sin prevrača postave, ne posluša ne moje ne božje besede, hči mi dela sramoto! Kaj sem to zaslužil?«

Marjetka je zaihtela, Tonče se je nasmehnil:

»Ničesar nisem še prevrnil. Vse stoji tako trdno. Seveda, ko mislite, da se ne sme nič izpremeniti. Vam je vseeno. Šestdeset let ste trpeli, navadili ste se vsega. Jaz pa nočem toliko časa trpeti, nočem. Že poleti me skrbi zima. Zakaj bi ravno Graparji imeli ozko?«

»Potrpeti je treba«, je trdo odločil Petron.

Težek mrak je legel na vse tri. Zunaj se je budilo jutro, nekje blizu je lajal Puštalarjev pesek. Svež zrak je pihljal vsem trem v obraze, a se niso zganili.

»Zemlje, zemlje nam manjka!« je trdovratno vztrajal Tonče in malomarno puhal dim skozi odprto okno.

Marjetka ni čula, kaj je z zemljo. Da, njo je pravzaprav zemlja pognala na Poljano, čemu se je vrnila?

Mimo hiše so zaropotali po kameniti poti koraki:

»Kam greš, Matevž?« je zakričal Tonče skozi okno.

Fant je nekaj nerazločno odgovoril, nato se je približal hiši. Naslonil se je na okno in pogledal v hišo. Veselo je pokimal staremu Petronu, ko je pa uzrl Marjetko, se je zganil in mrzlo pozdravil:

»Dobro jutro!«

»Pravdamo se!« je razložil Tonče.

»Fanta si mi pokvaril«, se je vzdignil starec. »Ne vem, kaj vaju je zmotilo. Napaka, napaka, Bog znaj, koliko je na svetu napak, a zato še ni treba kričati na ves glas. Potrpimo!«

»Saj ne kričiva«, je mrtvo jeknil Matevž.

»No, godrnjata venomer. Ne vem, kje imam sina, kje hčer. Prekleti svet, vse se izpridi.«

Matevževe oči so obstale na Marjetki. Žena jih je čutila, obrnila se je in pogledala fantu v obraz. Nič se ni izpremenil. Pač, nekaj starejši se ji je zdel. Gledala ga je mirno, kakor bi opazovala čisto tujega človeka. Njegove oči so bile mrzle, Bog ve, kaj je mislil prav tisti trenutek. Dolgo se je bala tega srečanja, zdaj je vedela, da je vse nekdanje življenje umrlo, nikdar več se ne bo vrnilo.

»Bog ve, zakaj je to dobro«, je rekel Matevž nekoliko zasmehljivo.

»Misliš?« se je ustavil starec in se zazrl dvomljivo vanj. »No, da,« je nadaljeval nato mirneje, »nekoč sem napravil napako, vsi skupaj smo jo napravili. Če bi Marjetka ostala v Grapi, bi mi bilo lahko pri duši.«

»Molčite o tem, tega ni mogoče izpremeniti«, je s stisnjenimi zobmi siknil Matevž ter se nekoliko odmeknil od okna. »O tem ne govorimo več, zdaj je vsega konec. Vsega. Od tistega življenja mi je ostala samo njiva.«

Zdelo se jim je, da govori Matevž z rahlim zasmehom. Marjetka se je umeknila k vratom, da bi odšla. Nekaj jo je zbodlo, zdaj je razumela, da se mora takoj vrniti. V trenutku je bila pozabljena vsa bridkost.

»Kar pojdem!« je sklenila.

Tonče in Matevž sta se nekaj potihoma pomenkovala, nato je Tonče vzel klobuk in brez besede odšel.

»Zbogom!« je zakričal Matevž skozi okno.

Marjetka se je molče umaknila za hišo.

Petron je ostal sam.

»Nobenega otroka nimam,« je čuvstvoval, »sam sem ostal. Ali nisem garal od jutra do večera? Ali jih nisem učil moliti? Koliko noči sem prečul zaradi njih! Nekaj jih je pomrlo, ne po moji krivdi, dva, ki sta ostala, se puntata. Saj sem ju učil, da življenje ni kar tako. Seveda, kar se začne, je treba tudi dokončati. Ali ji ni na Poljani lepo? Brez trpljenja ne gre, a počasi se vse uredi. Nihče ne živi v nebesih, dokler je na zemlji. Fant se bo tudi izdivjal. Bog pomagaj, namesto, da bi molčal, godrnja dan za dnem. Bom videl, če imam še kaj pravice. V nedeljo bo šel z menoj, bova pa potem oba skupaj kuhala. Ne bo več puščal maše, ne. Le čakaj, fantalin!«

