Hiša

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hiša
Alojz Ihan
dovoljenje: http://sl.wikisource.org/wiki/Slika:Dovoljenje_-_Kaj_Alojz_Ihan,15.3.2011.jpg
Spisano: Pretipkala iz Hiša 1997, Nives Malovrh.
Viri: Ihan, Alojz (1997). Hiša. Ljubljana: Emonica. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1.
Soba je bila podolgovata in je spominjala na hodnik. Na njenem koncu je bile ozko dvokrilno okno s starinskim okvirom, napokanim od črvov. Okno so že vrsto let zakrivala zeleno barvana lesena polna. Reže v njih so bile zadelane s pajčevino in tudi podnevi niso prepustile dovolj svetlobe, da bi bilo mogoče v sobi prepoznati kaj drugega kot senčne gmote bornega pohištva: enojne postelje, potisnjene vzdolž vlažne stene, trhle, grobo zbite omare pri vznožju postelje in lesenega gugalnika ob oknu. Mimo postelje je do okna vodil tesen prehod, kajti soba je bila komaj kaj širša od postelje. Bila je soba za služničad v nekih davnih časih, le gugalnik je bil nov - trden, soliden izdelek kmečke obrti, okusno oblikovan, vendar je bil zaradi snežno bale barve temačnem prostoru videti nekam čudaški.

Še kar naprej je sedel v gugalniku in si že ne vem katerikrat predstavljal, kako bi vstal, kako bi ga ob tem zajela omotica in bi sekundo, dve previdno lovil ravnotežje in čakal, da kri, ki se mu je med dolgotrajnim sedenjem nabrala v nogah, spet zakroži skozi srce in v glavo. Predstavljal si je, kako bi se pritipal iz temačne sobe na stopnišče, si na verandi obul čevlje in odšel na policijsko postajo.
»Zgodil se je umor,« bi rekel mirno in tiho kot človek, naveličan smrti (kot mrliški oglednik ali kot nesrečnež, ki je preživel orjaški potres); »v slepi brezimni ulici ob moji hiši. Morilec je žrtev odvlekel. Morilec je moški. Žrtev ženska. Prostitutka,« bi mogoče dostavil, če bi bile okoliščine primerne.

Zavedal se je, da je zadnja leta živel v nezdravi samoti. Včasih je živo občutil, kako ga je odnašalo od ljudi, kot bi jih opazoval s krme odhajajoče ladje. Nostalgija je bila edino čustvo, ki ga je še zmogel. Vedno teže je odgovarjal na vprašanja, tudi na preprosta vprašanja uradnikov na občini in trgovcev v trgovinah. Kar umolknil je in jezik mu je otrdel. Čeprav je na primer samo ženska v mesariji hotela izvedeti, ali bo kupil ptujskega ali kamniškega piščanca. Zadrgnilo ga je v grlu in zrkla so mu zmedeno poplesavala v očesnih jamah kot dva neumna voluharja, ki sta zdrsnila v nastavljen lonec z zamaščenim obodom. Ženska v mesariji si je njegovo bolščanje seveda razlagala drugače, imela je izkušnje z vsemi mogočimi ljudmi, kajti mesnica ni narodno gledališče in tudi največji čudaki in primitivci morajo vsaj enkrat na teden priti do mesa; ženska je torej začela mirno pojasnjevati razliko med ptujskim in kamniškim piščancem, to je bil najbolj zdrav odziv na njegov nesrečni in nemočni molk. Pošteno mu je povedala, da se kamniške splača vzeti za cvrtje, ker se njihova močna aroma krasno meša z jajci in pečenimi drobtinami, da pa so po drugi strani ptujski neprekosljivi v omaki, pa tudi nadevani, če človek pri pripravi mesne mase uporabi bolj začinjeno različico recepta. Še naprej je molčal in dobrosrčna gospa mu je začela razlagati tudi zaupne podrobnosti o komponiranju začimb, to ptujskega naredi za kralja v mikrovalovni pečici. Govorila je in govorila, dokler se ni s tragičnim obrazom obrnil in silno nevljudno brez besede odšel.

Ni si tajil: v letih samote je postal zapleten, zapreden v svoje niti, drugačen, bal se je, da za marsikoga tudi neprepričljiv. V določenem smislu celo nasilen. Ker je težko prenesel, da bi si kdo po svoje razlagal stvari, ki jih je razumel samo on. Ki so bile njegove. Zlepa, na primer, ne bi komu povedal, da vlažno, ozko pritlično sobo, v kateri je nekdaj prebivala služničad, uporablja za spalnico, dnevno sobo, kabinet in sploh bivališče, in to kljub ogromni, razkošni, starinski hiši, ki je bila njegova last. Tudi tankočutnim ljudem bi moral ure in ure pojasnjevati. Ni namreč prenesel, da bi ga imeli za čudaka. Bil je prepričan, da deluje zdravo in v osnovi enako kot milijoni ljudi. Le sam je bil in je moral preživeti v svojih samotnih zgodbah.
Tisti večer ni verjel, da bi na policijski postaji lahko naletel na posebej tankočutnega človeka. Ki bi brez nepotrebnih vprašanj razumel sporočilo, da se je zgodil umor. Da je umorjeni prostitutki ime Dana in je že nekaj let živela v podnajemniški sobi pod mestnim gradom skupaj z dekličem (vedel je celo ime: Ema) enakega poklica. Da se je morilec obnašal kot popolnoma običajna stranka in ga je Dana, kot je bila njena navada, odvedla v slepo uličico za njegovo hišo in se naslonila na široko okensko polico, da bi ji moški lahko slekel hlačke. Da se je potem zaslišal nenavaden tlesk, kot bi padla na tla. lončena posoda, nato Danino grgranje, zadušeno z dlanjo. Da je čez nekaj časa, ko je morilčev prijem najbrž popustil, Danino telo padlo na tla neokretno, kot bi padla vreča krompirja. Da jo je morilec vlekel po pesku, nato pa jo verjetno dvignil in odnesel, kajti zavladala je tišina in nič je ni prekinilo.

2.
Andrej je po svoje užival, ko je točno ob osmih v naglici stopil v ordinacijo in se delal, da ne opaža Marijinih zlovoljnih grimas. A Marija ni bila ženska, ki bi kar tako odnehala. Zaradi njegove ravnodušnosti je stopnjevala spakovanje in bila že prav kmalu nespodobno podobna stari nastopaški opici iz živalskega vrta. Andrej se je zalotil, da ga resnično veseli sprenevedava igra, čeprav se v Marijo nikdar prej ni pretirano poglabljal in je o njej vedel le to, da je bila že več kot deset let poročena, da je njen mož zadnjih pet let gradil hišo nekje na barju in mu je Marija vsak dan po telefonu naročala, kakšen material naj po šihtu kupuje in v katerih trgovinah. Naštevala mu je obrtnike, ki naj jih vpraša za ceno, vedela je tudi, na kakšne stroške naj pristane pri pogajanju z delavci; za medicinsko sestro se je vsekakor izvrstno spoznala na gradbeništvo in zaradi njene odločnosti si Andrej ni mogel predstavljati njenega moža drugače kot malega, drobnega mučenika.

»S Štefanom sva menjala,« je med zapenjanjem halje brezbrižno izustil proti oknu.
»Saj, jaz pa nič ne vem!« je užaljeno bruhnilo iz Marije. Na steni je namreč imela narisan natančen urnik zdravnikov v ambulanti in sleherna nenapovedana sprememba jo je globoko vznemirila.
»Receptov nimam poštempljanih!« je rekla s tako ostrino, da je zvenelo kot maščevanje.
»Bom pisal na Štefanove.« 
»Jih ima zaklenjene v predalu.« 
»Pa na profesorjeve.« 
»Ve profesor?« 
»Ve,« je prikimal Andrej in mimo Marije ravnodušno stopil v ordinacijo.
Najbrž je nekdo pozabil zapreti okna, ostala so odprta vso noč, in ordinacija je bila prav prijetno sveža, dišala je po jutru in poletnem soncu, ki je že slepeče sijalo, obenem pa žarki še niso zmogli prave toplote in so prav prijazno ščegetali po rokah in obrazu. Bilo je kot jutro nekje visoko v Alpah, ledeniško jutro, in Andrej bi najraje zavriskal, zajodlal kot raznežen planšar ne glede na Marijo, če bi bila to sicer njegova navada — a ni bila.

Skozi mlečno šipo je videl, da se je Marija usedla k interfonu in začela klicati bolnike. Stopil je k umivalniku, si brez posebne potrebe umil roke in se s topim občutkom zagledal v okroglo, ob robu brušeno ogledalo; pogled mu je najprej zdrknil v zenice, ki so se, najbrž nevajene lastne globine, razširjale in krčile kot meduze, ki v kamniti kotanji ritmično poganjajo plankton skozi prebavila. Včasih je premišljeval, kako bi bilo mogoče živeti brez ogledala in brez fotografij, kako nevaren bi se zdel sam sebi, ko bi slišal le glas, obraz pa bi poznali drugi. Odtrgal je pogled od zenic; mlad moški obraz je imel na levem licu grd ostanek brivske vreznine in ob tej banalni vreznini se mu naenkrat ni zdelo primerno ugibati, kakšne notranje sile, kakšna tektonika je izrinila nastavke širokih gub na čelo in drobnejših na kožo okoli oči; vreznina in po losjonu vneta koža sta maskirali njegov obraz, tisti obraz, v katerega bi se rad zazrl in se v dogovoru z njim odločil, kaj naj stori z Dano. Z dogodkom, ki se mu je prve dni zdel daleč, tako daleč, da je samo z nekam večjo strastjo kupoval časopise in takoj za športom odprl črno kroniko. Iskal je truplo, neznano žensko truplo, umorjeno, iznakaženo do nerazpoznavnosti, morda utopljeno ali zoglenelo. Šele ko ni bilo trupla, ko ni bilo hladno in vsakdanje evidentirano tam daleč, v časopisu, takrat se je ustrašil, da je truplo še vedno blizu, kot mu je bilo blizu v prvem hipu za oknom. Ko je zaslišal tisto tišino. Čutil je, da se bo moral odločiti, ker bo sicer truplo vedno bliže in se ga nikoli več ne bo mogel znebiti.

»Dober dan,« ga je presenetil glas za hrbtom.
Obrnil se je od ogledala in zagledal prijazno babico, ki ji je uspelo neslišno odpreti vrata ordinacije.
»Dober dan,« je pokimal.
»Niste doktor Mušič?« je plaho vprašala babica.
»Žal nisem,« se je nasmehnil Andrej.

Štefan je imel izbrano klientelo: stare meščanske in univerzitetne familije, olikane, prijazne ljudi, nekateri, zlasti starejši, so ga klicali Mušičev ali bolj spoštljivo docent Mušičev in s tem dali vedeti, da so poznali njegovega očeta, pokojnega profesorja kirurgije, ali celo njegovega deda predvojnega lastnika verige mestnih in primestnih apotek. Štefan je imel posebno veselje s temi ljudmi. Govoril je z njimi o usodi mestnih familij , med katere se je z neprikritim ponosom prišteval; govoril je o porokah in rojstvih, o dediščinah in selitvah. Poznal je vsako ulico v starem mestu in za sleherno od njih je uporabljal staro, predvojno ime, ki ga že desetletja ni bilo na nobenem zemljevidu in je bilo zvečinoma odstranjeno z uličnih tabel celo dokaj let pred njegovim rojstvom. Ko je Štefan postal novopečen specialist s svojo ambulanto, so se zdravniški kolegi sprva posmehovali njegovi meščanski maniji, brez katere bi, po mnenju večine, v enem dopoldnevu obdelal dvakrat več bolnikov. Vendar je bil po drugi strani Štefan tako prijazen in ustrežljiv kolega, da se nihče ni hotel resneje obregniti vanj, celo nasprotno; kdorkoli je med svojo ambulanto naletel na starega, prepričanega meščana, ga je ponudil Štefanu v zamenjavo, kot ponudi človek prvemu znanemu zbiralcu lepo znamko, ki jo je dobil iz tujine. Na ta način je tiho in skoraj neopazno zbral klientelo, še preden so se dvignili zavidni glasovi, češ da dr Mušič sistematično meče južnjake iz svoje ambulante, sploh pa zabriše iz svojega predala slehernega (sestre so tako odvrženo kartoteko potem pobrale in jo vtaknile v predal kakšnega prestrašenega novinca), ki se mu je zameril s predomačim in nespoštljivim vedenjem. Glede tega je bil Štefan nepopustljiv in se ni oziral na poreklo in položaj.
»Lepo je, da smo domači,« je razlagal kolegom, kadar je spet zalučal dve ali tri kartoteke proti košu za smeti, da so sestre zavreščale kot razburjene kokoške in planile pobirat in zbirat ambulantne listke, ki so frčali na vse strani, »nobena domačnost pa ni, če mi capin kaže gate, ki jih dva tedna ni menjal, in hoče, da ga šlatam med jajci. Če smrduh misli, da se mora ženirati samo tujih ljudi, prosim! Bova midva rajši za vedno ostala tujca. Me ne zanima,« je še pribil, če ga je katera od sester milo prosila, naj se usmili vsaj kakšne od izvrženih kartotek, »imam dovolj olikanih ljudi.« 

Kako uro in pol je Andrej delal naglo, z brezmiselno rutino; v ordinacijo so vstopale zdravo negovane ženske srednjih let, manj je bilo priletnih dam in se manj resnih, rosno mladih damic, ki so se spopadale s prvimi mozolji. Ker je šlo skoraj brez izjem za redne, dolgoletne stranke, je Andrej v glavnem gledal stare popise in pazil, da ne bi spreminjal Štefanovih običajnih zdravil, maž in navodil.Potem je njegov enakomerni ritem prekinila drobna svetlolaska v beli halji. Bojazljivo je vstopila in povedala, da je Eva, študentka medicine, da ima čez en teden izpit iz dermatologije in bi rada videla nekaj primerov. Andrej ji je ponudil svoj stol in ji prepustil gospo, ki je ravno stopila v ordinacijo, sam pa je odšel k Mariji in po telefonu poklical Štefana.

V slušalki je zapiskalo, potem je zaslišal Štefanov glas: »Stanovanje dr. Mušiča, dr. Mušiča trenutno ni doma, pustite sporočilo, hvala.«
Andrej je po tihem zabentil. Štefan je imel zoprno navado, da je vsak telefonski klic prestregel s tajnico; tudi če je bil doma, je najprej poslušal sporočilo in se medtem odločil, ali se bo oglasil ali bo ostal »odsoten«. Zatrjeval je, da mu je ta navada ničkolikokrat koristila, in jo je nesebično priporočal vsakomur, ki je imel rad ženske v tako obilni meri kot on.

»Štefan, Andrej pri telefonu, pokliči me, da se zmeniva za ambulanto, nekaj je prišlo vmes.« 
Andrej je prisluškoval v slušalko in jezno zardeval ob misli, da Štefan kot gospod Bog sedi nekje nad njim v temi in se odloča, ali se bo odzval na njegov klic ali ne.
»Živjo, Andrej,« se je zadrl Štefan. »Kako si?« 
»Hvala. Uživam.« 
»Vem. So pridne? Jih slačiš?« 
»Mhm,« je nedoločno zabrundal Andrej.
»Glej, da jih boš slačil, rade so malo nage, tudi stare.« 
»Mhm.« 
»Stare še bolj!« 
Štefan se je zakrohotal tako glasno, da je tudi Marija napeto priostrila uho.
»Jutri imam ambulanto. Bi mi jo prevzel?« 
»Je zaradi kakšne ženske?« 
»Veselico delam. Doma. Za žlahto.« 
»Ni problema, za veselico.« 
»Hvala.« 
»Ni problema. Se Marija kaj usaja?« 
»Gre.« 
»Primi jo pod kiklo, bo takoj boljša, ta koklja namazana.« 
»Mhm,« je Andrej spet nedoločno zamrmral in mimogrede videl, kako je Marija pomodrela v obraz.

Več kot uro je Andrej od strani opazoval Evo, ki je z vročično tremo postavljala vprašanja, dame pa so ji zvečina prijazno odgovarjale in ni bilo opaziti, da bi se katera od njih zmrdovala, ker jo zdravi študent namesto docenta. Celo takrat, ko je Eva v predizpitni ihti postavljala nepotrebno intimna vprašanja, so dame v glavnem odgovarjale natančno, stvarno in nemalokrat s toliko zrele ženske samozavesti, da bi se bojazljivka, kot je bila Eva, prav gotovo razlomila v črepinje, če je ne bi izpit zaslepil in otopil. Brez posebnega premisleka si je izmišljala nova in nova vprašanja. Več težav pa je imela potem, ko so se dame slekle in se je morala dotakniti njihovih teles. Dotikov ni mogla odmisliti tako lahkotno, kot je bilo to mogoče pri besedah. Iz samozavestnih damskih teles je lila zrela, umirjena toplota, s katero se Evini bledi in živčni prsti niso mogli soočiti brez slabega, skoraj grešnega občutka. Kajti, če so imele Štefanove dame kaj zares skupnega, so bila to njihova telesa. Če bi bilo telo, žensko telo, tempelj, bi bil Štefan gotovo svečenik.
»Spoštuj svoje telo, da boš živela in ti bo dobro na zemlji,« je vsakodnevno ponavljal svojo glavno zapoved damam v ordinaciji in kot vedno čuječ stražar bedel nad njihovimi boki, stegni, vratovi in se kot starogrški kipar vztrajno in zagrizeno loteval kesanja najbolj brezupnih maščobnih blazinic, ki so potuhnjeno gnezdile pod lopaticami. To ni bila zgolj profesionalna etika, bila je njegova življenjska strast, kar je odkrito priznaval, ko se je hvalil, da v nasprotju z večino moških, ki norijo za dvajsetletnicami, sam zares ceni le dozorelo damsko telo. Tisto, ki se iz divjega, prostaškega dekliškega telesa pretali kot diamant iz preprostega oglja. Ki potrebuje za ta proces ogromno energije in ogromno discipline. Vsekakor je bil v tem smislu Štefan čudodelec in njegovim štirideset, petdesetletnim damam ni bilo treba niti malo zardevati, ko so razgaljene stale pred Evo in bi se jih modrooki, drobni deklič moral dotikati z živčnimi predizpitnimi prsti. Evi to nekako ni in ni uspevalo, zato je z dlanjo kot kakšna zaklinjevalka dolgo negotovo krožili tik nad kožo; od strani, od koder je opazoval Andrej, je bilo videti, kot bi se Eva igrala perverzne igrice, čeprav je bil v resnici le strah. Ko pa se je kože končno dotaknila, je zardela v lica od trpljenja in samopremagovanja; ob tem je njen obraz nenadoma dobil tako mile in ljubke poteze, da bi ga Andrej najraje objel in poljubljal kot staro otroško igračo. Namesto tega je samo opazoval od strani in ji včasih diskretno namignil, za katero napotnico naj se odloči ali katero mažo naj predpiše.

Čez čas je Andrej opazil, da se je začel Evi obraz po malem mračiti. Štefanove pacientke namreč niso bile najboljši material za pripravo, kajti z medicinskega vidika so bile dame z mozolji in alergijami zaradi kozmetičnih krem, pravih kožnih bolezni, za izpit, pa skoraj ni bilo. Zato je Eva postajala nemirna, komaj je zakrivala slabo voljo in Andreja je nekajkrat zapekla vest, sklenil ji je že dobro svetovati, naj si poišče drugo, manj ugledno ambulanto, v katero prihajajo luskavičarji in sifilitiki, ušiva otročad, pomivalke in snažilke z zagnojenimi ekcemi na rokah — sami potencialni izpitni primeri. Vendar ga je vedno premagala želja, da bi še naprej od strani opazoval Evo, strahopetno in nerodno, nejevoljno zaradi enoličnih, neuporabnih bolnikov, Evo, ki je vsakič, ko je odslovila pacienta, krčevito zbirala pogum, da bi se tudi ona poslovila, pa ji je zadnji hip vedno zastala beseda, ker jo je Andrej preveč razumevajoče pogledal, kot da že vnaprej pozna njene razloge za odhod — zato si seveda ni upala oditi. Celo ko je Andrej na koncu sam prevzel dve pacientki, je ostala in gledala, kot bi hotela izrecno zanikati pregrešno namero.

Med opoldansko pavzo je v ordinacijo vstopila Vlasta, inštrumentarka z opeklinskega oddelka. Ko jo je zagledala, je Marija patetično zavila oči v strop in se skušala zarotniško spogledati z Andrejem. Andreja je presenetilo, da je Marija v hipu pokopala vso prejšnjo zlovoljnost in ga prosila zavezništva. »Ženske so kot psice, grdo se sovražijo med sabo, moški smo jim samo za izgovor,« se je živo spomnil Štefanovih besed in gledal Marijo, ki se je strumno razkrečila in napela rit — ni bilo jasno, ali bolj zanj ali bolj za Vlasto.

»Kako kaj otroci in soprog, draga Marija?« 
»Dobro. Pa kaj bi to tebi, ljubica.« 

Marija resnično ni trpela Vlaste, zadnjih deset let jo je vedno teže trpela, prej pa sta bili menda sošolki na srednji medicinski in celo zaupni prijateljici. Ko se je Marija poročila, sta se začeli dekleti pisano gledati in Marija je po vsej bolnici razglasila, da je Vlasta nenasitna seksulja.

»Doktor Kurent,« je zažgolela Vlasta, »cel teden sem vas iskala, danes sem pa zvedela, da ste.« 
»Sem,« je potrdil Andrej.
»Imam skrbi pa bi rada dober pregled. Me res skrbi, kaj je.« 
»Uh, uh,« se je spakovala Marija, »same skrbi.« 
Vlasta se je brez komentarja zmuznila v ordinacijo. Andrej se je usmilil Marije in naklonil zarotniški pogled njej in nizkokaloričnemu jogurtu, ki ga je najbrž zaradi Vlaste krčevito tiščala pod mizo. Potem je stopil za Vlasto in zaprl vrata.

Vlastina rdeča kirurška halja je bila skrivnost, s katero so se vsako leto znova ubadali novopečeni stažisti, ki sicer na splošno v začetku kariere verjamejo, da v bleščečih bolnicah vladajo logični, razumski zakoni, in jim, taistim stažistom, niti ob najbolj samotnih dežurstvih, ko hodijo po najbolj samotnih hodnikih, ne pride na misel, da se jim bo izza vogala vsak čas prikazal kakšen hišni duh ali vsaj netopirjevi senci podobna pošast. In potem stažist nekoč v menzi zagleda Vlasto v rdeči halji opeklinskega oddelka in se mu obrne ali mu vsaj pade krompir iz ust. Strmi vanjo, a ne zaradi krasnega telesa, ki ga ohlapna, kratka halja bolj razkriva kot skriva. Strmi, ker na njeni halji razločno vidi stotine, ne, milijone malih, črnih, hudobnih mikrobov, ki se zvijajo drug prek drugega in se prekopicujejo in gomazijo, da skomina do kosti. In stažist pomisli na opeklinski oddelek, kjer so vsi nori od sterilnosti. Pomisli na filtre, v katerih se je treba slačiti, umivati, preoblačiti, preobuvati in spet preoblačiti, da smeš samo od daleč povohati zrak. Če pa hočeš pokukati pod vroče plastične šotore, v katerih ležijo goli opečenci, se moraš lotiti še neznosne procedure oblačenja okornega skafandra, kosa za kosom, in zunanjemu obiskovalcu se le redko posreči, da na koncu oblačenja kontrolna sestra pokima. Navadno odkima, in ves postopek oblačenja marsovca je treba začeti znova in znova, dokler se obiskovalec ne naveliča ali mu poteče predvideni čas. Vse to prešine stražista, ko vidi Vlasto v halji, rezervirani samo za notranji, najstrožji krog opeklinskega; medtem Vlasta meni nič tebi nič z mičnimi, razgaljenimi rokami tlači Zemlje, prekrite z neštetimi mikrobi, v žepe rdeče halje in potem odvihra najprej mimo stažista, potem pa še mimo vseh filtrov naravnost v notranji krog oddelka.
Ko se je Andrej obrnil od vrat, si je Vlasta že slekla haljo in v belih, s čipko obrobljenih spodnjih hlačkah negibno stala sredi sobe.
Z najbolj mirnim korakom, ki ga je bil zmožen, se je sprehodil proti oknu, odgrnil zaveso in se zagledal v bolnišnični park, v katerem je skupina delavcev podirala ogromni platani.
»Kaj je narobe?« je skušal vprašati nevtralno, korektno, zdravniško.

Predstavljal si je, kako gola, oddaljena, zapuščena stoji sredi ordinacije, za njegovim hrbtom, in komaj se je premagoval, da se ni obrnil. Nekoč, pred leti, je Vlasta pričela prvič na pregled in se slekla. Takrat je bil novinec in ni še nič slišal o sladki, mični ekshibicionistki, ki strastno zahaja k zdravnikom na preglede in se tam vedno najprej brez besed sleče, čeprav ima samo mozolj na obrazu. Ko se je Vlasta slekla, se je vsaj za nekaj sekund znala narediti mično odsotno, kot bi zamrznila v kip. Takrat je Andrej sprejel njeno igro in jo gledal, čeprav je potem vsakič z neverjetno močjo oživela, ga zalotila in razkrinkala njegov pogled. To je bila njena cena, hotela ga je ujeti, ga vedno znova narediti dolžnika. Tako zelo, da ji naslednjič, ko je prišla in se slekla, ni mogel odkloniti pogleda, ki ga je pričakovala od njega. Ki ga je hotela ujeti in ga še bolj vkleniti v njuno nikoli razkrito igro.

»Sem te že dolgo iskala, da bi videl, pa te ni bilo. Šele danes sem slišala, da spet delaš.« 
Platani sta bili tako ogromni, da so se delavci z gasilskimi dvigali vzpenjali do njunih vej in kar na drevesu razkosavali veje kot kakšne mrhovinarske ptice.
»Skrbelo me je, sreča, da si prišel.« 

Andrej je premišljeval, ali se je Vlasta tudi pred Štefanom kdaj slekla. Pravzaprav ni dvomil o tem, imelo ga je, da bi zvedel, kako se je dogodilo in na kakšen način je Štefan zadevo izpeljal drugače. Štefana se je Vlasta izogibala in se je torej vse skupaj moralo končati drugače. Zunaj v parku je veja s truščem zgrmela na tla, delavci so jo obstopili in razburjeno vzklikali. Gledali so drobno veverico, ki je omotična lovila ravnotežje. Med padcem je veja očitno pometla presenečeno živalco s te ali celo s sosednje platane.
»Sem že mislila iti kam drugam, pa me je strah.« 

Pogrelo ga je, ko se je spomnil, da Vlasta z vsakim moškim govori v tako prekleto domačem, zaupljivem tonu, kot bi oba pravkar vstala iz skupne postelje. A si ni mogel pomagati, njene besede so ga napolnile s sočutno krivdo, kot bi zares oba pravkar vstala iz skupne postelje.
Obrnil se je in posmehljivo pogledal malo ekshibicionistko.»Spet alergija na novo kremo?« je vprašal in se še sam čudil pikri zajedljivosti v glasu.
Vlasta je odkimala; ko jo je pogledal v oči, je videl kalna, počasna zrkla in solze na robu vek. Solze so ga zmedle. Da bi pridobil pri času, jo je s profesionalno kretnjo prijel za rame, potipal njeno toplo, osončeno, žametno kožo in jo s pretirano natančnostjo začel pregledovati košček za koščkom.
»Na hrbtu,« ga je opozorila in se obrnila.
Bila je za dlan velika, bledordečkasto obarvana lisa, napol skrita v senci leve lopatice.

Pomignil ji je na preiskovalno mizo. Ubogljivo je stopila na pručko in se ulegla na trebuh. Z obrazom, zakopanim v blazino, in z rokami, spodvitimi pod telo, je bila presunljivo nemočna, deška, prepuščena; na vso moč si je zaželel skloniti se k njej in jo poljubiti v razgaljeni vrat, namesto tega se je z dlanjo dotaknil njene lopatice in vpijal toploto. V pasovih je valovala vzdolž hrbta; med valovi je koža postajala hladna, prestrašena, lepljiva. Pod prsti je zaznaval drhtenje kot v tleh ognjeniške pokrajine. Počasi je sledil toplemu valu, ki ga je vodil od lopatice navzdol vse do njenega pasu. Potem se je spet dotaknil lopatice.
»Ne vidim kaj posebnega.« »Pa tisto?« je rekla v blazino, da je bilo slišati, kot bi govoril gledališki duh.
»Nič.« 

3.
Pozvonil je. Za vrati je zaškrtalo. Odprla je debelušna gospa srednjih let, ogrnjena v pomečkano domačo haljo z velikimi rdečimi rožami. Imela je krmežljav, od sala razmehčan obraz, majhne, kot balončke napihnjene roke, noge so ji tičale v rjavih kratkih moških nogavicah in plastičnih natikačih. Omahljivo je stal pred njo, bil je naveličan in utrujen od iskanja.
»Dober dan,« je pozdravil mlačno, brez energije. Ženska ni odzdravila, strmela je nekam mimo njegove rame in odsotno čakala. »Dobro, da se je umiril veter,« se mu je zazdelo, da je začutil njeno sporočilo (včasih je začutil nekaj kot misel, ki je prišla od drugega človeka, a ni se nikoli preveril, če res). Sporočilo ga je zmedlo, naenkrat se ni mogel več odločiti, ali naj ženski pove zgodbo o izgubljeni sestrični, ki ji je umrl oče, ali tisto drugo o zabavi, na kateri se bodo zbrali stari sošolci; gledal je v žensko in si predstavljal, kako bi ji govoril s suhimi usti kot kakšen jehovski pidigar ali akviziter, kako bi ga ženska odsotno poslušala, potem pa nagonsko zaslutila nečisto igro in mu pred nosom zaloputnila vrata in jih zaklenila in od znotraj še dolgo preverjala zapahe.
»Iščem Dano.« 
»Ni je doma,« je zaspano rekla ženska in si naveličano trebila uho.
Moral se je obvladati. Roke je naglo vtaknil v žep, da ne bi opazila prstov, ki so se mu od razburjenja začeli tresti, ker se je nenadoma znašel pred ciljem.
»Zmenjena sva bila.« 
Skomignila je z rameni, si še naprej trebila uho in čakala, da bi se poslovil.
»Kdaj pride?« 
Spet je utrujeno skomignila z rameni, očitno se ji je pogovor zdel že nespodobno dolg in utrujajoč.
»Dajte telefonsko, pa bo poklicala, ko pride.« 
»Nimam telefona.« 
Nekaj sekund je molčala, nato je zaprla vrata.

V kavarno je prišel s kupom časopisov, ki jih je bil nabavil v bližnji trafiki. Naročil je kavo, položil časopise na mizo in začel spet prebirati črne kronike. Po treh, štirih časopisih je že na pamet poznal vse nadrobnosti v zvezi s poštnim ropom, ki so ga izvedli trije neznanci na motorjih. Bil je imeniten rop, neznanci so bili zamaskirani po vseh pravilih, razpostavili so uslužbence in stranke ob steno, porinili pred blagajnika veliko črno torbo (na njej je z rumenimi črkami pisalo »SPORT WEAR«) in blagajnik jim jo je vestno napolnil z gotovino. Ko so ga pohvalili za doslednost, so roparji skočili na motorje (tri priče so trdile, da so bile honde, ena od prič, ki je bila strokovnjak za motorje, pa je trdila, da so bili po zvoku motorji zanesljivo angleški) in v velikem slogu oddirjali, da je vsem navzočim še dolgo časa ostal vznemirljiv in svečan občutek v prsih. Zgodba o ropu je bila skupna vsem črnim kronikam (nekateri časopisi so jo najavili tudi na naslovnici), glede ostalih novic so se časopisi med seboj močno razlikovali. Dva sta objavila vest o posilstvu petnajstletnice na najstniški zabavi, sicer pa so prevladovale pijanske štorije (poleti je bilo mesto vedno zelo mirno in dolgočasno). Nikjer ni bilo sledu o najdenem ženskem truplu, nikjer niti obvestila o pogrešani osebi. Iz nekakšnega obupa je začel brati tudi družabne strani in lokalne novice. Po uri in pol naprezanja je dokončno obupal. Plačal je, spil ostanek kave in odšel iz kavarne.

