Helena (Rado Murnik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Helena
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 21. oktober 1905 (38/242), 1–2
Viri: dLib 242
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

"Mlada gospa Helena je bila ena izmed najlepših žena, kolikor sem jih kdaj videla," mi je pripovedovala teta T. "Nikoli ne pozabim njenega klasičnega obraza, njenih plemenitih potez, velikih, sanjavih oči, osenčenih z dolgimi trepalnicami; vedno se bom spominjala bajnega čara, prihajajočega od njene graciozne postave. Posebno pa me je osvajalo nekaj neizmerno tožnega v njenem bitju, nekaj kakor težko prikrivana, velika bolest.

In vendar bi bil moral vsakdo misliti, da na svetu ni srečnejših zakonskih nego sta Helena in njen soprog Ahil. On je bil vitek, lep, resen v vsem čisto Grk. Adjutant grškega kralja, je bil v kraljevem gradu otoku Krfu pripravil kralju vse potrebno za prihod in se je potem vkrcal s svojo soprogo Heleno na našem parniku "Castore", da bi se vrnila v Atene domov.

Takoj početkoma sem se seznanila z mlado lepo Grkinjo in sedavala ž njo na krovu. Nisem se mogla naslišati njenega zvonkega glasu s tistim sladko-sanjavim naglasom. Pripovedovala mi je o kraljevem dvoru v Atenah, o gr­škega naroda velikih dnevih, o krasotah Krfovih, o nemškem penzionatu v Curihu in o drugem takem. Živahno je prehajala od predmeta do predmeta, le kadar je omenila soproga, ji je zastajala govorica in v krasnih očeh je zatrepetal kalni svit zatajenega gorja.

Tako sva sedeli tudi tajnopolno noč v mesečini na krovu. Pripovedovala mi je, kako presrčno ljubi ona svojega Ahila in on njo, ko je stopil pred njo in jo s tihimi, prosečimi besedami odvedel s sabo. Nikdar ne pozabim milote teh bajnolepih oči, ki jih je uprla pri slovesu vame. Videla sem jo poslednjikrat.

Enakomerno so pljuskali morski valovi ob parnikove stene; tožeče se je glasil ventil parnega kotla in trudno je hreščalo krmilo. Dolgo nisem mogla zaspati in potem so me mučile grozne sanje. Pošasten demon, napol zmaj, napol vrag je ugrabil Ahilu Heleno. Zastonj se je trudil soprog, da bi jo rešil, in vse je zginilo v gosti megli. Nato je prihitela urna črna ladja sredi po viharnih valovih. Mornarji, jadra, jamborovje, vse je bilo črno. Gori na poveljnikovem mostiču je stal kapitan, pošastno okostje v vihrajočem črnem plašču in objemal Heleno. Za njim je veslal Ahil v bornem čolničku. Vihar je tulil svoje divje davorije, grom je bučal preko razpenjenih valov in bliski so presekavali temoto. Prihrumel je velikanski val in pogoltnil črno ladjo. Ta trenutek se je pomirilo prej tako besno morje. Tožen mrak je legel nad vodovje, v čolnu pa je veslal Ahil sam po nedogledni vodni puščavi.

Ko smo dospeli v Pirej, so odnesli lepo Heleno v zastrti nosilnici. Tukaj smo prestopili nekateri na parnik ,Kalipso', ki je bil namenjen dalje v jutrove dežele. Sijajna luna je lila razkošno svetlobo na Atene, po cipresah in razvalinah. Tutertam je polzel čoln po temnih vodah in krotka sapa je dovajala vesele vzklike mornarjev, vračajočih se na ladjo.

Med drugimi sopotniki je pristopil drugi dan z nami tudi pomorski zdravnik na ,Kalipso'. Prosila sem ga tako dolgo, da mi je povedal tragedijo nesrečne Helene.

Na kraljevem dvoru v Atenah, je začel, so priredili sijajno veselico. Ves kras in ves sijaj pa je zatemnevala čarovita lepota mlade Helene. Kakor droge, tako je obdajala Helenina krasota tudi Ahila R ..., ljubljenca nežnega spola. Odkar jo je videl prvikrat, ni gojil druge želje, kakor da si pribori krasno devojko.