Za hišo je stala Marjetka. Ni vedela ne za zemljo, ne za Tončeta in očetovo jezo. Tiho je preudarjala, kdaj bi se vrnila. Podnevi bi jo vsi videli. Proti večeru bi bilo boljše. Strmo padajoči bregovi so ji tiščali dušo k tlom. Kar je premišjevala, je bilo vse tako težko. Zdaj je razumela, zakaj so Graparji taki. Pred seboj je videla poljansko polje, kakor ga ji je razkazoval Andrej. Na vse strani se širi, človek ga ne more objeti z revnimi očmi. Tam se ljudje lahko smehljajo. Tudi, ko bo prišla, ji ne bodo ničesar rekli. Mogoče se bodo celo oddahnili. »Hvala Bogu, samo, da se je vrnila!« Težka mora, ki jo je tlačila, je počasi izginjala. Kako je rekel oče? Vsak človek ima svojo cesto in mora iti do konca, umikati se ne sme.

Nekje v hribih je zazvonilo. Bog ve, kaj hoče ta zategnjena pesem v tem jasnem dnevu. Najbrž je nekdo umrl.

Prsi ji je stisnil strah pred nečim groznim. Spet je občutila znan trepet pod srcem in še jasneje ji je stopilo pred oči vprašanje:

»Kaj sploh iščem tu?«

Zvonovi so peli z enoličnim, zamišljenim glasom. Grapa je bila še v senci, nekak vijoličast mrak je ležal v njej, bregovi na vseh straneh vasi so se pa smejali v soncu. Spomnila se je, kako je ta trenutek na Poljani, prvo sonce potrka na njeno okno in potem ves dan svetloba, toplota.

V Grapi je mraz, mraz ...

Ko stopi v hišo šele vidi, da je popolnoma pripravljena za odhod.

»Moj Bog, zakaj bi ne odšla že zdaj?«

Obrne se že proti vratom, a se pred pragom premisli.

»Do večera ni tako daleč in me ne bodo vsi gledali.«

Umaknila se je v kuhinjo in začela pospravljati. Med delo se ji je venomer motala misel o Poljani, spreletavalo jo je nekaj sladkega, kakor bi bilo že vse urejeno. Zapela bi, a je vedela, da hodi oče nekje okoli hleva in bi se začudil.

»Do večera ni daleč, ni, ni ...«

Tolažila se je in zdelo se ji je, da bo še vse dobro.

Ko je proti deseti uri stopila na prag, je videla, da je tudi v Grapo posijalo sonce ...

XII.[uredi]

Matevž je okopaval krompir. Bilo mu je nerodno. Dolgo že ni pomnil takega dela, zdaj pa, ko je doma, ga vse dohiti. Mati ne more več, komaj se privleče do praga, ozira se za soncem, več pa ne. Iz Grape ne bo šla nikoli več, nesli jo bodo. Stari Puštalar je nekaj boljši. Rad bi prijel za delo, a je slaboten, da se ves trese. Matevž mora delati sam. Kar je bilo še otrok, so odšli v svet in nobeden se ni vrnil. Pozabili so na Grapo, mogoče so umrli, Bog ve. Še oče in mati se ne spomnita več nanje.

»Ah«, je vzdihnil, »kaj bi premišljal o vsem tem.«

Zdaj pa zdaj se je razvnel, kakor bi hotel pohiteti in zamahoval je s silo, zemlja se je kadila, no, počasi se je umiril, kakor so pač rasle misli v njem.

Kaj bo z Marjetko? Čeprav je rekel, da mu je vseeno, da je prav za prav smešno, razmišljati o tem, mu ne gre izpred oči. Takole po malem so se začeli vračati nekdanji časi. Kaj je vse takrat mislil! Zdaj bo seveda ostalo, kakor pač je, morda se bo izkopal iz Grape, ta njiva je prvi korak. Morda. Vse je tako negotovo, niti tisto trdovratno zatrjevanje, da je v svetu napaka, mu ne vliva več upanja. Nekje leži krivda. Petron je skromen in trdi, da v Graparjih. To ni mogoče. Vsak človek ima pravico do življenja, hoče si pomagati na boljše, zakaj bi ravno Graparji molčali? Krivda, krivda!