Ni bilo videti, da bi bila gospa iz Grajske ulice kaj posebej presenečena, ko ga je pozno popoldne spet zagledala na vratih. Skoraj prijazno, kot bi bil naročen, se mu je umaknila, češ naj vstopi, ga posadila k mizi in pred njim odprla veliko pločevinasto škatlo, napolnjeno z mešanimi piškoti. Vljudno je vzel enega, ki je bil videti najbolj čokoladast, in vprašal po Dani.
»Ni se še vrnila,« je rekla gospa in veselo grizljala ogromen vaniljev piškot.
»Kdaj je odšla?« 
Vprašanje očitno ni bilo povsem na mestu, kajti gospa ga je gladko preslišala. Čutil je, da se mora odkupiti, zato je ugriznil v piškot. Bil je grenak in o čokoladi v njem ni moglo biti govora.
»Krasen piškot,« je rekel.
»Te jem, če sem na dieti,« je odkrito povedala in vzela nov vaniljev piškot, kar je najbrž pomenilo, da trenutno ni na dieti. Ugriznil se je v jezik in pomislil, da je pravzaprav od ženske izvedel čisto dovolj in mu več ni treba spraševati. Zganil se je, da bi odšel.
»Ste vi njen zaročenec?« 
Gospa ga je z živim zanimanjem opazovala in v njenem pogledu je začutil nekaj materinskega.
»Ne, nisem, prijatelj sem, dober prijatelj.« 
Z njenega obraza je izginila napetost.
»Takih ni, dobra je samo Danica. Za vse predobra.« 
Odločil se je tvegati.
»Vi ste Ema,« jo je kar se da prepričano določil.
Prikimala je.
»Dana mi je pripovedovala o vas. Navezana je na vas, semi zdi.« 
Emi je spet oživel obraz.
»Tako je dobra. Navadila sem se z njo, težko bo, ko bo odšla.« 
»Aja, z zaročencem.« 
Prikimala je.

Ema je bila zgovorna ženska, kar naprej je čebljala o cenah na trgu in v trgovinah, o parapsihologiji in zlasti o iskanju podzemnih voda z bajalicami, to ji je bila še posebej priljubljena tema, kaj vse ni vedela o zlitinah za ulivanje palic in nihal za iskanje, samo strmel je lahko ob njenem podrobnem metalurškem znanju in se pri sebi čudil, zakaj se zdi debelušni gospodinji pred njim tako strašno važno in odločilno najti mesto, kjer se nekje v zemeljski globini pretaka voda. . . Večkrat ga je skušala tudi čustveno vplesti v spor, ki ga je imela z zgornjim sosedom, vdovcem in ljudomrznikom, tako ga je opisala. Šlo je za neki prostor v kurilnici, podrobnosti si ni zapomnil. Sicer pa so se stanovalci v hiši prepirali tudi zaradi pometanja stopnic, o tem je Ema lahko govorila veliko in ne da bi od njega zahtevala kaj več kot občasni pritrdilni namig. Pravzaprav mu je ta del pogovora še najbolj ustrezal, odsotno, kar nekam izvrženo je sedel pri mizi, se igral z napol praznim kozarcem vina in opazoval malo, debelušno Emo, njeno spodnjo čeljust, ki je mlela naglo, brez oddiha kot kakšna čudežna mašina. Opazil je, da je imela Ema svoje dni prav očarljivo drobno bradico, dokler je niso domala prekrile maščobne blazinice. Njena koža pa je bila še zares prvovrstna, čista, gladka, mehkobna, globoka.
»Dane še ni.« 
Rekel je bolj zato, ker se je spomnil, da je, razen na začetku, sploh nista več omenjala. Ema je odkimala in hotela nadaljevati o pometanju stopnic.
»A ni čudno, da je ni?« 
Ema je rabila nekaj časa, da je preklopila od pometanja na drugo temo.

»Danice? Je že šla za teden, dva ali še več. Se naveliča, skoči na dopust, potem pa spet pride.« 
Zavedel se je, da želi z Emo govoriti o Dani, čimveč o Dani, čimveč z Emo, ki je bila Dani blizu, ki je Dano ljubila. Vendar ni mogel povedati, da Dana ni šla na dopust. Da je mrtva. Po drugi strani je vedel, da se o Dani ne bo mogel zares pogovarjati, dokler bo za Emo še živa, kajti ljudje tako različno govorijo o živih in o mrtvih, da bi bil njun pogovor neokusna groteska, če Ema ne bi vedela resnice.

»Pa nikoli ne pove, ali pusti sporočila, ali telefonira, če gre za nekaj časa?« je blebetal, da bi pridobil nekaj časa za premislek.
Ema je odkimala. »Tako se je umiril veter, da je vse umrlo,« je začutil Emino sporočilo. Pozorno se je zazrl vanjo. Ni se mu še zgodilo, da bi mu kdo v tako kratkem času poslal dve sporočili. Ema je ravno pohrustala peti ali šesti orehov piškot (vaniljeve in cimetove je že pojedla, razen orehovih so v pločevinki tako ostali le marmeladni in seveda dietni), s prsti je pobirala piškotne drobtinice z mize in jih nosila v usta. Predvsem se mu je Ema zdela nekam premalo poduhovljena (če bi od škofa ali od umetnika prejel dve sporočili, se ne bi čudil, ga ne bi razjedali dvomi), razločno je videl, da je preneumno ves njen notranji boj v odločitvi, ali naj poseže za naslednjim orehovim piškotom ali naj se ga zaradi linije vzdrži. Jasen mu je bil tudi razplet tega boja.

Po nekajminutnem molku se je Ema zaupno sklonila k njemu in šepnila kot kakšno skrivnost:
»Vem, da se ne bo vrnila.« 
Odrevenel je. Pošutil se je kot popoln bedak. Zaloten pri nečednem opravilu. Mislil je, da se je on vseskozi igral z Emo ali vsaj vodil igro. Naenkrat pa ga je ona držala v svojih premajhnih, napihnjenih ročicah in ni imel volje, da bi se ji kakorkoli upiral.
»Veš?« je vzdihnil.
Ema je zmagoslavno pobrala nov piškot iz pločevinke. »Prišel je zaročenec. Ga je že dolgo čakala. Danica je predobra za te ljudi tukaj. Zdaj sla odšla.« 
»Kam?« 
»Ven . . .nekam ven. On je bogat. Hudo mi je, ker je tako dobra, da je šla. Ji pa privoščim, ker je tako dobra. Vse bo imela, otroke, svojo hišo, on je bogat.« 
»Kam . . .ven?« »V Ameriko, najbrž v Ameriko.« Obmolknila sta. Od preživelega razburjenja ga je začela boleti glava. Iz žepa je privlekel aspirin, ga vzel v usta in splaknil s preostalim vinom iz kozarca. Ema se ga je sočutno dotaknila.
»Rad si imel Danico, ne?« 
Prikimal je in kar solze so mu privrele v oči od ganljivega trenutka.
Pobožala ga je po laseh in ga v slovo nelahko, kot otroka, poljubila.

4.
Za oknom je ves večer vladala tišina. Sedel je v gugalniku in napeto prisluškoval. Leto in pol nazaj je šiptarski podjetnik v soseščini kupil propadlo gostilno in jo prenovil. Lokal je kmalu postal modno zletišče. Od takrat so v uličico prihajali pari in se ljubili na okenski polici. Bili so večeri, ko jih je bilo neverjetno veliko, toliko, da si je predstavljal, da čakajo v vrstah kot pred bančnim okencem, kot pred zakotnim občinskim uradom, kadar se administratorke zagovorijo in podaljšajo odmor za pol ure ali kar za celo uro. Vsekakor so ob takih večerih nenehno prihajali, opravili ljubljenje in odhajali z drsajočimi koraki. Ko pa je kazalo, da bo zavladala tišina, so se »cop, cop« začele bližati nove stopinje, enakomerno, grobo brskanje moških čevljev in drobincljave ženske stopinje ali mačje, oprezne, elastične ženske stopinje. Ni mu bilo treba dolgo poslušati, da je ugotovil, kako zelo se stopinje razlikujejo druga od druge. Nekatere, ki so »cop, cop« ali »cipcop, cipcop« ali »co—op, co-op« prihajale vsak večer, si je že po nekaj tednih natančno zapomnil, kot si zapomni koklja čivkanje piščet in jih razpozna med tisoči nekaj podobnega se je dogajalo njemu. Dogajalo se mu je, da je potem na ulici, v parku ali celo v ordinaciji razpoznaval nekatere korake in se ni mogel odločiti, ali so to zares tisti, ki jih je imel v spominu, ali pa so samo podobni in bi se na peščenih tleh za njegovim oknom slišati drugače. Pogosto se je dogajalo, da je zalo neopazno sledil tisto žensko, dokler je bilo to mogoče opravljati neopazno, iz množic in skrajno diskretno. Za njenim hrbtom je na primer stal v vrsti pri mesarju, z narejeno pozornostjo si je ob njej ogledoval volno, sukance, otipaval metrsko blago. Bolj zanimivo je bilo v drogerijah, kjer je lahko brez posebnega sprenevedanja izbiral brivsko vodo, šampone, zobne paste, pa tudi brskanje med ženskimi parfumi je bilo navsezadnje povsem spodobno in čisto nič spotikljivo opravilo. Bolj mučno mu je vsaj sprva bilo na oddelkih z damskim perilom, kamor so na žalost njegove žrtve nesramno pogosto zahajale. Tam je zardeval in se globoko sramoval, niti pogledati si ni upal okoli sebe, zabolščal se je v najbolj preproste dokolenske volnene spodnje hlače, potem pa izbiral med številkami in odtenki sivih in dolgočasno rjavih barv. Včasih je celo poklical prodajalko in ji z zardelim licem razlagal o babici, ki zaradi revme potrebuje zares tople in zares udobne spodnjice; in prodajalka mu je nato četrt ali pol ure vnelo zatrjevala, da so vse volnene spodnjice enako tople in enako primerne za njegovo ubogo babico, ki jo muči toliko neprijetnih bolezni. Šele čez mnogo tednov je bil zmožen zares pogledati okoli sebe in takrat je na veliko začudenje opazil polno moških, ki so z lopatastimi rokami izbirali in prebirali krhko žensko perilo. Kmalu po tistem je tudi on enako navdušeno kot vsi drugi raztegoval cele zbirke pajčevinastih spodnjih hlačk, čipkastih steznikov in velikih velikih modrcev, ves čas pazljivo osredotočen na žensko za hrbtom, na žensko, ki je hodila z enakim ritmom kot katera izmed žensk za oknom, in je zato hotel slišati njen glas. To včasih zares ni bilo preprosto. Vedno je bil prepričan, da ženske neprestano govorijo, in kadar je poslušal, bolj na splošno, glasove v čakalnicah ali trgovinah, je to nedvomno držalo, bili so v glavnem ženski glasovi in imel je občutek, da bi bil resničen dosežek in uspeh najti žensko, ki bi molčala petnajst ali dvajset minut. Posamično, pri ženskah, ki jim je sledil, je bila stvar presenetljivo drugačna, te ženske zlepa niso spregovorile, in če so se kdaj obrnile na prodajalko ali na blagajničarko, se je zgodilo na hitro, mimogrede. Težko je bilo ujeti njihovo barvo glasu in način izgovorjave, še zlasti težko pa odločiti se, ali so zares isti glasovi, kajti razumljivo je bilo, da je pri pogovoru s prodajalko v trgovini marsikatera ženska imela nekoliko drugačen glas kot pri šepetanju med Ijubezenskim aktom.

Ob dveh zjutraj je za oknom vladala tišina, potem je prižgal luč, kajti tesnoba, ki jo je čutil, je postala prevelika. Nenadoma gaje obšlo, da se je vse spremenilo, daje grozljivi molk, ki je po Daninem padcu zavladal za oknom, obrnil svet, kot morska zvezda obrne želodec, ko ga izviha iz telesa k mehkemu tkivu premagane in razklenjene školjke. Da je tisto, kar je bilo prej zunaj, naenkrat znotraj, in kar je bilo znotraj, naenkrat zunaj. Vedel je, da je misel absurdna in da je bilo zagotovo mogoče mnogo preprosteje razložiti neobičajno tišino, ki je ves večer vladala za oknom. Prav mogoče si je, na primer, bajno bogati Albanec za en večer zaželel imeti svojo gostilno same zase in za prijatelje. Ali pa so inšpektorji v kuhinji našli star sladoled s salmonelami in v kakšnem nepomitem loncu črvivo meso in so mu zato seveda z velikim veseljem »do nadaljnjega« prepovedali obratovanje. Čeprav je bila torej povezava z Dano povsem neutemeljena, je moral spet in spet misliti nanjo in se neprestano vračali na iste podobe. O njej je vedel več kot o večini drugih žensk, ker je imela navado zares mnogo mnogo govoriti, kar čebljala je, ko so jo moški sopihajoč obdelovali na polici, in dogajalo se je, da je v gugalniku komaj zadržal smeh, kajti govorila je vsemogoče, vse, kar ji je padlo na pamet, bila je profesionalka in vedela je, da moški niso pazili na njene besede. Tega, da za oknom nekdo prisluškuje, seveda ni mogla slutiti. Dana mu je bila blizu, vsaj tako blizu, kot je lahko nekomu blizu riba, ki sopiha s čudnimi usti in ga vsak dan opazuje iz akvarija — pravzaprav že zelo intimna bližina za človeška merila in ni si tajil, da je bila njena smrt zanj ogromna izguba. Všečno se mu je nadležen občutek o obmjenosti sveta zdel veliko, patetično pretiravanje in nejevoljen sam nase je naglo vstal z gugalnika, da je ta silovito zanihal in bi se verjetno prevrnil, če ne bi spretno prestregel njegovega silovitega nihaja.
Stopil je na hodnik in prižgal luč. To je bil ozek stranski hodnik, ki se je na koncu odpiral na glavnega, veliko širšega in daljšega, pravzaprav kar neskončnega, kajti hiša je bila grajena v krogu okoli notranjega dvorišča in hodnik je ves čas sledil notranji obod hiše. Hodil je in prižigal luči. Bila je slepeča, pravljična svetloba, ki je ni bil vajen, kajti jamice so bile v razkošne medeninaste lestence vstavljene šele pred kratkim, ko se je odločil, da bo pa letih prenavljanja hiše priredil zabavo. Pazljivo si je ogledoval pološčena tla in težke žametne zavese. Potem je odprl okno in prek peščenega notranjega dvorišča strmel v okna nasprotnega krila hiše. Bile so bleščeče razsvetljena in v njih je bilo toliko negibnega miru, da mu je bilo, kot da strmi v ogromno, neskončno ogledalo. Misel ga je zapeljala in nekaj časa je pazljivo iskal okno, v katerem bi zagledal svoj odsev. Našel ga je — bilo je zaprto in prazno.

5.
Zormana je negibno sedela za mizo, z levo roko je privzdigovala krožnik, desna ji je z žlico vred otrpnila sredi poti med krožnikom in usti.
»Jej, mama, nič ni!« jo je skušala zdramiti Marta, ki je sedela na preprosti leseni klopi ob kaminu in si strigla nohte na spodviti nogi.
Zormanca je še naprej kot začarana prisluškovala proti vratom, povsem negibna, le zrkla so se ji naglo in vznemirjeno obračala zdaj v severno, zdaj v zahodno okno izbe. Bila je starka, že zdavnaj je prešla mejo, ko bi bilo se smiselno govoriti o njenih letih, kajti leta so merilo, ki ga je naredil človek, da bi meril svoj čas, Zormančin čas pa je bil že povsem izven človeških meril. Viktor, njen zet, je imel navado govoriti o božjem času, kadar je s svojimi pivskimi sodrugi razpravljal o teoloških vprašanjih. Glede tega se je vsakokrat izkazal za izvrstnega poznavalca. Zormančino življenje je bilo po njegovem povsem v božji lasti in zato neodvisno od njenega telesnega zdravja, domneval je celo, da bi Zormanca živela tudi, če bi ji povsem zastalo srce ali bi ji zgnilo črevo, sploh pa o njenem srcu ni bil prepričan, če ji še tiktaka v kot suha češplja posušenih in skrivenčenih prsih. Skratka, Zormanca je bila očiten primer božjega čudaštva in ravno božje čudaštvo je Viktor uporabil kot osnovo za izpeljavo znamenitega dokaza o obstoju boga.

»Šššššššššš, » je Marta odganjala mešanca lisičje barve. Požrešno je lovil in goltal odrezke nohtov, ki so padali na tla, občasno pa se je v vnemi spozabil in začel poželjivo lizati tudi nohte na Martini bosi nogi, ki je visela s klopi.
»S tem psom je nekaj hudo narobe, mogoče nima vitaminov,« je zmajevala z glavo. »Sploh pa ne vem, če je varno imeti psa, ki žre človekove nohte. Jaz na bi spala z njim pod isto streho.« 

Zormanca je vztrajala v prisilni drži in spominjala na velikega močerada. Njena rjava, zgubana koža je bila v soju zapražene žarnice videti še bolj luskasta in krastačasta kot sicer, njena udrta, brezzoba usta pa je od zgoraj preraščal mogočen nos in od spodaj nič manj opazna brada. Nos in brada sta se domala stikala v rdeč kljun, ki je komajda spominjal na človeški obraz.
»Jej, mama, vse bo mrzlo!« 
Marta se je dvignila s klopi in hotela na poti do mize mimogrede brcniti psa, vendar je uganil njeno namero in grozeče razkril čekane.

»Oklal me bo!« je zavekala Marta.
»Kot!« je nenadoma revsknila stara, in kuža je ubogljivo odcapljal in se ulegel v kot. »Enkrat bo dobil steklino, znebiti se ga je treba, vidiš, kakšen je,« je govorila še vedno prestrašena Marta.
Zormanca je odprla usta in počasi posrebala zdavnaj ohlajeno žlico redkega mlečnega riža, nato je zajela novo.

»Ahoj! Odprite!« 
Butanje na vrata je bilo tako močno.,da so ob vsakem udarcu zažvenketale okenske šipe, kot bi se začel potres. Marta se je prebudila in nekaj časa ni mogla prav dojeti, zakaj leži na leseni klopi ob kaminu in kaj pomeni ves trušč okoli nje. Potem je zagledala Zormanco, ki je čemela za mizo, bila je negibna kot kip in ni bilo mogoče ugotoviti, ali spi ali bedi.
»Že grem!« se je zadrla Marta in hitela odklepat.
»Brrr!« 
Viktor je vstopil ves moker in si takoj kot kuža otresel lase, da je Marla prestrašeno odskočila pred neprijetno, hladno prho.
»Pridita!« je rekel Viktor, in vstopili sta v pelerino ogrnjeni ženski postavi.
»Pozdravljeni! Bi čaj, ljuba Katarina? Sem ga že skuhala ob osmih, z mamo sva čakali in rekla sem si, da vam bo v tej nevihti čaj dobro del. Ampak zdaj bom skuhala novega, ni dobro, da čaj dolgo stoji.« 
»Misliš?« se je zavzela starejša od obeh žensk, ki je že snela palerino in pod njo razkrila okusno, po meri narejeno obleko iz okrastega in temnorjavega pliša. »Pa sem menda res tudi jaz nekaj brala o tem. Nekaj zelo strokovnega, če se ne motim, nisem čisto razumela.« 
»Menda škodi živcem . . . ali je nevarno za jetra, v glavnem, pili bomo svežega,« je govorila Marta in pomagala sleči palerino tudi drugi ženski. »Krasota!« je z iskrenim navdušenjem vzkliknila, ko je pod pelerino zagledala Ema svileno obleko, bogato okrašeno s čipkami, »saj si kot iz filma, Marja!« 
»Marja bi kar naprej šivala obleke, kar naprej,« je zatarnala Katarina. »Če bi imela pol toliko veselja za učenje, kot ga ima za obleke . . . Kaj hočemo. Lahko pa nam Marja skuha čaj, ga boš, Marja?« 
Marja je pokimala.
»Lepo od tebe, Marja;« jo je pohvalila Marta in jo odvedla do vhoda v kuhinjo, »vse potrebno imaš že na pultu.« »Avto je imel okvaro, motor je zalilo zaradi nevihte,« je Viktor izkoristil molk, ki je nastopil po Marjinem odhodu. A ga ženski nista poslušali z domačnostjo, značilno za najboljše prijateljice, sta se prijeli pod roko, ošili do mize in se usedli na klop poleg Zormance, za katero še vedno ni bilo mogoče reči, ali spi ali bedi.

»Marja je prava krasotica,« je z iskrenim navdušenjem šepnila Marta. »Ko sem jo nazadnje videla, je bila otrok, zdaj pa. . .« 
»Čez noč se spremenijo. In se mi zdi, da je pri ženskah tobolj izrazito. Saj bi bil človek skoraj ljubosumen, ko naenkrat vidi ob sebi tako mladost, tako energijo, po eni strani si vesel, po drugi pa. . . Pa ti imaš sina, tebi je bilo to malo prihranjeno.« 
Marta is pomolčala in trenutek zatem sc je Katarina prestrašeno prijela za glavo.

»Oprosti, oprosti, ljuba Marta, oprosti, draga sošolka, seveda, tista nesreča, kako mi je ušlo iz glave, tista tragedija, kako sem nora, oprosti mi!« 
»Nič, nič, prav je da človek pozablja take stvari. Še jaz kar pozabim, najbrž zato, ker je bilo tako grozno. Še pogreb je bil grozen, ker je bil Andrej tudi ves razbit v bolnici, ni se vedelo, ali bo ostal živ, osem ur je bil kleščen v avtu, bil je na nitki in nihče ni mislil na pogreb, bili smo pri Andreju, ležal je med fašinami in cevkami. Šele zadnji dan pred pogrebom je Viktor začel nekaj urejati, ne veš, kako je to komplicirano. Do zadnjega, res do zadnje minute se ni vedelo, ali bo duhovnik prišel ali ne. Potem je župnik poslal nekega kaplana ali kaj, sploh ne vem, če je že bil pravi duhovnik.« 

»Povej raje tisto o policaju,« se je vmešal Viktor. »Dopoldne pred pogrebom pride k meni polica z občine in pravi, da ne smemo pokopati Tine, dokler ne bo imela črno na belem urejenih nekih dokumentov, papirjev, kaj vem. Peljal sem policaja v sobo in rekel: ‘Glej, človek božji, mrtva je, mrtva, ne rabi nobenih dokumentov več, če jih je lahko pogrešala, ko je bila živa, jih bo še toliko laže zdaj, ko je mrtva.‘ Tako rečem, policaj pa nič, trdi, da so mu tako naročili na občini in da ne bo zapečatil sobe, dokler njeni dokumenti ne bodo taki, kot bi morali po pravilih biti.« 

»Oba sva šla na občino,« je Marta spretno nadaljevala najbrž že ničkolikokrat povedano zgodbo, njeno sliko sva nesla s seboj, da so ji naredili osebno izkaznico, in jaz sem se namesto nje podpisovala na dokumente. Pisala sem, v katero šolo hodi in kaj bo šla študirat, ona pa je bila že mrtva.« 
»Saj človek no more verjeti, da so ljudje tako bedasti, zaplankani, brez srca.« 
»Pravila! Samo to so znali vsi povedati. In kaj moreš, če ne gre drugače.« 

»Grozno je. Ampak vsaj Andrej se je izvlekel, njega še imata. Veliko lažje je, če je v družini več otrok. Saj ne, da bi imel človek kakšne grozne račune, ampak vse se lahko zgodi, saj razumeš.« 

»Andrej se je lepo pozdravil. Glej Marjo!« 
Marta ji je pohitela naproti: »Marja, s tvojo mamo razpravljava o žalostnih stvareh. Boš ti povedala kaj veselega!« 

Marja se je vljudno, a odločno izognila Marti, ko ji je nameravala pomagati pri čajniku in skodelicah. Postavila je pladenj na mizo in nalivala čaj. »Vi raje povejte kaj o zabavi, saj nič ne vem o tem.« 

»Pa res, Marta,« se je zavzela Katarina potem, ko je popila požirek in previdno odstavila skodelico na podstavek, »z Marjo sploh ne veva, kaj se pripravlja.« 

»Rekli smo, da bi se enkrat spet zbrali stari prijatelji. Smo že tolikokrat načrtovali kaj podobnega, pa ni bilo možnosti. Zdaj je Andrej obnovil tisto staro hišo, bila je že zelo uničena, samo stene. Pa sem se zadnjič spomnila in sem mu rekla, zakaj ne bi proslavili, ker je ta hiša po toliko časa spet krasna. Toliko prostora je v njej, da se nikomur ne bi bilo treba stiskati.« 

»Potem pride veliko ljudi?« je vprašala Marja.
Marta je prikimala. »Veliko. Nič ne vem, kako bo Andrej vse organiziral. Sem se mu ponudila, da pomagam, on je pa rekel, da bo vse sam.« 

»To bo velik strošek,« je zaskrbelo Katarino, »če moški tako stvar naredi sam, je to velik strošek.« 
»Bo že plačal,« je zagodrnjal Viktor, ki je medtem zlezel na peč in od zgoraj z zaspanimi očmi gledal ženske. »Dokler je sam, lahko plačuje, ko se bo oženil, takrat pride kriza.« 

»Rekla bi, da je bila pri tebi kriza že pred ženitvijo,« mu je vrnila Marta.

Viktor je v odgovor zabrundal nekaj, česar ni bilo mogoče razumeti, vendar je bilo očitno zelo nespodobno, kajti Marti je planila kri v lice, po dlaneh in vratu je postala marogasta od nenavadnih modrikastih in živordečih lis. Katarina in Marja sta vljudno molčali, da bi se Marta opomogla od nerazumljivega vznemirjenja. Marta je hvaležno sprejela njuno obzirnost in čez čas, kot da se ni nič zgodilo, vstala in prijela Katarino za roko:
»Moj mož renči kot medved, saj je res pozno. Mama vama bo pokazala sobo, lepo spite. Jutri se vidimo!« 

Viktor je zlezel s peči in pokimal v pozdrav med natikanjem palerine. Ko je zunaj avto odpeljal, se je Zormanca kot po čudežu premaknila, vstala in brez besed pomignila gostjama, naj ji sledita.

6.
Marjo je zajelo navdušenje: »Nisem vedela, da to obstaja!« 
Razigrano kot pomladanski piš je drsela po hodnikih in si ogledovala sobane, dotikala se je dragocenega, starinskega pohištva, strmela v resne obraze portretirancev na stenah in se kot vrtavka vrtela pod bleščečimi lestenci.
»Nebesa, to so nebesa,« je vzhičeno vzklikala, kadar sta jo dohitela mama in Marta. (Kaj kar naprej tičita skupaj? Navsezadnje sta samo bivši sošolki, ki se petnajst, mogoče dvajset let nista videvali. Otročje, si je mislila Marja.) Nobena od njiju ni znala drseti elegantno kot Marja in smešno je bilo gledati galopirajoči matroni.
»Peklensko, ne more biti drugega kot najglobji pekel,« je mrmrala Marja, kadar je znova pobegnila zasledovalkama in se znašla sama v kateri od presunljivo dragocenih soban, »če imaš srečo, lahko v življenju izbiraš med bogastvom in med lepoto, oboje je možno samo v peklu, v globokem, rdečem peklu.« 

»Počakaj, draga Marja,« sta jo v en glas rotili zasopihani spremljevalki, ki sta ravno pridirjali skozi vrata.
»Hodili bomo skupaj!« je vzgojno povišala ton Katarina, »tukaj se človek prav lahko izgubi.« 
»O tem sem kar naprej sanjala, da sem se izgubila in sem tavala po hodnikih in praznih prostorih. Mislila sem, da je bil kakšen grad ali zapuščena tovarna, pa bi bila prav lahko tudi hiša.« »Kaj mrmraš, Marja?« Katarina je bila alergična na mrmranje, vedela je, da se v mrmranju skrivajo same slave in nevarne stvari, da šolarji mrmrajo zaradi neznanja, opravljivci zaradi opravljanja, pijanci zaradi zmedenosti, kriminalci zaradi hudobnih naklepov. »Če bi ljudje vse svoje namere izgovorili na glas, bi storili pol manj neumnosti, za drugo polovico pa bi premislili,« je imela navado govoriti Katarina svojim hihitavim tretješolčkom, ki seveda niso razumeli njene življenjske modrosti in so samo čakali, da bi obrnila pogled vstran, ter bi tako spet lahko uganjali mala šolska pobalinstva.
Marja je odtlej sklenila biti tiho, preteče tiho včasih njena maščevalnost ni poznala meja, maščevala se je za malenkosti, bila je nevarno, hudobno bitje). Hodila je za ženskama, prihuljeno, kot bi ju zasledovala. Marta in Katarina tega nista opazili, sploh sta bili čudno zaneseni in razigrani. Kot po dveh ženskih likerjih, je premišljevala Marja, sli kot čudna ljubezen (slednja primerjava je bila bolj nazorna, zlasti, ker ženski nista vzeli še nobenega od naštetih kozarcev, ki so bili v sleherni sobani nastavljeni na servirnih vozičkih iz bleščeče medenine). Misel na zaljubljenost dveh ovelih matron je Marjo napolnila s sočutnim razumevanjem, vendar je kljub temu vztrajala pri pretečem, napetem molku, iz katerega je kot miš iz luknje nesramno opazovala Marto in Katarino. Videla je, kako sta ženski druga pred drugo povsem izgubili občutek zasebnosti. (Hodili sta tesno skupaj, se dotikali z rokama, se ničkolikokrat nerodno zadevali. Marja bi zakričala ob vsakem takem naključnem stiku, onidve pa nič.) Poslušala je, kako sta govorili o šolski reformi, o metodiki, o ženi šolskega ministra, o vzgojnih smotrih. Pravzaprav ju Marja ni zares poslušala (vedela je, da tudi ženski zares ne poslušata druga druge), lovila je samo zmagoslaven zven na dnu njunih besed, ki ga ni bila vajena, ki ga ni mogla razumeti, ki jo je tesnobno vznemirjal. (Ali je bil kar strah?) V zvenu je bila neka nepojasnjena energija, s katero sta ženski opijanjali druga drugo. Marji kljub trudu ni in ni uspelo razvozlati njenega izvora in sporočila.

Polagoma so se v sobanah začeli pojavljati še drugi povabljenci. Stali so pri rezerviranih mizah s kozarci v rokah ali se oprezno sprehajali in si ogledovali pohištvo. Oblečeni so bili svečano, nekateri bolj svatovsko, drugi pogrebno, na obrazu se jim je videla trema, zlasti tistim, ki so prispeli pred nedavnim, drugim je alkohol že razpustil zariple obraze. Kogar je zagledala, vsakogar je Marta z glasnim vzklikom poklicala po imenu in razširila roke, češ, pridite mi v objem. Zvečinoma so gostje razumeli njen namig in kar se da navdušeno krenili proti njej. Edina težava je bil kamniti mozaik, ki je s številnimi podobami živali (ptic, jelenov, kač) prekrival tla. Gostje so skrbno pazili, da so stopali samo po delih brez podob, to je znalo njihovo pot do Marte silno zavleči in zaplesti.

»To je moja najboljša prijateljica z univerze,« je Marta vsakomur svečano pokazala Katarino in jo pri tem navdušeno objela čez rame; »to pa je njena krasna hčerka Marja, a ni lepa,« je še dodala in vsakič hotela objeti še Marjo, vendar je ta vedno spretno odskočila v sredo najbližje podobe na mozaiku kot v kakšen otroški zapik. Tu je trmasto tičala na hrbtu svojega ptiča ali jelena, dokler ni bilo opravljeno rokovanje z novim gostom in so se končali vljudnostni pogovori, ki jih Martini sorodniki in sorodnice (vsi predstavljeni gostje so bili strici, tete, bratje, sestrične . . .) niso bili vešči, in zategadelj je vse skupaj v nobenem primeru ni dolgo trajalo.

Od nekod se je potiho oglasila violina, čez nekaj trenutkov ji je pritegnil žameten zvok čela. Gostje so obstali, odreveneli poslušali nekaj prvih taktov spevne melodije, nato so se vse oči uprle v Marto. Marta, ki je bila enako presenečena, je nelagodno pogledala v tla, kjer je našla le veliko mozaično kačo, ki jo razdraženo sikala proti njej.

