Hiša Markova

Noga na južnem zidu je Markova, pritiska jo ob zid. Zid je poln, sonce je pri tretji ploščici, do tretje ploščice gre počasi, potem vedno hitreje, tudi čez Markovo nogo, a to čez dve, tri ure. Kadar ni sonca, takrat se ploščic dotakne svetloba brez robov. Ne ve se, od kod prihaja, kako se premika, Markove noge takrat ni, tudi v dežju je ni. Zgoraj so glicinije, na levi strani je bila pred tem trta. Terasa ni visoka in če bi prišli vlomilci, bi prišli tako, da bi pred hišo stopili na rob, se premikali po ravnem robniku, bili bi vedno višje, ker svet pada, in bi prestopili zid terase. Prinesejo mu kavo na pladnju, prevelikem pladnju z intarzijami za Marka, bolj svetlimi rožami, ročaji na pladnju so tudi iz lesa. Na pladnju je prt, prt gleda čez rob; na nasprotni strani, kjer mora biti Mark, še bolj kot na tej strani. Edino to je stvar iz let trideset, ograja je starejša, ploščice so starejše, bambusi so starejši, zelo stari. Odnesejo pladenj, smetane Mark ni dal v kavo, še je v skodelici, žlička leži slučajno, verjetno jo je naslonil na skodelico in je padla, ko so odnašali pladenj. Mark pije sladko kavo, grenke ne mara. Pladenj gre skozi vrata na verando, odprejo se vrata in gre dalje, na hodnik. Skozi sobo na hodnik. Mark ima nogo na tlaku, ne na zidu, pleteni gugalni stol se kvari, zid se maže. Mark ima nogo sedaj na tlaku. Pokrije mu tri ploščice, celo sivo, pol sive in pol črne, ali pa celo sivo in celo črno, zraven pa še drobne dele ploščic, tako da se dotika osmih ploščic. Valovi so bili že tako močni, da so dosegli teraso. Mark tega še ni doživel in težko verjame, do obale je sedemdeset do osemdeset metrov, visoka drevesa, pinije in bambusi, pod vrtom je še sprehajalna pot ob morju. Od sprednjega roba hiše do morja je sto dvajset, sto petdeset metrov, treba je iti nekoliko ven, na cesto, potem na levo po rumeno tlakovanem pločniku ob ograji, potem spet levo proti morju. Do sprehajalne poti je dvaintrideset dolgih stopnic. To je cement, razpoka, a spet popravljena, ob straneh mah, zgoraj je plitev kanal za vodo v neurjih, kjer je pot, je prekrit s cementno ploščo. Potem se začne zelo dolga razpoka, ki se vleče štiri stopnice, na obeh straneh bambusi, na levi tudi agava, se pravi na vrtu Markovih. Isti cement je na grobnici, narejeni provizorično v letih deset, isti cement je na spomeniku padlim na poti v bližnji okolici v letih deset. V letih dvajset so ga delali drugače, bolj gladek je postal, bolj svetlo siv, svetloba, ki je od njega izhajala, ni bila park, ampak mesto. Pozneje je pot še bolj utrujena, ponekod rase mah, ponekod se vidi stolčena rjava zemlja, iglice, ki jih na cementu ne opaziš, udarijo v oči na zemlji, pospise s prsti v cementu je teže opaziti kot mah. Marka spustijo samo enkrat na dan k morju. Z njim gre Ana Marija, se usede na obalo, plaho dvigne krilo in namaka v morje svoje noge. Mark tega ne mara, sram jo je zanjo, ne more k morju v črnih čevljih. Ana Marija neprestano kliče:"K obali! K obali!" Morski psi so. Ana Marija se boji za Marka. Mark plava včasih do kipa, plava mirno ob obali, Ana Marija hodi zraven, včasih se usede, potem spet vsatne in gre, Ana Marija hodi hitreje kot mark plava. Pot je ravna, a v morju so skale in čeri. Dvajset metrov po kipu gre mark iz vode, vse teče z njega, kip je iz cementa, z železnim nimbom, v nimbu so modro pobarvani kamni, Marku da Ana Marija kopalni plašč, Mark noče tega, Ana Marija mu prigovarja. Kopalni plašč je siv, visi z Marka tako, da se dotika tal. Mark ve, da se mora preoblči, Ana Marija mu da druge hlačke. Teh Mark ne mara. Mark ga je polomil, moral bi plavati v onih do sem, da bi se vračal peš v teh, ki jih ima zdaj na sebi. Te, ki jih ima zdaj na sebi, so temno modre, to ni vzrok, da jih ima Mark rad, čeprav ima rad temno modro barvo, ali pa tudi, Mark je v njih res Mark; zakaj če si skoraj gol, je mnogo bolj nevarno imeti na sebi nekaj takega, kar ni kot tvoje telo, razreže te, ubije te. Druge hlače so kariraste, rdeče in zelene, ob robeh stisnjene z elastiko, mahedrave in predolge, izrežejo pol telesa. Od prsi do kolen Marka ni, popolnoma je zavoženin Markova glava je skoraj kot glava, ki jo je telo ukradlo nekomu drugemu, vrednejšemu. Ko se Mark dotakne z roko glave, roka takoj odpade in Mark ve, da se mu bo roka posušila. Ana Marija tega ne ve, ne more vedeti, Ana Marija ima predebele noge in Mark je ne more spustiti zraven, niti v predsobo predsobe je ne more spustiti, čeprav zmeraj moli za Marka, za božič, ko jo pokličejo, prinesejo darilo za Marka in na papirju piše:"To je darilo za gospoda Marka." Mark hodi hitro, Ana Marija mora teči, Mark noče nikogar srečati, Mark miži in teče. Šele ko pride skozi vrtna vrata in ko vidi, da jih je Ana Marija zaprla, mu je laže. V teh urah ni nikogar doma, ali pa še morda nekdo spi, vendar ni nikogar, ki bi lahko gledal iz hiše. "Mark, Mark," reče Ana Marija in gre noter. Počasi hodi, upehana je, postala je oficiruša, in ko pride do mačeh, se skloni in reče:"Mačehe so poginile." Mark gleda v steber za zastave, vidi, kako se začne iz zemlje, kako ima zamegljen svoj začetek in je že spodaj zluščen, najprej barva, potem je še minij načet. V višini Markovih oči se steber zoži, zalomi, da bi se lahko vzpel više in da bi bil lažji. Davek plačuje in tako misli, da ima lahko na koncu bunkico, škripec, da ima lahko pred sabo dve paralelni vrvici, ki se vedno premikata, če je veter ali pa če ni vetra. Tudi steberbo Mark umoril, zastrupil, razžagal s pilo ali pa samo z žago za lesonit.To bo dolgo delo. Daljše kot pobijati mačehe, ki so razdirale dohod v hišo. Zakaj če pristaneš na mačehe, lahko pristaneš na vse, in tudi če bo Ana Marija umrla, Mark ne more preko tega. Ne more gledati pred hišo poleg mirt in agav mačeh, nobenih debelih nog v hiši Markovi. In če je vse skupaj popustilo in se začelo razkrajati, da so že hoteli z umetnim kamnom popravljati luknje v tlaku, potem Mark ve, da je bolje bati se sodnega dne, da si boš zlomil noge ali se sploh ubil, kot hoditi po umazanih tleh. To Dolly ve. Mark gleda sonce in gleda, kako potuje, kako se nikoli ne naveliča potovati. Mark gleda fotografije mrtvih. Fotograficky atelier, V. Donat, drive Praha. Obrne. Karel s trdim ovratnikom, s tremi gumbi, četrtega se ne vidi več, komolci se potopijo v oblakih, trebuh. In če bi ga obrnil, štiri, pet reber bi še zajeli z očesom. Mark rekonstruira telo, šest gumbov in štirinajst reber. Mark gleda Klaro, to je tista, zaradi katere ima Mark prevelika ušesa, B... sestra Marka pa govori kot Frida, če se prehladi. Bunkice ima v laseh, I.R. fotografo di corte. Zara. Zdaj Mark bere. POdtaknila mu je to Ana Marija. Ana Marija je rekla: po naročilu G... Markove matere. Ana Marija je knjigo zamenjala, ker se ji zdi pretežka, ker je Ana Marija G... povedala. Tu ni Lacedemoncev, nikjer mikenske kulture, tudi konec ni tak. Mark čaka. Mark čaka, kam bo to pripeljalo. Potem ne čaka več, knigo odloži na zofo. Vidi, kako neslišno se zrak umakne, ko položi tja knigo, kako knjiga ne leži vzporedno z zofo, kako bi bilo treba samo malo dvigniti zofo s spredne strani in kniga bi se prebližala robu in se tam ustavila. Mark ne prenese takega ogromnega prostora okrog knjige, ki nastane, če Mark drži knjigo v rokah in se je dotika samo s prsti, Mark tudi ne prenese, da bi bila knjiga zavita. Zato na počitnicah raje ne bere, kot da bi moral brati zavite knjige. Zdaj se Mark obrne in skuša vso stvar premisliti. Zdaj si tudi zares želi prijatelja, ki bi ga postavil pred rožasto ozadje tapet in bi ga opazoval. Najprej bi pogledal zapestje, tam se vidi vse, potem bi pogledal nos in hrbet. Imel bi kratko palico, s katero bi enkrat potrkal. To bi bil znak, kako naj se prijatelj drži, v profilu ali en face. Zdaj bi ga Mark gledal, kako hodi, če dela predrobne korake, bi bilo zastonj, tudi če bi imel vse ostalo tako, da bi Marku ugajalo. Tu vsem spodrsne. Takrat Mark zažvižga in pride lev, ki zgrabi figuro za vrat, vendar tako, da jo s slino ne popacka, in jo položi na zid terase. Ana Marija se potem od znotraj dotakne figure s korobačem, tako da pade na tla. Od tam naprej skrbijo drugi, od tam naprej Mark nima več pregleda nad stvarmi. Dejstvo je, da Mark vedno, ko pogleda čez teraso, vidi tlak brez figur. To Marku zadošča. Mark bo šel jutri čakati D., strica T., Markovega sorodnika, ki se pripelje s parnikom, nato izstopa po stopnicah, ki jih žerjavi raztegnejo po pomolu, ko parnik pristane, prvi častnik izstopi, da vsi vidijo, kako je varno, potem se prikaže D., stric T., Markov sorodnik. Panamski klobuk ima ali tropsko čelado. V roki ima valise. Coffre-fort de la Rochefoucault. Ostale da postreščkom. Hodi in že od daleč da vedeti, da opazuje, če so ga prišli pozdravit Ko se stopnice drugič obrnejo, pogleda dol, še nekaj časa gleda, kot da nekaj skrbno išče, potem reče: Ohooo. Zdaj h©di po predzadnjem zavoju. Zdaj preloži valise v drugo roko. Zdaj se dotakne pomola s svojo prvo nogo. Ljudje se tarejo. Mark se ne tare, stoji bolj v ozadju in še vedno maha. "Ohooo," reče D., stric T., Markov sorodnik, kar se ugotovi, ko se ponovno rekonstruira pot, zakaj v množici se drugi pozdrav več ne sliši. Ko se približa po celem letu razdeljenega življenja, ima kratko belo srajco s kratkimi rokavi, z enostavnim ovratnikom, mehke rjave Bally, ki jih dobiva po zvezah, z valise je strgal vizitko, levi mehki rjavi Bally, ki ga dobiva po zvezah, se mu je razvezal v množici. Mark gleda ribo, alge in njegov model. To Dolly ve. Mark gleda sonce in gleda, kako potuje, kako se nikoli ne naveliča potovati. Zdaj se je Markovo telo počasi dvignilo in se ustavilo za trenutek. Potem je leva roka Markova odprla zgornja vrata, se prikazala na najvišji točki stopnišča in drsela po ograji. Drsela je hitro do prve poletaže, ko je bila tam, so bile že vse nevarnosti za njo. Kakor bi se tudi odprla vrata hodnika, ki vodi v kuhinjo, in bi se debelo telo Ane Marije hotelo otresati krvi mesa, duh čebule na predpasniku obešati na žeblje hodnika ali treti svoje majhne zamaščene roke ob svoje majhno zamaščeno telo; take roke iščejo učiteljice klavirja na naboru, vendar morajo biti lastniki takih rok še telesca, zakaj "kratka rokica se podaljša z vajo, dolga mlada rokica ni za klavir, dolga mlada rokica je za violino"; grmeti po spodnji etaži, potem nastaviti svoje telo, kot da so vrata odrgnjena zavesa za podeželski kino; potem premišljujemo, premišljujemo, kaj je bolje, tudi Cerber ni bil nikoli pes z imenom Muki, Cuki... Markovo telo se obrne, zbere, potem pa se spušča po stopnicah, in kakor v zgodovini slikarstva nikjer ni načet ta problem, tudi Velazquez ni infantiji Margueriti slikal stopnic posebne velikosti, in pri Tizianu je Marija deklica, ne vratar sveta. Pred vrati so oči in ribe, in tudi če je umrl S., Mark je prišel zato, da bi mu dali rože, izročili pozdrave, in da bi rekel: "Ni jih, žal, zvečer se vrnejo", tako Mark tega ne more reči, zato raje gleda, kaj vse je na oni strani vrat. Gleda te oči in ribe, kako joče lepa gospa. Med notranjostjo in zunanjostjo je zdaj majhna medeninasta priprava, ki je pritrjena v tla, zdaj Mark opazuje to pripravo. Parket preneha na eni in drugi strani. Medenina zunanji parket opomni, zlomi mu značaj in ga zresni, notranji parket niso več kvadrati, temnejše ravni in svetlejše ravni, nanizani v vedno večjih kvadratnih okvirih, tako da imamo temno rjavo gmoto na sredini, ki ni okvir, ampak začetek, bunka te nadutosti: ampak parket kot ribjo kost, majhni pravokotniki, ki ležijo v vrsti in čakajo, da se jih dotakne Markova noga in kadar stopa po njem Ana Marija. Mark ne razume. Oči in ribe ne morejo naprej. Zdaj Mark naredi šest stopnic, da bi potegnil rolo. Zdaj se Mark vrne po teh šestih stopnicah, stopi nazaj na levo, kamor redkokdo stopi, ker nima kam oditi, niti nihče ne sedi nikoli na fotelju pred psiho, odpre okno v lesu in reče: Ts, Ts, Ts, Graziella pride, kača. Ko so Pesarovi bežali, optirali, Grazielle niso mogli vzeti na pot, ker bi umrla, in pustili so jo tu za srečo. Mark prinese Graziello in jo postavi skoraj do medenine, da jo vidijo oči in ribe, da se jo nagledajo. Potem Mark zapre vrata. Počasi jih zapira. Mark gleda strop. Mark gleda strop in kako se strop neha. Kot da bi strop že popolnoma porušili, vpletli vanj kako napeljavo, vendar ko Markove oči sledijo pot te bele lise, vidi, da je to drog za zastavo, ki nima dovolj poguma. Tik pred lučjo pogleda iz stropa cev, za katero se ne more natančno ugotoviti, iz kakšnega materiala je, vendar se po tem da sklepati, da žica ni zavarovana samo po beli lisi, ampak po cevi, ki obdaja dve oviti žici. Pravzaprav dva ovita prostora, kjer se žice kopičijo v velikih množicah. Zbirajo se in se vlačijo pod steno, predvsem zato, ker v hiši Markovi nobena stran ne more biti gola. In kadar se Mark vrača z morja, mora počakati spodaj pri stopnicah, kjer ga prekrijejo, če sam ni že pregrnjen s kopalnim plaščem. Ko je Mark nekoč skoraj gol stekel po stopnicah in ga ni nihče ustavil, Ana Marija si ni upala, drugi so strmeli v prazno in se niso premaknili, in se je naslonil na komodo s svojimi golimi rameni, je začutil tako bolečino, da se je potem miže dotipal na balkon, kjer se je moral dotakniti kamna in stvari, da mu je odleglo. Potem so mu prinesli plašč, Ana Marija, ki ga je položila na vrh pletenega stola, je prišla, kot da mu nosi knjige, kot da roka Ane Marije prihaja, da bo obrisala prah, vendar je dobro vedel, da so tisti, ki so jo poslali, vedeli za vse njegove muke. In Mark se je vrnil v plašču, se spuščal po stopnicah do mesta, kjer je imel še pravico stati gol, odvrgel plašč in pokleknil. Klečal je toliko časa, dokler vse v njem ni bilo ravno, ni bilo kot gore in nebo, tako kot mati vseh njegovih gibov. Potem je vstal, poklical Ano Marijo in ji naročil, naj mu prinese obleko. In tam, kjer ta dva ovita prostora izskočita in se razkrijeta, dotipata do bronastega oklepa in potem ponikneta med zaprašenim damastom in vsem obročem krivulj, tam je tako, kot se konča pesem Sonny boy, in prostor otrpne, ker se boji, kaj bo in ali bo Sonny boy ubil to, kar pride, ali bo to, kar pride, ubilo to staro pesem. Mark ne more odkriti prostora, kjer se strop neha, ker je pod stropom že stena in to je ravno tako, kot če bi se srečala drevo in zeleno. Kako se določajo predaje, kdaj bo strop in kdaj bo stena, je umaknjeno, in da se umirijo bedaki, je nastala črta, ki so ji rekli rob in je to za to steno popolnoma nekaj takega, kot če si Mark neguje nohte, vzame pelerino, ali reče: kava bo mrzla, in pokliče Dolly. Najbolj nor je tisti prostor, ki mu celo najvišji v hiši Markovi pravijo kot, če so prisiljeni, da o tem govorijo, medtem ko tisti, ki šele zdaj rasejo, temu rečejo kot, ne da bi trenili z očmi. Kot je tisto, kjer se zdi, da se bo predrlo, a se potem tudi najbolj inteligentno in živalsko brani, da se to ne bi zgodilo. Mark ve, da se strop ne neha, ve pa tudi, da bi na podstrešju ne priklical ničesar in da reagira tisti prostor od znotraj ali od zunaj enako, žre ali pritiska in je to natančno tako, kot se mu je zgodilo v letalu in so mu rekli, naj pogleda pokrajino, in Mark jo je hotel pogledati skozi tisto špranjo, kjer so dovajali zrak, ne pa skozi steklo, ker ne trpi preprodajalcev. Tam, kjer Mark stoji, kjer se mu noga dotika zemlje, je neskončno, čeprav ima Mark tri korake do sprednje stene in pet korakov, če hodi nazaj. In če mu bodo z mašino cedili meso in z vzvodi dvigali njegovo nogo, bo še vedno vzvod tisti, ki bo dvigal njegovo nogo, tako da se bo vzvod dotikal zemlje in Mark ve, da mu to nebo ničesar vzelo. Strop se ne neha. Zdaj se Mark dotika s komolci svojega stola, in če se malo nasloni na komolce, Mark najprej misli, da čuti svoje telo močneje in se zato nasloni na stol kot na bradljo. Mark hoče jabolko, Mark hoče jabolko. In mu ga prinesejo, Markova desna roka zgrabi jabolko in ga nese k ustom. Ugrizne ga, skozi skorjo se dotakne mesa in je hlastno. Ana Marija ne ve, česa je vreden. Ali naj Ana Marija odnese nož in naj nož vpije, da je nedotaknjen, ali naj Ana Marija sama nabode nož na jabolko, ali naj Ana Marija izgubi ta nož in reče. izgubila sem nož, gospa, in naj kupi novega s svojimi prihranki? V hiši Markovi ji tega ne bodo verjeli. Zasumili bodo Marka, zasumili bodo Ano Marijo, in ali naj Ana Marija res dovoli, da Mark propade in se jutri dotakne človeškega mesa? Torej naj nič ne poroča. Mark je jabolko, jabolko se izgublja v Markovih ustih. Ana Marija stoji in čaka, Marku ponudi krožnik, da bi lahko tja položil ogrizek. Mark ogrizek zavrže. Vrže ga daleč, da ogrizek leti in prileti čisto na drugo stran vrta, kamor Ana Marija odnaša uvele rože, v betonsko pripravo, ki je bila narejena kot vodovod, da je bila voda v hiši Markovi, še preden so napeljali vodo v mestu. Tako se Ani Mariji podre poslednji up, da bi rešila Marka in brisala nož v ogrizek, potem pa to položila v kuhinjo, da bi bilo videti, kot da je Mark olupil nož z jabolkom, in bi sicer sumničili, vendar ne bi mogli ničesar dokazati. Tudi če steče tja, išče ostanek jabolka med kompostom, ga najde in ga umiva z vodo, neizbrisni bodo sledovi vode, neizbrisni bodo sledovi zob. In kakor lahko celo razbijamo in luščimo zid svoje hiše, kakor lahko odremo vola in ga takega pokažemo svetu, da svet otrpne in spoštuje svobodo ali pa napove vojno, kar je isto; ne more, ne sme se pojesti jabolka tako, da se ga ne olupi z nožem, razreze na majhne krhlje, potem počasi poje in Ana Marija stoji ob desni strani, ponuja krožnik za olupke in na koncu sprejme ravno odrezan ogrizek, kakršenkoli že je, ali šesterokoten ali peterokoten, ali pa sploh zlomljen v sredini, brez pečk, brez peclja, ker si ga zaradi nepazljivosti odrezal in je padal, se kotalil po kolenih ali pa kar direktno izginil in se izgubil; ne more, ne sme se, in kakor je telo mrtvo brez imena, tako je tudi jabolko mrtvo brez neba. Mark se dvigne in pogleda hišo. Tam, kjer je bil zid raven, je zid raven. Tam, kjer je bila veranda, je veranda; kjer se je začenjala črna navpična streha, ki je govorila, da je popotnik, ki se je tod ustavil, videl grad, kako prideš do okna, ga odpreš in razložiš opeko gornjega nadstropja, se začenja črna navpična streha. In majhna železna ograja, nikici, ta majhna železna ograja, ki so jo na Markovo prošnjo podrli, je podrta. Ana Marija nosi bluzo, ki jo ima, preden gre k maši, in potem ko se od nje vrne. Bata domače čevlje, zaradi katerih je G., tretji v hiši Markovi, strogo vprašal: "In noga, ali se vam v tem ne poti," da bi tako postal drugi, in je potem še dvakrat ponovil to bomo domislico, da smo ga neko jutro našli vsega premraženega, zvitega, kako spi na betonu pred pomolom hiše, s poslednjo željo, da bi ga odnesel raznašalec mleka in ne gospod Vidovič. Vse je isto.

