Hanka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hanka
Zofka Kveder
Spisano: Pretipkala Maja Šebjanič iz izdaje Izbrano delo Zofke Kvedrove 8 (1938). Roman je najprej izšel v srbohrvaščini pod naslovom Hanka: ratne uspomene (COBISS) v Zagrebu leta 1917, 1927 v češčini (Hanka: válečné vzpomínky, (COBISS), leta 1938 pa sta ga Marja Boršnik in Eleonora Kernc priredili in prevedli v slovenščino (COBISS).
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Predgovor

Ta roman sem pisala leta 1915. Skušala sem prikazati tedanje razpoloženje za fronto, čustva, bojazen, trpljenje, strah in slabotno ogorčenje, kar vse je tedaj težilo naše duše. Povedala sem toliko, kolikor sem mislila, da je v izjemnih razmerah sploh mogoče povedati. Nisem pa tega pisala zase, temveč za javnost in to v drugem letu vojne, kar je treba upoštevati. Upala sem, da bo knjiga vendarle izšla prej in ne šele zdaj.

Vojna divja še vedno. Vendar se je od takrat veliko spremenilo. Res je, naša beda je še večja, pomanjkanje za fronto še strašnejše. Obeta se nam četrta težka zima vojne in lakote. Povečalo se je naše trpljenje, zato pa se nam je pomnožilo upanje. Prišli bodo boljši dnevi! Odrešenje! Po preizkušnjah svoboda - za nas vse! Verujem, trdno verujem, da je ta vojna, ki v njej še vedno ginejo ljudje, zadnja v zgodovini človeštva. Verujem, da ni niti en narod zastonj prelival svoje krvi. Niti Poljaki, pa tudi ne mi Jugoslovani.

V Zagrebu, dne 1. decembra 1917.

Zofka Kveder

Oktobra 1914.[uredi]

Prijatelj, prijatelj!

Kje ste? Kod naj Vas iščejo moje misli? Kako žalostna sem in potrta. Prišel je velik potop in je vse zalil s svojimi kalnimi vodami. Mene je rešil čudež, vrgel me je nazaj domov, na moj mirni, zeleni otoček. In zdaj stojim tukaj in čakam, da padejo vode in se odpro pota na vse strani sveta, po kopnem in po morju. Do mojih bratov, do mojih sester in do Vas, prijatelj!

Toda zastonj čakam. Globok molk vlada med nami, zagoneten in poln skrivnosti.

Tu pri meni je taka nepopisno bogata jesenska lepota. Vinska trta rumeni po bregovih, a tam zgoraj na oddaljenih gričih se kakor čarobna slika dvogajo temni gozdovi pod svetlim, visokim nebom. Nobenega vetra ni, ne glasu ne odmeva. Ves vrt je miren, ozračje pa je mehko in krotko kot nežno božanje. Mravlje se sprehajajo po leseni mizi; neko pozno jesensko cvetje ali morda trava sladko diši.

Vse je tako, kot je bilo vedno, lani in predlanskim in pred petimi, desetimi leti. Samo moje srce je nemirno in plaho in ne verjame več blagi, sanjavi idili okoli mene. Oči strme nekam daleč, daleč; vse moje bitje prisluškuje, če ne bo kaj zaslišalo - kak grozovit odmev.

Dvignile so se meje, ki so jih začrtali na zemljevid z modrimi, rumenimi in rdečimi barvami učeni ljudje, da bi se otroci po šolah naučili raziskovati dežele in države; dvignile so se meje visoko do neba. Ničesar ne puščajo skozi, niti ptice ne letajo čez, nobeni pozdravi ne segajo preko, celo misli se ustavljajo pred njimi, utrujene in zmedene.

Vojna je! Na mejah, ki jih oko poprej niti opazilo ni, so se zbrali ljudje z ene in druge strani in bijejo se strašne, krvave bitke. In kot neusmiljen nož se je zasekalo nekaj globoko v naš narod in nas rezdelilo v prijatelje in sovražnike. Tam Varšava, tu Krakov. Na našem srcu se bori dvoje vladarstev za zmago.