»Seveda,« se je mahoma spomnila, »to pomeni, da se bo začel obed, kličejo nas k obedu.« 

Stopila je na hodnik in gostje so se radostno usuli za njo kot piščeta za kokljo. Vodila jih je vzdolž hodnika, pri vsakih vratih je obstala in napet poslušala. Navadno je potem vrata tudi odprla. Pomolila je glavo v sobo, izza njenega hrbta je na iztegnjenih vratovih kukalo še pet, šest radovednih glav. Nikomur ni bilo povsem jasno, ali hoče Marta preveriti, da kdo ne bi ostal pozabljen, ali pa tudi njej ni bilo jasno, od kod je prihajala glasba in kje se bo začel glavni del zabave. Hodili so dolgo, in ko so začeli zadaj že na glas spraševati, koliko časa bo še trajala procesija, je Marta obstala in obupano rekla:
»Moj Bog, nič več ne slišim!« 

Vsi so prisluhnili. Glasba je bila res tišja in niso se mogli zediniti, ali so se od nje oddaljili ali so se je navadili in se jim zdi samo tišja. Nekaj se bo zgodilo, je prešinilo Marjo, bila je prepričana, da glasbeniki namerno igrajo čedalje tiše, da oni vodijo igro in da se bo nekaj groznega zgodilo, ko bodo čisto utihnili in odložili inštrumente.
»Tiho,« je z debelim glasom, vajenim ukazovanja, zarohnel nek krepak rdečelas možak. (Eden od stricev, se je spomnila Marja.) Nastala je tišina in čez nekaj časa je možak pokazal s prstom navzgor.
»Od zgoraj,« je pribil, »ves čas je prihajalo od zgoraj.« Ostro je pogledal Marto, ki se je skrušeno opirala ob Katarino. Marta je prikimala.
»Pojdi!« je strogo rekel možak in z odločno kretnjo ustavil nadobudneže, ki so se hoteli prek Marte zapoditi do stopnišča. Na stopnišču je glasba res postajala močnejša, in Marti je zasijal obraz.

»Že vem,« se je zasmejala in mladostno odskakljala v prvo nadstropje. Tam so se spat vsi ustavili. Nekateri so začeli trditi, da glasba še vedno prihaja od zgoraj, drugi so verjeli, da prihaja s hodnika, ki je bil videti enak hodniku v pritličju. Niti rdečelasec jih ni mogel več zadrževati, stekli so na hodnik in se razkropili po sobah, večina žensk in starejših možakarjev pa je stala na stopnicah in čakala.
»Stric Franc,« je dejala Marta z glasom, ki bi bil lahko klic, ali prošnja, ali zahvala, ali nekaj četrtega.
»Nič. nič,“ je odmahnil rdečelasec, ki mu je Martin nagovor očitno veljal. »Vse je v redu, samo panike nikar. V požarih umirajo Ijudje zaradi panike, zakaj umirajo v potresih – zaradi panike, jasno, so tudi izjeme, ampak paničarji so najslabši, uuh!« 
Zaripel je obmolknil, očitno je bil zares jezen na paničarje. Molčali so tudi drugi, ki sicer niso razumeli, kaj naj bi imeli požari in potresi, a se nikomur ni ljubilo drezati v jeznega Franca.

Medtem so se že vrnili prvi od tistih, ki so preiskovali sobe, in upehani od naglice poročali o neuspešnem iskanju. »Navzgor,« je zaklical Franc in odločno pognal obilno telo po stopnicah.
»Navzgor,« so mu v en glas sledili drugi kot ena vojska, čeprav se še niso vrnili vsi izvidniki.

Nihče ni pričakoval, da bo v zgornjem nadstropju naletel na pravo plesno dvorano s podijem za glasbenike in z velikimi lestenci, ki so blešče razsvetljevali prostor. Vsi so obstali, žmirkali kot miši, ki jih nenadoma obsije sonce. Čeprav je bil prostor ogromen, so se vsi stisnili drug k drugemu, do so bili kot zbita otroška procesija, ki se igra neznano igro. Taki so se počasi, negotovo pomikali proti godalnemu kvartetu, ki je vztrajno, brez predaha muziciral, kot da se ha ne tičejo prihajajoči ljudje. . .

»To je to,« je zmagoslavno razširila roke Marta, vendar je bil njen glas tako hripav in tih, da jo je slišalo same nekaj najbližjih spremljevalcev.
»To je to,« so šepetali ostali in počasi oživljali iz krča. Veselo so se razlezli kot mravlje v vseh smereh. Otipavali stene, prekrite z rjavimi Ianenimi tapetami in radovedno ogledovali velike oljne slike, s katerih so uniformirani, brkati možje vzvišeno in strogo zrli predse.
»To je vredno milijone,« je govoril Franc.
»Misliš?« je se radostno zavzela Marta. »Moj sin ima tako rad slike, spozna se nanje in jih zbira.« 
»Kaj bi jaz s toliko milijoni,« je na glas sanjaril Franc in iztočil v grlo kozarec vina, ki ga je mimogrede pobral s servirne mize, »vozil bi mercedesa, si misliš, Tilčka, da bi jaz vozil črnega mercedesa!« 
»Tiho bodi in ne pij toliko,« ga je posvarila Tilka, ki je budno štela kozarce, ki jih je izpraznil njen mož. »Ah, ah,« je zamahnil po zraku Franc, kot bi odganjal mušice. »Ah, ah.« 
Tilka pa je vse vzela hudo resno.
»Pitje ti škodi, ko začneš, ne nehaš, dokler nisi kot krava na vseh štirih,« je rekla na glas, da je Francu živordeče udarilo prek obraza.
Tilka je prebrala veliko knjig o pijanstvu. Na pamet je poznala pravila, ki so bila v takih knjigah obkrožena z rdečimi ali črnimi okviri. Pisalo je, recimo: Ne prikrivajte moževega pijanstva pred svetom, kajti to je isto, kot bi mu stregli z žganjico. Vsako od teh pravil se je Tilki sprva, ko ga je prebrala, zdelo nesmiselno in ponižujoče. Obiskala je znanega terapevta dr. Konstantina (avtorja ene od knjig) in mu natančno to tudi povedala. Dr. Konstantin jo je odsotno poslušal (obenem je odpiral in bral svojo pošto), nato jo je sredi stavka živčno prekinil in ji z osornim glasom zabrusil: »Mislite, kar hočete!« 
Nato se je poglobil v pošto in Tilki ni preostalo drugega, kot da je vstala in previdno, da ne bi povzročala večjega hrupa, odšla iz sobe. Bila je sramotno ponižana in razžaljena, hlipala je od jeze, mislila na dr. Konstantina, v glavi ji je butal njegov edini stavek, ki ji ga je namenil. Zakaj ji je moral zabrusiti kaj takega? Zakaj je bil tako grob? Potem jo je prešinilo, da je mogoče narobe razumela dr. Konstantina. Bila je majhna in drobna ženska, skoraj otroških mer, dr. Konstantin pa je bil ogromen, plečat človek, pravi hrust. Taki ljudje so Tilko že samo zaradi svoje pojave vedno silno prestrašil in prav mogoče je, je premišljevala, da stavek dr. Konstantina ni bil izrečen tako osorno, kot ga je razumela, ampak je imel namesto trdega klicaja na koncu kvečjemu blag vprašaj, če ne celo pomirjevalno piko. Prav verjetno je dr. Konstantin rekel samo: Mislite, kar hočete, in ji na ta način razkril da se ji nasveti in pravila iz knjig kažejo v slabi luči zato, ker je tudi ona šibka, slaba in z mračnim zadovoljstvom pristaja na greh in pokvarjenost. Potem je spet hlastno vzela v roke knjigo dr. Konstantina in ponovno prebrala: Ne prikrivajte moževega pijanstva pred svetom, kajti to je isto, kot če bi mu stregli z žganjico.
V sebi je ponovno začutila odpor ob misli, da bi osebne stvari (v alkoholu ni nič osebnega, je zabičala knjiga) razlagala sosedom in znancem, ki komaj čakajo, da slišijo kaj slabega in se potem škodoželjno naslajajo ob tuji nesreči. Vendar se je Tilka ponovno spomnila jasnovidnih besed dr. Konstantina (zdaj je že vedela, da je zares rekel »Mislite, ker hočete.«), razkrila svojo slabost in prevaranstvo ter sklenila, da svoje nesreče ne bo razlagala le znanim, ampak tudi povsem neznanim ljudem, tudi takim, ki bi jim do skrajnosti rada zamolčala svoje gorje. Še več: od svoje odločitve naprej je domala prežala na trenutke, ko bi ji bilo še posebej mučno in neprimerno govoriti o svojih težavah. Ravno tedaj je z velikansko voljo zbrala vso energijo in storila ravno to. Kajti čutila je, da največja moč prihaja ravno iz dejanja, ki zahteva največ pogumnih žrtev, največ samopregovarjanja.

»Ne vem, kaj bi brez vas, dragi Franc,« je hotela obrniti pogovor v drugo smer Marta. »Bilo je prav hudo, ker nihče ni uganil, kje je muzika. Brez vas bi se kar porazgubili, potrebovali smo prisebno komando.« 

»Redki so ljudje, ki ohranijo prisebnost v takih trenutkih,« je povzela hvalo še Katarina, kot bi razumela Martin namig. »Ljudi ni lahko komandirati. Laže trop zveri, laže gnezdo kač,« se je spet razgovoril Franc.
»Vse je laže komandirati v primerjavi s samim seboj,« se je s suho piskajočim glasom vmešala Tilka.
»Pomisli,« se je zavzela Marta, »to mi je zadnjič govoril jehovec, ko mi je spet prišel agitirat.« 
»Ne razumem,« je rekel Franc, »zakaj jih še zmeraj spuščaš v hišo.« 
»Ne morem jih na silo vreči ven.« 
»Točno to! Vreči jih je treba ven! Kaj se pravi vdirati v hipe in agitirati. Si jih kdaj povabila, da ti govorijo svoje zmešane nauke? Če si jih, si nora in plačaj, kar si zakuhala. Če nisi, jih naženi, brž ko jih zagledaš.« 
»Jaz mu rečem, ti misliš, kakor je zate prav, jaz pa mislim, kot je zame prav, in ne bom spreminjala svoje vere. On pa kar razlaga, kot da me ne razume.« 
»Še kako dobro razumejo. Vedo, da je treba ženski samo govoriti in pleteničiti, pa jim bo že uspelo. Lisjaki pokvarjeni! Te že vidijo, kako letaš po hišah namesto njih in nabiraš denar, oni pa sedijo v senci in jim je fino.« 

Ob šestih so natakarji na ogromno mizo ob steni dvorane začeli prinašati velike pladnje, obložene z gosjimi paštetkami, pršutom in polnjenimi olivami, s solati iz blanširanih špargljev, brokolija in praženih artičok, posuto s kuhanimi in z limono okisanimi rakci, s kosi hladnega, polnjenega kopuna, zalitega z genovsko omako, s školjkami, nadevanimi s telečjimi možgani, pomočenimi v majonezo. Le redki povabljenci so se ob pogledu na jedi obvladali in spodobno nadaljevali kramljanje s sogovorniki, kot da se ni nič posebnega pripetilo. Drugi so napravili navdušen špalir, skozi katerega so presrečni natakarji prinašali pladnje do mize in bili ob tem deležni vsaj tako glasnega odobravanja, vzklikanja in pozdravljanja kot kakšni rimski vojskovodje, ki so se z vojnega pohoda vračali otovorjeni s kupi uplenjenih draguljev, zlata in v kamelje oprte nadevanih arabskih devic.

Ko so bile mize obložene, so povabljenci začeli sedati v trdne javorove stole, ki so bili na gosto razmeščeni ob mizi. Na stolih so bili listki z imeni in v trenutku, ko so se gostje podali na lov za stoli z njihovimi imeni, je nastala nepopisna gneča. »Tišina!« je po kratkem posvetu z Marto zatrobil Franc tako glasno, da je celo godalni kvartet za hip prenehal igrati in so se glasbeniki začudeno, kot pravkar prebujeni iz dramatične sanjske zgodbe, zastrmeli v Franca.
»Vsak naj se usede, kamor hoče. Vizitke na stoli ne veljajo, ne za tako razpuščeno hordo, kot ste vsi skupaj« je še zarobantil in začuda se je njegova pripomba zdela vsem silno posrečena in imenitna. Navdušeno so mu zaploskali in se med glasnim smehom posedli, godalni kvartet pa je spet začel muzicirati.

7.
Ko je začutila. da ji je uspelo izumili so pogledom, ki jim ni bilo težko slediti njeni krasni belo-modri obleki, lahko prepoznavni med pretežno temno rdečimi povabljenci, se je Maria izmuznila skozi južna vrata sobane na ozek, razsvetljen hodnik. Stekla je po nenadoma ji je v nosnice udaril močan vonj po pečenem mesu, hip nato je zakričala in si zakrila oči z dlanmi, da bi se obvarovala udarca. Ko se spet pogledala med prsti, je na tleh zagledala natakarja, v katere v katerega se je zaletela. Očitno je padel vznak in začuden obsedel, kljub padcu pa mu je z nadčloveško spretnostjo uspelo v roki obdržati pladenj, ki ga je zdaj sede vihtel nad glavo, kot bi ponujal Marji, naj si postreže. Na pladnju so bile tesno druga do druge naložene zapečene jerebice, obložene s praženim rižem in prelite s smetanovo omako. Marja je strmela v jerebice, ki so imele komično stegnjene in proti njej obrnjene vratove, kot bi si jo hotele natančno ogledati z izdolbenimi očmi. Pod jerebicami je obračal zrkla temnopolt junaški natakar, smešno je migal s košatimi brki in prijazno razkazoval močne, bleščeče zobe.

»Oprostite,« je zajecljala Marja in stekla nazaj po hodniku, dokler ni prisopla do stopnic. Tam je bilo vse tiho,slišala se ni niti violinska glasba, in Marja je pomislila, da morda sploh ni na stopnicah, ki jih je spoznala na začetku večera. Vseeno se je spustila do pritličja.

Spodaj je spoznala, da ima hiša vsaj dve stopnišči: severno stopnišče je bilo tisto, po katerem so se popoldne vzpenjali za violinskimi glasovi, drugo stopnišče, pod katerim je stala, je bilo na vzhodni strani hiše. Obe stopnišči sla morali biti povezani s podobnim hodnikom, kot je bil tisti, v katerem se je zaletela v natakarja z jerebicami. Hotela je najti tisti hodnik. Prečkala je širok foyer, v katerega se je spuščalo stopnišče. Kot je pričakovala, je našla ozek hodnik, potopljen v temo. Tipala je za stikalom, in ker ga ni našla, je stopila v temo.

Hodnik je tekel natanko tako, kot je domnevala, do polovice hiše ravno proti vzhodu, nato je v dveh pravokotnih zavojih verjetno obšel podobno dvorano, kot je bila v zgornjem nadstropju. Po drugem zavoju je Marja že zagledala svetlobo, ki se je širila s severnega stopnišča.

Prepoznala je sobane, skozi katere so se sprehajale z mamo in Marto. Luči v njih so bile ugasnjene, a tudi svetloba z glavnega hodnika je Marji zadoščala, da ni več dvomila o tem, kje je. Odhitela je do koca glavnega hodnika, od tam zavila v temačno vežo in se tipaje približala zaprtim vratom, ki jih je bilo komaj opaziti v senci. Previdno je pritisnila na kljuko. Vrata so bila zaklenjena.

Nekaj časa je napeto poslušala, nato je prislonila oko na ključavnico. Soba za vrati je bila ozka kot kapelica, v njej je stala vegasta omara, kosmata od rjavozelenega odpadajočega Iaka, za razmajano posteljo je stal bel gugalnik, za gugalnikom je bilo s polkni zaprto, skoraj strohnelo okno. Na postelji je bila razmetana posteljnina in na polici nad posteljo so bile zložene knjige, to je nedvomno kazalo na to, da v sobi nekdo prebiva.

Na rami je začutila hladno roko. Začutila jo je tudi na vratu in na hrbtu, bila je ogromna, težka roka. tako težka, da se je prvi hip vprašala, ali ne sanja. Vsekakor ne bi bilo prvič, da bi v budnem stanju doživljala napol sanjske ali čisto sanjske občutke. Nekoč jo je zalotila ciganka, ko je sedela na klopi v parku in vežbala smrtne zaklete. Nenadoma se je pred njo pojavila starka, jo pogledala v oči, jo razkrinkala in posmehljivo ukleščila njen pogled, ki ga naenkrat ni mogla odmakniti s starkinih kalnih zenic, čeprav jo je vedno bolj žgalo v glavo in oči. A bila je močnejša, kot si je predstavljala, nenadoma je zbrala vso silo in uspelo ji je za milimeter premakniti otrpli vrat. Nato je z vso silo butnila iz sebe:

»lzgini, smrdljiva ciganka!« 
Starka je bila namreč temnopolta in bi prav lahko zares bila ciganka. Ko starka videla, da je ne more več držati kleščene in je bržkone izgubila moč nad njo, je dobila jezne, kačaste oči. Napela je vrat, pljunila in nato naglo odšla, tako naglo, da Marja čez nekaj sekund že ni mogla biti več gotova ali je bila starka prava ali pa je bila le povsem sanjsko bitje. Potem je zaznala pljunek, na vratu je začutila njegovo hladno, vlečljivo sled. Panično je utrgala šop trave, da bi ga postrgala s kože, a ko si je obrisala vrat, je bila prepozna, pljunek ji je že spolzel navzdol po koži, čutila je, kako polzi prek prsi, kako polzi prek trebuha in je vedno bolj topel in neopazen, tako da je sčasoma popolnoma izgubila občutek zanj, vedela je le, da visi nekje na njen kot gnusna meduza, da se je oprijemlje oduren gnus. Stekla je iz parka, mislila je, da mora čimprej priti domov in se izmiti, preobleči, postrgati meduzo s trebuha. Komaj je pričakala avtobus. V njem je bila neznosna gneča, delavci so se vozili iz službe, pritiskali so nanjo, jo mečkali in ob vsakem dotiku je čutila, kako ji razmazujejo pljunek po vsej koži, kako pljunek začenja smrdeti in jo ljudje zaradi tega začudeno in z gnusom gledajo.

»Vam lahko pomagam?« 
Obrnila se je. Pred njo je stal moški, suh, ne prav velik, z ozkim deško—ženskim obrazom in gladkimi, na prečo polizanimi lasmi, eden tistih moških, ki do petdesetega leta ostancjo fantki, eden tistih, ki bi ga lahko vse življenje gledala v množici in ga niti enkrat ne bi opazila, če se ne bi primerilo kaj izrednega, čene bi na primer začel ulične gladovne stavke in bi dneve in tedne sedel na cerkvenih stopnicah ovešen s transparenti (proti Lakoti v Afriki, proti vojni, proti temu ali onemu ministru, proti določenim zakonskim aktom in podatkom). Šele takrat bi opazila takega moškega, pridružila bi se puncam, ki bi ga vsak dan po pol ure ali celo uro opazovale in bile od daleč zaskrbljene zaradi upadanja njegovih lic, zaradi njegovih vedno širših oči, vsak dan bi mu skupaj prinašale čokolade in jih polagale zraven njega, ne vedoč, da s tem delajo odločitev še bolj peklensko.

»Mislil sem, da kaj iščete.« Imel je suh, plašen glas in skoraj bi jo minila sleherna skrb, če ne bi bilo v glasu tudi nekaj nervoznega, nevarnega in če je moški ne bi zalotil v položaju, ki ga ni bilo lahko prepričljivo pojasniti in opravičiti.
»Ah, ne,« je rekla in si z roko Cia skozi bujne lase, »zašla sem, tema je, srečala sem prikazen.« 
Moški jo je gledal, in to ji ni bilo čisto nič všeč, ni ji bilo všeč, da jo je v taki samoti gledal moški s tankimi ustnicami In dolgimi, nervoznimi prsti. Pred še tako plečatim in orjaškim debeloglavcem bi se bolje počutila, laže bi prenesla njegov topi pogled, laže bi prenesla celo vsiljiv pogled pijanskega mornarja, ki bi se zabolščal v njena stegna, misleč, da je pristaniško dekletce, ustvarjeno njemu v zabavo.
»Kakšna je bila prikazen?« 
»Ženska,« je rekla in pomislila na ciganko. »Kot ženska z juga.« 
»Ženska z juga?« je osuplo zamrmral. »Zakaj z juga?« 
»Zaradi polti,« je neodločno rekla, »in zaradi naglasa, južnega naglasa.« 
»Moj Bog,« mu je ušlo, »torej je govorila?« 
Moški jo je spet prijel za ramo, pravzaprav se je bolj ujel, in če bi se odmaknila, bi se verjetno opotekel, tak je bil vsaj videz, v resnici se ni mogla elegantno umakniti, ne tako, da se ne bi to povsem očitno opazilo, kajti slonela je ob steni in za umik bi bil potreben oster, nedvoumen gib. Drhtela je od mraza, ki je vel od njegovih pajkastih prstov, in se trudila misliti. Nekoč je bila dobra šahistka in je imela občutek za čas: vedela je, kdaj sme igrati hitro, brez velikega premišljevanja, in vedela, kdaj je prišel čas za odločilne poteze. Odkar je moški drugič položil roko na njeno ramo, je čutila, da je prišel čas za zbranost, da se je znašla pred potezo, po kateri bo šlo vse prav ali vse narobe, odvisno od tega, kaj bo storila.
»Malo je res govorila,« je kljub najboljšemu namenu nekam cagavo spregovorila.
»Neverjetno!« Moški je bil videti iskreno očaran. »Da je govorila.« 
»Neko ime, se mi zdi,« zajela je sapo, »južno, se mi zdi, južno ime.« 
Odmaknil je roko z njenega ramena:
»Ime? Ime? Amalija? Je bilo Amalija?« 
»Čisto mogoče, čisto mogoče,« je olajšano brbljala in naenkrat je ves strah padel od nje. »Jaz sem Marja.« 
»Andrej Kurent.« 
»Čakajo vas, Andrej.« 
»Pojdiva,« je rekel. In sta odšla.

8.
Ob pol desetih so natakarji prinesli na mizo ogromen mandeljnov kipnik z rumom, naložen z jajčno kremo s kandiranimi češnjami in prelit z opojno dišečim vinskim šodojem iz traminca pozne trgatve. Gostje, ki so prej vsi po vrsti z glasnimi vzdihi rahljali pasove na hlačah in prisegali, da ne bodo ničesar več zaužili, so ob pogledu na veličasten kipnik v obliki tresočega se zajca spremenili svojo odločitev in pridno nalagali kose kipnika na krožnike, preden bi rahla sladica razpadla na pladnju ali bi se najboljši kosi, kjer se je srečevala krema z vinskim šodojem, v celoti preselili na krožnike drugih sladokuscev. Ko so vsi prešerno uživali sladico, je v dvorano prišel Viktor. Zmedeno je pogledoval zdaj proti omizju, zdaj proti orkestru, ki je muziciral na nasprotni strani dvorane, in bil videti kot izgubljen otrok, ki bo vsak čas bruhnil v jok. Zaradi splošne osredotočenosti na izborno sladico Viktorjevega nenavadnega obnašanja ni opazil nihče razen Marte. Vstala je od mize in se mu z zaskrbljenim obrazom približala.
»Kaj se vrtiš in kolebaš?« ga je živčno vprašala.
Viktorjev obraz je postal še bolj bled in prestrašen. Odprl je usta, pa iz njih ni spravil niti glasu in je stal pred ženo nem kot riba. Zato je prijel Marto čez ramena in jo odvedel iz dvorane. Na hodniku je zaprl vrata, se naslonil nanje in od razburjenja zajokal. Šele ko ga je Marta objela kot otroka, je začel jecljati. Iz jecljanja je Marta po dolgem času razbrala, da je njeno mama zadela kap.
»Ježešna, je umrIa?« 
Viktor je odkimal in se jel zaklinjati, da jo je več kot obzirno pripeljal do hiše, da med njima tisti dan ni bilo prepira niti ni storil ničesar, kar bi starko razburilo in bi jo zato zadelo. Zaklinjal se je tudi, da ji je pomagal, ko se je vzpenjala po stopnicah, in da sta hodila počasi in počivala na vsaki stopnici.»Vendar jo je ravno na stopnicah zadelo, zrušila se je in komaj sem jo prestregel, da ni padla v globino,« je še jecljal.

»Pa kje je zdaj?« 
»Pri Andreju. On jo gleda in pravi, da še ne bo umrla.« 
»Hvala bogu! In kaj se držiš kot cmera?« 
Poizvedela je še, kje je soba, v kateri leži bolnica, nato je naglo odšla po hodniku.

Ko se je Marta vrnila v dvorano, je poiskala Katarino in ji skrivnostno šepnila:
»Mojo mamo je kap.« 
»Moj bog!« je ušlo Katarini, ki se je preplašila Martinega zadovoljnega izraza na obrazu. »Si dobro, draga Marta? Ti kaj pomagam?« 
»Saj ni umrla, še živi in ji je dobro.« 
»No, hvala bogu.« 

Katarina si je še vedno sumljivo ogledovala Martin obraz. Zdel se ji je nekam pretirano vesel, kljub temu, da kap ni bila smrtna.
Potem Marta ni več zdržala. Na uho, da se ne bi razvedelo okoli, je pripovedovala, kako je skozi priprta vrata pri mamini postelji videla Marjo in Andreja.
»Kar odplazila sem se, da ju ne bi zmotila,« je pripovedovala.
»Če bi to kaj pomenilo.« 
Marta je raztegnila usta do ušes.
»Trapa,« se je jezila Katarina.
Marta se je še bolj režala. Potem je objela Katarino:
»Tako sem vesela, moja draga Katarina.« 
»Jaz tudi, če je tako.« 
»Prelepo bo, če se bo vse izteklo. Včasih misli, da so najini otroci velike žrtve. Slišiš jih, nagovarjaš, vzgajaš, da bi nekaj kompleksnega dosegli v življenju, potem pa se zatakne pri najbolj osnovnih stvareh. Pa vidiš: če ni osnove, je vse drugo brez pomena. Pa bi bila, se mi zdi, velika škoda in po svoje krivica. Kajti, če pomisliš, poročijo se in imajo otroke tudi preprosti ljudje, to je normalno, ni da bi se človek čudil in kaj posebej občudoval. Če pa kdo doseže nekaj več, je zares škoda, da vse propade zaradi stvari, ki jih zmorejo tudi preprosti ljudje. Veš, kaj hočem reči?« 
»Vem,« je pritrdila Katarina. »Včasih se Marje bojim, ker je tako nenavadna, kot da bi živela v svojem svetu. Pa ne, da bi kaj takega počela. Samo mislim si, da bo nekam šla, in bojim se, da bo narobe.« 
»Pa res, v Marji je neka sila.« 

»Ja, samo ne bi rada, da bi se zaradi tega kaj zgodilo. Ko postane napeta, ne vem, kaj bi storila. Moj mož je tak karakter kot ona. Kadar se udarita, ne vem, kaj bi storila. Nekakšna sila je v obeh, ja. To me plaši, ker ne razumem takih ljudi. Včasih se kar umaknem in si mislim, naj kar sama uredita, če sta že iz istega materiala.« 
»Ti imaš drugačnega moža. Moj je ves nekam mil in slab.« 
»Kako? Kolikor vem, si se poročila s korenjakom. Neotesanim in nikoli obritim, če me spomin ne vara, ampak postavnim korenjakom. Punce v internatu smo ti zavidale.« 
Marta je tlesknila z dlanmi in se glasno zarežala.
»Joj, res je bilo. Oba sva bila nekam temperamentna, tako da je bilo prva leta kar hudo. Ko sva se nagladila, sva se spraskala in zgrizla kot divja psa. Vse to je minilo, pa ne vem, ali naj mi bo žal ali ne. Zdaj je ves miren in mogoče imam zato pri njem podoben občutek, kot si ga opisala pri Marji: da bo kar nekam odšel.« 
»Ne boj se, ne bo, to je drugače.« 
»Ne bojim se. Odrasel je, star, dobro ve, da ni nikamor iti.« 

9.
Zormanca je ležala v ogromni francoski postelji iz bleščeče medenine. Ležala je na hrbtu in bila tako potopljena v mehko posteljnino, da je samo konica njenega ukrivljenega nosa gledala iz zloženih gub rožastega satena, v katerega je bila oblečena posteljnina. Andrej je zavit v skrivnosten molk stopil k postelji in z nekaj sistematičnimi gibi razgladil blazino okrog starkine glave, nato se je teatralno umaknil kot demonstrator, ki kaže eno od svetovnih čudes. Marja je pristopila in prepoznala Zormanco, ki je bila očitno budna. Eno oko je imela široko odprto in obrnjeno nekam v strop. Ko je nanj padla Marjina senca, se je zdrznilo, začudeno razširilo zenico, kot bi hotelo reči »ooo« ali kaj podobnega, nato se je zopet obrnilo v strop, počasi kor pri kuščarju. Drugo oko je ves čas zastirala negibna veka.
»Kap,« je rekel Andrej, »po polovici telesa.« 
Odgrnil je odejo. Zormančino drobno, izsušeno telesce je bilo ogrnjeno v tuniko iz bele, z drobnimi modrimi rožami posute svile. Izpod svile je štrlel par starkinih koščenih stopal, koža na stopalih je bila zgubana in skoraj črnikasta od starosti in zažrte umazanije, tudi nohti na prstih so bili krempljasti, počeni in razjedani.

