Herbart Turjaški
| Herbart Turjaški, kranjski deželni glavar in glasovit junak. (1528—1575.) Ivan Steklasa |
Spisal Ivan Steklasa.
| |||||||||||||
Med kranjskimi plemenitaši se posebno odlikujejo Turjaški, ki so se v desetem veku naselili na Kranjskem. Moč njihova je naraščala počasi, vendar pa so si že precej rano pridobili večjidel po ženitbah veliko bogastvo, ki so ga pa kot dobrotniki cerkev, samostanov in ubožcev dobro obračali. Posebno bogato so obdarjali zatiški samostan, kjer so imeli tudi svojo grobnico.
V 15. veku naraste še posebno njihova moč ter so se slavno izkazali pri vsakem podvzetju, kar nam dokazuje domača zgodovina, pa tudi avstrijska. V domovini svoji zavzemajo visoka dostojanstva do časti deželnih glavarjev, pa tudi posestva njihova so se znatno povečala ter so mogli celó vladarjem pomagati v denarnih zadregah. Njihova posestva so bila raztresena po vsem Kranjskem, vendar pa je bil med njimi najvažnejši današnji grad Turjak zraven potoka Želimlje kot prvotna dedina Turjaških, a od l. 1467., ko se je rodovina razdelila na dve betvi, tudi Šumberg zraven Temenice na Dolenjskem.
Ko so začeli v 15. veku Turki napadati slovenske zemlje, bili so Turjaški v vseh bojih do zvršetka te borbe prvi v obrambi ne samo domovine svoje, nego tudi sosedne Hrvatske, kjer so bili postavljeni za poveljnike na hrvatski krajini. V teh težkih in žalostnih časih so se držali verno svojega gesla: „Vselej verni,“ kar so pokazali tudi s svojimi deli.
Najznamenitejša pa sta vendar med vsemi Turjaškimi Herbart in Andrej, prvi po svoji junaški smrti pri Budaškem l. 1575., drugi pa po sijajni zmagi pri Sisku l. 1593. Za zdaj si oglejmo Herbarta.
Herbart se je narodil l. 1528. Bil je najstarejši sin Trojana I., ki je stanoval od l. 1511. na Dunaju, ker je bil hud potres razdejal dedni grad Turjaški, vendar pa je dohajal večkrat tudi v Ljubljano zaradi opravkov. Že on se je proslavil v borbi proti Turkom, kar nam je dokaz pohvalno pismo papeža Aleksandra VI. Leta 1519. se je podal Trojan na Špansko s poslanstvom, ktero je vodil Žiga Herberstein, da se poklonijo cesarju Karolu V. po smrti Maksimilijana I. ter ga poprosijo, da jim potrdi vse deželne svoboščine in predpravice. Za velike zasluge, ki jih je zadobil Trojan pri obsedanju Dunaja (l. 1529.), podelil mu je cesar baronstvo, ki je prešlo tudi na njegove potomce. Za svojo mnogobrojno rodovino je skrbel po očetovsko ne samo v gmotnem, ampak tudi v duševnem oziru. Tako je Herbart kot deček hodil v šolo na Dunaju ter se je po svoji bistrosti in marljivosti pred vsemi odlikoval. Ker se je pa takrat gojila prava viteška krepost le na kneževskih dvorih, poslali so ga stariši zato v Kleve na Nemškem. Prišel je na ta dvor v 13. letu ter ostal tamkaj do konca otročjih let — do 18. leta po tedanji navadi. Bil je v veliki milosti pri knezu in drugih, ki so ga poznali, kar se vidi po sijajnem slovesu, ko je odhajal. Kar se je na tem dvoru naučil, tega se je tudi čvrsto držal. Čast in marljivost je cenil vedno visoko ter se proslavil ne po prirojenem plemstvu, temveč po lastnih krepostih. Nemarno življenje, igre in zabave je preziral, smelost in podvzetnost pa čislal.
Herbart je stopil še le 18 let star v vrsto kranjskih mejnih brambovcev, ki so takrat stali na slovenski meji pod poveljništvom glasovitega junaka Ivana Lenkoviča, četrtega glavnega poveljnika in tretjega generala v hrvatski krajini. Pod vodstvom tega v popolnem smislu viteškega moža je izvedel naš Herbart prve poskuse svoje spretnosti v vojaštvu ter je bil od zdaj njegov drug in veren pomagač v vseh nevarnih podvzetjih in bitkah na turški meji. Bil je to začetek njegove poznejše sreče in slave, pa on se je tudi zares trudil, da nasleduje prednike v vseh viteških krepostih. Spočetka mu je izročil Lenkovič poveljništvo nad četo 50 mož; ko so pa kasneje vojaki videli njegovo spretnost in sposobnost, služili so prav radi pod njim ter se hrabro borili proti Turkom. Lenkovič mu je zaraditega izročil 100 konjikov, s kterimi je imel sovražnika napadati v lastni njegovi zemlji.