O Bog, prijatelj, kaj niso naše matere prelile še sovolj solza v dolgih stoletjih naše preteklosti? Ali še ni izteklo dovolj naše krvi v vojnah, ki so bobnele nad našimi domovi od severa do juga, od vzhoda do zahoda?! O Bog, koliko smo žrtvovali v vsakem stoletju za naše upanje, ki zanj ni izpolnitve! Ubogi moj rod, uboga moja Poljska!

Prijatelj! Moj oče je bil iz Varšave, a moja mati iz Tater ... Kako naj zdaj moje srce sodi med prijateljem in sovražnikom?! Kot ptice smo odleteli iz našega gnezda na vse strani. Dva brata in dve sestri sta ostali preko pri očetovi družini, a mene in dva mlajša brata je odpeljala mati po očetovi smrti s seboj na svoj dom in mi smo vzljubili to zemljo iz vse duše. Joj, zdaj pa sta dva moja brata na eni strani, dva na drugi! In tudi Vi, prijatelj, tudi Vi ste ostali preko. Tudi vaša mati je preko, Vaš oče, Vaša brata.

Komu naj zaželi zmago moje ubogo srce, recite?!

Oh, nočem misliti na vojno. Ničesar, ničesar ne pričakujem od vojne. Moji znanci, moji tukajšnji sorodniki, vsi se nadejajo nečesa, vsi pričakujejo od zmage naše države dobička in koristi za naš ubogi narod. Sanjajo o novi Poljski, sanjajo o naši popolni združitvi in osvoboditvi. Jaz pa sploh v nič ne verjamem. Vsak se bori samo zase. Mi smo na eni in drugi strani samo podložniki, ki moramo poslušati, o sebi in svoji usodi pa ne odločamo.

Moj mož je Nemec, saj veste. Tudi veste, da sem ga ljubila in spoštovala. Res, ni vse tako med nama, kot bi moralo biti. Tega Vam nisem nikoli povedala; pa mogoče ste to slutili. Veste, prijatelj, niso kriva samo dolga leta zakona, če obledi medsebojni čar. Mnogokrat sem razmišljala, zakaj je toliko tujega med nama; toliko molka. Jaz često, prečesto ne razumem njega, on pa mene ne. Tistega, kar je najlepše, najgloblje, najsvetejše v meni, mu ne morem dati, ker to so njemu samo nepomembne malenkosti, otročje sanjarije, ki se resni ženi ne podajo. Ni videl cvetja mojega srca, ni bil deležn vonja moje duše, ni slišal skrivnostne in čiste pesmi mojega bitja. Za to je slep in gluh. Prav tako pa tudi jaz ne razumem tistega, kar on sam pri sebi najbolj ceni. Vem, da je pravičen, možat, delaven, pošten; ima jeklen značaj, železno voljo in vztrajnost. Nikdar ne omahuje, vedno je odločen, nikoli ne spremeni svoje besede. Toda vse je nekam preveč hladno, ravno in trdo. Meni to imponira, toda to ni tisto, kar na njem ljubim. Njegova pravičnost, ki daje vsakemu po zasluženju in nikdar ničesar ne odpušča, se mi zdi neusmiljena in brezčutna. Sicer govori resnico, toda njegova resnicoljubnost je brezobzirna in ostra kot nož. Meni pa se zdi, da more biti tudi resnica dobra, blaga, polna sočutja in usmiljenja. Zdi se mi, da je boljše tisto srce, ki pomaga ljudem, pa najsi so dobri ali hudobni, kot ono, ki jih obsoja in loči v dobre in hudobne. Moj mož poznava in upošteva samo poštene in pravične ljudi in prezira vse, ki so se kdaj koli v čem pregrešili. Človek, ki ima le en madež na sebi, je zanj popolnoma črn. On ljubi le tisto, kar je koristno, kar ima kak namen. Samo resne stvari ga zanimajo, dočim vse drugo zanj sploh ne obstaja. Tudi pri meni ljubi samo tisto, kar lahko vidi in sliši. , Všeč mu je, da sem, kot pravijo, lepa žena, spoštovana in delavna. Ali tisto, kar je v meni, v moji duši, njega ne zanima. Ne sprašuje se, kaj mislim, kaj čutim. jaz pa sem, saj Vi to veste, otrok fantazije. Pri meni notranje življenje prevladuje nad resničnostjo, jaz ljubim lepo sanjarjenje, pogovarjanje o lepih, nepotrebnih stvareh. Prizadevam si nekam izven sebe, nadse. On tega ne razume in ne ljubi. Dolgočasijo ga pogovori, ki niso ravno potrebni. Kar ni nujno, je zanj odveč, to on prezira. Zato so, veste prijatelj, postale besede med nama suhe in revne. Že davno so brez toplote, brez lepote, brez sijaja. Vedno se najin pogovor giblje le okoli enih in istih suhoparnih potreb vsakdanjega življenja, vedno enako in istimi izrazi.