Kadar se je oddahnil, je pogledal čez breg proti Poljani. Tam je drugačen svet, zemlja mastna, da sama od sebe rodi, polje široko, ceste bele, tam so doma veseli ljudje.

»Pa pride kateri še v Grapo! Bog ve, zakaj?«

Ko je spet pogledal na cesto, se mu je zazdelo, da prihaja nekdo od Javorščic. Na stezo je zavil in gre po travniku navzgor.

Matevž se je naslonil na motiko in opazoval tujca.

»Andrej! Seveda je Andrej! Vraga!«

Potem ga je nenadoma obšla razigranost.

»Po nevesto gre, po ženo, haha! To je lepo na svetu!«

Res je bil Gornikov Andrej in res je šel v Grapo. Po ženo? Sam ni vedel, kaj ga je vzdignilo sredi največjega dela. Ko je zvedel, da je Marjetka odšla, se je prezirljivo zasmejal.

»Ko se bo naveličala, se bo že vrnila«, je rekel očetu.

Malomarno je šel za delom in še zažvižgal si je. Pa ni bilo vse tako preprosto. Sredi dneva se je ustavil in se zagledal čez polje. Nehote so se mu obračale oči na pot od Studenca, češ, mogoče bo kdo prišel. Če je zaslišal kje na dvorišču tuj glas, je planil izza ogla, če ni morda kaj novega. Ni si znal natančno razložiti, kaj ga muči, a nezavedno je slutil, da je za vsem Marjetka. Nenadoma ga je obšel čuden strah pred ljudmi. Doslej se ni nikogar bal, smejal se je, zdaj mu je smeh umrl, ustnice so se mu skrčile v čudovito bridke poteze, kjer je videl kakega človeka, ga je pregledal ostro od nog do glave, kakor bi mu hotel prodreti v dušo in izvleči iz njega vse skrivnosti. Popoldne ga je premagalo. Ves strah, vsa vznemirjenost je butnila na dan v jeznem vprašanju pred materjo:

»Ali je še ni?«

Mati ga je pogledala z začudenimi očmi in odkimala z glavo.

Takoj nato se je zavedel vprašanja, skomignil z rameni in se kot v zadregi obrnil.

Miru pa mu ni dalo. Dvakrat je odšel v zgornjico in strmel skozi okno proti koncu doline. Jezil se je in sam sebi zatrjeval, da ga vse skupaj nič ne briga, a je vendar kričal nad hlapcem in nad deklama. Pomislil je, če bi odšel v gostilno.

»Ne«, je sklenil, »izpraševali bi me.«

Večer je bil pust, noč še trikrat bolj. Prevračal se je na postelji, skušal je premišljevati o kupčiji in podobnem, a ga je ves čas tiščala zavest, da mu nečesa manjka. Vstal je in se sprehajal po sobi. Zmeraj isto, zmeraj enako. Marjetka ... Tiho je začel presojati pretekle dni.

»Saj ni imela vzroka, da bi odšla,« se je tolažil.

Zmeraj glasneje si je ponavljal, da ga res ni imela.

Zdaj pa zdaj mu je neprijetno blisnilo mimo duše, da morda laže. Iz negovosti je počasi zrasla resnica, ves razdvojen se je vzdignil in hotel oditi iz sobe. Odprl je že vrata, a se je umaknil. Oče bi slišal ropot. Vrnil se je v sobo in odprl okno ter se zazrl v nočno pokrajino. Prečudno jasno nebo ga je nekoliko potešilo, s polja in izmed hiš je dišalo po otavi in zrelem poletju.

Poslušal je ure in štel. Dve, tri.

Malo pred četrto je legel.

Spal je dobro uro in ko se je dvignil, je bil ves vrtoglav, bolela ga je glava. V veži je srečal očeta. Spogledala sta se in starec je dejal čisto mirno:

»Ni je še. Tako ne bo šlo, pojdi gledat, kje je.«

»Seveda, saj sem že mislil«, je zamrmral mož.

Dali so mu, da bi jedel.

»Ne morem, bom potlej.«

Mirno se je dvignil in odšel, da niso vedeli, kdaj in kam.

Od začetka ga je tresla omotica, potem se je v svežem jutru zvedril in šel kot včasih po kupčiji. Tudi misliti ni hotel ničesar. Hitra hoja ga je ugrela. Šele na Javorščicah se je za hip ustavil. Pogledal je čez breg in videl, da je nekdo na njivi, ki jo je dal Puštalarju.

