Herman Celjski

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Herman Celjski

Drama v petih dejanjih
Anton Novačan

Spisano: Uredila Ilona Jerič.
Viri: Zbirka Omnibus: http://cgi.omnibus.se/beseda/pdf/266-1.pdf
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Herman II. Celjski

Osebe:

Herman II. Celjski.

Friderik otrok Hermana II.

Herman mlajši otrok Hermana II.

Barbara, kraljica ogarska, otrok Hermana II.

Veronika Deseniška, žena Friderikova

Blažena, žena Hermana mlajšega

Eneja Silvij Piccolomini, kaplan na celjskem dvoru

Pater Melhijor, gvardijan samostana malih bratov

Aron Salobir

Jošt Soteški, poveljnik celjske straže in zaupnik starega Hermana

Vitez Herič, njegov pomočnik

Poslanik kralja Tvrtka

Prvi, drugi, tretji žid, Aronovi tovariši

Prvi, drugi, tretji dvorjan

Prvi, drugi tlačan

Jetničarka

Nemi hlapec

Dva paža

Glasnik iz Budima

Privid grbavega dečka, sina Hermana II.

Privid Hermana mlajšega

Zbor bičarjev.


Dvor. Tlačani. Hlapci. Straže — Bošnjaki. Slavnostni gostje. Kôlo. Razno ljudstvo. Sluge.


Dejanje se vrši v Celju in na Ostrovcu leta 1426.


PRVO DEJANJE[uredi]

Leha pod celjskim gradom

1. PRIZOR[uredi]

Pod starim hrastom trije židi in Aron Salobir.

PRVI ŽID Smo vsi?

DRUGI ŽID Smo vsi osvetniki?

TRETJI ŽID Da obnovimo prisego maščevanja Celjskim, trinogu Hermanu in njegovemu zarodu.

ARON Kaj vsi — kje vsi? Hermanova pest je udarila v nas in razleteli smo se po Italiji, po Ogrskem in po nemških deželah. Od Drave do Bosne so zatrli njegovi Bošnjaki naš rod, pol nas pobili, pol izgnali, vse pa oplenili in slekli do nagega!

PRVI ŽID Zapustil nas je tedaj mogočni Jehova in odvrnil svoje lice od nas. Meni so ubili ženo in sina.

DRUGI ŽID Meni brata in sestro.

TRETJI ŽID Meni očeta pri molitvi.

ARON Meni — mater.

PRVI ŽID In še nas tepe mogočni Jehova. Slava Celjskih raste, naši bedi pa ni konca. Hermanova hči Barbara nosi krono ogarsko.

DRUGI ŽID Njegov sin Friderik jim množi oblasti po Hrvatskem, drugi sin Herman po Kranjskem.

TRETJI ŽID A Ljudevit, njegov najmlajši, podedoval je pol Koroške po izumrlih Ortenburških.

ARON In je sam umrl!

PRVI ŽID Jehova je s Celjem, jaz sem obupal! Božja previdnost vodi ta rod do najvišjih višav in Celje bo zibelka kraljev.

ARON Nikoli!

TRETJI ŽID Tu ob razvodju Hudinje-Voglajne- Savinje zidali bodo Celjski veliko mesto, glavo Juga, novo Celejo, stari rimski enako. In gospodovali bodo deželam Juga od Donave do Jadrana.

ARON Nikoli!

DRUGI ŽID Slep je, kdor tega ne vidi.

PRVI ŽID Naše hrepenenje po osveti bo izumrlo z nami. Kri naših žrtev bo pozabljena.

ARON Kaj ste malodušni, sinovi Izraela? Kaj si zastavljate pot s težkim kamnom obupa, razbijate svojo muko na dve in žolč poganjate k srcu? Ne vidite, da je sekira nastavljena? Ne vidite, da drve Celjski v prepad? Resnično, resnično vam povem, v njih samih že tli poguba, okuženi so od lastnih pregreh.

PRVI ŽID Pamet jim vlada.

DRUGI ŽID Razum jih vodi.

TRETJI ŽID To dvoje odtehta greh.

ARON Greh posameznika, morda. Rod pa vleče za sabo grehe svojih očetov kakor težke verige. — Ne veste, da je trinoga Hermana prvi sin zadavil v postelji svojo ženo?

PRVI ŽID Elizabeto Frankopanko?

DRUGI ŽID Mater mladega Ulrika?

PRVI ŽID Za zlato?

DRUGI ŽID Za osveto?

TRETJI ŽID Povej nam vse.

ARON Mlada Veronika z Desenic je omamila Hermanovega sina Friderika in ga zapeljala na pot zločina. Stari Herman je udaril z nogo ob tla. Med očetom in sinom vlada polna razprtija.

PRVI ŽID O, Jehova, slava ti!

DRUGI ŽID Silni, mogočni, slava ti!

TRETJI ŽID Silni, mogočni in pravični Jehova, slava ti!

ARON Glas o tem zločinu se je raznesel po vseh deželah. Kralj Žigmund je poklical Friderika v Budim. Obsodili so ga na smrt. Kraljica Barbara pa je prosila za svojega brata in kralj Žigmund ga pošilja v Celje. Sodil mu bo lastni oče.

PRVI ŽID A Veronika?

ARON Hermanovi hlapci so razdejali Friderikove gradove in Veronika se skriva — neznano kje. Vsa pota so zasedena, vse hoste zastražene, v vsaki vasi Hermanov ogleduh. A Veronika —

PRVI ŽID Ti veš zanjo?

ARON Jaz sem pri vsem pomagal. Kakor Mardohej sem se zavlekel na dvor in jima služil, ko sta jedla prepovedan sad. Bil sem priča, ko sta se skrivaj poročila. In sem zaslužil — cekine! Glejte!

PRVI ŽID O, zlato, zlato!

DRUGI ŽID Pravo, čisto!

TRETJI ŽID Težko celjsko zlato!

ARON Moja glava je polna naklepov. Jaz pletem nove mreže.

PRVI ŽID Za zlato?

DRUGI ŽID Za osveto?

ARON Za oboje. A vi se zopet razidite in po širnem svetu raztrosite o Celjskih slabe glase, da bodo Celjski črni v svojih ciljih in lastnostih. Slišim krik in šum?

PRVI ŽID Korake slišim!

DRUGI ŽID Korake težkih nog!

TRETJI ŽID Kriki — kletve!

ARON Tlačani so. Herman zida stolp na celjskem gradu. Hitimo še z obredom. Vleče iz torbe voščeni lik. Ta lik iz voska, glejte, poslednji Celjski naj bo v naših mislih. Razburite v osveti srčno kri. Vso strast ji dajte. Nož v roke, Izrael! Da tako pod noži izkrvavi poslednji Celjski za nedolžno kri Izraela, o Jehova, usliši nas! Sekajmo, koljimo! Vsi besni koljejo z noži voščeni lik na tleh.

PRVI ŽID Za ženo in sina!

DRUGI ŽID Za brata in sestro!

TRETJI ŽID Za očeta starca!

ARON Za mojo mater!

VSI Za kri Izraela!

2. PRIZOR[uredi]

Na oder se upogne veriga tlačanov, ki si podajajo kamenje od rok do rok. Židi se razbeže. Dva starca tlačana stopita iz vrste

PRVI TLAČAN Stolp bo danes dozidan.

DRUGI TLAČAN Zobe na vse strani sovražnikom bo kazal.

PRVI TLAČAN Ošabnost Celjskih bo oznanjal, njih hudobije skrival!

DRUGI TLAČAN Na Jutrovem se tare Turka in pesjana.

PRVI TLAČAN Od Jutra se jih ne bojim, teh od večera me je strah.

DRUGI TLAČAN Teh od večera?

PRVI TLAČAN Očaki so mi rekli: Gorje nam, ako krava od jutra tuli, trikrat gorje pa, kadar začne rjuti vol od večera.

DRUGI TLAČAN Kako to misliš?

PRVI TLAČAN Od tam, kjer solnce lega, prihaja vsa gospoda.

DRUGI TLAČAN A tam, kjer solnce vzhaja, rojé se vsi pesjani.

PRVI TLAČAN Gorje nam, mi smo v sredi.

DRUGI TLAČAN Gorje nam!

Hlapci z bičem razženo tlačane.

KLIC IZ VRSTE TLAČANOV Grajski, grajski!

Vsi odidejo.

3. PRIZOR[uredi]

Pater Melhijor in Eneja Silvij Piccolomini prideta.

PATER MELHIOR Začetek ode se vam je popolnoma posrečil. — Sezidal sem si stolp! — to zveni kakor pri Horaciju. To je inšpiracija. Brez inšpiracije ni začetka, brez začetka pa še slabega konca ni. Poglavitna je inšpiracija. Pozabili pa ste v svoji odi povedati, da so ta nesrečni »turn« zidali tri dolga leta in da so med apno mešali volovsko kri in jajca. Zato nimamo jajc še v postu ne, in moji fratri dajejo kmetom po tri sto dni odpustkov za eno samo jajce.

ENEJA SILVIJ Toda, čestiti pater Melhijor, kako naj spravim jajca v pesem?

PATER MELHIOR Laže nego jih jaz dobim. No, pa berite dalje.

ENEJA SILVIJ »— O, Celje, jama levov, groznih in ponosnih!«

PATER MELHIOR Stojte! Lev je strašna zverina. Zamiga z repom — ubije človeka, udari s šapo — podere vola! Nikarte o levih. Utegnete se zameriti gospodu Hermanu ali kraljici Barbari. Napišite rajši, da so Celjski ugodniki božji, polni vseh čednosti in vrlin. Takšno pesem napišite in visoka gospoda vam bo priznala, da ste duhovnikpoet, in za nagrado ustanovila — ali celico v samostanu za novega redovnika — ali pa plačala svečo za večno luč z gornino desetih veder konjiške črnine.

ENEJA SILVIJ Pa to o levih je le pesniška podoba. Kakor so levi hrabri in mogočni, tako so Celjski ...

PATER MELHIOR Vem, vem! Vidi se, da ste Italijan! O lione, lionissime! Ne pozabite pa, da ste tudi duhovnik! In kaj bi se uboga cerkvena miš ukvarjala z levom! Z levom, pomislite, z levom!

Odideta oba.

4. PRIZOR[uredi]

Prideta Jošt Soteški in Herič, pozneje glasnik iz Budima.

JOŠT Straže ob vodi postavljene: So?

HERIČ Ob vodi stoje Kranjci, ob mostu Bošnjaki.

JOŠT Hosta pod Gradom preiskana: Je?

HERIČ Vse preiskano. In nikjer žive duše. Le v grmovju ob vodi smo ujeli tri žide. Četrti je ušel!

JOŠT Vlovite še četrtega. Nikomur ne prizanesite! Potepuha primite, tujca vežite, kmeta pa z batino dregnite. Pot na Grad mora biti varna, vse od mesta pa gori do grajskih prekopov. Njen majestat, kraljica Barbara in gospod Herman in vsa prejasna gospoda se podajajo danes k novemu stolpu na Grad. Ti veš, da Barbike ne sme pogledati noben berač. Zato si prizadevaj in glavo čuvaj. Zvečer bomo pa jahali!

HERIČ Zopet jahali? Sit sem tega lova za Veroniko. Pošlji me na divje Ogre, na Turke ali pesjane, lov na slabo žensko — klavrna mi slava!

JOŠT Herman je ukazal. In mi smo vsi njegove volje zeleni listi.

HERIČ A kaj, če jo v resnici srečamo? Z Veroniko je neka višja sila.

JOŠT Vraga!

HERIČ Pravijo, da je nepremagljiva. Kdor jo enkrat vidi, je omamljen in očaran.

JOŠT To povej popotnim fratrom in brenkajočim klativitezom.

HERIČ In če se bo branila, če bi jo branilo njeno spremstvo?

JOŠT Pobij vse do zadnjega. Njo pa pripelji živo. Če bi se branila, polomi ji kosti, prebij ji roke in noge, samo živa naj ostane!

HERIČ In vendar, Veronika je Friderikova žena, Friderik bo pa danes-jutri naš gospod!

JOŠT Je že minilo! Če pride še živ iz Budima, naleti doma na Hermanovo jezo. Gotovo izgubi nasledstvo.

HERIČ Ni mogoče!

JOŠT Kraljica Barbara ni prišla v Celje vijolic brat in debeluhar mladi Herman ni zastonj k očetu čez gore prisopihal. Tudi prihajajo glasniki od vse celjske rodovine pogosto kakor še nikoli.

HERIČ Ubogi Friderik. Vse to so mu nadrobili tisti češki heretiki, katere je sprejemal in skrival po svojih dvorih. Pohujšali so ga in zapeljali, da je začel prezirati duhovnike in našo sveto Cerkev!

JOŠT Kaj heretiki! Vsega je kriva Veronika.

HERIČ Ko smo podirali njegov kočevski grad, smo našli v skriti sobani pravo čarovniško kuhinjo. Kotli so stali tam z neko belo hudičevo tekočino, pa orodja, vsa tenka in lomljiva, pa knjige, težke in pošarane. Po stenah so visele — sram me je povedati. Kristjan sem.

JOŠT Le povej, jaz sem tudi kristjan.

HERIČ Grde podobe so visele tam. Razgaljene ženske in hudički s kopiti na nogah. Najgrša pa je bila tista velika slika čez vso steno. Veš, Jošt Soteški, drevo na sliki ... z drevesa padajo vse nage ženske ... spodaj pa nastavljajo svoje plašče, mitre in sutane ... kaj misliš, kdo? Papeži, kardinali, škofje in menihi. To peklensko sliko smo sežgali in pepel pohodili.

JOŠT Take reči najdeš danes že tu in tam. Vsega je kriva Veronika, nihče kakor Veronika. Ona je najemala vsako klatež, jude in pesjane, da so jo hvalili pred Friderikom, kako je lepa. Pravijo tudi, da so mu taki zvezdogledi svetovali ženitev ž njo.

HERIČ Vitez Jošt, si jo ti videl! Je res tako krasna?

JOŠT Veronika? A, daj — daj, pusti to! Za mene ni nobena lepa. Ženska je gnezdo vseh bolezni. Vsaka je močvirje. Kako so mehke, kako so sluznate, pijavke nenasitne! Zavijajo oči in usta odpirajo in poznajo le samogoltnost svoje nature. Sovražim jih. Da je po mojem, bi jaz naturo prenaredil in ljudje bi se rodili, ne iz ženske — ampak — sami moški — če treba, kovači naj bi jih kovali.

HERIČ Iz trsa vinskega naj bi bili!

JOŠT Iz trsa vinskega, iz drena lanskega, iz vraga tudi, kakorkoli. Samo da ni ženske zraven. Sovražim jih. Mene so osule z nekim turškim svrabom, daj podrgni me po hrbtu, Herič, do tja ne seže moja roka. Tako je dobro, Herič. Sovražim jih in to Veroniko še posebej. In bomo jahali, če treba vso noč, sledili jo z lovskimi psi kakor košuto. Sledovi so zanesljivi, pripravi se! — A kdo je ta?

Glasnik iz Budima pride.

GLASNIK Sta v službi Celjskih?

JOŠT Kdo tuj bi mogel biti tu — pod celjskim gradom?

GLASNIK Moram h gospodu Hermanu.

HERIČ Si iz Budima?

GLASNIK Kraljevski sel.

JOŠT Prinašaš dobre glase? O Frideriku?

GLASNIK Vodijo ga sem. Uklenjen je, ujetnik.

HERIČ On — ujetnik?

GLASNIK Vse izvesta pozneje. Zdaj hitro k Hermanu!

JOŠT Da, hitro k Hermanu!

Vsi trije odidejo.

5. PRIZOR[uredi]

Pater Melhijor in Eneja Silvij se vrneta.

PATER MELHIOR Ko smo pokopali rajno kneginjo Elizabeto, so levi v grajskem zverinjaku tako tulili, da so mojim fratrom padale sveče iz rok. A tu postojva, tu pod hrastom jih počakajva.

ENEJA SILVIJ Čestiti oče Melhijor, povejte, je res, da se zbirajo v Celju toliki gostje ne za slavo nove kule, temveč za rodbinsko sodbo Frideriku.

PATER MELHIOR Nekaj se sliši, da, nekaj šepečeta celjska ulica in okoliški kmet. Vendar, jaz ničesar ne vem. Mogočniki tega sveta imajo svoje skrivnosti in kamor hudič sam ne more, tje babo pošlje. Zdaj veste vse.

ENEJA SILVIJ Zdaj šele nič ne vem.

PATER MELHIOR Svetujem vam, bodite bolj previdni nego radovedni, prej sluga Celjskih nego njih dušni pastir.

ENEJA SILVIJ A njih duše, meni v varstvo izročene?

PATER MELHIOR Teh duš ne boste nikoli spoznali. To so vladarji. Rog. Slišite, že pridejo. Umakniva se in ko bo čas, stopite pred gospodo in jim preberete odo. Oda je krasna in nagrada bo kneževska.

ENEJA SILVIJ Glejte, Herman! Kako je potrt in star! Kakor kralj Edip na Kolonu.

PATER MELHIOR Vidite, tisti debeli za kraljico je mladi Herman s svojo ženo Blaženo, tisti v pisanih oblekah so bosanska svojta Celjskih, tisti brkati poljska in ogarska gospoda. Kakšni gostje, kakšna slava!

ENEJA SILVIJ O, kraljica! Lepota taka mora biti polna vseh čednosti!

PATER MELHIOR Še kaj! Čednost in lepota sta kakor menih in kuta. Če je kuta načičkana, še menih ni čist. A zdaj tiho, tu so.

Pater Melhijor in Eneja Silvij se umakneta za hrast.

6. PRIZOR[uredi]

Pridejo Herman, kraljica Barbara, mladi Herman z ženo Blaženo. Celjska svojta, dvorno spremstvo.

HERMAN Tu je naš kraj in naša domovina. Tu moj ljubljeni hrast. Po ustnem izročilu zasadil ga je davni kralj Samo, ko se je vračal zmagoslaven iz bitke s Franki v naše gnezdo Sovnek ob Savinji. Tu je rad počival moj ded, a oče moj je s carjem Karlom Češkim tu imel velik pogovor. Tu je prvi kralj bosanski, Štefan Tvrtko, obiskal svojo sestro Katarino, mojo dobro mater. Tu je z doma slovo jemala Ana Celjska, ko je vzela poročni prstan od Vladislava Jagiela, kralja Poljske.

BARBARA In jaz sem tu pod hrastom prebedela tisto noč s teboj do zore. Še pomniš, oče? Vihar in grom in bliski so kumovali uri, ko je obstala krona ogarska nad Celjem.

HERMAN Da, tu vse polno je spominov. Jaz sam se rad zatekam k temu velikanu. Zato postojmo malo, da vas danes še odtod pozdravim, vso mojo rodovino, med vsemi tebe prvo, o, kraljica. Glej, vazal in tvoj roditelj!

BARBARA O, srečna, srečna sem, moj ljubi oče, da vidiš v žaru moje krone sijati naše celjske zvezde.

HERMAN Hvala ti, hčerka in kraljica. Človeku mojih let pa gre že misliti na grob in preden blagoslovim vse posvetno, mi je dolžnost, da vse pregledam in da svojim delom dam izraz poslednje moje volje.

HERMAN MLAJŠI Čemu te črne slutnje, oče? Podoben temu hrastu, nam živ in zdrav ostani dolga leta.

BARBARA Dežele mnoge gledajo še sem na Celje, kako bo v valovanju narodov krenila tvoja volja.

BLAŽENA Ne mine dan, da ne bi moj soprog in jaz prosila večnega Boga za tvoje zdravje.