Oh, kako me je prej vse utrujalo, kako sem težila za tem, da bi ustvarila med nama še nekaj drugega, nekaj lepšega, nekakšno svetišče, kjer more duša včasih praznovati in se okrepiti. Že zdavnaj sem prenehala s takimi poskusi. Že zdavnaj sem proučila, spoznala in dognala, kaj naju loči. To je razlika rase, nekaj tako velikega, močnega, da se ne da premostiti ali premakniti. Zdavnaj se več ne dotikam tega; močnejše je od mene. Neizmerno, nepojmljivo močno. Tudi v mojih otrocih se je to spet pojavilo prav tako nepremagljivo in trdo. Zato tudi moja otroka nista tako moja otroka, kot o tem sanjajo matere in kot sem tudi jaz sanjala, preden sta se rodila in še potem, ko sta mi majhna in slabotna ležala na prsih. Zdaj vem, da nista samo moja, da sta tudi očetova otroka; da je tudi v njih veliko tistega, kar je učinkovalo pri njunem očetu tuje in hladno, da veliko tistega ni v njunih dušah, kar sem zaman iskala v duši svojega moža.

To je razlika rase.


Jaz sem Poljakinja, čistokrvna Poljakinja po rodu, vzgoji in čustvovanju. Moj mož je Nemec, trd, tipičen Nemec. In moja otroka sta otroka Poljakinje in Nemca. Nista ne tako njegova, kot bi hotel to on, ne tako moja, kot bi želela jaz. Danes sta mi blizu, blizu, jutri sta drzgačna, ne poznam ju, ne razumem; rada bi prijela njuno dušo, toda skrita je, daleč. Velika je tudi moja tragedija, prijatelj moj.

Dosti sem že trpela zavoljo nje. Dosti premišljevala o njej. Pa nikoli je nisem občutila globlje kot zdaj, ko je vojna. Nikoli nisem do zdaj vedela, kako nekaj ogromnega je narod, jezik, rodna kri, čista in nepomešana kri.

Pravijo, da sem moderna žena, kulturna žena. Veliko sem brala, veliko potovala. Bila sem v Rusiji, na Dunaju, v Berlinu, Parizu, Londonu, Italiji. Lahko rečem, da poznam do neke mere svetovno literaturo. Od petnajstega leta sem potovala skoraj vsako leto, videla sem evropske muzeje, galerije, razstave. Na koncertih sem poslušala glasbo vseh narodov, v gledališčih sem občudovala neštevilne umetnike in igralce. Vsak narod, ki sem ga spoznala, me je z nečim prevzel, ker vsak narod je vreden spoštovanja, vsak narod je velik. Pri vsakem narodu sem našla nekaj, kar me je pritegnilo in kar sem vzljubila. Veliko sem videla, veliko se naučila. Kdor je spoznal vrline drugih, ne bo šovinist, ne bo povzdigoval svojih na škodo drugih. Tako, moram reči, nisem zapadla v napako tolikih naših poljskih žen in mož, ki grajajo vse tuje. Napravili so »poljstvo« za malika, ki ga slepo obožujejo. Bog ne daj, da bi človek na njem opazil kakšno senčico, kak madež. Ne, nisem bila slepa za naše napake, za našo neodločnost, prepirljivost, za brezplodno, nekoristno, solzavo oboževanje praznega pojma »poljstvo« pri našem izobraženstvu in za duševno zaostalost našega ljudstva. Zdaj pa, prijatelj, zdaj čutim kot nikoli, da sem Poljakinja. Vsaka kaplja krvi v meni to čuti, vsaka stanica mojih živcev. In jaz ljubim naš ubogi poljski narod, kot ga nisem ljubila še nikoli. Njegovo trpljenje čutim v tej strašni vojni z bolestno napetostjo.