»Matevž«, je spoznal in nekaj ga je obšlo. Potlačil je vse, kar se je dvigalo nekje na dnu in se obrnil čez travnik k njivi.

»Bog dal dobrega!« je pozdravil.

Matevž ga je gledal, čuden nasmeh mu je plal okrog usten.

»Lep krompir imaš!« je dejal Gornik.

»Lep!« je kratko potrdil Puštalar.

»Nam ga je odnesla voda. Vsako leto ga odnese, a se nobeden ne spomni, da bi bilo dobro, popraviti strugo.«

»Čudni ljudje!« je skomignil Matevž.

Nato sta nekaj časa molčala. Matevž je udaril parkrat po zemlji, a ni mogel nadaljevati, ustavil se je, izvlekel cigareto in jo prižgal. Andrej je strmel po bregu. Tam spodaj je Grapa. Nekaj streh, sivih in slamnatih, se je dotikalo brega.

»Kam pa greš?« je nenadoma vprašal Matevž in Andrej je razločno čutil v njegovem glasu prikrito zlobnost. Vendar je jasno in razločno povedal:

»Po Marjetko!«

»A tako!« je zategnil Matevž, dvignil motiko in začel znova okopavati. Andrej ga je gledal, hotel je že oditi, a se ni mogel zdržati:

»Kaj ti ni všeč?«

»Meni?« se je ustavil Puštalar. »Nikomur bolj. Saj ne veš, kako nam je vsem v napotje. Če si jo znal speljati iz Grape, bi jo moral znati še obdržati. To smo pa mi Graparski drugačni. Meni žena ne bo nikoli ušla.«

Andrej se je stresel in pobledel.

»Kaj te briga vse to!«

»Briga pa tudi ne briga. Sam veš, kako je bilo vse domenjeno, pa si ti razbil. Da, tam pri vas ste čudni ljudje. Dokler sem imel nevesto, mi niste hoteli dati zemlje, ko ste mi vzeli nevesto, ste mi vrgli to njivo.«

Matevž je govoril s trepetajočim glasom. Zavest, da se mu je nekoč zgodilo nekaj, kar lahko imenujemo krivico, ga je podžigala, oči so mu žarele v nerazumljivem ognju, pustil je, da mu je ugasnila cigareta in stal pred Poljancem, kakor bi ga ne pustil naprej.

»Kdo ti je kaj vzel?« je vzkipel Andrej.

»Ti!« je zamolklo dejal fant.

»Ha, zdaj pač razumem! Zato je zbežala v Grapo! Kdaj sta se zmenila? Kje jo imaš?«

»Koga?« je trepetal Matevž in trdneje stiskal motiko.

»Zadosti razločno sem ti povedal. Čakaj, njive tudi še nisi plačal. Ne boš, falot! Tožil te bom. Takega berača še uženemo!«

Hotel je oditi, a je zagledal Matevževe čudno ognjene oči in sivo lice ter dvignjeno motiko. Mraz ga je obšel in čutil je, da so mu zašklepetali zobje. — Vendar je prezirljivo siknil:

»Udari, hribovec!«

V naslednjem trenutku je čutil, da se ves svet vrti okoli njega. Zakrilil je z rokami in se sesedel. Iztegnil je roke kot bi hotel nekoga prijeti in plašno zajecljal:

»Matevž, Matevž! ...«

Pekoča bolečina se je večala, omahnil je v travo. Z zadnjo zavestjo ga je spreletelo spoznanje nečesa mokrega, ki mu polzi po glavi.

»Kri«, je pomislil in se stresel ...

Matevž je stal pred ležečim in še zmeraj držal motiko nekoliko od tal. Roke so se mu tresle, rad bi še enkrat udaril, tolkel, razbijal bi rad do nezavesti, da bi izkričal vse, kar ga je bolelo, kar se je gnetlo in zbiralo v njem celo leto. Ko se je ležeči umiril, ga je za trenutek presunilo.

»Ubil sem ga ...« je spoznal.

Spustil je motiko in se ozrl po njivi. Polovico jo je že okopal. Kdaj bo drugo polovico? Nikoli. Nikoli!

Kot bi ne bilo poletnega sonca, ga je spreletel mraz, neko strašno spoznanje, da je zdaj vsega konec, konec.

»Ubil sem ga!«

Prijel se je za glavo, kolena so se mu zašibila, sesedel se je poleg nezavestnega. Ozrl se je vanj. Andrejev obraz je bil bled in miren.