HELIJ Noč je. Marka zbujajo ponoči. Debela, kosmata roka pove, da je čas. Sveti se, kot bi bila star panj. Navajena je zbujati potnike, ki se jim ne mudi. Pot¬nike, ki začenjajo begati, ko je vlak že mimo. V vlaku ni vtikal. Mark se ne bo mogel obriti. Treba se bo obleči hitro. Kondukterji se gotovo oblačijo bliskovito. Markovi nogi se spuščata po lestvah. Nogavice ima beige, hrbet se dotika zadnjih klinov. Roki segata v nasprotno stran, ne prijemata lesa, kjer ima Mark hrbet. Vlak ne vozi enakomerno. Potem primeta kovčka. Levi se dotika Marka nad kolenom, včasih ga Mark z nogo pomakne malo naprej. Desni je za telesom. Tako se je laže prebijati po hodniku. Vsi vedo, kam greš in se umaknejo. Kljuke na vratih so malo zvite. Daniel levov ni mogel tako prenašati. Mark odpira vrata. Ali naj Mark desni kovček spusti, naj izstopi z levim? Ali bo vlak še stal po takih dolgih operacijah? V starih časih je sonce prespalo brez premikanja. Nobenih nosačev ni v teh krajih. Ali lahko kovček pada? Ali se mu lahko kaj zgodi? Nima nog, da bi šla kolesa čeznje. Na vzhodu je svetleje. Pokrov noči je načet z vzvodom. Vojaki zdijo v čakalnici in se pretegujejo. Cigaret nimajo več, ob takih urah pa tudi nihče ne je mesa ali juhe. Juho jedo zdaj ljudje v južnih krajih. Hotel v tem mestu je popolnoma nov. Noč je, receptor grize salamo. Ali je kje kak napis? Ali piše Recommended? Na drugi strani je tako, kot je bilo. Gimnazija, spodaj Nazifi Emin, na levi terasa nad reko. S terase vidiš na sredo mostu. S srede mostu ne vidiš terase. Ljudje so morda pomrli, gotovo so drugače oblečeni. Kanalizacija v tem mestu je zelo slaba. Burja je, mraz, bela nepremična svetloba. Nikoli ni soparno ali vlažno. Vročina je blazna. Takrat se radio strašno sliši. Ljudje zaspijo, radio morda pozabijo ugasniti. Mark ne mara tega novega hotela. Preselil se bo niže, dol. Šoferji imajo zelo dolgo življenje. Zdaj nosi kovčka levo in desno. Cesta je široka. Dvanajst Markov s štiriindvajsetimi kovčki bi lahko hodilo vzporedno. Otroci bi počepnili in se pokrili čez glavo. Markov ne bi bilo samo dvanajst, po dolžini bi jih bilo stokrat toliko. Turek je umrl. Mark potisne skico na papirju v žep. Kovčki so težki, kovčki so zares precej težki. Ulica je tlakovana in se vzpenja v hrib. Ob robu so kanali za dež. Mark ima ob robovih komolce, prste, ušesa. Kanali so zlizani, da bi se po njih lahko drsal. Nebo je zdaj svetlo tudi na zahodu. Ljudje kuhajo kavo. Iz levega nadstropja visi pernica. Ženska z ruto okrog glave umiva okna. Stoji na okenski polici, odpira usta, zdi se, kot da nekdo poje na drugi strani ulice. Treba bi bilo razširiti inprezidati nebo. Ulica je dolga. Vzpenja se do fig, do minareta, do borov, zgine, vdre se, noče več naprej. Razpolovi se in dela velike vijuge. Ne koristijo visoki zidovi vrtov, ne koristijo odprta vrata. Vseeno je, če gleda magnolija čez zid. Zid in roža, nič ni trdo. Mark počiva, gospa, ki oddaja sobe, morda še spi. Usede se na stopnice apoteke. Kamen je zelo mrzel, Mark je vroč. Mark širi prste, dlani so rdeče. Dlani zloži skupaj, širi prste. Ali ga bolijo od kovčkov? Sinice žvižgajo. Marka trese mraz. Ponoči je divjala strašna burja. Žice daljnovodov so se staknile in nebo je žarelo po vsej dolini. V Ekspresu, kjer je pil kavo, so se ljudje razburjeno pogovarjali o tem. Baje se je zrušil minaret. Mark tega ne verjame. Ob tem letnem času ni bila burja tu nikoli tako močna. Spodaj je transformator, Mark si prižge cigareto. Želodec se je ravno lepo zbudil, pripravljen je na tak dim. Ali Antonietta še prodaja banane? Mark si zapne gumb. Apoteka je imela včasih rolete, ki so se dale pomikati navzven. Upokojen Lloydov uradnik z jajčasto glavo, z jajčastim portretom svoje matere, kako se češe v črnih nogavicah, je imel pravo Bruyerko, pravi rolet, pravi črni dim. Mark gleda kovčka. Levi se zapenja na zadrgo in je iz kože morskega psa. Znotraj ima obešalnik in mnogo žepov. Pri strani, kjer se konča zadrga, se zaklepa, zgoraj se s pasom samo pripne. Desno v zgornjem delu je vizitka. Ročaji so malo predolgi in če si majhen ali če ti visijo roke, se kovček zadeva ob tla. Madež ima. Dež globoko pronikne. Zdaj se tega madeža ne opazi samo v trdni temi. V trdni temi pa tudi kovčka ne vidiš več. Drugi kovček je manjši in rjav. Samo en žep ima, znotraj ni obešalnika za obleko. Obleko je treba položiti počez, po dolžini. Usnje je obtolčeno in debelejše. Podloga je iz filca, tako kot pregrinjalo za klavir. Tam so robovi na poseben način obrezani. Kovček odpreš kot kako luksus knjigo. Zapirači niso kromirani. Kadar je rama povešena, je v kovčku mnogo stvari. David stoji na mestu, gol je, v rokah ne nosi nič, a še zdaj potuje. Nalepke hotelov so stare, palme so take, kot jih vidiš v stripih. Zelene palme na svetlomodrem nebu. Kamen je zares preveč mrzel. Mark se obrne, kot da se bo vrnil. Lepo pot je že prehodil. V takih krajih se poti zelo strmo vzpenjajo. Potem se obrne in vidiš, da ne bo šel dol. Gor bo šel, samo roki je zamenjal. Ista roka, ista kovčka, ista pot. Hiše postajajo drugačne. Manjše so, brez stopnic, zidovi pos¬tajajo višji. Le redko pogleda čez kakšna akacija. Glicinije lahko vidiš samo pri vratih, za kratek čas. Po nekaj korakih se zid spet združi. Zapre se in vrat ni več. Morda odpadejo z velikim truščem. Morda jih kdo odnese in in zažge. Tak les fino diši, ker je v njem olje. Mark ne more spremeniti smeri. Ženska ga čaka. Če ne bo prišel dovolj zgodaj, bo morda odšla kam ven. Take ženske se splazijo iz postelje že pred zoro, od doma gredo predno je dan visok. Iz sobe gredo v kuhinjo in tam počivajo. Ali pa gredo na balkon in se uležejo na tlak. Roke se jim tresejo, noge se jim tresejo, po obrazu imajo majhne hudournike. Pasti mora dosti dežja. Dolgo mora padati, da jih izliže. Ali so lasje pri takih ženska črni? Ali se jih vidi, če so pod ruto? Lahko so pod ruto, Lahko so pa pod kakšnim finim klobukom. Zdaj Mark gotovo ne misli na fin klobuk. Na elektriko misli, če bo v hiši elektrika in če bo balkon. Če bo balkon, bo lahko gledal mesto. Tudi hlače mu bo morala zlikati ženska. Takrat bo Mark sedel na kaki zofi in bo kaj bral. Slike bo gledal, pod vsako sliko bo prebral, kaj to pomeni. Včasih bo pomenilo za sliko zgoraj, včasih pa bo slika tako velika, da bi se zastonj trudil, če bi hotel kaj natisniti na isto stran. V takih primerih je treba pojasnilo natiskati na levo ali na desno in dostikrat se ne moreš izogniti obračanju papirja. Dihaš, gledaš slike in hlače bodo kmalu zlikane. Mark se boji da je zgrešil ulico. Spet odloži kovček, a ne počiva. Risbo gleda, ki jo nosi v žepu. Roka potegne robec, ključ, vžigalica pade na tla, prime zmečkan kos papirja. Na tem papirju je narisano. Mark se obrne proti nebu, z roko gladi papir, dolgo ga obrača. Ko ga prav naravna, so mu strani neba prav jasne. Vse se lepo sklada in sever je tam, kjer mora biti. Jug je na jugu, svet stoji. Na tankih visokih nogah je, ki so globoko vkopane. Krti ne morejo zraven. Če bi bile noge votle, bi Mark po teh nogah globoko padal. Hiša ni več daleč. Blizu je, dosti bliže, kot je bila na začetku. Mark se bliža in hiša se tudi bliža. To sonce močno pripeka, ker je prisojno. Marka ne zebe več. Sonce je bolj vroče kot je mraz mrzel. Tod je manj akacij. - Začenja se drugačen svet. Bori so. Rjava, vijoličasta debla borov z mnogimi gubami. Nad debli so veje in iglice. Dosti dosti zelenih iglic. Zidov ni več. Pravzaprav ni več ulice. Ce bi Mark šel v levo ali desno, bi ne hodil več po ulici. Tla tam niso tlakovana, mehka so in varna. Na levi strani je stara hiša. Verando ima, balkon in dva vhoda. Mark pred leti nikoli ni hodil tako visoko, da bi videl, kaj tu je. Streha ni obložena s kamni, veter je ne odnese. Pred leti je bil na hiši gotovo kak napis. Mark išče številko. Na papirju pa ni narisana številka, torej mu številke pravzaprav ni treba iskati. Mark stopi skozi vrtna vrata. Bele kamnite ploskve se izgubljajo v borovih iglicah, kamen prekrivajo, kot da je kamen tukaj temelj drevja. Nihče ne pometa, nihče nikoli nič ne čisti, bršljan se ponekod vleče kar čez pot. Noge je treba malo dvigniti, da se ne zapleteš in roke mora Mark skrbno skrčiti, da pride z kovčki čez. Zvoncev ni, vrata so zaprta. Tod so naoknice, tod ni žaluzij. Z mnogo manj napora spremeniš svetlobo. Naoknice so tudi težje in drugače pobarvane. Barvni namaz je gostejši, les je bolj debel. Mark čaka. Ne ve, ali naj kliče gospo Amalijo ali naj v okna meče droben pesek, ki tod povsod leži? Ali naj trka, naj razbija po vratih, ali naj hišo najprej obhodi? Morda je z zadnje strani odprto kakšno okno, naoknice so morda čisto odprte. Kak star obraz vidiš, zavese ali rože. Kakšno staro sliko. Okvir je ogromen, prebarvan je s sinjimi zvezdicami, vendar ne vidiš vsega. Moral bi stopiti zelo blizu in zelo gledati. V takih hišah so luči zmeraj v sredini sobe. Na zidove pada senca, ne pada luč. Okrog luči občrtaš krog ali elipso in soba je vse, kjer to kroži. Ali je tlak iz kamna? Strop je bel. Iz sobe gotovo vidiš ven. Morda vidiš tudi druge sobe, če so vrata odprta. Morilec lahko najame sobo in v njej spi. Zasledovalec potrebuje mnogo časa, da prehodi vrt, da trka in da gospa Amalija odpre. Morilec si takrat lahko mirno prižge cigareto. Sandale nosi in hlače iz mehkega blaga. Temna očala. Lahko tudi rečemo, da ima svetle lase, ali lahko tudi rečemo, da ima svetle oči? Kadi in premišljuje svoje grehe. Zasledovalec pride pozno, to je pa tudi vse. Gospa Amalija ne dela razlik. S kavo postreže morilcem, zasledovalcem in popotnikom. Mark se igra z iglicami. Iglice so tudi zgoraj na drevesu. Na zemljo padajo ko porumenijo. Ali jih kdo barva in jih zatakne nazaj gor? Mark ne verjame, da si kdo jemlje čas za takšno delo. Ali naj se igra z njimi, dokler ne pride gospa Amalija? Neobrit je in zelo lačen. Noč je. Sonce spi. Iglic ne vidiš več, čeprav so enako dolge. Tla lahko samo potipaš in debla niso ne vijoličasta ne rjava. Prasketajo, a ni bolj toplo, ni bolj mraz, barve se ne spreminjajo. Mark se dotipa do svojih kovčkov. Tudi kovček je, če so ročaji. Ali je tam, kjer je bilo prej sonce zdaj vata? Morda je prazno, morda pa so tam ogromne količine helija. Helij se morda ob nič ne butne, mirno se pretaka tak svetel plin. Ročaja lahko primes, kovčka lahko dvigneš. Zdaj bo šel Mark dol. Vrnil se bo v mesto. Zbudil bo Turka ali pa bo pojedel kakšen kruh. Mark ni prišel z vlakom, večer je in sneži. Nebo je nizko in zelo umazano. Na stopnice je položena črna, nagubana guma. Ob straneh je luč, da ne zadeneš v rob. Mark ima dosti snega na svojih čevljih. Sneg ni trd kot kakšen les. Ugrezne se, če stopiš nanj. Potem se poznajo stopinje. Tudi stopinje prihajajo od tam, od koder je prišel Mark. Majhni podolgovati zasledovalci. To je zelo dobro v vojni, tečeš po stopinjah. Postaviš se za kakšno skalo ali pa v vežo, če je odklenjena. Kadar sovražnik pada, zadet v hrbet, dela dolge elegantne loke. Če si ga zadel v rob telesa, ga obrne. Kri ne priteče iz oči. Avtobus vozi, luč ugasne. Nihče ne hodi po stopnicah, vrata so zaprta. Potniki spijo, pogovarjajo se, gledajo skozi šipo. V avtobusu se nihče ne sprehaja tako kot v vlaku. Sneg postaja suh. Drevesa se pomikajo hitro, hitro pridejo, hitro iz¬ginejo. Žic ni ali pa se jih ne vidi v mraku. Tako žico lahko zmeraj malo primes, ker gre isto pot. Voziš se lahko po njej, dokler te ne začne drgniti po očeh. Drgnejo drogovi, ki se postavljajo vmes. Male bele kahlice prav zbadajo, če je sonce. Mark zdaj spi. Roke ima nad koleni. Leva roka drži desni palec, oči ima pokrite z vekami in trepalnicami. Le zajci spijo z nagimi očmi, da bi kdo ne stopil nanje. Ampak zajci so zelo majhne živali. Človeka lahko pohodi samo slon. Ta pa zelo šumi, ko hodi. Mark ima zelo dolg rjav sako. Ni samo rjav, ima dolge rjave črte. Okrog in okrog telesa ga ovijajo, navpično tečejo in ustvarjajo kvadrate. Iz teh kvadratov ne more izhlapevati, zato se zbudi tak, kot je zaspal. Srajca je zapeta. Tako se vidi samo vrat, volna in gumbi. Mark ima fin trebuh, od veslanja. Drugačnega kot Buda. Ta velik bog ima trebuh zelo grd. Avtobus se ustavi, prižgejo se luči. Mark premakne roko, položijo na ročaj. Tako malo zakriva Makarsko in lep del morja se ne vidi. Ze dolgo ni padel dež. Ljudje so črni, slani so in ležijo. Žebljički držijo steklo. Markove roke zapenjajo sako. Nič več se ne pelje. Ljudje vstajajo, združujejo se, potem vzame vsak svojo prtljago. Mark pije kavo. Stoji, naslanja se na okroglo mizico z visokimi aluminijastimi nogami. Lase ima divje in rad kadi. Na drugi strani ceste stoji star taksi. Mož v zelenem kombinezonu leži pod njim. Vidijo se čevlji, nogavice, mastne hlače z debelim robom in dva ogromna žepa. Včasih iz žepa kaj zgine ali pa roka kaj vrne v žep. Če manjše stvari padajo po tleh, je zvok bolj droben, najtežji ključ ima najtežji zvok. Lastovke imajo manjše oči kot veliki ptiči. Zdaj prileze zgornji del kombinezona, zatem glava. Precej je stara in izkušena. Mož seže z roko v lase, briše si lice, zapira in odpira usta. Mož govori. Mark pije kavo. Mož stopi v restavracijo. Oči primejo natakarico, steklenice, strop, tla, ljudi. Potem primejo telo Marka. Mož se zdaj hitro bliža. - Gospod, reče, greva gospod, karburator je bil. - Kavo pijem, reče Mark. Ne pije je več. - Gospod, reče mož, greva gospod. Mark ne ve, kam ga pelje, zadnji del poti bo šel peš. Denar vrže natakarici. Blazno lepo je biti taka natakarica. Usede se zadaj, tako da ga mož v zrcalu ne more videti. Zelo tenko in ostro koleno ima, boli ga kadar po daljšem času spet malo hodi. Boli ga tudi, če predolgo sedi, zato mora nogo zmeraj malo stegovati. Kadar jo dobro stegne, je takoj boljše. - Proti letališču, reče Mark. Mark se pelje, da bi videl Bossa. The Great Boss, vojsko služi. Samo glava mu gleda ven. Zdaj gotovo pometa kakšno listje, morda spi. Lasje mu gotovo zelo slabo stojijo. - Ali je to v tisti smeri, vpraša Mark. Mož molči. - Ali je to v smeri proti letališču? - Gospod, reče šofer, druge smeri so v drugih krajih. Mark izstopi, odslovi šoferja. Hodi peš. Trava je zelena. Velika dolina je to. Kadar se spušča letalo, se sveti v soncu. Boss prihaja kot velika ladja. Drevesa so tu navajena na mraz. Marku telo drgeta. Trese se kot kak star škrnicelj. Boss ima zobe kot kit. Strop je lesen, po tleh so prerzijske preproge. Stara dama, ki jima prinaša kruh, ju gleda. Marku so dolgo rezali obraz, tako da so vsi mislili, da bodo na koncu same stelaže. Stelaže ali pa mrtev vrat. V trebuhu je imel celo elektrarno. Ena sama majhna pika je bila vlažna. V Bossu