Kateri narod je še tako nesrečen, kot je nesrečen moj narod! Usoda ga je vrgla med vzhod in zahod in najmočnejše države se rujejo za njegova tla. Oh, že dolga niso ta tla več naša in nikdar več ne bodo. Eden nam obljublja nekaj, drugi več, a vsega nihče! V dva, tri tabore nas je vrgla usoda in mi prelivamo kri v potokih. A ko bi bilo to vsaj za nas! Pa ni, ni za nas! Dolgo smo bili hlapci drugih, močnejših narodov in bomo ostali. Na naših prsih se bije boj, kdo bo gospodar nad nami. Ko bi vsaj smeli gledati samo od strani! Ali usoda nas je razdelila na desno in na levo, potisnila nam v roke morilno orožje in tako se dogaja, da se brat bori proti bratu, vsak za svojega gospodarja.

»Če boste pridni, si bomo vsekakor prizadevali zahvaliti se vam,« mi je rekel v pogovoru onega dne moj mož, Nemec.

»Nemčija in Avstrija nam bosta pomagali do samostojne države, ali ne?« sem ga vprašala v upanju, da mi bo vsaj on, moj mož, rekel tisto, kar bi rada slišala. »Ne, tega ne,« mi je odgovoril. »Kaj takega se ne more zgoditi, tudi ti moraš vedeti, da se mi, Nemci, borimo zase in ne za vas.«

»Saj se tudi mi, Poljaki, borimo! Za koga pa se borimo mi?!«

»Z našim orožjem se borite, ne pozabi!« je rekel moj mož odločno. »Pod našimi zastavami!«

»In pod ruskimi!« je dejal z zlobnim nasmeškom gospod Berg, direktor nemške tovarne v nekem galicijskem mestu, ki je zaradi vojne nevarnosti prenehala delati. Bil je na poti v Berlin nekaj dni gost mojega moža, nekdanjega tovariša z vseučilišča.

»Da, in pod ruskimi zastavami!« je ponovil moj mož. »Tem manj ralogov za nas Nemce, da se zavoljo njih razburjamo!«

Dejal je »zavoljo njih« in ne »zavoljo vas«, ker on mene prav za prav nima za pravo Poljakinjo. Jaz sem njegova žena in opažam, da se zelo čudi, kako da so moja narodnostna čustva drugačna kakor njegova ...

Oh, prijatelj, kako sem sama!

Kje so časi, ko so me izpodbujala Vaša pisma, mi dajala moči in volje za delo?! Ko sem pogosto zaradi študija bivala v Krakovu, da sem pripravljala v stari knjižnici izvlečke za Vaša zgodovinska dela? Moja sobarica se čudi, ker ne dobivam več nobenih debelih, starih knjig z Dunaja in iz Berlina, Pariza in Petrograda, kjer je moja pisalna miza zaprta in nedotaknjena. Kaj dela drugi del najinih »Novih prispevkov k zgodovini poljskega naroda«? Zdaj bi moral biti prav za prav že v tisku in jaz bi pričakovala prve pole popravkov. Po uspehu, ki ga je dosegel prvi del, bi drugo knjigo mnogi sprejeli z velikim zanimanjem. To že zaradi avtorjev. Kazimir Staszyński in madame X. — Zlasti še po skrivnostnem uvodu k prvemu delu, ki ste ga napisali brez moje vednosti in ki se bere kot kaka pravljica. »Moja sodelavka je dama, ki ne pozna strasti današnjih književnikov in znanstvenikov — slavohlepja; zato hoče ostati neimenovana. Ako je knjiga uspela, gre hvala v prvi vrsti njej, ker mi je ona dala najboljše izpodbude pri mojem delu in me podprla z važnimi podatki.« In nato navedba poglavij, ki naj bi bila popolnoma moja.