Herbart je dolgo razmišljal, kako bi se nad Turki maščeval za njihovo ropanje in požiganje po slovenskih zemljah, končno je pa sklenil poiskati jih na njihovem domu. In ko mu je to osnovo odobril glavni poveljnik Lenkovič, razgovarjal se je in razpravljal o tem s svojimi ljudmi, zbral večjo četo pešcev in konjikov ter čisto na tihem napadel vas Srb, ktero je osvojil, in Turkom silno škodo povzročil. Njegovi vojaki so ga od tega časa spoštovali, sovražniki pa se ga silno bali. Odkar je napadel vas Srb, ni več miroval naš junak, ampak se je vse svoje življenje boril proti zakletemu sovražniku krščanstva. Zdajci je navalil črez mejo na tem kraju, kjer so se ga najmanj nadejali, potem pa jih je pustil nekaj let pri miru, da jim je mogel zopet pri dobri priložnosti popravljene vasi in obdelana polja pokončati. In to je sledilo leto za letom. Njegov najvažnejši čin iz te dobe je bilo osvojenje dobro utrjenega razbojniškega gnezda Udbine, kjer je Turke pobil in pregnal, kulo (grad) pa zažgal. Plen je bil velik, in njegovi ljudje so mogli konje in živino odgnati, kar se je potem domá razdelilo med same vojake. Tako se je boril neprenehoma proti Turkom, pa se ni bal nikdar svojega življenja žrtvovati na korist domovini svoji. Zvedeli so pa tudi na cesarskem dvoru o njegovi hrabrosti, in on je bil zato imenovan za stotnika Senjskega. To mesto so v tem času vedno Turki napadali, in prebivalcem je bilo prav milo in drago, da je prišlo poveljništvo v njegove roke, kajti znali so dobro, da jih bode Herbart branil po svoji navadi.
Dokler je bil Herbart v Senju stotnik, napadli so ga Turki dvakrat. Prvič prihrumé sovražniki na mesto l. 1552., ali se zopet hitro povrnejo, ko zvedó, da je poveljnik v trdnjavi Herbart. Leta 1557. pa je prišlo do hude borbe, kajti Turki so obsedli Senj. Herbart je pri tej priložnosti kot stotnik Senjski in poveljnik v trdnjavi nahrupil iz mesta na Turke s 400 vojaki ter z njimi premagal 4200 sovražnikov. Vsled te zmage je bil povzdignjen na čast „lajtnanta na hrvatski krajini“, t. j. namestnika glavnega poveljnika. S tem imenovanjem se začne najsijajnejša doba v življenju našega viteza.
Že leta 1549. se je oženil kot stotnik Senjski z Marijo Kristino, baronovko Spanersko in Valersko, s hčerjo tirolskega barona Ulriha Spanerskega, ki mu je prinesla precejšnjo doto, s ktero se je še povečalo njegovo bogastvo.
Izvrstna svojstva, posebno pa njegova nesebičnost in odvažnost so ga povzdignila do časti poveljniškega namestnika na meji. Pa to je tudi v popolni meri zaslužil. Njegov životopisec Kisi pripoveduje, kako je Herbart spremljal njegovega očeta Ivana, ko je le-tá kot blagajnik peljal pomoč krščanskim četam v Bihač. Zvedelo se je bilo namreč, da so Turki napadli Sluin, požgali grad in vasi v okolici, pokončali polja ter polovili in pobili mnogo kristjanov. Precej potem, ko je mesto Senj preskrbel z dobro posadko, vzdignil se je naš Herbart s svojo četo proti Sluinu ter zadel na sovražnika pri Drežniku na reki Korani (2½ ure od Sluina), odvzel mu plen, osvobodil ujetnike ter ulovil sam do 200 Turkov, a od vseh svojih pa je izgubil samo dva moža. Ko je hotel dalje spremljati Kisla, sprijel se je zopet s Turki, ki so prežali na blago in denar, ter jih zapodil v beg. Komaj pa se je pri Korenici utaboril, da se malo odpočije s svojimi vojaki, raznesel se je glas po taboru, da so Turki napadli grad Pernjo ter mislili potem moriti in požigati po vsej okolici; ali naš junak oboroži hitro svoje ljudi, nagovori jih in ohrabri ter napade z njimi sovražnika. Trideset konjikov pošlje naprej za predstražo, sam pa se z ostalo četo počasi in oprezno pomiče za njimi. Kar zadene predstraža na 800 turških konjikov, in slabo bi bilo za njo, da ji ni Herbart prišel hitro na pomoč ter razbil Turke, kterih je 150 ujel s stotnikom Porturnelijem vred. Na ta način si je odprl pot v Bihač. Ker je pa dobro vedel, da Turki še vedno prežé na Kisla in njegovo spremstvo, spremljal je blagajnika v društvu s stotnikom Ivanom Lenkovičem, ki je šel bržkone Bihač pregledovat. Temu poslednjemu je bil Herbart, kakor poroča Kisi, pravi sin, sovetnik v nevarnosti in sodrug.