Andrej se je sklonil k starki, ji odpenjal gumbe na tuniki in sproti razgrinjal rožasto svilo, dokler ni starikavo, usmiljenja vredno telo povsem golo in nemočno kot pohabljeno pišče ležalo na postelji. Potem je Andrej dvignil starkino levo zapestje, ga podržal v zraku in spustil, da je koščena roka nemočno udarila na splahnjene prsi, ki so samo še z dvema nagrbančenima kožnima gubama kazale, kje so nekoč, pred desetletji, pred pol stoletja rasle ženske izbokline. Potem je Andrej enako storil še s starkino levo nogo, da je nemočno padla na posteljo.
Zormančine ustnice so se do polovice nakremžile v nekaj, kar bi lahko bil neslišen jok, druge, desna polovica je ostala otrpla, modrikasta, bledo luskasta kot pomrznjena po ivnatem poznojesenskem jutru.
»Budna je,« je opozorila Marja s tihim, boječim glasom. Kot bi jo stresel mraz, se je tesno zavila v površnik, ki ga je prej nosila le ogrnjenega čez ramena, in si krčevito objela telo tako, da je prekrižala roke od ramena do ramena.
»Mrtva je leva noga, leva roka in desna polovica obraza,« je razlagal Andrej. »To pomeni kap v desni možganski polovici. Desna polovica možganov oživčuje desno polovico obraza in levo polovico preostalega telesa. Ker je bila kap pred nedavnim, je zdaj desna polovica telesa ohlapna, brez energije kot brez življenja, a že čez nekaj dni se bo zbudila, vrnili se bodo refleksi. Desna noga bo brcala, roka se bo stresla in grabila nekam v prazno. Čeprav bodo možgani mrtvi, bosta roka in noga kar sami zase hoteli živeti in delovati.« 
»Zakaj se mi morajo dogajati take stvari,« je premišljevala Marja in gledala Andreja, ki je s prsti udarjal po starkinih kolenih, komolcih in zapestjih, da bi demonstriral nekakšne reflekse, izmenično je izzival reflekse zdaj ne levi, zdaj na desni, da bi Marji pokazal razliko.
»Zdi se mi, da jo boli,« je z ostrejšim glasom kot prej opozorila Marja, ki ji je presedlo, da Andrej mečka in trpinči ubogo starko, kot bi imel v rokah lutko iz lesa. »Boli jo, kuja se!« je pokazala na solze, ki so kapljale od starkinega obraza.
»Joka se!« Andrej je presenečen pogledal starko in potem Marjo. Marja, povej mi vse o duhu, ki si ga videla maloprej.« 
»Zdaj? Tukaj? Čakajo te,vsi te čakajo in ona . . .« pogledala je Zormanco, ubogo, izmučeno, brezobzirno razkrito telo, spomnila se je, da je nekoč davno že videla mrliča, ki so ga ženske ravno slekle zaradi umivanja, njegovo golo, mrtvo telo je bilo na las podobno Zormanci, bilo je zapuščeno telo brez duše, prosojen mrtvaški vosek, ki je še trmasto vzdrževal človeško obliko, čeprav bi bilo bolj logično, da bi se razpustil v vodo ali v prah.
»Njo bo zanimalo.« Obrnil se je k starki. »Dubravka je v hiši, Dubravka Boškovič.« 
»Kdo je Dubrovka Boškovič?« 
»Dubrovka je Amalijina mati.« 
»Kdo je Amalija?« 

»Umrla je v hiši. Zaradi mučne in redke bolezni, zelo redke in zelo mučne. Bil sem v tretjem letniku medicine in sem o bolezni prvič slišal iz ust specialista, ki je pregledam Amalijo pol leta pred koncem. Potem sem v knjižnici poiskal debelo knjigo, posvečeno tisti bolezni. Knjiga je bila pisana v nemščini in branje mi je šlo počasi. Tako počasi, da je bolezen stalno prehitevala poglavja, ki mi jih je uspelo prebrati. Odpovedale so ji roke, ko sem še bral o hromenju nog, in ko sem prišel do rok, je že izgubila glas in bila negibna kot rastlina. Sedem sem ob njeni postelji in bral, ob določenih urah sem jo pital s pakirano hrano, dokler je bila zmožna požirati, potem sem ji le še menjaval infuzije in brizgal injekcije v žilo. Potem je nekaj tednov vse mirovalo, odstavki iz učbenika so prehiteli bolezen, bolezen pa jih je nato začela z enakomernim zaostankom slediti. Proti koncu knjige sem, kot bi šlo za grozljiv roman, bral čedalje bolj naglo in nestrpno, a enako hlastno je napredovala bolezen, dokler ni bilo na Amaliji mrtvo vse razen oči, skozi katere je skušal prodreti njen prestrašeni razum. Včasih sva strmela drug v drugega kot tujca iz vzporednih avtomobilov na avtocesti, brez upanja, da bi se karkoli lahko zgodilo. Učbenik je napovedal, da ji bo slednjič odpovedalo dihanje. Tako je bilo.« 

»To je kruto!« Marja se je sklonila nad posteljo in z oddejo prekrila starkino telo. »Ona je živa, ne prenesem, da je tako … izpostavljena.« 

»Ona je zraven. Dubravka Boškovič, ki je duh, in Amalija Boškovič, ki je duh, in ona, ki je s polovico telesa onkraj in s polovico živa, Terezija Zorman je del zgodbe, ki se razrešuje.« 
»Oditi moram.« 
»Počakaj, Marja,« je rekel s prosečim glasom, ki je nenadoma postal tako človeški, da se je Marja ustavila med vrati in prisluhnila. »Ko boš razmislila, boš spoznala, da ne moreš oditi. Ne po vsem tem.« 
»Po čem?« 
Marja se je obrnila. Andrej je sključen stal ob Zormanci in strmel v njeno telo, z lasmi, polizanimi na prečo, je dajal vtis predmestnega fantalina, ki z beraško brezsramnostjo moleduje sošolke za deset ali petnajst minut otipavanja pod krilom in ga presenečene deklice včasih iz čistega usmiljenja uslišijo in ostanejo po pouku z njimi v zatemnjenem kabinetu ali mu v parku dovolijo, da z vedno bolj zahtevanimi prsti vrta po njihovih telesih. Marja se je za hip zjezila nase, ker ji je skozi misli šinila tako nesmiselna primerjava, vendar je Andrejev pogled še naprej z neko čudaško vsiljivostjo vrtal v njeno telo in jo delal vedno bolj ranljivo in razkrito.
»Po čem? Ne vem, da bi se kaj posebnega zgodilo. Ne vem.« 
»Pa duh Dubravke Boškovič? In ona!« pokazal je na Zormanco.
»Mislim, da se ne moreš kar tako izgovoriti, Marja, kaj ne vidiš, da se je s tabo v tej hiši marsikaj sprožilo. Spregovoril je duh, to se prej še ni zgodilo tako očitno, in Terezija Zorman leži v tej sobi. Ti si nekakšna povezava vsega tega.« 
»Jaz nisem nič! Poiskala bom svoje stvari v garderobi in odšla.«
Počutila se je prevarano, izrabljeno za neumno igračko, za gos, ki je nasedla brezobzirni igrici bogataša s preveč denarja in prazno dušo.
»Marja!« 
»Nič. Tu je vse bolno.« 
»Res je.« 
»Velikanska in nevarna past.« 
»Nekaj takega, ja.« 
»Ali pa nič od tega.« Marja ga je pogledala v oči tako strmo, da je pobledel in se izmaknil kot nepripravljen šolarček.
»Mogoče je vse samo fantazija, bolna fantazija.« 
Mirno je sprejel njene besede, obmolknil za nekaj trenutkov, kot bi se globoko zamislil, nato je prepričano rekel: »Ne, ni fantazija. Vem določene stvari in marsikaj je, česar ne vem in zato ne razumem.« 
»To pravijo v šoli: ne vem, ne razumem. Jaz nisem učiteljica, nobena učiteljica.« 
»Čutim, da imaš neko moč. Da lahko odkriješ to zgodbo. Skrivnost.« »Zgodbo?« 
Stopil je k njej in ji ponudil roko, njegova kretnja je bila skrajno elegantna, izčiščena, bila je kretnja filmskega princa, ki povabi Pepelko na plesišče, kretnja, ki je nobena ženska ne bi mogla spregledati in se ji še manj hotela upreti. Kad drugega bi sicer osrečevalo ženski rod kot sanje o delčku elegance v njihovih življenjih. Marja je kot začarana sprejela ponudbo in se spustila brez besed voditi okoli Zormančine postelje do usnjenega dvoseda. Tam se je ubogljivo spustila na sedež in pozorno počakala, da se je Andrej posedel na sosednji naslonjač in prižgal cigareto (z enim samim pogledom je pred tem Marjo vprašal za dovoljenje, ali sme kaditi, in ji potem ponudil, da bi kadila tudi ona; z vzvratnim pogledom mu je Marja dovolila kaditi in odklonila, da bi kadila tudi sama).

»Deset dni po Amalijinem pogrebu sem dobil sodnijsko pismo,« je začel pripovedovati z mirnimi, tekočimi besedami, kot bi jih imel že zdavnaj sestavljene in bi jih samo prebiral iz zvezka ali knjige. »Bil sem poklican na branje oporoke. Na dnu pisma sta bila poleg mojega imena še imeni očeta in nekega dr. Korošca, tajnika salezijanske družbe. Brez posebnih občutkov sem vtaknil pismo v torbo in ga pozabil. Nenavadno je bilo, da ga je z enako naglico pozabil tudi moj oče, kajti naslednje dni se ni zgodilo, da bi najin pogovor nanesel na oporoko. Ali pa oče ni hotel omenjati te teme, niti v podtonu. Šele na dan obravnave, med jutranjim predavanjem iz nevrokirurgije sem se spomnil poziva, poiskal sem ga in videl, da sem že zelo pozen. Vstal sem. Profesor, ki je na modelu razlagal zanimiv kirurški pristop v male možgane, je obstal in me začudeno gledal. Ni bila navada, da bi nekdo zapuščal predavanje že v prvi uri, in profesor je jasno pokazal, da se me namerava dobro zapomniti za izpit. Pri tem je pozabil na zatilno kost, ki jo je ravno snel z modela, in z glasnim treskom je končala na tleh. Ni me preostalo drugega, kot da sem stopil prav do katedra in pobral kost, čeprav sem se s tem zanesljivo zasidral v profesorjevem spominu. To ni pomenilo nič dobrega za izpit iz kirurgije. Tako nerodno se je začelo to z oporoko.

Ko sem prišel na sodnijo, je bil hodnik nabit z zaskrbljenimi ljudmi. Prvič v življenju sem videl sodnijske glasnike, ki so vsakih nekaj minut kot jastrebi planili med nas in razlagali obravnave. V množici sem opazil tudi očeta. Prikimal mi je in se pririnil do mene. Potem sva brez besed stala in videl sem, kako se je oče trudil, da bi se spomnil normalnega stavke, ki bi vsaj zunanjemu opazovalcu dal vedeti, da je med nama nekakšna povezava. Sam sem se trudil z isto stvarjo, vendar se je začela obravnava, še preden bi med nama zrasla ena sama beseda. Sodnica je bila mlada pripravnica, suhica z močno dioptrijo, negotovo je sedela na svojem tronu in brala. Zapomnil sem si, da je besede izgovarjala razvlečeno in z nenaravnim naglasom, da je zvenelo kot v tujem jeziku. Dvorana ni bila velika, a nas je bilo v njej tako malo, da je delovala kot izpraznjeno gledališče po večerni predstavi, otožno in nekam brezvoljno. Natančno tak je bil tudi oče, kot Hamlet, ki po silovitem umiranju izmije z obraza masko in se še ni pripravljen spomniti svojega imena. Gledal je proč od mene nekam skozi okno, najbrž v prazno. Opazoval sem njegov čokati, od sonca ožgani vrat, neobrito brado in lase, ki so bili takrat črni, resasti, zamaščeni. Opazil sem, da ni poslušal suhice, ki se je mučila z dolgim besedilom. Tako sta vsaj na videz pozorno poslušala dva starejša gospoda, ki sta sedela skupaj na drugem koncu dvorane in od katerih je bil eden msg. Korošec, tajnik salezijanske družbe.

Amalijina oporoka je bila neverjetno dolga in po svoje čudaška. Bila je lastnica dveh starih mestnih hiš: eno jev celoti prepustila salezijancem, ki so ji, tako je pisalo, vedno priskočili na pomoč v najtežjih trenutkih. Druga hiša je pripadala nama z očetom:očetu stanovanje v drugem nadstropju, ki ga je vse do smrti naseljevala Amalija, meni pa preostali, večji del hiše. Pri tem jo je vodila želja, tako je zapisala, da bi nekoč v hiši nastala ordinacija ali sanatorij in bi bilo na ta način vsaj simbolično ohranjeno njeno ime. Potem je sledil neverjetno podroben opis hiše in inventarja. Našteta so bila vzdrževalna dela, ki jih je bilo na hišah potrebno opraviti. Omenjeno so bili celo obrtniki, ki bi bili vse našteto zmožno narediti pravilno in kvalitetno. Priloženi so bili načrti za obnovitev slehernega prostora in dediči naj bi se s podpisi obvezali, da bomo prenovo obeh hiš v desetih letih dokončali, sicer bi nam bila dediščina odvzeta. Potem smo podpisovali papirje, ki nam jih je razdelila sodnica. Prvi je bil na vrsti msg. Korošec, izsušen, živčen gospod, nemirno je z očmi vrtal v paragrafe, jih hotel na nezaupljiv, nesimpatičen način otipati s tresočimi konicami prstov, a se je tik pred dotikom vsakič premislil, kot bi se bal, da bodo paragrafi eksplodirali in se mu bodo črke kot šibre razletele v obraz. Bolj s kretnjami kot z besedami je mencal in spraševal o pomenu tega ali onega stavka. Sodnica mu je potrpežljivo pojasnjevala, dokler se ni odločil in podpisal. Podpisal sem tudi jat, čeprav mi ni bilo nič jasno.

Po razglasitvi oporoke me je še nekaj tednov nenehno preganjal občutek krivde, ker sem naenkrat postal najbogatejši človek v družini. Do tedaj namreč razen kolesa, s katerim sem se ob lepem vremenu vozil na fakulteto, nisem imel omembe vrednega premoženja. Pri očetu se, kar se premoženja tiče, tudi nisem mogel navzeti primernega vzorca obnašanja. Ves čas, kar sem pomnil, smo stanovali v najemniškem stanovanju in imeli televizor, ki ga nisem smel prižgati vse do polnoletnosti. Kadar so prišla v družino bolj vesela obdobja, smo se pozimi pogovarjali o počitnicah na morju, kamor naj bi se odpravili poleti, poleti smo delali načrte za nakup avtomobila na zimski razprodaji. Nič od tega se seveda ni zgodilo, kajti oče si ni hotel poiskati redne službe. Ves čas se je ukvarjal s splošnim obrtništvom, tako je svoje delo vseskoz imenoval. Krpal je luknje v ometih in popravljal vodovodne napeljave, včasih so ga klicali, če so se v kleteh zamašili kanali ali če je hotel kdo za majhen denar usposobiti odslužen bicikel,za povrh mu je oče lahko namesto konjederca še ubil bolno mačko ali psa in brez uradnih ceremonij ter zapisnikov odnesel morebitno strelivo iz vojne, ki so ga ženske med pospravljanjem po naključju odkrile na podstrešju. Bil je, skratka, uporaben človek, le da mu je z leti šlo čedalje slabše od rok. Vsako jutro je vzel torbo z orodjem in se odpravil okoli strank. Kaj je delal, kje in koliko, ni vedel nihče. A kaj prida od njegovega dela ni bilo videti, vse račune za hišo je vedno plačevala mama, kupovala je hrano in obleke, in kadar sva s sestro Tino potrebovala denar, sva se brez razmišljanja obrnila nanjo. Oče se je vračal domov ob različnih urah, popoldne, zvečer ali ponoči, takrat mu je mama pripravila hrano, in ko je pojedel, sta oba zamišljeno in nekam žalostno sedela pri mizi ter molčala, kot bi se kaj hudega zgodilo.

Po razglasitvi Amalijine oporoke sem se še naprej vozil s kolesom na fakulteto in zvečer študiral na polovici kuhinjske mize. Na drugi polovici je sestra Tina pisala domače naloge. Le pozno zvečer, ko sem se odpravil spat, sem izpod postelje privlekel kup papirjev, ki so mi jih izročili na sodniji, in s čudno strastjo pregledoval načrte hiše, sheme vodovoda, kanalizacije, elektrike, izpiske iz zemljiških knjig, gradbena dovoljenja, lastninske pogodbe, dokler nisem, prekrit s plahtami zatohlih listov, zaspal . potem so minevali tedni in meseci, ne da bi se kaj spremenilo. Ne vem, kaj me je bolj jezilo: to, da oče še po tednih in mesecih ni ukrenil ničesar glede Amalijine zapuščine, ali to, da sem ves ta čas nebogljeno čakal, da on stori prvi korak. Na sodišču so obema izročili hišni ključ. Stalno sem ga nosil v torbi in upal, da me bodo okoliščine prisilile zateči se v hišo. Da bom nekoč zamudil zadnji avtobus za domov, da me bo sredi mesta začela zverinsko boleti glava, da se bova na medicinskem plesu z Marino, mojo tedanjo ljubico, dovolj napila in bo voljna ponoči z mano oditi v veliko, zapuščeno hišo. Do živega mi je šla zlasti možnost z Marino. Potem sem neko jutro prišel k njej v študentski dom, da bi skupaj odšla na fakulteto. Odprla mi je v spalni srajci. Zadišalo mi je njeno telo. Ko je to opazila, tudi njej ni bilo več za fakulteto. Obrnila je ključ v vratih in me napadla kot objestna zver. Prijel sem jo za pas, jo dvignil v zrak in v velikem slogu posadil na pomivalni pult, z drugo roko si odpel hlače, jih zrinil do kolen, Marina je ležala na pultu in me z gležnji objemala za pas. Bil je bombastičen, veličasten začetek in nenadoma sem, sredi največjega veselja, začutil, kako mi onega popušča kot preluknjana plavalna raca in žalostno tiktaka pred vhodom v mokro on razgreto Marino. Zabučalo mi je v glavi, čutil sem, da me bo razneslo od obupa, potegnil sem si hlače navzgor in z drugo roko še vedno, kot idiot, dražil in mečkam Marino, ki ni še ničesar opazila. Naenkrat sem nehal, in še preden bi me lahko pogledala, pograbil torbo, v dveh sekundah odklenil vrata in odvihral. Šele na ulici sem ugotovil, da sem pozabil plašč, a ga nisem šel iskat.

Po kakšni uri brezciljnega tavanja sem se znašel pri hiši. Odklenil sem težka vhodna vrata iz črnikaste, umetelno rezljane hrastovine in vstopil prvič po Amalijini smrti. Na stopnišču je zagrizel vame vlažen mraz. Vrata za mano so se počasi, škripaje zaprla, in znašel sem se v temi. Previdno sem se plazil navzgor po stopnicah in pazil, da se z roko ne bi dotaknil ledenega zidu. Pri prvem oknu sem olajšano izvlekel zagozdo. Zeleno pobarvano leseno polkno se je kar samo odprlo in razbilo svetlobo po stopnicah.

Vzpenjal sem se in odpiral polkna. V drugem nadstropju sam pokljukal na vrata Amalijinega stanovanja. Bila so zaklenjena. Razočaran sem se naslonil na okensko polico in začutil, da me bo brez plašča vsak čas začelo neprijetno zebsti. Premišljeval sem, kje v hiši bi si lahko segrel sobo ali si poiskal vsaj kup odej, v katere bi se zavil in zaspal. Nadvse sem si želel spati. A v hiši je bilo že leta in leta obljudeno le Amalijino stanovanje. Prvo nadstropje je bilo ogoljeno. V njem je svoje dni bivala velika muslimanska družina iz Bosne. Ko so se odselili, so iz stanovanja odnesli vse, kar je bilo mogoče odnesti, tudi štedilnike in peči. Amalija je bila tedaj v slabem obdobju, bila je noč in dan opita in ni zmogla prepričljivo dokazati, da je bilo stanovanje pred vselitvijo Bosancev opremljeno. Nasprotno pa so bile v pritličju vse sobe prenapolnjene s starimi, zarjavelimi ključarskimi stroji. Ostali so od obrtnika, ki mu je Amalija več desetletij oddajala pritličje za delavnico. Potem se je obrtnik nenadoma odselil k sinu v Ameriko, Amalija pa strojev in odprodala, niti ni organizirala odvoza na odpad.
Nenadoma so se odprla vrata, in pred mano je stal oče. Ne vem, kdo od naju je bil bolj presenečen, stala sva in se gledala v telo. Zaželel sem si, da bi se pozdravila, da bi glasovi iz najinih ust razelektrili neznosno napetost, s katero sva molčala. A se nisem spomnil primernega pozdrava, tudi zato, ker se v naši družini nikoli nismo pozdravljali z besedami, navadno smo se le pogledali v oči, to pa je bilo v tistem trenutku povsem nemogoče. Stopil sem mimo njega v stanovanje bilo je ogromno stanovanje s težkim, starim pohištvom in debelimi preprogami. Kadar sem bil na obiskih pri Amaliji in sem se pogreznil v umetno rezljano zofo, sem imel resnično svečan občutek. Takrat pa je bilo stanovanje povsem spremenjeno. Bilo je razmetano, raztreščeno, povsod so bili pomečkani časopisi, v kuhinji kupi konzerv in vrečk instant juh, steklenic ni bilo mogoče prešteti, v zraku je visel oduren kisel vonj po cigaretah, bruhanju in žganjici. Več kot očitno je vse mesece, ko se nisem mogel odločiti v zvezi s hišo, oče prihajal v stanovanje, ki mu ga je zapustila Amalija, in pijančeval; glede na stanje v stanovanju je pijančeval prav na mrtvo.

»Že tako grem,« sem zaslišal očetov glas, in ko sem se ozrl, očeta ni bilo več med vrati. Pospravljal sem dobršen del noči. Ko sem zmetal proč konzerve in steklenice, sem začel brisati parket in pohištvo, skoraj ni bilo površine, na kateri oče ne bi praznil svojega želodca, in moral sem se zelo truditi, drgniti s cunjami, krtačo, praskati z nohti, tako globoko zadrti in zasušeni so bili ostanki. Nisem ugotavljal njihove sestave, pomival in drgnil sem brez predaha in s posebno ihto. Nič nisem premišljeval, že od prvega trenutka, ko sem zagledal očeta med vrati, mi je bilo jasno, zakaj mu je Amalija zapustila stanovanje in zakaj o tem doma ves čas ni padla beseda. Opotekal sem se pod spomini, kup otroških ugank in skrivnosti je postalo rešljivih in s tremi besedami: oče in Amalija. Stari prevarant si je za svoje splošno obrtništvo poiskal zanesljivo stranko. Teta Amalija je bila ravno prav osamljena, nebogljena, ne posebno bistra in dovolj premožna. Od jutra do pozne noči je lahko gospodaril v njeni hiši, ni mu bilo treba drugega kot strašiti Amalijo pred ljudmi. Od tod mu denar, ki ga je včasih doma z opito objestnostjo vlekel iz žepov in ga v debelih kupčkih zlagal na mizo kot karte pri pasjansi. Mami se ga nikoli ni hotela dotakniti in se ga tudi s Tino iz zavezništva z mamo nisva hotela dotakniti. Zlezla sva na kavč in strmela na mizo, prekrito z bankovci, ki jih je bilo kot v roparskem filmu, potem naju je mama odnesla spat. Bila je učiteljica in se dosledno ni hotela prepirati z očetom v prisotnosti otrok.

Po tem dogodku očeta ni bilo na spregled deset dni, in ker se mi je zdelo, da je njegovo izginotje povezano z najinim srečanjem v Amalijinem stanovanju, sem moral nekaj storiti.

Odšel sem k mami. S Tino sta ravno južinami. Mama je predme postavila krožnik in mi nalila juho. Izgovarjal sem se, da sem že jedel v bolnici, nato sem zaradi ljubega miru začel srebati juho. Vprašal sem po očetu in mama je rekla, da ga ni videla. Vedel sem, da ve o očetu veliko več, kot je pripravljena priznati. In ker se mi je zdelo, da gre za resne stvari in mamina sprenevedavost ni na mestu, sem ji povedal o Amaliji, oporoki in očetu. Dosegel sem le, da je bruhnila v jok. S Tino sva jo morala tolažiti, dokler se nama ni iztrgal in stekla v spalnico, kjer je lahko v miru še naprej jokala. Ko sva bila sama, mi je Tina izročila veliko kuverto, ki jo je zame pustil oče, preden je skrivnostno izginil. Bili so njegovi papirji in njegov ključ od hiše. Bil je tudi sodni dokument, v katerem se je oče odrekel Amalijinemu stanovanju in poskrbel, da je postalo moja last.

Potem sem se preselil v hišo. Naravnost v razkošno Amalijino stanovanje. Prve noči so me vznemirjali glasovi, ki so se razlegali iz ostrešja, verjetno glasovi netopirjev in nočnih ptic. Še bolj me je motil vonj stanovanja, ki je spominjal na zatohel vonj mrliča. Zato sem v nekaj dneh prepleskal celo stanovanje, to je sicer pomenilo, da bom moral pri obnosi hiše dodatno najeti mojstre, ki bodo tudi Amalijinemu stanovanju vrnili prvotni oplesk. Vendar je po tistem izginil mrliški vonj in tudi nočni glasovi me niso več motili.

Potem so se nenadoma pojavili duhovi. Ampak to sem dojel šele kasneje, težko jih je bilo prepoznati. Po izobrazbi sem zdravnik in do duhov je velik miselni preskok. Najprej se mi je zdelo, da gre za naravni pojav. Kajti sredi noči je v spalnici završalo kot močna sapa, kot nenaden prepih, čeprav so bila vsa vrata in okna zaprta. Potem sem nad posteljo zaslišal aparat ji je komaj slišno brnel. Bil je neviden aparat, po zvoku sodeč, nekakšen transformator. Kadar sem prižgal luč, sem lahko natančno določil, od kod prihaja zvok. Točka je bila ponavadi meter, meter in pol nad tlemi, včasih se je premaknila kot čebela, nato pa spet dolgo mirovala. Neprijetno je bilo, da je transformator sesal zrak, kmalu po začetku brnenja ga je v sobi začelo primanjkovati. Od vakuuma mi je širilo pljuča in mi bučalo v ušesih. Raztrgalo bi me, razneslo, če ne bi v takih trenutkih zbežal in se rešil v sosednjo sobo. To je bilo najbolj čudno: ko sem odprl vrata, bi bilo logično, da bi v spalnico vdrl zrak, in bi vakuum prenehal. Pa ni bilo tako. Tudi pri odprtih vratih je meja vakuuma ostala točno na pragu. Ko sem pomolil glavo na eno stran, sem se dušil, ko na drugo, sem dihal normalno. Poskusil sem z odpiranjem oken, pa je bilo enako. Ni mi preostalo drugega, kot da sem začel sumiti duhove. Ker so me očitno preganjali iz spalnice, sem se preselil v sosednji prostor. Nekaj tednov je bil mir, potem pa je tudi tam začelo in slednjič sem bil prisiljen zapustiti Amalijino stanovanje.« 
»Je to Amalijino stanovanje,« je šepnila Marja, »ta soba?« 
»Celo hišno krilo v tem nadstropju,« je odgovoril, »tudi tam, kjer je zabava. Prišel sem do sklepa, da jih je nekoč potrebno izzvati.« 
»Nocoj?« 
Prikimal je:
»Nocoj je tukaj vse sorodstvo. Dal sem jim priložnost in zdi se mi, da so že opravili. Pustili so ti sporočilo in ta nesreča, ta kap ni naključna. Mislim, da jo hočejo zadržati.« 
»Njo?« 
»In tebe.« 
»Mene? Mene ni lahko. Jaz sem na paničnem begu.« 
»Zakaj?« 
»Težave v družini. Misli si, da se je oče zagledal v moje telo in me hoče ljubiti po moško. Napada me in moram bežati, ker bo sicer prepozno.« 
»Ta hiša je kot grad. Ostani!« 
»Ne vem. Pripoveduj mi še kaj o duhovih. Kaj je Amalija? Je sorodnica ali je kakšna drugačna povezava? In kaj je Dubravka, kaj počne tu njen duh?« 
»Amalija je bila polsestra Marte Zorman, moje mame. Na svet je prišla kot nezakonska hči Martina Zormana in Dubravke Boškovič, ki je nebo predvojno poletje kot lepo in izobraženo dekle prišla v Ljubljano skupaj z očetom, bogatim srbskim trgovcem. Medtem ko je oče uspešno sklepal kupčije, je dvajsetletna Dubravka nič manj uspešno zapeljala mladega, pravkar poročenega trgovskega pomočnika, ki je skupaj s trgovino tisto poletje postal last podjetja bratov Boškovič. Tako je Martin na pomlad leta 1935 kar dvakrat postal oče, res pa je, da je za drugo očetovstvo zvedel bolj posredno: ko v podjetju bratov Boškovič zanj naenkrat ni bilo več dela in je zastonj moledoval tudi v vseh ostalih trgovskih podjetjih daleč naokoli. Nasploh je bilo zanj tisto leto bolj nesrečno; ne le, da njegova žena Terezija ni in ni mogla preboleti sramote zaradi Dubravke, Martin je zaradi stiske s službo zaprisegel kot orožnik. To mu je sedem let kasneje sredi vojne prineslo sramotno smrt izdajalca v sicer slavnem napadu lokalne partizanske enote na žandarmerijsko postajo.

Dubravka je rodila Amalijo in jo že po štirih mesecih v celoti prepustila dojilji in svoji materi, sama pa je z nerazložljivo gnanostjo nenehno potovala zdaj v to, zdaj v ono evropsko prestolnico, obiskovala stare prijateljice iz francoskega internata in se skupaj z njimi hotela udeležiti čimveč razposajenih zabav, ki so še preostale do začetka vojne. Vojna se je zanjo začela nepričakovano. V prijetni škotski vasi Duscen je neko aprilsko jutro dobila telegram, da je bil bombardiran Beograd in sta bila ob tem ubita njen oče in brat. Telegram je poslala mama in ji svetovala, naj se za zdaj ne vrača v Jugoslavijo. Tako je Dubravka vso vojno ostala na Škotskem in je Amalijo ponovno videla šele spomladi leta 1946, ko jo je s pomočjo Rdečega križa našla v niškem zavetišču za vojne sirote.
Od trgovskega imperija bratov Boškovič je ostalo bore malo, pa še od tega je neizkušena Dubravka pobrala le drobtinice. Pravzaprav dve drobtinici, kajti na koncu sta ji pripadli hiši, ki ju je njen oče kupil v času njene pustolovščine z nesrečnim dedom. Tako se je Dubravka po sili razmer naselila v eni od hiš, drugo pa je oddala in z najemnino nekako preživljala sebe in Amalijo.
Dubravkinega prihoda v Ljubljano v naši rodbini ni bilo mogoče dolgo spregledovati. Že zato ne, ker so se na Martinovem grobu nenadoma začeli pojavljati razkošni šopki cvetja, povezani z barvnimi ameriškimi trakovi. Terezija, ki je Dubravko sovražila iz vsega srca, se cvetje vestno pobirala iz vaz in ga zavitega v kartonski papir metala na smetišče. Potem je nekega dne v vazi našla velik šop raznovrstnih plastičnih rož, ki so tisti čas vsaka posebej veljale za neizmerno dragocenost. Te rože so ostale na dedovem grobu še dolga leta, moja mama je ob prvem novembru vedno govorila, kako so bile še po desetih letih videti neverjetno pisane in sveže.« 

10.
Ob dveh zjutraj so godbeniki naenkrat, kot bi odrezal, prenehali igrati in začeli pospravljati inštrumente. Z enako vnemo so natakarji z miz odnašali krožnike in pladnje in pri tem jih je popolnoma minila olika. Niti malo jih ni motilo, če si je nič hudega sluteči gost predse ravno nagrmadil poln krožnik rahlih smetanovih roladic in poželjivo tehtal, s katerega konca bi napadel. Kot bi mignil, je prišel natakar in mu pred nosom vzel dobroto. Gost je bil lahko zelo zadovoljen, če je prisebno zagrabil roladico z vrha in jo rešil pred neizprosno natakarjevo vnemo.

»Hej,« so negodovali in reševali, kar se je rešiti dalo. Slednjič jim ni preostalo drugega, kot da so se poslovili in odšli.
»Lepo je bilo,« so govorili Marti, »le škoda, da nismo videli Andreja.« 
»Drugič, drugič,« jih je tolažila Marta.

Prvotno je bilo zamišljeno, da bi gostje prespali v pripravljenih sobah in se zjutraj odpravili na domove. Vendar je večina odklonila to možnost, tako so se zjutraj pri zajtrku zbrali le Marta, Viktor, Franc z ženo, Katarina, Marja in Andrej, ki je vsem naznanil, da bo Marja ostala v hiši in negovala ubogo Terezijo.

Katarina ni mogla razumeti. Objela je Marjo. Vrgla se je nanjo, kot bi jo hotela podreti na tla. To bi ji brez dvoma uspelo, če ne bi posredoval Franc in na horuk prijel obe pod pazduho in ju privzdignil, da sta ženski kar zabingljalo po zraku in klatili z nogami kot marioneti.
»Počutim se, kot bi mi na silo jemali otroka.« 
Tolažili so jo, da ni na silo in da Marje pravzaprav nihče ne jemlje, ampak bo prostovoljno ostala in negovala nemočno Terezijo.
»Ni samo to,« je vekala še naprej, »zdaj se bo vse spremenilo. Še včeraj smo bili družina. Kaj bomo pa zdaj?« 
»Leta pridejo in ptiči zletijo z gnezda. Tudi ptičke niso nobena izjema,« je hotel biti duhovit Franc.
Ob omembi let se je Katarina nekoliko umirila, in ker pri Marji ni našla pretirane pripravljenosti na tragične objeme, je poiskala Marto, ki je bila koj pripravljena lajšati ji materinsko bolečino.
»Vse se bo lepo izteklo,« ji je bodrilno šepetala in jo tako energično in veselo stisnila čez pas, da je Katarina kar vrisnila, a tokrat od prave, telesne bolečine.
»Pomiri se, pomiri,« so jo vsi še pospešeno tolažili.
»Obljubi mi, da boš ostala dobra in poštena, ljuba Marja.« 
Marja je živčno prikimala, to je bilo mogoče razumeti kot nekakšno obljubo.
»Obljubi mi, da ne boš pozabila očka in mene. Da boš kmalu pisala.« 
Na te besede je Marja samo zmajala z glavo, kar je bilo teže razumeti kot količkaj prepričljivo obljubo, vendar je Katarina zadovoljna umolknila in se mirno pridružila gostom, ki so se med živahnim klepetom odpravili iz hiše, se naložili v avtomobile in se odpeljali.