Oh, prijatelj, moram priznati, da sem tudi jaz prava ženska, ker vsakokrat zardim od ponosa in ničemurnosti, kadar se le spomnim tega Vašega slavospeva; saj njegovo pretiranost najbolje poznam sama. Vi, Vi se, prijatelj, zahvaljujete meni za izpodbude pri svojem delu, ko ste vendar Vi meni odprli vrata v moje sedanje resno duševno življenje, ki je dalo nov smisel mojemu bistvu.

Ali že veste, ali se še spominjate, kako sva se spoznala? Bila sem pri materi v majhni, zanimivi vasi v Tatrah. Tam stoji star samostan z bogato knjižnico. Rada sem brskala po starih listinah. Brez namena, tako, kot beremo romane. Nekoč ste prišli Vi — o Bog, tega je komaj pet let! — da pregledate star, redek, dragocen rokopis. Bili ste na poti v »Evropo«, kot pravijo pri Vas: na Dunaj, v Berlin, Švico in Pariz. Mislili ste, da Vam bom mogla dati razna pojasnila. Toda meni se takrat niti sanjalo ni o kakem znanstveno urejenem delu. Prisrčno sem se nasmehnila Vaši domislici in priznala sem Vam, da sem popolnoma nestrokovnjakinja, šele skromna začetnica iz lastne zabave. Kako ste me znali v kratkem pogovoru napotiti v bistvo stvari! Kako ste znali v meni zbuditi zanimanje, navdušili me za svoje delo, napravili iz mene gorečo učenko! Že takoj v začetku ste me naredili za skromno sodelavko in pomočnico, da bi mi postala stvar ljubša in študij slajši. Samo nekaj ur ste se takrat pogovarjali z menoj. Toda Vaša pisma s pota in potem kasneje iz Varšave so me izpodbujala, navajala k delu in jaz sem vzljubila stare listine, stare rokopise in knjige z vso dušo.

Pripovedovala sem tedaj svojemu možu o vsem, o študiju, o novem delu, ki je na tako čudovit način začelo naglo polniti praznino mojega, dotlej brezdelnega in nekoristnega življenja. On pa me je poslušal zelo površno, kot poslušamo prijetno, toda neresno otroško blebetanje.

»Oh, meni je vseeno, kako si krajšaš čas. Neki nov šport za dame ... Vseeno. Moje sestre delajo »Stilllebne«. Moja mati je svoj čas rada vezla z biseri. Takrat je bil »Bidermeier«, zdaj smo nekam modernejši ...«

Prosila sem ga, naj mi dovoli naročevati si knjige.

»Zgodovinska dela ... Hm, malo dražja so kot romani. Pa vendar cenejša, kot če bi si želela avtomobil. Kaj takega ti še ne bi mogel dovoliti. Moji dohodki tega še ne dopuščajo ...«

Tak, vidite, je bil tedaj moj pogovor z možem in on še danes ne ve, da je njegova žena tista neimenovana dama — sodelavka, ki so o njej poljski časniki pisali tako lepo in pohvalno, ko je izšla knjiga »enega najboljših mladih poljskih zgodovinarjev ...« Najina knjiga, prijatelj!


Oh, kako je vse to daleč! Kako stara, silno stara je že »najina« knjiga! Brezpomembno bi bilo, da bi izšel drugi del, ker zdaj življenje piše nove, krvave strani v zgodovino našega naroda. Strašne strani, polne gorja, grozne nesreče propada najlepšega dela naše uboge domovine ... Naše domovine, naše zemlje, ki ni naša!

A kje ste, prijatelj moj, kje?!

Ne vem, kam naj Vam pošiljam svoje misli.

Kje so moji bratje? Kje so sorodniki, prijatelji, znanci?! Kaj je z njimi? Mogoče so že omahnili od silnih pohodov, ali so žejni ali lačni, ranjeni, ubiti? ... Vsa Evropa se vojskuje, kri se kadi na severu in jugu, na vzhodu in zahodu ...

Čemu vse to prijatelj, čemu?!