Kako prav je imel Herbart, da je bil tako oprezen, pokazalo se je v kratkem. Grof Franjo Frankopan Sluinski poprosi namreč stotnika Lenkoviča, da bi smel napasti s svojimi konjiki sovražnika, ki je razsajal po bližnji okolici. Lenkovič mu to dovoli; ali ob jednem dobi tudi Herbart naročilo, da se odpravi za njim s 300 konjiki ter mu v sili pomore, ko bi bilo morda preveč Turkov. In to se je tudi pri tej priložnosti zgodilo. Grofovi konjiki so neoprezno napadli sovražnika, ki je bil mnogo močnejši, pa jih je zatorej tudi hitro premagal, nekaj polovil, nekaj pa pobil. Kar se zaleti iz zasede Herbart na brezskrbnega sovražnika ter ga popolnoma razbije, osvobodi do 60 hrvatskih plemičev ter mnogo žen in otrok. Turki se razpršijo na vse strani, ali brzi konjiki jih vendar mnogo pobijejo, med ostalimi tudi poveljnika Ali Dumlija, kterega so Turki posebno čislali zaradi njegove velike smelosti. Lenkovič je tudi sam prišel na bojišče, kjer so imeli črez sto povezanih Turkov, nad kterimi so se naši po navadi znosili.
Turki so navzlic miru, ki je bil sklenjen med cesarjem Ferdinandom I. in sultanom, napadali Hrvatsko in Kranjsko po svoji stari navadi. Da se pa vendar Herbart za te napade maščuje, plane s svojo četo meseca junija l. 1560. črez mejo na Turško, popali mnogo vasij, odžene 20.000 ovac kot plen ter se zopet lepo povrne v svoje kraje. Ali že črez dve leti zatem se Turki vzdignejo, prihrumé na Kranjsko ter plenijo in požigajo vse do Novega mesta. Ali od tukaj jih zapodi Herbart proti Kostanjevici, kjer jih požene v Krko, da so se mnogi utopili. Zgodovinar Valvazor pripoveduje, da jih je Herbart silil v vodi plavati, vojaki pa so jih streljali kakor race, tako da jih je črez sto ostalo v vodi, in da so le štiri take race pobegnile.
To vse pa so bile le bolj neznatne borbe in praske večjidel na mejah. Od l. 1565. pa se začnó pohodi Turjaškega v večji meri, in čete iz vse Kranjske so se udeleževale teh borb.
Ko je l. 1565. napal namestnik Bosne, Mustafa Sokolović, Krupo na Uni, pisal je poveljnik te trdnjavice, Matija Bakič, kranjskemu zboru za hitro pomoč, kajti v posadki je imel samo 23 mož, s kterimi se je branil že 16 dnij proti 20.000 Turkom. Končno pride vendar krščanska vojska na pomoč pod vodstvom Jošta Gallenberškega. Kranjcev je bilo 3000 s tremi topovi in 14 čolni. Herbart sam pa je dopeljal 7000 vojakov. Postavili so se na drugi strani Une nasproti Turkom ter začeli drug na drugega streljati. Frankopan in Farkašić, voditelja hrvatskih čet, poprosita Herbarta, naj njima dá 1000 mož za prehod črez Uno, ali on ni v to privolil, ampak je zadržal svoje čete v taboru zaradi opreznosti, a gotovo ne zaradi bojazljivosti, kakor so Hrvatje trdili in oponašali našemu junaku. Herbart je bržkone videl, da se ne dá tukaj nič storiti, pa ni hotel zastonj žrtvovati ljudij; saj drugega razloga gotovo ni moglo biti, da bi se bil vzdržal boja sicer tako hrabri poveljnik slovenskih čet. Turki so na ta način trdnjavo osvojili ter jo spalili popolnoma, branitelje pa skupaj z ženami in otroki posekali. Bakić sam se je hotel rešiti črez Uno, ali utopil se je revež. Kranjski stanovi pa so zastonj žrtvovali za ta pohod 10.000 gold.
Ko je l. 1566. Soliman oblegal Siget ter ga končno osvojil, bal se je Herbart tudi za Kranjsko, pa je zatorej vse poveljnike na mejah k sebi poklical ter jim naročil, da pazijo na gibanje Turkov ter precej prijavijo, ko bi opazili kakšno nevarnost. Tudi kranjskim stanovom piše, naj imajo vse v pripravi, in da naj so na mejah straže dobro preskrbljene s potrebnimi stvarmi, kajti če Turki nadvladajo Hrvatsko, potem je tudi Kranjska izgubljena. Herbart sam se ni bal pri vsem tem nobenega truda, niti mu ni bilo žal denarjev, ki jih je kot poveljnik večkrat potrosil, saj je šlo vse za sveto stvar, za obrambo krščanstva in domovine. On je bil vedno pripravljen povsod pomagati, kjer je bila stiska. Na njegov poziv prihité v tabor najodličnejši možje njegove dobe, s kterimi se je posvetoval ter jim obljubil, da prevzame rad sam obrambo dežele, samo da mu oni vojsko zberó in oskrbé, mesta po deželi utrdijo, s hrano preskrbé ter se potem odpravijo na mejo proti sovražniku. Vsi mu obljubijo, da bodo po svoji moči preskrbeli vse in po mogočosti uredili.