HERMAN Vsem hvala. Zavedam se, da vedno lahko še pretehtam sebe, zato verjamem rad, da vaša hvala je čista sestrica ljubezni. A koga ni med nami? Govori, sin moj, Herman!

HERMAN MLAJŠI Odpusti, oče, ne odpiraj rane.

HERMAN Kje je moj Friderik, povej, kraljica!

BARBARA Visoki moj soprog ga je povabil k sebi v goste.

HERMAN Visoki tvoj soprog naznanja po glasniku, da Friderika vodijo na skrivnih potih v Celje. Roke ima zvezane, pa spredaj, ne na hrbtu, saj on je vitez, prvenec moj in moj naslednik. Sto mažarskih konjenikov, to ni šala, to je že lepo spremstvo. In če je žejen, kraljevski svak, mu nudijo spoštljivo svojo čutaro. In v brzem diru jezdijo na potu skozi mesta, da ne bi ljudstvo videlo in reklo: Glejte, Friderik Celjski, kraljevski svak, se vrača kot ujetnik na sodbo k svojemu očetu.

BARBARA In oče mu bo sodil modro in po preudarku prizanesel svojemu prvencu.

BLAŽENA Friderik je rod oskrunil, ime in celjsko čast razžalil, predvsem pa to čestito sivo glavo.

HERMAN Ni spora več o tem. Jaz nisem še pred nikomer pripogibal oči, zdaj jih moram. Moj dobri glas v velikem svetu velja kot suho zlato. Moja zvestoba naši Sveti Cerkvi je trdna skala in Rim se često je na njo opiral. Visoki cilji Celjskih šli so skladno s svetim nemškim carstvom in kroni ogarski sijaj množili. In mi bi bili kmalu primi inter pares in prvi med enakimi bi tu na našem solnčnem Jugu zbirali moči — kdo ve? — za neizrečeno. Tu pride ta prevratnik, moj sin prvenec in naslednik, ter s češkim strupom v sebi hoče v naših krajih zmede proti Sveti Cerkvi, se roga sveti nemški kroni, vse po vzoru Husovih odpadnikov in krivovercev. Jaz molčim in gladim mirno vse sledove, ki jih stori njegova grešna noga. Tedaj izvemo za naglo smrt njegove žene, blage Frankopanke, in govorica hitro to raznese kot zločin Celjana. Vse dvigne glave proti nam, vse kaže s prstom sem na Celje. O, dnevi žalosti, o, tisti težki dnevi! A on ošaben v sebi, brez dolžnega za ženo žalovanja, se zavleče drzno v svoj brlog z močo in se z močo poroči pred Bogom, on, Friderik Celjski, stopi v sveti zakon z Deseniško, ki izhaja od tam, kjer se preprosto ljudstvo gnete v črnem znoju in množi v nesnagi. Tedaj sem treščil vanj in tožil sina kralju, a kralj, ne vem, če ravno milost mu daje, ko ga pošilja meni.

BARBARA Če našel milost je pri svetli kroni, upam, da milostne mu bodo tudi naše zvezde.

BLAŽENA Dobro, milost Frideriku! A kdo izpere madež vsej rodbini Celjskih?

BARBARA Moj brat je plen dveh ženskih src, kaj naj mu tudi tvoje bo v pogubo?

BLAŽENA O, kako modra je bila tvoja misel, oče, ki si jo izrekel danes v dvoru!

HERMAN Izobčiti ga iz rodbine, vzeti mu prvenstvo? Kaj praviš k temu, sin moj, Herman?

HERMAN MLAJŠI Jaz ljubim brata — in molčim.

BLAŽENA Moj mož je skromen. Kar je dejal, ga samo dvigne naj k namenom tvojim.

BARBARA Premodri moj oče ne bo nikoli sodil strasti s strastjo. To vem in že v naprej spoštujem tvoje sklepe.

HERMAN Res je, hčerka in kraljica. Storil bi rad tako, da bi bilo podobno Bogu in prav ljudem. V meni so vstali neki sklepi ... in, preden bodo zreli za pečate, je treba slišati še njega. A ti, moj sinko Herman, pogledaj kmalu zopet k meni in se pripravi na pravico ali usodo. Pojdimo dalje.

Pater Melhijor in Eneja Silvij pristopita.

7. PRIZOR[uredi]

Prejšnji in pater Melhijor z Enejem Silvijem. Pozneje Aron Salobir.

PATER MELHIOR Dovolite, visoka in prejasna gospoda, da zavoljo tega novega turna —

HERMAN Ta naša dva duhovnika nas spomnita današnje slave. Glejte, dograjen je na Gradu novi stolp! Grmada mrtvega kamenja, umetno zložena v mogočni lik, naj nosi poznim vnukom mojo misel: Ni grešno samoljubje, ki stremi k svobodi. Zatrobite, trobači, in znamenje dajte.

Rog in odziv na Gradu.

GLAS IZ SPREMSTVA Že snemajo visoke stebre!

DRUGI GLAS Ogrodja rušijo zidarska.

TRETJI GLAS Že vidim mrke line stolpa.

ČETRTI GLAS Kako ošabno mu sedi greben.

PATER MELHIOR Dovolite, visoka in prejasna gospoda, da se vam tudi mi duhovniki poklonimo pred žegnanjem tega novega »turna«, ker smo zaradi njegovega grobega materijala morali marsikaj trpeti; zatorej je naš novi dvorni kaplan, dominus Aeneas Sylvius Piccolomini, po svoji učeni glavi napisal, popravil in z velikim trudežem dodelal odo ali ditiramb, kakor klasiki to reč imenujejo, in jaz prosim za milost, da bi omenjeni in čestiti dominus smel tu pred vami svoj psalm na glas prebrati.

BARBARA Dobro, dobro, patre Melhijore. Vi iz Siene, iz rodu Piccolominijev?

ENEJA SILVIJ Da, kraljica. Iz rodu neznatnega, neslavnega.

BARBARA Povzdignite ga vi, če ni še slaven. Berite torej odo!

ENEJA SILVIJ Z dovoljenjem kraljic kraljice po kroni in lepoti — berem:

Stolp nov je sezidal Herman, glava gospodov Celjskih,
ki jim geslo slavno: »Bolje vitez kot rob« —
ki so jim v grlu tri mistične zvezde,
tri zvezde juga kot troje skupnih usod!
Čast in ponos in volja so Celjskim zvezde usodne,
kar je najvišje, vedno njih cilj in uzor.
Slava ti, Herman, segaj oblast ti do morja,
slava tvoja segaj do zvezd.

PATER MELHIOR Slava ti, Herman, segaj oblast ti do morja, slava tvoja segaj do zvezd.

Aron Salobir se priplazi po trebuhu.

ARON O, Herman, najjasnejša celjska zvezda.

HERMAN Kaj ni nobene straže blizu?

ARON Mogočni Herman, glej, ubogi žid ti nosi več kot ti bogastva in dežel premoreš.

HERMAN Neljub slučaj, kraljica. Pojdimo dalje.

BARBARA Na grad, na grad. Da slišimo do kraja krasno odo tega vrlega duhovnika. Izvolite z menoj, gospoda.

Rog. Vsi odhajajo.

ARON Ostani, silni Herman. Gre za tvojo slavo ... za tvoje življenje ... gre za Veroniko!

Vsi razen Hermana in Arona odidejo.

8. PRIZOR

Herman in Aron. Pozneje Jošt s stražo.

HERMAN Kaj hočeš tu, govori!

ARON Jaz vem skrivnosti.

HERMAN Saj ti si Aron, Friderikov žid, lažnivi žid.

ARON Kdor gleda Hermanu v obraz, ne laže.

HERMAN Kaj je, govori!

ARON Tvoji hlapci so ujeli danes tri moje brate in jih vrgli v ječo. Veronika Deseniška pa je raztrgala tvoje slavno ime kakor psica dragoceno krzno. Daj mi moje jude, jaz ti dam Veroniko.

HERMAN Viseli bodo tvoji judi in ž njimi ti. Kje je Veronika?

ARON Milost, milost, silni Herman. Veronika je tako blizu, da jo zadeneš v lice, če vržeš kamen tja. Veronika je blizu in sega po tanki nitki tvojega življenja.

HERMAN Kako? Veronika —

ARON Ne zaupaj kaplji vode, ki jo spiješ, ne skorji kruha, ki jo sneš.

HERMAN Te tvoje jude, naj jih vzame vrag! Razveži jezik, Aron.

ARON To je dobra beseda. A časi tod okrog imajo svoje muhe. Zato te prosim zavetja pred biriči in skromno službo v tvojem dvoru. Znam pisati in brati.

HERMAN Uvrsti se med sluge in strežaje. Govori že!

ARON O, hvala, hvala, silni Herman. Pregnana s tvojih gradov je blodila Veronika po temnih gozdih proti Ogrom, da bi se prebila do Budima in tam pri kralju prosila za Friderika. Tedaj izve, da Žigmund kralj pošilja njega v Celje. Hitro se vrne in preoblečena na tvojem dvoru ...

HERMAN Ona, pri nas na dvoru?

ARON ... ti služi zdaj kot skromna hišna. Ime ji je Marina.

HERMAN Veronika — Marina?

ARON Vitka je in zala. Njeni udje so nežni, kot da so ji detetu povijali vsak ud posebej. Svoje zlate kodre skriva zdaj pod pečo. Ognjene črne oči poveša in v hodu se potuhne rada. Spoznal jo boš med tisoči.

HERMAN In da mi streže po življenju, praviš?

ARON To sem izmislil sam. Kaj ni jasno: Veronika je žena tvojega sina in naslednika. Kdo je na poti njeni sreči? Herman! Koga je treba odstraniti? Hermana. Herman je star, njegova smrt bila bi navaden dolg naturi.

HERMAN Prej ko bo to, bo trepetala oblita s smolo na dimeči se grmadi.

ARON A ti jo skušaj, silni Herman. Naj ti Veronika-Marina kot točajka postreže z vinom enkrat, dvakrat, da spoznaš namen.

HERMAN In ti, židek, mi vse to javljaš iz ljubezni — zame?

ARON Da, tudi iz ljubezni ... bolj iz hvaležnosti ... se reče. Ti-le tvoji cekini imajo dvojno lice, jaz ga nimam in ne smem imeti. Ubog potepen žid je služil najprej Frideriku, zdaj hoče greti se na tvojem solncu. To je vse.

HERMAN Gorje ti, ako kje zaslutim spletko!

ARON Ne boš zaslutil spletke, silni Herman. Žabica v zeleni krošnji drevja je zelena, a jaz nosim glavo rad na ramah, ne v torbi.

Jošt s stražo pride.

JOŠT Gospod prejasni! Po cesti bližajo se Ogri — straža ...

HERMAN Straža, s tem židom v dvor. Pod mojimi stoji ukazi.

Aron s stražo odide.

9. PRIZOR

Herman in Jošt Soteški.

JOŠT Gospod prejasni! Kraljevska straža Ogrov in med njo ujetnik —

HERMAN Z jezikom žid ne laže, če v srcu, to je še vprašanje. Brez dvoma, ona je zdaj na mojem dvoru in se plazi kakor smrtna senca, ruši, kar so nam zidala stoletja. Ha, kaj nismo Celjski vajeni krotiti ženske! Kdo je Veronika? Navadnica navadna, ki dere s penečo se krvjo samice za enim samim moškim? Mar je več kot ženska? Mar črni demon, od božje roke nam poslan, za naše grehe od kolena do kolena?

JOŠT Gospod, kraljevska straža Ogrov vodi njega —

HERMAN Koga?

JOŠT Sina.

HERMAN Katerega? Kaj tistega, ki sva ga, Jošt Soteški, tajno zazidala kraj moje spalnice, da ne bi grbav, slep in ves pohabljen delal sramote mojemu imenu? O, blagor tebi, grešnik stari! Ti ne slišiš, kako stoka ob nočeh in kako po zidu grebe, grebe, grebe ...

JOŠT Ta je že davno mrtev. Res, vse bliže, bliže so ...

HERMAN Ali vodijo debeluha Hermana z njegovo ženo, to bavarsko muho, ki bi rada celjsko nasledstvo privezala na nemški sever? Ali pa sta vstala od mrtvih moj nežni Ljudevit in Herman, škof, otroka mojih lepih let? Ali pa prihajajo otroci, ki sem jih zaplodil s tlačankami po vseh deželah, koder je divjala vihra mojih mladih dni? Katerega, povej, katerega mi vodijo?

JOŠT Gospod, gospod, ne slišite? Z vriščem se ljudstvo podi za stražo.

HERMAN To je dobro. Naj kličejo mu slava. Saj to je Friderik, sin moj prvorojeni. Čez rame mu visi škrlatni plašč vseh viteških vrlin. Nanj zre z balkonov cvet Evrope, kronane glave in zbor kardinalov, ko v Kostnici je tolkel na turnirju bahatega Habsburga. Zdaj z zvezdano zastavo celjsko jezdi ponosno dol v Bosno po krono Tvrtkovićev. Na pot mu ljudstvo trosi cvetja, kaj? Pogledaj dobro, Jošt.

JOŠT Ne, zasmehujejo ga. Ukažete, da to drhal preženem?

HERMAN Ni treba. Stopi k meni, Jošt, da se naslonim nate, da bolje vidim.

JOŠT Po klancu ž njim prihajajo naravnost k hrastu.

HERMAN Da, k hrastu, k hrastu! Zdaj imam oba v oblasti.

Prikažejo se prve straže. Sliši se Friderikov krik: Oče! Herman dvigne pest.

Zavesa

DRUGO DEJANJE[uredi]

Dvorana v celjskem dvoru.

1. PRIZOR[uredi]

Herman in dvorjani.

HERMAN Vsi mi poglejte v lice. Jaz mislim, da ne more nihče videti na meni sledov strahu, zadrege ali bojazni. Mi nismo starec Job, ki Bog mu vzame vse in zopet vse povrne. Kar jaz držim v rokah, je posvečeno v moji volji, kar pa zavržem sam, izgine v nepovrat brez mojega kesanja. Zato vam ukazujem, vsem dvorjanom, da ne spreminjate ničesar. Vaša oblačila naj bodo kakor prej in vaša lica mirna in dostojna, vsak naj gre po svojem dnevnem opravilu. Tudi ne trpim nobenih spletk in praznih govoričenj. Moj sin je v ječi, to vsi že veste, več tudi ne izveste, dokler pred svetom ne pokažem, kako znam kaznovati svojo lastno kri. Na Gradu je dozidan novi stolp, in po naključju je prvi jetnik v njem — moj sin. A to nas nič ne moti, gostje so zbrani in veselica, enkrat začeta, naj se nadaljuje. Poskrbite, da bodo gostje zadovoljni, odprite vse kleti in na ražnju ne štedite mi pitanega vola in telet ne štejte. Poskočna godba naj podžiga na raj in ples, vesele pesmi naj zadoné in vsaka razuzdanost naj kipi do viška. Pojdite. Dvorjani hočejo oditi. Stojte, še to. K nam je prispel na dvor poslanik kralja Tvrtka, moji vohuni iz Bosne pa še niso tu. Zato mi zadržite poslanika z zvijačo nekaj dni, pazite nanj, kaj govori in s kom, in dajte mu vsega razkošja — in za noč devojko. A novi kapelan Eneja Silvij naj bere jutri sveto mašo na Gradu, v kapeli sv. Andreja, našega patrona. Pojdite. Poslanik kralja Tvrtka naj pride.

Dvorjani odidejo. Poslanik kralja Tvrtka pride.

2. PRIZOR[uredi]

Herman in poslanik.

HERMAN Poslanik kralja Tvrtka, pomozi Bog!

POSLANIK Bog ti pomagaj, gospodar od Zvezdegrada.

HERMAN Moj sestrič, kralj Tvrtko, je zdrav?

POSLANIK Zdrav! In zdravja želi tvojemu gospodstvu.

HERMAN Njegovo pismo smo prebrali in dobro razumeli. Obširno polnomočje ti daje kralj.

POSLANIK Česar mrtva in okorna črka povedati ne more, mi je dolžnost in čast objasniti z besedo živo.

HERMAN Govori, poslanik.

POSLANIK Gre za Bosno, gospodar od Zvezdegrada. Moj svetli kralj, premodri Tvrtko, nima svojega poroda. Zato je sklenil, da še za živa izvoli si naslednika, da ne bi po njegovi smrti bila Bosna plen domače vojne in jabolko prepira med sosedi. Kam naj se nasloni Bosna? Odkar je omagala na Kosovem hrabra srbska roka, bije krvoločni Turčin neprestano naše meje. Da izročimo Bosno Ogrom? O, Bosna tujcu ne odpira gostoljubnih vrat.

HERMAN Res je, to so Madžari večkrat že okusili.

POSLANIK Uvaževaje, da si tudi ti Bošnjak in Tvrtkovič po svoji materi ter Bosni ljub mejaš, uvaževaje silo Celjskih, njih zveze in sloves, je moj premodri kralj na zboru velikašev in županov sklenil, da naj po njega smrti zasijejo nad Bosno — celjske zvezde.

HERMAN Koliko bo to stalo, drago?

POSLANIK Kako, razumem prav?

HERMAN Da, koliko velmož in županov vaših bo treba pobiti, koliko velikašev z zlatom podkupiti, da pridemo do vaše krone?

POSLANIK Tako, tako, seveda. Brez zlata in brez železa ne uspeva na svetu nobena oblast. Toda, to gre čez moja polnomočja. Jaz imam nalogo, da s tabo obravnavam vse točke te nasledstvene pogodbe.

HERMAN Vse temne točke tudi?

POSLANIK Kako, saj temnih ni.

HERMAN Da, bile bi. Mi Celjski še sami nismo šli čez Rubikon, mi sami smo doma vazali nemške krone — kaj pravim! — vazali smo vazala nemške krone. Habsburga vojvode.

POSLANIK Nam pa je dobro znano, da Celje lahko bije s svojo silo dva Habsburga in s svojim zlatom kupi si Benečijo.

HERMAN Da, to bi morda bilo, toda je pravna stran še —

POSLANIK Pravna stran ni vendar več kočljiva, čim volja proti volji vstvari drugo pravno stran.

HERMAN To že. Dokler pa tega ni, je pravna stran kočljiva.

POSLANIK Saj Žiga kralj, tvoj zet, gre kmalu v Cahe in Rim na kronanje. Tvoj zet bo rimskonemški car, potem —

HERMAN Hm. Da bi po mojem zetu zrahljali si vezi do nemške krone, na to že mnogi čakajo. A to ni vse.

POSLANIK Usmerili ste Celjski svojo pot na jug in vzhod. Tu od Zvezdegrada in dalje po vsem širnem jugu ruje v mnogih glavah smela misel: Kdo bo vsemu Jugu prvi kralj?

HERMAN Da, prej ali slej, tu na jugu nam vstane velik kralj.

POSLANIK Moj kralj sporoča: Dokler se nepokorni skupnim težnjam in vsak na svojem stavi stolp si do oblakov, bodo knezi juga po vrsti padali in naše zemlje bodo plen sosedov.

HERMAN Da, nepokorni, nepokorni, to je dobro rekel. Nepokorni so sinovi naši in domišljavi. Srečala je mravlja polža, pa misli, da je našla faraonsko sfingo. Nepokorni so, da, nepokorni. Vsi so po onem pregovoru: Fiat factio, pereat mundus. Svet naj pogine, samo da moja obvelja. Nepokorni so otroci naši. Vsak hoče tu na prstih stati.

POSLANIK Ti pa imaš na čelu božjo roko. Mi dobro vemo, kdo vlada z žezlom iz Budima in komu je krona ogarska zastavljena. Kralj Tvrtko misli, da je čas kovati ...