11.
Dogovorila sta se, da bo Marja živela v tretjem nadstropju v sobi tik poleg Terezijine, ker bi na ta način najlažje skrbela za starko in jo slišala, če bi se nenadoma začela dušiti, če bi padla s postelje ali pa začela samo kričati zaradi privida. Sicer pa naj bi Marja skrbela za vse: Terezijo naj bi umivala, ji skuhala, jo hranila, ji menjala plenice, občasno tudi posteljnino in spalne srajce. Vsako uro bi jo morala obračati, da se ji ne bi naredile preležanine. Andrej se je potrudil in ji dolgo in podrobno opisoval, kako gnusne so preležanine, iz neke knjige ji je kazal slike in razlagal, kako koža najprej samo lahko pordi, potem se pod njo naenkrat zlije črnikasta kri in nastane strašljiva rana. Na slikah je bilo polno gnoja in krvi, nekatere rane so se širile kot rekasto tkivo in požirale cele ude s krvavimi zobmi, iz drugih so štrleli odkriti sklepi in kosti, do katerih se je prežrla rana. Marja je bledela in se prijemala za rob stola, na katerem je sedeča, in tudi zato ji je Andrej razlagal z vedno večjim veseljem in z vedno bolj nazornimi opisi.
»To so resne stvari,« je slednjič rekla.
Andrej ji je z nekakšnim veseljem pritrdil, da zelo redne in se bo morala zelo potruditi.
»Pa hrana? Kako jo bom kupovala? In cunje, ki jih bo treba oprati?« 
Andrej jo je peljal v pralnico, kjer je stal prastar pralni stroj, in ji razložil, da bo za nekaj časa moral zadostovati. Glede hrane je bil mnenja, naj mu vsako jutro pred vrati pusti spisek in da bo kupil, kar se mu bo zdelo potrebno.
»Raje bi nekaj denarja in bi kupovala sama.« 
Najprej se je delal, kot da je ni slišal. Ko je ponovila zahtevo, je zatarnal nekaj o slabih zdravniških plačah in o stroških, ki jih je imel z zabavo.
»Sicer pa so hladilniki polni in vsaj teden dni bo mogoče živeti od ostankov zabave.« 
Marji je udarila kri v obraz.
»Po svoje sem izigrana. Prišla sem po plači, polno bogastva in ostankov, točno to, kar sem sanjala in želela. Mislila sem, da se mi to uresničuje, da je nekdo, ki potrebuje moč, ki jo imam v sebi. Mislila sem, da zmorem najti velike rešitve, in sem se zaradi tega počutila dragocena, kot nekakšen krhek zaklad, ki je občutljiv, silno občutljiv in ga je nujno treba varovati.« 

»Hiša je skoraj kot grad, to je res,« je rekel Andrej. »Nihče se ne more priplaziti v njo nepoklican, polna je težkih, okovanih vrat in alarmnih naprav, ki so ostale od Amalije. Bila je boječa ženska.« 

»Pa ostalo? Ko so gledam in poslušam, mi ni več jasno, zakaj sem potrebna. Je vzrok moja moč, moj talent ali sem predvsem perica?« 

»Vse je zmedeno,« je potožil Andrej, »natakarji so odnesli samo svojo posodo, za pospravljanje niso bili najeti, se izgovarjajo. Danes že v rojih vdirajo muhe, čez dva ali tri dni bo gomazelo od črvov, če se ne bo uredilo. Grozljivo je, ko pridejo črvi. Nekoč sem na mizi pozabil nadevano pečeno junetino.« 
»Hvala,« je rekla Marja. »Tistega se ne bom pritaknila.« 
»Sem si mislil,« je otožno rekel Andrej.
»Vseeno ne razumem, da se v tej hiši zapleta pri denarju.« 
»Kap bi te, če bi ti izdal mojo plačo. Vedno jo tajim, ker bi ljudje izgubili vsako spoštovanje.« 
»Zanima me, če na svetu sploh obstaja nekaj, kar ni samo napihnjeno, ampak zares veliko.« 
»Tega ne bi imenoval tako zelo grobo. Že zato ne, ker so razlike prav pogosto neznatne. Če mi ne bi za malenkost zmanjkalo denarja, bi natakarji dobili napitnino in bi vse pospravili v velikem slogu in po vsem mestu govorili, kako gosposki hiši so stregli. Ker pa se je ta neprijetnost na žalost pripetila, so pustili nastlano kot v svinjaku. Pa bi bila napitnina glede na vse stroške prav neznatna postavka, žalostno je, kadar je človek prekratek za čisto malo in se zaradi malenkosti vse izniči.« 
»Samo videz. Napihnjenost. V življenju sem srečala samo tri ali štiri moške, ki so mi izbrali večerjo, ne da bi škilili na mojo desno stran jedilnika, kjer so cene. Kljub temu da je to nepredvidljivo razkošen občutek. Ne le za žensko, ki sedi pri mizi, tudi za moškega, rekla bi, da predvsem zanj. Namesto da bi užival občutek mogočnosti v svojih prsih, namesto da bi mu ponos širil nosnice, kot širi veter galopirajočemu konju nozdrvi, namesto da bi bil čisto jeklo in čista kri, namesto tega škili na desno stran lista in stiska črevo, kot bi perica ožemala plenico. Uničuje si nepredstavljivo razkošje, pravzaprav si ga za vedno uniči. Potem namreč pride trenutek, ko mu prekipi, pa spet pogleda na ceno in zahteva najdražjo jed. Nikoli več ne bo dojel, da razkošje ni v ceni, da je to umirjenost, trdnost, čisto jeklo in čista kri.« 

»Po svoje razumem, da je težko naročati, ne da bi človek vedel za ceno.« 
»Dolgoročno ni nobene razlike.« 
»Kratkoročno sva midva brez denarja, to drži.« 
»Bojim se, da se bo vse sesulo. Še vedno se je brez denarja.« 

»Seveda imava zaloge v hladilnikih in spodaj imam zamrzovalno skrinjo. Včasih dobim meso od bolnikov in ga zamrznem.« 
»Vseeno se bojim, da se bo sesulo.« Nemočno je skomignil z rameni in se obrnil, da bi odšel.

12.
Vse dopoldne je deževalo in pogled na bolnišnični park je dajal kaj žalostno podobo. Posekane platane so raztreščeno ležale na tleh, od moče je njihovo lubje počrnelo, da je bil park kot veliko pogorišče. Bila je slika bojnega polja po veliki, žalostni bitki. Vsakič, kadar je pogledal ven, se je Andrej skušal spomniti imena slikarja in imena slike, ki jo je nekoč videl. Prisegel bi, da so bila na njej podrta drevesa povsem enako razmeščena, vedel je celo, kje v parku bi morale ležati sence konjskih trupel in sence mrtvih ljudi, ohlapno raztegnjene kot zadušene ribe, ki jih je vihar razmetal po obali. Cvrl je bradavice. Ni vedel, ali bi se hahljal ali preklinjal, ker se je Marja očitno posebej pozanimala za datum njegove ambulante in mu naročila same bradavičarje, dvajset ali trideset nesrečnikov, ki so prihajali v ordinacijo, pokazali polipaste izrastke in spraševali, ali bo bolelo.
»Malo bo peklo,« je govoril, pomakal vatirance v tekoči led in jim pritiskal na bradavice, dokler niso ubožci posinjeli od bolečine in začeli stokati in se tresti, da ni bilo več mogoče slediti njihovim izmikajočim bradavicam.
»Bomo pa še drugič,« je rekel, in pacienti so se presrečni, da je minilo, odpravili iz ordinacije.
»Hvala,« so govorili, »res bolje drugič.« 
»Drugič pa temeljiti,« je govoril.
»Temeljito,« so govorili in se izmuznili skozi vrata prepričani, da drugič ne bodo prišli prav kmalu, če bodo sploh kdaj.

Ob enajstih ga je obiskal Štefan, očitno dobro razpoložen, kajti mimogrede je objestno prijel Marjo čez pas, nato zdrknil z roko na njeno oblo zadnjico in ji na koncu še pobalinsko zarinil dlan visoko med stegna, da je uboga Marja kar okamenela od presenečenja, potem pa se naglo pobrala iz sobe.
»Ne vem, kako ti to uspe,« je očaran rekel Andrej »ne predstavljam si, da ti uspe kaj takega pri Marji.« 
»Kaj je ona posebnega?« 
»Taka. . .« mislil je reči nekaj v zvezi z Marjinim srečnim zakonom (Kako za vraga je vedel, da je srečen?) ali njenim puritanskim, če ne kar zadrtim obnašanjem na službenih zabavah, pa je umolknil, ker se je ustrašil, da bo izustil kaj skrajno teoretičnega in neprepričljivega za Štefana, ki je bil v ženskih zadevah seveda izkušen in priznan praktik.
»Zanimiva ženska je, precej zabavna,« je pribil Štefan.
»Ne vem, jaz jo gledam s službene strani.« 
»Ženske so zanimive z vseh strani,« se je zarežal Štefan.
Andrej je hotel ugovarjati, Štefan je imel pojme v zvezi z ženskami čudovito urejene in je bil pri tem precej dosleden, tako zelo, da so se vsi zabavali, kadar je prespal pri kateri od novopečenih sestric, naslednji dan pa že navsezgodaj podivjal, ko ga je uboga goska v službi poklicala s »ti« ali mu na vprašanje samo odkimala ali prikimala, namesto da bi mu razločno in uradno odgovorila.

Andrej je povedal zadevo o Marji in o bradavičarjih in zaradi tega sta se oba krohotala, dokler nista dihala kot upehana konja. »Zdaj pa mi povej, kakšna je bila zabava?« je rekel Štefan in iz njegovega glasu je bilo očitno, da ga vse skupaj živo zanima.
»Kakšna zabava?« 
»Glej ignoranta! Vse mesto govori o krasotah, ki so se dogajale v tisti rezidenci, o prepelicah in o srnah na pladnjih, o orkestrih, lososih, ognjemetih, topovskih salvah, o paradi jastogov, o slavoloku iz marcipanovih ostric.« 
Andrej se je moral smejati.
»Nič posebnega,« je nazaj dražil Štefanovo zavedavost, »družinska zadeva pač, malo naporna, ker smo bolj naporna družina.« 
Štefan ni bil zadovoljen z odgovorom. Spraševal in vrtal je naprej, in to tako temeljito, da je Andrej kar strmel.
»Vidim, da sem zalezovan,« se je šalil.
»Ni ti pomoči. Saj si praktično graščak, čuden, osamljen graščak v prazni palači. In ne delaj si utvar: hočeš nočeš se marsikaj ve o tebi in še več se bo zdej, ko je hiša v pogonu.« 
Andrej je začutil gnusen občutek v ustih, bil je okus, ki ostane po napornem bruhanju, hip zatem je začutil, da ga zares stiska v želodcu, in resno ga je zaskrbelo, da bo v resnici začel bruhati zaradi kdove katerega strahu, ki so ga sprožile Štefanove besede.

»Ne razumem,« je zajecljal bolj zase kot za Štefana.

V ordinacijo se je vrnila Marija. Očitno ji je bilo nerodno, kajti v velikem loku se je izognila Štefana in se brez besed usedla na dvoj prostor. Štefan ji je veselo pomežiknil. Obrnila je glavo proč, da bi lahko prikrila, kako so se ji ustnice v nasprotju s hudimi pogledi neubranljivo raztezale v zadovoljen nasmeh.

13.
Ema ga je spet sprejela povsem naravno, brez kančka začudenja, kot bi bila dogovorjena. Še preden bi si bil prisiljen izmisliti razlog za obisk (kar prišel je, šele ko je zagledal Emo, mu je postalo nerodno in je začel premišljevati, kaj naj ji reče), je s prstom na ustih utišala začetek njegovega stavka.
»Čez uro in pol se oglasi,« je rekla prijazno, z glasom, ki je obvladoval situacijo, »zdaj imam delo. Boš prišel?« 
Prikimal je kot ubogljiv fantek in se ritensko umaknil od vrat, ki jih je Ema medtem previdno, brezglasno zaprla. Čutil je, kako rdi od sramu, kajti pravkar je bil pri ostareli prostitutki in odslovila h je kot paglavca, ker je imela resnejše stranke. Bil je srdit nase in na Emo, kar pihal je in stiskal pesti. Ko pa se je umiril, se je vseeno odločil, da počaka, kot mu je naročila.
Ustavil se je v parku, kamor so vzgojiteljice iz vrtcev vodile pisane trope otročadi in vsaka s svoje klopi nadzorovale njihovo igro. Obstal je pri eni od klopi.
»Je prosto?« 
»Je, če vas ne motijo otroci.« 
Rjavolaska ni imela več kot petindvajset let.
»Sploh ne. Všeč so mi otroci.« 
Imela je zdrav nasmeh in zdrave ženske noge, obtičal je s pogledom na njih in kar ni in ni mogel stran.
»Imate otroke?« 
»Ne,« je rekel in odtrgal pogled od njenih nog, »mornar sem, bolj nemiren človek. Emil.« 
Ponudil ji je roko.
»Ksenija.« 
»Te lahko tikam, Ksenija?« 
Prikimala je.
»Lepa ženska si, Ksenija.« 
»Si pa res mornar. Kdaj odpluješ?« 
»Povem, kar mislim. Lahko grem, če si jezna. Jaz sem vajen morja, nisem vajen leporečiti. Rečem samo, kar mislim. Če hočeš, grem. A grem?« 
»Jaz te ne podim.« 
»Jaz sem ti rekel, da si lepa ženska, ker tako mislim. Kdo bi gledal v sonce in sadil rožice, zraven pa mislil samo n to, kakšno ribo ima pred sabo. Jaz ti rečem, da si lepa, da je to jasno, da ni dileme. Zato, da se zdaj lahko meniva karkoli in se mi ni treba sliniti in lahko rečem, kar mislim. Razumeš?« 
Ksenija je pokimala. Včasih so ji presedli izleti v park, navadno se ni nič dogajalo, in se je kaj dogodilo, se ni nič spodbudnega. Sami čudaki. Če je le mogla, se ostala pri dojenčkih. Spravljala jih je spat in jim govorila z monotonim glasom, dokler niso utihnili. Marsikdo, ki bi jo slišal, bi rekel, da govori svinjarije, vendar je bil dojenčkom v resnici pomemben samo njen glas, njegova melodija. Če je bil glas nežen in ljubeč, so vsi sladko zaspali, četudi so se v besedah skrivale svinjarije. Poznala je veliko zgodb. Drugih in svojih. Pred leti je pisala pesmi. Obiskala je nekaj pesnikov in jim pokazala svoje liste. Vi so ji povedali, da ima lepo telo, vsi so jo slekli in jo podrli na posteljo. Ni se upirala, sprva iz vljudnosti in spoštovanja, kasneje je spoznala, da je to običajen začetek konverzacije med pesnikom in žensko. Sploh je spoznala, da je tudi svet pesnikov okruten, trd in poln birokratskih pravil (enako kot v kakšni diplomaciji ali v kakšnem bedastem moškem športu). Najmanj od vsega pa je razumela, zakaj so jo slačili in podirali v preznojene postelje vsi pesniki po vrsti, tudi taki, ki so bili povsem impotentni (vsaj polovica pesnikov jo je s skrajnimi strastmi zapeljevala, ji s pretirano brutalnostjo vlekla dojke skozi rokave frutirastih srajc, nato je nenadoma povesila oči kot ministrant in skrušeno priznala impotentnost). Tisti čas je bila obsedena z vprašanjem o impotentnosti pesnikih, ki noč za nočjo podirajo ženske na svoje postelje in potem mijavkajo kot bolne mačke ob njihovih mokrih mednožjih. Spraševala se je tudi o njihovih ženskah. Zakaj nikoli ne razkričijo resnice o svojih žalostnih nočeh? Poznala je zoprni refleks krivde, ki zajame žensko, kadar se moškemu pri njej ponesreči. Ženska misli samo na tisti »pri njej« in kar pozabi na moškega.
»Ampak za vraga, so vse ženske zapletene v to bedasto mrežo refleksov?« je dan za dnem razpravljala Ksenija in dojenčki so ji bili hvaležno poslušalstvo. Z vsakim stavkom, ki ga je izrekla, so postajali bolj in bolj zamišljeni, zaskrbljeno so gubali preveliko kožo na obrazih in končno z globokoumnim molkom ponudili edini možni odgovor.
»Če se razumeva, je v redu,« je rekel. »Tri mesece sem bil med Hongkongom in Kalifornijo.« 
»Kaj delaš na ladji, kadar ti je dolgčas?« 
»Fotografiram galebe ali kaj podobnega.« 
»Resno?« 
»Škoda, ker nimam pri sebi slik. Toliko galebov se težko vidi kje drugje kot na ladji.« 
Zaskrbelo jo je. Obšla jo je črna, žalostna slutnja. Če bi mogla, bi zbežala k dojenčkom in jim govorila svinjarije. No, tisto, kar jim je pač imela navado govoriti. Da so to svinjarije, je rekel računovodja, ki jo je nekoč zalotil pri pripovedovanju. Ni mu verjela, ko je tečnaril o pogubnem vplivu na nezrelo otroško psiho. Bil je pikolovski slinež pri petinštiridesetih, ošteval jo je kot petošolko, na smeh ji je šlo, tako pozorno si je nabiral samozavest. Rabil je dneve in dneve, hodil je k njej vsako prosto minutko in (v glavnem sam sebi) na glas dokazoval, kakšna perverznica da je in kako jo ima on v oblasti in jo lahko vsako minutko vrže iz službe. Na smeh ji je šlo ves čas in šele čez pol leta mu je uspelo namigniti, kaj hoče od nje v povračilo. Pravzaprav je do takrat že skoraj nehala misliti, da bo silnežu s poškrobljeno srajco in pusto črno kravato sploh kdaj uspelo, kajti postajal je čedalje bolj očetovski (imel je dve hčerki njenih let). Pa jo je v nekem smislu prijetno presenetil, ne le, da ni bil impotenten, bil je prav žilav, živahen, imel je energijo kot opičjak ali merjasec (tudi krulil je malo in na krepkem trebuhu je imel nekaj ostrih, bodljikavih ščetin). Čisto prav ji je bilo, ko je vsak teden skrivaj prihajal k njej. Vsakič znova jo je pol ure najprej po očetovsko karal in ji grozil (mirno je poslušala, vedoč, da bi bil brez tega zgubljen kot prvošolček na kolodvoru), potem je nenadoma postal ves možat in odločen. Od takrat se je začela izogibati pesnikov. Nič več ni hotela z njimi in tudi ne z ljudmi, ki sicer niso pisali pesmi, pa so vseeno bili pesniki (začutila jih je po dveh stavkih, po treh kretnjah, po enem pogledu v oči). Ljubši ji je bil silnež, ki jo je vsak tesen (zadnje čase na štirinajst dni) po moško pretresel, kot usekan pesnik, ki ne prenese pogleda na njeno baržunasto kožo.
»Zakaj ptiče?« jo je zanimalo.
»Ker letijo.« 
Žal ji je bilo. Človek, ki je rekel, da je mornar, je spadal med pesnike.
»Otroci!« je zakričala in se obrnila k otrokom, ki so se vrteli na vrtiljaku. »Vem pravljico. Jo hoče kdo slišati, hoče kdo slišati pravljico?« 
Nekaj otrok je priteklo. Obesili so se ji za rame, za njene lepe noge, prekrili so jo kot kobilice in se plazili po njenem telesu.
Čutil je, kako so otroci brutalno presekali vse, kar se je na klopi spletlo med njim in Ksenijo. Bil je sam, kot na začetku, kot pred začetkom. Ksenija je pripovedovala pravljico o revni deklici, ki je spekla žemljico. Čeprav je bila deklica hudo lačna, je šla v mesto, da bi na ulici prodala še toplo žemljico. (Preslišal je, zakaj je deklica potrebovala denar. Imela je bolno mamo in sklepal je, da bi šel denar za zdravila.) Žemljica, ki jo je prodajala, je nenavadno dišala, ljudje so jo zavohali že na daleč in v trumah prihajali k deklici. Obkolili so jo in stotine rok je segalo po žemljici. Preden je deklica prišla do sape, je vsaka toka od žemljice odškrnila svoj košček – žemljice ni bilo več. Ljudje so se razšli in deklica je ostala sama, brez tople žemljice in brez denarja. Ksenija je utihnila, otroci so otožni viseli na njej, z mokrimi očmi in onemeli kot jesenski listi na deževni dan.
Bil je točen, do minute točen. Že četrt ure prezgodaj je stopil v hišo in se ustavil na stopnišču. Gledal je na uro in čakal kot pred kakšno mogočno pisarno. Kadar je mimo njega prišel kakšen človek, se je umaknil proč v senco, osramočeno je zardel kot grešen otrok in premišljeval, ali naj odide in se neha poniževati. A slednjič je pozvonil pri Emi do minute točno.
»Po mojem je nekaj narobe,« je zatarnal in stopil mimo Eme v kuhinjo.
»Kaj je narobe?« 
»Da ni Dane, da je še zmeraj ni.« 
»Ah, to.« Ema je zaskrbljeno gledala v omaro in zmajevala z glavo. »Ni mogoče, nobenih piškotov ni več, ni mogoče, kam so tako skopneli?« 
»Jaz sem kriv,« se je opravičeval, »ko pridem, bi lahko kaj prinesel.« Ema je rekla, da ne. Segel je v žep in privlekel petstotak.
»Za piškote.« 
Ema je zadovoljno pogledala bankovec.
»To bo za veliko škatlo najboljših.« 
Natočila mu je kavo in jo posladkala. Verjela je, da je zelo pomembno, če zna ženska sladkati kavo vsakemu moškemu, ki hodi k njej. Če ve na pamet, koliko žličk sladkorne sipe hoče eden in koliko drugi, komu sladkati kavo s saharinom in komu z natrenom. Verjela je, da je sladkanje kave važen obred, ki mora potekati brez napak – kot cerkvena poroka ali pogreb.
»Treba bi bilo kam javiti, da ni Dane. Človek ne more kar brez sledu izginiti.« 
Zaskrbelo jo je zanj in nežno, kot vročičnemu otroku, mu je položila roko na čelo.
»Čisto bled si in mrzel.« 
Ema je bila sočutna ženska, zaupala je svojemu sočutju in ga ni nikoli prikrivala. Moški so vedno potrebovali sočutje in so bili hvaležni zanj. In se zaradi njega neprestano vračali, to v Eminih letih ni bilo pomembno.
»Poslušaj, Ema,« je malce nestrpno odmaknil čelo od njene materinske dlani, »nekam bi bilo treba sporočiti, da je Dana izginila.« 
Ema je se je s prsti spet dotaknila njegovega čela, nato mu je z roko zdrsnila prek las in mu lahno masirala tilnik.
»Ni izginila,« je pojasnjevala počasi, kot otroku težko razumljivo uganko. »Odšla je. Tebi je to težko razumeti, ker si jo imel rad. Tudi meni je težko.« 
Masirala ga je in govorila o Danici. O nekem davnem izletu na morje, ki jima ga je pripravil neki velikodušen Italijan. O gala večerji v hotelu. Ema je počasi naštevala in živo opisovala polnjene školjke, škampe v zelenjavnem koktejlu, jastogove kroglice v pomarančni omaki in še vrsto nenavadnih jedi, ki so jih k mizi nosili livrirani natakarji. Danica si je prisvojila pladenj jastogovih kroglic in nato z njimi kot kakšna mati vrabčevka izmenično hranila Emo in Italijana, da je slednji poskakoval od navdušenja. Potem je začela kroglice kar čez ramo metati Italijanu, da jih je lovil z usti kot treniran kuža, zraven pa lajal, cvilil in se valjal od smeha, če mu je kakšna priletela v nos, lice ali za vrat. Čez nekaj časa je Italijan hotel podobno hraniti Danico in Emo. Naročili so nov pladenj kroglic in nivo skodelico pomarančne omake in vse skupaj odnesli v sovo, ker so jih gostje za sosednjimi mizami že karajoče gledali. V sobi je Danica vzela žlico in se namazala z omako po vsem telesu. Italijan je kot obseden planil nanjo in ji začel lizati omako s kože trebuha in stegen. Da mi mu otežila užitek, ga je Ema medtem obmetavala s kroglicami, tako da jima je bil prisiljen posvečati obilo pozornosti in jih kot nadležne muhe prestrezati z dlanmi. Pri tem je renčal in lajal in bentil v svojem pojočem jeziku, vsem so se solzile oči od napora, potem je Danica nenadoma zatulila kot žival. Italijan jo je ugriznil v stegno, nenavadno globoko je moral zasaditi zobe, kajti kri je vrela iz rane. Na srečo je Ema ohranila prisebnost, obvezala je Daničino stegno, potem sta ji z Italijanom izmila omako s telesa. Italijanu je bilo neskončno žal, stokal je ob Daničini postelji in jo prosil odpuščanja, iz denarnice je vlekel bankovce in jih potiskal Danici pod vzglavje, da je kmalu šelestelo, če je le malo premaknila glavo. Bil je dober človek, še pozneje ju je mnogokrat obiskal in jima prinašal darila. Potem je prosil Danico naj mu pokaže brazgotino, ki ji je na stegnu ostala od njegovega ugriza. Nejeverno je ogledoval brazgotino in videlo se je, da je vsakič ob tem preživljal neko čudno grozo, ki ga je izčrpala in ga naredila zamišljenega, da je komaj našel poslovilni pozdrav in se kot v sanjah opravil iz stanovanja.

14.
Ko je vstopil, je Marja spala, globoko potopljena v usnjenem naslonjaču poleg Terezijine postelje. V naročju ji je ležala koščena, krempljasta Terezijina dlan in Marja jo je objemala z belimi rokami, kot bi ogrevala negodnega ptičjega mladiča, ki je padel iz gnezda.

Po prstih je šel do postelje, v kateri je negibna ležala Terezija. Bila je vsa zvita in zgubana kot pravkar rojen otrok. Dihala je neenakomerno, boleče, iz ust ji je včasih privrela spenjena slina in se ji nato počasi cedila po obrazu. Iz žepa je vzel robec in obrisal slino. Terezija je odprla oko, ga gledala, a se ni zganila, tudi njena roka je še naprej očuvala v Marjinem naročju. Po dolgem obotavljanju se je usedel v prazen naslonjač in tiho opazoval ženski. Tudi Terezijino oko se ni več zaprlo.

Čakal je dolgo. Ko se je v sobi že delal mrak, je Marja odprla oči in ga zagledala v naslonjaču.

»Zaspala sem,« je rekla. »Včasih jo poslušam in kar zaspim, sama ne vem, kdaj.« 
»Ona je govorila? Terezija?« 
»Ko se zbudim, komaj ločim, kaj je govorila in kaj se mi je dogajalo po tem, ko sem zaspala.« 
»Nisem vedel. Mislil sem, da ne govori, da ne more več govoriti.« 
»Govori. Včasih se mi zdi, da vem že vse. Že zdaj, na začetku.« 
»Povej. Govori!« 
»Vem, da je Terezija v svojem življenju do kraja sovražila dvoje. Sovražila je Dubravko Boškovič, ki ji je speljala moža in z eno samo usodno potezo kruto preobrnila njegovo in njeno življenje. Sovražila je komuniste, ki so ji ubili moža. A mislim, da je Dubravko sovražila še bolj kot komuniste in je bila v skrajnem primeru celo pripravljena postati komunistka, če bi jo lahko na ta način prek kakšne vsemogočne komunistične komisije udarila enako usodno, kot je Dubravka udarila njo. A okoliščine so bile take, da tudi komunisti – zaradi njenega neslavno ubitega moža – niso mogli gojiti pretiranega zaupanja vanjo in tako seveda ni bilo mogoče, da bi jo v tistih časih sprejeli medse.

Sicer pa se je Tereziji kmalu podrla iluzija, da bi se kot komunistka lahko maščevala Dubravki. Klub vojni in revoluciji sta Dubravka in Amalija za meščane namreč še vedno Boškovičevi. Dubravka resda ni bila več naslednica trgovskega imperija, nikoli pa se ni videlo, da bi jo začela stiskati revščina. Z Amalijo sta imeli navado ob lepem vremenu delati dolge sprehode ob reki, po mestnem parku. Oblečeni sta bili v krasne modne obleke, za katere se je povsod zavistno šepetalo, da so iz tujine. Na sprehodih so Dubravko pozdravljali inženirji, zdravniki, bivši tovarnarji in seveda trgovci, kolikor niso zbežali v tujini pred komunisti. Na teh sprehodih se je zdelo, da se v resnici ni nič spremenilo, da se je samo v neskončnost razvlekel dopustniški čas, ki je vsako leto zdesetkal ugledne meščane. Bilo je, kot bi v domišljiji preostalih še vedno obstajali in da se zanje še vedno čuvajo stalni prostori v gledališčih in uglednih restavracijah, v katerih se pri sestavljanji jedilnikov še vestno računajo njihove posebne okuse in mala, zasebna čudaštva. Nihče ni hotel ali si ni upal prekiniti te nestvarne idile, ki je tista prva povojna leta ovijala meščane, tudi novi komunistični oblastniki so se držali za čudo postrani. Namesto da bi zasedli reprezentativne restavracije in gledališke lože prejšnjih oblastnikov, so se nekam potuhnjeno zbirali na svojih skrivnostnih mestih, kot bi jim bilo še vedno nelagodno obedovati skupaj z ljudmi, na katere so komaj kakšno leto nazaj čakali kot hlapci ali postreščki.
In ker se ni nič spremenilo, je nekaj sklenila spremeniti kar Terezija sama. Vsaj to, da se bivša buržujka Dubravka Boškovič na bi še naprej brezdelno, na račun delavskih žuljev sprehajala po mestu in z garderobo sumljivega, najbrž kontrabantskega izvora reakcionarno zavračala pridobitve revolucije ter naravnost pozivala somišljenike, naj se ji pridružijo in ohranijo stvari, preživeli družbeni red. nekako tako je Terezija zapisala v ovadbi, ki jo je podala mestnemu partijskemu komiteju. Omenila je tudi Dubravkina v inozemstvu preživela leta in njene verjetne zveze s sovražno emigracijo, omenila je celo silne zaklane zlata in nakita, ki naj bi ga Dubravka, kot se je med branjevkami govorilo, prodajala na črno in od tod črpala denar za razkošno življenje.

Pa se je vse napletlo drugače, kot je Terezija pričakovala. Čez nekaj časa je dobila poziv, naj se zglasi na mestnem uradu. Tam jo je sprejel visok uniformiran človek in ji pokazal ovadbo. Silno strogo in resno jo je vprašal, če jo je napisala ona. Nato ji je s srdom, kakršnega še ni doživela, slikal strahote, ki jo lahko doletijo zaradi take lažnive ovadbe. Slikal ji je zapore in zasliševanja, slikal prevzgojne delovne tabore, dokler se Terezija ni začela jokati kot otrok in rotiti in prositi za usmiljenje, se tisočkrat kesati zaradi svoje hudobne napake. Nazadnje se je možak omehčal, strgal je ovadbo in še enkrat zagrozil, da se je usmilil samo zaradi hčerke, ki bi po nedolžnem trpela, in nas se je bog usmili, če do kaj podobnega poskusila še kdaj v prihodnje.

Po nekaj dneh globokega sramu in samoobtoževanja, ki ji ga je s silnim nastopom vsilil uniformirani človek z mestnega urada, je Terezija začela razmišljati bolj ostroumno in trezno. Postalo ji je čudno, da je bila tako grobo okarana zaradi ovajanja, ki so ga v tistem lasu komunisti prav zadovoljno sprejemali, če že ne izrecno priporočili s parolami o nenehni budnosti in o razkrinkavanju potuhnjenih sovražnikov novega sistema. Še bolj ji je bilo čudno, da Dubravke niso odpeljali na niti eno samo zaslišanje – če bi jo, bi se to med branjevkami nedvomno razvedelo – kajti zaslišanje je bilo najmanj, kar se je človeku pripetilo potem, ko ga je nekdo ovadil, pa čeprav bi bil ovaduh sosedov paglavec ali pijanček, ki je stopil skozi policijska vrata samo zato, ker je zgrešil gostilniška. Najbolj je Terezijo presenetilo, da je visoki mož z urada pred njo raztrgal ovadbo. To je pomenilo, da ovadbe sploh ni več bilo. Vse to in pa dejstvo, da po njenem mnenju obtožbe na račun Dubravke sploh niso bile tako iz trte zvite, če bi gospodje komunisti resno mislili z novim režimom, vse to je Terezijo utrjevalo v prepričanju, da ima Dubravka tudi pri komunistih svoje zveze. In ker je bila Terezija takrat branjevka, je to svoje prepričanje začela na široko deliti z branjevkami na trgu in te tudi niso pretirano skrivale novo pridobljenih prepričanj pred stalnimi in tudi manj stalnimi strankami.

Kaj več si Terezija po temeljitem premisleku ni upala ukreniti zoper Dubravko. Lahko bi pisala ovadbe na višje komunistične komiteje in komande,a ni vedela, kako visoko segajo Dubravkina poznanstva, pri Dubravki je bilo vsekakor mogoče, da zelo zelo visoko, kajti tedaj je postalo tudi Tereziji že jasno, da se v novem režimu ni nič zares spremenilo, še najmanj pa moška norost, ki jo je izkušena salonska lajdra, tako nelepo je Terezija vedno imenovala Dubravko, lahko vodila in obračala, kot ji je pregrešno srce poželelo. Predvsem bi se ob nadaljnjem pisanju ovadb prav lahko zgodilo, da bi se srd komunistov namesto proti Dubravki usmeril proti njej. Celo če bi pisala ovadbe brez podpisa, to v tistem času ni bila tako nepriljubljena navada, bi jo zaradi prve ovadbe prav lahko odkrili. In komunistov se je Terezija navsezadnje bala in jih celo sovražila.

