Hero in Leander
| Hero in Leander Valentin Korun |
| |||||||||||
Kaj mi nuca planinca,
koder vedno snežek gre?
Kaj mi nuca moje dekle,
ko ne morem do nje?
Tako se je razlegalo z enega vrha planine, kjer je pasel čredo volar Jernač; z drugega pa, kjer je opravljala isti posel devica Maruša, je odmevalo:
Če maš fantič korajžo,
se mlakuže ne zboj!
Zavihaj si hlače,
pa pridi nocoj!
Tema popevkama pa so sledili še drugi izlivi njunih src; in sicer je prideval Jernač svoji pesmi celo juhejev, Maruša pa je končavala svojo z brezštevilnimi la, la, lom.
V pojasnitev položaja, v katerem sta se nahajala pevca, pa je treba pripomniti tole: Opevana planina ima dva grebena, na katerega enem je pasel Jernač, na drugem pa Maruša. Med grebenoma pa je široka, zelo dolga in precej globoka kadunja, v katere sredi stoji leto in dan voda, ki se nabira od obeh navpičnih rebri. Idealizovanju in pretiravanju vdani mestni turisti, ki o poletnem času tudi tukaj okrog strašijo kozle in koštrune ter begajo pred planinskimi biki in voli, to blatno vodo sicer imenujejo planinsko jezero; toda domačini, ki trezneje in zato stvarneje premotrivajo take nevarne prikazni, so ji z ozirom na blatnost dna po vsej pravici nadeli ime mlakuže. In tako jo je zvala tudi Maruša, ki pa se, kakor smo videli, ni pomišljala, jo vkljub prozaičnosti imena vpletati v svoje popevke.
Ta nesrečna mlakuža torej je bila kriva, da Jernač in Maruša nista mogla drug do drugega, kakor bi bila rada. In ker je Maruša in njena čreda bila doma iz doline, ki leži ob južnem vznožju planine, Jernač pa iz doline, ki leži ob nje nasprotni strani, zato se sploh nista pobliže poznala. Videti ste se zamogla samo preko mlakuže, kadar je stal Jernač na paro bku strme skale na enem bregu, Maruša pa na zeleni tratini na drugem bregu. Vendar je neprevelika daljava omogočila Jernaču, da je po pisanem krilu in rdeči ruti spoznal, da je Maruša ženska, ta pa po sivih hodnih hlačah in črnem klobuku, da je Jernač moški.
Pa tudi drug drugega približno starost sta mogla dognati. Da Jernač ni star dedec, uvidela je Maruša iz tega, ker je na skali stoječ po cele ure pokal z bičem, da pa tudi Maruša ni stara baba, spoznal je Jernač po tem, da je često zavila krilo med noge, se zamotala v klopčič ter se zakotalila po rebri navzdol. Način njunega zabavanja, s katerim sta si preganjala dolgčas, je torej kazal, da sta še primarno mlada. In to spoznanje ju je veselilo ravno tako, kakor ju je veselilo spoznanje, da sta različnega spola.
Bilo je samo še nekaj, kar je vsakemu posebej grenilo njuno kravarsko življenje: Jernaču namreč to, da je bil kruljav na desni nogi, Maruši pa, da je šepala na levi. Vsak izmed njiju se je namreč bal, da ga drugi vzčrti, ko opazi njegovo hibo. In zato sta jo najskrbneje prikrivala. Ko so pa Maruši nekoč ovce zbezljale in se je spustila nepremišljeno za njimi v dir, ne da bi pazila na kljnkavost svoje noge, je spoznal Jernač, da šepa. Od tega časa pa tudi Jernač ni več prikrival svoje krivenčaste noge, temveč kazal jo je kakor nalašč, da je končno Maruša opazila v svoje zadovoljstvo, da tudi pri Jernaču ni vse ravno.
To medsebojno spoznanje pa je rodilo najprej medsebojno zaupanje. Dolgčas in pa pojavi ljubezni, ki sta jih imela vsak dan priliko opazovati pri njima poverjeni živini, pa so s časomo vzbudili v njiju srcih ljubezensko hrepenenje drug po drugem. In to hrepenenje je bilo tem moč¬nejše, ker ga vsled zapreke, ki ju je ločila, nista mogla nikdar utešiti. Odtod njuni vzdihi, ki sta jim dajala duška v vezani besedi in mogočno zvenečih akordih, in sicer Jernač z bobnečim basom, da je odmevalo od skalnatih robov kot votel grom, Maruša pa z nežnim tenorjem, da je šuštelo po bukovju, kakor zahuhti, kedar smukne podlasica po osehlem listju.
Toda niti petje niti pokanje z bičem in trkljanje po rebri navzdol jima ni moglo utolažiti hrepenenja za stalno. Ohladilo ga je samo malce in za trenutek. Ko pa je ponehala utrujenost, povzročena pri Jernaču po pokanju, pri Maruši po trkljanju, postalo jima je spet dolgčas in vnovič je vzplamtela ljubezen in še z večjim plamenom. Po vsem je bilo soditi, da pride v kratkem do srečne razrešitve ali pa do pogubne katastrofe.
In tako je tudi prišlo.
Nekega soparnega popoldneva, ko so bili komarji in mušice posebno nadležni in zato živina izvanredno nemirna, polastila se je tudi Maruše neobična vznemirjenost. Spomenljivimi poudarki je pela in neštetokrat ponovila:
Zavihaj si hlače,
pa pridi nocoj!đ
To je Jernaču globoko seglo v srce. Začel je vnovič resno premišljati, ali bi se vendar ne dalo na kak način prebresti mlakuže. Da bi jo namreč preplaval, o tem ni mogel misliti, ker ni znal plavati. Preostajalo mu je torej samo jo prebresti. Sicer je že večkrat nameraval to poskusiti, toda ostalo je samo pri nameri, ker mu je bila voda pregloboka in premrzla. Tisti večer se je pa opogumil in sklenil za trdno, da izvrši svoj naklep.