Med tem je hotel Herbart osvojiti trdnjavo Udbino, ker mu je neki turški pribežnik trdil, da bi se dalo to lahko izvesti. Vendar pa se mu to ni posrečilo zaradi težavnega pota črez gorovje, kjer bi bila morala njegova vojska gaziti blato in sneg. Da se ne povrne praznih rok v Bihač, spusti se v Bosno, kjer je razsajal okoli Lušca, požgal do 300 hiš, pobil in ulovil mnogo Turkov ter se povrnil z velikim plenom nazaj v trdnjavo.
Kmalu zatem pa se je pripravljal Herbart na drugi napad na trdnjavo Novi ob reki Uni. Ker so se med tem čete štajerske in koroške odpravile na Ogersko proti Solimanu, hotel je naš junak, da ima vsaj Kranjce v svojem taboru, pa jim je zatorej zapovedal, da ostanejo domá zaradi obrambe mej, ter sporočil vsem poveljnikom, da se zberó s konjico na Šentjernejskem polju. Zares se hitro zberó, ostanejo tukaj tri dni, potem pa se napotijo v Križ, da počakajo tukaj na daljno zapoved Herbarta, ki je bil takrat na turški meji. Med tem se je posvetoval zaradi napada na Novi z Erdedijem, banom hrvatskim, in z Jožefom Turnom v Topuskem, kjer so se bili vsi trije sešli. Pošljejo se ogleduhi na vse strani, in tudi vojska se vzdigne proti omenjenemu mestu. Iznenada se sprimejo naši s Turki, ki so čakali v zasedi. Nekoliko vasij so zažgali, in po kratki borbi zbežé Turki. V mestu so se vsled tega naglega napada preplašili, in poveljnik trdnjave je prihitel sam pred mestna vrata, da se dogovori z zmagalci zavoljo mirú. On jim je precej predal trdnjavo, samo da ostane živ. To se je našim čudno zdelo, pa so se posvetovali, kaj jim je storiti, in ali ni morda tukaj kako izdajstvo našim namenjeno, da jih Turki zvabijo v trdnjavo ter potem z večjo četo napadejo. Naši sklenejo med tem trdnjavo s silo vzeti. Kar se začuje glas, da se približuje Usraim beg, paša bosenski, iz Hlivna z 800 janičarji in ravno toliko konjiki, pa da gre na pomoč Solimanu pod Siget. Turki v trdnjavi se vsled tega ohrabrijo, Herbart pa je komaj čakal, da napade trdnjavo, čeravno so mu njegovi svetovalci odgovarjali zaradi nevarnosti, ki jim je pretila od druge strani. On dá navzlic temu Novi zapaliti ter udariti z razvitimi zastavami na došlega sovražnika, ki se ni niti najmanj tega napada nadejal ter bil tudi zaradi neopreznosti popolnoma premagan. Herbart je ujel do 200 Turkov, med njimi tudi samega Usraim bega, kterega je poslal z vsemi dragocenostmi (zastavami, z zlatom in srebrom vezenimi sedli in mnogim drugim plenom) v Ljubljano, kjer je živel več mesecev kot gost Herbartov, a ne kot sovražnikov ujetnik. Kasneje ga je pustil domú za 30.000 cekinov odkupnine. Od Kranjcev pa je bil pri tej priliki ujet jedini Krištof Abfaltern ter v Carigrad odpeljan. Herbart in Turn sta dobila za to zmago od cesarja pohvalna pisma, kajti čeravno je Siget padel, vendar ta zmaga ni bila brez koristi. Cesar pa je odlikoval še posebno Herbarta, imenujoč ga za deželnega glavarja kranjskega po smrti Jakoba Lamberga (l. 1566.). Le-tá služba pa je bila v tedanjih časih jako težka, kajti z jedne strani so vznemirjali deželo Turki, z druge strani pa domači nemiri zaradi nove vere ter borba med velikaši in podaniki. Sicer pa je cesar s tem imenovanjem gotovo našel pravega moža, saj je bil Herbart na svojem mestu v vsakem oziru: hraber in vztrajen proti sovražniku, miren v svètu, požrtvovalen in goreč za domovino, in kar ga pred vsem diči, udan v voljo božjo. Njegovo geslo je bilo: „V božjih rokah je moja usoda“, in pa: „Vselej verni in zvesti“. Vrh tega si je tudi znal pridobiti s svojim obnašanjem zaupanje vseh podložnikov ter si ga tudi vedel vzdržati. In mož s takimi svojstvi je bil gotovo sposoben za tako visoko čast, on je bil zares pravi „deželni glavar“. Škoda je bila velika, da so ravno takrat Turki najhuje pritiskali na meje hrvatske, in da je Herbart moral biti večjidel na bojišču. Pri vsem tem pa je dohajal vendar na posvetovanja, če so mu le okolnosti dopuščale, ter ni nikdar popustil, da ne bi prišel v seje, kedar se je razpravljalo o važnih zadevah. Če pa to ni bilo mogoče, obravnaval je s stanovi važna vprašanja pismeno. Tako je bil leta 1567. in 1568. na meji proti Turkom, kar je v sejnih zapisnikih omenjeno, kjer prosi stanove pomoči in denarja, ki ga potrebuje slovenska in hrvatska vojska. Ravno tako prosi tudi za Senjsko posadko, kteri je pomanjkovalo vsega potrebnega. L. 1568. so ga stanovi podpirali s precejšnjimi svotami za vojake, ki so se pritoževali zaradi neizplačanih denarjev, ter jih je na ta način pomiril. Najbolje se vidi, kako so ga stanovi cenili, ko so se obrnili do nadvojvode Karola, proseč ga, naj dozvoli Herbartu opravljati ob jednem dve službi, namreč službo deželnega glavarja kranjskega in poveljnika na meji hrvatski. Za velike zasluge za deželo in neutrudno njegovo delovanje so mu odločili kranjski stanovi 200 cekinov, ktere so mu podelili v svečani seji, ko se je povrnil z granice. To je bila takrat navada, da so deželnim glavarjem za zasluge njihove dajali taka darila.
