Havbica nad kaminom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Havbica nad kaminom
-pt-
Izdano: Slovenec 43/237 (16. 10. 1915), 1–3
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Zelo mi je žal, da nisem zmožen napisati vsega tako živahno, kakor mi je pripovedoval Otrobar. Izredno rad bi privoščil čitateljem od njegovega pripovedovanja tak užitek, kakor sem ga imel jaz. Zanimivi opisi, živa, ostro izražena govorica, izrazita mimika, značilne, a ne vsiljive kretnje, skratka njegovo pripovedovanje in moja pisarija — kakor dan in noč.

A kako naj vam ga predočim, ko nimam kinematografa! Storim, kolikor zmorem, in prosim potrpljenja, ako le nepopolno podajam njegovo govorico.

In pripovedoval je, koliko pripovedoval vse dni, kar je bil pri meni! Ej, lepih in zanimivih epizod je doživel, da bi vam jih mogel in smel zapisati vse. Pa cenzor bi marsikaj črtal neusmiljeno, marsičesa pa se sploh opisati ne da ...

»Krnove strmine poznaš, častiti tovariš?«

Prikimal sem.

»In razpoke na onih plasteh na prvem sedlu pod vrhom, kjer je nekdaj stala planinska koča — ti si videl sicer le njene razvaline — one razpoke v kojih eno je zalezel pri izletu nadzornikov sinček, so ti gotovo tudi še v spominu. Saj gotovo še veš, kako smo vlekli dečka na dan.«

»To je, da vem.«

»Vidiš, one razpoke so v tej vojni imenitnega pomena. Saj tvorijo prirodna kritja oziroma jarke, da boljih ni treba. Malo zakriti jih je bilo treba, pa so rabile v sigurno bivališče znatni četi. In še danes rabijo, zakaj preko onega sedla mora, kdor hoče s Krna na Mrzli vrh. Se razume, da jih naši branijo kot zenico v očesu in so se zato morali izjaloviti vsi sovražni napadi na te postojanke. Ker je okolica dosti prostrana, razpokano plastje pa ne strmo, tudi ni težko braniti višine, ker jo je lahko pregledati in ji gospodariti z enim, dvema dobro postavljenima strelnima strojema.«

»Gotovo, saj skalna plast, kolikor se spominjam, je na daleč skoro čisto ravna.«

»Samo da leži poševno in da jo prekinjajo razpoke, da. Sovražnik za te razpoke seveda ne ve. Na kartah zaznamovane niso, z njihovih postojank se ne vidijo, kdor stopi na planoto, se ne vrne več, da bi jim povedal zanje, izdajalcev pa ni pri nas. A tudi, ko bi jih zapazil slučajno, imel bi jih za izkopane jarke in bi jim ne pripisoval one važnosti, kot jo imajo v resnici za brambo. Naši nazivljajo planoto past, zakaj mnogo sovražnikov so tam že ujeli živih in še jih bodo, dokler se bode bojevalo tam. Mnogo pripravnih razpok je namreč prirejenih nalašč, da se vanje love napadalci, kadar naskakujejo. S slamo in grmičjem so pokrite toliko, da maškerada drži sneg in je vse videti čisto ravno in nepretrgano. A ko se Lahi zalete preko, popadajo v jame in se kvečjemu opraskajo nekoliko. Malokdaj se komu zgodi kaj hujšega. V prvem presenečenju priskočijo naši in jih razorože brez težave, ponoči pa jih spravijo nizdolu.«

»Ali ste res prebrisani!«

»Smo, a tudi sovražnik je. Kakor pravim, planota je bila tako varna pred njim, da smo lahko čisto brezskrbni pripravljali in popravljali kar podnevi, kar je bilo treba. A naposled nam je zmedel štreno. Kako je pripravil težki top tja gor, še danes ne vem, a nekega jutra se je oglasil nenadoma izza vršiča nasprotne stene in ssffcovv je prirjula granata in udarila vrh sedla, da so se kar zaplesale šibre naokoli. Ali ti je pomedla! Kakor telebani smo se zijali v prvem hipu, a ko se je zablisnilo drugič in zacvililo proti nam, smo se urnih krač kakor martinčki poizgubili po razpokah.«

Meni je bilo vse prav živo pred očmi, saj sem lazil nekoč tam gori, zato mi je znana okolica.