so bile poplave. Grmovje je plavalo, mah se je delal, ljudem se je ugrezalo do kolen. Stari dami se širijo nosnice. Noge ima dolge, ne telegrafira po denar. Ura je šest, dama zagrinja zavese, reka teče zdaj po levi strani. Boss ima temno modro letalsko uniformo. Dosti tega blaga leži na njem. Prava džungla, lijane in trhla debla. Boss je neprestano na delu. Seka, žaga, debla prevaža s posebnimi gugalnicami. Včasih ta gozd zažge. Gori, gori, Kartagina, gori Konstantinopolis, križarji so spali kar na konjih, a Gospod ljubi živali in požar zatre. Boss postane spet kot Holofernes. Stara dama bo prižgala sveče. Kavo nosi na tenkem, ostrem pladnju. Loki so tu in kupole, marmor je različne barve. V deželi polmesca smo. Judita je imela meč, za Salomo nismo nikoli zvedeli, kakšno je bilo njeno orožje. Če bi Mark porinil Bossu kar ta pladenj skozi vrat, ne bi bilo treba nobenega posebnega krožnika. Potopila bi se Alhambra, tudi zastave bi bile namočene s krvjo. Postale bi vijoličaste, polmesec zelen. "Kava pušča, roke si bomo zapackali, ali se ne bi dalo kam telefonirati?" - Azra, bi rekla stara dama potiho, odnesi glavo, gostje se pritožujejo. Tedaj bi vstal Mark: -Moja je, tako je staro, tako je zapisano. Potem bi si dolge črne Bossove lase privezal za pas. Kri bi mu tekla v čevlje. Zdaj Gospod ne bi imel nič več proti. Levi bi rjoveli in bežali iz goreče džungle. Gostje bi vohali, spogledovali bi se, kašljali bi in si brisali oči. Nikogar ne bi več klicali. Na vzhodu se preveč kadi. Stara dama prižiga sveče, v rokah drži čuden muf. Boss se vrača. Črna Amazonka teče sredi džungle okrog in okrog sveta. Ljudje z levega brega ne morejo priklicati tistih, ki so na desnem in ljudje z desnega brega ne tistih, ki so na levi strani; ljudje z desnega brega ne morejo priklicati tistih, ki so na levem, in ljudje z levega ne tistih, ki so na desni strani. Telo Marka je prekrito z belo rjuho. Bel je tu strop, srajce, papir. Za okvirje oken ne bi mogli reči, da so beli, umazani so ali pa so pobarvani z bolj rumeno barvo. Kavč so molji že prej načeli. Mark spi zmeraj z uro Tissot. Nima številk, številke si mora izmisliti. V začetku, ko jo je dobil v dar, jo je moral zmeraj dolgo časa obračati, šteti potihem in malo računati, da je zvedel, kakšen čas je. Včasih je bila ura štiri, včasih pa tudi samo pol treh. Le kadar je Mark slišal dolgi vlak za VVesterplatte, je vedel, da je šest štirideset. Mark ima v sobi termometer in preprogo za noge. Jabolka so na omari, pri vzglavju je Dnevnik tatu. Tak dnevnik je precej lepo brati, čeprav ni v njem nobenih slik. Slike si moraš sam narisati. Mark žal ne zna lepo risati. Kos papirja vzame, nariše krog, znotraj napiše Silintano. Tako si tatu malo bolj predstavlja. Morda ima zelo debel in kosmat vrat. Kamorkoli pride ženske gledaju njegov vrat. Mirno izstopi iz tramvaja ali kakšne restavracije. Mark nariše dolgo puščico in spodaj napiše ROKA. Takoj zraven še dvakrat ROKA ROKA. To pomeni, da Silintano tako hitro krade, kot da bi imel več rok. Morda ima vrat zelo dolg in tenek. Po takem vratu zelo drsi in ženskam pogled zelo hitro pada. Vendar se še taki ženski zvrti, če predoigo gleda v noge. Pogledati mora kam v daljavo ali v nebo. Mark nariše puščice zdaj v levo in desno in napiše JEZIK JEZIK. Silintano si bo na koncu gotovo kupil kakšno vilo. Mark stoji na preprogi. Precej je skuštran in rjuhe so tudi malo razmetane. Roke odpenjajo gumbe na pižami. Potem nataknejo perilo Caggi, noge nataknejo copate, Mark si umiva zobe. Izpred vrat vzame steklenico z mlekom. Zlije ga v lonec, ki je zunaj moder, znotraj bel. V šalici zmeša malo kave in precej sladkorja. V začetku, ko mu nihče ni nič povedal, je kakav stresal kar v mleko. Delali so se rjavi hribi. Pil je mleko in jedel prah, kot da bi šli mimo kakšni kamioni. Z nožem ubijal kepe, pritiskal jih je ob stene, take kroglice imajo zelo dolgo življenje. Potuhnejo se in izmaknejo. Razdelijo se na rjave pike, ki potem plavajo kot ledene gore. Mark porabi precej časa, da se umije in obleče, da popije kakav. Potem vzame ključe in odklene sobo. Vrata odpre in prestopi prag. Zdaj jih zaklepa z druge strani. Včasih nosi kakšno torbo, če je zima, nosi plašč. Takrat vsi ljudje nosijo plašč. Zebe jih in si vihajo ovratnike. Tako se plašč poveča, mraz se zmanjša. Stopnice so. Zavijajo se vsake pol nadstropja. Štirikrat se zvijejo, potem je hali. V hallu so fikus in dva fotelja, števci za elektriko in plin. Mark v hallu morda malo počiva. Cigareto kadi in gleda številke na števcu. Številke skačejo. Majhno kolo, pobarvano z rdečo barvo se vrti, tihi šum se sliši, kadar ni avtomobila, kadar nihče ne loputa z vrati. Taki šumi preglasijo prasketanje. Lahko je tudi veter ali radio, včasih kdo hodi ali kriči. Mark cigarete ne pokadi do konca. Nekaj časa hodi in kadi. Hodi in kadi, pa še kaj gleda. Vse to se mu lepi na oči in usta, na roke, na sako. Vendar tako, da ni nič lepljivo. Tega ni videti, ne slišati. Mark zleze čisto blizu, da bi se nalepil kak fin zvok. Dolgo se nastavlja od vseh strani, da bi bil enakomeren. Potem se posluša pod prsti. Ušesa so za druge, zato so tudi navzven obrnjena. Mark gleda grič. Mirno stoji, samo oči mu krožijo. Če hoče gledati planino, se mora nagniti malo nazaj. Same oči kmalu zagledajo črno ravno senco, ki je ne morejo premakniti, če še tako potiskajo. Ko si je Mark porezal obrvi, ni videl vrha, videl je samo nekaj več gozda. Zato zdaj dvigne brado, da se med vratom in brado naredi pravi kot. Lasje mu vdirajo za ovratnik. Vrat je prožen in vrtljiv. Nekoč je Marka poklical poštar, ko se je ravno vračal domov. Zavoj je prihajal od zadaj. Mark je dolgo časa suval oči, potem jih je skušal prekopati in prekucniti. Vendar oči niso zato, da se jih prekopava, kvečjemu lahko iz njih vzameš kakšno smet. Potem je brado sunil strašno v levo, tako da sploh ni mogel odpirati ust, ker so se mu zadevale v ramo. Poštar je postajal nestrpen. Mark je vedel, da mora delati hitro. Začel se je ritensko pomikati proti poštarjevemu glasu. Kar na lepem je zagledal poštarja, kako stoji pred njim. Mark je vzel pismo in se zahvalil. - Obrniti bi se morali, gospod. Poštar ga je prijel za ramena in ga trikrat obrnil okrog osi. Zdaj plane Mark kot VVinetou, če ga kdo pokliče. Z levo nogo se odrine, z desno stopi na peto, zavrti se in telo pregane. Pivotira. Mark je precej časa premišljal, če je to zloraba in če je bil poštar lopov. Potem je nekoč videl metulja, kako je preletel na višjo vejo. Moder pavlinček je bil in oči je imel zelo majhne. Nič ni suval z očmi. Z vratom je samo pomigal. S krili je začel mahati, dvignil se je in vzletel. Tudi čebela tako prileti in odleti. Letijo in se obračajo te živali. Ali sme Mark prižgati radio? Pavlinček v vsem svojem življenju nikoli ne sliši glasbe. In če sme prižgati radio, zakaj se ne sme prekopati oči? Zemljo lahko prekopljemo. Kje so ta pravila? V Parizu je v neki kleti, ki ne sme biti vlažna, spravljen meter. Mogoče so spravljena tam v kaki sosednji sobi. Mark binglja s ključi. Štirje so. Pritrjeni so na svetlo siv kovinast trikotnik. Del hipotenuze trikotnika je debelejši. Votel je in zapira hipotenuzo. Tako se en ključ ne more zgubiti, zgubljajo se lahko vsi štirje s trikotnikom vred. Mark vzame kamen. Ali se ta kamen lahko izgubi? Ali se lahko izgubi četrtina zemlje? Zajec se lahko skrije v grmovje, ali se lahko skrije kam krhelj tal? Ali bi se zemlja preveč praskala, če ne bi bila okrogla? Marija Strozzi-Papandopulo je ogrnjena v svetlo modro liseuse. Riškina je tu in japonski maki. Mark ima dolge kodraste zlate lase. V rokah drži rdečo lopato in majhno kanglico. Ali bo ta gospa kmalu umrla? Riškina gleda vznemirjeno. V takih kanglicah zmeraj ostane malo mivke. Druga dama sedi ob postelji. Na glavi ima svetel slamnasti klobuk s temno zelenim trakom. Vijolice ima na prsih. Svetlo sivo obleko, ki temni v prostoru. Ali je Riškina še potrebna? - Riškina, ali ne bi odprli malo vrat na teraso? Vročine ni več, sliši se butanje valov. Riškina se ozira po tapetah, kot da bo odkrila zid. - Riškina, reče Marija Strozzi-Papandopulo, ali vam je treba dvakrat reči? Riškina težko čaka, da bo dama odšla. - Gospa preveč govorijo, lahko si prehladijo grlo. Mark da lopato v kanglico, kanglico položi na tla. Odplazi se na teraso. Usede se na topel kamen, spodvije noge in se nasloni na zid. V zidu so majhni polžki in tenke ploščice azbesta. Tudi zid je še topel. -Pramen luči svetilnika riše v svet svetlo krožnico. Reže v bambuse, zidove, ceste. Morje pije luč enakomerno. Zvrne jo, tako da svetloba drsi po njem. Ko pramen drugič ali tretjič zarisuje svojo pot, se stvari prvega kroga ne spominjajo več. Mark spraska ploščico azbesta, ki se zasveti, ko pride pramen. Sveti, kot da bo pregorela. Skrije jo v dlani, dlani zakoplje globoko pod stegna. Muha brni in se zaganja v prste, ploščica se ne gane. Ali se svetilniku kdaj zavrti? Mark iztegne nogo. Iz Imperiala nosi veter kose zvokov, kot neenakomerno narezane torte. Črni ljudje z biči drgnejo po podolgovatih črnih škatlah. V sredi stoji gospodar in opazuje. Kratek črn bič ima. Ljudi začara, če jim ga pokaže. Mark je te šnite glasbe. Ali Marija Strozzi-Papandopulo sliši tudi to, kar je Mark pojedel? Mark prebledi. Maši si ušesa in zapira usta. Slaščičarji so nedolžni ljudje. Bele obleke nosijo. Mark govori glasno, kadar je sredi morja, kadar je v gorah sam. Gore glas vrnejo kot odmev. Pade pred noge in tam počiva, ali pa se kotali, dokler ne ponikne v kakšno skrivno jamo. Ljudje glasove jedo in jih premešajo s slino. Potem jih predelajo: Riškina! Riškina! Mark si želi, da bi grmelo, da bi se valovi razbijali s strašnim truščem. Potem lahko nekaj časa mirno govoriš. Zdaj Mark ve, zakaj se ne sme govoriti v uho, zakaj ne smemo stopiti preblizu. Najlepše je, če od daleč dvigneš klobuk in nič ne rečeš. Dobri ljudje govorijo zelo tiho. Dama ob postelji je skoraj črna, vijolice ugašajo kot žerjavica. Marija Strozzi-Papandopulo govori v nekem tujem jeziku. To je gotovo malo boljše. Slina daljnega jezika se malo ščiti med potovan¬jem. Mark vzame kanglico in lopato. Marija Strozzi-Papandopulo joče. Dama s svetlim klobukom pravi, da se bodo časi spremenili. Riškina! Riškina! Mark gleda skico. Na črnem papirju so svetiomodre črte. Daljše črte so ravne, krajše malo zakrivljene. Puščice so narisane in zraven številke od ena do triintrideset. Ali je to načrt za podmornico? Probador de capas. Puščice so kot noge kakega insekta. Vzporedne so, le včasih se razširijo. Niso enako dolge, vse pa končajo v isti ravnini. Pod to ravnino je zopet črna noč. Znotraj so majhni svetlomodri kvadratki, vijuge in vzporedne črte. Mark sliko obrne. Visok stolp se dviga. Ali bo papir drugačne barve, ko bo dan? Včasih klini manjkajo, zelo visok moraš biti, če hočeš nadaljevati pot. Včasih klin visi navzdol. Gumijaste čevlje moraš imeti, da ti ne spodrsne. Stolp je razdeljen na tri enakomerne pasove. Po vsakem pasu je nekaj takega kot prazno. Dve tenki vzpored¬ni črti ležita vodoravno. Štrlita malo čez rob. Zdi se, da je tukaj v stolpu zrak kot gradbeni material. V višini enajst do dvanajst metrov bo ves svet prerezala pol centimetra široka, svetla plošča. Skozi drevesa bo šla, skozi zidove, skozi pohištvo, skozi ljudi. Nekaterim bo odsekala nogo, nekaterim bo prerezala vrat, švistnila bo nad telesi mnogih. Prerezani ljudje se bodo nagnili in razpadli na pol. Nekateri bodo mirno čakali, da se jim telo zarase in ne bodo umrli. Samo če vetra ne bo dolgo, dolgo časa, bodo krošnje dreves obstale in se ne bodo zrušile. Ta odprtina je morda narejena zato, da bi plošča švistnila tam skozi. Ljudje v liftih bodo priča, kako jim pada trebuh s spodnjim delom kabine. Nekatere bo rešila prisotnost duha. Pritisniti bodo morali glavo na vrat, noge bodo morali v trenutku pričvrstiti, da se kri ne bi izgubljala. Deveti klin je zavihan malo navzgor. Samo na skrajnem robu dosežeš desetega. Enajsti je popolnoma vodoraven, tukaj je plezanje olajšano. Dvanajsti, trinajsti in štirinajsti so pritrjeni skoraj v isti točki, koti njih smeri so tako razporejeni, da je lahko plezati. Dvanajsti klin primes za konec in po njem plezaš do zida. Tudi na trinajstega in štirinajstega se popneš tik ob zidu. Potem po štirinajstem plezaš do konca. Mark se boji vrtoglavice. Ponoči vrtoglavica spi. Mark se vrača. Roke ima utrujene. Mark sedi na terasi hotela Stavros Itinikitos. Pod njim je stol, arkade, ljudje pijejo različne tekočine. Danielle pije gin. Dolg vrat ima, dolge noge, dolge oči in gladko kožo. Dolge prste in dolge lase. Tudi dan je v teh krajih dolg, noč je kratka. Mark obrača Daniellino telo, z zobmi riše dolge črte. Danielle leži iztegnjeno, ravno, Mark leži pravokotno, pravzaprav ne leži, kleči, kolena ima na preprogi. Tudi piščali in nartne kosti so na preprogi. Včasih prste na nogi malo podviha, opre se in kolena dvigne. Daniellinega obraza ni, zavit je v črne lase. Pravzaprav so lasje zaviti v obraz. Vrat je rjav, slan in gladek. Markova usta delajo široke, mokre ceste. Usta se ne premikajo, vrat se vrti. Danielle dvigne roke in jih sklene nad glavo. Desna roka prime komolec leve, leva roka drži desni komolec. Zdaj se Daniellino telo več ne vrti, vzdihne, kolena se dvigujejo. Lasje ne pokrivajo več ust, tudi oči se vidijo. Široke mokre ceste so otoki na prsih, na trebuhu, med nogami. Mark ne kleči več na preprogi, ne viha prstov, nobenega pravega kota ni več. Daniellina roka drži Marka za lase. Zobje se vidijo, smeji se. Mark hoče dvigniti glavo in jo obrniti. Ne more. Lasje so privezani. Mark prime Daniellino nogo. Jejo kot kakšno gnjat. Potem položi stopalo na svoj trebuh. Zvija se kot kakšna divja kača. Zdaj gleda Danielle v oči ali ji pa šteje zobe. Zmeraj se zmoti. Danielle ne mara biti pri miru. Zdaj je uho. Ljubi kot kakšni fini Kitajci. Svet kroži. Konji drvijo skozi noč, hitro, ravno, plavajo. Danielle zapre oči. Njena koža je popolnoma drugačna kot usnje kakšne torbice ali kovčka. Mark ima listnico in rokavice, morda od zelo mladega jelena. Zgrabi Danielle in jo lomi. Vlažno poka, kot če ješ piščanca. Danielle je žejna. Tudi Mark bi kaj pil. Vendar je bolj zaspan kot žejen. Danielle ga z obema rokama prime za glavo in ga tako drži. Markovo roko grize, je jo, kot bi bili prsti šparglji. Ženske nikoli ne vedo, kdaj je čas za spanje. Mark bi se rad pokril z rjuho. Ne mara bit kar naprej nag. Brca z nogami in renči. Postal bo kratkoviden, oči se mu bodo pokvarile. Zdaj mora tudi malo premišljati. - Odi profanum vulgus, reče, noli me tangere. In premišlja.