Leta 1567. nahajamo Herbarta kot poslanca kranjskih stanov na Dunaju, kjer se je udeležil posvetovanja o novem preustrojstvu pri vojaštvu na turških mejah. On je imel nalogo, razjasniti vojaškim svetovalcem vse žalostne razmere v teh krajih ter jih opozoriti, kako velika nevarnost preti državi od juga, ako se ne pošlje pomoč v zgodnjem času. Še med tem posvetovanjem je dobil pismo od kranjskih stanov, ki ga prosijo hitre pomoči za Bihač in Ostrožec, ker drugače si bodo Turki osvojili obe trdnjavici. Hitro se mora odpraviti Herbart z Dunaja na turško mejo, kajti Bihač je bila kaj važna trdnjava. Ko bi jo bili Turki osvojili, izgubljen bi bil ves predel med Uno in Kolpo, in Kranjska bi bila potem prva na udarcu. Z 800 vojaki prihiti naš junak na pomoč posadki, napade iznenada Turke ter jih popolnoma razbije in razkropi. Oni pobegnejo v bližnje trdnjavice, ali kmalu se zopet prikažejo pri Bihaču, kjer jih pa naša vojska zopet popolnoma potolče. Med tem pa je cesar Maksimilijan II. želel s Turki skleniti mir ter je vsled tega glavnemu poveljniku na mejah, Herbartu, prav strogo zapovedal, da imajo prenehati vsa neprijateljstva, ter da se posebno pazi na hajduke, ki Turke iznenada napadajo in tako zdražbe povzročujejo. Ali Turčin ni bil tega mnenja niti je mislil na mir, ampak le na vedno napadanje krščanskih dežel, kar mu je bilo zopet tem laže mogoče, ker je bila uredba granice tako slaba, da ni bilo treba dražiti Turka, da pride na našo stran, temveč on je mogel to izvesti, kedar je hotel. Vendar pa je bil Herbart vsled cesarske zapovedi za nekaj časa popolnoma na mir obsojen, dokler ni zapretila leta 1572. zopet večja nevarnost slovenskim zemljam, odkar so Turki tako hudo napadali Bihač. Kranjski stanovi so poslali precej po Herbarta v Gradec, kjer je bival takrat. Lamberg mu je imel sporočiti o nevarnosti, ali storil je to precej nespretno, ker se je pred njim izjavil, da naj ostane on glavar, ali pa da se drug izbere. To precej osorno obnašanje proti glasovitemu vojskovodji se dá razlagati iz tega, da se je tako skušalo od cesarja, pri kterem je bil zopet Herbart zaradi pomoči, sploh kaj dobiti, ker je on tako rad odlašal take potrebne stvari. Da so bile tukaj tudi spletke proti deželnemu glavarju, videti je iz tega, ker mu nadvojvoda Karol dovoljuje ostati na dvoru, da izprosi kaj podpore proti Turkom, ki so se pripravljali za nov napad na naše zemlje, kamor sicer niso prispeli, ali tem hujše so razsajali po sosednem Hrvatskem.
Prišlo je usodepolno leto 1575. Vedno hujše je pritiskala turška sila na krščanske zemlje, in stanovi slovenskih dežel so bili v velikih skrbeh, kako naj branijo domovino svojo; kajti denar, ki se je pobiral v ime brambe, plačeval se je le težko in neredno, od mej pa so dohajale vedno večje zahteve, in tožbe so se vrstile za tožbami, da je vse v neredu in slabo oskrbljeno. Zatorej je sklical nadvojvoda Karol velik zbor stanov kranjskih, štajerskih in koroških v Brucku na Štajerskem, da se posvetujejo o brambi slovenskih dežel. Med tem pa je Herbart obhodil vso granico od Senja dalje s cesarskimi komisarji od 13. maja do 7. avgusta, na kteri dan je prišel v Ljubljano. Po kratkem počitku se je odpravil že 10. avgusta zopet v Bruck, kjer je bil že 13. avgusta v seji. V tej seji se je razpravljalo o žalostnem stanju na krajini, in nekteri članovi tega zbora so se potožili na Herbarta, češ, da ne izpolnjuje svojih dolžnostij kot glavni poveljnik. Zdajci poprime besedo Herbart, ki je poznal gotovo najbolje te kraje in upravo v njih. On se je sijajno opravičil, da ni nikjer nič zanemaril, ampak se povsod verno ravnal po ukazih in vse strogo nadziral, v kolikor mu je to bilo mogoče zaradi velike oddaljenosti od granice. Kar je propadlo, ne dá se sicer več rešiti; toda on hoče vse storiti, če prav bi moral s smrtno nevarnostjo braniti zemljo, ker to zahteva njegova domovinska in vojaška čast, ktero že brani črez 30 let.
