Hekenberk - Stopniški grad

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Legant Hekenberk - Stopniški grad
Gradovi in graščine v narodnem izročilu I
Janko Orožen
Augustenburg
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1. Strah v Stopniškem gradu[uredi]

V Stopniškem gradu je strašno strašilo. Gospodar se je preplašil in je šel stanovat drugam. Vendar je pa prosil ljudi, naj se kdo naseli v njegovem gradu.

V vasi Stopnik si je kupil domovanje ubog kmet. Toda kmalu mu revna bajta pogori in graščak mu dovoli, da sme bivati v gradu.

Ali tisti strah je bil grozen. Imel je obliko medveda in prišel je vsako noč ob pol dvanajsti uri. Kogar je našel v gradu, ga je požrl. V resnici je bil to sam pretvorjeni črni vrag.

Preden je šel ubogi kmet v grad, se je oborožil od nog do glave. Ko je bila ura pol dvanajste, je prišel vrag v podobi medveda in ga je hotel požreti. Toda kmet je hotel strah nabosti in ubiti.

Tedaj pa mu da pošast znamenje, naj miruje. Pomigne mu, naj gre za njo.

Prideta v sredino gradu. Tu pa se nepričakovano pogrezneta in prideta v delavnico, kjer so vragi delali denar.

Vragi kmeta bogato obdarijo in ga prosijo, naj jih nikar ne izda. Za vsak slučaj se pa izsele v globoko jamo.

Ubogi kmet pa si je z darovanim denarjem lahko kupil grad, kjer je s svojo družino mirno živel in srečno gospodaril.

2. Strah v Stopniškem gradu in uboga pastorka[uredi]

V Stopniškem gradu je strašno strašilo. Kdor je prišel v ta grad, vsakega so našli drugi dan mrtvega. Posebno mnogo žensk je našlo tu svojo smrt. Vsaka izmed tistih nesrečnic, ki so zabredle sem, je morala kuhati močnik, in pri tem delu jo je vrag ali požrl ali ubil.

V soseščini je živela pastorka pri neprijazni mačehi. Ta se je je hotela znebiti in jo je zato poslala v grad.

Pastorka je prišla v grad in ponižno kuhala močnik. Pa glej! Na ognjišču se prikaže ostudna črna mačka, ki ji govori: »Ali boš tudi meni dala malo močnika?« Ponižna pastorka mu odgovori: »Počakaj, da skuham, obe ga bova imeli dosti.«

In res, pastorka je močnik skuhala in obe sta se ga najedli.

Tedaj se začuje v dimniku glas: »Padel bom.« Deklica vpraša mačko, kaj naj odgovori. Mačka ji pravi, naj reče: »Če boš padel, se boš pa pobral.«

Padla je na ognjišče človeška noga.

Isto vprašanje se je ponovilo še večkrat. Deklica je vsakokrat enako odgovorila. In vedno je padel nov človeški ud na ognjišče.

Ko so padli na ognjišče že vsi človeški udje, se je iz njih sestavil krasen mladenič, ki si je vzel pastorko za ženo.

Mačeha je zvedela o sreči, ki je doletela pastorko. Mislila si je, da bi mogla na enak način preskrbeti moža tudi svoji pravi hčerki. Ta mož bi bil gotovo še lepši od pastorkinega.

Mačeha torej pošlje v grad svojo hčerko, da bi tam kuhala močnik.

Ko hčerka kuha močnik, se tudi njej prikaže črna mačka in jo poprosi, da bi mu dala jesti. Toda hčerka mačko zavrne: »Nikoli še nisem jedla z mačkami in tudi danes ne bom.« Ob pol dvanajsti uri se začuje v dimniku tisti glas. Deklica vpraša mačko, kako naj odgovori. Mačka jo pa zavrne: »Ker si sama jedla, pa še sama reci, kakor veš in znaš.«

Deklico popade strašen strah. Zbežati hoče. Pride pa vrag in jo zdrobi v prah.

Naslednjega dne je prišla mati čakat svojo hčerko. Tudi njo je usmrtilo v strašnem gradu.