HERMAN V postanku stvari, dragi moj poslanik, je treba dati sebi jasnega računa — jasnega računa o vseh okolnostih, ki spremljajo dogodke kot lovca budni psi. Mi vemo, da nam dobri Tvrtko namenja s svojo krono več kot Bosno, ne vemo pa, koliko časa bo še vedno nad Celjem jasno. In ali se ne skriva včasi v železni rokavici one mogla roka? Tudi jaz vidim, da bi šlo kovati, toda v mojih letih mi dogodki ne zorijo več.

POSLANIK Bog te je obdaril s slavnim sinom Friderikom in tudi o tvojem vnuku Ulriku gre lep sloves.

HERMAN Da, slavni — slavni sin in nedorasli vnuk. Moj slavni sin. Oprosti mi, poslanik, prekiniva za danes. Ostani nekaj dni med nami, a nocoj nam bodi dragi gost na slavi, ki jo pripravlja moja hčerka in kraljica.

POSLANIK Velika čast mi bo v teh gostoljubnih belih dvorih.

Poslanik hoče oditi.

HERMAN Kaj pa tisti krivoverci v Bosni, Bogo ... bogomili ... brade še nosijo?

POSLANIK Brijeta jih Grk in Rim. Pod svojo vero pa se krije svoja Bosna. Če treba je podatkov, rad ustrežem gospodstvu ti —

HERMAN Dobro, dobro, že vemo.

Poslanik odide. Jošt Soteški z mečem v roki pride.

3. PRIZOR[uredi]

Herman in Jošt Soteški.

HERMAN Meč? Čemu ta meč?

JOŠT Njegov meč.

HERMAN Njegov?

JOŠT Navadno meč prehaja od očeta na sina, ta pa se vrača od sina nazaj k očetu. Kaj bi s tem mečem?

HERMAN Obesi nanj prelepe vrvice ... pisane trakove ... zrcalne mesece ... drobne zvončke ... ali kaj takega ... zavij ga v mehko žensko krilo ... že nošeno krilo ... položi ga nemara tudi na blazine ... na mehke in dišeče ... Oskrunjen celjski meč! Proč ž njim! Odnesi ga v mojo spalnico.

JOŠT Ta meč je kakor vdovec, spati bo moral sam.

HERMAN Kadar meč postane vdovec, se možje vlačugajo. Kako je ž njim? Še kliče po očetu?

JOŠT Odkar ste ga tako molče sprejeli tam pod hrastom, ni rekel več besede. Stisnil je zobe, povesil glavo in stopil mirno v ječo. Težko, hudo je vsem. Kovače sem s silo gnal, da bi ga zakovali, a vse zaman, nobeden si ni upal. Bošnjaki na straži so bili bledi kakor zid, ko so ga spoznali. Še tisti žid, vaš Aron Salobir, se mu je pletel pod noge.

HERMAN Je Aron ž njim govoril?

JOŠT Hotel je Aron, a Friderik ni hotel. Kaj ni že čas, gospod, da vržem juda na kolo, pripnem na natezalnik ali ga izročim Bošnjakom na batine?

HERMAN Poročaj dalje, Jošt.

JOŠT Toliko da so mu postrigli brado, se že širi ta jud po dvoru, kakor da bi imel tu mlade.

HERMAN Dalje, dalje —

JOŠT Ne vem, kako bi, da vas ne razsrdim ... Ona je v dvoru in ima ime Marina.

HERMAN Aron torej ni lagal. Čudno. Da se tihotapi v moji hiši ... Veronika ... dekla in ... snaha moja!

JOŠT Nikar ne imenujte njenega imena. Zdaj ima na vratu zanko, pa še ne ve za njo. Spoznal sem jo po njenem mačjem, po hinavskem licu. Sedela je med deklami in vrgla po meni žgoč pogled. Zavrela mi je kri, ko sem jo videl.

HERMAN Ti jo sovražiš?

JOŠT Vtopim jo v žlici vode.

HERMAN V žlici vode? Hm, čudno, Jošt. — Ni davno tega, živela je v deželi Frankov neka čudna ženska, z nečistim duhom v sebi je zmagovala nad angleško vojsko in ko so jo prijeli, je priznala, da je bila v zvezi s satanom.

JOŠT Vi to verjamete, gospod?

HERMAN Priznala je. Obsojeno so žgali na grmadi.

JOŠT Če je priznala sama ... zdaj vas bolj razumem.

HERMAN Tudi z Veroniko je polno takšnih skladajočih se naključij. S čim mi je zapeljala sina? Brez čarovnije to ni moglo biti, a čarovnije — to je znano! — narekuje sam nečisti duh. Ti ne verjameš? Jaz v svojem srcu morda tudi ne verjamem, bolj občutljivi kakor sva midva pa verjamejo. Zakaj se ne bi poslužil sredstev, ki mi jih nudi čas?

JOŠT Je prav tako, je prav. Pred svetom tudi jaz odpustke fratrom plačam, a vere v meni ni, kakor odpustkov ni.

HERMAN Čemu se ona tihotapi k meni? Da bi prosila milosti? Da bi ga videla in bila blizu njega? Brez svrhe in namena! Ne verjamem. Aron pa misli da bo segla, če utegne, po moji glavi.

JOŠT Obeh se bojte, tudi Arona. Mi hodimo ljudje na desno in na levo, se nagnemo na dobro ali slabo stran, kakor je kdo ustvarjen, pri judih pa je nekaj, dejal bi, jud ima še neko tretjo pamet.

HERMAN Da! Vsi jo imamo, tvojo tretjo pamet. In tudi psi, kadar pes reži za kost na psa. Izdal je Aron Deseniško, da bi prejel nagrado, in pohlep po zlatu je njegova tretja pamet. A ti, si zvest mi, Jošt Soteški?

JOŠT Kako naenkrat jaz?

HERMAN Da, ti, si zvest?

JOŠT Vaš pes, vaš rabelj, vaša desna roka.

HERMAN Mislim, komu si bolj zvest, očetu ali sinu?

JOŠT Gospod, gospod, na stara leta meni to vprašanje. Kaj nisva skupaj prejahala pol sveta in tolkla se s kristjani in pesjani? Kaj nisva skupaj vlekla krono ogarsko z nikopoljskega močvirja in prala in sušila kralju Žigi hlače, ko smo bežali na tistem grškem brodu proti Carigradu? In v Križevcih na zboru, kaj nismo skupaj z okna strmoglavili upornike, saj veste, Lackovića et consortes ... In v Kostnici, kjer nas je kardinalska svojta sumila zaradi kranjskega jezika, da smo heretiki husiti, in so potem zvečer ob baklah pokale pod mojimi udarci pijane rimske glave. Da je bilo po mojem, mi bi takrat potegnili s Čehi in vso za Kristusa prepirajočo se drhal pognali v tisto temno jezero. Ali Žiga kralj, ljubljenec vaš, ni dal —

HERMAN Dovolj, moj vrli Jošt. Res, bil si mi služabnik in tovariš.

JOŠT Do dna duše ste mi segli s takim dvomom.

HERMAN O tvoji zvestobi itak nisem dvomil. Zamislil pa sem nekaj in pripravljam nekaj in ne bi rad, da bi ti kolebal, kadar boš potreben. Ker najzvestejšim se včasi to zgodi.

JOŠT Saj veste, da pod vašim ščitom storjenih grehov ne preštevam.

HERMAN Do tod sva srečno prišla. Poslušaj torej. Nocoj, ko ugasne v dvoru poslednja luč in se kraljica poda k počitku —

JOŠT Kaj, že nocoj?

HERMAN Nocoj, nocoj. Jutri se ga bo spomnila kraljica, ker mu je zelo naklonjena. Jaz pa bi rad opravil sam. Torej, nocoj pripelješ Friderika v mojo spalnico, tiho in brez suma, ti že veš, kako.

JOŠT A njo, kedaj želite pogledati od blizu?

HERMAN Tudi z Veroniko poskusim nocoj po Aronu, po židu, in jo povabim k sebi kot služkinjo Marino na sladostrastje z vinom.

JOŠT Njegovo ženo, na sladostrastje k sebi?

HERMAN Hehe, čemu bi ne! Da vidimo, kako se streže po življenju meni starcu, ki lahko svoje vnuke še z bratom obogati. Obvesti Arona o moji volji.

JOŠT Ukaz razumem, a šala mi je tuja.

HERMAN No, šala, šala ... Jaz hočem mir. Pred sodbo ponudim mir obema. Če ne bi šlo izlepa, tedaj zatrem brez milosti vse, kar se zoperstavi moji volji. Če se mi ne ukloneta oba, tedaj —

JOŠT Tedaj vam vse, kar treba, jaz z oči preberem.

HERMAN Moj vrli Jošt.

Prideta Herman mlajši in Blažena, za pot pripravljena.

4. PRIZOR[uredi]

Prejšnji, Herman mlajši in Blažena.

HERMAN MLAJŠI Dostojni moj roditelj —

HERMAN Kaj to pomeni, vidva odhajata?

HERMAN MLAJŠI Neizogibni posli me kličejo nazaj na Kranjsko in ker so ceste po deževju slabe—


HERMAN Pripravi jim spremstvo, Jošt. Jošt odide.

HERMAN MLAJŠI In za slovo te nujno prosim, oče.

HERMAN Že vem, nasledstvo. Premislil sem in vse preložil. Nasledstvo Celjskih je še v mojih rokah in jaz upam, da bomo gladko šli čez kamen, čez ta Friderikov kamen.

HERMAN MLAJŠI Ne, ni to, oče. Brata bi videl rad.

HERMAN Ti tudi Blažena?

BLAŽENA Prošnja mojega moža je tudi moja prošnja.

HERMAN Včeraj si imela drugo prošnjo. O, tebi, sinko Herman, pa prihajajo pritožbe, da nisi uveljavil našega imena pri Korošcih, da si v pijanosti zakockal z Bajuvari del koroške zemlje.

HERMAN MLAJŠI Nekaj malega sem res zakockal.

BLAŽENA Ej, pusti, oče, Bajuvarom tisto reč. Saj ni veliko, le pet vasi je, nekaj njiv in travnikov in par sto kepecev tlačanov. Vse je to neznatna zemlja in tudi njena lega bolj pritiče severu kot jugu.

HERMAN Ti Bajuvari, juga lačno pleme! Ne, Blažena, ne bomo popustili, koroške zemlje mi ne damo. Tri mere zlata, če hočejo Bajuvari, tri sode vina tudi, zemlje pa nobene.

BLAŽENA In še bi te prosila, oče, te gradove, odvzete Frideriku, daj, nakloni mojemu soprogu.

HERMAN Ti tudi, sinko Herman, te gradove?

HERMAN MLAJŠI Gradove? Da, gradove, seveda te gradove ...

HERMAN Hm! Razmislim, Blažena, razmislim. Ti gradovi, potrebni so uprave. Sploh pa, moj sinko Herman, zdaj, ko skušaš vladati nad Kranjci, pomni, da vladati nad drugimi pomeni hoteti namesto njih. Ljudje so po večini leni, vsi ne hrepenijo baš po nemški kroni, ali pa se grize sosed ob soseda. Ti jih z vrha glej in vrzi uzdo tistemu, ki najbolj razume tvoje prave cilje. A svojih ciljev nikdar nikomur ne zaupaj. Utaji jih celo pred sabo, da te ne omami njih sijaj. Ti gledaš v tla? Ne maraš mojih naukov?

HERMAN MLAJŠI Jaz bi rad videl brata, oče.

HERMAN Tudi je dobro načelo v vladanju: Nikoli ne poslušaj na uho, na katero ti ravno govorijo.

HERMAN MLAJŠI Dostojni moj roditelj ... to so nauki ... lepi nauki ... nič ne rečem ... Meni pa leži na srcu vse kaj drugega ...

HERMAN Na srcu? Ti se nekaj ziblješ, si pijan? Bojim se, da boš vladal bolj z grbom in imenom našim.

BLAŽENA Kruto ga žališ, oče, prestrog si zanj. On rad včasi pije, res je, ker mu je duša žalostna. Drugače pa ima moj mož lastnosti.

HERMAN Res, mlad je še. Zato mu dajem bolj natančna navodila. Zdaj spomladi tovarijo beneški kupci dragocenosti na sever. Postavi ogleduhe na prelazih gorskih —

HERMAN MLAJŠI Ne, nočem biti ropar ... nikoli več. Nočem več tujega blaga. Jaz hočem kakor brat. Pusti me k bratu, on ima besedo za mojo dušo. Potem pa pojdem v Rim na spoved — in vse na novo zaživim življenje.

HERMAN Postavi ogleduhe na prelazih kranjskih. Jošt Soteški pa poskrbi potem za zvezo.

HERMAN MLAJŠI Moj brat ima besedo čudodelno za mene grešnika ...

HERMAN Tvoj brat je živ in jaz sem živ, vse drugo še za tebe ni številka. V svoji vladavini ne daj, da bi se mesta razpasla na škodo kmeta. Mesta rada gledajo visoko, dočim gre kmet za svojim neposrednim gospodarjem. Nad tabo pa je Habsburg vojvoda —

HERMAN MLAJŠI Kaj mi je danes vsa ta ropotija! Jaz hočem k bratu, da se poslovim od njega, on je zdaj spremenjen, on ima besedo.

HERMAN On ima sina, to mu je vsa cena. On ima sina ... Zdaj se spomnim, da blizu so počitnice, ko pride mladi Ulrik iz Milana. Pripravi mu sprejem na Kranjskem in hitro ga pošlji k meni. On mi bo potreben. — A ti, zakaj ti nimaš sina?

BLAŽENA Božjih sklepov se dotikaš, oče, mene žališ.

HERMAN Pet let si že oženjen, pa še nimaš sina. Zakaj ga nimaš? Ti si ohlapen, on je vihra in Barbara je moj edini sin.

HERMAN MLAJŠI Pusti me k bratu, oče. Glej, na kolenih te prosim, ukaži mu odpreti ječo, da se poslovim od njega. Obhajajo me temne slutnje, da ga ne bom videl nikoli več. Ko sem obiskal danes našo grobnico, me je vleklo nekaj k zemlji in vse posvetno mi je bilo kakor davni sen. Vsi grobi naših dedov kot da so naenkrat oživeli in od vseh strani kot da sem slišal šepetanje: Še malo in za nami prideš in še malo, privali se k nam vse Celje, vse Celje.

BLAŽENA Često ga tare taka žalost in skrb za dom mu neprestano gloda dušo. Usliši mu to prošnjo, da se umiri revež.

HERMAN Da imaš slutnje, tega nisem vedel. Slutnje so včasi pomenljive. Po starih kronikah se najde, da ženske v slutnjah spovijejo.

HERMAN MLAJŠI O, k Frideriku, Frideriku, oče!

BLAŽENA Povsod na svetu bilo bi to človeško, tu pa je oče zoper naturo vstal.

HERMAN Zredil si se. Ta puhla mast te vleče k tlom, v tej masti skrivajo se tvoje temne slutnje. Ne kockaj in ne pij in jahaj, mnogo jahaj na svežem zraku. Potujta srečno!

Herman odide.

HERMAN MLAJŠI Ostani, oče, samo še trenutek ostani. Odšel je, zdaj je vse izgubljeno. Nesreča se vali na Celje, nesreča na nas vse, jaz je odvrniti ne morem.

BLAŽENA Karkoli se zgodi, vedno bom stala ob tvoji strani. Najbolj si moj, kadar si mehek in slab. Ne toži, daj mi roko in pojdiva odtod. Tega starca ne ukloniš z nobeno prošnjo, močnejši kakor midva mora priti nanj.

HERMAN MLAJŠI Moj brat in oče sta se srečala v nasprotju. Oba zase vsak svoj strašni svet ... in zdaj je vse končano. Ne slišiš plahutanje gavranov krog naših dvorov?

BLAŽENA Ostavi svoje črne domišljije. Čuj, godci že godejo. Pojdiva hitro, da naju ne zajame ta brezbožna veselica, ki jo pripravlja tvoja sestra in kraljica.

Oba odideta.

Pridejo sluge s svečniki in Aron Salobir, ki ostane sam.

5. PRIZOR[uredi]

Aron Salobir in pater Melhijor.

ARON sam: Marina! Marina! Vse je tu kakor na nožih in glavo stavim, da sem postavil dober kvas. Krasno se iztekajo moje številke. V prah in pepel se je sesul Jeruzalem, ko je bila mera polna. Celje ni Jeruzalem in jaz sem božja ličinka na tvojih koreninah, ošabni Herman. Marina! Kje je, kje se mudi? Pritava pater Melhijor. O, to je druga božja ličinka. Aron se skrije.

PATER MELHIOR Kamor stopim, sama vrata ... Tu zopet — vrata. Kadar človek pogleda kozarcu do dna, najde tam Horacija ali pa ti Sokratov dajmonijon na uho šepeta, da je menih na svetu nepotrebno bitje ... O, je čas domov ... Ta novi »turn« smo danes pošteno zalili. Vitezi so vsi pijani in vitezice jim vriskajo na prsih. Pravijo, da še od vina nihče ni umrl, a mnogo se jih je rodilo. Najbolj poredni so tisti, ki na »što — što« govorijo in »boga — boga« kličejo. Jezik jim je kakor slovenski, le nekaj malega popačen. Dominus Eneja je prejel za svojo slabo odo lepo faro in še druge mastne prebende mu vise nad loncem. Kraljici je prijeten naš Eneja in če bo znal, utegne daleč priti. Gospoda Friderika pa so Ogri pripeljali kakor dečka, ki se izgubi na sejmu. Nauk iz tega: Ne ženi se na lepo lice, če ni obrobljeno s cekini! Ali pa drugi nauk: Prst božji je potipal Celje tam, kjer ga najbolj skeli. Ali pa tretji nauk: Ti, pater Melhijor, ne vtikaj nosa, kamor ti ni treba, zakaj če jo preblizu režeš, se od čebule oči solzijo. Tega juda bomo pa krstili in ime mu damo Melhijor, da Melhijor ...

ARON skrit: Čestiti pater Melhijor!

PATER MELHIOR Ta glas me kliče. Kdo je?

ARON Ti in jaz sva si razdelila svet. Kdor je proti tebi in ni z menoj, bo moral pasti ...

PATER MELHIOR Kaj govoriš, kdo govoriš?

ARON Kdor pa se hoče meriti z menoj in se ne naslanja na tebe, bo tudi moral pasti.

PATER MELHIOR Da niso to strahovi, kost ti črna!

ARON Celjski so zadeli v moje mreže, gorje jim, ako izgube še tebe. Celje se pogrezne. Rim in Jeruzalem!

PATER MELHIOR Gorje, tu straši, straši!

Pater Melhijor zbeži.

ARON Odgnal sem ga. Marina, Marina! Vstopila kraljica Barbara in Eneja Silvij Piccolomini. O, majestat!

6. PRIZOR[uredi]

Kraljica Barbara in Eneja Silvij Piccolomini.

BARBARA Hej, služba! Na moji mizi je debela knjiga. Naj mi jo kdo prinese. Aron odide. Da ti iz Virgilija dokažem, kako se varaš o Didoni. Trenutek, ko prehaja valovanje krvi dveh razumnih bitij v eno samo strastno trepetanje, je vreden več nego vsa zaljubljena antika. Kraljica Didona je bila prava pastirska gos. Ko je pretakala solze ljubezni, stavim, da ni imela na sebi čiste srajce. Ciganka Kleopatra je delala v ljubezni politiko, a Mesalina se je sesula vase kot star izkopan rudnik. Razum v ljubezni in uživanju, to je edina sreča.

ENEJA SILVIJ Ne, kraljica. Vsak dan nam kažejo primeri živi, da goreča srca sledijo posebnim zakonom, silnejšim nego je razum.