»Gromska puška!« je povzel znova Otrobar, »ta nam je šla pa preko računa. Zakaj ako bode godrnjal tam gori italijanski stric, nam pokvari dnevno delo, ponoči se pa ne da opraviti mnogo, ker bi razpoke ponoči utegnile biti nevarne celo nam samim. A kaj smo hoteli, mirovati smo morali prvi dan in potrpeti. Moj četovodja se je naslonil s hrbtom ob steno, založil v usta prilično množino tobaka in strmel v tla. »Dol mora!« je godrnjal. Dol mora, sem rekel tudi jaz, samo da nisem znal kako. V tem se je priplazil po razpoki naš nadporočnik. Mladi pogumni Dalmatinec ni odločil ničesar važnega brez mene. Živel je med nami, jedel z nami, spal z nami, smejal se z nami, trpel z nami. »Kaj bo, Otrobar?« me je vprašal. »Dol mora!« sva mu odgovorila jaz in četovodja oba hkrati. Potem smo imeli vsi trije vojno posvetovanje.«

»To se pravi, ti si nasvetoval, kaj se mora ukreniti,« sem pripomnil jaz, ker sem si mislil, da je moral biti odločilen njegov nasvet kot najboljšega poznavalca kraja.

»Vraga sem, zeleno pobarvanega!« je oporekal prijatelj. »Kaj se mora ukreniti, mi je bila takisto zastavica kakor vsem drugim. Saj niti vedeli nismo natančno, kje naj bi stala havbica. Kar na vsako gredo se ne da postaviti takega orjaka. Sicer se kanon ni videl iz naših jarkov, a po blisku, poku in udarcu krogle smo si izračunali približno oddaljenost. In jaz sem sodil, da mora biti baterija nekje tam nad kaminom. Sicer sem bil tega mnenja takoj ob prvem strelu, samo motila me je okolnost, ker si nisem vedel tolmačiti, kako bi bili nestvor spravili tja gor, zakaj kamin je bil v naših rokah in kar meni nič tebi nič mimo nas stvar vendar ni šla najbrže. Naposled smo sklenili, da pojdeva jaz in četovodja še z enim tovarišem prostovoljcem še to noč izvohat, kje je baterija in kako bi se jo dalo s pridom ugonobiti, če ne zajeti. Drzen naklep in nevaren, častiti tovariš, ti nimaš pojma!«

»Kako ne bi ga imel? Še podnevi in ne ob vojni ni zabava plaziti se po onih prepadih, nikar že ponoči in med sovražnimi postojankami.«

»In vendar smo hoteli iti. Jaz sem se dogovoril natančno s četovodjo, kako bodeva prodirala, sicer posamezno, a vendar v stiku drug z drugim, dočim bi naš tretji tovariš, vedno varno krit, skušal obračati nase pozornost sovražnih patrulj v nasprotni smeri. Tudi nadporočnik je hotel z nami po vsi sili. Komaj sem ga pregovoril, da je ostal. Čim več bi nas bilo, tem težje za nas.«

»Pa bi se mogel odstraniti poveljnik?« sem vprašal pripovedovalca.

»Poveljnik sme vse, od česar si obeta uspeha, če nima izrecnega nasprotnega ukaza; pa še tega včasih lahko prekrši, ako zahteva nenadna okolnost.«

Tako me je poučil in nadaljeval:

»Javili smo po telefonu poveljstvu, kaj nameravamo. In kdo pojde, je vprašal major in ko je čul, da jaz, je bilo vse v redu. Pa srečo smo imeli. Baš smo se zleknili, da bi se naspali namesto ponoči, ko bo treba iz jarka in napeti vse čute pozornosti, pa je zapihala burja tam od Mrzlega vrha, znižala oblake nad nami, a kmalu ponehala. Po malem je jel naletavati sneg, droben, a kmalu gost, da se ni videlo deset korakov daleč, one vrste sneg, ki pada tudi tri dni, kadar se spravi. Gromska poštajna, voda na naš mlin! Zavriskal bi bil radosti, a ni bilo gubiti časa. Urno smo si podprli želodce, napolnili s kavo in konjakom čutare, se opremili z vsem potrebnim, pregledali orožje in naboje, vzeli cepine pa hadi; sveti Križ božji! Streli so bili v tem zaradi snega utihnili. Italijanski opazovalec najbrž ničesar videl ni, pa so ustavili streljanje. Oprezno smo zlezli iz razpoke. Vse mirno. Šli smo nekaj korakov, vse mirno. Pred razpoko, ki je bila poslednja v smeri naše poti, sem zakašljal. Vsak planinec ve, kako je v gorah jasen vsak šum. A vse mirno. Na kratko smo se pomenili in izpremenili načrt v toliko, da je po izpremenjenih okolnostih odšel z nama tudi tretji tovariš. Lahko bi bili sicer v tem neprozornem ozračju izgubili medsebojni stik, zato je bilo bolje, da smo hodili skupaj. Prazno in neslišno smo prodirali, a le svoje straže smo srečavali na potu. Še dosti naglo smo dospeli pod steno, ki je stala nasproti našim postojankam in izza katere je lučal Lah granate na nas. Bes ga lopi!«

»Pa so vas straže pustile mimo, ne da bi vas bile ustavljale? Ali ne kliče straža, ako se ji bliža kdo?«

»Gotovo, ako pride in kdor pride neznan, nenadoma ali nenaznanjen. Kjer pa se gre za važna početja v bližini sovražnih postojank, ki bi se lahko opozorile s stražnimi klici, tam se opozore vse naše postojanke po telefonu in potem ne kličejo straže, temveč se prepričujejo z drugimi dogovorjenimi znamenji o prišlecih. Tako smo tudi mi nemoteni dospeli pod steno. Tu smo se naslonili, da bi si oddahnili nekoliko. Ob navpični skali sneg še ni pobelil tal. A skoro smo se napravili dalje. Jaz, ki sem poznal steno, sem poiskal zev, ki je leto za letom zijala nekaj centimetrov več in je bila pri zadnjem posetu baš tako široka, da bi se mogel odrasel človek za silo preplaziti skozi. Sedaj pa je bila, najbrž zaradi vednega pretresanja, uprav komodna. Za dvajset minut smo bili na oni plati. Sneg je naletaval brez prestanka, ozračje je bilo čisto neprozorno. V sovražnih postojankah smo bili, zato je bilo treba dvojne pozornosti. Poslej sem jaz korakal na čelu in stiskal v pesti pripravljen revolver. Radi slabega vremena nisem videl, kam vodim tovariše, vendar sem upal, da ne zaidemo. Po tleh sem večkrat opažal oslovskih sledov in koder osel lahko hodi po štirih, tam pridemo že še mi po dveh. Morda uro dolgo smo hodili tako tipaje, ko se je dvignila iz motnega ozračja temneja senca, široka in prostrana. Še par korakov in pred nami je bila kaminova stena. Na vrh nismo videli, treba je bilo torej gor. Nevarno početje v teh razmerah! Šepetaje smo se posvetovali in sklenili: naprej, pa najsi v smrt!«