Še med posvetovanjem v zboru se je zvedelo, da je nevarnost za slovenske zemlje prav velika. Pet turških paš (poveljnikov) se je združilo ter sklenilo, osvojiti si trdnjave po krajini. Posebno Bihač bi bili radi dobili v roke, ali to se jim ni posrečilo zaradi hrabrosti naše posadke. Zato so pa nemilosrčno ropali in požigali vse predele med Mrežnico, Dobro in Kolpo, kjer so udarili na Dobovec (pri današnjem Karlovcu, takrat ga še ni bilo) ter ga požgali. Na ta način je bila pot v slovenske zemlje tem divjim četam odprta in Metlika v največji nevarnosti. Zatorej so sklenili zastopniki na zboru, da se Herbart odpravi precej v te kraje, in da potuje noč in dan; kajti le njegova navzočnost bode obudila zopet hrabrost med vojaki. Herbart je sicer dobro vedel, da zdaj ni mogoče hitro vojske zbrati ter slabe trdnjave vzdržati, kajti v tem oziru se do sedaj navzlic vsem opominom ni storilo nič za brambo. „Vendar pa,“ pravi on zastopnikom na zboru, „zavoljo tega nočem popustiti borbe, čeravno me bode to stalo zdaj glavo!“ Siromak, kakor da je slutil svojo usodo!
Vsled tega sklepa stanov se je odpravil Herbart precej na svoje določeno mesto, ker je bil navajen že od mladosti, biti pokoren zapovedim svojih višjih. Na svojem domu, kjer je uredil domače zadeve, bival je samo dva dni; potem pa je šel nepretegoma na svoje mesto ter se je četrti dan po svojem dohodu v deželo nahajal že v Podbrežju na Kolpi, kjer je imel svoje konje in vse potrebno za vojsko. Od tukaj je naročil vsem častnikom na meji, da se imajo v štirih dneh vsi zbrati v Budačkem na Hrvatskem, kamor bode prispel tudi sam. Tako je storil vse, kar je mogel, čeravno je bil prepričan, da se tukaj ne more nič pomagati. Tem bolj ga pa tudi čislamo v zgodovini.
Drugi dan se je vzdignil sam s svojim sinom, Vukom Engelbertom, z vsem svojim spremstvom in s kakimi petdesetimi konji iz Podbrežja z namenom, da ubrani zemljo turškega napada in reši prebivalce vseh nadlog, pa tudi, če ni drugače, da se žrtvuje za domovino. Da pa moremo pravo njegovo dušno stanje v tem trenutku razumeti, treba je vedeti, da je imel Herbart mnogo nasprotnikov, kar dokazujejo ona krivična obrekovanja nekih poslancev na zboru v Brucku. Tako je bilo, da je prišel Herbart prav žalosten dne 21. septembra l. 1575. v Budački, kjer se je nastanil pri gostoljubnem plemiču Tušiloviću. (Budački leži na rečici Radonji, ki izvira na gorah Petrinjskih, pa se izliva v Korano in z njo pri Karlovcu v Kolpo). Tukaj dá postaviti šatore ter pošlje ob jednem nekoliko straž na bližnja brda pazit, da jih sovražnik iznenada ne napade. Ko bi se sovražnik približal, naj dadó znamenje, da bode pripravljena vsa vojska. Ker je pa tisti večer bilo vse tiho, vlegel se je brez večerje spat. Med tem pa je bil Ferhat paša zvedel po vohunih, da se je Herbart utaboril pri Budačkem, kjer zbira svoje čete, da napade Turke. Zdajci pokliče vse bege na posvetovanje, in tukaj je bilo odločeno, da se preneha ropati in pleniti, in da se čim prej napade Turjaški, dokler ne zbere vseh bojnih čet. Ferhat paša zapové zatorej precej svojim stražam, da se čim prej odpotijo proti rečici Radonji. Herbart pa med tem ni mogel zaspati, kajti skrb ga je trla zaradi tako majhne čete svoje, ki ni mogla biti večja od 1000 konjikov in pešcev; Turkov pa, kterih je bilo na početku te vojske komaj do 3000, zbere se končno pri Budačkem do 12.000 mož. Vrh tega pa je trpel Herbart že dalje časa na neki hudi bolezni, ki mu je kratila pogostoma spanje. Valvazor ima Herbarta naslikanega, kako leži v postelji, ki je z nebom pokrita, glavo z desnico podprto, razmišljujoč usodo svojo in