Zato se je za nekaj časa umirila in neprestano mislila, kako bi se maščevala Dubravki. Posvetila se je edinki Marti, ki je bila ubogljiv in bister otrok ter zato Tereziji v veliko veselje. Amalija in Marta sta bili seveda vrstnici in sta začeli istočasno hoditi v šolo. Resda sta hodili v resnične šole,a kakor je Terezija vedela vse o Dubravki, o njenih oblekah, zabavah, potovanjih, celo zajtrkih, večerjah in kopalniški opremi, je vedela tudi vse o Amaliji. K Terezijini odločni obveščenosti so v glavnem pripomogle varuške, čistilke, mlekarice, kuharice, ki so si lahko natančno in od blizu ogledale življenje Boškovičevih in so o vseh podrobnostih z veseljem oveščale Terezijo, ko je prodajala purane na trgu. Terezija je z mešanico hvaležnega sovraštva in bolečine poslušala opise Dubravkinega bogastva, njenega razgibanega, aristokratskega življenja. Bolj sijajen je bil opis, večje je Terezijino trpljenje in z večjo radostjo so ji ženske pripovedovale in z bolj razkošno domišljijo dodajale zgodbam nove in nove, na trenutke pravljične detajle.

Potem se je zvedelo, da je mama Amalija v šoli nekam počasna, da k njej popoldne hodi vedno več učiteljev, da ji skupaj z vsemi mogočnimi metodami vliti v glavo znanje, ki ga običajni paglavci mimogrede poberejo med redkimi šolskimi urami, ki jih ne prešpricajo ali porabijo za potapljanje ladij, zamenjavo frnikol in podobne igre v šolskih klopeh. A kljub naporom so imeli vsi privatni učitelji menda bolj malo uspeha. Amalija je lezla iz razreda v razred s komaj zadostnimi ocenami in še te so bile nič kaj preprečljivo dobljene, tako so vsaj znali povedati Amalijini sošolci, ki so še v četrtem razredu trdili, da ni zmožna prebrati poštenega stavka in da jo je pri otroških trgovskih poslih laže ogoljufati kot kateregakoli drugošolčka. Vendar je bilo po drugi strani tudi res, da je imela Amalija vedno toliko denarja kot kakšen višji gimnazijec in ji drobne goljufije, tudi če jih je odkrila, niso mogle kaj težko leči na dušo.

Za Terezijino razbolelo dušo so bile vesti o Amalijinih šolskih neuspehih pravi balzam, ki se ga ni mogla nikoli do kraja nasititi. To so kmalu ugotovile tudi mame Amalijinih sošolcev, kajti Tereziji ni bilo žal prodati najlepših puranov po smešni ceni, če je le slišala, kako grdo otroci zmerjajo Amalijo, kako jo vedno izberejo za žrtev krutih otroških iger, kako se Amalija počasi spreminja v najbolj nebogljeno, bebavo in ponižano bitje na svetu. Po drugi strani je Terezija fanatično vložila dobršen energije v to, da je njena Marta večino otroštva preždela ob šolskih knjigah, da je vedno v vseh razredih dosegala najboljše ocene in se je o njej že od začetka govorilo, da se bo šolala naprej in bo šla vsaj na učiteljišče.

Na Terezijino veliko ogorčenje pa se je zgodilo, da sta Marta in Amalija hkrati končali nižjo šolo. Amalija kljub omejenosti ni izgubila niti enega leta. To je Terezijo ogorčilo in silno potrlo, kajti bila je prepričana, da bi, če bi bilo pošteno, Amalijo najkasneje v tretjem razredu morali za vedno odsloviti iz šole. Takrat je imela namen poslati pritožbo šolskemu komiteju, vse je že sestavila, vendar se je pomirila, ko so Marto sprejeli na učiteljišče, čeravno je neslavna smrt njenega očeta vzbujala resne dvome, ali je varno in smiselno seme, ki je že enkrat spridilo svoj sad, ponovno posejati, in to v najlepše gredice narodnega vrtička. A Terezija je bila vztrajna. Hodila je okoli pomembnih mož, jim pihala na dušo, jim prinašala sir in pitane purane, ki jih je tisti čas branjevka prodajala na trgu, dokler ni vsak posebej človeško dojel njeno stisko. In tako ni na dan odločilnega sestanka komisije nihče posebej s prstom pokazal na ime njene edinke in postavil tistega vprašaja. Seveda se je natančno vedelo, kako bi sleherni od njih odgovoril, če bi vprašanje bilo postavljeno, če bi se našel en sam, čeprav po naključju usmerjen prst v tisto ime. Ampak na srečo vprašanja ni bilo, Terezija se je potrudila, da je obvladovala tudi morebitna naključja.

Marta je bila tudi na učiteljišču izvrstna in Tereziji se je zdelo, da je končno dobila nekaj zadoščenja. Še naprej je bujno spremljala vse, kar se je dogajalo v Boškovičevi hiši, in tudi od tam je dobivala razveseljive novice. Dubravka je bebavo Amalijo sicer poskušala nekako vključiti v družabno življenje, vendar je Amalija med tujimi ljudmi znala postati prav nemogoča: jokala je, kričala, se ponečedila od strahu sredi plesne dvorane. Po nekaj neprijetnih dogodkih se Amalija ni več prikazala iz hiše, pa tudi Dubravka se je, ostarela in zagrenjena, čedalje manj udeleževala meščanskih prireditev in zabav.

Za Terezijo je preteklo nekaj bolj srečnih let, dokler ni njena draga Marta nenadoma zanosila z brezdelnim pridaničem, ki je priložnostno popravljal štedilnike in vodovodne napeljave. Ta pridanič, Viktor Kurent, je bil tretji človek, ki ga je Terezija z vsem srcem sovražila. Vedela je, da je zveza z ničvrednim, propadajočim človekom njeni dragi Marti podrla vsako možnost, da bi se iztrgala iz vsakdanje bede, se povzpela in živela boljše življenje. Pravzaprav Terezija Martine nosečnosti nekaj dni sploh ni mogla dojeti, povsem nepredstavljivo, nemogoče se ji je zdelo, da njeni lepi, pametni Marti nebi življenje namenilo neke boljše, enako lepe in plemenite vloge. Čemu sicer lepota? Čemu ves trud? se je tiste dni zbegano spraševala. Potem je vzela v roke palico in napodila Marto od doma, in ko je Marta jokaje bežala, je rekla s palico za njo in kričala, naj odide k svojemu pridaniču in se nikoli več ne vrne nazaj.

Poslej je bila Terezija kot mrtva. Prenehala je prodajati purane, tudi v cerkev ni več hodila. Le takrat, ko je umrla Dubravka, je šla za pogrebom in še tedaj ji je bilo huje, brez občutka, kot bi pokopavali tujca, ki ga ni nikoli poznala.« 

Zavladal je molk. Marja je še naprej objemala krempljasto roko. Terezija je imela zaprto oko in bila je videti, kot da bi spala.

»Potem ne vem, ali sem zaspala ali mi je nehala pripovedovati.« 

»In ni govorila o Dubravkini smrti?« 

Marja je odkimala:
»Samo o pogrebu. Opisovala je, kako veličasten je bil, in imela sem občutek, da ni bila nevoščljiva.« 
»Ne razumem. Dubravka je bila ubita po nesreči ali celo umorjena. O tem so pisali časopisi. Amalija jih je hranila za spomin.« 
»Kako?« 
»Imela je navado, da se je ponoči sprehajala ob reki. Skoraj vsako noč od polnoči do enih, tako so povedale služkinje na preiskavi. Usodno noč se ni vrnila in zjutraj je njeno truplo v reki našel zaporničar. Preiskava je pokazala, da je padla, se poškodovala na betonskem bregu in utrpnila. Zakaj je padla, ni bilo mogoče ugotoviti.« 
»Terezija,« je prepričano rekla, »ona jo je umorila.« 

15.
Marta ni skrivala presenečenja, ko je na vratih zagledala Katarino.
»Nikoli si ne bi mislila,« je jecljala.
»To je moj mož Vladimir,« je rekla Katarina in povlekla za sabo čokatega petdesetletnega možaka, oblečenega v črno, staromodno moško obleko.
»Dober dan,« je pozdravila Marta.
Moški je nekaj zamrmral in stopil naprej.
Marta se je najprej opravičevala zaradi stanovanja, ki je bilo menda v najslabšem možnem stanju, in Katarina ji je vljudno zatrjevala, da pri njej doma ni niti za troho bolje. Potem sta ženski družno skuhali kavo, ki sta jo postregli kar v kuhinji, kajti v dnevni sobi je bila zofa prevrita s kupi neolikanega perila.
»Prišla sva zaradi Marje,« je povedala Marta. »Vladimirju ni prav, kar se je zgodilo.« 

Vladimir je zmajal z glavo očitno nezadovoljen z ženinim uvodom. Živčno je potegnil iz žepa bakren vžigalnik v obliki meditirajočega Bude in nekajkrat pritisnil Budino kapico, da je iz ust debelušnega božanstva siknil svetal plamen. Vladimirjeve roke so bile nenavadno nežne in drobne v primerjavi z njegovo mogočno pojavo. Bilo je, kot bi otroške roke pripojil velikanu, in Vladimirjeva igra z vžigalnikom je nesorazmerje še poudarila.

»Nič ni, kar bi se že hudo naredilo, je pa treba paziti, da v hudo ne uide,« je rekel in besede so na Marto očitno naredile velik vtis, kajti prav po vojaško se je zravnala v hrbtenici in pozorno zastrigla z ušesi. Po drugi strani so se Katarinine ustnice stisnile in potem izbočile v užaljen račji kljun. Dobro je poznala ta stavek svojega moža, ki ga je pridno uporabljal pri opravljanju advokature, in spravilo jo je v slabo boljo, kadar je ta isti profesionalni stavek uporabljal tudi v povsem zasebne namene.

»Vsi imamo radi Marjo, to je najin edini otrok in oproščam se vnaprej, če je najina skrb za nepristranske ljudi mogoče pretirana.« 

»Oh, ne,« se je zavzela Marta, »poleg tega tukaj ni nepristranskih ljudi, mislim, da nam je vsem veliko do Marje in do tega, da se bo prav razpletlo.« 

»Ni enostavno. Že zaradi ljudi. Pri nas se vsi poznamo, in če se razve, je lahko velik škandal. Zaradi Marje govorim, ubogega otroka lahko to zaznamuje, grdo zaznamuje.« 

»Kakšen škandal?« 
Marja se je vendar vselila v hišo z moškim, neporočenim.« 
»Ah, to?« se je začudila Marta. »Tisto je moj sin.« 
»Kaj on ni moški?« 

Marti je zaprlo sapo. Ni več gledala Vladimirjevih malih ročic, ki so še vedno pestovle vžigalnik, zdaj je videla le še Vladimirjevo ogromno telo in njegov ostri obraz, poln rezkih, neusmiljenih gub.

»Poznam svojega otroka.« 

»Vašega soproga ni doma?« je vprašal Marto s hladnim, ubijalskim glasom, ki ji je dal jasno vedeti, da si ne želi več razpravljati z njo, ampak s človekom, ki bo treznejši in zrelejši od nje.
Odkimala je in iz njenega giba ni bilo jasno razbrati, ali odgovarja na vprašanje ali samo nemočno ugovarja.
»Pa pride?« 
»Ne vem.« 
»Ne veste?« 
»Ne.« 
»Lepa družina!«
Marta je vstala in stekla v sobo, Katarina je stopila za njo. Vladimir je privlekel iz žepa cigarete, prižgal in zamišljeno puhal dim proti neugledni svetilki s pločevinastim senčnikom, ki je visela nad kuhinjsko mizo.

Ob pol dveh ponoči so se previdno odprla kuhinjska vrata in skozi nastalo režo je pokukala Viktorjeva glava. Zrak v kuhinji je bil gost od cigaretnega dima, na drugem koncu stene in omar sploh ni bilo videti in prostor je dajal občutek, da se razteza v neskončnost kot meglena pokrajina. Še svetilke ni bilo kaj prida videti, ker jo je z bleščavo zakril svetlobni soj, ki se je okoli svetilke lovil v dimni oblak. Pod svetovnim sojem je za mizo sedel negiben človeški obris. Ko je presenečeni Viktor pogledal bolj pozorno, je videl, da se je glava obrisa zganila in se obrnila proti njemu.

»Kdo ste?« je vprašal Viktor.
»Vladimir.« 
»Tako,« je zamomljal Viktor, ki mu vse skupaj ni bilo nič bolj jasno. »Marjin oče.« 
»Aja, ta zadeva. Sem pričakoval. Je le punca, to ni isto kot fant.« 
Vladimir ni imel ugovorov na Viktorjevo neizpodbitno tezo. Iz žepa je potegnil cigaretno dozo in ponudil. Viktor je vzel in se pustil prižgati.
»Poseben vžigalnik,« je pripomnil.
»Zelo star,« je nostalgično pobožal po Budovi kapici Vladimir. »Deset, petnajst let bo, kar mi ga je podaril neki Stanković ali Stanojević, stranka iz Beograda. Bila sva na poslovni večerji in sem ga gledal: dedec je prisedel k ženski, ji pokazal kakšen zanimiv vžigalnik in jo vprašal, ali ga zna prižgati. Ženska okleva, vidi se, da ji je nadležno, da bi najraje šla, potem pa samo iz ljubega miru vzame vžigalnik in ga hoče prižgati. Pa glej ga zlomka, prižiganje je komplicirano, zahteva nekaj zelo uvežbanih gibov in ženski seveda ne uspe. Stanković prime vžigalnik, ga prižge in spet da ženski – in stvar jo začne zanimati. Poskuša in poskuša, Stanković pa jo počasi uči tiste gibe za pravilno prižiganje, vodi jo za roko, se dotika njenih prstov, dlani, in žensko čedalje bolj zanima, Stanković pa jo počasi uči. In ko pripraviš žensko do tega, da začne v tebi gledati učitelja, je stvar opravljena, dragi moj! Po pol ure ali še več ženski uspe prižgati plamen in kar krikne od veselja, ne vedoč, da jo je prebrisani Stanković na lahek način spohal in spekel z enim samim ubogim plamenčkom na cigaretnem vžigalniku. Zlodej, ta Stanković ali Stanojević, on mi je dal ta vžigalnik, imel jih je polne žepe.«
»Pivo, imam pivo,« je rekel Viktor.
Vladimir je odobravajoče prikimal:
»Vesel sem, da se strinjava.« 
Viktor je stopil do hladilnika in vzel dve steklenici. »Stanovanje je staro in razpada,« je rekel, »v zidovih je polno mravelj. Ob pipah in iztokih lezejo na plano. Noben prašek ne pomaga, ker so znotraj zidov.« 
»To ni najhuje, mravlje v zidovih so za hišo iste kot gube za ljudi, pridejo s starostjo in se ne dajo preprečiti. Zaradi tega se še ni vredno razburjati.« 
»To ne,« je zatrdil Viktor,«ponujali so nam že novejša stanovanja, pa sem bil proti.« 
»Vem, kak misliš. Saj sva lahko na ti, ne?« 
Viktor je prikimal:
»Še piva!« 
Iz hladilnika je vzel še dve steklenici.
»Zaupam ti,« je rekel Vladimir.
»Hvala.« 
»Poslušaj, povedal ti bom zgodbo, ki sem jo zadnjič slišal med razpravo, nič imen, samo zgodbo, ker je nekaj v njej, hočeš slišati, dragi Viktor?« 
Viktor je prikimal in utrujeno natočil pivo v kozarec.
»Recimo,« je zamišljeno začel Vladimir, »recimo, da obstaja človek, ki ima veliko denarja, rekel bi mu človek iks ali bogataš, saj smo rekli, da brez imen, ne?« 
»Brez imen,« je potrdil Viktor, »ampak koliko je veliko denarja?« 
»Ogromno. Da kupuje, kar hoče, hiše, avtomobila, avtobuse, če ga je volja.« »Anione, tudi anione?« 
»Športne,« je neodločno prikimal Vladimir, »manjše anione in seveda jadrnice, osem, devetmetrske.« 
Viktor se je zasanjano sklonim nad kozarec in pihal pene, da so drsele po globini temnega piva kot prave jadrnice po globini jezera.
»So stvari, ki jih človek pogreša, »recimo, jadranje. Pred leti sem gradil jadrnico, pa ni šlo do konca.
»Recimo, da ima bogataš sina, ime spet ni važno. Ni bogve kakšen sin, fičfirič, kot so bogataški sinovi. Pri petintridesetih, štiridesetih letih ne počne drugega, kot da kupuje najnovejše avtomobile in s kičastim razkošjem zvablja naivne punce, tako rekoč šolarke, v svoja razvratna gnezda. Tam se izživlja nad njimi, dokler punce tuleče in pobruhane od groze ne uidejo. Zlodej dobro ve, da se o njegovih svinjarijah molči, čimbolj so perverzne in nečloveške, dobro ve, da bi lahko kot pohoten žigolo hitro prišel na slab glas, medtem ko njegovih vražjih izmišljij uboge reve ne morejo nikomur povedati, ampak lahko vse tiste slike le zapirajo vase in umirajo v svojih dušah.« 

»Umirajo?« je prevzeto ponovil Viktor. »Kar streslo me je.« 
»No ja, primerjava, metafora.« 
»Kot bi ustrelil. Tako čutim v trebuhu.« 
»Pivo je premrzlo. Vem pa, da česen pomaga. Strok ali dva stroka surovega.« 
»Je že v redu.« 
Viktor je položil dlan na mizo in nato skrčil prste kot alpinist, kot bi hotel plezati po spolzki površini polivinilastega namiznega prta.
»Pripeti pa se, da vraga pokvarjenega zašije policija, povsem zasluženo, seveda, zaradi mamil. Tepec je tako nor, da vedno tovori pri sebi četrt kile, in zato ga brez milosti obsodijo kot preprodajalca, čeprav ni preprodajalec, ampak je samo premaknjen. Ko je obsodba izrečena, njegov ostareli oče pride ob pamet. Namesto, da bi spoznal, kakšna Rota je njegov sin, začne čudaška očetova pamet ljubiti sina stokrat bolj kot kdajkoli prej. Najboljši in seveda najdražji advokati sestavljajo pritožbe na razsodbo, da bi izvlekli ubogega vraga iz zapora, a brez uspeha. Ko stari uvidi, da sine ne bo mogoče rešiti legalno, sklene pripraviti pobeg. Z osebnim advokatom pretopita vse premoženje v denar in denar naložita v varni državi, kamor naj bi vsi skupaj pobegnili. Akcija je pripravljena, samo še odločiti se je treba. Tedaj pa stari nenadoma umre. Vsi se čudijo, kako malo premoženja je ostalo po njem, za denar pa ve le njegov advokat. Čin sin, on ne ve ničesar?« »Recimo, da nekaj malega sluti, nekaj malega. Uboga, prežvinjena para je, nemogoče si je predstavljati, kakšen postane človek, ki vse življenje ne dela drugega, kot da se goni za šolarkami. Dokler je odmaknjen v svojih avtomobilih in milanskih cunjah, se ne opazi, ko se znajde v zaporniški pižami, je samo še kup dreka, sesutega dreka, vsak hribovec, ki je v pijanosti ubil ženo, ga lahko nabija v rit, kot tele ždi na pogrebu in kroži z izgubljenimi očmi. Vsak, ki ga vidi, pljune nanj, ker je res samo še kup smrdečega dreka.« 
»Ta sin . . . je edini dedič po očetu?« 
»Recimo, da edini, recimo, da je bil starec vdovec in sin edinec.« 

»Težka zadeva,« se je strinjal Viktor, »pravzaprav teološki problem, več kot očiten. Mislim, da je vaš znanec, kdorkoli že je, naletel na božji paradoks. Druga božja zapoved pravi, da je bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Najbrž ni dvoma o tem, kaj bi bilo storiti pravičnemu sodniku z ničvrednežem, ki ubija v dušah. Vendar deveta zapoved obsoja pohlepno željo. Kolikor razumem položaj, bi se vaš prijatelj odločil za dejanje, ki je morda hvalevredno s stališča druge, pa sumljivo glede devete ali celo pete zapovedi.« 
»Kaj je peta?« 
»Samo o principih govorim,« je naglo poudaril Viktor, kot bi se opravičeval. »Rešitev vidim v Jakobovi zgodbi. Jakob je ukanil svojega slepega očeta in starejšemu dvojčku Ezavu zvijačno odvzel prvorojenstvo. Zaradi te ukane je Jakob postal oče Izraela, v božjem načrtu je prevzel mesto, ki je bilo namenjeno Ezavu, in bog temu ni nasprotoval. Bogu je bil važen božji načrt, Jakob ali Ezav, to vprašanje, kot biblijska izkušnja kaže, bogu ni zelo pomembno. Mislim, da je v tej zgodbi pravi nauk. Bogu je važen načrt. Vaš prijatelj lahko razpolaga za dediščino tistega fičfiriča in ubijalca, vendar mora stopiti na njegovo mesto.« 
»Tega nisem čisto razumel.« 
»Če je prebivalčevo premoženje najprej ubijalo, mora v rokah vašega prijatelja zdraviti. Vaš prijatelj prevzema odgovornost, da povrne zločine. V nekem smislu prevzema nepridipravovo dediščino na svoje rame tako, kot je Jakob prevzel Ezavo. Celotno dediščino, to je važno, ne le premoženje, ampak tudi vest in krivdo. Razumete?« 

»Moje iskreno priznanje za disput.« 
»Moj hobi, nič drugega,« je skromno rekel Viktor, »z leti je treba na svet gledati bolj od zgoraj.« 
Bilo je videti, da se je Vladimir globoko zamislil.
»Seveda je bil samo primer,« je po krajšem molku zagotovil, »lahko bi se pač zgodilo.« 
Potem sta tiho, s prav pretirano pazljivostjo dvigovala kozarce pica, kot bi v rokah držala zlate kelihe s posvečenim vinom. Z malimi, neslišnimi požirki sta uživala grenko, penasto pijačo in tudi med požirki zamišljeno molčala. Zunaj se je delalo jutro, čez nebedno praznino se je kot ogromna pajčevina pletla drobna, siva koprena svetlobe. Iz spalnice se je občasno zaslišalo smrčanje katere od žensk, a se je čez čas vedno stišalo iv pomenljivo predenje, podobno mačjemu. Bolj vznemirljivi so bili kratki, boleči kriki, ki so na trenutke prekinili prednje. Samo takrat sta se sicer negibni moški figuri zdrznili in napeto prisluhnili v noč izven obroča svetlobe, ki ga je delala brleča svetilka. Samo takrat je zrak pretresla divja negotovost in moška sta z vso močjo, da so se jima pobelili nohti, stisnila kozarce, kot stisnejo džungelski lovci orožje, ko se s temnega roba jase naenkrat oglasi obnorelo skovikanje hijen.

16.
Reka, ki je tekla skozi mesto, je imela bregove poraščene z velikimi, prastarimi vrbami, ki so se mehko sklanjale nad gladino, kot bi si ženske česale dolge lase. Arhitekt, ki je velik del svojega življenja posvetil mestni reki in je poleg načrtov za številne mostove, zapornice in nasipe dal posaditi tudi vrbe, je predvidel, da bodo nežna dreveda zmehčala reko, da bodo njihovi svetlorumeni odsevi omilili ostro smaragdno barvo rečne vode; takšno barvo je reka imela zaradi šopastih alg, ki so kot gosta preproga poraščale rečno dno. Po stoletju so postale vrbe tako ogromne, da so na ožjih mestih domača prerasle reko, povsod pa so jo z leve in desne strani tako zasenčile, da je bila reka tesnobno zaprta, kot v temačnem predoru, v katerem so se njene vode odele v globoko, nedoločljivo črnino – kot vode kakšne podzemske reke. Na teh mestih je bila reka tako temna in zaradi tega na videz tako neskončno globoka, da so do njenih bregov babice vodile vnuke in jim pripovedovale o vodnih bitjih, ki naj bi se skrivala v rečnih tolmunih, pa tudi o strašljivih, nevarnih pošastih, če so vnuki postali objestni in preobjedeni ljubezni.

V najtemnejšem predelu rečnega kolena sta se sredi dopoldneva ugledali ženski postavi. Obstali sta in si pokimali, nato sta se počasi, na videz brez zanimanja in naključno začeli približevati druga drugi, dokler nista brez besed obsedeli na dveh sosednjih klopeh ob rečni stezi in zamišljeno strmeli v nenavadne rečne vrtince, ki so se pojavili nenadoma, kot bi se dvignili iz neopredeljivih rečnih globin, po nekajminutnem tavanju po gladini pa so s čudnim, glasnim srkom zopet potonili in se v globini morda razkrojili, kajti gladina se je takoj za srkom tako popolno umirila, da je bilo na odsevih vrbovih vej mogoče prepoznati in prešteti sleherni list.
»Zakaj takšna previdnost, ljuba Marja?« 
»Kako ti je prišlo sploh na misel?« 
»Morala sem. Nenadoma si odšla. Brez besed. Nisem bila več gotova, da vem, zakaj se gre.« 
»Paziti morava. Tudi jaz sem mislila, da je v mestu drugače, da vsakogar vidiš prvič in zadnjič in ni zato nič pomembno ali vsaj odločujoče. Pa ni tako. Mesto ni mesto. Znotraj so kraji, kamor hodijo vedno isti ljudje. Poznajo se, opažajo spremembe, a ne govorijo. To jih dela zahrbtne in nevarne.« 
»Odšel je pote, Marja.« 
»Kdaj?« 
»Takoj. Včeraj.« 
Marji se je zmračil obraz.
»To je bil naš načrt.« 
»Nikomur nisi povedala.« 
»Vedeli smo, da bo nekoč točno tako, vse je bilo zmenjeno. Odločila sem se naenkrat. Morala sem se, sicer bi splavalo po vodi.« 
»Kakšen je tisti moški?« 
»Ne vem, če je čas za to. Na vaju mislim. Ogromno bosta morala narediti.« 
»Od tebe je odvisno, ljuba Marja. Zato sem prišla, moram natančno vedeti, ali ti ga bo uspelo zadržati tukaj vsaj nekaj dni. Da te ne bo pograbil in se venil, še preden bi bilo končano.« 
»Ne bo se kmalu vrnil. Tukaj je preveč zapleteno. To ga bo zmedlo.« 
»Še vedno ne razumem, kaj si pravzaprav naredila? Kar ostala si, kako je bilo to mogoče?« 
»Zaposlila sem se. Kot strežnica. V tisti hiši. Kadar ničesar več ne razumem, si to na glas trikrat ponovim in je vse bolj preprosto. Čeprav včasih ni tako preprosto.« 
»In mama? Bala sem se, da jo bo ubil, ko je prišla domov in povedala, da so ostala v neki hiši. Zaprla sta se v sobo in ure in ure ni bilo niti glasu iz sobe. Grozljivo je moralo biti, molila sem v postelji in se bala, da jo je ubil.« 
»Po svoje se mi smili.« 
Marja ni mogla skriti ganjenosti, umolknila je, zahlipala v dlani, potem si je obrisala nekaj solz, ki so ji privrele na lica.
»Ko pa mislim, da je vedela ali vsaj slutila, kaj je za norec počel z nama! Da je dan za dnem posiljeval lastni hčerki; in kadar je bil dobre volje in sva se mu zasmilili, nama je samo predvajal video posnetke tistih odvratnih posilstev. Včasih sem mislila, da sploh nisva njegovi hčerki, da sva posvojenki ali nekakšni sužnji v haremu. Se je tudi tebi kdaj zdelo tako?« 
»Končajva, draga Marja. Vsekakor potrebujeva nekaj dni. Da najdeva filme, ki jih skriva. In da z njim urediva vse potrebno.« 
»V redu, sestrica.« 
»Povej mi še, kakšen moški je?« »Skoraj ga ne videvam. Ima sobo in ždi v njej, kadar je doma. Vse ostalo je moje. Uporablja še eno od kopalnic. Neprestano se umiva in hodi na stranišče. Ne vem, ali mu je slabo ali pa ima kakšne težave z mehurjem ali črevesje. Potem vsakič čisti kopalnico in stranišče, da ves njegov hodnik smrdi od razkužil.« 
»Čuden človek.« 
»Kadar ga vidim, kako prihaja v hišo, kako počasi in bojazljivo odpira glavna vrata, kako dolgo, grozljivo folgo prisluškuje, preden odklene svojo sobo, me prešine, da je nevaren človek, obupno nevaren, zona me oblije in tresem se, da bi tulila od groze.« 
»Uboga Marja!« 
»Pojdi,« je rekla Marja in vstala. Počasi, z brezciljnimi sprehajalnimi koraki je krenila ob reki, njen obraz je postal odsoten in njene oči tako stopljene z rdečo gladino, kot bi bila že ure in ure popolnoma sama.

17.
Sredi noči se je prebudil in zaslišal dihanje za vrati. Osupel je strmel v temo, potem je neslišno vstal, se odplazil k vratom in prisluhnil. Medtem je dihanje za vrati utihnilo, vendar je še vedno čutil nekakšen napet molk, čutil je človeka, ki tako kot on tišči uho na les in napeto prisluškuje. Včasih se mu je spet zazdelo, da je z druge strani spet slišal pritajen, potlačen dih, včasih je bil celo razburjen dih srca, vendar je bilo zvoke težko ločiti od lastnega dihanja in od bitja lastnega srca. Med poslušanjem je izgubil občutek za čas in naenkrat ni znal niti približno oceniti, ali sloni za vrati že dvajset minut ali dve uri. V prisilni drži mu je telo nekam prijetno in gluho otrdelo, bilo je kot neobčutljiv les, na katerem je imel pritrjeno glavo in na glavi uho. Potem je naenkrat zaslišal tihe korake, ki so se oddaljevali, in vedel je, da je bilo vse res. Pomislil je na Marjo, bil je prepričan, da je ves čas poslušal njo za vrati. Pomislil je, da bi odprl vrata in ji sledil, pomislil je, da bi jo dohitel na stopnicah. Skušal si je predstaviti, kaj bi Marja storila. Bi sedla na stopnico, razgrnila haljo in se hotela ljubiti brez besed? Bi se sprenevedala? Bi ne priznala, da jo je zalotil? Bi imel dovolj moči, da bi ji olupil svileno blago s telesa in jo držal v rokah kot kot hladno, spolzko, migetajočo ribo? Nad stopnicami, ves čas v zraku? Živost predstave mu je pognala kri v lica, od razburjenja je zacepetal, potem ga je strahotno zabolelo olesenelo telo, ki je oživljalo po dolgem krču. Vrgel se je na posteljo in se zvijal od strahotnih bolečin, od tisoč mravljincev, ki so mu gomazeli po slehernem koščku mesa in žrli, žrli. Tiščal si je pest v usta, da ne bi tulil kot pobesnela žival. Ko je minilo najhujše, je zakopal obraz v blazino in jokal in ihtel od trpljenja, ki ga je tako nepričakovano prestal.
Ko se je pomiril, je bilo nepreklicno prepozno za katerikoli načrt, ki ga je imel v zvezi z Marjo. Razen če . . . možnost je bila majhna, vseeno pa se mu je zdelo povsem verjetno, da bi ga Marja čakala na stopnicah. Tudi ona je poslušala za vrati in ni bilo težko ugotoviti, kdaj se je prebudil in kdaj se je priplazil k vratom ter prislonil uho od les. Tudi ona je slišala njegov zadrževani dih in poslušala je dolgo, zelo dolgo.

Čutil je, da mu je ledenela kri v žilah. Predstava, ki mu je še maloprej razburila možgane, ga je naenkrat pripravila v paničen strah. Če Marja omahne s stopnic? Če ji iz lobanje priteče črnikasta kri? Čutil je, da bo zaspal. Kot črv se je zvil. Potem je sklenil, da ne sme. Vstal je in slekel pižamo. Potem je odprl omaro in izbiral. Bele bombažaste poletne hlače in fantazijska majica v lila tonu prek njih? Zamenjal je majico z živahno tropsko srajco. Potem je zagledal umirjeno Wolfovo in si jo izbral. Na vrsti so bili še čevlji.

Ni ga čakala na stopnišču. Vzpel se je do konca in zavil v njen hodnik. Pred vrati je obstal. Prislonil je uho na les in poslušal. Na drugi strani je nekdo dihal. Najprej se mu je zdelo, da je dihanje daleč, potem ga je zaznaval bliže in bliže, dokler ni bil prepričan, da tudi Marja posluša. Zdržal je le kratek čas, ker se je nenehno bal, da se bodo vrata odprla in ga bo Marja bedasto zalotila. Bil je prepričan, da bi začudeno odprla usta in vprašala, kaj počne za njenimi vrati. Čeprav bi bilo njeno vprašanje čisto sprenevedanje, bi moral molčati in ponižno sprejeti greh nase. Zato se je moker od strahu obrnil od vrat in tiho tiho odšel.