JONAS Dne 4. aprila 1. 1912 je peljal Jonas sedem dijakov v gore. Slutil je težave, zato je povabil tudi mene. Naročil sem mu, naj nikar ne pozabi svoje trideset metrov dolge vrvi, in da morajo biti dijaki popolnoma opremljeni za turo. Žal pa se je pred odhodom na kolodvoru izkazalo, da Jonas ni vzel vrvi. Ob desetih zvečer smo zapustili Selo pri Žirovnici. Prvi počitek smo imeli v Zabreški dolini, kjer sem dijakom skrbno obvezal noge. Oba sva jima naročala, kako naj se obnašajo. Luna je sijala in ko smo šli dalje, je le malo pihalo. Snega je bilo vedno več, stopali smo po debelem, deloma že zmrzlem snegu. Spotili smo se. Obuti smo bili v gojzarje. Cvetlice lončnice in tudi tiste na prostem razmnožujemo na dva načina: s semenom ali generativno in nesemensko ali vegetativno, to je s potaknjenci, grebenicami, delitvijo rastlin in gomoljev in s cepljenjem. Za naše razmere pride predvsem v poštev razmnoževanje s potaknjen¬ci. To napravimo tako, da poganjek rastline, ki jo želimo obnoviti, odtrgamo od matičnega stebla in ga vsadimo v novo zemljo: tako pridemo še isto leto do cvetočih rastlin. Vzgoja s semenom poteka počasi in pridemo šele z leti do zaželenega uspeha. Zato je tak način razmnoževanja stvar poklicnih vrtnarjev. Kmalu je odšel Jonas s petimi dijaki tako daleč naprej, da ga sam z dvema slabejšima nisem več dohajal. Pobočje je postajalo vse bolj strmo, v bledi mesečini se je izgubljalo v globino. Vremenski preobrat se je začel s padanjem zračnega pritiska. Barometer in aneroid sta padla. Krvavordeče sonce je vzšlo na močno žarečem nebu. Jasno nebo se je začelo najprej zastirati z majhnimi oblački (s čirom), ki so se polagoma združevali v nebo prekrivajoči stratus. Na jugozahodu je deževalo. Zaslišalo se je čudno vršenje na koncih cepinov, električna napetost nevihte je vzbudila na sosednih gorah raznoimensko elektriko, ki je sikajoč uhajala iz vseh rtičev. Pojav se imenuje Elijev ogenj. Vihar je tulil in le slabo sem videl Jonasa z njegovo družbo. "Tedaj hipoma tega nisem mogla več prenašati," je vzkliknila gospa Cange, in kakor da jo je ta nestrpnost vsa prevzela, se je vznemirjeno vzdignila in šla gledat proti obali. Za Brehatom je vzšla luna in nenavadne oblike otočnih skal so se črtale na utripajočem srebru never¬jetno mrzle vode. Nebo je bilo v zvezdnem prahu. O fazi preobrazbe je rekla, da se ji jasni um, v resnici pa je klicala na pomoč, ker ji je grozila najhujša tema. Oblečena je bila v žametne čevlje in usnjen trak, tik pod lasmi je imela vrat. S potaknjenci razmnožujemo večji del lončnic, kot so pelargonije, fukcije, roženkravt, avkube, tradiskancije, begonije, vodenike, viseči nageljni, oleandri, nekatere kakteje in druge. S čebulicami ali gomolji razmnožujemo poleg nekaterih lončnic tudi mnoge cvetlice, ki jih gojimo na prostem. To so npr. georgine ali dali je, tulipani, hiacinte, gladiole, montbrecije in druge. Z delitvijo koreninskega dela rastline razmnožujemo asparaguse, škrniclje (cala), begonije, kakteje in nekatere druge. Cvetlice razmnožujemo na ta ali oni opisani način od pomladi do srede poletja. Najprej si pripravimo dobro humozno zemljo. Nove lonce namočimo v vodi, da se napijejo vlage, rabljene pa umijemo in jih po potrebi razkužimo ter jih napolnimo s prstjo. V sredo cvetličnega lonca vsadimo potaknjenec, ki ne sme stati pregloboko in tudi ne preplitvo. Potaknjenec naj ima 4 do 6 listov oziroma kolenc, od katerih naj pridejo 2 do 3 kolenca v zemljo. Doraščene rastline lahko razmnožujemo z delitvijo podzemeljskih delov na več kosov in vsadimo vsak kos v svojo posodo. V tem primeru prikrajšamo in obrežemo tudi nadzemeljski del rastline. "V meni je nekaj zagomazelo," je rekla. "Kakor ju minuto prej nisem mogla gledati, tako sem se zdaj komaj premagala, da sem ju lahko prezrla." Jonasove napake: 1. Nismo imeli vrvi. 2. Upoštevati bi bili morali vršenje vetra. 3. Ponoči ne bi bili smeli nastopati z nevajenimi, 16-18 let starimi dijaki. 4. Do skrajnosti strogo bi bili morali zahtevati za vsako turo potrebno opremo. 5. Najhujše je bilo, da se je družba razdelila, da sem moral s slabotnima dijakoma ostati zadaj sam in da na najstrmejših točkah ni bilo izsekanih stopinj, ko sam nisem imel cepina. 6. Jonas bi bil moral previdno sekati stopinje, in ko bi videl, da prihaja pomoč, bi najbrž še vzdržal. Našli smo znamenje padca. To je dokaz, da je Jonas, ki se je zavedal svoje odgovornosti in dolžnosti, lezel še enkrat po žlebu navzgor. 7. Jonas ni poznal seznama opreme in orodja: vrv, vrvica, cepin, palica, zanka za cepin, kavlji, zanke, plezalke, dereze, krplje, smuči, parafin, orodje, svetilka, sveče, vžigalice (v nepremočljivi škatli), čutara, termos, samovar, špirit, jajček za čaj, jedilno orodje, daljnogled, fotografski aparat, stojalo, plošče, osvetljevalna tabela, skicirka, dnevnik, svinčnik, radirka, žepna budilka, ter¬mometer, aneroid, kompas, zemljevidi, rdeč papir za markacije, šotor, sukanec, varnostne zaponke, milo, glav¬nik, ogledalo, nož, piščalka, rezervno perilo, sviter, plašč, nogavice, žepna lekarna, denarnica. 8. Jonas ni poznal seznama hrane: kruh, prepečenec, slaščice, keksi, testenine, moka, zdrob, rž, slanina, prekajeno meso, pečenka, sardine, mesne konzerve, suho sadje (hruške, krhlji), dateljni, lešniki, orehi, sir, mar¬melada, kompot, sladkor, bonboni, čokolada, malinovec, šumeči bonboni, saharin, čaj, kava, kakav, kondenzirano mleko, citrona, mast, sol, poper, surovo maslo, Maggijeve ali Knorrove jušne kocke (grah, gobe, riž ...). "To je važno," je mislila gospa Cange. Tradiskancija je lončnica, ki zahteva in ljubi največ vlage. Kali ali škrniclju prija barska ali nekoliko kisla zemlja. Asparagus ali okrasni beluš se razmnožuje s semenom, lahko pa tudi z delitvijo sadik na dva ali več delov, kar je odvisno od moči sadike. Vodenika ali cvetka je stara lončnica, ki je krasila kmečka okna. Begonija. Med vsemi begonijami, ki jih ni malo, je najbolj znana kraljevska begonija. Petunija ljubi sonce, pa čeprav je prostor suh. Kakteje so med lončnicami svet zase. Družina kaktej je izredno velika. Aspidistra je kakor tradiskancija rastlina sence. Hortenzija je primerna za večje posode, ker se močno razrase. Oleander je hvaležen za pogosto presajanje. Filodendron gojimo zaradi lepih narezanih listov. Jegliče ali primule moremo ohraniti več let, če jih po odcvetu pus¬timo počivati do jeseni. Ciklame ali korčke moramo kupiti v cvetličarni, ker jih sami ne bi vzgojili. Cinerarije, ki jih je več vrst, z vijoličastimi, modrimi, rdečimi, rožnatimi in drugačnimi cveti, si tudi nabavimo v cvetličarni. Kamelije smo dobili s Kitajskega. "Misliš, da je potrebno?" "Mislim, da." "Oči bova spravila za dokaz." "Terelli," je rekel Jonas, "obleči me v svilo." Pristaši Molitvenika so povečini ostali nevtralni. Po strahotnem polomu s petimi poslanci je Karel, pol leta prej, preden se je vnel boj, prepustil svojo stvar modremu pravniku in pristašu ustave Hydeu, ki je izdajal razglase, v katerih se je zavzemal za zmernost in zakonitost. Razglasi, brezobzirno Pymovo ukrepanje in priprave za vojno so pridobili kralju mnogo več prijateljev med tistimi, ki so mu še nedavno nasprotovali. Drugi so spet menili, da kraljeva beseda nič ne velja in da je vojna pač takšna, da v trenutku, ko bo izdrl meč, ne bodo več odločali Hyde in pravniki, temveč nasilneži in prijatelji despotične oblasti, nič več Falkland in zmerni episkopalisti, temveč zagrizeni pristaši Lauda in Rimske Cerkve. Falkland je poiskal smrt v boju na kraljevi strani, ker ni hotel doživeti niti njegove zmage niti njegovega poraza. Tudi v parlamentarnih vrstah je bilo mnogo takšnih, ki jim je bilo kasneje žal. Na Terellijevem orlovskem obrazu se je pokazala žalost: "Na, ti nečloveška zver!" Sprožil je iz neposredne bližine. Krogla, ki so jo z vso skrbjo ulili iz čistega srebra, je udarila v prsi Jonasu, ki ni niti trenil. Zdrsnil je k postelji, potegnil odejo z dečkovega grla in se sklonil nadenj. Lotiti se ga je bilo brezupno. Njegovo nečloveško moč so predobro poznali. Ob njegovem prvem obisku so se mu skušali zoperstaviti s silo, odrinil jih je kot punčke iz cunj. V soboto in nedeljo se v pomladanskem času vijejo po cestah kolone motornih vozil. (Kdo je Pym?) Zlasti kadar je lepo in toplo vreme, zapuščajo svoje domove, da bi spremenili okolje, v katerem živijo. (Kdo je Falkland?) Želijo si miru in počitka v naravi. Zelene jase v gozdovih, rekah in jezerih se spreminjajo v mala izletišča, kjer si vsaka skupina priredi svoj piknik: marsikje se iz gozda vali dim, rdeči zublji plamenov ližejo presušeno listje in travo, uničujejo grmičevje, majhna in večja drevesa. Devetnajst kilometrov v smeri proti požaru stojijo ljudje. Ob parkiranih avtomobilih stojijo pazi, v rdečih suknjah in belih hlačah. Bil je eden tistih neznosnih dni v New Yorku, ko vročina in vlaga preprečita vsako aktivnost v mestu. Nebo je bilo jekleno modro in napovedovalo vsaj še nekaj takih dni. Bilo je popolnoma mirno in ljudje, ki so bili po cestah, so se premikali kot sence. Jonas je stal pred križiščem s svojim Lamborghinijem. Skozi odprto okno je slišal žlobudranje govorice. Bilo mu je strašno vroče, ker v svojem avtu ni imel urejenega hlajenja. Njegov dom je bil na River Driveu med 80. in 84. ulico. Z okna je bil lep razgled na park, na Hudson, na ladje, ki so plule po njem, in če se je malo sklonil, celo na most Georgea VVashingtona. Vse to je bilo kakih dvajset minut daleč. Bil je prost, izključil je radijsko zvezo s centralo in si prižgal radio. Poslušal je glasbo, ki jo je prekinil napovedovalec iz New Orleansa, ki je poročal, da je temperatura v New Yorku ta trenutek 42 C, da je vlažnost 84% in da prav tako še rase. Naenkrat je v svojem ogledalu zagledal patruljni avto, ki se je s prižgamo sireno podil za njim. Ustavil je in ga počakal. "Jonas?" je vprašal mož, ki se je pripeljal. "Ne," je rekel Jonas. "Prosijo vas, da se ob enih zglasite na katerikoli policijski postaji," je rekel mož. "Kliče vas Rim." London. Pogledal je na uro. Še nekaj minut je manjkalo do enih. Če bo imel srečo, po padel dež. "Če mi ta prekleti Anglež prepreči, da bi šel domov, mu bom zjebal mater," je zamrmral Jonas. Naenkrat mu ni bilo več vroče. Pozabil je vse drugo. Ko se je ustavil, je stekel navzgor. Postaje ni poznal, kot večine postaj v New Yorku. Sel je skozi vrata, kjer je pisalo "Detektivi". "Tja." V majhni sobi je Jonas našel Terellija. Bil je v suknjiču, beli srajci, s kravato, lepo obrit, njegove oči so bile tako sveže. Zazvonil je telefon. Jonas se je obrnil k njim in rekel: "Le pogumno dalje, posedi te se..." Imel je priljuden dan. Spraševal je goste, kaj je novega tam spodaj. Imel je nepriljuden dan. Spraševal je goste, kaj je novega tam spodaj. Medtem se je sonce nagnilo k zahodu. Gostje so se poslovili. Ko so odhajali, so nosili s seboj dar, ki jih ni nič težil. Slišali so odgovor, še preden so utegnili vprašati. Jonas se je rodil dne 27. julija v občini Vodranjci, ki spada v župnijo sv. Bolfenka pri Središču. Oče njegov, Štefan, je bil kmet in tudi mati njegova, Jera Lukmanova, poročena s Štefanom Jonasom, je bila kmečka hči. Jonas se je rodil in zrasel blizu dvora. Toda brez obotavljanja je odložil kraljevo žezlo. Ni se počutil dobro med visokimi zidovi, ki so ločili mesto od semanjega trga, od šumnih četrti, kjer je pozvanjalo kovaško nakovalo, kjer so se slišali udarci tesarjevega kladiva. Ni maral, da bi mestu vladali kralji bazilevsi, ampak je hotel oblast za navadne ljudi. Vso moč svojega znanja je posvetil ljudstvu. Takole pripovedujejo o njem njegovi someščani: "V mestu se je razpasla kuga. Mestni prebivalci so umirali. Jonas je zadevo uredil." Vso moč svojega znanja je posvetil svojemu rojstnemu kraju. Prva verzija: S sosednih gora je začel pihati hud veter, ki je bil tako močan, da je uničil sadje v gozdovih. Jonas je velel, naj oderejo vse živali in naredijo iz kož mehove. Te mehove je razpostavil ob hribovju, da se je vanje lovil nezdravi veter. Druga verzija: Jonas je postavil zid in z njim zagradil sotesko, skozi katero je prodiral veter. Obut je bil v bakrene sandale. "Ljudem je težko," je rekel, "kadar mora njihov razum sprejeti kaj novega." Ni se pa oddaljil od ljudi, temveč je ostal pri njih in jih učil. Zgradil si je ladjo in prosil kralja Feničanov Hirama, naj mu pošlje mornarjev, ki poznajo morje. Na tej ladji se je Jonas s Feničani vozil po Jadranskem morju v Zadar: Transportation: Zadar may be reached from many sides and many ways. Placed almost in the midst of the Adriatic coast, Zadar's port is a stopping place for all ships of the lines connecting the upper and lower Adriatic. Daily, rapid steamers link Zadar with all the larger Adriatic towns and ports on the near-by islands and along the coast. Rapid motor-coaches connect the city with the country-side sur¬rounding it. The main motorbus lines lead to the railway station Knin, at a distance of about 100 km, to Gospič (125 km) and Gračac (75 km). Jonas ukazuje vodi, da namaka polja, vetru, da naj nosi ladjo. Ogenj mu tali železo, zemlja mu daje žito in vino. Zimski mraz ne prodre čez njegov prag, vihar ne vdre v pristanišče, ki je zavarovano z valobranom. Jonas ima učence. Rad se pogovarja z njimi med hojo, na sprehodu ob morskem obrežju ali pa na sprehodu po poteh, ki peljejo daleč stran od morja. Hodijo gor in dol. Učenci se držijo učitelja, da bi ulovili sleherno besedo. Kadar se obrne, se spoštljivo razmaknejo in ga spuste naprej. Po takšnih sprehodih se učenci razidejo in vsakdo se loti svojega dela. Nekateri nabirajo trave, drugi proučujejo ustroj človeškega telesa. Nekateri rišejo na pesku kroge in trikotnike. So pa tudi taki, ki so obdani z zvitki in si delajo iz njih zapiske. Število knjig, ki jih je napisal Jonas, se bliža tisoč. To je velikansko delo, ki ga zmore samo on. A tudi on bi ga ne zmogel, ko bi ne imel učencev in pomočnikov. Dan na dan se pomika ta vojska zmeraj dalje in dalje. Včasih so se mnogi zadovoljili s tem, da so na tla pogrnili odejo in si v tla izkopali plitvo kotanjo za kolk. A s tem si je že marsikdo nakopal bolezen. Sčasoma je prišlo v navado več vrst ležišč: Preprosto ležišče lahko napravimo iz smrekovih vej, ki jih zložimo v obliki preproge v več plasteh. Veje morajo biti gosto obrasle in dolge največ pol metra. Zlagati jih moramo v vrstah tako, da košati del vedno prekrije debeli konec veje iz prejšnje vrste. Tako ležišče je mehko in prijetno, vendar pride v poštev le v oddaljenih in gosto poraslih goz¬dovih ali pa tam, kjer leže podrte smreke. Nekateri si naberejo tudi praproti in listja, ker pa se takšno ležišče preveč stlači, postane trdo in neudobno. Drugi so za spanje pretežno uporabljali slamnjače. Takšni pogradi so ljudem služili več stoletij, ker so bili razmeroma udobni in so jih varovali pred talno mokroto. Moderni časi pa rešujejo problem ležišč na tri načine: s spalnimi vrečami, z zložljivimi posteljami in z gumastimi blazinami. Spalne vreče so izdelane iz lahnih tkanin in puha. Dolge so 200 cm, široke 70-80 cm, tehtajo pa 1-2 kg. Znotraj imajo pritrjen poseben vložek iz flanele, ki se da vzeti ven, da ga lahko operemo. Zložljive postelje so napravljene iz močnega platna, ki je napeto na leseno in kovinsko ogrodje. Dolge so 200 cm, široke pa 50-80 cm. Ljudje jih ne marajo, ker so precej težke (3-5 kg), ker zavzamejo preveč prostora in ker so hladne. Najboljše in najbolj praktično ležišče, ki ga poznamo, so gumaste blazine. Razen tega jih lahko uporabljamo še pri kopanju in sončenju. Če vržemo takšno blazino na vodo in se vležemo nanjo, imamo prav udoben splav. Izdelane so iz gumiranega platna in sicer tako, da ima vsaka blazina več prekatov, ki jih napolnimo z zrakom. Navadno imajo dva ventila s čepi: enega za vzglavnik in enega za ostali del. Kdor je imel veliko sužnjev in zlata, je hotel še povečati svoje bogastvo. Kdor ni imel ničesar, je hotel dobiti vsaj nekaj, da bi se otresel revščine. Tiste, ki so ostali doma, je tolažilo upanje. Žene in otroci revežev so verjeli, da jim bodo možje in očetje prinesli srečo. Bogatim je bilo všeč, da so se rešili zavistnih oči lačnih in beraških klatežev. Med sopotniki so bili učeni možje. Upali so, da bodo raziskali nove dežele, prišli v kraje, ki jih nihče ne pozna, ter prinesli domov neznana zelišča in nagačena trupla nenavadnih živali. Jonas jih je vzel s seboj. Upanje je vodilo številno vojsko Čez ravnine in gore. Bitke in pohodi so se vrstili. Vozovi so vozili zlato. Obleka vojščakov se je spremenila v cape. Meči so se krhali. Kopita konj so se drobila od daljnih pohodov. Učeni sopotniki so pripovedovali, kaj so videli in odkrili: V vročih krajih je drevo, ki je podobno gozdu. Ko gledaš to drevo, se ti zdi, da se opira na več debel, ne samo na eno. A to niso debla, temveč zračne korenine, ki visijo nizdol z vej. Tam je drevo, ki ponoči spi. Zvečer stisne skupaj in zapre svoje pernate liste, zjutraj, ko se zbudi, jih odpre, kakor bi bile trepalnice. "No, Jonas," je prijazno nadaljeval MacMillan, "moram reči, da se zelo čudim vašemu vedenju." "Ne razumem, zakaj." MacMillan se je uvidevno nasmehnil. "To lahko le težko pričakujemo od vas. Ko pa bi imeli opraviti z umorom, bi vedeli, da je včasih treba tudi najbolj nepomembne stvari pogledati pod lečo, da ne bi izgubili nobene, še tako neznatne sledi. Mogoče bi bili tako prijazni in povedali vso zgodbo od začetka do konca." Poln pričakovanja se je naslonil nazaj. "Rodil sem se tukaj, v New Yorku," je začel Jonas. "Potem, ko sem nekaj let kar tako živel tjavdan, sem v šestem letu vstopil v 132. osnovno šolo. V prvem razredu sem "Vidite, šef" je vzkliknil Flanner, "da hoče namenoma-" MacMillan je dvignil roko. "Domnevam, da nočete ničesar povedati. Se motim?" "Temu bi nasprotoval zastopnik zavarovalne družbe," je rekel Jonas in pokazal na Stevea Langerja. 