nesrečne domovine. On je molil ter izročil svojo stvar v božje roke. Da njegovo vojsko ne napade sovražnik iznenada, začne jo zgodaj buditi, dá konje sedlati ter zapové ljudem, da se oborožijo, in tudi sam je vstal pred dnem. Zdajci sliši puško spaliti, kar mu je bilo znamenje, da so sovražniki blizu. V trenutku je bil na konju. Ali čudno, da se je njegov konj splašil, kakor da bi bil slutil gospodarjevo nesrečo. Tudi konj njegovega sina Vuka Engelberta se je stresel, ko ga je zajahal. To je storilo mladeniča plašljivega in bojazljivega. Ali oče ga je bodril, naj bode brez strahú in skrbi, in naj se tudi preveč ne boji Turkov. Tudi smrti se ni treba izogibati, nego z veselim srcem hiteti v boj za krščansko vero in domovino. Ravno tako je tudi tolažil svojo ostalo družbo, namreč Friderika Višnjanskega, Julija Zadranina, Danijela Tetavskega, vse ugledne viteze in izvežbane vojake. Ohrabrivši tako svoje spremstvo in vojsko, odpravi nekoliko hrvatskih mladeničev, na čelu jim Ivana Vojkovića, ki so poznali okolico, da razvidijo, kje je sovražnik, a sam se odpoti s šestdesetimi konjiki k stražam, ktere je bil prejšnjo noč poslal v sosedne gore, da zvé od njih, so li že Turki blizu ali ne.
V tem trenutku ga upozorijo neki, sicer nepoznani turški konjiki na turško četo, ki se bode kmalu prikazala. Herbart je precej slutil, da je prišel v zasedo, zatorej se obrne in napade sovražnika v nadi, da mu bode njegova vojska v stiski prišla v pomoč. Trikrat je pregnal sovražne prednje straže v beg ter je s streljanjem v daljini, z mečem pa v bližini povzročil velik nered v sovražnikovi vojski.
Ferhat paša je bil namreč, ko je zvedel, da se naši gibljejo, postavil vso vojsko v bojni red, ali poslal je 1000 pešcev naprej, da se precej sprimejo s Herbartom. To je bila ona četa, s ktero se je pobil Herbart. Ali zdajci se pokaže glavna sila turška od 10—12.000 mož, da pomorejo prednji četi. Le-tá turška vojska se je skrivala do zdaj po šumah in soteskah ter se tako počasi približevala krščanski četi, da je ni nikdo videl, pa se potem iznenada navalila na naše. S takšnim krikom napadejo Turki našo četo, kakor da bi se rušila zemlja in nebo. Ali Herbart se ni nič preplašil. Njegova četa jih napade neustrašljivo; ko se polomijo sulice, potegnejo meče. Ali zastonj jim je bila vsa hrabrost, kajti bili so obdani na vseh straneh od Turkov. Herbart je uvidel, da se mu ni mogoče rešiti, ter zato napadel sam sovražnika, ker mu je bil Vojković ves obdan od sovražnih čet. On skoči v sredino čete. Rudeča, s podobo Jezusovo okrašena zastava se vije v njegovi levi roki, z desno pa ubija sovražnika. „Jezus, Jezus,“ razlega se glas iz njegovih ust ter ohrabruje vojake. Dva turška častnika je že pobil, kar mu ustreli konja oproda nekega bosenskega paše. Herbart ga ustreli, ali sluga oprodov prebode Herbarta s sulico ter truplo grdo izmrcvari, glavo pa odseka. To se je dogodilo nedaleč od Budačkega dne 22. septembra l. 1575.
Tako je skončal naš glasoviti junak. Z njim so padli tudi drugi njegovi prijatelji: Friderik Višnjanski, stotnik strelcem, in Danijel Tetavski, njegov telesni častnik; mnogi drugi pa so prišli v sužnost: sin Herbartov, Vuk Engelbert, Vid Klekovič, Jurij Jankovič, Peter Sarkovič, Baltazar Gušič, Tomaž Čadež, poveljnik mesta Zrinja, Julij Zadranin, poveljnik Hrastovice, Vuk Ensthaler in Krištof Purgstaller. Samo štirje možje, namreč: Oton in Henrik Losensteinski, Martin Volbenk Mordaks in pisar Herbartov so pobegnili ter prinesli žalostni glas o tej izgubi v Podbrežje. Turki pa so hiteli z glavo Herbartovo v šator Ferhatov, odkoder so jo kasneje poslali v Carigrad.