18.
Ulica je bila polna plitvih deževnih jezerc in zrak je bil obtežen s soparo, ki jo je popoldansko sonce dvigalo z mokrega asfalta. Zavil je v prvo bonboniero. V lokalu ni bilo žive duše. Stopil je k vitrini in si ogledoval čokoladne bonbone, ki so v steklenih stolpih vabljivo razkazovale svoje rjave in kremenaste plašče. Segel je po velikem polmesečastem bonbonu, ovitem z rdečimi in belimi kačicami na mlečno rjavi čokoladni podlagi, in ga pregrizli po polovici. Kot ogenj ga je zapeklo na ustnicah in na jeziku, po bradi in obleki mu je stekla rjavkasta, lepljiva tekočina.
»Prekleto, konjak, bonbon je poln najmočnejšega konjaka,« je zabentil. Nemočno je držal polovico bonbona med prsti in lepljiva tekočina mu je kapljala na dlan z dlani na bel kamniti tlak.

Za pultom se je prikazala prodajalka.
»Želite, prosim?« 
Zagledala ga je, kako nebogljeno stoji sredi lokala, in brž je pohitela k njemu.
»Oprostite,« je rekla, vzela bonbon in mu začela prijazno, kot otroku, s krpo brisati dlani. Imela je krasen južnaški obraz, ki so ga obrobljali bujni vranje črni lasje, naviti v številne kodre.
»Hvala, je zajecljal, »lepljivo je kot kri, hvala za pomoč.« 
Zasmejala se je pripombi in mu previdno vrisala rjave kaplje z obleke.
»Samo za silo bo, bolj za silo,« je strokovnjaško potresavala z ljubko glavo.
»Nekoč sem doživel nesrečo,« se je opravičeval, »od takrat vedno pomislim na kri.« 
»Za silo, ja,« je ponovila in pokleknila, da bi pobrisala še tla. Ni mogla imeti več kot sedemnajst, osemnajst let.
Tedaj se je za pultom pojavil prodajalec; prjaški dedec z neobritim ciganskim obrazom, mastno kozavo kožo in umazanimi črnimi lasmi.
»Fata!« je revsknil s hripavim, oblastnim glasom.
Fata, tako je bilo dekletu očitno ime, se je ritensko umaknila nazaj, dokler se ni dobrikavo, kot kuža, naslonila na njegov ogromni, daleč naprej štrleči vamp. A ne le, da se je prislonila, dobesedno ovila se je okoli možakarjevega vampa s hrbtom, ki je moral biti prav po kačje gibek, da je zmogel nenavadno kombinacijo. Bila je prava krasotica in kot začaran je moral presunjeno strmeti vanjo, dokler ni zlovoljni možakar spet nerazumljivo zarenčatil in kar z vampom odsunil lepotico proti vitrini z bonboni.
»Stranka! Prodajaj!« 
»Želite?« je vprašala južna deklica in se nasmejala kot temnopolti sonček. »Bonbone,« je zajecljal, »in piškote.« 
»Katere bonbone?« 
Spogledljivo je vrtala vanj s čistimi, oglenimi črnimi očmi in se mu nasmihala.
»Tele.« 
Pokazal je bonbone. »Joj, ti so dobri,« je veselo vzkliknila, »samo iz čokolade, brez nadeva, ampak kakšne čokolade! Mehka je kot solza. Koliko jih dam?« 
»Pol kile,« je rekel brez občutka.
Deklica ga je ognjevito pogledala in previdno vsula bonbone v vrečko.
»Na toploto so zelo občutljivi,« je ščebetala, »zato, ker so tako fini. Samo dotaknejo se kože, da se razpustijo. Kot solza.« 
Ni mu uspelo uganiti, kaj naj bi pomenila njihova primerjava s solzo. Vseeno pa je zadrgetal od veselega vznemirjenja vsakič, ko je krasotička dvignila pogled od bonbonov in ga spogledljivo zažarela vanj. Za pultom je medtem ves čas čemerno stal orjak in z mednatimi, grobimi prsti zlovoljno tolkel po blagajniških tipkah.

Ema je kar zažarela, ko je zagledala bonbone.
»Ti so najboljši!« je radostno vzkliknila, jih pretresla v starinsko skodelo iz češkega porcelana in mu jih ponudila. Vzel je. Fata je imela prav, ko ga je opozorila. Že pod prsti se je začela čokolada topiti, in da se ne bi bonbon zares stopil v solzo, ga je naglo potisnil v usta, čeprav je bil prevelik za en sam zalogaj. Ema ga je navdušeno posnemala in nekaj časa sta oba samo tiho cmokljala in s pobalinskim veseljem drug na drugem opazovala radostne sledi, ki so ijh vtiskali na živa grižljaji slastne čokolade, iskreno je moral priznati, da najboljše, kar je v življenju zaužil.

Domala neverjetno se mu je zdelo, ko je v posodi na dnu zagledal samo še en samcat bonbon. Hip nato je začutil svinčeno težo v želodcu, začutil je čokolado, ki mu je srbeče vdirala pod kožo stegen in trebuha, bil je zapacan, poln umazanije, poln slabosti, prešinilo ha je, da bo moral vsak čas bruhati ali vsaj nekam zbežati. Pogledal je Emo, ujela je njegov pogled in zardela. Izmaknila sta se drug drugemu in v zraku je visela neka čudna krivda. Pa je Ema na srečo naredila dobro potezo: vzela je bonbon s sklede, ga prelomila po polovici, nato sta pojedla vsak svojo polovico in kot po čudežu planila v razposajen smeh, dokler nista povsem onemogla in utihnila. Ko sta spet prišla k sebi, mu je v omari pokazala zbirko vinskih buteljk in ga vprašala, kaj bi šlo k čokoladi.

»Presenečen sem.« se je naglas čudil, »neke steklenice so pravi biseri.« 
»Res?« je bila vesela. »Karet St Emilion, alzaški silvanec, izvrstno,« je mrmral, »prav res izvrstno. Rdeči burgundec iz Cote D'Or! Chateaunef du Pape! Mozelski rizling!« »Draga Ema,« je vzhičeno spregovoril, »težko se je odločiti ob vseh teh izvrstnih pijačah. »Ema je bila vesela. Pripovedovala je, da se ne spozna na vina in ne more soditi, koliko je vredna ta ali ona steklenica, ki ji jo včasih prinese kdo od starih prijateljev; zlasti pri ocenjevanju inozemskih vin je nemočna.
»Mislim si, da je nekaj buteljk silno izbranih, za druge pa ni vredno, da zavzamejo prostor v omari. Ne vem pa, kako bi se lotila prebiranja, steklenice so vse enako lepe.« 
»To gre ob čokoladi,« je zmagoslavno vzkliknil in iz globine omare privlekel prekrasno omotano steklenico belega sauternesa. »Skoraj tako sladko je kot čokolada, če se ne motim.« 
»Če bi vedela, kdo mi je to prinesel,« je na glas razmišljala Ema. »Dokler so vina zaprta, nimam nobenega odnosa, ker jih ne poznam. Pozabim, kdo je kaj prinesel. Ko pa pijem, premišljujem samo o tem. Včasih se mi zdi, da kar uganem, za tako, kot je to, ki je drago in sladko, to se mi zdi, da bi kar lahko uganila. Sicer pa ne pijem prav pogosto. Buteljke spravljam v omare, in ko bom stara, bom počasi pila in malo ugibala. Upam, da ne bom našla samo kislih in vodenih vin. Bomo videli.« 

Ni vedel, zakaj, ampak naenkrat je bil poln občudovanja do te ženske, ki se je očitno spoznala na svoje delo in ga je jemala resno in z dostojanstvom, tako zelo resno in z dostojanstvom, da bi pote,, ko se bo upokojila, pregledovala stare buteljke, kor pregledujejo upokojeni generali in administratorji svoja priznanja in odlikovanja. Pri tem pa bo Emino obujanje spominov mnogo bolj veselo in ob njih zanesljivo ne bo ostala suhih ustnic, kot se bo to zgodilo že omenjenim generalom.

»Dobro je, da se je umiril veter,« je začutil Emo, ki je onemoglo slonela na zofi in si mrmrala pesem, ki je še najbolj spominjala na ritmično uspavanko. Prešinilo ga je, da še nikoli ni dvakrat začutil enega in istega človeka.

»Ema,« je rekel s posebnim poudarkom,, da je Ema zvedavo dvignila glavo, ki je bila sicer mehka od sladkega sauternesa, nalitega na čokoladne bonbone, »vem, da se je Dani zgodilo nekaj hudega.« 
»Kako bi ti zvedel kaj takega?« 
»Verjemi mi!« 
»Kako bi vedel, če je tako daleč.« 
»Nič ni daleč. Nikamor ni šla.« 
»Vino ti je šlo v glavo.« 
»Mrtva je. Dana je mrtva.« 
»Kaj ti je?« 
Odločil se je, da pove vse, in tega resnično ni bilo malo, glava mu je kar vrvela, toliko je bilo spominov, ki jih je moral zaupati Emi, njegova duša je bila kot velika gnojna bula, ki jo je moral izliti, pa je bilo kar naenkrat vsega veliko preveč, zato je samo jecljal, ni vedel, kje naj začne.
»Ne vem,« je zahlipal, »ne vem, kako naj povem vse, jezik se mi zapleta, kot bi bil od tujega človeka.« 

Ema je napolnila kozarec, se sklonila k njemu in mu skoraj na silo vlivala vino med zobe.
»Dobro je,« je zadovoljno rekla, ko je od opitosti zakinkal kot otročiček in nemočno naslonil glavo na njeno veličastno oprsje, »zaspi – in jutri bo vse drugače.« 

Odprl je oči in se stresel, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo. Nenadoma se mu je razvezal jezik in povedal je Emi o hipi in o sobi z oknom, o Daninih korakih in o podrobnostih, ki jih je ujel iz njenih besed. Povedal je Emi o tistem večeru, ko je zaslišal udarec, in o tišini, ki je nastopila

Potem je odšel.

19.
Marja je otrpnila, ko so se nenadoma začela odpirati vrata, odpirala so se bojazljivo, počasi, in ko je bila reža dovolj velika, da bi skoznjo stopila ženska ali drobnejši moški, so vrata obstala, človek za vrati pa se ni prikazal, ampak očitno še naprej stal za vrati in premišljeval in okleval. Marja, ki je zaradi strahu prenehala dihati, je čutila, kako modri v obraz. Ker se je obotavljanje človeka za vrati vleklo v neskončnost, je bila prisiljena spet zajeti zrak. To je storila skrajno previdno in neslišno, enako neslišno je segla po koščeni roki, ki je Zormanci visela s postelje. Krčevito se je je oklenila, kot se oklene utopljenec vratu amaterskega reševalca, ko mu le-ta naivno skuša pomagati iz vode. Ker se je Marja oklenila roke, ki je bila zdrava, se je Zormanca naglo zdramila iz kuščarskega ždenja in glasno javknila od bolečine, ki ji jo je prizadel Marjin panični stisk.

Skozi vrata se je prikazala Viktorjeva glava.
»Vi ste,« je s silovitim olajšanjem vzdihnila Marja, »grozovito me je bilo strah.« 
Skozi režo v vratih je Viktor porinil še telo, pri tem je imel nemalo težav, kajti, kot že rečeno, je bila reža široka kvečjemu za zelo suhega moškega, to pa Viktor s svojim pivskim trebuhom vsekakor ni bil, iz nedoumljivih razlogov pa tudi ni odprl vrat, da bi odprtina postala večja in njegovemu telesu ustreznejša.
»Oprostite,« se je vljudno opravičil in sramežljivo obstal pri vratih, kot bi čakal, da ga Marja povabi naprej.
»Pridite,« ga je povabila.
»Največje trpljenje in največja žalost sta kot milost, ki seje in vabi, naj se približamo vsaj tedaj, ko je pozno,« je obzirno spregovoril.
»Po mojem si bo opomogla. V njen je veliko življenja.« 
Viktor je hotel nekaj reči, pa si je premislil in nervozno zaokrožil okoli postelje.
»Govori?« je vprašal. »Zmore govoriti pri taki bolezni?« 
»Slabo,« je rekla Marja, »zdi se mi, da marsikaj razume, odgovora pa malo. Včasih zašepeta besedo ali dve, čisto tiho šepeta in težko je poslušati.« 

»Nisem prišel, da bi taji,« je rekel, »niti pred vami ne bom tajil, da so bile leta sovraštva. S Terezijo Zorman si nisva znala priti blizu, to je tragično, če pomislite, da so bili določeni ljudje, ki sva jih oba, vsak posebej, ljubila, nisva pa znala prek njih utreti poti drug do drugega. Nasprotno, zaradi njih sva se vedno bolj razdvajala, pa ne le razdvajala, bilo je celo sovraštvo v določenih trenutkih. Kakšna slepota!« 
»Ne vem veliko o tem,« je rekla Marja, »samo to, da ste nekoč nanjo naščuvali psa, ki ji je odtrgal kos bedra. Od takrat je šepala.« 
»Tisto,« Viktor je zamahnil z roko, kot bi odganjal muho, »tisto je bila nekakšna šala. Ne rečem, da se je posrečila, pes se je zmedel in jo zares neprijetno prijel tam zadaj. Moj nasvet je: nikoli se ne zanesi na psa. Sicer pa, odkod vam to?« 
»Včasih mi nekaj malega pove, če se mučim in vlečem iz nje, se zgodi, da kaj pove.« 
»Če sem iskren, sva se ves čas sovražila. Nisva mogla biti v istem prostoru, še stena med nama je bila premalo, in sva se naježila, ko sva se začutila skozi. Neprekinjeno skoraj štirideset met. Kakšna slepota!« 
»Vem za dva, ki sta se čutila na daljavo. Bila sta sošolca v srednji šoli in nenavadno je bilo, ker sta drug drugemu čutila bolečino. Bilo je tako izrazito, da sta se kmalu odkrila. Opazili so celo učitelji, ker sta, kar je razumljivo, vedno skupaj manjkala od pouka: oba je isti dan bolela glava, in ko je imela ona boleče menstruacije, je njega črvičilo po trebuhu. Učitelji se niso poglabljali v to, mislili so si pač po svoje; onadva pa sta sklenila, da se bosta poročila, kar je vsekakor ideja, ki je razumnemu človeku ni lahko dojeti. Bila sta enostavno pijana od odkritja o skupni bolečini in verjela sta, da je je s tem zaznamovala čudovita usoda, ki je ji ne smeta izogniti. Namesto da bi šla vsak na svoj konec sveta in upala, da bo na ogromno razdaljo njuna bolestna naveza minila ali vsaj povsem oslabela. Še preden jima je uspelo stopiti pred matičarja, so ju a isti dan našli mrtva. Grozovito sta se iznakazila vsak v svoji sobi in po trpljenju, ki je moralo biti strahotno, vsak sebe ubila.« 
»Zanimiva zgodba,« je rekel Viktor. »Pri mrtvem vsakdo spozna nujnost človeške pomiritve, to je neizbežno, vendar prepozno. Sprva z mrtvimi pomeni, da nisi žival, a še ne pomeni, da si človek. Nekaj drugega je, če pravočasno prideš do živih. A je redko, treba je prehiteti smrt, mi pa smo navajeni hoditi z njo.« 
»Hodimo po truplih, stopamo po lobanjah,«je ušlo Marji, ne da bi sama vedela, zakaj. Ko je zaslišala lastne besede, se je prestrašila in začela je upati, da jih je izgovorila le v mislih in slišala le iz misli. Včasih ji je bilo, kot da so se ji ušesa obrnila navznoter. Polna dvomov je pogledala Viktorja, s spokorniškim obrazom je stal sredi sobe in je gotovo ni slišal, bil je podoba človeka, ki premišljuje le svoje besede. Marja se je ozrla na Zormanco in je olajšano ugotovila, da je starka zaprla tudi zdravo oko in trdno zaspala. Potem je za vsak slučaj zaokrožila s pogledom po sobi – med vrati se stal Andrej.

Spreletel jo je srh. Spomnila se je . bil je tisti srh, ki je bil namenjen človeku za vrati. Potem je zavohala alkohol. Andrej se je držal podboja vrat in negotovo nihal s telesom kot ustavljajoča se vrtavka. Topo je bolščal v sobo s krvavimi očmi, bil je uboga, poneumljena žival, nebogljen in tih, z otečenim jezikom, ki mu je mašil usta, kot bi imel v njih zatlačeno veliko naoljeno cunjo iz avtomehanične delavnice. Strmel je v Marjine čiste, prosojne roke, ki so se nemirno oklepale Zormančinih krempljev, strmel je v Marjina deviška, bela prsa in nenadoma je spoznal v njej angela, ki se je spustil na preklet kraj, v prekleto hišo, da bi jo odrešil. Andrej je hotel pasti na kolena in zavriskati kot pastir, ki je zagledal repatico, a so bila njegova kolena trda in toga in v ustih je še vedno imel težko naoljeno cunjo, potem je zagledal očeta, prepoznal je njegov čudaški, upognjeni hrbet, njegove starševske sive lase, ki so štrenasto silili izpod velikega črnega klobuka. Oče je držal obe roki čudno stegnjeni navzpred in Andreja je obšla misel, da oče mastrubira pred Marjinim okamenelim, prestrašenim pogledom. Zarjul je. Izpljunil je svoj ogromni, otekli jezik iz ust in rjul kot prašil, ki mu uspe pobegniti od klavcev s prerezano žilo na vratu.

Ko je odprl oči, je bilo vse drugače. Nad njim se je sklanjala deviška Marja, usmiljen mu je močila čelo z mehkimi, voščenimi rokami.
»Hvala,« je srečen ponavljal, »tisočkrat hvala.« 
Prosil je za požirek vode.
»Povej po resnici,« je rekel, »prosim, drugače bom umrl, povej, draga Marja.« 
»Drugič, ko se umirite. Ne zdaj.« 
»Miren sem. Povej. Samo tako bom res miren.« 
»Sami ste uganili,« je rekla Marja in bilo je, kot bi se njen glas oddaljeval, nevarno oddaljeval. »Vaš oče je Dubravko Boškovič.« 
»Moj bog!« je zašepetal Andrej.
»Terezija Zorman je sodelovala. Sklenila sta nekakšen pakt. Čeprav sta se ves čas sovražila. A Terezije je še mnogo bolj sovražila Dubravko, zavedala se je tudi, da bi po Dubravkini smrti uboga, bebava Amalija ostala brezmočna v rokah tvojega očeta. Kajti tvoj oče je stopil v pakt zaradi Amalije – ob Dubravki bi mu bila pot do nje zaprta.« 
»Terezija je to vedela?« 
»Terezija mu je Amalijo ponudila kot ovco. To je bila tudi priložnost, da se znebi njej ljubega zeta, večstranska korist torej.« 
»Dovolj, dovolj!« je zavpil Andrej. »Kaj ti ni jasno, da si se zmotila?« 
»Res je,« je vztrajala Marja, »vem, da je res. Zakaj ti je Amalija zapustila hišo? Ali bolje: zakaj ji je oče tako narekoval oporoko? Ker ga je Terezija imela v pasti. Ker je vedela za njegov umor in bi se vsekakor polastila hiše, če bi jo Amalija v oporoki predala njemu. Terezija je vseskoz želela biti gospodarica te hiše, kot je bila Dubravka gospodarica njenega moža. In potem, zakaj ti je oče izročil Amalijino stanovanje? Ne iz krivde, ker je bil Amalijin ljubimec. Ne zaradi prikrivanja tega, kar je bilo ves čas očitno. Izročil ti ga je, ker je bilo krvavo. Zaradi Dubravke. Zaradi krivde, ki je z leti v njem rastla in rastla.« 
»Torej si končala?« je povsem zlomljen in polnn gnusa vprašal. »Vse si pojasnila, ničesar ni, kar bi ostalo nerazrešeno, ničesar, kar bi se ohranilo čisto.« 
»Čutim,« je rekla Marja, »da duh še ni odšel. Da smo šele na polovici.« 
»Moj Bog! Kaj sploh še ostane? Meni se zdi že vse razrušeno in mrtvo.« 
»To je videz, ko si na polovici. Hiša še ni povedala vsega. Ali vsaj enega: Zakaj te izriva? Zakaj si se moral izseliti iz vseh sob, v katerih si živel, zakaj te je nazadnje potisnila v špranjo in te še naprej stiska, dokler ne boš vkleščen kot muha, ki pade v strjajoč beton?« 
»Dovolita,« je boječe zaprosil za besedo Viktor, »ne bom zanikal mojega greha, čeprav bi imel lahko določene pripombe. Besede so včasih neprimerno grobe v primerjavi z dejanji.« 
»Umor! Moj Bog! Umor!« je zatarnal Andrej.
»Tvegam obsodbo in posmeh. Ampak Amalijo sem imel zares rad. Bila je edina ženska, ki sem jo imel do konca rad.« 
»Kako neokusno!« se je zgrozil Andrej.
Viktor se je obrnil k Marji in jo žalostno pogledal: Verjemite! Še zdaleč ni bila lepa, kot ste vi, in nekaterih stvari ni nikoli doumela. Ampak bila je plemenito bitje. Toplo in do kraja privrženo. Razumete?« 
»Si predstavljam.« »Norost! Norost!« je šepetal Andrej. »Z vami je neko upanje v tej hiši. Verjemite!« 
»Hvala,« se je vidno ganjena zahvalila Marja in močneje stisnila Terezijino krempljasto roko.

20.
Fata ga je že dobro poznala. Vsakič mu je že vnaprej odmerila in zapakirala zavoj čokoladnih bonbonov, pravzaprav so bili zavoji vsakič težji, kajti Fata ga je presenečala z vedno novimi in novimi vrstami, nad katerimi je tudi vsega sladkega vajena Ema nemalokrat strmal in se čudila. Tudi Fatine obleke so bile vedno bolj mičen in eksotične, v kratkem času se je iz male izzivalne natakarice spremenila v mično, pristno orientalko z bleščečim zlatim nakitom. Bila je krasotica, prava krasotica, in kadar je vstopil v bonboniero, je čutil, kako ga zapušča razum.
»Ubil ga bom,« je šepetal, »gotovo ga bom ubil.« 
Fata se je smejala z bisernimi zobmi in tehtala bonbone. »Sto petintrideset dek,« je začebljala, »lahko sto petintrideset dek?« 
Prikimal je številki, ki je ni razumel, kajti spet je vstopil ogabni dedec s kozavim obrazom in odprl blagajno.
»Z nožem,« je mrmral, »prinesel bom pištolo in ga zadel v usta.« 
Dedec je kot po navadi godrnjal in črno gledal izpod čela, včasih je kaj nerazumljivega zavpil in takrat se je Fata obrnila vanj z nespremenjenim nasmehom, in če ji je dedec pomignil, je prišla k njemu in mu pobrala kovanec s tal ali mu z robčkom, ki ga je potegnila izza pasu, obrisala debel, masten znoj s čela in si nato robec spet zatlačila pod obleko. Pretresen si je predstavljal, kako se masten znoj razmaže po njeni koži, po njenem trebuhu, in stiskal pesti.
»Prvi hip bi ga moral ubiti,« je mrmral in pošastno trpel zaradi Fatinega suženjskega obnašanja do kozavega gospodarja, kajti nedvomno je bilo,da lahko grdoba z lepotico počne karkoli (ves se je stresel, ko si je predstavljal tisti karkoli, pomislil je na Fatina mala, nagajiva usta in na gromozanski trebuh in pod trebuhom bikovski organ njegovega gospodarja), ob tem pa v njem ni niti miligrama hvaležnosti do lepotice, ki bi jo vsak normalen moški moral oboževati. Od trpljenja bi najraje zbežal iz trgovinice, vendar je Fata še računala ceno bonbonov. To je navadno trajalo lep čas, tako zaradi obilice raznovrstnih bonbonov kot tudi zato, ker Fata pri številkah ni imela tiste samozavesti, kot je sicer žarela iz nje.
»Našli truplo,« je prebral naslov nad drobnim člančičem v časopisu, ki je ležal na pultu. Hlastno je pograbil časopis.

»Pri vračanju z gobarskega izleta so otroci v grmovju na obronku gozda našli žensko truplo. Po prvih ocenah sodeč, je smrt nastopila nasilno. Kdor ima podatke, ki bi jih lahko uporabili pri razpoznavi trupla, naj jih sporoči na postajo milice. O dogodku bomo še poročali.« 

Strmel je v časopisni članek in ga znova in znova prebiral, dokler ni opazil, da ga dedec krvavo gleda izza blagajne.
»Samo nekaj me je zanimalo.« 
Dedec je zamahnil z roko:
»Vzemi!« 
»Hvala.« 
Fata je naračunala in mu izročila vrečo z bonboni. Dedec je dvignil roko v zrak:
»Samo šport pusti!« 
Iztrgal je stran z novico o truplu in jo zatlačil v žep. Potem je vzel bonbone in odšel.

Čudil se je, kako težko je bilo Emo prisiliti, da je odšla z njim. Sprva se u je zdelo, da se ji upira misel, da bi šla gledat neko truplo, ki bi bilo lahko Danino (v to Ema, sodeč po njenih besedah, niti malo ni verjela in bi bili torej lahko njeni pomisleki samo načelni, v zvezi s trupli nasploh): pa je bilo Emo predvsem groza misli, da bi šli ven, na ulico, da bi zapustila stanovanje, v katerem je, z nekajminutnimi presledki za nakup živil v samopostrežni, ždela že leta in leta. Bila je zmedena kot ptič, ki ga iz kletke prvič spustijo na svobodo in ga postane strah neskončnega prostora. Premetaval je obleke v omarah, jih pomerjala pred ogledalom in resnično jih je bilo prav malo primernih za običajen sprehod, poleg tega so bile v glavnem stare in za njeno postavo mnogo preozke. Slednjič je obsedela kot kup nesreče in izjavila, da nikakor ne more oditi.

Ni mu preostalo drugega, kot da je odprl omaro, šaril med cunjami in jih razgrinjal po postelji, da bi presodil, če bi bilo kaj primernega. Potem je izbrane obleke ponujal Emi, ki je odkimavala, včasih se je vendarle odločila in pomerila, nato pa spet bruhnila v neutolažljiv jok. Nazadnje je odkril ohlapen bel bombažast komplet, ki je na Emi v njenih boljših časih moral biti kot beduinska obleka, tokrat pa ji je nekako obsegel telo, čeprav seveda od ohlapnih naborov, ki so ga krasili prej, ni ostalo dosti. Ko je oblekla komplet, Ema ni zajokala, ampak je vprašujoče zrla vanj. Navdušeno ji je zatrdil, da se ji odlično prilega. Še trikrat ali štirikrat je hotela slišati njegovo zagotovilo, potem mu je dovolila, da ji je začel izbirati čevlje in klobuk.

Na sodnomedicinskem inštitutu je imel srečo, kajti že pri vratih je prepoznal sošolca – na vse pretege se je trudil z zapeljevanjem črnolase vratarice, ki je sedela v stekleni loži in neprestano dvigala telefonsko slušalko.
»Živio, starina,« je navdušeno pozdravil in se na vse kriplje skušal spomniti sošolčevega imena.

Sošolec ga je prepoznal. Naprej ni bilo težko. Namignil je Emi, naj sede v enega od foteljev, ki so bili razpostavljeni po hodniku. Nato je potegnil sošolca nekaj korakov stran in mu diskretno razložil, da ima sorodnico, pokazal je na Emo, ki bi hotela videti truplo iz časopisa. Vtepla si je v glavo, da je truplo njena hčerka, ki sicer pridno in uspešno študira v Ameriki.
»Osamljena je in kaj bi teoretizirali in ji pojasnjevali, če se lahko na svoje oči prepriča,« je pojasnil.
Sošolec ni imel nič proti, takoj ju je odpeljal v hladilnico s trupli, me potjo pa fascinirano razglabljal, kako globoka psihologija je v Emini ideji, da je njena hčerka truplo, kako globok podzavesten krik je to, in po drugi strani, kakšna metafora, ki je ni skoval kakšen zapit stihoklepec, ampak je izbruhnilo življenje samo.
»Pravzaprav,« je razglabljal sošolec, »so prave metafore samo tiste, ki jih s svojim življenjem naredijo običajni ljudje. Pesniki lažejo, ker mislijo samo na metafore, običajni ljudje se zdravo borijo za življenje in jim metafor še mar ni, niti s prstom ne mignejo, da bi izboljšali metaforo, zato je ne pokvarijo.« 

V hladilnici je sošolec iz stene potegnil aluminijasti predalnik, obenem pa še naprej blebetal nekaj o metaforah (z medicinsko samozavestjo je razglabljal, koliko je metafora Emina, ki jo je živel, in koliko tistega, ki je nanjo opozoril – se pravi njegova).

Potrlo ga je, ko je zagledal truplo. Bilo je golo, lepo žensko telo, prekrito z ivjem, zato je imelo voščen, komaj stvaren izgled. Ženska ni imela videza mrtvaka, bila je le negibna kot zaspala princeska, prosojna kot žrtev sesajočega vampirja. Nikakršnih poškodb ni bilo na njej, nikakršne gnilobe, ki bi kazala, da je bila že dolgo mrtva, preden so jo odkrili.

»Zdaj vidiš, da ni bila ubita tvoja Lucija,« je rekel Emi in jo ljubeznivo prijel za ramena. »Vidiš, da je to neka druga ženska, povsem neznana ženska.« 

Ema je stopila bliže k truplu in položila ženski roko na čelo, nato jo je naglo umaknila in strmela v staljen odtis, ki ga je njena dlan naredila v ivju.
»Uboga ženska,« je rekla in naredila križ.
»Nenavadno je, kako se zdi čisto živa,« je rekel sošolcu, »kot da samo spi.« 
»Srečo ima, da so jo našli kmalu po umoru,« je hotel biti duhovit sošolec.
»Torej je bila včeraj živa?« Sošolec je odkimal:
»Deset dni, mislim, da je deset dni, kar so jo odkrili.« 
»Pa časopis?« 
»Mislili so, da bodo laže razrešili. Ko se je ustavilo, so dali v časopis, da vsaj ugotovimo, kdo je.« 
Sprehajala sta se po mestnem centru, Ema je na slepo izbirala ulice in se kot kakšna izseljenka iz Amerike na glas čudila trgovinam in butikom, ki jih še ni poznala. Postajala je pred izložbami in se čudila, potem ga je prijela za rokav in zvlekla noter, da jo je gledal, ko je pomerjala obleke in obuvala čevlje, da jo je bodril pri izbiranju usnjenih pasov in ji pridrževal ogledala pri pomerjanju klobukov. Preden sta stopila v trgovino, ga je vsakič opozorila, da bo pomerjala obleke in se s trgovkami pogajal za čim ugodnejšo ceno samo iz veselja, ne da bi imela namen karkoli kupiti. Vendar je včasih njeno izbiranje trajalo tako dolgo, da je izgubil potrpljenje in pri blagajni kar plača obleko, ki jo je Ema imela na sebi, nato jo je zvlekel iz trgovine in komaj dovolil, da so presenečen trgovke zavile njeno staro obleko in ji jo potisnile v naročje.

Po treh urah in pol sta zavila v park in se kot na smrt izmučena popotnika posedla na nepokošeno travo. Ema si je brž opomogla. Okli sebe je razmestila zavoje in s prsti vrtala vanje majhne luknje. Potem je skoznje veselo kukala in ugotavljala, katera obleka je v katerem paketu.

»Shujšala bom,« je dobrovoljno čebljala, »prisežem, da bom shujšala, in vse te krasne stvari bodo še veliko lepše, ko mi bodo bolj ohlapne.« 

Tedaj je imel dovolj in kar bruhnilo je iz njega:
»Ema, bodi tiho o cunjah in povej že enkrat za božjo voljo: je bila ona?« 
»Samo to te zanima, kajne? To te edino zanima!« 

Ni bilo tako, to, česar ga je obtožila Ema, nikakor ni bilo res, vsaj tako ne, kot je to zvenelo iz njenih ust. Podlo. Sebično. Bolno. Vse ji je bil pripravljen natančno pojasniti. Iskal je besede.

»Videla sem, kako si jo požiral z očmi. Mrtvo žensko. Zamrznjeno, iz hladilnika. Videla sem, kar naježil si se kot bik, ko si jo zagledal nago.« 
Onemel je. Zmanjkalo mu je besed in poleg tega bi bilo nesmiselno karkoli odgovoriti na Emino užaljenost, ki je bila povsem nerazumna.

»Je bila ona?« 
»Da bi do smrti mečkal njeno sliko v svojem skvarjenem spominu? Da bi rogovilili po njenem grobu? Povem ti: tisto je bila tuja ženska. Ne Danica. Ti ne boš nikoli videl Danice. Obljubim, da je ne boš. Povem ti: ne maram tvoje vrste ljudi, Objestnih. Z denarjem bi kupili vse. So taki, ki me rabijo, ki so res sami, ki jih boli, da nimajo nikogar, ki bi jih imel rad.« 

Ema je odšla. Ležal je v nepokošeni travi, obkrožen z neodprtimi zavoji ženskih oblek. Ema se je motila, vedel je, da se je zelo motila, razen v eni sami stvari: upanja, da bi izvedel, kaj se je v resnici zgodilo z Dano, ni bilo več.