Helenin oče Dionizij je živel s hčerko na svojem dvorcu blizu Aten. Soproga mu je umrla takoj po rojstvu prve hčere Helene in odslej se je mož tolažil z lepo razvijajočo se deklico in se zabaval po svojih velikih olivnikih in vinogradih. V mični hladnici Dionizijevega vita poleg dvorca je našel Ahil priliko in odkril Heleni svoja čuvstva. Teden dni sta uživala vso srečo ljubečih src, potem pa je pozval oče hčerko, naj pride za njim v vinograde. Ali je stari kaj zvedel ali slutil o Ahilu, tega ne vem.

Ko je Ahil prejel poročilo, da mora Helena odtod, ni dolgo premiš­ljeval. Nemudoma je odpotoval za njo, da bi jo zasnubil pri očetu.

Pred ličnim Dionizijevem poslopjem, pripravljenim za letno bivanje, je bil dehteč cvetličnjak. Tukaj je zagledal Ahil Heleno že oddaleč sredi rož. Burno jo je objel in ji naznanil, kaj namerava.

Toda nobeno veselo presenečenje se ni pojavilo v njenih potezah. Počasi, trudno mu je vračala poljube in mrka senca ni hotela z njenega resnega obrazka.

"Ahil, Ahil, z mano ne boš sre­čen," je dihnila s solzami v očeh. "Naš rod je uklet. Našega rodu žene ne morejo osrečiti nikogar! Več ti ne morem povedati."

"Ali Helena, kaj ti prihaja na um!" je vzkliknil prestrašeni Ahil.

"Pozabi me, Ahil! Nočem tvoje žrtve, tvoje nesreče, ker te ljubim neizmerno."

"Ne, ne, ljubica!" je odvrnil vro­čekrvni mladenič. "Moja moraš biti! Kaj rod, kaj kletev! Takoj pojdem k očetu! Kje je?"

"V prvem nadstropju. Povprašaj gori starega Polikarpa! Povem ti pa, da pojdeš zastonj!"

Še enkrat je burno objel lepo dekle in poljubil, potem pa je hitel naravnost k očetu. Kmalu ga je javil sivolasi Polikarp gospodarju. Gospod Dionizij, miren, vljuden mož, mu je prijazno segel v roko, mu ponudil stol in mu rekel kar naravnost: "Vem, dragi moj, zakaj ste došli. Moja ljuba Helena se ni mogla zdržati in mi izdala, omamljena od sreče svojega srca, vse svoje načrte in upe. Toda — "

"Toda?" mu je prestrigel nestrpni Ahil besedo in planil pokonci.

"Prosim vas, ljubi gospod, pomirite se! Bodite mož! Neizmerno mi je žal, da vam moram izjaviti, nekaj tako neljubega. Vajini upi so ničevi!"

Ahil je obstal kakor prikovan in strmel venomer v starca. Ta pa mu je položil drhtavo roko na ramo in šepetal: "Gospod! Naš zarod tare strašna kletev. Vsaka žena nam zblazni po prvem porodu."

Tihota je zavladala v salonu, vse je bilo mirno, kakor mrtvo; le lahna sapa je plašno premikala svilene zastore ob odprtih oknih.

Naposled se je Ahil zdramil in navzlic vsemu ni izgubil upanja. Prijel je Dionizija za obe roki in prosil: "Dajte mi Heleno! Upajte z mano, da bo dal Bog srečo vaši edinici, in upajte z mano, da Bog prizanese njej prvi v ukleti rodovini!"

Starec se ni dal preprositi.

Ko je pa kmalu potem zbolela Helena in je Ahil vedno nanovo prosil njene roke, se je naposled vendar vdal oče, akotudi s težkim srcem.

Ahil in Helena sta preživela čas največje sreče. Na morju pa ju je dosegla sila stare zakletve. Helena je predčasno porodila hčerko in omračil se ji je duh za zmerom. Odvedli so jo k očetu. Ahila pa so našli še isti dan mrtvega v hladnici, kjer je bil odkril Heleni ljubezen. Ustrelil se je v srce."