BARBARA Kakšni so ti primeri živi? Sem jaz, si ti, sva midva obadva? Molčiš, Eneja, klasik, ti latinec! Povej mi rajši, čemu je ta Virgilijev Eneja tesal ladje za beg, ko je najbolj gorela zanj Didona!

ENEJA SILVIJ Ne vem. Premlad sem, ne razumem.

BARBARA Jaz pa razumem, ko ti gledam v te črne strastne južne oči.

ENEJA SILVIJ Kraljica, tega nisem vreden —

BARBARA Ne ljubim, da se mi umikaš. Bodi hraber, kakor si mlad in lep.

ENEJA SILVIJ To slišim rad kot mož — a kot duhovnik?

BARBARA Na kostniškem koncilu so najbolj divjali kardinali. Rili so po grehu kot vepri po blatu.

ENEJA SILVIJ Po svoji vesti kardinali — jaz po svoji.

BARBARA Ogenj ti seva iz teh črnih južnih oči in na čelu ti blesti odsev genija. Samo genij sme nasladam do dna, ker samo genij more. Eneja Silvij, premisli dobro, laska ti — kraljica.

ENEJA SILVIJ Da, majestat — a jaz ubog kaplan.

BARBARA Moj sladki mali! Napravim te za škofa, hočeš, za kardinala! Prekrasno bi sedel rdeč klobuk na tej kodrasti glavi.

ENEJA SILVIJ Za škofa, za kardinala? O, sanje blažene.

BARBARA Se lahko uresničijo.

ENEJA SILVIJ Stremljenje moje gre visoko pri Bogu in ljudeh. Jaz čutim v sebi neizmerno silo in hrepenenje po slavi me razjeda. O, vladati! Vladati na srečo vseh ljudi! Razbiti to srce v milijone isker in vsakemu človeku dati del svojega blaženstva! Verjeti kar ne morem. Je to mogoče? Ta kraljevska bela roka —

BARBARA Bo vodila usodo tvojo.

ENEJA SILVIJ Beseda majestata! O, zdaj vidim, to je očitna božja volja in vsi moji nazori se ji vdano klanjajo.

BARBARA Popeljem te s seboj v kraljevski Budim in tam v višavah veličanstva se menjajo nazori. Moja sreča, da si duhovnik. Duhovnik velja za tolažnika ženske duše, kraljice kot kmetice, in v naši sveti Cerkvi nizki rod še ni ovira za skok po lestvi kvišku. Daj mi roko, Eneja.

ENEJA SILVIJ Mogočna kraljica. Moja duša je žejna širokega življenja in krik mladosti moje jo ovija kakor trnjev venec. Vse moje sanje, pridavljene in skrivane pred svetom, so zacvetele žarko, ko sem ugledal prvič ta junonski stas. In ljubav je prišla. Ogledala se je s prestola k meni ter se druži z milostjo kraljice. To je edino, kar me plaši ...

BARBARA Čemu bojazen?

ENEJA SILVIJ Bojim se brezna strasti — brez ljubezni.

BARBARA Boj se ljubezni brez strasti brezna, boj se ljubezni skrite mučenice. Boj se žgočih noči in podlega pričakovanja bele zore, ko neumevano srce berači pri razumu za senco borne nade in za klaverno obljubo izpolnjenja. Boj se lažnivih bajk, Eneja, in pomni, da je ljubezen naše najvažnejše opravilo.

ENEJA SILVIJ Sreča, ti velika moja sreča! V nesmrtna dela bom zakoval ime kraljice in pozna pokolenja bodo brala mojo hvalo kraljevski Veneri, Barbari Celjski. Ave, regina!

BARBARA Ti boš velik in srečen, dokler me vidiš lepo.

ENEJA SILVIJ Pregovor slove, da je najlepša vedno le prva občudovanka.

BARBARA O, neizmerna slast za ženo, biti komu prva v sanjah!

ENEJA SILVIJ In na prestolu moje duše prva, prva.

Aron prinese knjigo.

BARBARA A tu je knjiga, ljubljeni moj Virgilij. Vabim te, Eneja, pridi k meni in še nocoj prebereva ta krasni spev o Didoni. A zdaj me spremi, med goste pojdeva, povesti hočem kolo.

Oba odideta. Aron se reži za njima. Zunaj godba. Čez oder prehajajo veseli gostje. Pridejo pater Melhijor, Jošt Soteški in Herič. Aron se plazi ob stenah.

7. PRIZOR[uredi]

Pater Melhijor, Jošt Soteški, Herič in Aron. Pozneje kolo in dva paža.

PATER MELHIOR Tu je ropotalo, tu govorilo. Pri tehle vratih sem stal, ko je brnelo name. Nekaj o Rimu in Jeruzalemu in o sodnjem dnevu.

JOŠT Da sem vam ni zdelo, čestiti pater Melhijor. Tu je nocoj toliko hrupa, da ste gotovo zamenjali človeški glas s strahovi.

HERIČ Saj ni še polnoči, duhovi pa volijo to pozno uro.

PATER MELHIOR Verjemita mi, hrabra viteza, natančno sem razločil: Rim in Jeruzalem. Rim je Rim in Rim vsi gledamo, kaj pa je hotelo z Jeruzalemom reči, to mi je uganka.

HERIČ Verjeti kar ne morem, da bi se strah poskušal nad tem svetim možem.

JOŠT Zakaj ga niste zagovorili?

PATER MELHIOR Ni bilo časa. Govorilo je in govorilo, kakor sam plešec Elizej, in ko je prenehalo, ni bilo časa. Povem pa vama, hrabra viteza, da je bilo to — znamenje.

HERIČ Znamenje?

JOŠT Od živih ali od mrtvih?

PATER MELHIOR Od živih in od mrtvih. To je tako, da vesta: Teče, teče življenje naše, gre mirno svojo pot, na videz brez spremembe. A kadar dozoreva na polju žitni klas — ali pa se ima utrniti na nebu moja ali tvoja zvezda, tedaj stvari okrog posluhnejo nemirne in dajejo znamenje z nenavadno posebnostjo.

JOŠT A kaj imajo mrtvi z nami?

PATER MELHIOR Mrtvi onstran groba imajo za nas ljubezen, kakor prej v življenju, ali pa sovraštvo. V ljubezni nas svarijo pred nesrečo, v sovraštvu nas pa strašijo za prizadete jim krivice.

HERIČ Res, čudno. Tudi Bošnjaki na Gradu so videli. Pravijo, da se je prej v mraku dvignila iz novega stolpa velika črna senca in je prekrila čez in čez nebo.

PATER MELHIOR Tudi Bošnjaki so videli? O, to so znamenja, znamenja so. Kažejo se nam v naturi pred velikimi dogodki in pomnite, možje, da se krog Celja plazi neki zlobni duh. Bog nas obvari.

Pripleše Kolo in loči Patra Melhijora od ostalih.

JOŠT Njuška meniška, krokar fraterski. Strahove vidi in o Rimu se mu blede. Laže kakor kupljena vest. Stavim glavo, da ni ničesar videl razen vinčeka. Kolo se izvije iz dvorane in odpelje Patra Melhijora. Kakšno je vreme zunaj?

HERIČ Temno in oblačno, na nevihto se pripravlja.

JOŠT Vidiš, to je tista črna senca, ki je Bošnjakom nebo prekrila. Ni čudežev, prijatelj, in po smrti obležiš na zemlji kot zaklani vol. — No, meni je prav, da je izostala naša nočna dirka. Že veš za geslo stražam?

HERIČ Nocoj je geslo »stolp«.

JOŠT Ne, ni več »stolp« — nocoj je geslo »Veronika«. Stari Herman je sam obhodil straže in geslo premenil. Dal je zapreti vsa vrata.

HERIČ Mene je vsega tega strah.

JOŠT Počakaj nekaj dni in videl boš reči, da ti bodo stali lasje pokonci. A glej, tudi Aron je tu. To lice, glej. Tako je, kakor da bi ponarejal pečate in slab denar koval. Hoj, Aron, kako sem ti ukazal? Trikrat na dan, da veš, če me vidiš ali me pa ne vidiš, se moraš pokloniti tje proti Vojniku v severno stran, kjer je moja domovina. Klanjaj se, Aron! Aron se priklanja živo. Tako, zdaj stopi sem, uho nastavi. Jošt šepeče Aronu na uho. Torej nocoj — in pripravi na to Marino. Si razumel? Aron daje znamenja. Dva paža priskakljata.

DVA PAŽA menjaje se: Lepe gospe in vitezi hrabri, na ples se ravnajte, v kolo stopite, kraljica ga vodi, v kolo hitite! Hitite, hitite, da ne zamudite! Dva paža odskakljata.

HERIČ Od kdaj je žid na dvoru? Ne razumem, kar uganjaš ž njim.

JOŠT Stopiva v kolo. Spotoma ti vse razložim.

Jošt in Herič odideta za gosti. Aron se ogleduje in odpira počasi stranska vrata. Pride Veronika Deseniška.

ARON Marina! Tu sem, gospa.

8. PRIZOR[uredi]

Aron Salobir in Veronika Deseniška.

ARON Previdno, počasi, tiho. V teh starih dvorih midva sva nezvana gosta, dokler nima prostosti moj in tvoj gospod.

VERONIKA Kje je, kako se mu godi? Je zdrav in še pogumen? Si bil pri njem?

ARON Posrečilo se mi je.

VERONIKA Je res? Te tvoje oči so ga videle, ta usta dihala ž njim isti zrak, te noge šle čez prag, ki ga je tudi on prestopil?

ARON Ob tvojem imenu je zatrepetal in ko sem mu razložil, zakaj si tu na dvoru, je dvignil k tebi zakovano roko.

VERONIKA Povej mi, kje je tisti hodnik, kje so tista vrata? S temi rokami bom prekopala najmočnejši zid in dvignila najtežja vrata.

ARON Do njega ti ne moreš, gospa.

VERONIKA Ne morem? Gore se bodo premikale za njega, zidovje se lomilo na dvoje, verige se drobile v prah. Povej mi samo, Aron, kje je?

ARON Tu spodaj pod železnimi zapahi in pod močno stražo.

VERONIKA Hitro, hitro, Aron. Pojdi in razsuj zlato med straže in zunaj na dobravi pripravi konje. Nocoj ga rešimo iz ječe, nocoj je čas, ko tone dvor v zabavah in veselju.

ARON Nocoj ne in nikoli ne. Stari Herman je na vse pripravljen. Friderikov beg iz tega dvora bi vzel svobodo tudi tebi.

VERONIKA Oj da, resnično. O, zakaj sem ti verjela? Tu sem kakor v pasti. Aron, Aron, srce mi neprestano pravi, da si me tudi ti izdal.

ARON Nikakor ne, gospa. Umiri se, gospa, poslušaj mojo pamet, ti trenutki so predragoceni zate. Saj pomniš še, gospa, zakaj sva se utihotapila v te dvore!

VERONIKA Ti si imel namen.

ARON Naklep za tebe.

VERONIKA Izrekel si ga prvi — ti.

ARON A v srcu si ga ti spočela ...

VERONIKA Da, v mojem srcu jaz ...

ARON Kako ga izvršiš, če si ne upaš, izreči ga z besedo.

VERONIKA Izvršiti vse, si ti se sam ponudil.

ARON Naneslo je drugače, gospa. Zastražen stari Herman spi, oblast njegova mu je podnevi in ponoči zvest čuvaj. Ti pa si, gospa, najlepša v dvoru in daleč naokrog najlepša si gospa ...

VERONIKA Kako, z lepoto mojo grešno naj naklep izvršim?

ARON Pohotni starec Herman ima navado, da kliče v noči vina in jemlje sladostrastje od najlepše v dvoru.

VERONIKA To pot je do njega?

ARON Edina pot.

VERONIKA Kaj jaz — njegova snaha?

ARON Iz lica v lice — njemu še neznana snaha.

VERONIKA Kaj bi to?

ARON Ta votli prstan tu na tvoji roki, gospa, saj pomniš, ko si ga jemala od mene ... V njem je vse potrebno.

VERONIKA V tem prstanu je strup — za moj obup.

ARON Izlij, gospa, ta sok mu v kupo vina. Zaspal bo blaženo. Na drugem svetu njegove vele roke ne bodo več iskale — ženskega objema.

VERONIKA Kaj tako nizko moram za tem, kar ljubim?

ARON Opomni se vsega, gospa, opomni se. Spomni se požganih Desenic in svojega očeta. Braneč tvoj dom in tvojo srečo je z zevajočo rano na čelu obležal mrtev na domačem pragu, Spomni se sina svojega. Skrila si ga v leseni bajti kot ubogega rejenčka. In tudi za njegovim sledom pošilja Herman svoje črne hlapce.

VERONIKA O, groza! Kje je še na svetu bolj nesrečna mati!

ARON Odloči se, gospa. Le kratek hip bo trajalo dejanje — in celjskih dvorov zlati ključ bo tvoj.

VERONIKA Vse se je zgnetlo v meni. O, da bi smela na glas zakričati. Rotim te, nebo, in vprašam: Ali smem? Ve, sence mojih staršev, prikažite se mi in mi povejte: Smem? Kličem tebe, dno pekla, me sprejmeš še po takem činu vase?

ARON Vse smeš, kar smejo drugi s tabo. Ne oklevaj, gospa, in pomni, da stari Herman tudi ne okleva. V višavah njegovega rodu si ti za njega nadležen črv in brez vesti te bo pohodil s svojo težko nogo.

VERONIKA A kaj poreče on? Kako bi njemu po takem činu še mogla zreti v lice?

ARON Gospodu Frideriku? Uvidel bo potrebo tvoje žrtve in odpustil. Zakaj njegova žrtev — kliče tvojo žrtev.

VERONIKA Klevete podle ne ponavljaj, Aron.

ARON Ohranil sem skrivnost za ta trenutek in zibal te v omami, da ne bi ti omagala pod tem bremenom. A zdaj je čas, gospa, izvedi resnico: Friderik, tvoj mož, je z lastno roko vzel življenje svoji prvi ženi, da bi te mogel dvigniti iz nič — visoko.

VERONIKA Vse to prevara je, vse to je gnusna laž.

ARON Ljudje ubijajo za skorjo kruha in za slast ljubezni, gospa.

VERONIKA O, jaz da sem bila v nebo ljubezni vzeta od njegovih, od krvavih rok!

ARON Najprej je ljubil tebe — in potem moril. Zato njegova žrtev — kliče tvojo žrtev.

VERONIKA O, slast njegove žrtve, opijani me. Vzemi mojemu razumu vso razsodnost in zazibaj mojo vest, da se ne plašim več ničesar in da pozdravim to veliko srečo, biti mu enaka tudi v grehu. Da se pogrezam ž njim v solze in bolečine, ko mi ni dano, da ga dvigam k zvezdam.

ARON Dejal je Friderik: Povej predragi moji ženi, naj ne izbira sredstev. V sili je samoobramba, dejal je, dovoljena tudi pred očetom.

VERONIKA Tako je on govoril?

ARON Dejal je šepetaje, boječ se straže, in še v šepetu je zvenel njegov ukaz.

VERONIKA Če sem pokorna njemu, kaj me še ovira?

ARON Odloči se, gospa.

VERONIKA Kako bi najhitreje, najbolj učinkovito?

ARON Nemara še to noč. Gotovo te pokliče Herman še to noč. Zakaj o tvoji nepremagljivi lepoti govori že ves dvor. Tvoja lepota, gospa, je strašna kakor greh, usodna, da bi rušila prestole, mogočna, da dvigala bi jih ponovno iz prahu. Še jaz bi bil, gospa, tvoj slepi suženj. Da ni, kar je, in da bi bilo mogoče, kar čutim zate, jaz bi te odpeljal, gospa, kam v blaženo deželo solnca, sanj in smeha, kjer ni ne Hermanov, ne Celja in strasti sebičnih, in ne dolžnosti maščevanja. Godba. Čuj, godba. Na celjskem dvoru se igrajo rimskega pogana. Proč vsa slabost, ti zvoki godbe naju kličejo. Storiva, kar nama dana dolžnost veleva, ker ti si moja — jaz bom pa tvoja žrtev.

VERONIKA Da, Aron, slutnja, da si me ti izdal, me noče zapustiti. A jaz že grem v usodo, jaz moram. Morda si me izdal, morda me nisi, vseeno, jaz verujem, da ne boš izdal. Glej, Aron, to ogrlico iz biserja. Pojdi tja k njegovi rednici in tole ogrlico mojemu sinku na vrat obesi. Naj bo zaznamovan, naj ve, odkod prekletstvo njegove matere, če pade enkrat tudi nanj usoda. Aron, glej, prosi te mati!

ARON Prisegam ti, gospa, pri Bogu.

VERONIKA O, moje tiho Zagorje, kjer teče zibka mojemu sineku ...

ARON Pogum, gospa, pogum. Razmahni čustva po dejanju, ne pred njim.

Aron se izmuzne. Veronika v joku na tleh ne sliši vse glasnejše godbe in ne vidi kolašev, ki priplešejo v dvorano. Kolo vodi kraljica Barbara z očetom Hermanom. V kolu so Jošt Soteški, Herič in poslanik kralja Tvrtka. Kolo zagrne Veroniko in obstane. Vstopita pater Melhijor in Eneja Silvij Piccolomini. Vsi zro na Veroniko.

9. PRIZOR[uredi]

Kolo in Veronika.

BARBARA Kdo je ta deklica?

VERONIKA Od službe sem, ime mi je Marina.

BARBARA Nisi morda hotela v kolo?

VERONIKA Ne, zašla sem si v teh belih dvorih.

BARBARA Ti si objokana. Ti je storil kdo krivico?

VERONIKA Največ krivic nam prizadene lastno srce.

BARBARA Čudno. Moj dragi oče, kaj je s tem dekletom?

HERMAN Povej nam Jošt Soteški, kaj je s tem dekletom?

JOŠT Jaz vem, da vešče same v ogenj silijo.

Veronika zbeži.

BARBARA Eneja Silvij, glej, Didona!

ENEJA SILVIJ Da, krasna je.

BARBARA Krasna?

ENEJA SILVIJ Najlepša vseh žena, kar sem jih videl.

BARBARA Tako? Spovejte jo.

Kolo naprej. Tih smeh. Kolo se postavi in se vije ob zvokih godbe.

Zavesa

TRETJE DEJANJE[uredi]

Soba pred Hermanovo spalnico. Noč. Zunaj nevihta.

1. PRIZOR[uredi]

Pred sveto podobo kleči Eneja Silvij in moli. Aron Salobir pride previdno.

ARON Duhovnik iz Siene ...

ENEJA SILVIJ ... in ne pelji nas v skušnjavo, temveč reši nas vsega hudega ... In pomiri moje divje želje, ukroti mojo grešno strast ...

ARON Duhovnik iz Siene naj podvije svojim željam plahe noge.

ENEJA SILVIJ Kdo si? Služabnik! Ne moti me v molitvi.

ARON Meni strasti čez glavo ne šumijo ...

ENEJA SILVIJ Ti predrzni sluga!

ARON ... in strahopetna vest ne lomi trdne volje. Že veš novico?

ENEJA SILVIJ Ti zviti Izrael!

ARON Razkačil si kraljico. Njen majestat besni. Po plesu je razbila veliko ogledalo. Stražam je ukazala v orožje in zdaj o polnoči začela s spremstvom dvor.

ENEJA SILVIJ Njen majestat besni — jaz molim.

ARON Njen majestat besni in vsaka njena želja sedi na tronu. Zato se reši, Eneja Silvij. Ko greš iz te dvorane, pojdi tu na desno po hodniku ...

ENEJA SILVIJ Zakaj na desno?

ARON Na levi po hodniku so mrke straže Ogrov, in ne bi bilo prvič, da je kraljica ugrabila kodrasto moško glavo.