21.
Ko se je vrnil domov, ga je Marja prestregla na hodniku in ga povabila, naj pride na večerjo, ker je pripravila preveč hrane, da bi jo pospravili sami z Terezo.
»hvala, ampak navado imam, da si kuham sam,« se je izgovoril Marja je vztrajala, šla je celo tako daleč, da ga je nesramno vprašala, kakšno kuhanje ima v načrtu.
»Riž,« je odgovoril , »neoluščen mlečni riž.« 
»Lahko počaka,« je zamahnila z roko. »Pridi in konec.« 
Po dolgem prigovarjanju ji je sledil.

»Če je že treba varčevati, varčujmo vsi,« je rekla Marja, ki nikoli ni pozabila omeniti finančnih težav, ki so vladale v hiši. Na mizo je razpostavila jedi, ki so ostale od zabave: veliko skledo jerebičjega nadeva, vendar brez sledu o jerebicah, nekaj kosov kopunjega mesa in četrtino borovničeve torte, v kateri je bila smetana že rumenkasta in tako zmehčana, da so na njegovih mestih ostale mehke, dimaste sledi okoli lukenj, da je bilo, kot bi nekdo s šibrovko ustrelil v sladico.

»Saj res, tudi vino je še ostalo.« 
Privlekla je iz omare steklenico in na oko se je videlo, da je notri skisana brozga, ki bi samo v največji nuji lahko rabila za pripravo solate.

»Ne pijem,« se je zahvalil Andrej in skromno omenil, da je skoraj abstinent in se tudi hrani v glavnem z vegetarijansko, vsekakor pa strogo naravno hrano.
»O tem sem prepričana,« je zatrdila Marja.
Zasmejala se je in ga pomenljivo pogledala, da je Andrej otrdel od strašnega sramu. Pomislil je, da ga je zalotila, kako je kašne večer prisluškoval pri njenih vratih – da je stekla v Terezijino sobo in prek nje na hodnik in ga gledala, kako se plazi po kolenih in prislanja uho ob vrata. Gledala ga je z zvitimi, predirnimi očmi in se smejala.

Z muko je zagrizel v hladno kopunje meso. Presenetil ga je okus, močna, zapovedujoča aroma se mu je razlezla po jeziku, spominjala ja prej na školjke kot na kopuna. Prvi hip je prepoznal poper, janež in muškat, potem je zaprl oči in tipal naprej. Zanesljivo se mu je razkril blagi, diskretni timijan, zaslutil je sledi razdišanega česna in ingverjevega prahu. Slednjič je začutil lovor, a ne v ustih, kot ostale začimbe, ampak nekam čudno na obrazu in v očeh, kot bi stal pod drevesom in se dal otipavati istemu vetru, ki je božal dišeče lovorove liste.

»Si imela veliko moških?« 
Kar zmrazilo ga je, kar ni verjel, da je iz svojih ust slišal to skrajno priskutno in neokusno vprašanje. A takoj, ko ga je zaslišal, mi je postalo všeč, zdelo se mu je smelo in drzno vprašanje. Ponosno je pogledal Marjo v oči kot šolar, ki je neizpodbitno odkril učiteljevo napako.
»No, ja« je bila v zadregi Marja,« zakaj bi jaz tebi govorila o moških, ki sem jih imela?« 
Velemojstrsko je pričakal njeno zadrego, jo ironično pogledal v oči in jo naglo, kot bi imel vse predvideno vnaprej, vprašal:
»Si za prvega ljubčka imela očeta?« 
»Zakaj bi tebi govorila?« 
Smejal se je.
»Enaka sva. Toliko podobnosti je med nama, da se mi včasih vse skupaj zdi izmišljeno, kot bi živela v romanu. Jaz sem bil, recimo, na istem s sestrico, kot ti z očetom.« 
»O čem govoriš?« 
»O Tini.« 
»Tisti, ki je umrla?« 
»Ni umrla. Ubila se je.« 
»Vem. V nesreči z avtomobilom.« 
»Veš?« 
»Govorilo se je.« 
»Jaz sem bil kriv,« je skesano sklonil glavo.
»Vozil si pač.« 
»Ni tako preprosta zgodba. Bilo je takrat, ko sem se že preselil v hišo in samo še občasno obiskoval mamo in Tino. Ko sem nekoč odhajal od njiju, je Tina rekla, da se bo peljala z mano do fakultete. Z mize je zmaknila avtomobilske ključe in izginila kot lisica. Ko sem prišel do avta , je že sedela za volanom, razposajeno obračala volan in pritiskala na plin, da je vato drgetal od moči. Hotela je voziti. Nisem bil zato. Potem sva se pogajala. Nazadnje sva se zmenila za izlet do Postojne in Tina se je presedla na sosednji sedež. Zapeljal sem na avtocesto in pritaknil v peto. Tina je skakala kot koza in vriskala pri vsakem prehitevanju. Nenehno je gledala na števec in cvilila, kadar je kazalec preštel do sto šestdeset in je motor tulil kot zdivjan konj. Tina je bila nora na avtomobile. Odkar sem pred letom in pol kupil alfa romeo, me je začela izredno ceniti. Na črpalki sem naročil »polno.« Črpalkar je bil mlad, vesel južnak, žvižgal je, tankal in zavzeto gledal Tinine dolge, gole noge, ki jih je stegovala izpod minice. Ko je končal, mi je navdušeno pohvalil vato in še bolj žensko. Seveda je lahko obdržal drobiž, jaz pa sem se, ves zadovoljen, usedel nazaj v vato in pognal. Tudi Tina je slišala pohvalo in videl sem, kako je zadrgetala od ponosa in radostno napenjala svoje zares mične boke.
V Postojni sva sklenila, da se odpeljeva naprej do morja. Zavila sva z avtoceste na ozko, ovinkasto dvopasovnico. Dohitevala sva počasnejša avtomobile, tovornjake in Tina je neprestano zahtevala, naj prehitevam. Moledovala je, preklinjala, hlipala, kričala kot žival. Zaradi nje sem pospeševal do skrajnosti, prehiteval v nemogoče ovinke, se reševal iz škarij, deset in desetkrat trepetal, da bo avto popustil in ne bo pravočasno odskočil vstran, ko je šlo za las. Ob tem pa je Tina vriskala, golčala od zadovoljstva in objestno prestopala z golimi podplati po vetrobranski šipi.
Na obali sem zlezel iz avta in se izmozgan, napol mrtev zrušil na pesek. Poleg mene se je ulegla Tina, ki je bila najbrž enako izmučena, kajti v hipu je padla v nemiren spanec, iz katerega se je včasih cela stresla ali boječe zaječala in zatarnala.

Za večerjo sva naročila morske liste v majhni restavraciji poleg kopališča. Tina si je razčesala lase in si vrgla na obraz nekaj ličila. V diskretni okrasti svetlobi lokala je bila čudovita. V glavnem je govorila ona. Razlagal je študentske štose, in če me s kakšnim ni spravila v smeh, se je smejala sama. S sosednje mize so jo s slinastimi očmi strme opazovali trije debelušni nemški veterani. Tudi zaradi njih je najbrž postajal vedno bolj glasna in je vedno bolj pripovedovala z rokami. Celo vstala je nekajkrat samo zato, da je pokazala slinežem, kako je ženska in kako je mlada.

Pozno zvečer tega nisem mogel več zdržati. Plačal sem večerjo in prijel Tino za roko in jo dobesedno odvlekel iz restavracije. Zunaj sem jo oklofutal,kar cefral sem njene krasne lase in jo kar naprej klofutal, dokler ni bila vsa slinasta in krvava. Težko je opisati, kako je kričala in vpila. Drla se je, kot bi jo dajal iz kože, in celo Švabi, ki so prej zijali vanjo, so prišli gledat, kej je. Eden od njih se je pripravljal celo nekaj posredovati, pa sem ga nadrl, naj se nikar ne vtika, ker je tukaj druga deleža in nima pojma, kakšni so tukaj običaji – da pa mu bom vse pokazal, če bo tečnaril, in naj potem kar sebi pripiše posledice. Jadrno so se umaknili, jaz pa sem zvlekel tulečo Tino v vato in odpeljal nazaj proti domu.

V avtu pa se je s Tino dogodila čudna sprememba. Že po nekaj kilometrih je umolknila in potem začela klepetati, kot da se ne bi popolnoma nič zgodilo. Normalno seje pogovarjala, spet razlagala svoje običajne štose in tudi vožnja jo je začela vedno bolj veseliti. Spet je gledala na števec in spet cvilila, če sva potegnila prek mere, spet moledovala za večjo in večjo hitrost na števcu. Sam ne vem, zakaj sem jo poslušal, mogoče sem hotel sprati krivdo, ki sem jo čutil do nje zaradi klofutanja, tudi cesta je bila skoraj prazna in zdela se mi je povsem varna. Potem sva treščila – in Tina se ni več zbudila.« 
»Pa ti?« je vprašala Marja.
»V bolnici. Čez teden in dva.« 
»Je prišel k tebi oče?« 
»V bolnico?« 
»Ja, na obisk?« 
»prišel, ampak ne vem, kaj ima to zraven.« 
Marja se je nasmehnila.
»Samo zanima me. Hčere in očetje so včasih čudno povezani.« 

22.
Andrej ni mogel verjeti svojim očem, ko je Štefan, ki je kot po navadi med malico prišel na obisk iz sosednje ambulante, divje pograbil Marijo za pas, da je kar po zraku zletela vanj. Potem sta oba strastno vztrajala v objemu, pri tem je Štefan prav nespodobno šaril pod njenim sestrskim krilom in ji vroče masiral stegna.
»Oprosti,« je rekel Štefan, ko je spustil Marijo iz objema, »mislil sem te pozdraviti, pa mi je zamašila usta ta piška.« 
Marija se je smejala kot prismuknjena.
»Pravzaprav sem se prišel pomenit nekaj moškega«, je rekel Štefan in ostro pogledal Marijo, da se je kar na brzino poslovila in odšla iz ordinacije, ves čas pa se je še vedno prismuknjeno smejala.

»Kaj misliš o miški?« je vprašal Štefan in očitno mislil na Marijo.
»Ne vem, presenečen sem.« 
»Mala je vroča in krasno kuha, ne morem se pritožiti. Kakšna deka preveč v bokih in pod lopatico, to ja, ampak sčasoma človeku presedejo koščenke. Debeluške so bolj prvobitne, bolj ženske, metafazično rečeno, Miloška Venera, Rubens in podobno.« 
»No ja.« 
Andrej je začutil, da se mora obvladovati. Naenkrat je postal zlovoljen in ni si znal razlagati, zakaj. Zaradi Marje in Štefana? Misel se mu je že prvi hip zdela absurdna, vendar se ni mogle znebiti podobe zalitih Marjinih ritnic, ki so jih mečkali Štefanovi podjetni prsti.

»Kaj misliš o ideji, da bi se midva z Marijo poročila?« 
»Ampak ona je poročena.« 
»Tisti je idiot in ni noben problem. V bistvu sta že narazen. Čista formalnost vse skupaj.« 
»Pa ti?« 
»Jaz si želim ženske, kot je Marija. Urejene, polne, materinske. Vem, da se mi boš vsak čas začel režati kot kamela, ampak je res.« 
»Lepo,«  je rekel Andrej, »lepo.« 
»Pravzaprav te prosim, da bi mi bil priča, poročna priča.« Andrej se je sklenil zadržati in premisliti, potem se mu je naenkrat vse zagabilo. Na rami mi je prijateljsko počivala Štefanova roka in živčno se je otresel in se ji izmaknil, kot bi bila sluzasta, pola črnih, sluzavih gob. Odločil se je, da ne bo nič več pomišljeval.

»Mislim, da gre za nesporazum,« je rekel. »Žal mi je Jaz le bivam v tisti hiši. Jaz sem brez zgodovine, brez prihodnosti. Izumrl bom v petih letih, v enem letu, mogoče v enem samem poletju kot kakšne nadležen močvirski komar. Nobenega smisla nima, da vežeš name trdnejše stvari, tradicijo, obrede. Bojim se, da si se zmotil o meni. Zaslepilo te je nekaj zunanjih stvari, tista zabava in tista hiša. Povem ti, prijatelj moj, da sem v skrajno slabem stanju. Za to, za kar si me prosil, mi ni prav nič mi ni.« 

»Je kaj narobe?« je zaskrbljeno vprašal Štefan. »Prisežem, da ne vem, o čem govoriš. Če je narobe, povej, kar je v mojih močeh, bom pomagala.« 
»Hvala, Štefan.« Andrej je zardel in se sramoval svojih prejšnjih besed. »Zdi se, da rabim nekaj miru, nekaj počitka, da razmislim stvari.« 
»Dobro. Za mojo prošnjo se že tako ne mudi. Seveda še vedno ostane.« 

Udaril se je po glavi in premišljeval, kakšen norec je, da je postal naenkrat divje ljubosumen na Štefana. Zaradi tiste Marije, ki je v petih letih ni pogledal v noge, zdaj pa so mu naenkrat pred očmi plesala samo njena belo režeča stegna iznad najlonk, ki so jih povlekli dol Štefanovi prsti. Na silo je skušal prekiniti predstavo, a je potem samo s suhimi usti premišljeval, kako je Štefanu uspelo. (Jo je prvič opijanil na kakšni zabavi? Kako jo je sploh zvlekel na zabavo? Je bila vmes kakšna zvijača, češ, peljem te domov k tvojemu drobnemu možu, samo prej skočiva k meni na kavo, da med vožnjo nazaj ne zaspim, pa bolnega psa imam, ki je potreben hrane, in mačko z mladiči? Se je Marija upirala kot brezmočno dekletce, ki ne ve natanko, kaj se dogaja, ali ga je vsa mokra in razdražena od tiščanja v trebuhu napadla, še preden mu je uspel sezuti čevlje? Je Marijo zajela krivda, ko se je zbudila zjutraj pri Štefanu naga in s skelečimi, razrukanimi boki? Kako je vse skupaj pojasnila svojemu malemu, zmedenemu možičku?)

Umiril se je šele takrat, ko se je vrnila Marija in začela klicati popoldansko rundo pacientov. Pozno popoldne je stopil v ordinacijo starejši, dobro ohranjen možak in nerodno obstal pri vratih. Okorno si je poravnal obleko in vprašal:
»Doktor Kurent?« 
»Ja, prosim?« 
»Jaz sem Vladimir Gros.« 
Andrej je dvignil pogled od bolniških listov in se zastrmel v prišleka.
»Marjin oče sem, Marjin oče.« »Tako?« 
»Skrbelo me je, ker se ni vrnila. S hčerkami je to zapleteno, razumete?« 
»Dela. Sprejel sem jo na delo. Zelo dobra je kot negovalka. Ima občutek za bolečino, pravi občutek, in vem, da je to zelo redko.« 
»Po svoje to podpiram, ne rečem, da ni v redu. Vseeno pa je bilo nenavadno, kot bi zbežala. Zanima me, zakaj naj bi zbežala. V letih je, ko še nujno rabi neko oporo, nesebično oporo. Midva, ki sva odrasla, veva, da je to mogoče samo doma, v urejeni, povezani družini. Kdo drug ji bo dajal to oporo, ko jo bo iskala? Oba veva, kakšni so ljudje. Kako grabežljivi! Ko bo med tujci, ne bo imela nobenih možnosti. Vsak ji bo z užitkom strl dušo. Vsak bo imel strup.« 

Ves čas, ko je poslušal, se je spraševal, kdo laže. Je imel pred sabo ogabno, zločinsko pošast, psihopata, ki je imel do podrobnosti naštudirano svojo nečedno igro? Ali je bila Marja histerična, prenapeta lažnivka, ki si je za zabavo izmislila prigodo in vanj povlekla tudi njega? Priznati si je moral, da sta bila oba preveč popolna v svoji vlogi, Marja kot žrtev zblojenega očeta in oče kot tankovesten, upravičeno zaskrbljen roditelj. Ni se mogle odločiti.
»Strinjam se,« je rekel, »človeška hudobija je neizmerna.« 
»Govoril sem z vašim očetom,« je rekel Viktor. »Izvrsten možak je, prav posrečen. Nekaj izrazito podobnega imata v besedah. Prav izjemno.« 

»Kar se Marje tiče, ste lahko mirni. Izredna negovalka je. Najbrž veste, da imam babico v hiši, zaradi kapi.« 
»To je hvalevredno.« 
»Brez Marje ne bi šlo, nepogrešljiva je , povsem nepogrešljiva.« 
»Zaupam vam, mladi mož. Samo še ena prošnja.« 
»Povejte.« 
»Ko sem že tukaj, bi jo rad obiskal. Drugače je, če človek vidi na lastne oči.« 
»Kadar hočete, razumljivo.« 
»To je tisto. Prosim vas, da ona tega prej ne zve. Oba se strinjava, da je v nekem smislu pobegnila. Ne vemo zakaj, ampak tako je. Kdove kakšen razlog ima v glavi, kakšen strah. Če ji poveste, se bo lahko ponovilo, š preden bom prišel in v pogovoru izvedel, kaj je. Drži?« 

Prikimal je. Nato se je Vladimir prijazno poslovil in odšel. Strmel je za njim in se spraševal, kakšno podobnost je našel Vladimir med njegovo in očetovo govorico. Vstopila je Marja.
»Lahko grem?« je vprašala. Njen glas je zvenel nenavadno ustrežljivo in prijazno.
Prikimal je.
»Marja,« jo je poklical, ko se je že obrnila, »kakšen se vam je zdel moški, ki je bil nazadnje pri meni?« 
Marja je užaljeno zardela.
»Kako to mislite?« 
Nasmehnil se je, ker je nehote ujel njeno slabo vest.
»Imate izkušnje z ljudmi. Kakšen se vam je zdel kot osebnost, kako bi ga ocenili?« 
»Čeden in prijazen. Obziren. Zanesljiv.« 

Ko je ostal sam, je poklical Vlasto. Bila je še v službi in čutil je, kako se je razveselila njegovega glasu. »Kako hrbet, rabi zdravnika?« je vprašal.
»Rabi,« je potrdila.
»Če hoče, naj pride.« 
»Pride takoj,« je rekla in odložila slušalko.

23.
Negibno je ležal na postelji in poslušal utripanje svojih žil. Začutil je strah. Vedej je, da se bo vsak hip začel bati, da krvavi v trebuh ali mu rakasta bula razjeda črevo. Da si bo začel meriti utripe in tlake, se otipavati, si prisluškovati v notranjost, si strmeti v utripajoče zenice in ječati zaradi občutka rušenja, konca. Zbal se je mučnega, dobro znanega obreda in skušal z vso močjo svoje volje premišljevati o času. Nekoč je odkril to zdravilo povsem slučajno, ko je bil v stiski in se je že blodne od strahov spomnil časopisnega članka o stoletniku, ki je na svoje oči videl ruskega carja in poslušal deda, Napoleonovega vojaka. Očaralo ga je, kako kratka je v resnici zgodovina in bi že štirje ljudje v navezi lahko segli do Michelangela in Kolumba, naslednji štirje pa do križarjev in mongolskih vonj. Komaj ducat ljudi bi seglo do egiptovskih faraonov in velikih selitev narodov in naslednji ducat do starih Grkov, Babiloncev in naslednjih kultur. Svet se mu je naenkrat zdel pregleden in urejen, srečen kot otok v varnem naročju je brskal po zgodovinskih knjigah in se čudil, kako kratka veriga ljudi bi segla do najbolj oddaljenih poglavij.

Oglasil se je zvonec. Ustrašil se je , ko je pomislil, da bi lahko prišla Marja in ga prehitela. Naglo se je pognal na hodnik in stekel k vhodnim vratom. Bil je Vladimir, oblečen čedno in izbrano, kot bi prihajal na svečani ples.

»Krasno, krasno!« je govoril Vladimir in se oziral po stropih, slikah in zavesah. Kot bi naenkrat pozabil na Marjo, je odpiral vrata, prižigal luči in ogledoval sobane v pritličju. »Ves iz sebe sem,« se je opravičeval,« a to je nekaj neverjetnega, izjemna hiša, palač. In to je vaše? Vse to?« 
Primikal je:
»Moje, ja.« 
»Čestitke, moje iskrene čestitke!« 
Ni ga bilo mogoče umiriti. Strmel je, se čudil, vohljal, dokler ni obšel vsega pritličja, in ko sta se končno vzpenjala po stopnicah, za nič na svetu ni hotel spustiti prvega nadstropja. Zato se je Andrej kar usedel na stopnice n mu pustil, da si je po svoje ogledoval prostore.

»Moja ljuba hčerka!« je vzkliknil Vladimir, ko se je pri vratih pokazal izza Andreja.
Marja ni odgovorila. S pogledom je poiskala Andreja in se strmo zazrla v njegove oči.
»Obisk,« je ta zmedeno mencal, «oče te je hotel obiskati, ko je slučajno prišel v mesto.« 
»Da vidim svojega otoka, ki je nenadoma, brez pojasnila ostal v mestu in se ni vrnil v domače gnezdo. Bil sem razburjen, nisem mogel spati ob tako nenadni odločitvi. Zdaj sem pomirjen. Moj otrok se je postavil na lastne noge in vesel sem, da se je to zgodilo.« 

Marja je maščevalno strmela v Andreja in ga skušala streti. Napela se je, stisnila pesti, vso svojo moč je preselila v oči, da so jo bolela zrkla, da je čutila, kako ji bo razneslo zenice.

»Mogoče bi bila rada sama,« je rekel Andrej in odšel.

»Budna je,« je rekla Marja in ob tem tako silovito stresla Zormanco, da je starka zares odprla oko in se zamolklo odkašljala.

»Nisem jezen,« je rekel Vladimir. »Ne boj se, Marja, nisem jezen in mislim, da si dobro naredila.« 

Marja ni odgovorila.

»Samo to sem prišel reč. Zdaj lahko grem.« 
»Jutri bi se pogovorila,« je rekel, »skupaj z vsemi. Marsikaj se moramo pogovoriti.

»Vesel sem, da je tako Marja. Jutri pridemo vsi in se bomo pogovorili.« 
Previdno je zaprl vrata in odšel.


24.
Spet je privršala nevihta. Bliski so se kot ognjeni prsti stegovali in nevidne nebeške dlani in zabadali ostre nohte v zemljo kot mačka v hrbet obnemogle žrtve. Napadena in razbičana zemlja je drhtela od bolečin, potem pa se za hip popolnoma umirila, kot bi hotela navznoter preveriti bučanje svojega obnorelega srca.

Marja je kot začarana strmela skozi okna železniške postaje. Včasih jo je obšel občutek, da bi bila zmožna priklicati črno nebeško roko. Da bi se ji bilo treba samo potruditi, pretočiti moči iz globine telesa v vrat, kot bi zbirala slino, in zamrzniti melodijo.
»Marja!« 
»Sestrica ljuba!« 
Tiščali sta se v objemu z zaprtimi očmi, kot bi hoteli spati. »Strašanska nevihta. Komaj sem prišla iz avtobusa.« »To je skrivnost,« je rekla Marja, »ampak mislim, da mi je uspelo.« 
»Uspelo kaj?« 
»Nocoj sem potrebovala nevihto. Mislila sem z vso močjo, utrdila sem se, kmalu bi me razneslo, kot je nekoč vesolje.« 
»Šemasta si, Marja, še vedno si šemasta, stvari pa postajajo velike in resen.« 

Usedli sta se za mizo postajne restavracije in čakali, da bo prišel natakar.

»Drugače je bilo, kot sva načrtovali, Marja.« 
»Nista našla filmov?« 
»O ja. Našla. Razbila sva steno in zlomila sef. Ko pa sem mu pokazala filme, sem bila kriva tudi jaz. Videla sem v njegovih očeh, ki so me obsojale in preklinjale za vsak prizor na tistih trakovih. Tisto noč ni mogle ostati, rekel je, da gre domov in se pomiri. Ko je odhajal, sem vedela, da je konec. In da je izgubljeno vse to s filmi. Za vse bi bila kriva tudi jaz. Če sem bila pred njim, bi se zgodilo pred vsemi. In tudi ti.« 
»Ne bodi žalostna, sestrica. Čakajo naju večje stvari.« 
»Nisem žalostna, Marja, Samo čudno mi je. Zdi se mi, da sem prestopila neko mejo in sem druga. Kot bi se končale neke sanje in bi odprla oči. V sefu niso bili samo filmi, Marja. Bil je denar in zlato. Ogromno denarja in ogromno zlata, ne moreš si predstavljati koliko, ljuba Marja. Komaj sem zložila v torbo, vse svoje obleke sem morala pustiti doma. Žal mi je bilo, za nekaterimi sem jokala. Tudi zdaj se počutim tako gola in sama.« 
»To je čarobno. Tudi jaz sem našla zaklad. Ukradla, če povem po pravici. Že od prvega dne sem slutila, da ga skriva. To noč sem ga vzela in pobegnila. Nevaren je, ne moreš misliti, kako je nevaren. Kot otrok je, ničesar se ne zaveda. A ko bi se mi pritihotapil za vrat, bi bilo prepozno. Proti njemu niti jaz ne bi mogla ničesar ukreniti. Ne bi mi bilo pomoči.« 

»Šemica si, Marja. Ne razumem, zakaj misliš, da prikličeš vihar ali s pogledom odženeš volkodlaka, natakarji pa naju stalno ignorirajo kot dve revi. Upri pogled v kakšnega od njih ali pa bom jaz zakričala.« 
»Čakajo naju velike stvari,« je zasanjano rekla Marja. »Amerika, Pariz, velika potovanja. Vem, da bodo že drug teden natakarji skakali okoli naju, čeprav jaz ne bom gledala in ti ne boš kričala. Kmalu bo pripeljal vlak.« 

25.
Zjutraj mu je bilo, kot da je sanjal. Potem je segel v lesen zaboj pod posteljo in vedel, da je bilo vse res. Da je bil vihar in so se od oglušujočega grmenja tresel stene. Polkna je zalivala voda in modrina bliskov je kot natančna laserska svetloba prodirala skozi špranje in na vegasta lesena tla projecirala neskončno stopnišče, vodeče nekam v globino. Počasi so se odprla vrata in skoznje se je zarotniško splazila senca, ki je spominjala na psa, Skozi priprte oči je gledal, kako se je senca plazila do postelje, nato pa oprezno segla v zaboj. Zastokal je in se ječe preobrnil pod odejo, da bi bilo videti kot hude, moraste sanje. V resnici je hotel bolj razločno opazovati senco, ki je ob njegovem obračanju kot okamenela obstala. Čutil je, kako je senca globoko dihala, kako ji je razbijalo srce, in obšlo ga je čudno zadoščenje, ker ji je bil v novem položaju tako blizu, da je zaznaval vonj njenih las in bi bil dovolj samo neznaten gib, da bi se dotaknil tudi njenega vratu.

Mirno je opazoval, kako je senca segala v zaboj in previdno, kos za kosom, jemala zaklad, ki je po dolgih desetletjih še ostal od hiše. Čudna slast ga je navdajala, ko je opazovala temne, nerazpoznavne gmote zlata in nakita, ki so izganjale v veliko, temno vrečo. Ko se mu je zazdelo, da je senca nabrala dovolj, se je začel premetavati, kot da se počasi prebuja. A se zaradi tega senca ni odplazila z nabranim plenom, kot je predvideval. Senca je samo obstala, zvita, kradljiva podgana. Še enkrat je zaigral, da se prebuja, hotel je, da bi bilo njegovo opozorilo povsem jasno, za čudo pa je senca vedno samo obstala, nato pa z neomajno vztrajnostjo nadaljevala tatinsko opravilo.

Fanatična brezbrižnost, s katero je delala senca, ga je silila v izbiro, ki jo ni želel. Priznati s i je moral, da ga je bilo strah, ko je dvignil roko in jo začel blago spuščati na njen vrat. Tik pred dotikom, za katerega je do konca upal, da se ne bo zgodil, pa se je senca stresla in panično pobegnila iz sobe. Tako je s prsi oplazil samo šop njenih las in bil je prijeten topel dotik, kot bi pobožal kosmato, davno izgubljeno igračo.

Zjutraj je videl, da je grabežljiva senca pobrala prav ves zaklad, vendar ga je to spoznanje pustilo čudno ravnodušnega. Pomislil je na starko, ki je ostala sama in nemočna v zgornjem nadstropju. Odšel je k njej, jo umil, ji zamenjal plenice. Ves čas ni vedel, ali ga je prepoznala, kajti imela je zapro oko, in ko jo je premikal, ni bilo v njenem telesu nobene napetosti, nobenega odpora. Pogrel je mleko in jo hotel nahraniti po žlički, a je z vso silo zatisnila ustnice in čeljusti in jih kljub prigovarjanju ni več hotela razkleniti.

Potem je skrbno zapahnil vsa hišna vrata. Bil je zadnji čas, kajti kmalu je za vrati zaslišal glasove, ki so dobrovoljno vzklikali in si nazdravljali s steklenicami šampanjca.
»Naj živita mlada,« je zaslišal Vladimirjev glas.
»Na mnoga leta,« je pritegnil Viktor.
»Naj živi tudi stara!« je veseljaško zakričal Vladimir.
Na to mu Viktorjev glas ni pritegnil ali pa je bil tako tih, da je izgubil med Martinim in Katarininim smehom.
»Odprite!« je Vladimir kljukal po zaklenjenih vratih in obenem divje pritiskal na zvonec. «Odpri, draga hčerka, odprite mladi, plemeniti mož. Vajini roditelji so prišli nazdravljat sreči, ki vaju čaka.« 

Umikal se je in po tihem zapiral vrata za seboj. Za vsakimi zaprtimi vrati je slišal čedalje manj glasov, dokler se ni znašel v tišini. Potem je hodil po sobanah in si ogledoval slike. Tiste, ki os mu bile manj všeč, je brez pomišljanja snemal, jih prislanjal k stenam in preudarjal, koliko bi zanje iztržil s prodajo. Pomislil je, da se je začela smrt in se sprehaja po votlini razpadajočega telesa. Brez zaklada je bila hiša kot starka, ki je za vedno zatisnila zobe. Požirala bo lastno meso, dokler ne bo ostala le še krhka, smrtna lupina.

26.
Soba je bila podolgovata in je spominjala na hodnik. Na njenem koncu je bilo ozko dvokrilno okno s starinskim okvirom, napikanim od črvov. Okno so že vrsto let zakrivala zeleno barvana lesena polkna. Reže v njih so bile zadelane s pajčevino in tudi podnevi niso prepustile dovolj svetlobe, da bi bilo mogoče v sobi prepoznati kaj drugega kot senčne gmote bornega pohištva: enojen postelje, potisnjene vzdolž lesenega gugalnika ob oknu. Mimo postelje je do okna vodil tesen prehod, kajti soba je bila komaj širša od postelje. Bila je soba za služinčad v nekih davnih časih, le gugalnik je bil nov – trden, soliden izdelek kmečke obrti, okusno oblikovan, le zaradi snežno bele barve je bil v temačnem prostoru videti nekam čudaški.
Sedel je v gugalniku in napeto prisluškoval.
Spominjal se je, kako je kot otrok vsak mesec vznemirjen in zbegan sedel v temačni klopi pred spovednico in se skušal spomniti grehov, ki naj bi jih povedal spovedniku. In je vedno z grozo v duši spoznal, da je pozabil vse soje grehe. Osramočen se je potuhnil v klop, da ga nihče ne bi opazil, vendar se je vrsta čakajočih pred njim neusmiljeno manjšala, slednjič mu ni preostalo drugega, kot da si je v stiski grehe začel izmišljevati. Mrzlično je sestavljal seznam izmišljenih grdobij in preudarjal, ali so odtehtale njegove pozabljene grehe. Potem je pokleknil v spovednico in govoril grehe v leseno rešetko, za katero je sedel nevidni spovednik.

Končno je zaslišal korake. Bili so oddaljeni, negotovi, plazeči. Pomirjen je zaprl oči. Vedel je, da bodo koraki prihajali bliže in bliže. Pravzaprav ga ni več zanimalo, kaj bo prišlo potem, katerega od znanih ritmov bo spoznal, katerega od znanih glasov, ali pa bo slišal nekaj čisto novega, neznanega, kar bo na novo zaznamoval v svojem lačnem spominu. Povsem ga je že pomirila misel, da koraki so, naenkrat se je počutil varnega, nahranjenega, ogretega na temperaturo telesa. Brada se mu je naslonila na prsi in v trenutku je trdno zaspal.