Oh, jaz vsega tega ne razumem in nočem razumeti. Jaz sem ženska, uboga in slabotna. Moje srce je ustvarjeno za ljubezen in sočutje in se bolestno krči, kot od strašnih sanj. Saj to ni in ne more biti res! Zbudila se bom in nič od tega ne bo res. Mir bo. Lani sem bila z možem v Parizu in Francozi so mu ugajali, čeprav je Nemec. Še nedavno sem brala dela Goetheja, Tolstoja, Dostojevskega, moderne Francoze in celo povesti nekega Srba v nemškem prevodu. In vsi so bili blizu moji duši in od vsakega mi je ostalo nekaj globokega, toplega, lepega. Naši listi so hvalili nemške kemike in francosko moderno umetnost, vse pravično in brez mržnje. A zdaj se tolčejo vojske na vzhodu in zahodu in na tisoče topov bruga grozno, uničenje in smrt.

Oh, prijatelj, gorje nam!

Tu zdaj stanujem daleč od mesta in moj mož mi edini pripoveduje, kaj se godi po svetu, ter mi kaže zvečer časnike in mi priporoča, kaj naj v njih berem. Nemške zmage v Belgiji, potop Lloydovega potniškega parnika »Gautscha« v Jadranskem morju — tudi jaz sem se nekoč vozila na njem pod čudovitim južnjaškim nebom ... In tu pri nas napadi Rusov, Danklova in Auffenbergova ofenziva ... Ubogi moj poljski rod, tvoje vasi gore, gore vsako noč! Tu pri nas in tam preko in moje srce se trga ...


Oh, prijatelj, prijatelj moj! Nočem toliko misliti na vojno, nočem! Rada bi, da bi vedrega srca brali te moje zapiske nekoč pozneje, ko se bodo spet odprle meje, ko bodo spet mogla moja pisma k Vam ... Pa kako naj bom vedra?

Res, lepo je tu pri meni. Lepo in mirno. V zraku pa je nekaj takega kot zla usoda, zla slutnja, kot težka pretnja. Zato se bojim za Vas, prijatelj. Tudi na brate mislim in trepetam zanje. Toda za Vas še bolj, močneje ... Onega najinega poslednjega pogovora ne morem pozabiti ... In bojim se, hudo se bojim ...

Oh, ne! Sonce sije danes tako čudovito, vse naokrog je tako vedro. Nobena stvar v naravi ne spominja danes na smrt. Nanjo nočem misliti. Ni mogoče, da se ljudje tudi danes bojujejo! Ni mogoče, da tudi danes grme topovi, ko je tu pri meni vse tako nepopisno mirno in tiho, tiho. Ni mogoče, da ljudje trpe tudi danes, da tožijo zavoljo težkih ran, da krvave in umirajo ... Nebo je tako čisto in visoko, a zrak mehak kot otrokova roka. Ne, danes niste v nevarnosti, prijatelj! Ne, danes ne!

Ali veste, kaj sem brala danes dopoldne? — Sveto pismo!

Res, sveto pismo!

Hotela sem ubežati vojni, rešiti svojo dušo črnih misli, črnih slutenj. Nisem pobožna, vem pa, da pobožni ljudje berejo to staro knjigo, kadar jim je srce nemirno, in da najdejo v njej okrepčila in utehe. Mogoče bo pomagala tudi meni, sem pomislila. Odprla bom knjigo — mogoče se bo odprla tam, kjer je knjiga Rutina ali Pesem vseh pesmi. Tako potrebujem lepih besed, da pomirijo moje skrbi, da me zazibljejo v lepši in boljši svet.

In odprla sem knjigo.

Toda brala sem: Knjiga Esterina.

Tudi to, vidite, tudi to je bila vojna, povest o vojni. In povest o Esterinem narodu.

Mogoče še niste brali povesti o Esteri ali ste jo pozabili? Tako mi je ugajala, da Vam moram navesti vsaj nekaj odlomkov.