'Ta vam bo povedal, da kdaj pa kdaj zaslužim nekaj denarja, ker izvoham izgubljeneali ukradene predmete. Razumeli boste, da se mi to lahko posreči le zato, ker imam določeno število zvez. Če jih nočem izgubiti, moram držati jezik za zobmi. Razen tega po mojem mnenju dejstvo, da so se našle te knjige, nima nobene zveze s Sellerjevim umorom, ker je zdaj pač prepozno, da bi ga obdolžili goljufanja pri zavarovalnici." "Vemo, kdo je umoril gospoda Sellerja," je odgovoril MacMillan. Lepa zimska pokrajina. Sneg škriplje pod okovanimi čevlji. Potok je zamrznjen. Po polju krakajo vrane. Pošastno odmeva njihov krakra v beli tišini polja. Pri Jonasovih so bila hišna vrata na stežaj odprta. Jonasova mama je kurila peč in glasno godrnjala, da ni nikoli suhih drv. Ko pa je zaslišala vesel smeh iz sobe, seje tudi sama veselo nasmehnila. Še ogenj v peči je veseleje vzplamenel. Pristavila je glinast lonec z vodo in čakala, da zavre. Bila je stara, prijazna ženica. Izpod črne rute ji je kukal pramen sivih las. Zamišljeno je zrla v ogenj. Roke je držala na ognjišču. Imela je trde in raskave roke kmečke žene, rdeče od mraza. Voda je zavrela. Premišljeno je v velik lonec stresla koruzno moko. Kuhala je žgance. V hiši je imela goste, partizane. Ko je stresla v lončeno skledo, je pritekel sosedov Mihec. "Brž, brž," je že pri vratih klical,"belogardisti!" Iz izbe so prišli trije mladi partizani. "Mati, bomo prišli drugič na žgance," je zaklical eden izmed njih. Tiho so se zmuznili med hišami v vinograd in od tam čez potok v gozd. V hiši so ostali Jonasova mama, Jonas, Grahutova Tončka in Mihec. Mama je pripravila žgance, ostali so sedeli pri peči in se pogovarjali. "Ničesar ne vemo," je tiho rekel Jonas. "Mihec, ničesar ne smeš povedati!" "Ne, ne bom!" "In če te bodo pretepali?" "Zakaj sem pa pionir!" je vzkliknil. "Jonas, beži," se je tedaj tiho oglasila Tončka. "Če koga iščejo, iščejo tebe!" Jonas je skočil s peči. Res je, Tončka ima prav. Toda bilo je prepozno, zunaj je že slišal korake. Stopil je na prag. Pred hišo so stali belogardisti. "So tu doma Jonasovi?" se je eden oglasil. "So," je odvrnil Jonas. "So vsi doma?" "So," je pritrdil Jonas. Vstopili so v hišo. Jonas je hitro smuknil na skedenj, skočil je v vinograd in stekel proti gozdu. Bil je lahko oblečen, brez kape in vstarih bratovih čevljih. Tekel je in ni utegnil niti misliti na mraz. Belogardisti so res prišli iskat Jonasa. Ko so zvedeli, da je ravnokar odšel iz hiše, so pustili enega za stražo pri materi, Tončki in Mihcu, ostali pa so planili za njim. Začeli so streljati. Ko mu je nekaj krogel prižvižgalo mimo glave, je stekel proti grmovju ob potoku. Pri tem je izgubil čevelj. Še drugega je vrgel z noge, da ga ne bi oviral pri teku. Led je bil tanek in se je vdrl pod njegovo težo. Do kolen je bil v vodi. Hotel se je pognati iz nje, ko je začul glasove. "Tu nekje je skočil čez," je godrnjal najstarejši med njimi. "Ne, zgoraj je bilo," se je vmešal glas. "Za njim moramo. Od matere ne bomo nič zvedeli. Pilot pa je rekel, da moramo pripeljati njega, če hočemo kaj zvedeti." "Kar pojdi za njim, če se ti zdi! Tam v hosti čepi pod kakšnim grmom partizan, pa boš imel svinca za rebri." "Ne, dobiti ga moramo, takoj za njim v gozd," se je oglasil vodja patrole. "Seveda, kar pojdi ga iskat! Ti boš imel vsaj kaj od njega, ko si narednik," mu je oponesel najstarejši. "Vse vas postrelim, če ne greste takoj za njim!" Počasi so odšli čez potok in naprej v gozd. Jonas se ni premaknil. Čepel je v ledeno mrzli vodi. "Enkrat sem jim ušel. Če me sedaj najdejo, je po meni," je pomislil. Koliko časa je čepel v vodi, ni vedel. Nog in rok sploh ni več čutil. Mrak se je spuščal. Hotel se je dvigniti. Vse sile je zbral in se dvignil. Po štirih je splezal do čevljev in si jih nataknil na modre noge. Vso voljo je moral zbrati, da je vstal. Nekaj časa je lovil ravnotežje, nato se je počasi odmajal proti gozdu. Pogledal je proti vasi. Po nekaj urah tavanja je prišel do partizanov. Ti so ga vzeli s seboj v štab. To je bilo pozimi 1943-44. leta. Terelli je odrinil telefon, a se je spet premislil in poklical Informacije. "Ste dobili kaj podatkov o Jamesu Wickhamu?" "Nekaj. Govoril sem z Mr.Fletcherjem. Pravi, da je Jonas neverjetno mirne narave. Nobena stvar ga ne spravi s tira. Kar ga on pozna, so mu samo enkrat popustili živci. Bilo je nekoč, ko je on kot strokovnjak identificiral Corota, neki francoski ekspert pa je trdil, da nima prav." Terelli se je zahvalil, potem je pa še sam poklical Fletcherja. To je bil človek, ki ga je Yard vedno prosil za pomoč, če so imeli opravka s slikami. Malo je bilo verjetno, da bi bil v Londonu še kdo, ki bi vedel več o stvari kot ta sedemdesetletni starec. Ko se je oglasil, je Terelli pomislil, da mu po glasu ne bi prisodil več kot štirideset let. "Pozdravljen, višji inšpektor." Torej so mu že povedali. "Vam ni všeč moje mnenje o Jamesu Wickhamu?" "Popolnoma, sir. Rad bi vas samo še nekaj vprašal." "Le pogumno." "Poznate Rapellijevo galerijo v New Yorku?" "Celo zelo dobro." "So pošteni?" "Do danes sem bil prepričan o tem." "In veste, da jo pri nas predstavlja Old World Gallery?" "Že trideset let sodelujem z obema galerijama," je preprosto pojasnil Fletcher. "Kdor vodi to ustanovo, mi seveda ne morete povedati, kajne?" je vprašal Terelli in tako skoraj prisilil Fletcherja, da je odgovoril. "Tokrat se pa motite," je rekel starec, ki je odlično razumel vprašanje. "Dva sta. Giorgio Rapelli sam in njegova hčerka." "Hčerka?" se je začudil Terelli. "Zelo privlačna ženska, Telisa Rapelli, okoli trideset let. Najbrž ona vodi ustanovo, čeprav je uradno Rapelli še vedno prvi." Terelli je dobro poznal Fletcherja in je vedel, da ne bi rekel ničesar, o čemer ne bi bil popolnoma prepričan. "Zakaj?" je kratko vprašal. "To je velika tajnost Rapellijeve galerije. In če bi javnost vedela zanjo, bi lahko to pomenilo konec galerije. Stari Giorgio je skoraj slep." "Torej dela Telisa namesto njegovih oči?" "Lahko bi rekli tako," se je strinjal Fletcher. "Mnogo je pretrpela pri očetu, o tem sem prepričan. Nikakor noče priznati, da ne vidi, njegov temperament je strašen. Telisa Rapelli se je marsičemu odpovedala zaradi njega, celo možu in pozneje zaročencu." "Kako?" "Poročila se je z nekim Clindejem. Ločitve je bil precej kriv stari. Ne vem natančno, kako je bilo, vem pa, da je Clinde hotel živeti v Angliji, ona pa ni mogla pustiti očeta samega. Potem, pred približno tremi leti, se je hotela poročiti z Michaelom Ashleyem..." Jonas ga neverno pogleda in odgovori: "Kdor če iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, to sem slišal od starih ljudi, jaz pa ga menim s sabo nositi, koder bom tovoril in dokler bom tovoril." Služabnik mu pravi: "Nikar ti ne misli, da šale uganjam." "Saj bi tudi ne bilo zdravo," reče Jonas. Na to zopet govori sel: "Kar sem ti povedal, vse je res. Ali več ne veš, kako si bil umaknil predlansko zimo kobilico kočiji s pota? Oni gospod v vozu je bil cesar, pa nihče drug, veš?" Jonas se začudi in pravi: "Cesar? - Menda vendar ne?" Stepska južnosaharska in južnoazijska področja so domovina Jonasa, ki je po barvi kožuha in velikosti podoben leopardu. Jonas je le še bolj slok in ima močnejše noge, zato lahko lovi tudi najurnejše stepske prebivalce - gazele in antilope. On je "najhitrejša mačka, naj¬hitrejši sesalec, najhitrejša nekrilata žival na zemlji," v nekaj sekundah preteč stometrsko razdaljo. Ni čudo, da so Jonasa že od najstarejših časov krotili in ga uporabljali za lovn na urno divjad. Toda kot morajo indijskega slona vedno znova udomačevati, tako postane tudi Jonas uporaben za lov le tedaj, če se je v prosti naravi že navadil loviti gazele in antilope. Že stari Egipčani so na zlati ovratnici vodili Jonasa na lov. V Tebah, tako poroča R. Gerlach, je na nagrobniku Rekhmare upodobljen črnec, ki vodi na vrvici dolgonogega, lisastega Jonasa, kot kakšnega psa. Vladarji Mongolije, veliki indijski moguli, perzijski šahi, so redili ogromnega Jonasa. Še danes ga večkrat pošljejo na preostale orien-talske dvore. V Evropi se Jonas ni obnesel. Prehladno je za to toplote vajeno žival, čeprav so jo na nekaterih dvorih vendar imeli in z njo lovili divjad. Eden izmed očividcev takole popisuje lov: Odločili smo se, da bomo spustili Jonasa na čredo pasočih se gazel. Jonas je tičal na odprtem vozu, v katerem sta bila vprežena dva vola, na Jonasa pa je pazilo osem mož. Jonas je bil s tanko vrvico privezan k vozu, razen tega pa je bil še navezan na vrvico, ki jo je imel eden izmed mož ovito okrog pasu. Jonas je imel na glavi usnjeno čepico, ki mu je prekrivala oči. Ko smo prišli na polje, posejano z bombažem, smo uzrli štiri gazele, ki smo se jim po zaslugi previdnega voznika približali na kakih sto korakov. Jonasa smo hitro oprostili vezi in mu sneli čepico. V trenutku, ko je zagledal divjačino, je na nasprotni strani zdrknil z voza in se skrajno počasi in gibčno odplazil proti cilju, skrivaje se pri tem za vsako zapreko, na katero je naletel. Ko pa se je zazdelo, da ga bodo gazele kmalu opazile, je naglo planil naprej in že po nekaj skokih je bil sredi gazel. Zgrabil je neko samico in dirjal z njo kakih dve sto korakov naprej, nato pa jo je oplazil s taco, jo podrl na tla in začel lizati kri, ki je gazeli tekla iz grla. Eden naših spremljevalcev je stekel k Jonasu, mu poveznil čepico na glavo, prerezal gazeli grlo, na točil odtekajočo kri v leseno posodo in dal Jonasu piti. Za plačilo je dobil nogo gazele. Sam sem imel Jonasa, ki je bil tako krotak, da sem si ga upal voditi na sprehod po mestu, seveda je bil privezan na vrvico. Dokler smo srečevali le ljudi,, je mirno hodil ob mojem boku: čisto drugačen pa je postal, če smo naleteli na kako zver. Takrat je vselej postal tako nemiren, da sem sklenil o priliki dognati, kaj bi storil, če bi bil vsaj delno prost Privezal sem ga na 15- 20 metrov dolgo vrvico, ki sem si jo skoraj vso ovil okoli roke, in ga spet odvedel na sprehod. Pot sta nama prekrižali dve veliki pasji mrhi. Jonas ju je začudeno gledal, prenehal je dobrovoljno presti in postal nestrpen. Odvil sem vrvico in obdržal v roki samo konec. V trenutku se je Jonas pritisnil k tlom in se začel plaziti proti psoma, ki sta zbegano gledala nenavadno žival. Jonas se je plazil proti njima kot kača; bliže ko jima je bil, bolj je postajal razburjen, pa tudi bolj previden. Ko pa se mu je zdelo, da je že dovolj blizu, se je s tremi, štirimi skoki pognal proti enemu teh psov, ga na begu pograbil in podrl na tla. Vendar ni zasadil vanj svojih krempljev, ampak ga je obdeloval le s tacami. Ko je pes zagledal nad seboj glavo velike mačke, je začel obupano tuliti, za njim pa iz sočutja vsi psi, kar jih je bilo takrat na cesti. Kmalu se je zbrala gruča ljudi in hočeš nočeš, sem moral Jonasa ločiti od psa, ne da bi pravzaprav dosegel svoj namen. Pač pa sem pozneje na našem dvorišču uprizoril zanimiv dvoboj. Imel sem skoraj odraslega leoparda, skrajno divjo žival, pravega vraga v mačji podobi. Verigo, na katero je bil leopard priklenjen, smo podaljšali z vrvjo, nato pa smo ga izpustili iz kletke na dvorišče. Jonasa nisem priklenil, tako da je lahko borbo sprejel, ali pa se ji izognil. Ko sem prišel ponj, je ravno zadovoljno predel. A takoj, ko je zagledal nevarno zver, ga ni samo minila vsa dobra volja, ampak se je tudi na zunaj čisto spremenil. Oči so mu skoraj izstopile iz jamic, dlako je nasršil, začel je celo puhati, česar sicer nikdar ni storil, in pogumno se je vrgel nanj. Obhajala me je zona. Leopard je bil kmalu na tleh, toda ravno v tem položaju se je izkazal za zelo nevarnega nasprotnika; ležeč na hrbtu je Jonasa divje obdeloval z vsemi štirimi šapami. Jonas je grizel potuhnjeno zver in bi jo verjetno premagal, če bi ne posegel vmes. Dve vedri vode sta ločili divja borilca. Oba sta bila skrajno osupla, toda leopard je urno zbežal v svojo kletko. Jonas pa se je že nekaj minut po borbi spet umiril; čistil se je in si lizal šape ter kmalu celo predel, kot da se ni nič zgodilo. Ljuba žena, kakor veter bežč in begajo misli sem in rja. Zdi se mi, da ne bo nikdar več nastopil dan počitka. Nikdar več ne bom videl domovine, nikdar več ne bom videl svoje rojstne hiše, nikdar več se ne bom mogel zahvaliti za vse dobrote, ki si mi jih izkazovala. Zato ti izrekam v tem, morda poslednjem pismu, vso svojo najsrčnejšo zah-valo. Odpusti mi, če sem te kdajkoli s kakšno besedo užalil. Kar me je tako naglo zajelo,nisem pričakoval, najmanj pa s tako brzino. Vedel sem, da bo konec grozen, in vendar sem upal in upam tudi še danes, da gospodar usode ne bo dopustil, da bi me do konca poteptalo. Vse beži kot prestrašena divjad, mene tukaj stiska kot v stiskalnici. Nesreče, ki se godijo dan za dnem, trgajo še tako trda srca. Vsak trenutek pričakujem, da me zasuje. Morda me bodo odpeljali od tod, le sam Bog ve kam. Vedno bodo moje misli pri tebi, danes ne vem, kako daleč od domovine in Tebe bom. Minili bodo meseci, morda tudi leta, da se bom mogel zopet oglasiti, ali pa tudi nikoli več. Toda ljuba žena, ne skrbi več zame. Kri je dragocen sok. Čim večja je izguba krvi, tem večja je škoda. Zato je treba vsako krvavitev hitro in popolnoma ustaviti, naj že Jonas krvavi iz zunanje rane ali kake telesne votline. Če izgubi Jonas tretjino svoje krvi, je v smrtni nevarnosti ker srce zastane, če je v njem premalo tekočine. Čeprav ne vidiš nobene zunanje rane, čeprav krvave notranji deli, ne da bi prišlo kaj krvi iz trupla, lahko spoznaš nevarno stanje po raznih znakih (pismo ženi). Jonas je mrtvaško bled. Potni obraz mu je upadel, oči ima globoko vdrte, motne so in izražajo smrtni strah. Diha površno in hitreje, govori zmedeno in hripavo. Srce bije vedno hitreje, utrip slabi. Jonas se spomni na Boga in pesmi. Wanderer Wallfahrer Wilst du einst ein bei der Himmelsthür so spende Jonas einen Kreuzer hier "Dobro, Jonasu, a koja ima najbolju pičku od žena koje rade u krugu?" "Od svih žena koje rade ovde u kuvinju najbolju pičku ima kelnerica Maša. Ja naravno ne govorim o svim ženama ovde u krugu, jer sve čak ni poznajem, a kamoli, da sam sve jebavao. Medju njima ima i mala plavuša, a kamoli da je ogovoriš ili da je pipneš. Vodnik Stošič bi je ubio, samo da razgovara s vojnikom. Onaj što radi u postu, on je nju jebavao, ali lako njemu, on sedi u kancelariju, izdaje postu, a pičke mu padaju ko jabuke." "A kakva vam je hrana?" "Čale, teško da ti kažem, da sam u životu ikad jeo bolje. Možeš da jedeš i po dva puta, niko ti neče zabraniti. Pa to se jede svaki dan tri puta danju, a noču možeš da dobiješ od kuvara, ako su dežurni Fehim ili Mirko. A sad pričaj i ti meni." "Jesi li primio paket za rodjendan? Ja sam ga lično slao ekspresom. Ima da je došlo sve, dok je bilo najfriškije." "Čale, kako da ti zahvalim, došlo je meso, orasi, puding, higienična maramica, sve sam ja to sa drugovi razdelio." "Dobro, Jonasu, jesi li ti ikad pomislio kakve li mi velike radosti, što imam sina vojnika?" "Ma kako da ne, čale, koliko puta sam ja o tome razmišljao. Pa samo da sam dobar vojnik, to mi je največja sreča. Niko te ne juri po krugu, možeš daspavaš i poslepodne i svako kaže, Jonasu, ti si dobar vojnik. Siard Maks, on je veliki problem. Več dvaput se potukao, a šta mu vredi. Toliko ga jure, te ustaj, počisti, puška mu je uvek prijava, da če sigurno zaglaviti i dodje pod vojni sud. Sad nema vremena ni da mrdne, a kamoli da jedan jedini put odjeba kelnericu Mašu. Eto sad samo Milunovič i Siard u našu četu, pa da još nisu jebali kelnericu Mašu." "Dali si dobio odelo, sine moj, velike sam ja pare potrošio na tebe." "Eto čale, odelo mi odlično stoji, pa to svi priznaju i kažu, dobro ti je napravljeno odelo, bičeš ti veliki frajer u civilstvu. A meni nije toliko stalo da sam frajer, meni je stalo do toga, da imam odelo." "Dobro, a kako cipele? Jesi li zadovoljan sa cipele?" V svoji sredi vidimo Jonasa, ki je različen od nas po obleki in po vedenju. Nima družine, družina smo mu mi vsi. Živi v samskem stanu po Kristusovi besedi, da nihče ne more služiti dvema gospodoma. Zato ne deli svojih moči med Bogom in svetom, med lastno družino in človeško družbo. Le Gospodu hoče služiti in ljudstvu. Od vseh strani prihajajo ljudje k njemu, da jim je svetovalec in sodnik. On sprejme novorojeno dete, on spremlja utrujenega popotnika k zadnjemu počitku. On blagoslavlja zibelko in krsto, brez njega na najdemo sreče ne na zemlji in ne v večnosti. Otroci in odrasli ga ljubijo kot duhovnega očeta. Dan na dan je vodnik srcu, ki je zašlo na krivo pot. Premožni mu izročajo milodare, sirote pa, ki jih je v srcu sram revščine, sprejemajo na tihem iz njegovih rok podporo. Nihče ne more toliko dobrega storiti kot on. Iz njegovih ust govori evangelij. In ker dobi v evangeliju pravi odgovor o pravi potrebi, najdejo vsi nesrečniki v svojem dušnem pastirju govorečega Zveličarja, ki jim pravi: kdor posluša Jonasa, posluša Gospoda samega. Jonasa ne zadržuje ne burja, ne dež, ne mraz, ne vročina, ne snežni zamet, ne dolga pot, ne kužna bolezen, da ne bi šel z zakramenti umirajočih tolažit. In ko minejo leta in se približa tudi njemu smrt, je dovršil življenje, ki ga je bilo vredno živeti. Nekaj podatkov o Partizanu iz okrajev, ki sodelujejo na zletu: Okrajna zveza društev članov lastnih domov lastnih telovadišč vaditelji Gorica 15 1844