Še le pozno po tem dogodjaju je prišla krajiška vojska na bojišče, toda tudi ona se je pokončala. Dve sto ljudij je padlo, a 2000 jih je bilo ujetih. Oni, ki so se rešili, pokopali so trupla ubitih, ko se je oddaljil Turek, truplo Herbartovo pa so prinesli v Podbrežje. Glavo njegovo je dal paša v platno zaviti ter nositi pred seboj na vseli potih. Kmalu za tem pa se je obrnil Ivan Turjaški, ki je prevzel poveljništvo na meji po smrti Herbartovi, v imenu vdove na pašo, da mu izroči glavo. Zato je poslal k njemu dva hrvatska plemiča, ki sta ga imela spomniti na nestalnost sreče ter ga prositi, da z ujetim Vukom Engelbertom tako lepo ravna, kakor se je godilo pred nekimi leti Usraim begu v Ljubljani. Tudi sta ga imela nagovoriti, da povrne glavo, ki bi jo radi pokopali s truplom. Paša je obljubil obema poslancema, kar sta ga prosila, ali le za veliko odkupnino, ki se je kasneje plačala. Da pa vendar za veliko zmago, zaradi ktere se je nadejal pri sultanu velikega plačila, ostane nekaj potomcem njegovim za večni spomin, zahteval je, da sme glavo odreti ter jo, napolnjeno s slamo, poslati v Carigrad, da bi tako tem laže zadobil milost sultanovo. Odrto glavo pa prodá poslancema ter pohvali mrtvega junaka. Tudi sin Herbartov, Vuk Engelbert, bil je kasneje odkupljen za veliko svoto denarjev, vendar pa ni dolgo živel. Umrl je že leta 1590. na jetiki vsled strupa, ki ga je dobil v turški ječi. Z veliko odkupnino, ktero je dobil Ferhart paša za krščanske ujetnike, sezidal je v Banjaluki krasno džamijo (turško cerkev), ki je še dandanes najlepša v vsej Bosni.
Žalosten je bil prizor za cesarskega poslanca Ungnada v Carigradu, ko se je Ferhat paša dne 9. decembra tistega leta slovesno povrnil z bojišča bosenskega. V slovesnem izprevodu so jahali prvi Turki z meje v svojih rudečih kapah z dolgimi šopi. Potem sta nesla dva Turka dve osvojeni zastavi. Za njima sta prišla zopet dva Turka, ki sta nosila vsak na svojem drogu človeško glavo. Jedna je bila Herbartova, druga pa Friderika Višnjanskega. Ravno ta dva, ki sta ji nosila, bila sta ji tudi odsekala. Za njima so se nesle zopet štiri zastave, in za njimi je korakal stotnik Lovrenc Petričevič, oskrbnik Jošta Jožefa Turna v Žumberku. Potem je šlo 20 mladih ujetnikov z verigami okoli vratú. In zadnji med njimi je korakal mladi Purgstaller. Vse te ujetnike so vodili po carigrajskih ulicah z godbo in vpitjem, da je Turkom kar od veselja srce trepetalo, dokler jih končno ne pripeljejo k sultanu, ki je sprejel obe glavi, ujetnike pa zapovedal zapreti v temnice. Cesarski poslanec Ungnad se je precej nato potrudil, da dobi napolnjeni glavi obeh junakov v svoje roke. Veliki vezir mu je obljubil, da mu ji hoče izročiti. Rabelj pa je zahteval s početka preveč za nji, končno mu ji je vendar prepustil za 100 cekinov. Precej po izročitvi sta se poslali rodovinam njihovim, in še dandanes se čuvata v orožnici dednega grada Turjaških ter se tujcem pokazujeta. Počivata pa v omarici iz deščic od cipresnega lesa. Na Herbartovi glavi je videti brada, in lasje so se popolnoma ohranili.
Mrtvo truplo Herbartovo se je najpoprej preneslo v Podbrežje, potem pa v Ljubljano, kjer so ga pokopali v sedanji protestantski cerkvi (poprejšnji cerkvi sv. Elizabete). Le-tá pogreb je bila žalostna svečanost ne samo za mesto Ljubljano, ampak za vso deželo. Plemenitaši in vsi drugi so se udeležili pogreba v žalni obleki. Dne 25. septembra ob 8. uri zjutraj je čakala velika množica ljudij, stanovi domači in tuji pri Karlovških vratih na mrtvo truplo, ktero je nosilo deset izvoljenih plemenitih mladeničev v omenjeno cerkev, kjer je bilo tako dolgo izpostavljeno, dokler ni prispela iz Bosne tudi odsekana glava. Še le potem so ga pokopali. V pogrebnem govoru, ki je bil l. 1575. tiskan v Ljubljani in razširjen po vsem Kranjskem, proslavljal je govornik velikega junaka ter ga primerjal z junaškimi Makabejci, omenjajoč vse njegove čednosti kot kristjana in junaka.
Nad grobom Herbartovim so kasneje postavili lep mramornat spomenik s podobo njegovo. Valvazor ga je še videl; dandanes pa ga ni več, a napis se je ohranil le v popisu starih napisov. Na ohranjeni podobi nam kaže lice junakovo resnobnost in možatost; veliko, odprto oko je lastnost vse rodovine ter kaže prijaznost in velikodušje; sicer pa se vidi na licu prestano burno vojaško življenje. Brada in lasje so sivkasti. Oklop je temnosiv in črn, z zlatimi gumbi okovan in ovit z verižico.