ENEJA SILVIJ Pojdi proč, Aron.

ARON Na dušek bo izpila tvojo sladko mlado kri in v neutešenem drobovju kraljevske Mesaline se potopijo tvoji ideali. Le bliže, bliže tronu, kdor nosi svojega moža na prodaj.

ENEJA SILVIJ Žalitev majestata ...

ARON Ti si rešen po hodniku — tu na desno ... Ko pa izveš, kdo je najlepša vseh žena na dvoru, bodi ji v sili na pomoč, Eneja! Ker le po tvoji krivdi je ona zdaj kraljici tekmovalka.

ENEJA SILVIJ Ta tuja deklica na plesu? Kdo je?

ARON Veronika.

ENEJA SILVIJ Preganjana Veronika?

ARON Veronika ... Ti se režiš — tu na desno — za njo pa ni ne desnih in ne levih vrat iz tega dvora.

Pridejo Herman, pater Melhijor in Jošt Soteški. Aron odide neopažen.

2. PRIZOR[uredi]

Herman, Eneja Silvij, pater Melhijor in Jošt Soteški.

HERMAN Eneja Silvij čaka. Pred spanjem nam z molitvijo posvečuje pregrešne te prostore. Eneja Silvij, hvala! Hvala vam vsem za zvestobo in vdanost. Eneja Silvij, le kratek čas si tu na dvoru in že si nam pokazal vrline svojega duha. Kraljica te je izvolila, kraljica te je počastila z lepim darom, jaz pa še dodajem tvoji plebaniji dohodke treh vasi in svečo v cerkvi za večno luč. Pa tudi tebe, patre Melhijore, se spomnim. Tri nove izbice ti ustanavljam za nove tri redovnike ... vrh tega naj ti služijo odslej konjiški vinogradi ... recimo črnine dvajset veder letnih. Tako, obema, draga moja, hvala! Posvetna oblast je brez soglasja z našo Sveto Cerkvijo sirota — in ime Gospoda bodi počaščeno.

ENEJA SILVIJ Na vekov veke.

PATER MELHIOR Amen.

HERMAN Vajino zahvalo sprejmem ob drugi priliki. Današnji dan me je zelo utrudil. Mučijo me tudi neki dvomi. Tako sem star in sam ... O, kakor ledenik bel vrh sinjih gor, je starec sam v življenju, vse vidi z vrha jasnega in vse razume, a kdo ogleda kdaj njegovo si samoto ...

ENEJA SILVIJ Molimo očenaš! V tej vzvišeni molitvi je vsa tolažba bolni duši.

PATER MELHIOR Molimo litanije ... Davidove psalme ... o Jobu premišljujmo ...

HERMAN Da, treba, treba bo ... Poprej pa vaju prosim važnega nasveta. Sta videla na plesu tisto žensko? Kako je vse očarala. Poslanik kralja Tvrtka je brezumen, od nje uročen, a Jošt je videl, kako se je za njo utrinjal ogenj.

JOŠT Prisežem, da je res. Izpod peta so ji švigale krvave iskre in tudi pod pazduho ji je svetlikal ogenj.

ENEJA SILVIJ Zares, prikazen nenavadna, vidovita.

PATER MELHIOR Lepota za napotje in spotiko.

HERMAN Ali verujeta vidva v prikazni in privide?

PATER MELHIOR V strahove in hudiče?

ENEJA SILVIJ V belo ali črno magijo?

HERMAN Tako na sploh ... Verujeta li vidva v čarodejstva, kakor jih preganja naša Sveta Cerkev?

PATER MELHIOR Verujem vse, kar Cerkev verovati ukazuje.

HERMAN Eneja Silvij?

ENEJA SILVIJ Ne vem, kaj mislite, gospod.

PATER MELHIOR On ni bil zraven, on ne more vedeti. Jaz sem jo slišal. Bilo je prej ob prvem mraku, ko sem slišal mijavkanje, rekel bi neko kruljenje in krivo prerokovanje. Še zdaj me trese zona.

HERMAN Zares, častiti oče? Moj strah pa gre veliko dalje. Saj poznate to žalostno prigodbo z mojim sinom. On je zdaj na tleh in meni na voljo dan. O njej, o zapeljivki pa ni sluha.

PATER MELHIOR O, čudež božji! Jaz domnevam ...

HERMAN Domnevaj, pa ne reci, pater Melhijor! Daj Bog, da se v domnevah varamo, Eneja Silvij. Ako pa stoji v njegovih sklepih, da se v podobi tiste čarovnice s plesa skriva ona, tedaj imamo kot možje dolžnost dejanja —

JOŠT ... da jo iztrebimo!

PATER MELHIOR Storimo kakor vode. Kadar so nečiste, stopijo vode v povodenj in ne upadejo, dokler ne vržejo na breg ostudnega mrliča.

HERMAN Do jutri vse izvemo. Pamet pa veleva, da že nocoj premislimo primer.

PATER MELHIOR Kdo bi še dvomil, da so čarovnice! Pri vas v Italiji jih morda ni, Eneja Silvij, pri nas v deželi pa so prave čarovnice. O, jaz to dobro vem. Črni kozel, kozel satan, je njihov bog. Častijo ga s posebnimi obredi. Za sveto vodo imajo satanovo scalnico, a dim strupenih in smrdečih rož jim je kadilo. V kropilniku je žrebčev rep in pri daritvah vino — nečista ženska kri. Jahajo na metlah h kozlu satanu, ki jih podučuje vseh črnih ved in znanosti. In čim starejša je čarovnica, tem bolj nevarna je. Kadar zasluti svojega konca kraj, tedaj se dvigne kam na hladno vodo in pade v njo. Vsaka čarovnica utone. Po njeni smrti pa ni bogastva, da ne bi se razsulo, če je pred svojo smrtjo v tistem domu živela čarovnica. Zato jaz pravim, kar na delo! Na noge zoper satana!

HERMAN Idi in stori dobro, pater Melhijor!

PATER MELHIOR Trenutka več ne čakam. Eneja Silvij naj spiše učeno reč, jaz pa dvignem armado črnih fratrov po deželi. Preden se zdani, pripravim ljudstvo in meščane na veliko sodbo. Beračem, postopačem in bogomoljkam na cerkvenih pragih dam prvim vohat čarovnico.

HERMAN Idi in stori dobro, pater Melhijor!

PATER MELHIOR Čarovnica tu na dvoru? Zapeljivka mladega gospoda? O, ti moj ljubi Jezus! On naj piše, jaz pa vse pripravim. Na noge zoper satana. Odide.

HERMAN Eneja Silvij, rad bi vedel tudi tvoje mnenje.

ENEJA SILVIJ Čudna so pota Gospodova.

HERMAN Od tebe, učenjaka, je to malo.

ENEJA SILVIJ Jaz sem služabnik božji!

HERMAN Kam meriš, gospod kaplan?

ENEJA SILVIJ Odpusti mi nocoj, gospod.

HERMAN To je vse?

ENEJA SILVIJ Svetujem še gospodu, da moli očenaš pred spanjem, počasi in s preudarkom, samo en očenaš.

HERMAN Idi proč, duhovnik. Eneja Silvij odide. V mojih ječah gnijejo prelati, Eneja Silvij! Pater Melhijor je božji volek, ta bo letal, kakor mu ukažeš. Na tega ošabnega Laha pa mi pazi, Jošt. Kraljica ogarska je vsa v plamenu zanj, to mi utegne pokvariti račune. Zdaj pa mi reci, kaj je z blagorodnim mojim sinom. Je pripravljen?

JOŠT Vse je nared! Vendar bi prosil, da bi sina prvega zaslišali, potem njegovo golobico.

HERMAN Aron mi pošlje njo, ti pripelješ njega.

JOŠT Njega pripeljem tu na vrata tajnega hodnika v trenutku, ko bo vaša spoved z Veroniko pri kraju. Tako, jaz mislim, bi se dal izkresati poudarek, važen za njen pogin.

HERMAN Izvrstno. Pripelji Friderika tod — in stoj pred temi vrati z njim. Ko jaz razkrinkam čarovnico in zakličem, tedaj odpri in vstopita. Jošt izgine skozi vrata tajnega hodnika. Na desno, na polici so bakle. Z mojimi jetniki spodaj ne govori! Da si ne zajdeš v labirintu!

Svetloba bakle obsije Hermana. Od spodaj kriki jetnikov. Joštov glas pada vedno niže.

JOŠT Poznam jaz ta pota! Tu — na levo je grob

zazidanega sina grbavca. Tu — na desno ...

Herman zapre vrata. Daljni grom.

3. PRIZOR[uredi]

Herman sam. Pozneje privid grbavca.

HERMAN Tulijo moji jetniki. Od gladu jim poka drobovje. Odpira vrata. Kriki jetnikov. Hej, častiti vi prelati! Hej, vi cenjeni plemiči in vitezi hrvatski! Očistil sem dodobra vso zemljo med Dravo in Savo te viteške golazni in zdaj prigrnem Bosno. Še je prostora v mojih ječah za trde bosanske glave. Kakšen glas je to? Kot krik otroka! Zapre vrata. Grbavec? Podložil sem te svoji volji in v smrt si moral, četudi sem te jaz rodil. Celjan — pa grbav? Kdor vlada, mora biti lep. Grom. Prikaže se majhen, nerazvit deček in izteza roke po Hermanu. Proč, ti nakaza! Kaj laziš tod za mano? Saj si že davno mrtev. Kaj se grohotaš?

PRIVID O-če, o-če!

HERMAN Ti me kličeš oče?

PRIVID Mojega rojstva te je bilo sram in si ukazal, da so me zazidali ... Pa nisi vedel, pa nisi spoznal, da je v tej nakazi, ki si jo ti rodil, tlela rešilna misel za naš rod. Previdnost ti je dala trn za pokoro, iz trna bi se bil razvil najlepši cvet. Ti pa si bil ošaben, zato me čuj: Zijali bodo prazni tvoji dvori in Celje bo beračilo za drenov grm, da bi mu bil naslednik.

HERMAN Saj vem, kaj si! Izgini! Bije z mečem, privid izgine. Izgini, ko te izven mene ni! Kako zabaven duh! Tako se nagromadi v duši črna misel in lebdi nad mano! Eneja Silvij pravi, en očenaš, samo en očenaš za tesno uro. Poklekne z mečem v roki. Pater noster, qui es in coelis, sanctificetur nomen tuum, adveniat regnum tuum, fiat voluntas tua ... Voluntas tua? Tvoja volja? A kje sem jaz? Kaj more biti tvoja volja druga nego moja? O kakšni volji sanja kamen v tem zidovju? In črv, ta ropar večnosti, kaj dvomi v sebi črv? Fiat voluntas tua? Ne dam, ne dovolim, da bi nadležna vest skalila mojo jasno misel. Fiat voluntas mea! Moja volja naj se zgodi. Kako ob tem hotenju beže podobe moje lastne domišljije. Vse mi je jasno kot jeklo tega meča. Zaveznik, dobrotnik, prijatelj! Ti vladar in oče reda od vekomaj do vekomaj. Moj sin te je oskrunil, jaz pa ti vrnem tvoj hladni čisti blesk. Fiat voluntas mea! Privid se prikaže iznova. Stoj!

PRIVID Ubog si, oče moj. Vsa tvoja moč in slava se spremeni v pepel in prah. Smrt se reži nad tvojim rodom. Glej, bratec moj prihaja.

Prikaže se duh Hermana mlajšega.

HERMAN Dva sina, dva otroka moja!

PRIVID Za svoje grehe sluti oče zlo usodo svoje dece. Hočeš videti še več?

HERMAN Haha! Ve sence iz onostranstva, ve ste laž! Dokler stojim na tehle nogah, ve ste laž. Bije z mečem, privida izgineta. Pomoč! Luči! Posvetite! Pride služabništvo. Zbudite mi Heriča. Naj nemudoma sedla najboljše konje, naj pohiti za mojim sinom Hermanom in naj mi ga pripelje, če je še živ ... Če je še živ ...

Služabništvo odide. Ostane Aron Satobir.

4. PRIZOR[uredi]

Herman in Aron Salobir.

HERMAN ... Če je še živ ... Kaj nimam jaz še sina Friderika? In vnuka tudi še imam. Kot lastavičje gnezdo, sreča še visi na mojem domu, kot lastavičje gnezdo, pripeto v varnem kotu. O, sinko Herman, ti in tvoje slabe slutnje!

ARON Gospod prejasni, zunaj je nevihta. Grmi in bliska se. V dvoru je vse nemirno, nihče ne spi ... Njen majestat, kraljica, razburjena zahteva laškega kaplana, Eneja Silvij pa je izginil neznano kam.

HERMAN Če mislimo na smrt, je vsak trenutek poln vstajenja, in ti prividi niso nič, so prazne misli, spočete v strahu.

ARON Izginil je.

HERMAN Kdo je izginil?

ARON Eneja Silvij. Tudi najstrožji ukaz kraljice ga ne ne more najti. Poslanik kralja Tvrtka ...

HERMAN Kaj je ž njim?

ARON Poslanik kralja Tvrtka razpošilja sluge in hoče siloma imeti lepotico Marino. Zato je čas, da ti po njej ponudim kupo vina, obljubljeno in naročeno, skrivnostno kupo vina. Aron se umakne. Veronika s kupo v roki pride.

5. PRIZOR[uredi]

Herman in Veronika.

HERMAN Kdo si ti?

VERONIKA Tu je napoj za gospodarja.

HERMAN Kdo ga je pripravil? Te tvoje bele roke?

VERONIKA Da, jaz sem našla milost pred gospodom.

HERMAN Kako ti je ime?

VERONIKA Marina, moj gospod.

HERMAN In veš, da mi boš služila do bele zore in mi z mladostjo vedrila trudno glavo?

VERONIKA To vem, gospod.

HERMAN Si vešča vse umetnosti v ljubezni? Takšnih, ki starcu raztopijo v žilah led in mu za hip pričarajo mladostno hrepenenje?

VERONIKA Kdor mi je pokoren, ga očaram vsega.

HERMAN S čim bi me ti očarala? Devica menda nisi.

VERONIKA Ne, zrela ženska sem.

HERMAN Si vajena razgaliti telo pred moškim?

VERONIKA Da, tvoja sužnja sem. Pij, gospodar. Herman vzame kupo. Veronika zapleše in govori pojoče uspavanko.

V zamorski deželi pretemno jezero,
pretemno jezero z visokim otokom
in grad na otoku je z zlatimi okni,
na oknih zarja večerna rudi ...
rudi ... rudi ... rudi ...

Veronika poklekne pred Hermana in se ovije njegovih nog. Vzpenja se strastno k njegovim prsim, se naglo odvije in zapleše.

Ni zarje večerne med zlatimi okni,
gradu ni na tistem visokem otoku,
otoka ne vidiš v pretemnem jezeru,
zamorske dežele, jezera ni ...
ni ... ni ... ni ...

HERMAN Naj pijem?

VERONIKA Pij, gospodar. Napitek je pripravljen nalašč za tebe. Po njem boš mlad in lahek. Tvoja leta izginejo. Tvoje čelo bo gladko in tvoje ustne žejne mojih usten. Moja pekoča kri te vsega omami, vse čare ti poklonim in po krčih sladostrastja ti z nežnimi poljubi ohladim telo. Pij, celjski gospodar, mladost in pozabljenje pij!

HERMAN Odkrij telo. Jaz ljubim pod tenčico hladno belo polt. Veronika se umakne. Da pijem?

VERONIKA Pij, gospodar.

HERMAN Poprej mi še zapleši. Zapleši mi, zapleši — mrtvaški ples.

VERONIKA Mrtvaški ples? Ne znam ga plesati, gospod.

HERMAN Ne znaš? Jaz te naučim. A ker so moje noge stare, pokažem ga z besedo. Pripoveduje. Na nekem dvoru — živi mlad mož — živi — in žena mu je zvesta družica. Pa pride druga prekrasna sužnja kakor ti in vrže mreže po oženjenem človeku. Ona — ime ji je Veronika — mu z vražami srce zastrupi — s poltenostjo zamrači njegov razum in jame šepetati: Očisti svojo spalnico, odstrani svojo ženo — in dvigni k sebi mene! Kam strmiš, Marina?

VERONIKA To je povest, ne ples.

HERMAN To je začetek. Plesalka kakor ti bi znala z demonsko kretnjo — no pa dalje. Pripoveduje. Igrača v njenih rokah uboga zapeljivko. Zadavi svojo ženo, pobegne z ljubico in vzame od kupljenega duhovna poročni blagoslov.

VERONIKA O, groza, groza!

HERMAN In pleše dalje svoj mrtvaški ples. Zakaj, na poti jima je še oče. Mahnimo smelo tudi po njegovi glavi. Zavlecimo se podlo k njemu in v luži sladostrastja mu dajmo strupa s to smrtonosno kupo vina ...

VERONIKA S to smrtonosno kupo vina? Grom.

HERMAN Čuj, toži te nebo in zemlja. Priznaj, Veronika, priznaj!

VERONIKA Priznati, kaj priznati? Nebo in zemlja vesta, da ga ljubim.

HERMAN Pozdravljena, prekrasna moja snaha!

VERONIKA O, podli verolomni Aron.

HERMAN O, zvesti, plemeniti Aron! Zdaj vabim jaz, Veronika, izpij!

VERONIKA O, daj, daj mi to smrtonosno kupo, da se pogreznem v nič in najdem mir pred tabo, ti strašni, strašni starec.

HERMAN Ne dam, zločinka. Ti pojdeš pred sodnike in na grmadi najdeš svojo smrt in svoj pogreb.

VERONIKA Ljubezen moja je visoka in ni ne smrti ne pogreba zanjo.

HERMAN Morda pa je — zlato? Zlata ti dam in pojdi, izgini še to noč. S pisano ladjo se odpelješ po morju, v zamorski deželi pozidaš si grad, obdaš se s sijajem, razkošjem. Jaz ti poskrbim za novo, zveneče ime, a staro pozabim s teboj, če izgineš. Sprejmi to, Veronika.

VERONIKA Edino tvoje zlato, ki ga sprejmem, je tvoj sin.

HERMAN Moj sin? Besen odloži kupo.

VERONIKA Tvoj sin me ljubi. On je moj soprog in jaz sem mati njegovemu otroku.

HERMAN Moj sin? In ti si mati? Moj sin te je objemal, glej, jaz tudi znam objeti. Te prsi do krvi razgalim, ta stas usločim, da zatrepeta. Je znal tako objemati moj sin?

VERONIKA Pomoč, na pomoč!

HERMAN Namenila si sladostrastno smrt očetu in vzela sinu pamet. Oskrunila si mi ime in čast, zdaj ti oskrunim jaz telo in dušo. Tiha borba. Razkošna ženska. Odnese onemoglo na svoje ležišče, obraz mu je poln pohote. Hehehe. Prekrasna ženska! V divjem smehu ne opazi Arona, ki se plazi od vrat in izgine, ko se začuje trkanje. Kdo trka? Trkanje. Dobrodošel, sin, da rešiš pred očetom svojo golobico. Trkanje. Prezgodaj, Jošt, prezgodaj. Trkanje. Je živa še, je mrtva, ali se je potajila? Molčala bo. Herman zapre spalnico in zagrne težko zaveso. Odpre vrata tajnega hodnika. Pride Friderik z Joštom, ki odide na migljaj Hermanov.

6. PRIZOR[uredi]

Herman in Friderik.

HERMAN Ti ne poklekneš pred očetom?

FRIDERIK Snemi mi prej železo z rok.

HERMAN Bog je ustvaril silo proti sili, kamen za psa, železo za nepokornega sina.

FRIDERIK Ti govoriš o Bogu?