Nekaj podatkov o Partizanu iz okrajev, ki sodeljujejo na zaletu:

Okrajna zveza	društev	članov	lastnih domov	lastnih telovadišč	vaditelji
Gorica	15	1844	4	4	88
Kočevje	7	1859	2	3	22
Koper	10	1374	4	1	77
Kranj	11	2060	10	7	65
Ljubljana	47	9073	29	4	258
Postojna	9	2148	3	4	33
Radovljica	16	3348	10	9	102
Sežana	4	367	0	1	11
Tolmin	6	913	2	2	35
Skupaj	125	24343	64	55	691

funkcionarji predsednik načelnik tajnik načelnica Mirko Remec Karlo Vončina Viljem Plesničar Antonija Kofolj Tone Čuk Ladislava Goršič Andrej Arko Ančka Gojanovič Črtomir Kolenc Marjan Žerjal Franc Vidmar Zora Ličen Janez Ogorel ec Marja n Košak Dušan Feldin Ana Anžman Jože Pavličič Franjo Smole Franc Borko Zdenka Kruhar Boris Jurca Janko Prinčič Zorka Drožina Saveta Prinčič Rudi Finžgar Tone Antončič Janez Marinček Silva Manfreda Množica velikih in majhnih ladij, rjavih in črnih brodarjev ter nosačev v haljah, dolge vrste ravnih ulic, leseni hodniki v hišnih nadstropjih, v pritličju vse polno prodajalnic, po cestah mnogo kričečih barantačev, nad plitvimi strehami vihrajoče zastave raznih konzulatov. Taka bi bila približna podoba te obmorske naselbine, kjer žvenketajo angleški šterlingi, francoski franki, ruski rublji in turške lire. Tu je hrumenje narodov, sestanek vsakovrstnih plemen in babilonska mešanica vseh jezikov. Pred odhodom je Jonas izročil nekemu čolnarju več razglednic s prošnjo, naj jih odda na pošto. Mož je pokazal svojo desno roko, češ naj mu jo odseka, če ne bo izvršil naročila. V domovini Jonasa je navada, da si pri pogodbah in kupčijah podasta stranki desno roko v znamenje medsebojne zvestobe. Orientalci so v tem oziru dosti bolj strogi. Oni imajo dano besedo za tako sveto, da so pripravljeni izgubiti roko, če bi ne izpolnili tega, kar so obljubili. Gotovo ima tudi običaj seganja v roke prav isti pomen. Pravimo, da volna diha, kar je v prenesenem smislu res. Vlakno se razteza in krči, čeprav je že prenarejeno v jopico. Prav zaradi te lastnosti so volnena oblačila elastična in zato tudi topla. Imamo pa več vrst volne (že ena sama ovca ima deset vrst volne.) Poznamo kratko volno, nakodrano in štrenasto. Dalje imamo nategnjeno volno, pa razčesano in v dolgih vlaknih. Če nosimo pulover iz kratke volne, se posamezna vlakna uničijo, ko jopico oblačimo in slačimo, in je volna polna kosmatincev. Če pa imamo boljšo volno iz daljših vlaken, se jopica lepo obdrži in se ne napravijo kosmiči. Kosmiči se na površini skodrajo in tvorijo kroglice. To je pa spet dobro. Kakor hitro se umazanija sesede na volno, jo volna izliči. To lastnost imajo tudi umetna vlakna. Jonas se je vrgel na ozko železno posteljo in razprostrl roke, v ustih je držal cigareto, iz katere se je vil navpičen trak dima. Okno male hotelske sobe je bilo odprto, skozenj je vdiral hrup s ceste. Jonas je bil koščen, rdečelas dolgin, trenutno v samem slipu. Na koničastem obrazu, ki ga je bila sama brada, nos in čelne kosti, je bilo videti kapljice potu. V neenakomerni svetlobi je bil videti mnogo starejši kakor enaindvajset let. Na stolu je bila obleka, pas z naboji in pištola s koščenim, zglajenim držajem. Na mizi je stala na pol prazna steklenica whiskyja. Smešno, je pomislil. Smešno, da ni bil živčen, da ga ni bilo strah, da sploh ni občutil ničesar. Vedno je imel take in podobne občutke, ki bi to pot morali biti še močnejši, saj je bil v Gold Cityju in Bob Wilkes ni bil daleč. Vzel je cigareto in jo spustil na tla, kjer se je smodila in napravila nov madež. Sedel je v posteljo, segel po steklenici in si nalil v dlan nekaj whiskija. Peklo ga je, srbečica je popustila. Njuorleanški kvartopirec je bil edini, ki se ga je bal. Videl ga je ubijati in nagonsko je vedel, da ga edino Wilkes lahko prehiti. Jonas se ga je vedno izogibal. Če je prišel v mesto, kjer je bil na delu Wilkes, je takoj obrnil avto. Bolj spoštovanje kakor strah. Jonas je zavrnil vse ponudbe. Revolverás tvega marsikaj, a le takrat, če ima več kot polovico možnosti za uspeh. V večini primerov je bilo tako. Pri Bobu Wilkesu so bili upi za oba enaki. Jonas je zavihtel noge s postelje in odložil steklenico. Dopovedal si je, da je neumen, ker se je prejšnji večer zapil. Širokoustil se je in hvalisanje je pomagalo lastniku lokala, da ga je pridobil za načrt. Ni vedel, za koga gre. Potem mu je povedal, da mora ubiti Boba, ki je počasi upropaščal njegovo igralnico. Z denarjem, ki bi ga dobil za uboj, bi Jonas lahko opustil ta posel. Morda je imela Gillian prav. Če bi še naprej počenjal isto, bi umrl mlad. Z denarjem si bo kupil zemljišče in se naselil. Biti mora previden in čim hitreje potegniti. Vstal je s postelje, visok, ozkih ramen, pobral s stola zmečkane in umazane hlače in zlezel vanje, oblekel si je svetlo modro srajco, stopil k razbitemu ogledalu, si zapel gumbe in se zazrl vase. Zazrl se je v svoj obraz. S prsti si je počesal rdečkaste lase, šel nazaj k postelji in sedel na rob. Noge je stlačil v škornje. Obrisal si je dlani; v njem se je spet prebudil stari občutek in ga popolnoma prevzel, prevzela ga je živčna napetost, ki ni popustila, dokler ni bila stvar opravljena. Tako se je počutil mnogo bolje. Stopil je do stola, pobral pas za pištolo in si ga pripasal, ugasnil je luč. Glavna cesta je bila polna ljudi. Po njej je grmel kamion z bencinom. Jonas se je prerival med ljudmi, dokler ni prišel do velike pivnice. Za trenutek je počakal in zravnal pištolo v toku. Zajel je sapo in razširil ramena. Prostor je bil osvetljen. Vlekla se je dolga točilna miza. Na desni strani so bili trije. Jonas je videl VVilkesa, zatopljenega v poker, ter si jel ogledovati može. Pogled mu je zdrsnil preko sosednjih miz na balkon, ki je tekel v zadnjem delu nad pivnico. Študiral je množico ob točilni mizi, a ni našel tistega, ki ga je iskal. Wilkes je imel včasih najetega revolveraša, če je igral na nevarnih mestih in se je bal strela v hrbet. Pretkan, zavaljen, prekanjen morilec zavaljenega obraza in tankih brčic. Jonas se ni mogel spomniti imena. Zadovoljen, da je našel VVilkesa samega, se je Jonas zrinil med zgnetenimi možmi in dekleti, ki so pili in se smejali. Nekaj se jih je zazijalo v visokoraslega, slokega moža v umazanih škornjih in mokrih, ozkih hlačah, s palcema zataknjenima za pas. Ko je šel mimo neke mize, je ena od žensk dejala: "Jonas." Jonas je stopil do druge mize, kjer je sedel lastnik lokala. Jonas ni niti pogledal lastnika lokala. Nikogar ni pogledal razen Boba VVilkesa pri igralni mizi. Čutil je, da mu žila zelo hitro utripa, drobovje v notranjosti se mu je hotelo zavozlati. Palca sta mu zlezla izza pasu, desnica je visela nad ročajem pištole. Pet metrov od VVilkesa je obstal. Wilkes ga je opazil. Sunkoma je vstal. Stol je zletel daleč proč. Ljudje v neposredni bližini so se vznemirili, nemir se je prenesel v ostale dele lokala. Jonas se je nagnil naprej. V spominu so se mu zvrstile slike osemnajstih podobnih položajev. Čisto tak je kot vsi drugi. Nič drugačen ni. Opazoval je Wilkesa, kako je stal, odmaknil se je od mize in se pripravil. Spomnil se je pripovedovanj o njem in o možeh, ki jih je pobil. Wilkes je bil visok, koščen, vendar ne tako visok in koščen kot Jonas. S svojim frakom, orlovskim nosom in svilnatimi obrvmi nad modrimi očmi je vzbujal gosposki videz. Imel je ozek, lisičji obraz, na ustih pa večen smehljaj. Njegovi roki sta bili majhni, nežni, negovani. Šinili sta pod frak proti toku s pištolo. "Torej si spet na delu," je rekel Wilkes. Tudi Jonasovi roki sta se zganili. Vedel je, da ga je ubil. Slišati je bilo strel, iz stare Jonasove pištole se je vrtinčil dim. Videl je staro, bleščečo se Wilkesovo pištolo. Wilkesovi prsti so se razklenili in pištola je zdrsnila na tla. Jonas je slišal, kako je zaropotala, za trenutek se ga je lotila omotica. Wilkesove modre oči so se razširile, poteze so se spremenile. Koleni sta se mu zmehčali, telebnil je na obraz. Človek je že zdavnaj sanjal o tem, da bi si priredil stroj, ki bi se gibal kar naprej, ne da bi ga kaj priganjalo ali poganjalo, da bi se večno vrtel in še poganjal druge stroje, da bi bil pač večno gibalo ali perpetuum mobile. Zal pa te zamisli ni mogoče uresničiti. Zakaj ne? Na zemlji ima vse, kar se giblje, tudi svoje izgube zaradi drgnjenja ali trenja. Sicer smo se medtem že naučili izdelovati stroje, ki vsebujejo nez¬nansko visoko stopnjo učinkovitosti in ki jih motijo le najneznatnejše motorne izgube. Taki stroji spreminjajo vso svojo silo v delovanje in nimajo skoraj nič delovnih izgub. A če bi se nam resnično posrečilo zgraditi stroj brez slehernih tornih ovir, pa to le še ne bi bil perpetuum mobile. Saj bi moral biti tak stroj, ki bi več proizvajal, kakor smo mu pa dali energije. To je pa utopija - sanje. "Moja kad s kislino ni seksualni zločin, pa čeprav mislim, da za njim tiči seksualnost. Zato upam, da me boste počakali." Odšla sta naravnost k avtomobilu in Jonas se je odpeljal v Pariz. Vozil je tako, da je Terelliju zastajal dih, zraven pa je kot dež govoril o svojem delu. "Kam boste šli nocoj?" je vprašal Jonas. "To bo odvisno od tega, kako bom opravil v neki hiši v ulici Jacquesa Duluda." "Ni treba," seje zahvalil Terelli. "Raje uporabite avto za kaj drugega." Terelli je odkimal: "Ne vem, če je bila ona. Žrtev smo našli v kadi polni žveplene kisline." "Jaz pa sem mislil, da je najbolj nevaren denar," je rekel Jonas in srknil požirek konjaka. "Dober dan," je rekla. "Ne poznam vas, toda madame Kleber mi je rekla, da ste prišli in da bi radi govorili z mano." Jonasu se je zdelo, da dekle ni nič posebnega. Res je bilo takoj videti, da je kultivirana in prefinjena. Imela je lepo grajeno telo, z dolgimi stegni in vitkim pasom. "Ali je imel kakega sovražnika?" "Ne vem. Mislim, da ni bil človek, ki bi jih lahko imel." Jonas ji je ponudil cigareto. "Koliko vas je stal?" "Ničesar ne vem." Obstala je pred tablo MA, potrkala in čakala. Potrkala je še enkrat. Čez nekaj trenutkov so se vrata odprla. Cherry Gowers je vsa zaskrbljena stopala po pločniku v ulici Felix Foulat. Na ulici je bilo vse polno ljudi in večkrat se je morala prebijati skozi goste gruče. Ko je stopala mimo bifeja, se je zazrla noter. Mali črnčki so krvaveli iz ust. Naslednji dan je Jonas zgodaj vstal. Skuhal je čaj in ji ga nesel v posteljo. Cherry Gowers je še napol spala. "Še en fantastičen sklep." "Pravi, da ne, pravi, da pozna Nicka Manchipa." "Če bi bila tako radovedna, bi vedela mnogo več, kot vem." "Da," je rekel Jonas. "Bržkone kak norec." Jonas je nekaj časa molče opazoval obiskovalce, ki so stali na pragu. "Hej, čujte," je vzkliknil. Jonas je šel čez prag kot tank. Pogledal ga je tako, da so mu šli mravljinci po hrbtu. Obrnil seje in rekel. "Saj sem Nicku o vsem natačno pripovedoval." "Da," je reki Nick Manchip. "Vi ste gentleman:" "Pokonci," je rekel Jonas. Bil je precej visok. Lase je imel že nekoliko osivele. Tudi sicer se je zmeraj obnašal tako, kot bi bil v sodni dvorani. Nick je zaječal, se preganil kot žepni nož in se opotekel. "Kaj hočeš reči s tem?" je rekel Jonas. "Da," je rekel Manchip. "Tam je nekakšen velik stanovanjski voz." Jonas je hitro prebrskal njegove stvari. V kovčku so bile tri obleke iz zelo finega blaga, narejene pri Sonninu v West Endu, zelo drage srajce, kravate in perilo. V kovčku je bilo tudi nekaj knjig. Dve o umetnosti, ena o pohištvu, dva ali trije broširani romani in nekaj pornografske literature. "No, prav." Cherry Gowers je pobrskala po torbici. "Nimam ga več. To je bilo v Neuillyju." "Nikakor ne," je rekel obiskovalec. "Mar mislite, da sem zaradi tega prišel čez kanal?" "Ah," je zadovoljno vzkliknila Cherry Gowers. "Ne verjamem, žrtev smo našli v kadi polni žveplene kisline." V srednjem favnističnem področju se pojavlja v spodnjem malmu več grebenske favne kot v južnem področju, medtem ko hidrozoja ni. To področje ni šelf, ampak neke vrste greben, ki ga grade korale. Pridite jutri. Genus: Hudsonella nov. gen. "Mislite, da se sliši to bolj prepričljivo?" je vprašala Cherry Gowers. Dragi Jonas, prišel je neki angleški policist in zdi se mi, da bodo v to zgodbo vpletli tudi tebe. Zažgi vse dokumente, predvsem torbico iz kačje kože. V zadnjih letih prejšnjega stoletja je bil šampanjec resnično zlat. "Razvozlali smo vse do šampanjca," je rekel Jonas. "Ker je ostala samo ta steklenica skrivnost, predlagam, da jo razbijemo." "Tukaj je Jugoslavija," je rekla Cherry Gowers. Jonas je za trenutek vstal. "Mimogrede," je rekla Cherry Gowers, "tvoj prijatelj ti je dal napačen naslov. Nobenega para ni bilo, ki bi ustrezal tvojemu opisu, in seveda ju ni bilo niti na hotelskih prijavnicah." Tu v predgorju je zemlja posejana s kamenjem. Treba jo je ob¬delovati z motiko. Sužnji gredo v dolgi vrsti, kakor gredo vojaki v boj. Zrasli so pod različnim nebom. Nadzorniki na konju jahajo ob strani. Z vseh koncev sveta so prignali ljudi, ki vihtijo motike na ukaz. Vsi so si tuji med seboj. Neusmiljena usoda je naredila iz njih brate v tujini. Vsi imajo obrite glave, da ne bi lasje prerasli žiga. Zrasli so pod istim nebom. To so črni ljudje, črnci. Ne govore, temveč sikajo kot netopirji. Jedo kače in kuščarje. Tam se potikajo velikanske kače in velikanski sloni. Tam živijo bivoli, ki imajo do tal zavite roge. Kadar se pasejo, morajo hoditi ritensko, da bi se jim rogovi ne zapičili v zemljo. Tam je steber, ki podpira nebo. Sleherno jutro hite ljudje na trg. Tam žive ljudje s kozjimi nogami in enooki. Zjutraj se skrijejo pod zemljo. Takrat se ne smeš obotavljati. Medtem ko mravlje spijo, prebivalci tiste dežele sedejo na velblode in se takoj napotijo nazaj. Ne smejo se muditi. Mravlje pritečejo izpod zemlje in hite za sledjo. Ni je hitrejše živali od te mravlje. Stoletja so ljudje mislili, da je zemlja pokrita z nebom, kakor da je nanjo poveznjena skleda. In tedaj so se začeli nebni robovi odmikati od zemeljskih robov. Nebo se je otrgalo. Zemlja je obvisela v zraku. Nebo je bilo spodaj, pod nogami. Vsi so ostrmeli. Najbolj osupli so bili tatovi. Bili so izvedeni zlatarji in so mislili, da ga ni človeka, ki bi mogel odkriti v zlatu primes srebra. "Kako lep fant, Jonas, kje si ga odkril? Kako lep fant! Ta je Agnes, ta je pa Evelina. Kako lep fant." Če se prvi dan v mes&cu Nisani sonce pomrači, bo umrl kralj Akada. Če se prvega v mesecu pomrači, a bo zahodna zarja rdeča, in če bo istega dne mrknila luna, bo v tem letu umrl kralj. Če bo mrk enajstega dne, bodo barbarska krdela opustošila deželo, ljudje se bodo hranili s človeškim mesom. Če bo mrk dne devetega Tamuza, bo Ištar poslala na zemljo plin. "Kupila ti bom tigra, da boš delal kipe. Znaš voziti letalo?" Iz zemlje rasejo drevesa. Drevesa požira ogenj. Iz ognja vstaja dim, para, ki uhaja v zrak. Iz pare nastaja voda. Iz vode nastaja zemlja, ki se useda na rečno dno. Vsak planet je pritrjen na prozorni krogli. Krogla je v drugi krogli, druga krogla v tretji, tretja v četrti. "Mlad si, Jonas." 1. Delavci in študentje morajo biti opremljeni s prepros¬timi obrambnimi sredstvi, kot so čelada, ruta, smučarska ali motoristična očala. 2. Med zborovanjem ali sprevodom ni dovoljeno tolerirati agentov UDBE, pa čeprav so med publiko ob sprevodu. Če policija nenadoma napade, bodisi na konjih, peš ali z vozili, je potrebno sledeče: 1. Za vsako gibanje je posebna krogla. 2. Prva nese planet nazaj, v tisto stran, kamor se premikajo zvezde. 3. Druga ga nese naprej. 4. Tretja ga dviga. 5. Četrta ga spušča navzdol. 6. Sonce in luna imata po tri sfere, zato se ne gibljeta nazaj. (Toda ko bi bilo tako, bi se zvezde oddaljile od zemlje, kot se drevesa in ladje odmikajo od ladje.) 