Postalo ga je strah. Nehote se mu je skrivil hrbet. Počasi se je vzdignil. Pustil je motiko in omahovaje odšel. Bolj ko se je oddaljeval od njive, manj ga je bilo strah. Ko se je ustavil na poti v Grapo je bil že miren, vsaj na zunaj, čeprav mu je v notranjosti trepetalo vse do zadnje žilice.

»Čemu prav za prav, čemu?« je iskal odgovora.

Ni vedel, odkod se je obujala v njem neka upornost. Iskal je nečesa trdnega, kamor bi se naslonil in je načel tisto svojo večno misel, da je nekje v svetu napaka.

Kot vihra je pal v Petronovo bajto.

»Jezus, Marija!« je vzkliknila Marjetka, ko ga je zagledala bledega in razkuštranega.

»Nič takega, moža sem ti pobil. Pri našem krompirju leži«, je razložil s hripavim glasom.

»Kaj?« je omahnila smrtnobleda Marjetka.

»Moža«, je potrdil nerodno in izginil skozi vrata ...

*

Andreja so prepeljali na Poljano in Marjetka je šla z njim. Pol leta bridkosti ni bilo nič v primeri s tem dnevom.

»Andrej! Andrej!« je vzklikala.

Na Poljani sta čakala oče in mati. Nista jokala. Mati je mrtvo sedela pri peči, stari Gornik se je pa približal ljudem in strahoma vprašal:

»Ali je še živ?«

»Še!« so potrdili ljudje.

Čudili so se mu, ker se je tiho obrnil in oddrsal na dvorišče. Nekaj minut kasneje je oddrdral hlapec po zdravnika.

Andrej se je pa že zavedel. Iz prvega začudenja in nerazumevanja vsega, kar se je zgodilo, je počasi prešel v premišljevanje. Ni se mogel okreniti na nobeno stran, kakor bi bil prikovan na ležišče. Razločno je čutil nekoga poleg sebe.

»Marjetka!« je vztrepetal.

»Andrej!« se je sklonila nadenj.

S trepetajočim glasom mu je pripovedovala vse od začetka do konca. Molčal je in strmel v strop.

»Glava me boli«, je dejal, ko je končala.

Vedela je, da bo odslej vse dobro.

*

Tisti večer je nekdo potrkal pri orožnikih na Poljani.

»Naprej!« je zakričal poveljnik.

Vstopil je Matevž, nerodno zaprl vrata za seboj in počasi razložil:

»Da me ne boste iskali! Pri nas so nerodne poti in pa, saj je vsega konec.

»Ali je bilo tega treba?« je bruhal poveljnik.

Matevž ni ničesar odgovoril. Povesil je glavo, molčal in čakal ...

*

Potem se ni zgodilo nič posebnega. Po enem letu se je Matevž vrnil in preden je šel pozdravit očeta in mater, je stopil na njivo nad Grapo. Zdrznil se je. Na njivi je zorel oves. Andrej je imel konje in ga je potreboval. Imel je tudi otroka, malega Drejčka in srečo. Tako so mu pripovedovali že med potjo. Grapa se je spet stisnila.

»No, prav«, je rekel trdo. Ječa ga ni čisto nič potrla.

Oče in mati sta ga čakala.

»Saj sem vedela, da prideš danes. Spočetka se mi je zdelo, da te izpustijo že včeraj, potem sem spoznala, da sem se uračunala za en dan.«

Nič posebnega se ni zgodilo.

»Zdaj boš začel novo življenje, ne?« ga je obzirno opomnil nekoč stari Petron.

»Novo življenje?« se je začudil fant. »To je vendar nemogoče. Tam bom nadaljeval, kjer sem nehal.«

»No, no, ti me ne razumeš«, se je izogibal starec.

»Mogoče vas res ne«, je zamišljeno potrdil Matevž.

Tri hiše. V tretji je dolgo umiral Simček, a ni mogel umreti. Trpel je in preklinjal. Posedal je na pragu in strmel v bregove. Zdelo se mu je, da gleda iz pekla v nebesa.

Matevž in Tonče sta še zmeraj tuhtala napako. Če sta kdaj omenila o Marjetki, se je zganil stari Petron in ju ustavil:

»Pustita jo! Vidva ne vesta, kod gresta, čeprav hodijo pošteni ljudje ravno pot. Saj je Matevž vzdignil roko, še zaprt je bil, a se ni nič izpremenilo. Marjetka je pa srečno priromala iz Grape na Poljano.«

Fanta sta stisnila zobe in molčala ...