HERMAN Če govorim s teboj kot oče, je Bog na moji strani. Za tebe pa imam primero: Divji merjasec se je zagledal v krotko svinjo in šel za njo s planin v dolino. Kmetje so ga zasačili in ubili.

FRIDERIK To kmetje zmirom delajo.

HERMAN Očaku Abrahamu je Bog ukazal: Žrtvuj mi sina! In Abraham je šel in nož zavihtel nad Izakom. Izak mu je bil edinec.

FRIDERIK Že v svetem pismu srečamo neumne starce.

HERMAN V imenu dvanajstero naših dedov jaz trinajsti ...

FRIDERIK V imenu dvanajstero roparjev trinajsti ropar ...

HERMAN ... imam dolžnosti in pravice, da izpolnim njih upe in načrte uresničim, njih osnutke oživim in bližam h koncu ... V imenu naše Svete Cerkve pa kot oče ...

FRIDERIK ... v imenu oceana vse požrešnosti in hudobije ...

HERMAN Navzel si se duha husitov, ne zamerim. Nocoj ničesar ne zamerim. O, le izlajaj si srce. Vem, kaj ugovarjaš. Vem, da ti uhajajo pogledi tja na drugo stran, v svet brez dolžnosti, kjer se razpase naš najskrivnejši jaz po mili volji. Jaz pa sem tam, kjer kujejo iz mračnih sil postave reda ...

FRIDERIK Red in postave! Tako ste govorili v Kostnici in spekli Husa kakor fazana. Roparski red in roparske postave.

HERMAN Jaz, da sem ropar?

FRIDERIK Vi, clam, precario. Sila, tatvina, zvijača in rop, to so stebri tvoje moči. Vsi enako delate, ti in naša pradedovska ropotija. Jaz tu ne bom pomagal.

HERMAN Ako smo roparji ... mi smo že siti roparji. Velik in sit ropar pa gonobi počasi majhne roparje, kakršen si ti in vsa husitska tovarišija. Ne boš ne, sinek, s husitsko svobodo pri nas krošnjaril. Ta naj ostane na severu.

FRIDERIK Na severu se je zdanilo ...

HERMAN ... imajo pa namesto solnca oblačen dan z nevihto pred večerom ...

FRIDERIK Namesto verske tiranije ...

HERMAN ... imajo versko anarhijo ...

FRIDERIK ... imajo versko svobodo in nova pota. Zanesli so med ljudstvo baklo čiste vere, zato je Žižka z ljudstvom zmagoviti pan. Ponižajmo se tudi mi pred ljudstvom ...

HERMAN Pred ljudstvom? Pred katerim? Pred tem, ki smo mu gospodarji. Moj sinko, ti ga ne poznaš. Drugi knezi vladajo nad polnokrvnimi plemeni, to naše ljudstvo pa ... kot da je davno odtočilo pol svoje srčne krvi — kot da mu sence Alp zastirajo možgane.

FRIDERIK Roparji, kakor ti, so mu izpili kri in dušo.

HERMAN Brez nas, brez svojih sitih roparjev, bo ljudstvo klavni dar sosedom, ki ga še bolj oskubijo. To ljudstvo dobro ve, zato ga bij in vladaj.

FRIDERIK Sofist si ti, sofist nevaren. Pozna te vsa Evropa, zavijača, ki sobesednika premoti s podlo logiko. Mene ne boš ukanil. Jaz kažem k tebi zvezane roke in to železje ni sofizem.

HERMAN Seveda ni. To železje je moj triumf — in pravi, da ti ne boš nikoli več ubijal svoje zakonite žene, nikoli več med ljudstvo krive vere trosil, nikoli več se ženil z vaško capo ... Še pravi to železje, da boš segnil v temnicah mojega novega stolpa. To pravi to železje.

FRIDERIK Sem slišal že o mačkih, ki svoje mlade žro. Moj krasni oče!

HERMAN Jaz sem ti več kot oče. Mi nismo enodnevne muhe, ki v solncu rajajo in po razplodu mro. Očaku Abrahamu raven bom tudi jaz po volji mojega boga v daritev sina klal, le s to razliko, da bom jaz zares.

FRIDERIK In ko bom, tvoja žrtev, tonil v večnost, bom tam v vsemirju klical kletev na tvojega boga, na majhnega boga tvoje nečimrnosti. Verujem, da v sveta ogrodju ni pomote, zato verujem, da je v večni pravdi ni.

HERMAN Kaj nisi kriv?

FRIDERIK Česa?

HERMAN Senca tvoje rajnke žene ... Kaj te ne straši njen privid o polnoči, ko dviga vest pošastno glavo? Molčiš, moj sin?

FRIDERIK Ubil sem, a ne z roko, kakor gre kleveta. Ubil sem jo s krvjo, podedovano po očetu.

HERMAN prestrašen: Razumem, vse razumem in sklenil sem: Tvoj meč ti vrnem in zlati ključ gradu ti izročim nocoj. In Svetemu očetu v Rim napišem pismo in ga opremim s težkim zlatom, da razveljavi zakon, katerega si sklenil po nemarnem, dejal bi, neprevidno. Tu, glej, tvoj meč — in tu je ključ. Skupaj zavladava, skupaj razpredeva niti, ki vodijo do krone. Krona, kraljevska krona se bo bleščala na tvoji glavi in tvoje žezlo s tremi našimi zvezdami bo tu na jugu vladalo med tremi morji. Čas je visok in znamenja velikih dni so blizu. Že je pri nas na dvoru poslanik kralja Tvrtka in nam ponuja krono v dedno last. Jaz morda več ne učakam, ti pa boš kralj prostrane kraljevine in tak popelješ svoje brezimno ljudstvo, magari s svojo novo vero, na torišče narodov in zgodovine. Fridericus-rex!

FRIDERIK Ah, kaj mi je bosanska krona!

HERMAN Kdor nosi zvezde v svojem grbu, ta naj se tudi dviga k zvezdam. Pri tem, moj sin, ostaneš človek, ki tone v izobilju naslad, strasti in vsega. Opremim ti, na priliko, ponosni Medvedgrad v te svrhe. Vso Zagrebačko goro do vrha Slemena ti spremenim v visoko ograjeni prekrasni perivoj in tri sto vil in tri sto nimf najlepših po izberi ti dovolim v razkošje. Fridericus-rex, maziljenec Svetega Očeta, na Medvedgradu pa iztočni padišah, ki bere črno mašo orgij po gorovju vsako poletno noč. Tako se ti umiri kri, podedovana po očetu ... Hej, Friderik, pa kaj je ena sama ženska? Kot morje rib in biserov je svet poln najkrasnejših žensk in kdor jih zna izbirati, mu slajšajo in daljšajo življenje. Poslušaj, Kreolka z rdečimi očmi ...

FRIDERIK Z rdečimi očmi?

HERMAN ... in z bujnim valom temnih las do tal ... Najvišja slast pri ženski je vladati nad njo in biti vsem, ne samo eni mož. To pa dosežeš s tajnim sredstvom ...

FRIDERIK Vladati nad vsemi in biti od vseh ljubljen ... katero je to sredstvo?

HERMAN To sredstvo je odpoved!

FRIDERIK Zakaj odpoved?

HERMAN Odpovej se vsem in vsaki in vse te bodo ljubile in vsaki boš vzor moža in tudi midva sva potem na jasnem. To železje ti razklenem ... postavim te v časti in s svojim zlatom te dvignem v nezaslišano življenje razkošja in naslad. Ali naj zbudim poslanca kralja Tvrtka? Da še nocoj podpišemo pogodbo z Bosno in ti boš Fridericus-rex!

FRIDERIK Ž njo je usoda ... Veronika je sama že dvomila o tvoji sreči. Često je vstajala ponoči in brez razloga klicala: Reši me, reši me! Živela je v brezmejnem strahu in kakor pred pošastmi.

HERMAN Za njo je samostan. Bele gospe dominikanke jo sprejmejo tja v varne Studenice. Tako bi se umirila gladina naše sreče in z nje izginil vajin burni kolobar.

FRIDERIK Ostaviti Veroniko, zavreči svojo ženo?

HERMAN To ... to ...

Ko Herman preži na sina, pride kraljica Barbara kakor mesečna.

7. PRIZOR[uredi]

Herman, Friderik, Barbara, pozneje Veronika.

BARBARA zase: Moj oče spi. Ne ve za nevihto, ki razsaja zunaj, ne ve za vihar, ki besni v meni. Da ga zbudim? Kaj naj mu rečem? Da sem zaljubljena v njegovega kaplana in da me zaradi njegove služkinje grize ljubavni sum? Eneja Silvij ni prišel k meni brat Virgila in jaz imam brez spanja noč kot kraljica Didona. Trpim? Zares? Jaz nisem še izsanjala dekliških sanj. On pa je mlad in lep. Občudoval me je iskreno in vse do plesa me je osrečeval njegov pogled. A kdo je tista najkrasnejša ženska? Kakor privid se je pojavila in nihče mi povedati ne more, kdo je, kaj je. Očeta vprašam. Njemu se zaupam. Ne, naj gre vse mimo mene, kakor že tolikokrat. Molči srce, molčale bodo tudi gluhe stene.

HERMAN Kaj tudi ti, kraljica?

BARBARA Ti ne počivaš, oče? Ti si me slišal? Tu Friderik, moj brat, v železju?

FRIDERIK Oče je izvolil ta pozni nočni čas, da bi mi sodil. Z umetnostjo jezika bi rad obrnil svet in mi iztrgal dušo z demonsko svojo voljo. Že sem kolebal in skoro sem podlegel njegovim omamljivim vabam. Zdaj pa sem slišal nehote glas tvojega srca. Glej, sestra, čuj, kraljica: Ni takega očeta, take krone tu na zemlji, ne takih zvezd in čednosti na nebu, ne takega trpljenja in bolesti v peklu, da bi se jaz zavoljo njih odrekel ženi, ki jo ljubim.

HERMAN Za tvoj nepremišljeni sklep te jaz izobčim iz rodbine in svojega srca. Vse drugo pride.

BARBARA Izobčiš tudi mene, oče? Glej, jaz blagrujem brata za njegovo srečo in rada bi že videla preganjano Veroniko.

FRIDERIK O, hvala, hvala, sestra.

BARBARA V mojo pomoč zaupaj.

HERMAN Ti, ki si znala varovati dostojanstvo krone?

BARBARA Kaj mi je do krone? Krona mi je breme, bogastvo mi je breme in moj soprog mi je največje breme. Šestnajstletno si me izročil bradatemu Žigmundu, katerega so Ogri že enkrat vrgli s trona, ker je zalezoval njih zale žene. Zdaj pa pije, pije in potuje in dolgove dela. Tebi je maziljen kralj, meni leseno veličanstvo. Kako bi mogel dati srečo ženi, ki je tvoja hčerka?

HERMAN To je pri tebi slaba volja. To je trenutno. Nam vsem se to dogaja, da v slabi volji gledamo preteklost in iščemo pregreške, ki jih ni. Svetujem ti, da greš k počitku. Jutri nadaljujemo svečanosti.

BARBARA Ne, oče. Ne grem odtod, dokler ne snameš bratu z rok verige in daš Veroniki svoj blagoslov.

FRIDERIK Ona je angel!

HERMAN Ona je angel? Vzame kupo. Tu, pijta iz te kupe angelski napitek. Iz teh angelskih je rok, iz rok Veronike. Poskusita, kako se hitro pride na drugi svet med angele.

BARBARA V tej kupi da je strup?

FRIDERIK To je očetovo natolcevanje, njegova nova zanka.

HERMAN Da, zanka je. Nastavila jo je Veronika, ne vama, ampak meni. Priplesala je v mojo spalnico kot vlačuga in mi ponudila s to smrtonosno kupo tudi sebe. Ali jo hočeš videti, moj sin? Kako je krasna! Res, kraljica, tu v spalnici je tista najkrasnejša žena s plesa. Herman odpre spalnico. Veronika!

Friderik plane v spalnico, se vrne, raztrga verige, zgrabi meč.

FRIDERIK Bij se, ti stari volk. To je tvoje delo, tvoj satanski naklep. Podtaknil si ji to vlogo, zdaj si razkrinkan sam. Bij se, brani se!

Pride Veronika.

VERONIKA se smeje: Si živ in ljubiš še? ... Jaz sem ležala v grobu za temi durmi. Z menoj je bil tvoj oče. Črvi so mu lezli iz srepih oči, čeljust je šklepetala ob čeljust, njegov nemirni okostnjak je trepetaje iskal groba. Si res, si živ? Se smeje. Kako lepo je biti s tabo! On pa je plesal mrtvaški ples. Se smeje. Si res, si ti, si živ?

FRIDERIK Veronika, kaj so storili s tabo? Zdrami se.

BARBARA Zares je ona, ona ...

HERMAN Ne hodi blizu nje. Zaradi dostojanstva ne, kraljica.

BARBARA Le to jo vprašam: Veronika, poznaš to častitljivo glavo?

VERONIKA On je moj tast — in ti kraljica.

BARBARA Zakaj si mu ponudila to kupo?

VERONIKA Da bi umrl. Jaz ljubim, on pa mi je bil na poti.

FRIDERIK Kaj govoriš, Veronika, ni res, ni res!

HERMAN Priznala je očitno.

FRIDERIK Ne vidita, da v strahu izgublja sled resnice? Veronika, osvesti se.

BARBARA Obljubljeno pomoč odrekam, brat. To je nevarna, nedostojna žena. Začel si jo ljubiti v kalu strasti in pitala te je s čarovniškim mlekom. Zato si slep.

VERONIKA Molči ti, kraljica.

FRIDERIK Ne boj se, draga moja, presliši podlosti, moj meč ti je zaščita.

VERONIKA se mu izvije: Ko sem bila še majhna deklica, so tvoji svatje pridrveli mimo naših Desenic. Sijajni konjeniki. Tedaj je rekel naš zagorski kmet: Gredo po kraljevo kupljenko! Kralj jo bo okronal, toda pod zlato krono se njeno srce ne bo razcvetelo. Jaz sem takrat jokala radi tebe. Zato, ko danes ljubim, ne poznam ovir in pojdem po usodni poti vse do konca. Ti me ne sodi in sama glej za svojo žensko srečo.

BARBARA V blazni domišljiji poveličuje svoj zločin in ne pretehta več dejanja. Meni je zoprna. Tej kači bo treba streti glavo, oče!

Odide.

HERMAN Da, Friderik, je čas. Dovolj sem prosil in te pregovarjal, zdaj vama ukazujem. Ločita se!

FRIDERIK Ne, ne, ti stari volk. V tvoje odprto besno žrelo ne izročim Veronike. Prej ti za njen nasmeh, za njen pogled prekoljem glavo. S tem mečem si izkrčim pot v svobodo. Znaj, da nisi več moj oče, jaz ne tvoj sin!

Friderik plane z Veroniko na vrata.

HERMAN Hej, straže! Moj zvesti Jošt!

Žvenket orožja na hodniku.

8. PRIZOR[uredi]

Herman sam.

HERMAN Kako konča ta neenaka borba! Izobčil sem ga iz srca z besedo, vendar trepečem zanj. On je moj prvenec. Heriča s poročilom, kaj je z mladim Hermanom, še ni nazaj. Čuj! To je bil udarec! Njegov ... Ta strašna noč, da bi mu ne bila usodna. Friderikov krik. Dognana sta!

Pride Jošt Soteški.

9. PRIZOR[uredi]

Herman in Jošt Soteški.

HERMAN So ranjeni, so mrtvi?

JOŠT Dva Ogra obležala v svoji krvi — —

HERMAN To je malo. On?

JOŠT Vse, kakor treba, tudi ona. Vendar — —

HERMAN Kaj? Je morda ranjen?

JOŠT Ni. Gospod, gospod, naj vas ne pretrese. Vrnil se je Herič, čaka — —

HERMAN Ni treba. Vem.

JOŠT Vi veste za nesrečo? V nevihti se mu je splašil konj in mladi Herman si je zlomil tilnik.

HERMAN Zakaj pa tilnik?

JOŠT Ne daleč tam od hrasta ... vašega hrasta. Razklala gaje strela. I konj i mladi Herman — sta padla. Blažena je pripeljala že mrliča.

HERMAN Zbudite mi poslanca kralja Tvrtka!

Jošt Soteški odide in poklekne pri vratih. Mrtvaške molitve s hodnika. Mimo odprtih vrat sprevod menihov, v sredi truplo mladega Hermana. Visok glas moli latinski očenaš.

GLAS ... adveniat regnum tuum ... fiat voluntas tua ...

HERMAN Fiat voluntas mea!

Zavesa

ČETRTO DEJANJE[uredi]

Ulica pred celjskim dvorom. V ozadju dvor, vidna je kolonada dvora. Na desni terasa v cvetju in zelenju. Med stebri Aron Salobir in trije židi. Izven odra šum mnogega ljudstva. Solnčen dan.

1. PRIZOR[uredi]

Aron Salohir in trije židi.

PRVI ŽID Arona ni. — Arona ni.

DRUGI ŽID Arona ni — Arona ni.

TRETJI ŽID Druži se s krščanskim svečenikom, Aron se na krst pripravlja.

PRVI ŽID Gnus Izraela.

DRUGI ŽID Ti môra Jakobova.

TRETJI ŽID Kaj nisi bil v Ogleju s kaplanom Enejem Silvijem?

ARON Bil sem v Ogleju.

PRVI ŽID Izdajnik, huj.

DRUGI ŽID Kamenjajmo ga.

PRVI ŽID Dal si je ostriči brado, lejte, in oblačila je zamenjal.

TRETJI ŽID Aron je izpuhtel, Aron je izdal vero naših očetov, Aron je uskočil.

ARON Mir, molk ukazujem, sodrga. Ne veste, da ste z mano v pasti? Kdo vam je ugladil pot po celjskem svetu? Samo en krik odveč in mi smo vsi pod Hermanovo peto. Zato molčite. Nič moja brada in ta oblačila, nič vaših dvomov strast in sklepov kratka pamet, še manj namen osvetnega obreda. Za te besede, za te obrede ni časa zdaj.

TRETJI ŽID Zakaj si nas pa klical?

ARON Za važno, važno reč. Stopite bliže. Zdaj moramo mi vsi na trg — med ljudstvo pred sodnijo. Tam sodijo gospo Veroniko. Grmada že stoji in rabelj je pripravljen.

PRVI ŽID Nikar na trg. Ko njo sežgo, posežejo po judih. Bežimo.

DRUGI ŽID Bežimo, bežimo.

TRETJI ŽID Bežimo, Aron.

Zunaj velik šum naroda.

KLICI zunaj: Na grmado — na grmado. Smrt Veroniki — smrt čarovnici. Na grmado — smrt.

Z desne in leve hite posamezni meščani, kmetje, fratri.

ARON To je delo patra Melhijorja in njegovih fratrov. Na nas je, da spreobrnemo te glave in damo njih jezikom drugo smer. Na noge, bratje. Razsujte ta denar med narod in šepetajte mu, da je od nje. Razvnemajte mu strast z natolcevanjem, da je Veronika nedolžna in Herman kriv. Ko tolpa zagori v plamenu in v srdu plane proti Hermanu —

KLICI Na grmado — na grmado. Smrt Veroniki!

ARON — tedaj storimo, da bodo ista grla vpila: Proč s tiranijo! Proč s tiranom! Naj živi nedolžna Veronika.

PRVI ŽID Proč s pijavko!

ARON Tudi.

DRUGI ŽID Proč z ubijalcem!

ARON Tudi.

TRETJI ŽID Dobrotnica Veronika, naj živi!

ARON Tudi tako. Zavezniki vam bodo bičarji. Recite jim besedo »Aron« in razumeli bodo. Še dvomite o meni?