7. Iz zemlje rasejo drevesa. Drevesa požira ogenj. Iz ognja vstaja dim, para, ki uhaja v zrak. Iz pare nastaja zemlja, ki se useda na rečno dno. Zadnji dan je prišel in minil. Zvečer je šel Jonas že po deveti uri spat, ker je nameraval zgodaj zjutraj odpotovati. Zbudilo ga je ostro trkanje na vrata: "Kaj je?" "Hughi Lenox želi govoriti z vami," je rekla Mary. "Hotela sem ga odpraviti, toda na vsak način hoče govoriti z vami." Jonas je skočil iz postelje. Hughi Lenox je stal ob zadnjih vratih. V kotu je čepela Matte, vsa bleda, bosa, oblečena v samo nočno srajco. In Rab Lenox je ležal iztegnjen na tleh, s krvjo na ustih. "Grde ženske," je rekel Jonas in se stresel od začudenja. Starec je ponovil svoje vabilo. Šel je skozenj in se obrnil proti trojici. "Mogli bi loviti rake," je predlagal Jonas. "Mačji vid ima pomanjkljivosti," je rekel Terelli, "slabo razlikuje barve." Medtem ko sem se sprehajal s kraljem po obsežnem parku pred vilo, je pristopil vojvoda Aquarone, ki mu je javil, da se je zadeva malo zapletla. Cérica mu je sporočil, da ne bo mogoče pobiti Jonasa pred ograjo vile. Zato prosi, da bi ga lahko pobil na dvorišču pred vilo. Kralj se je namrdnil in le godrnjaje pristal. Informacijske pisarne so: a) v Škocjanu v pisarni podjetja "BOR" - telefon 31 457 b) glavna pisarna bo v Piranu v zgradbi občinskega komiteja ZK (v pristanišču) telefon 21 776 in 22 535 Nekaj jekleno hladnega je dečka prisililo, da se je podredil njeni oblasti. Počasi se je slačil, ampak slekel se je. Kakor živa lutka, je pomislila Kamila. Nato je z njo stekel v kopalnico. Umivala ga je, s krtačo mu je drgnila nožice. Jonas je v kad spustil rumen parnik in se igral: "Vidiš kako gre, ha, vidiš? Poglej, kako sem že velik, vidiš? Vidiš, kako sem že velik?" Za Goyo je značilno, kako prikazuje delavca: zmeraj ga kaže nekako izoliranega, brez imena. Najprej kot ponesrečenca, kot človeka, ki je s svojim delom izpostavljen nesreči. Potem nam ga pokaže razgibanega, v ritmu. Prvi parni stroj. Poleg omenjenih Goyevih slik bi mogli navesti celo vrsto podob, ki natančno dokazujejo, da bodo na koncu rasle rože. Sarkofag je bil skoraj popolnoma pokrit z zemljo. Meril je 2,5 krat 3 metre in je bil iz težkih lesenih klad... Več skrbno vloženih plasti iz kož in slamnatih otepov je ščitilo vsebino groba pred vlago. Arheologi so morali odstraniti še več plasti, da so se pokazala štiri trupla. En sam mrtvec je zavzemal polovico. Trupla so bila skrčena, s koleni na prsih. Tri so ležala na živalskih kožah, ki so bile razpete na lesenih okvirih. V grobu je bilo poleg drugih podatkov še mnogo svetilk in kopij. Obraz enega izmed njih je krasil obesek iz korejskega jantarja. Kamila je sanjala razodetje svoje čudne usode. Bodisatva, ki je čakal na resnico v svojem naslednjem utelešenju, se ji je prikazal v sanjah v obliki slona s šestimi okli in ji prebodel desni bok s tempeljskim odsevom. Šlo je za zvezdo s šestimi žarki, ki je priletela kot meteor in je imela v sredi belega slona s šestimi okli. "Kako se imenujete?" "Maršal Osupa/^je odgovoril temnopolti. "Jaz pa," je rekel plavolasi in se nenehno igral s finskim bodalom, "sem pooblaščenec finske revolucionarne stranke. Ime mi je Mulajsun." "S čim vam lahko postrežem?" "Ne bom se precenjeval," je rekel Jonas in ga pogledal s svojimi modrimi očmi. Njegova mati je o tem zapisala: "Jonas zatrjuje, da sta ga izmed vseh, ki jim je razložil svoj finančni sistem, razumela samo dva: kralj Sicilije in moj sin." Ledeniki mirujejo. Za nastajanje ledenikov so potrebni sneg, nizka poletna temperatura, stalne padavine. Sneg, ki dalj časa leži na mestu, se spremeni v led. To se godi predvsem pomladi in poleti, ko voda pronica v globino in se sneg topi. Pri tem se zaradi nizke temperature v globini, predvsem ponoči, spreminja v ledena zrna, ki se pri pravem ledeniku spremenijo v enotno ledeno maso, vseskozi zalito in zamrznjeno. "Tu Hary," je rekel poveljnik s svojim hripavim glasom. "Odhajam, pa sem mislil, če bi morda rad še kaj." "Mnogo sem premišljeval, pa mi ni nič pametnega padlo na misel." Naenkrat so se mu oči zabliskale, ko je opazil, da je uporabil pretekli čas. "Kljub temu hvala, Anderson," se je zahvalil Hary in pogledal po sobi. "Neka mešanica. Petrolej je vmes." Led živi. Oguli in opraska skale. Najbolj znane oblike so venci čelnih moren. Tokovi odnašajo s seboj material, ki ga nosi led na sebi. "Ste videli napadalca?" "Ne, obraza nisem videla. Imel je masko in klobuk." "Kaj pa glas, vam je kaj rekel?" "Ne, videla sem ga samo za trenutek, takrat, ko je vrgel bombo." "Razumem, gospa." Sloviti atenski vijoličasti somrak se je mehko spuščal na mesto, ko sem s prijateljem Grkom odhajal iz hotela. Vse Atene so bile na ulicah in kričavi glasovi pouličnih prodajalcev, ki so ponujali spužve, pecivo, posuto s sezamovim semenom, in loterijske srečke, so kot za stavo tekmovali s hrupom mesta. Mesto je bilo mnogo modernejše, kot sem pričakoval, in to sem tudi dejal: "Kaj se je zgodilo s starimi Atenami?" sem vprašal prijatelja. "Bliže so, kakor si utegnete misliti," je odgovoril. Popeljal me je v novo poslovno hišo, zgrajeno iz jekla in stekla. Stopila sva iz prostorne veže po stopnišču navzdol in se znašla v dolgem hodniku. Ob eni strani hodnika se je vlekel kake štiri metre visok star zid. Ničesar ni podpiral in očitno ni imel kaj opraviti s poslopjem. Hrapavi kamniti bloki, iz katerih je bil zidan, so bili čez meter dolgi in pol metra visoki. "Hoteli ste videti stare Atene," je rekel grški tovariš. "Glejte, to je del starega mestnega obzidja. Buldožerji, ki so kopali temelje, so ga odkrili. Delavci odkrijejo skoraj vsak dan kaj novega. Vaze, kipe, mozaike." Grkom dolgujemo besede geometrija, geografija, biologija, fizika. "Lepotec," je zaklical Turnbull. Roger West, ki je sedel za mizo, se je obrnil proti vratom. "Samo trenutek," je rekel Roger. Moral je mimo štirih drugih miz, preden je prišel do vrat. Turnbull ga je čakal na hodniku. Bil je močan, visok človek. A, B, C opravljajo določeno delo. A napravi v eni uri toliko, kolikor B v dveh. Koliko časa je še potrebno sonce? A, B in C kopljejo jarek. A izkoplje v eni uri toliko, kolikor B v dveh, razen tega pa bo sprejel vsak član še eno umetniško barvno reproduk¬cijo v velikosti 50 krat 70 cm. Jonas nima navade pošiljati kovčkov v prtljažnem vozu, toda tokrat si je rekel:"Vozil se boš kot gospod, kovčke ti pripeljejo prav do vlaka, pri presedanju pa izskočiš iz vlaka kot metulj." Mama se je takoj ustrašila, ko sem telefoniral po denar. Zdelo se ji je čudno, zakaj rabim toliko denarja. Rekel sem, da za knjige in da bom šel na festival v Pesaro. Rekel sem ji, da so gledališča draga, čeprav nisem hodil dosti v gledališča. Vprašala me je, če so me okradli. Ne verjamem, da si je mislila, za kaj gre. Dolgo sem izbiral, preden sem jo izbral. Potem sem šel h Carli, v njeno trgovino v ulico Fabio Tacchi. Skrajšal sem si lase. Vsak policijski prefekt bo rekel, da ne more biti resno, če vnaprej dajem podatke, zato pa tudi dajem te podatke. Jonas se je premaknil, ker mu je šel dim v oči. Medtem je Terelli odprl blagajno v steni in vzel iz nje nekaj knjig, jih vtaknil v veliko aktovko in zaprl blagajno in aktovko. Jonas se je vrnil. Bil je videti brezhiben, kot po navadi. "Odlično," je rekel Terelli, "pojdiva domov." Jonas je še eno uro delal, potem se je odpravil v majhno zajtrkoval-nico. Tam sta se dobila z miss Roy. "Si danes ujel prijatelja knjig?" "Pobrisal nam jo je," je žalostno priznal Jonas. "Nekega našega moža sem poslal za njim." "Kaj pa je?" je vprašala miss Roy. "S tabo nočejo govoriti." "Je pri telefonu Terelli?" Jonas je prijel slušalko. "Res sem prijatelj," je odgovoril glas po telefonu. 'To lahko razložim jaz," je rekel Terelli. "Verjetno boste mislili, da sem nor, toda poskušajte me prav razumeti. Zdaj, ko se je Vanity vrnila, vam lahko povem, da sem jo jaz prosil, naj se umakne v tisto kolibo." Povesil je glavo, kot bi pričakoval kazen. 'Tako torej," je mirno odgovoril West. "Ali je bilo to že po tistem, ko ste našli miss Roy mrtvo?" "Da." "In zakaj se vam je zdelo to potrebno?" "Hotel sem ji prihraniti zasliševanje, identifikacijo, nenehno nad¬legovanje novinarjev, in podobno. Saj ne bi mogla nič pomagati in vse, kar smo videli, sva lahko povedala Jonas in jaz. Veste, ona je otrok naše družine." "Ali ste jo poslali stran, ker ste se bali, da se bo tudi njej kaj zgodilo?" "Moj Bog, ne. Če bi samo pomislil na kaj takega, bi je prav gotovo ne pustil same." "Kaj pa misliš o dekletu?" "Če me sprašujete kot moškega, sir, še nisem videl lepše ženske. Toda kot vrtnar mislim, da je zelo prestrašena." "Kaj ti ne bi bil?" Jonas je pokimal. "Seveda, sir. Toda zdi se mi, da jo je strah predvsem zato, ker ve, kdo ji je ponudil čaj." Nastopila ni le istočasna levitev obeh stenic, temveč so se zaradi učinkovanja celo na nedorasli ličinki ob levitvi pokazali znaki, ki so sicer značilni le za doraslo žival. Njihov pomen se je še bolj objasnil, posebno ko je uspelo povečati njihovo število. Gosenica se je kmalu prenehala hraniti in namesto da bi se levila, se je žival predčasno zabubila v bubo. Tako se je uresničil sen številnih zbirateljev žuželk -uspelo je umetno vzgojiti orjaške oblike hroščev, metuljev, paličnjakov itd. Glavo je imel kot moj bratranec Francoižek. Z roko se je držal za vrata. V kotu je bil sesalec za prah. "Boš," sem rekel, "boš resen, če te gledam, posebno zdaj, ko je jesen." "Ne bom se pustil slikati, tudi če me ubiješ," je rekel skozi zobe. "Nikoli še nisem slišal, da bi se dala narediti polica brez lesa," sem rekel, "kladivo rabim!" "Kladivo, slišiš?" "Hej, pobalin!" "Ne gre za to, da bi se upiral, Jonas," je rekel. "Od pisateljevanja," sem rekel. "Tvoja mama bo prva, ki bo kupovala knjige, ker je pokvarjena ženska. Zaslužil bom toliko, da bom lahko najel morilca, ki te bo ubil." Izvažamo maslo, les, baker, elektroenergetske stroje, koruzo, volno, gradbeni material, baker, ladje, tricikle, vagone, sol, vreče, papriko, turbine, Pony kolesa, marmelado, denarnice, šotore, kovčke, divane, natrijev bisulfat, sladkor, perutnino, steklo, gumo, plin, barve, stole, mleko, vesla, ključavnice, cigarete, spominčke, knjige, redkvice, pred¬napeti beton, vato, češnje, vilice, otroške vozičke, galico, roto papir, pete, zložljive postelje, ure, vžigalice, krogle za balinanje, koše, stative, polže, jadrnice... one question why go all the way to Yugoslavia to film him when there are plenty like him here. 14. aprila 1969 od 14,30 se bomo zbrali na Trgu revolucije. Delavski razred naj se toplo obleče. Če bo kdo vprašal, kje je Jonas, naj delavski razred reče tam. Ob 14,35 naj se delavski razred posede. Na oko naj si natakne masni gvant. V temi naj začne tipkati po obloženih kruhkih. Ob 14,40 se bo zaslišal žvižg. Tako bo ob 14,41 14. aprila 1969 30.000 kosov delavskega razreda počesano po svojem bližnjem. You tell. We make. Portrait Jonas. Portrait Cohn-Bendit. Map for Vasco da Gama. Manuscript for Meester William. Charm for Tutankhamen. Doll for Hans Bellmer. We make drawing, collage, words, painting, magic, fumage, frottage, feelies, for 2s. 6d. Per half hour we make. We will make things for you. You tell us. We make for you alone. We make almost anything except and including babies. For real. No con. No crap. Tukaj je Jugoslavija. Občutil je, da leti skozi prostor, da se je avto zaletel ter prekopicnil z zidom, skozi zid, da je padel navzdol kot igrača in da ga je vrglo iz njega. Pritekla je množica. Od tam, kjer je ležal, je slabotno slišal, kako ljudje tečejo. Lahko je razbral njihovo velikost in starost iz šuma njihovih nog, ki so tekle prek njegovih nog, ki so tekle prek poletne trave in obrabljenega pločnika. Iz neke stranske ulice je pridrvel kamion. Začutil je njihove bežeče korake. Avtu so se vrtela kolesa. Zavalil se je na pločnik in z ušesom na asfaltu obležal in poslušal, kako sem mu približujejo. Jonas je pridrvel v sobo. "Hočem zdravilo za svojo bolno mater!" Govoril je v grobem, težko razumljivem dialektu Levenforda. Imel je medalje za rokoborbe, sabljanje, boksanje, govorilo se je, da je bil svoj čas šampion v dviganju uteži. Pot mu je lil v brado, predzadnji udarec ga je prevrnil in še ni zajel sape. Ležal je na leseni postelji, oblečen v ne preveč snažno srajco s slovitim šalom okrog vratu, s športnim časopisom na eni strani in zavojčkom Woodbines na drugi. Jonasove mlečne oči so ga pogledale izpod nenavadno svetlih obrvi. "Jonas," sem ponovno rekel, "pojdi dol. To so moja jabolka." Vrgel sem kamen, ki je topo udaril v meso. Zgrabil sem eno izmed njegovih bosih nog in ga začel vleči. Jonas je omahnil med prasketanjem vej in listja. Vtaknil je nogo med moja kolena in me s pestjo udaril v oči. Zgrudil sem se na travo. Sklonil se je in me pritisnil s koleni. Izza srajce je potegnil jabolko in ga začel jesti. Vtaknil je prst v čeljust in odmaknil jabolko, ki se mu je zataknilo med zobe. "Ni mi padlo na um." Miss Roy je sedela na kanapeju, rahla rdečica ji je pobarvala lica. Rekla je: "Rufus je bil maček, velik rumen maček, ki je sestrama pripadal v isti meri." Naslednji dan je lilo kot iz škafa, tako da ni bilo mogoče igrati niti tenis niti golf. "Če ne prekliče, kar je rekel," je zakričal Terelli, "ga ubijem kot psa." Jonas se je naslonil na omaro in rekel: "Niti v sanjah." Vrata so bila zaklenjena in Jonas se je brez pomislekov zagnal vanje. Poklical je druge, naj mu priskočijo na pomoč ter takoj odpro vsa vrata in okna. "Kakšen?" "To pot je bil tretjič tukaj," je rekel mož v baru. "Bil je pravi gentleman." "Ali je nosil šal?" Kadar človek daje srebru obliko kupe, ustvarja zavestno. Mar ni riba podobna gozdni zveri? Večkrat vzamem s seboj oster nož in razparam kakšno žival, da si jo od znotraj ogledam. Njen hrustanec so to, kar so pri nas kosti. Bil je bel. Na tleh je bila voda. Ograja je bila visoka približno meter dvajset. Ob strani je stal sveže skrtačen konj. "Jonas!" "Bom, gospod,"je rekel Terelli in odprl oči. Jonas je potežkal kruh, da bi videl, če mu lahko izbije zobe. Truplo bom dal prepeljati v Nico. Če se jim bo zdelo škoda denarja za prevoz v Anglijo, jo lahko pokopljemo na tamkajšnjem angleškem pokopališču. Med vožnjo sta moža zamenjala le malo besed. Jonasu se je dremalo. Terelli se je čudil, kako se more tako sprostiti med tako brezglavo dirko. Jonas je zaspal kot ubit. "Ničesar drugega nismo mogli zvedeti, kot to, da je imel težak plašč." Gospa Jackson je privolila, da bo sodelovala. "Gospa Jackson, že mnogo let imate, ali ne, gospa Jackson?" "Gospa Jackson, podnevi je kazalo, da je podiranje dreves in ropot naših strojev preplašil živali po grmovju, kajti pustile so nas pri miru, toda sleherni večer, ko smo postavljali šotore, smo morali biti močno previdni, ali ne, gospa Jackson?" "Gospa Jackson, dnevi so se zlivali v tedne, ko smo prodirali ped za pedjo. Krčili smo si pot, tako da smo podirali drevesa, z ostrimi noži smo sekali grmičevje, gradili mostove čez soteske ali pa z žerjavom tovorili naše stvari iz enega na drugi breg, ali ne, gospa Jackson?" "Gospa Jackson, sleherni poldan se je naš kuhar izkazal v svoji umetnosti: kuhal nam je riž, riž in zopet riž. Seveda to ni bil samo riž, temveč meso, temveč grah, temveč tunina. Prijetno spremembo nam je pripravil pekari, ki ga je ustrelil eden izmed naših mož, ali ne, gospa Jackson?" "Gospa Jackson, videl sem kraljevo galerijo slik Mauritshuis den Haag v srcu Haaga, blizu vladne četrti stoji ob lepem jezeru Hofvijveru majhna palača Mauritshuis, ki je eden izmed najlepših primerov klasičnega stavbnega sloga na Holandskem, ali ne, gospa Jackson?" Jonas je zaprl oči. Želel si je, da bi videl svoje trepalnice. Želel si je Lamborghinija, rumenega, s črno črto. Želel si je, da bi ga nosili kot majhno mrtvo muco. "Gverila bo." Nekoč je živel kralj, ki je imel čisto majhno pišče. Drugi kralji so redili leve, slone, tigre, panterje in gazele, on je pa imel čisto majhno pišče. "Veličanstvo, zakaj vam dela ravno to pišče takšno veselje?" so ga vprašali odposlanci njegovega veličanstva cesarja Mongolije. "Otroci moji," je rekel kralj, "to je moje pišče." Hitro zlezem iz postelje, oblečem hlače in že sem bil zunaj. Šel sem v hladno jutro. Šla sva okrog hiše, mimo hleva na skedenj. Tam je bila linica, skozi katero seje odpiral pogled na polje, ki je vstajalo iz jutranje rose. "Ali vidiš?" Gledal sem skozi lino in ugibal, kam naj bi pogledal. V bližini je stal star hrast. V daljavi je bil večji jesenov grm. Na obzorju se je videl obris hriba, na katerem je žarela jutranja zarja. V hipu, ko se je na dnu žarečega neba pokazal rob bleščeče sončne oble, sem vedel, da je enaindvajseti junij. Danes je enaindvajseti junij. Imeli bomo najdaljši dan in najkrajšo noč. Dragi Tito! "Kaj pa reke?" "Reke niso škodljive." "Kaj pa stari udbaši?" "Starim udbašem bomo kupili rože, to so naši prijatelji." "Jonas, ali imaš deklico?" "To je neumnost, deklica je od nje, od deklice. Vsi naj se ljubijo med seboj, ptički, kruh in deklice." "Jonas, kakšne neumnosti pa govoriš, ali ne veš, da ne more biti nobenih otrok, če se ljubijo kruh in deklice?" "Me ne briga, so pa drobtinice." Denimo, da hočemo zgraditi neko hišo ali pa - bolj enostavno - vrtno ograjo. Kamenje in opeko smo si že preskrbeli. To moramo med seboj povezati v trdno zidano steno in za to delo potrebujemo malto. Ta pa vsebuje apno. "To vendar ne more biti razlog." "Razlog je veselje. Veliko veselje pa šele pride." "Torej boste pobili vse ljudi?" "Pripeljal sem se z Lotus-Fordom v spremstvu lepih prijateljic in lepih prijateljev. Terelli si je prebarval lase. Daniele je imela dolgo ruto. Peljali smo se med prekrasnimi gozdovi, potopljenimi v rdečo barvo zarje. Ptički so čivkali in volan je čutil vsak namig. "Jonas, videl sem 17.000 mrtvih otrok na enem kupu." "Nadaljujemo z delom. Nikar ne mislite, da počivamo in se zabavamo. Kdor me bo priganjal... Kupa sta bila dva. Mi bomo zbirali samo noge." Slavčkovo petje vsakdo zavzeto posluša. Le malokdaj se nam to primeri. A kadar se nam le nudi ta prilika, kar ostrmimo spričo prek¬rasnega žvrgolenja, gostolenja in ure trajajočega čarobnega petja. Zakaj je tako? Glasilke te ptice so posebno krepke in zato gostolijo tako glasno, da odmeva po vsej okolici. Odlični pevci iz vrst slavčkov zagostolijo tudi po 20 do 24 raznih kitic. Petje slavčkov se ravna tudi po okolici, kjer prebivajo. Petje slavčkov v eni pokrajini si je zelo podobno, v drugačni pokrajini pa prepevajo spet drugače. Jonas je zaklical: "Terelli, dam ti jih!" Terelli je splezal na ograjo, ne da bi se ozrl. Papež reče: "V tvojih letih sem bil tudi jaz takšen." Jonas reče: "Sveti oče, ampak potem vas je minilo." "Bog ve, če me je minilo," reče papež, "poglej, oblečen sem zelo nepraktično. Šele pri štiriinsedemdesetih letih sem postal papež." 