K temu važnemu koraku pa ga ni privedlo samo hrepenenje po Maruši, ampak še plemenitejše čustvo, namreč skrb in bojazen za njo. Vse je namreč kazalo, da bo po soparnemu popoldnevu nastala viharna noč; te pa se je Maruša silno bala, kakor mu je dala z različnimi znamenji in klici razumeti. Sicer se je pa tudi njemu samemu zdelo kratkočasneje, prebiti tako noč v družbi kot v samoti.
Ko je torej legel mrak na zemljo in je na nasprotni strani zaplapolal ogenj, ki ga je zakurila Maruša, da bi si skuhala mlečne kaše za večerjo, ki pa naj bi bil obenem njenemu Leandni to, kar je bil nekdaj Leandru iz Abida Herin svetilnik, zavihal si je Jernač hlače čez kolena in se spustil v mlakužo. In od kraja je Šlo precej dobro, dasi mu je mrzla voda polagoma ohlajala hrepenenje, na dnu ležeče blato pa zadržavalo noge, da jih je jedva pulil iz njega. Ko pa je pribredel nekako do srede, ugreznil se je vanj tako globoko, da ni mogel ne naprej ne nazaj.
Iu ko bi bili mi tako neusmiljeni, kakor so bili olimpski bogovi, kateri so sami sicer radi dobro živeli in vroče ljubili, katerih pa je bila sama zelena zavist in škodoželjnost, kedar se je šlo za srečo in ljubezen kakega zemljana, in ki so, kakor nam pripovedujejo zanesljivi zgodovinski viri, ugonobili v morju tudi ubogega Leandra, ko je plaval k svoji ljubici Heri, prav zaradi tega, ker so njima zavidali sladke poljube in tesne objeme, pravim torej, ko bi tudi mi bili tako neusmiljeni, pustili bi tudi mi Jernača poginiti v tej mlakuži. Ker smo pa usmiljenejšega srca in čisto nič zavistni, tako da svojemu bližnjiku, in bodi tudi le preprost kravar, prav iz srca privoščimo vso sladkost ljubezni, zlasti pa, ker ne maramo udariti resnici v obraz, ta pa se glasi, da se je Jernač sladko izkobacal iz mlakuže, zato zabeležimo to dejstvo z vsem zadovoljstvom, dasi moramo žalibog priznati, da zaenkrat še ni dosegel svojega namena.
Po daljšem naporu se mu je namreč posrečilo, da je izpulil noge iz ilovice; vendar pa vsled strahu in mraza ni silil več naprej, temveč se je obrnil ter se slednjič ves moker in blaten privlekel do svoje kolibe. Ko pa se je ulegal spat v svojo korito, priduševal se je, da rajši pozabi Maruše, kakor da bi se že enkrat podajal v neenaki boj z nasprotnimi elementi. In po prestanem trudu je tako trdno zaspal, da ni niti slišal viharja, ki je ponoči bučal okrog njegove kolibe ter lomil in ruval drevesa.
Odtod pa veliko presenečenje, ki ga je čakalo drugega dne. Ko je šel namreč k mlakuži, da bi si ogledal kraj, kjer se je prejšnji večer boril z vodo in blatom, in pa tudi, da bi Maruši iz daleka poročal o svojih snočnjih dogodljajih, zapazi v svoje začudenje, da je na nasprotni strani vihar podrl mogočno bukev in j d položil počez čez vodo, tako da je trebalo le nekaj korakov po vodi, potem pa se je lahko zlezlo na vejevje in deblo izruvanega drevesa in se tako kakor po brvi prišlo na ono stran. In tepec bi moral biti Jernač, ko bi se ne bil poslužil te od neurja mu dane prilike. Toda Jernač ni bil tepec in zato se je je bil poslužil takoj tisti dan in se je je prav pridno posluževal tudi ostali del poletja.
In ko bi bili mi takšen mojster sloga, kakoršni nismo, imeli bi sedaj najlepšo priložnost, da bi orisali z minucijozno natančnostjo in s psihološko fineso, s kakšnimi čustvi se je po toliki zapreki približal Jernač Maruši in Maruša Jernaču; kako je Maruša od sramežljivosti zardela in pobesila oči, ko je stal Jernač pred njo; kako sta razprostrla roke v objem in strnila ustnice v poljub; in slednjič, da je zadrhtela vsaka mišica na njunih telesih, ko se je v kipeči ljubezni oklenil Jernač Maruše in Maruša Jernača. Ker pa takšen mojster nismo, zato moramo opustiti to lepo priložnost, vkljub temu da se nam povrne težko kedaj vdrugič. Tolažimo pa se z zavestjo, da se nahaja med našimi cenjenimi čitatelji menda vendar kateri, ki je, če že ni sam izkusil enakih objemov, poljubov in drhtljajev, vsaj že čital kdaj o njih v kaki povesti; ako ne, da pa še utegne. In ta zavest z našo nezmožnostjo vred naj nas opraviči, da pohitimo naravnost k zadnjemu dogodku, ki še spada v naše področje.
Ko se je poletje nagnilo in so začele briti mrzle jesenske sape čez planinske golicavi, misliti je bilo treba Jernaču in Maruši na ločitev. In slovo ni bilo lahko. Otožno je pel Jernač goneč čredo v dolino:
Po dolinci je ivje,
po planini snežek gre.
Zdaj boš sama ležala,
oj ti bore dekle.
Maruša pa je ihtela, odpevati pa od žalosti ni mogla.