PRVI ŽID Aron! Naša modra glava.

DRUGI ŽID Ti odkupitelj.

TRETJI ŽID Ti rešitelj!

ARON Da se pomirite in veste vse, kar delam, vam moram razodeti, da sem bil v Ogleju z Enejo Silvijem. Tam sva najela pravoznanca, ki brani danes gospo Veroniko. Da potemnijo danes celjske zvezde!

PRVI ŽID O, da bi zatonile že!

DRUGI ŽID Da bi ugasnile —

TRETJI ŽID — in padle v blato!

ARON Zvečer se snidemo pod hrastom in obnovimo svoj obred. Potem izginete za čas iz te dežele in vsepovsod oznanite občestvom Izraela, da smo opravili osvete in naloge svoje — prvi del. Zdaj pojdimo, premesimo to ljudstvo.

Aron in židi se razlezejo. Zunaj Veroniki sovražni klici. Čez oder preletajo ljudje. Z leve prisope pater Melhijor, se zagleda v dvor, potem se premisli in hiti nazaj na levo. Zbor bičarjev pripleše z desne. Nagi so do pasu, v rokah imajo križ in bič. Bičajo se vzajemno in besno plešejo.

2. PRIZOR[uredi]

Zbor bičarjev.

BIČARJI

Lačni smo —

žejni smo —

sužnji smo. —

Za grehe vseh —

vsevišnji — —

trpimo vdano —

neskončno. —

Imamo planine —

trate ne —

imamo njive —

kruha ne. —

Nikogar ni —

na zemlji —

brez greha —

in le pokora —

je duši uteha.

Lačni smo —

žejni smo —

sužnji smo. —

Za grehe vseh —

vsevišnji — —

trpimo vdano —

neskončano. —

Prideta Jošt Soteški in Herič s četo Bošnjakov in preženeta bičarje.

3. PRIZOR[uredi]

Jošt in Herič.

JOŠT Hustata, hustata! Po njih, po njih! Vrag ve, kakšni tiči so med njimi. Herič! Pojdi z Bošnjaki in obesi dva, tri. Imamo to pravico. Ta tolpa. Privalila se je v mesto od vseh strani.

HERIČ Ulice so polne ljudstva in še prihajajo nove in nove gomile hribovcev in poljancev. Beračev in postopačev pa je toliko, kakor jih še nisem videl na nobenem romanju.

JOŠT Dobro je opravil pater Melhijor. Vendar, če ne bo kmalu konca ljudskemu prilivu, bo treba zapreti mestna vrata. Je že dovolj zijal, ko bo gorela na grmadi.

HERIČ Veronika?

JOŠT Žgali jo bomo danes, žgali. Zgorela bo ženska in z njo vse bolezni, ki puhtijo od nje. Njeni dolgi lasje ... njene zanke v glavi ... njeno lokavo in nenasitno srce ... vse bo zgorelo ... Dim se bo valil do nebes in srečne zvezde, da so visoko, ker ne bodo okužene.

HERIČ Morebiti, da ne bo obsojena.

JOŠT He! Ni me strah. Njeni zločini so dokazani — in sodniki so Hermanove trepetlike. Še jaz sem bil za pričo.

HERIČ Ti — o čem?

JOŠT Da se je za njo utrinjal ogenj.

HERIČ Pa si videl?

JOŠT Za vsako se utrinja ogenj.

HERIČ Ti o ženski — in presoljeno je. Friderik je pisal očetu pismo. Že veš?

JOŠT Pismo ne bo zaleglo. Ne poznaš Hermana. Skalo odvališ, njegove besede ne.

HERIČ Še je čas, moj dragi Jošt. Stopi pred sodnike in povej resnico. Ti veš, da je nedolžna. Misli na svojo mater.

JOŠT Na mater — na staro mater — na pramater — na Evo. Kaj! Ti si mevža.

HERIČ Ti veš, da je nedolžna.

JOŠT Mevža.

HERIČ Jaz te prosim, še je čas.

JOŠT Mevža.

Bosnjaki pripode trop ljudi in bičarjev. Med bičarji so trije židi.

JOŠT Po njih, po njih! Hustata! Hustata!

Jošt in Herič odideta, goneč tolpo. Klicanje ljudstva. Na teraso pride Herman s tremi dvorjani.

4. PRIZOR[uredi]

Herman in trije dvorjani. Pozneje Jošt Soteški in pater Melhijor.

HERMAN s pismom v roki: Vse gre prekrasno. Lejte, nekaj sonca še posije tudi k nam, ki smo odeti v črno žalovanje. Naš mladi Herman ni zapustil moškega potomstva. A Friderik nam je poslal iz stolpa pismo. Tako nenadoma se je pogreznil mladi Herman v carstvo senc. Velikih del res ni opravil — in vendar, sinko moj, oko te moje išče brez prestanka. Zakaj, zakaj si šel? Kaj res, da mrtvi kliče žive? Odgovori, prvi svetovalec. Nagovorjeni molči. A Friderik je pisal pismo. Tu, berite še enkrat tisti stavek.

DVORJAN bere: »— zakaj, dušo moža, kadar resnično ljubi, obdajo vsega stvarstva brezmejni vidiki, da je ves jasen, čist in ves popoln. Kdo mi bo sodil, oče, če ne jaz sam? —«

HERMAN To pravim, to je veličina. Zato naj bo le sam in naj ostane v stolpu sam med tistimi brezmejnimi vidiki. Še tega ne, da bi pisaril komu ali s kom govoril, še tega ne. On mora biti sam, da mine vse, kar je sedaj na stativah moje volje in usode. — Ampak z juga nam doletajo prijetne lastavice. Poslanstvo kralja Tvrtka je na potu in v kratkem že udarimo pečate na pogodbo, po kateri zavladajo nad Bosno celjske zvezde. Tudi vohuni naši in zaupniki poročajo, da režemo na jug globoke brazde — do Jadrana — do Helesponta —

KLICI Na grmado! Na grmado! Smrt Veroniki!

HERMAN Možje, ta dan je moj. Ne slišite? To naše dobro in pošteno ljudstvo! Že kliče kazen na glavo razuzdanki. In če narod kliče, mislim, da sodniki ne bodo zaostali. Obsojena hetera na grmadi ... Klici. Da, na grmadi.

Veroniki sovražni klici jenjajo. V šumu tolpe in nemiru plane jasen krik, ki se stoteri.

KLICI Proč s tiranom! Naj živi nedolžna žena! Naj živi Veronika! Proč s tiranom! S tiranom! Proč s tiranom!

HERMAN Kako? Ali slišim prav? Je res? Ne, saj ni res. Pijan šaljivec se je med ljudi pomešal in zbija svoje puste šale. Klici. Kaj je mogoče, da je naš duhovnik izgubil oblast nad ljudstvom? Klici. Zakaj pa mi redimo vse te svete in lakomne kloštre? Obrzdajo naj sodrgo. Zahtevam, ukazujem. Hej, vi moji svetovalci, kimáteljne sfinge! Stopite dol na trg, odprite usta in pomirite mi ljudstvo zlepa ali zgrda. Idite že. Kaj še strmite? Dvorjani odidejo negodovaje. Pride Jošt Soteški. Kaj to pomeni?

JOŠT Razpenili so tolpo bičarji.

HERMAN Obesi jih!

JOŠT Dva že visita.

HERMAN Obesi vse!

JOŠT Ne gre. Preveč je ljudstva. Bojim se vstaje.

HERMAN Vstaje? To ljudstvo ima pravico vstati šele na sodnji dan. Sam grem mednje.

JOŠT Nikar. Imajo nože, bodeže sem videl.

HERMAN Sam grem mednje. Vrne se prvi dvorjan. Kaj ti poveš?

PRVI DVORJAN Izdajstvo. Izdajstvo svečenika.

HERMAN Kdo? Pater Melhijor?

PRVI DVORJAN Ne, Eneja Silvij, kaplan.

HERMAN Od kdaj je tvoje dostojanstvo kovaški meh? Govori, suša. Vrne se drugi dvorjan.

PRVI DVORJAN Ne morem — ta naj pove.

DRUGI DVORJAN Gorje, nesreča. Veronika ne bo obsojena.

HERMAN Kaj si videl in slišal tam?

DRUGI DVORJAN Pred sodnijo je črno ljudstva! Točno, razjarjeno mravljišče. Vse je proti nam, meščani, kmetje, bičarji in še berači. Sodniki zro v Veroniko kakor na svetnico. Zaman so vsi dokazi in vse priče, zaman modrost velikega tožnika. Vse zlomi in zdrobi učeni zagovornik. Eneja Silvij pa roti in kliče, zamaknjen v strop, da je nebo odprto, da jokajo se angeli — skratka, nepopisna je moč njegove besede. Le pater Melhijor neroden vztraja.

HERMAN Eneja Silvij ni več v moji službi. Izročite Laha Bošnjakom na batine. Vrne se tretji dvorjan. Obsojena? Reci, ne obotavljal se.

TRETJI DVORJAN Vozlajo zadnji vozel in so tik pred sodbo. Rabelj drgeta razburjen. Prižgal je spodnji kraj grmade, toda ljudstvo je ogenj poteptalo. Grmado so raznesli bičarji in zapodili rdeče hlapce. To vem in to povem.

HERMAN Ti malo veš. Razkačena drhal je brez preudarka, sodnik pa ve, da mora soditi za sto in sto vesti. Vrišč naroda. Ta vrišč naznanja, da je vse pri kraju, sodba izrečena, prestopnica obsojena in dana rabljem v roke. Drugo ne more biti. Pride pater Melhijor. To nam sedaj pove ta sveti mož. Reci, pater Melhijor, da je pravici zadoščeno.

PATER MELHIOR Ni, ni. Jezik je vse pokvaril, jezik je vse ovrgel, jezik pravoznanca, ki ga je najel Eneja Silvij. Ima toliko urnih besedi kakor dež mokrih kapljic, učen je tako, da bi mu ob zgovornosti ribe naproti priplavale. Tožnik trdi: Veronika je kriva, da je s čarovnijo zapeljala mladega gospoda, na kar mu pravoznanec odgovarja: Ni kriva. Vsi vemo, da nas ženske zapeljujejo, ako so mlade in lepe. To je njih dolžnost, je rekel! In spet tožnik: Veronika je kriva, da je našega gospoda zastrupiti hotela. Ej, kliče zagovornik, tak star gospod ima pač svojo domišljijo, ko drugega ne more. — Po vrsti smo preorglali register vseh dokazov, za in proti, ampak za vsak naš »za« je ta hudič zapiskal dvakrat proti. Ona pa — sodniki so potili krvavi pot — tako je bila krasna. Kar je tehtnica na njeni strani bila se prelahka, dodal je teže z milim vzdihovanjem Eneja Silvij. Prevesila je njena stran in —

HERMAN — ni bila obsojena?

PATER MELHIOR Ne.

HERMAN Besedo iščem — dajte mi besedo! Ljubavno gruljenje samice je sodnikom zameglilo glave. Haha, možje, možje! Zdaj vidim, da sem jaz pod mojim žezlom edini mož. Ta skot uničim in najsi je stonoga, ne bo utekla moji, moji pravdi. Vrišč. Kaj vidim? Sem vali se ljudstvo? Jošt!

JOŠT Pred njim gre črni svečenik Eneja Silvij.

PATER MELHIOR In ona, glejte, je na rokah bičarjev.

JOŠT Hej, Bošnjaki!

LJUDSTVO Naj živi Veronika!

Bičarji postavijo Veroniko pred Hermana. Bošnjaki zaprejo ljudstvu pot do terase. Eneja Silvij stopi pred Hermana.

5. PRIZOR[uredi]

Prejšnji, Eneja Silvij, Veronika, ljudstvo.

ENEJA SILVIJ Ecce homo! Roka tvoja, silni Herman, jo lahko zgnete v prah ter nam igraje zlomi tilnik vsem. Vladar si. Ali pomni, da je nemožato, če v ljutini preziraš sklep sodnikov in tega ljudstva glas. Ona je nedolžna, priznaj to sodbo.

LJUDSTVO Priznaj — priznaj!

HERMAN Te sodbe ne priznam.

ENEJA SILVIJ Imaš razloge? Kar čuti tu stotero src, utegne jim ostati večna môra, ako molčiš zakrknjen in se opiraš le na svojo moč.

HERMAN Povej jim, pater Melhijor, razloge!

PATER MELHIOR Čarovnica nevarna —

ENEJA SILVIJ Sodniki so spoznali, da ni res.

LJUDSTVO Ni res — ni res.

PATER MELHIOR — in struparica!

ENEJA SILVIJ Natolcevanje, to ni res!

LJUDSTVO Ni res — ni res — ni res.

VERONIKA Ne sodite iznova. Z mene je umita vsa kleveta in jaz bi poletela v svobodo rodnih gajev, da ni moj ljubljenec v zidovju. Zanj še drhtim, za svojega soproga prosim, da bi na tem kamenitem licu zasijala dobra črta in mi oznanila, da vse odpušča oče sinu.

Herman povesi glavo.

ENEJA SILVIJ prosi: V beli obleki se bliža plahoma, strahoma sklenjenih rok pokleka pred tebe in trka na tvoje srce — usmiljenje. Herman, vladar, usliši mu prošnjo, da tudi ti prejmeš njegov blagoslov, za sebe in rod, za stoletja. Nikar ne odlašaj. V mračnem zidovju bije hrabro srce — srce je tvojega sina. V temi hlepijo po solncu goreče oči — oči so tvojega sina. Ljubezen razdvojeno združi, daj ji v prostosti poleta, ljubezen je tvojega sina.

LJUDSTVO Usmili se! Usmiljen bodi!

VERONIKA Usmili se in daj prostost še njemu.

HERMAN Še njemu?

VERONIKA Svojemu sinu, Frideriku, mojemu soprogu.

HERMAN Obešenjak za obešenjaka prosi?

VERONIKA Kaj nisem svobodna?

HERMAN Še danes te popeljejo na trdni Ostrovec.

VERONIKA Spet v ječo, mrak, k brezupnim vlažnim stenam?

HERMAN Na Ostrovcu ni bolje kot kje drugje.

VERONIKA In Friderika ne uzrem?

HERMAN Nikoli več.

VERONIKA Kje je in kaj moj greh, da snuješ trdovratno moj pogin? Ali sem bila lakomna tvojega bogastva, moči in slave? Pohotna morebiti za sladostrastjem tvojega sinu? Laskrna dobrot osamljene vladarske družbe? Ti, ljudstvo, čuj in sodi: Jaz sem hčerka tvoje zemlje in tvoje zemlje klic je bil, ki me je klical, da prinesem glas tvoje zemlje tudi v njegovo kri. Naj ne misli nihče, da bo stoloval nad zemljo z bičem v roki. Vladar si naš, mogočni Herman, in k svoji zemlji moraš, prej ko te objame večna senca smrti. Tvoj sin je to razumel, ti pa, če nama dvema uničiš srečo, uničil si jo sebi.

HERMAN Nesrečnica, zaman se povišuješ. Kaj more jagnje v čredi, ako ga izbere roka gospodarja za klanje? Zadela si ob mojo roko — in pasti moraš.

VERONIKA Tedaj — upor. Jaz nočem še umreti. Ti, ljudstvo, in vi, živa moška srca, ne dopustite, da me pogubi ta krvolok. Pomagajte. Pomoč.

LJUDSTVO Upor! — Vsi smo s teboj! — Upor! Ne damo je! Upor! — Zaščitimo ubogo žensko! — Na nož! — Upor! — Na nož! Veroniko zagrne Ljudstvo. Borba s stražo. Pater Melhijor zbeži. Eneja Silvij pade na kolena pred Hermana.

ENEJA SILVIJ Nikar prelivati krvi, mogočni, silni —

HERMAN Stojte, možje in ljudstvo. Odstopi straža. Jaz nočem, da bi tekla nedolžna kri. Stopi sem, Veronika. Čujte me vsi! Izročim vam jo in dam ji vso prostost in sina svojega postavim spet v pravice ob njeni strani, ako mi Veronika odgovori na ta vprašanja. Veronika stopi pred njega. Veronika, pogledaj mi v oči in reci, ali nisi bila ponoči v moji spalnici? Podala si mi strupeno kupo vina, da bi me ubila. Ako to zanikaš, tedaj si prosta, na mene pa naj pade vsa sramota, ker sem lagal, da bi pogubil slabotno žensko. Reci, da nisi, in jutri že bo moje žezlo delil s teboj moj sin. Molčiš? Jaz ne morem čakati. Ali si bila v moji splanici?

VERONIKA Bila sem.

HERMAN S strupeno kupo?

VERONIKA Da.

HERMAN Zavdati mi hotela?

VERONIKA Kriva sem.

HERMAN Dobro, rekla si. Dvorjani, ljudstvo, Jošt, storite, kakor je sodila ona sama. Na Ostrovcu naj v temni ječi trpi za greh do konca svojih dni. Taka je moja pravda — za struparico.

Herman z dvorjani odide. Jošt s stražo odpelje Veroniko. Eneja Silvij dvigne zanjo roke na blagoslov. Ljudstvo se razhaja razočarano. Le bičarji se zberejo. Zamajejo s križi, zbor krene. Eneja Silvij se jim pridruži zadnji.

6. PRIZOR[uredi]

Zbor bičarjev in Eneja Silvij.

BIČARJI

Lačni smo —

žejni smo —

sužnji smo. —

Za grehe vseh —

vsevišnji — —

trpimo vdano —

neskončno. —

Imamo planine —

trate ne —

imamo njive —

kruha ne. —

Nikogar ni —

na zemlji —

brez greha —

in le pokora —

je duši uteha.

Lačni smo —

žejni smo —

sužnji smo. —

Za grehe vseh —

vsevišnji — —

trpimo vdano —

neskončano. —


Zbor bičarjev z Enejo Silvijem počasi na desno. Ko zamre njih pesem, pridrvi Jošt Soteški s stražo, ki se spusti za bičarji, z dvora pride Aron Salobir.

7. PRIZOR[uredi]

Jošt Soteški in Aron Salobir.

JOŠT za stražo: Po njih, po njih. Kaplana vlovite in z njim na batine, Bošnjaki. O, moji vrli, tako, tako.

ENEJA SILVIJ za sceno: Barbari! Barbari! Šum se poleže.

ARON Imam srečo, vitez. Našel sem te kakor cekin na cesti. Ob pravem času namreč. Drugače pa cekina nisi vreden.

JOŠT Poberi se. Da te ne zabodem, gnus.

ARON Ne boš zabodel, vitez. Ako me zabodeš, odsekajo tebi desno roko in potem še glavo vzamejo. Takšne so zdaj postave.

JOŠT vleče meč: Izpred oči. Če ne, po tebi je.

ARON kaže pismo: Poznaš pečate? Jaz sem od kraljice. Kraljičin odposlanec. To ti vzame sapo, vitez.

JOŠT Kje si prisleparil te pečate? Čemu?

ARON Njena majestat kraljica pošilja to pismo tebi.

JOŠT Daj, izroči ga.

ARON Natančno po ukazu majestata. Najprej ti naj ustmeno sporočim, kaj hoče, potem to pismo. Za potrdilo.

JOŠT Sicer je neverjetno, da bi kraljica govorila s takšnim gnusem, vendar pečati so pravi. Stopi malo dalje — jaz poslušam.

ARON Njen majestat želi loviti lov.

JOŠT Kdaj in kje?

ARON Krog Ostrovca, na Ostrovcu in v Ostrovcu. Tam bo divjačina, visoka, plemenita.

JOŠT Na Ostrovcu so plahi zajci. Če pošljejo še tebe tja, bo eden več.