»Po kaminu v sovražnih rokah?«

»Po kaminu v sovražnih rokah! Drzno je bilo, drzno; a kaj smo hoteli? Ali naj bi se bili obrnili tukaj, ne da bi bili izvršili nalogo in našli havbičino stališče? Za vse ne vem kaj ne! Naprej torej! Zakaj ob kaminu ali vsaj v bližini ni bilo laške straže, ne vem. Vsekakor je bila to velika sovražnikova napaka, a koristna nam. Razvili smo vrvi in odrinili kvišku, prvi jaz, drugi četovodja, zadnji ostali tovariš, za vrvine dolžine vsaksebi. Po primernem naporu smo prisopli do onega mesta, kjer je držal v kamin oni rov, po katerem sem bil svoj čas pribežal skozi duplo iz laškega ujetništva. A rov je bil popolnoma zasut, gotovo so ga zasuli sovražni ali pa naši streli. Le toliko prostora je bilo, da smo si odpočili in oddahnili, potem pa oprezno dalje! Dosti dolgo smo plezali do vrha. K sreči je nad kaminom dosti sipe in ogrodja, da smo se mogli prikriti za njim in ne bi prišli takoj v roke sovražnim stražam, ako bi slučajno oprezovale na vrhu. A vreme je zazibalo v mir makaronce, najbrž jih je zeblo prav s pridom in so se tiščali po zatišjih. Pomolil sem kvišku glavo in se odplazil po vrhu do skrajnega roba. Počasi sem pogledal preko. Kakih deset metrov pod robom so imeli zgrajeno trdno zavetišče in na pripravnem prostranem prostoru je stala trdno vdelana težka moderna havbica. Poševno proti nebu je zijala cev. Tovariša sta se neslišno priplazila za menoj.«

»In vas nihče ni zapazil?« sem vprašal v strahu.

»Imeli smo srečo, nihče!« S kompasom sem določil smer naših razpok in se prepričal, da je cev bila namerjena v loku nanje. Zaznamoval sem si v naglici stališče, takisto tovariša, za vsak slučaj, — potem smo odpravili. Oprezno smo se zopet prikrili za rob. »Ko bi se dalo ugonobiti top, ker smo mu že tako blizu!« je pripomnil pritajeno četovodja. Skomizgnil sem z rameni, misliti kaj takega je bilo naravnost blazno. Ali naj trije napademo baterijo? Res smo bili nad njimi, torej na boljem, a kdo zna, kako blizu so jim tovariši po drugih postojankah, brez šuma se opraviti ne da, najmanjši šum pa bi zagnal vrage na nas, odrezali bi nam vrnitev in vse početje bi bilo zaman. Videli smo, kar se je videti dalo, najbolje, da se poberemo. In oprezno, kakor smo prišli, smo se vrnili po isti poti k svojim. Dolgo smo hodili, trd mrak je bil, ko smo prispeli po snegu v domačo razpoko. Dva moža laške straže, katera smo zajeli na potu, smo prignali s seboj, da ni bilo čisto brez nič. Doma smo poročali, kar smo videli in po telefonu javili poveljstvu. Le-to je dalo našim baterijam potrebna povelja in pojasnila.«

Prijatelj je prenehal in si prižgal cigareto.

»Sedaj sem brž pri kraju. Krasno jutro se je naredilo drugi dan. Sneg je bil prenehal že ponoči, zjasnilo se je in pritisnil mraz. Dosti zgodaj zjutraj nas je pozdravil prvi sovražni strel. Krogla se je malo zarila v sneg, odletela, se prevrgla nekajkrat in se pomirila, ne da bi se bila razpočila. Zdajci je zarjul stric Marko v naši bateriji, skriti kakih tri tisoč metrov proč od nas. Granata je zatulila in se vrgla v smer proti sovražni havbici, ki je spričo tega takoj pozabila na nas. Ko več minut k nam ni bilo nobenega novega strela, smo nekateri jeli zvedavo kukati izza kritij. V drugič je zarohnel Marko, zvedavo smo zrli za kroglo, ki je v mogočnem loku besnela na sovražnika. Še enkrat je poslal jekleno svarilo havbici. A komaj se je tretja krogla skrila za vršičem nasprotne stene našim očem, je strašno zagrmelo, zemlja se nam je stresla pod nogami, v daljavi za steno smo ugledali velik oblak dima in z daljnogledi so se videli veliki kosi kamenja, leteči v mogočnih lokih po zraku. Kmalu nam je sporočil telefon, kaj se je zgodilo. Naša granata je udarila tako srečno v sovražno baterijo, da je pogodila prostor z naboji, ki so se razleteli. Mogočna eksplozija je pretresla masiv okoli kamina, podnožje se je odtrgalo pod lafeto od temelja in s topom vred zagrmelo v dolino. — — — S povišanjem je vse tri nagradilo poveljstvo za nevarno poizvedbo.«