'Tudi jaz jih imam štiriinsedemdeset," reče Jonas. Papež se široko zarezi in si popravi kapo. "Glej," reče, "juha se nama bo shladila." Jonas reče: "Kaj vas briga." Sreba juho in ga gleda s svojimi modrimi očmi. Papež reče: "Druga jed." Jonas se začudi in reče: "Vaša svetost, ampak jaz še nisem pojedel juhe." Papež reče: "Ali nisi rekel, da se ti mudi. Kdor hitro je ..." Jonas reče: "Ne sprejemam nobenih darov. Juho bomo jedli tako, kot se juho jé. Vi Italijani dosti prehitro migate z rokami. Od vaše svetosti človek nikoli ne bi pričakoval, da je kot v kakšni restavraciji." Papež reče: "Če pomislim, da imaš sončno zarjo ..." Jonas reče: "Poznam te trike. Rajši bi mi dali malo denarja, da si kupim Lamborghinija, rumenega, s črno črto. Rad bi videl tudi kakšne freske. Kje so zdaj te freske?" Papež reče: "Jonas, zdaj jeva artičoke, pustiva freske." Jonas reče: "Ampak lepe rože pa imate. Ali vam jih je zalival Wit¬tgenstein?" Papež reče: "Omenil bi še poseben beton, to je železobeton. Rože same rasejo." Jonas reče: "Ali se tukaj lahko kadi?" Papež reče: "Metaldehid, aldol, butandiol, butadien, buna. Tako izdelujejo avtomobilske plašče." Jonas reče: "Vse to vem. Denar!" Papež reče: "Da bi preprečili požar, so v Evropi te izdelke posipali s smukcem. Kaj pa pri vas?" Jonas reče: "Vse to vem. Denar!" Papež reče: "Še eno vprašanje. Kakšen hrbet ima Bog, če se kadi pot?" Jonas reče: "Kaj vas briga." Štiristo metrov južno od ekvatorja. Vročina? Še malo ne. Mraz je, čeprav se zdi to morda čudno. Ko se spuščamo po zasneženem pobočju vulkanov navzdol, vleče leden veter. Zdi se nam, da sploh nismo v Afriki. Nobenega gozda nikjer, vsenaokoli le obsežne stepe, kjer raste med mlečkom in kaktusi tu pa tam kak kruhovec, kaka tamarinda, sikomora ali akacija. Tu so stepe, nad katerimi gospodujejo planine s snežnimi kapami in kjer prebivajo mazaji, pastirji, oboroženi z dolgimi sulicami in bahato okrašeni z zvenečimi železnimi zapestnicami. Tu so stepe, zatočišča levov. Tu je umeten raj divjih zveri. Tu vidite Jonasa, ki s hitrostjo 50 km na uro drvi za avtomobilom obiskovalcev, pa samo za šalo. Ko se avto ustavi, zmagoslavno popras¬ka po blatniku, se umakne s ceste in se ves srečen zlekne v visoko travo. Tu vidite Jonasa, ki se pripravlja za napad. Z neverjetno vztrajnostjo sledi živali. V primernem trenutku plane z visoko dvignjeno glavo in se divje zakadi na žrtev. Tu vidite Jonasa, kako se pase po rožah. Zatika si jih za oči, ušesa, vrat. Jonas rože jč, dokler ne uvenejo. Meče jih po tleh in jih obrača. Pobija jih s taco. Včasih s taco odtrga kak list, da se naredi več prostora. Zlaga jih na kupe. Zatika si jih v nos. Včasih jih zveze v dolg trak, ki ga vleče za sabo. Pogoltne jih, pa jih spet da ven. Tu vidite Jonasa, kako počiva. In čeprav ima telo podobno konju, teče sedemdeset kilometrov na uro. Tu vidite, kako pride doba suše. Sonce grozotno pripeka, trava vene, se posuši, studenci in potoki usahnejo. Suha trava se od vročine vname, požar se širi in zavzame velik del savan. Živali bežijo pred ognjem in si iščejo kraje, kjer je še kaj vode. Jonas beži. He had mastered the art of cooking Foo Foo, an African dish, without ever living London. Jonas doesn't like slivovitz (a knock-out drink, literally), Jonas likes Hashis harrera. Hashis harrera Chop an onion very fine with a small bunch of green coriander (or parsley if coriander is not available), a parsnip and a few celery tops. Cover the bottom of a big pot with 1 /4 inch of good olive oil. Optional: Add a little meed, diced small, chicken parts (gizzards, heart, liver). Live the vegetables and meat to simmer in the oil for about 1/4 hour, watching that it does not burn. Add a pint and a half water, and simmer untill the meat is tender. Add 3 lbs. canned tomato paste, and half a cup canned cooked chich peas. Add two ounces fine vermicelli. Mix two ounces flour or fine semolina with a cup of wa ter to make a smooth, thin paste; pour in, stirring all the while. Add a tbs. paprika, a tsp. turmeric, salt and pepper, and 1 tsp. powered hashish. Boil for ten minutes longer, stirring occasionally. Remove from the fire and imme¬diately pour in 2 beaten eggs. Stir, and serve at once. Put a half tsp. smin (rancid butter) and a pinch of cinnamon in each bowl. Serve with lemon wedges. "Pa ne zdaj - zamiži!" Odprl je majhno baržunasto škatlico. "Zdaj lahko pogledaš. Upam, da ti bo prav." Čeprav je bilo sprva videti, da je bil plah, je pel dobro in z lahkotno zanesljivostjo. Po prvi seriji pesmi si je zrahljal kravato, da je pokazal, kako resnično trdo dela. Ko so pustošile v Evropi velike kuge, so ljudje ne vedoč, kaj je vzrok bolezni, iskali krivca, da bi ga kaznovali. Ko je v štirinajstem stoletju v Evropi znova zavladala črna smrt, ki je pokončala približno četrtino prebivalstva, so pomorili na tisoče Judov, češ da je Bog zaradi njih poslal nadlego. Moški, ženske in otroci so izgubljali oblast nad seboj in se v blazni zamaknjenosti divje vrteli in poskakovali tako dolgo, dokler niso mrtvi popadali na tla. Malokdaj opazimo kakega goloba. Golobje gnezdijo zmeraj kje pod hišno streho, vendar pa ima grlica - divji golob - le v gozdovih svoje gnezdo. Zakaj? Zato, ker domači golob ni potomec grlice, pač pa tistega goloba, ki gnezdi po skalah Sredozemlja. Nagonsko se našemu golobu dozdevajo slemena, stolp in strehe kot pečine, ki so pripravne za gnezdenje, kakor so njegovi dedje že od zdavnaj počenjali. V Keniji jih je Šest in sicer v bližini mest: Abaldare, Ambozeli, Kenia Mount, Nairobi, Tsavo in Olorgasaile. Ti pokrivajo skupaj ozemlje, ki meri 60.000 kvadratnih kilometrov. Ogromni prostor je prihranjen za divje zveri in je zaščiten z zakonom. V Tanganjiki je park Serengeti, ki meri 12.500 kvadratnih kilometrov. V južni Afriki so še tile živalski rezervati: Kruger National park, Quisama in Kameia. Skupaj merijo 19.000 kvadratnih kilometrov. Delavski razred naj se ne preriva. "Ne vem," je odgovorila Gillian. "Zadnjič sem ga videla predvčerajšnjim. Bil je v družbi s čebelicami, kresnicami, metulji, zlato minico, kobilicami, rogači, osami, rilčkarji, sršeni, modrasi, polžki, martinčki, kleni, sinicami, strnadi, liščki, ščinkavci, kalini, krivokljuni, črnimi kosi, lastovkami, kljunači, jerebicami, srakami, divjimi racami,detli, krokarji, čapljami, kanjami, planinskimi orli, vevericami, podlasicami, vidrami, divjimi prašiči, divjimi mačkami, kozorogi, medvedi, volkovi, bilo jih je še mnogo več." Lahke so, imajo majhno specifično težo. Pisane kovine in jeklo so pet do desetkrat težje od njih. Zelo so odporne, kar jim daje veliko prednost pri uporabi. Tu moramo omeniti letalsko industrijo, pa tudi motorno in strojno industrijo in ladjedelništvo ter industrijo široke potrošnje. Danes že izdelujejo avtokaroserije iz njih. vodoravno: 1. vodilni sodobni poljski cineast 2. spokojnost, brezglasnost 3. povabljenec pri kosilu 57 4. most 5. granata 6. gosto tkano platno navpično: a) mular, vodič mezgov b) središče Dalmacije c) hrvaški romanopisec (Zlatarjevo zlato) d) osvežujoči sok sadežev e) velika morska riba f) utemeljitelj miljejske teorije (Hippolyte) Ko se je Jonas vrnil po odhodu francoskih okupacijskih čet 1.1814 na španski prestol, je kaj hitro ukrepal, da bi zopet vzpostavil svojo oblast. Takoj je ukinil vse okupatorjeve zakone in ukrepe, vendar pa je od prejšnjega okupatorja obdržal načrt za ustanovitev mestne galerije slik in ga oživil. In tako je 19. nov. 1819 odprl galerijo, ki so jo začeli graditi 1.1785 po načrtih Juana de Villanuevasa v klasicističnem slogu ob Promenadi Prado na vzhodni strani Madrida. Misel na umetniški muzej ni bila nova, saj so jo vedno glasneje zahtevali španski napredni duhovi že v drugi polovici 18. stol. Jožef Bonaparte, starejši brat cesarja Napoleona I., ki ga je 1.1808 ustoličil za kralja Španije, si je zelo prizadeval, da bi bila galerija dograjena čimprej. Zato je najprej odredil, da se ustanovi v Madridu muzej slik, ki naj bi po vzoru Musée Napoleon v Parizu zbiral dela najznamenitejših ev¬ropskih umetnikov. Iz podržavljenih samostanov, cerkva in gradov pregnane dinastije in pobeglega plemstva so zbrali kupe slik in jih izbrali. Iz končne zbirke je zahteval pariški centralni muzej 250 izrazitih umetnin. Toda zlom Napoleonovega cesarstva je preprečil odpošiljatev slik, preprečil pa je tudi dograditev galerije. Prvi seznam slik muzeja del Prado (ime izvira iz parka Prado de San Jeronimo in je po njem dobila ime palača galerije), ki je bil tiskan leta 1819, našteva 311 slik. L.1812 je naraslo število slik že na 512, med njimi je bilo 317 španskih, 1.1843 pa je že doseglo 1949 slik. Pretežni del izvira iz kraljevih gradov v Madridu, La granji, Aranjuezu, v glavnem pa iz Escoriala, velikega gradu - samostana, ki ga je med leti 1563 in 1584 sezidal Jonas na jugu pogorja Guadarrama. "Hej, Jonas," je zaploskal z rokami, "rekel bom mami, naj ti kupi Lamborghini ja. Rumenega, s črno črto." Jonas je imel namreč ohlapen površnik, ki je bil tako mojstrsko opremljen s kaveljčki, zankami in žepi, da bi bilo v njem prostora za zbrana dela Charlesa Dickensa v velikem formatu, ne da bi se navzven količkaj poznalo. "Zelo koristna reč," je priznal. "Bi. Lastnik jo je zavaroval za petdeset tisoč. Kar takole bi jo lahko dobil." je tlesknil s prsti. "Preveč tvegano," je rekel Terelli. "Kaj, hudiča, pa naj počneva z njo?" "Ugleden človek si," je rekel Jonas. "Odlično ime imaš. Lahko bi jo spet prodali zavarovalnici." Dalarova žena je stala pri javnem vodnjaku v neki ulici domorod¬cev. Odprla je pipo in pod curek vode podstavila glavo svojega sina in ga umivala. "Morali bi ga spraviti na drugi svet," je rekel Jonas. Terelli je odkimal: "Si bral časopis?" Terelli je prikimal: "Eno noč naprej." Jonas je začutil pekočo bolečino v ramenu, zaslišal prediren žvižg in skušal zlesti pod taksi. Na vseh straneh so se odprla okna. Terelli se je sklonil in mu hitro izpraznil žepe. Tiho se je spravil na delo, dal vse stvari na sprednji sedež, potem pa vrgel truplo v nizko grmovje ob cesti. Čez pet minut je bil že spet pri avtu, pokril je madež na prednjem kolesu s prahom s ceste, sedel za volan in se odpeljal nazaj. Z desnico je prijel sveženj bankovcev na sprednjem sedežu. Franci in Breda se vračata s svojim fičkom iz vesele družbe domov. Oba sta prvič pogledala v kozarec. Naenkrat Franci krikne: "Za Božjo Voljo, Breda, Kaj Pa Počneš! Saj Voziš Po Pločniku!" "Je TO Mogoče?" Se Začudi Breda? "Ali Ne Šofiraš Ti?" Toda tisto leto so se istrski delavci vse drugače veselili pomladi kot v prejšnjih letih. Delavci in kmetje v obmorskih mestecih Kopru, Izoli in Piranu, v raztresenih naseljih ob obali, v istrskih vasicah, ki ležijo na dnu plodnih dolin ali na vrhu gričev, so med vihranjem zastav pozdravljali svobodo. Z Luno je seveda stvar težavnejša. Bojazni so pa tudi v tem primeru odveč. Bralec prihodnosti bi se ob njih bržkone veselo nasmehnil. Ta bralec in njegovi sodobniki bodo namreč že upravljali hitrost velikanske vesoljske ladje - planeta zemlje, da o Luni niti ne govorimo. Nemara bo Jonas že v začetku sedemdesetih let razbil na kosce Luno, če se mu bo to zdelo potrebno, in sicer enako brez težav, kakor danes razstreljuje velikanske skale. Kaj pa Luna! Prej ali slej se bo Jonas lotil tudi preobrazbe samega Sonca ne glede na to ali bo ugašalo ali pa se bo njegova moč krepila. ZVEZNI SEKRETARIAT ZA GOSPODARSTVO BEOGRAD PREDMET: Uvoz soli Z več dopisi, s telefonskimi in osebnimi urgencami smo pravočasno opozarjali, da bo naše področje ostalo po novem letu brez soli. Podjetje "Droga", ki oskrbuje del Istre in Slovenijo z morsko soljo, nam sporoča, da so skladišča prazna. Prav tako nam sporočajo tudi trgovska in proizvodna podjetja, da so ostala brez soli. Vsakemu je znano, in zato ne bi ponovno pojasnjevali, da se na tem področju uporablja skoraj izključno morska sol. Menimo, da ne bi smele biti sistemske motnje v deviznem režimu vzrok, da ostanejo cela področja brez tako važnega pomembnega artikla pri pozitivnih saldih v državah, iz katerih se sol uvaža. Tudi je nujno in predlagamo, da se takoj uvozi več soli, da si zasiguramo vsaj polletno zalogo v naših centralnih skladiščih, da ne bi prišlo zopet do takega stanja, kot je sedaj. Za oskrbovalno področje iz skladišč "Droga" v Portorožu je potrebno letno cca. 20.000 ton soli. Iz lastne proizvodnje 7 do 9 tisoč ton, ostalih 11 do 13 tisoč ton pa je treba uvoziti. Na osnovi navedenga ponovno prosimo, da se pospeši uvoz soli po odobrenem avansu, ker bodo zaradi izpada dobav soli posledice zelo neprijetne. Prav tako naj se tudi pokrene vse potrebno za dobavo še ostalih količin, da se zasigura rezerva za nemoteno oskrbo. Ljubčki, če ne boste dali denarja za katalog. Direkcija za prehrano Beograd "Droga" Portorož Gospodarska zbornica SRS POMOČNIK SEKRETARJA Matko Pečar moč? Ali pa je bil prav navaden povprečen človek, ki ga je razjedala kaka banalna bolezen? Dne 7. maja 1968 je posadil rožo vrtnico. Dne 8. maja 1968 je pisal svoje novo delo Komunistični manifest. Dne 9. maja 1968 je posadil rožo marjetico. Dne 10. maja 1968 si je naredil ogromen pano, na katerega je narisal srp in kladivo. Dne 11. maja 1968 je žalil tradiskancijo. Dne 12. maja 1968 je napisal zgodovinski stavek: "Smrt fašizmu -svobodo narodu." Dne 13. maja 1968 je ugotovil: kamelhart je propadel, ker se ga je polastil srednji sloj. Dne 14. maja 1968 je zažigal drva. Dne 15. maja 1968 je vstal od mrtvih in rekel: odrešili bomo kamel¬hart, ki se ga je polastil srednji sloj. Dne 16. maja 1968 je ležal in kadil, občutek je imel, da mora ležati in kaditi. Dne 18. maja 1968 je potoval na otvoritev na novo postavljene privatne zbirke Rospigliosi-Pallavicini v Rim. Trije norveški delavci, njih imena so ostala neznana, so izvršili v tistih mračnih aprilskih dneh 1940, ko je bila njihova dežela sredi najglobljega miru napadena od nacistov, dejanje, ki bo gotovo ostalo v spominu zanamcev prav tako, kot žrtev tristo Špartancev pri Ter-mopilah. Ti trije Norvežani so delali v bližini neke garaže ob avtobusni progi Osio-Honefoss, ko se je naenkrat prikazalo krdelo nemških padalskih lovcev, ki so zasedli garažo in začeli stikati za šoferji v garaži se nahajajočih velikih avtobusov. En sam pogled je zadostoval za sporazum in že so vsi trije izjavili, da so oni iskani šoferji. Z naperjenimi pištolami jim je bilo ukazano, da prepeljejo četo v Honefoss. Ubogali so, ne preveč voljni, pa tudi ne preveč uporno, tako da so nacisti morali dobiti vtis, da bodo Norvežani v žepu stiskali pesti, ubogali pa le. Cesta v Honefoss vodi čez prelaz, ki loči Oslofjord od Tryfjorda. Koj za vrhom vodijo ostre vijuge strmo v globino. Pred prvim ovinkom je nekakšna skalna terasa, na kateri avtobusi med vožnjo obstanejo, da potniki občudujejo veličastni razgled. Mar vaš obraz res ni vreden sedem dni? Pomislite malo. Spomnite se tistih drobnih gubic okrog oči, ki ste o njih pripovedovali, da se smejejo vaše oči? Se vam ne zdi, da so zadnje čase za spoznanje globlje? Pri tem ne gre samo za starost. Več časa preživite na prostem, na soncu in vetru. Preskušate nove vrste šminke, nove vrste pudra. Vse to pušča sledove. Lahko se zgodi, da dobi vaša polt utrujen videz. Samo sedem dni bo minilo in vaša polt bo toliko mehkejša in lepša, da si tega zdaj ne morete niti predstavljati. Le pomislite. Ali vaš obraz ni vreden teh sedem dni? Lotili se bomo tega postopka takoj, kar nocoj. Pridite! Jonas Chesebrough - Pond's inc. New York - London - Paris - Roma -Beograd. "Ti, Posluš, zdele te bom pa ubil?" V planinski koči na Zelenem robu na Veliki planini vas prijazno postreže Jonas, ki je tu oskrbnik že leto in pol, od prej pa se ga morda še spominjate od Starega Tišlarja ali od Šterna. "Kako sem se odločil za hribe? Mesto oskrbnika je bilo prosto - pa sem prevzel. Pa tudi to je nekaj, da sem tukaj samostojen. Saj so tudi težave, ampak sploh ne mislim, da bi šel dol." Pri delu mu pomaga žena, otroci so pa na Štajerskem pri njenih starših. "Zdaj, ko so majhni, še gre, ko bodo pa nekoliko večji, jim bo treba posvečati več pozornosti. Kako bom takrat uredil, še ne vem," je pripomnil. "Pod imenom Velika planina si pozimi predstavljamo obširne smučarske terene. Ali jih kdaj izkoristite?" "Ni časa. Kadar so razmere za smučanje ugodne, smo tu v koči najbolj zaposleni. Gostje prihajajo ves dan, treba je skrbeti, da so postreženi, da se dobro počutijo." "Ker ste tudi v dolini delali v gostinstvu, gotovo lahko goste primer¬jate." "Bolj všeč so mi ti, ki prihajajo sem gor. So spodobnega vedenja in pridejo v hribe iz športnih nagibov ali iz ljubezni do narave." "Kakšna je bila letošnja sezona?" "Bila je izredno bogata, le škoda, da je sneg zaradi odjuge prehitro pobralo. Smučarji najdejo kako zaplato le še v kotanjah. Tudi za nas v koči bo zdaj teže, saj bo treba v kopnem vse znosti od sedežnice pa do koče na hrbtu, pozimi pa lahko peljemo s sanmi." "V razmerju s svojo velikostjo ima konj brata konja." Stara ženička je stala na pločniku in si ni upala čez cesto. Ozirala se je na desno in levo, že naredila korak, pa spet boječe stopila nazaj. Ampak vedno je bil tu motor, avto ali kolesar, ki so ji presekali pot. Tako je stala že dobrih deset minut. Na oni strani ceste pa je hodil Jonas. Okoli sedemdeset let mu je bilo in je po vsem videzu nekoga čakal. Bleščeča bela srajca, moderna kravata, tudi lasje moderni, dolgi, a čisti in negovani. Človek bi sodil, da je takle starček preveč zaverovan sam vase, da bi opazil še kaj drugega kot svoje vrstnike in vrstnice, pa ni bilo tako. , Ko je po naključju pogledal na drugo stran ceste, je opazil ženico. Videl je, da si zaradi prometa ne upa čez cesto. Ni dosti pomišljal, ampak je šel k njej: "Ne vem, ali sem uganil, ampak zdi se mi, da želite na drugo stran. Ženica je presenečeno pogledala, saj ni pričakovala, da bo kdo opazil njeno zadrego. "Z veseljem vas spremim," je rekel Jonas. Vsa vesela se ga je oprijela in že sta bila na drugi strani ceste. Zahvalila se mu je, Jonas pa je le zamahnil z roko. "Kaj se toliko zahvaljujete, prava malenkost. Opravil sem svojo dolžnost."