ARON Na Ostrovcu — v obokanem prostoru — spodaj — mora stati široka kad. Tako široka, da lahko zajček izproži noge v njej. Globoka — po preudarku.

JOŠT Kad? Za koga?

ARON Za novega gosta. Kraljica hoče, da bi se novi gost okopal in čist in svež prilezel na drugi svet.

JOŠT Ti — ti — tiii?

ARON Ne jaz. Ti!

JOŠT Imel sem sanje, da sem segal v globoko vodo — brez dna. Potem mi je ovila glavo svinčena tema. Aronu. Torej jaz bi moral?

ARON Ti bistra pamet! Uganil si.

JOŠT V tem letnem času gavran zgodaj obletava Ostrovec in goro Krvavico. Kad mora biti? In je to ukazal Herman?

ARON Kraljica si je izprosila Veroniko za svoje maščevanje. Kad mora biti. Je po stari šegi, da gre takšna v vodo. Kraljica je izbrala tebe in Heriča. To je naročilo. Kako pa se zasučeta, hm, sama glejta. Malo po vodi burkati, malo s prsti stisniti ... Jaz mislim, da ne bo brez tega.

JOŠT Zares, kraljevski lov. Samo ženska glava je mogla zasnovati tak naklep. Ti prejmeš pač nagrado za to zaupno službo. Daj pismo še.

ARON Jaz bom v časti postavljen. V spremstvu majestata pojdem v Budim zlate štet.

JOŠT prebral je pismo: Ne pojdeš v Budim. Tu je pisano: »Na Ostrovec nevarnega listárja.« Na Ostrovcu boš miši in podgane štel.

ARON Moj Bog, pravični, kako pa to?

JOŠT Po nalogu kraljice — pade tudi tvoja glava.

Jošt zgrabi Arona.

Zavesa

PETO DEJANJE[uredi]

Dvorišče na gradu Ostrovcu. Zadaj grad z balkonom. Podvečer. Iz ječe se slišijo zamolkli klici. Jetničarka ustavi nemega hlapca, ki nosi vedrico.

1. PRIZOR[uredi]

Jetničarka in nemi hlapec.

JETNIČARKA Ni treba vode več. Kad je polna za kopanje. Zdaj poglej k Aronu. Ta judek vpije kakor sraka. Ne da miru ves božji dan. Po stenah tolče in po durih praska. Poglej, poglej. Ko si pogledal k židu, se postavi tam pri vratih in poslušaj. In pridi mi povedat, čim zaslišiš rog. Gospo Veroniko moramo okopati, preden pridejo kraljevski lovci.

Pride Herič.

2. PRIZOR[uredi]

Herič, jetničarka in nemi hlapec.

HERIČ Kje je jetničar?

JETNIČARKA Moj mož? Ga ni doma. Krog Ostrovca lovijo danes gospodu velik lov in so pritegnili tudi njega. Sama sem.

HERIČ Ključe imaš?

JETNIČARKA Zakaj bi jih ne imela?

HERIČ Ključe od tam, kjer je naš Aron, tiste imaš?

JETNIČARKA Že vem. Moj mož mi je naročil, da pridete in da vam ključe izročim in Arona. Tu so ključi.

HERIČ Ne, sama ga pripelji.

Nemi hlapec se razburja in dela znamenja.

HERIČ Kaj ta ne zna govoriti?

JETNIČARKA V turški vojski so mu jezik odrezali. Sliši pa dobro in besedo razume. Kaj je? Nemi hlapec kaže na zid. A, že vem. Kaplan je prišel. Ná ključe in pripelji Arona. Nemi hlapec odide. Ga vidite tam gori?

HERIČ Črno oblečen mož. Nemara res duhovnik?

JETNIČARKA Seveda je duhovnik. Kaplan Eneja Silvij je. Odkar imamo tu na Ostrovcu zaprto gospo Veroniko, prihaja vsako jutro in vsak večer in ji zapoje latinsko pesem. Bošnjaki so ga že pretepli, on pa se ne straši in prihaja. Razcapan je in umazan. Brade ne brije. Slišite? Že poje.

GLAS ENEJA SILVIJA z obzidja:

Salve mundi domina,
coelorum regina.
Ave Maria.

HERIČ Zdaj je prilezel čisto na zid. Res, Eneja Silvij je. Kakor blazen.

JETNIČARKA Blazen pa ni. Pravijo, da se je hudo zameril kraljici, ker je zagovarjal gospo Veroniko. Ob službo je. Klati se okrog Ostrovca in maše ne bere. Slišite?

GLAS ENEJA SILVIJA z obzidja:

Salve virgo virginum,
stella matutina.
Ave Maria.

HERIČ zase: Eneja Silvij! Tudi ti si žrtev njene strašne lepote. Beži, beži, da ne boš za pričo njenega žalostnega konca.

JETNIČARKA Zakličite mu, naj gre. Ako ga zasačijo Bošnjaki, po njem bo zopet. Zakličite mu, zakličite.

HERIČ Kako bi?

JETNIČARKA Na glas zakličite. Znamenje mu dajte.

HERIČ Duhovnik iz Siene! Beži, duhovnik.

JETNIČARKA Razumel je in odhaja. Je že z zidu, je že na drugi strani. Hvala Bogu. Saj jutri ne pride več.

HERIČ Kako ti veš, da ne pride več?

JETNIČARKA Ali še ne veste? Vse se je zasukalo na dobro. Gospa Veronika bo prosta in danes že bo v milosti pri vseh. Kopel sem ji že pripravila. To bo vesela, ubožica. Osem dni jo imamo že tu na Ostrovcu zaprto in ukaz je bil, da ji ne damo ne jesti in ne piti. Umrla bi bila, da ji nismo na skrivaj postregli. Gospod Herman je trd kot kamen, kraljica pa se je usmilila Veronike in zapovedala, da jo moramo danes skopati in v bela oblačila obleči in na lovsko pojedino pripeljati.

HERIČ Da, da, ta lovska pojedina.

JETNIČARKA Zakaj ne? Saj je Veronika gospa in žena mladega gospoda. O, velika gospa je. Ali mislite, da ne bo znala sedeti med gospodo? V daljavi lovski rog. O, že prihajajo. Zdaj moram po gospo Veroniko.

HERIČ Ne, ne hiti. Še prezgodaj bo zvedela.

JETNIČARKA Ali ste vi pametni! Prostost ji nosim, pa pravite, da je prezgodaj. Zavriskala bo od veselja. Nemi hlapec pride z Aronom Salobirjem. Tu imate Arona. Ni nič kaj prida gost. Le vzemite ga. Tudi tega bi bilo dobro skopati. Ti, mutec, stopi za menoj.

Lovski rog v daljavi. Jetničarka in Nemi hlapec odideta.

3. PRIZOR[uredi]

Herič in Aron Salobir.

HERIČ Kako je, Aron? Si pripravljen?

ARON Tako je, kakor drugi hočejo. Pripravljen pa sem korenito. Brez kruha ni napuha, brez peze pa jeze ne.

HERIČ Torej, kar naprej. Naravnost na vrata.

ARON Kam?

HERIČ Zveš med potjo in tam, kamor moraš.

ARON Žitek, pšenička, kolaček sladki! Povej, kam moram, kam?

HERIČ Stopaj in ne vprašaj.

ARON Črno steno mi staviš pred oči. Ako me pelješ v smrt, povej resnico. Smrti me ni strah.

HERIČ Ne zadržuj. Sit sem že te rabeljske službe. Stopaj.

ARON Toda kam?

HERIČ Peljem te Bošnjakom, ki te zvečer popadejo in v temnem gozdu ...

ARON Zadavijo. To bo, kakor kmetič, ki da zanesti odvišno mačko v gozd. Ne, vitez Herič, ni še meni sojeno umreti. Rog bliže.

HERIČ Lovci se vračajo. Ti moraš pasti, preden pade mrak.

ARON Trenutek dragocen. Odkupim se.

HERIČ Zlato preziram. Stopaj.

ARON Odkupim se s tvojo dušo.

HERIČ Ne blebetaj in stopaj.

ARON Ukazano ti je, da si oskruniš roke s krvjo Veronike. Ali boš to storil? Kristjan si vendar!

HERIČ Kristjan sem.

ARON Če mene izročiš Bošnjakom in pošlješ v smrt, boš zadavil potem tudi slabo žensko in postal zločinec. Zločinci imajo prednike in vnuke ... Če mene izpustiš, ti jamčim, da ne boš davil Veroniko ... Izpusti me! Rog. Na gradu žubor vračajočih se lovcev. Okna se razsvetijo. Na balkon pride Jošt Soteški.

JOŠT na balkonu: Herič, Herič! Kje si? Jošt odide.

ARON Ne obremenjaj si vesti. Kristjan si. Izpusti me.

HERIČ razveže Arona: Izgini!

Aron Salobir pobegne. Herič postoji zamišljen in odide. Na balkon prideta Herman in kraljica Barbara.

4. PRIZOR[uredi]

Herman in kraljica Barbara.

HERMAN Ne toži, draga moja hčerka. Omamil te je naš čisti gorski zrak in lov te je utrudil. To mine, ko zvečer zasiješ v Celju pred poslanci kralja Tvrtka. Bodi mi vedra. Jasna bodi in pokaži, da nisi le kraljica po dolžnosti.

BARBARA O, dragi oče, oprosti me nocoj dolžnosti. Raztresena sem. Vse drugje so moje misli.

HERMAN Poslanstvo kralja Tvrtka nas čaka v Celju. Nocoj udarimo pečate na pergament, ki dvigne Celje in naš rod k vrhuncem svetovne zgodovine. Ta veliki trenutek naj gre mimo tebe?

BARBARA Ah, mimo misli in srca! Vsa čast in slava mi je prazna pena, dokler divja v tem srcu strast po maščevanju. On me je prezrl, tvoj mladi kapelan, in zdaj se klati brez dostojanstva tod okoli, kjer sluti njo. Ponižana, razžaljena sem, oče.

HERMAN Malenkosti. Ukaz sem dal. Enejo Silvija poženejo čez mejo.

BARBARA In njo, Veroniko?

HERMAN Izročil sem ti jo že. Vem tudi, kakšno kopel ji pripravljaš danes.

BARBARA Ti odobravaš mojo kopel?

HERMAN Razžalila je tvoj kraljevski majestat.

BARBARA Da, smrtno me je žalila. In vendar, kako naj opravičim? Kako naj odvalim z vesti poslednji kamen?

HERMAN To opraviš sama. Vsak mora sam ... Bog je na strani svetlih!

BARBARA Povej, kako? In vedra bom in jasna.

HERMAN Življenje je borba s kaosom. Kdor vlada, je v borbi s kaosom in v borbi z mrakom ni vesti.

BARBARA O, ti veliki mož.

HERMAN Storjeno — ne bom grajal.

Kraljica Barbara se zasmeje divje. Oba odideta. Prideta Veronika in jetničarka.

5. PRIZOR[uredi]

Veronika in jetničarka.

VERONIKA Od kod ta smeh? Tako prešeren in grozen je ta ženski smeh.

JETNIČARKA Veseli lovci sedajo za mizo. Kmalu boste med njimi tu vi, gospa.

VERONIKA Ti dobra žena, povej še enkrat, kdo ti je ukazal, da me vodiš v kopel?

JETNIČARKA Meni — nihče. Naročili so le mojemu možu, moj mož pa meni, preden je odšel na lov.

VERONIKA Priti bi morali vsi, če mi je odpuščeno.

JETNIČARKA Saj pridejo. Ko se okopate, vas oblečem v bela oblačila — in potem pridejo vsi k vam, gospa.

VERONIKA Je on med lovci? Ali si videla gospoda Friderika?

JETNIČARKA Če je med njimi mladi gospod, ne vem. Nisem ga videla. Mislim pa, da je.

VERONIKA Meni je v duši tesno. On bi moral biti prvi tukaj, on ne bi čakal, da mine moja kopel.

JETNIČARKA Nikar, gospa, nikar. Nikar si delati skrbi. Saj veste, kakšni so gospoda. Na lovu skupaj, za mizo skupaj. Še v grob skupaj ležejo.

VERONIKA Zakaj si rekla: Grob?

JETNIČARKA Za Boga svetega! Tako sem rekla, da še v grob gospoda skupaj ležejo. Kaj je to hudega? Občutljivi ste, gospa. Veliko ste trpeli po nedolžnem, zato ste plašni.

VERONIKA Meni je tesno od tistega smeha. Kakor da kroži črni vran nad mojo glavo.

JETNIČARKA Slabi ste, zato te misli, gospa. Te misli so kakor netopirji, ki švigajo krog glave, pa nič ne storijo. Bojimo se jih pa le. Kar stopite naprej in v kopel. Na gradu godba.

VERONIKA Med lovci je tudi kraljica. Kaj ne, daje?

JETNIČARKA Rekla sem že, da je. Zato, da vas poveličajo, je prišla sama kraljica. Veselite se. Roke si podaste z vsemi, objamete se in poljubite. Posadijo vas na sred mize med kraljico in mladega gospoda. Še mračnogledi Herman se nasmehne in vas pozdravi z napitnico. Čaka vas velika sreča, gospa. In ko bodete v časteh, vas prosim, spomnite se včasi tudi mene. Prva sem vam naznanila prostost.

VERONIKA Pojdiva. O, da bi s to kopeljo izmila s sebe vso grenko preteklost in se povrnila v njegov objem presrečna, kakor sem bila, ko sem mu prvič rekla, da ga ljubim.

JETNIČARKA Vse bo tako. Le brez strahu, gospa. Veronika in jetničarka odideta.

Prideta Jošt Soteški in Herič. Mrak.

6. PRIZOR[uredi]

Jošt Soteški, Herič, jetničarka.

JOŠT Ne slišiš? Zapljuskala je voda. Zdaj je čas. Muditi se ne smeva, tudi trenutka ne.

HERIČ Ne, jaz ne morem. Ubijati je greh.

JOŠT Naenkrat ne? Mevža. Posekam te s tem mečem.

HERIČ Jaz se bom branil. To mi je dolžnost. Zavratno pa ne bom ubijal.

JOŠT Zakujemo te v živi grob. —

HERIČ Človek je vreden več kot voda, zrak in solnce. Ne bom ubijal.

JOŠT Ukaz je tak, ti moraš.

Jetničarka pride iz kopalnice.

JETNIČARKA Pst! Pst! Le mir! Tu notri se kopa gospa Veronika in hoče mir. Gospoda, poravnajta svoj prepir drugje. Ona je nemirna, vsak šum jo plaši. — Zdaj grem po oblačila. Oh, kako bo krasna v belem oblačilu.

Jetničarka odide.

JOŠT Ti nočeš?

HERIČ Kristjan sem.

JOŠT To plačaš s svojo glavo.

Jošt plane v kopalnico. Herič postoji.

VERONIKA znotraj: Kdo si? Pomoč!

HERIČ O, groza, groza! Zdaj hitro stran čez celjske meje.

Herič zbeži. Pljuskanje vode v kopalnici. Tišina. Jošt Soteški pride.

7. PRIZOR[uredi]

Jošt Soteški sam, potem jetničarka in nemi hlapec.

JOŠT Kako je težka ta moja roka zdaj. Prstov ne skrčim več. Jaz sem zadavil žensko. Kako je trepetalo belo telo. Njene široko odprte oči me gledajo iz vode. Zaobrnile so se nazaj in svet se je zasukal. Herič, Herič ... Kam zdaj? Kam zdaj? Zvesti oproda Jošt, kam zdaj? Na vojski pod ščitom Hermana sem klal ljudi kot ovce. In — nič. Tu pa je nekaj, kar ni prav. Samo za las ni prav. Za tenek las. Na njem visim navzdol in težka roka ta me vleče v brezno.

Prideta Jetničarka z oblačilom in nemi hlapec.

JETNIČARKA Ti postoj tu, dokler se ni oblekla. Morebiti ji bodeš na pomoč. Po kopanju bo slaba. Jetničarka odide.

JOŠT Hahaha! Po kopanju bo slaba? Po kopanju bo močna, silna, da pojde vse za njo. Ta roka je že ohromela in kmalu naj usahne volja, ki mi je velela davit beli ženski vrat. Tudi jaz sem hotel. To je tisti tenki las. O, Herman, Herman, po kopanju je močna. Od nje se jamejo drobiti tvoje meje.

JETNIČARKA znotraj: Joj! Utonila je, utonila. Pride. Gospa Veronika je utonila. Mrtva je. Odide na grad in kriči. Veronika je mrtva. Mrtva je Veronika.

JOŠT Mrtva je. Zdaj bodi — zob za zob. Življenje moje, nagni se, življenje moje, padi. Jošt odide. Nemi hlapec gre v kopalnico in prinese zavito truplo Veronike. Na gradu nemir in beganje ljudi. Pride Herman s spremstvom.

8. PRIZOR[uredi]

Herman in trije dvorjani.

HERMAN Posvetite v obraz nesrečnici. Da, to je ona, nesojena družica mojega nepokornega sina. Zdaj so utihnila za večno njena usta. Preglasno so ponavljala, kar ni bilo mogoče. Tako se iz svetovja zvezd utrga drobna zvezda in se utrne v brezno, zakaj v sijaju njenih večjih sester ni bilo za njo prostora. Jaz te obžalujem mrtvo, Veronika. Za živa nisi me hotela in nisi mogla me ubogati, jaz pa ti nisem smel slediti s široke ceste na ozek kolosek. Pokličite mi patra Melhijorja, da jo pokoplje na posvečenem groblju v Braslovčah. Tudi naj stopi kdo nemudoma do Friderika v celjski stolp in mu obzirno z odlašanjem resnice in po kapljah napové to strašno zanj novico. Moj zvesti Jošt, stori mi to!

PRVI DVORJAN Kje si, Jošt Soteški?

Pride drugi dvorjan.

DRUGI DVORJAN Ne kličite, ker ga ne dokličete. Jošta ni več med živimi.

PRVI DVORJAN Recite, kaj se je zgodilo?

DRUGI DVORJAN Ko sem hitim pod vrtnim drevjem, zadenem v mraku ob viseče truplo. Pogledam bolje: glejte, to je Joštov počrneli obraz — in ob truplu — v pest skrčena desnica.

HERMAN Sem vedel, da se zlomiš, Jošt. Tik za tvojo žrtvijo je tudi tebe v snop povezala ledena žanjica. Bil si mi dober sluga, hvala ti. Prepeljite ga v njegov rodni kraj. A k Frideriku stopim sam.

Rog. Pride Tretji dvorjan.

TRETJI DVORJAN Pošilja me kraljica, češ da ne utegne čakati. Nenadoma je zapovedala sedlati konje in zdaj je oddirjala s spremstvom proti Ogrom.

HERMAN Ženske imajo živce. Žal, da ne bo kraljice, ko sežemo nocoj po kroni. Sedlajte konje tudi nam. Ti, mutec, stoj pri njej na straži, dokler ne pridejo pogrebci. A mi se dvignemo iz mračnih teh prostorov v življenje. V tem velikem prepiru z usodo smo ohranili jasno misel.

Herman s spremstvom odide. Nemi hlapec boža Veroniko po laseh. Mesečina. Eneja Silvij pride in začne mrmraje moliti kraj mrliča. Za njim pride Aron Salobir.

9. PRIZOR[uredi]

Eneja Silvij in Aron Salobir.

ARON Eneja Silvij ... Duhovnik iz Siene ...

ENEJA SILVIJ moli: — — »in v grehih me je spočela mati moja« ...

ARON Zlo in dobro sta si odslej zaveznika, da se ohrani dobro. Bog je ravnovesje.

ENEJA SILVIJ Bog je čuječ!

Eneja Silvij in Aron Salobir si podasta roke preko trupla Veronike.

Zavesa