»V dnevih Asuera, ki je kraljeval od Indije do Etiopije nad sto sedem in dvajsetimi deželámi ...«

Ta silni kralj je v tretjem letu svojega vladanja napravil veliko gostovanje vsem knezom in hlapcem svojim. Sedem dni je trajalo gostovanje v kraljevskem gradu susanskem in veliko razkošje je vladalo povsod. In pijačo so dajali iz zlatih posod in bilo je je v izobilju. Sedmi dan je postal kralj Asuer dobre volje od vina pa pokliče kraljico Vasti, naj pokaže ljudstvom in knezom svojo lepoto. Ali kraljica Vasti ni hotela priti; zato se je kralj hudo razsrdil. Vprašal je svoje modrijane, kaj je storiti po zakonu kraljici Vasti, ker ni izvršila povelja kralja Asuera. Oni pa so rekli, da se ni pregrešila samo zoper kralja, ampak tudi zoper kneze in vsa ljudstva, kar jih je v vseh pokrajinah kralja Asuera.

»Zakaj kraljičina izjava bo prišla do vseh žená, da bodo zaničevale svoje možé in rekle: Kralj Asuer je zapovedal, naj pride kraljica Vasti predenj, pa ni hotela. In po tem zgledu bodo vse žené perzijskih in medijskih velikašev malo marale za ukaze svojih mož: zategadelj je kralj po pravici nejevoljen« ... In odločili so, »naj Vasti nikdar več ne hodi pred kralja, njeno kraljestvo pa naj dobi druga, ki je boljša mimo nje. In to naj se oznani po tvojih deželá vesoljnem kraljestvu (ki je zelo obširno) in vse žené visokih in nizkih naj izkazujejo čast svojim možem … In kralj je storil po Mamuhanovem nasvetu ter poslal liste so vseh deželá svojega kraljestva, da je moglo sleherno ljudstvo slišati in brati, v raznih jezikih in pisavah: možje da so poglavarji in gospodarji v svojih hišah. To je razglasil pri vseh narodih.«


Ali ni to čudovit uvod, prijatelj?

Nekaj veselega se mi je zasmejalo v srcu, ko sem brala: »možje da so poglavarji in gospodarji v svojih hišah«, ker žena mora poslušati in priti, kadar jo pokliče mož, vedno, vedno, tudi kadar je »dobre volje od vina ...«

Oh, prijatelj moj, jaz nočem ubogati. Nikdar nisem hotela ubogati. Nikogar. Današnje žene smo kljubovalne in rade »prihajamo« ne na zapoved, temveč po volji svojega srca.

Strogi kralj Asuer in njegovi strogi modrijani so me razveselili, ker ne zadostuje, da se pošlje zapoved po pokrajinah, naj »vse žene visokih in nizkih ... izkazujejo čast svojim možem«. In močno se mi je približala kraljica Vasti, moderna žena, ki noče poslušati moža, ki je postal dobre volje od vina ...

Nasmehnila sem se torej.

Ampak veste, prijatelj, ta nasmešek je bil skromen in kratek in hitro ga je zamenjalo resno spoštovanje do kralja Asuera in njegovih svetovalcev.

Poslušajte še enkrat: »ter poslal liste do vseh deželá svojega kraljestva, da je moglo sleherno ljudstvo slišati in brati, v raznih jezikih in pisavah ...«

Kako modri so bili kralji stare zaveze! »Vsakemu ljudstvu po njegovem jeziku!«

Trije vladarji vladajo nad našim poljskim narodom, a kdo izmed njih, recite, kdo mu ukazuje in piše v našem jeziku? Res, prijatelj, že dolgo sem vedela, da so bili tudi prej ljudje modri, pred sto in dve sto in pet sto leti. Ali da so živeli pred dva tisoč leti vladarji in ministri, ki so bili modrejši od današnjih, to težko ratumem.

Prijatelj moj, tako se mi hoče pogovarjati z Vami. Na dolgo in široko … O čemer koli, o čemer koli. Da slišim Vaš glas in da Vi slišite mene. Da se nasmehnete, kadar se nasmehnem, jaz pa da se zresnim, kadar me važno pogledate s svojimi tihimi in globokimi očmi.

Zakaj, prijatelj, ne sedite tu, nasproti meni, da bi Vam mogla na glas prebrati to zgodbo o Esteri? Da bi ponovila kakšno besedo, krasno in težko, kot iz zlata. Da bi spustila knjigo na mizo in bi vpletla kakšno misel, ki mi jo vzbujajo v glavi ti zveneči, pisani, nad vse čudoviti stavki.

Kako ste daleč! Kako ste nedosegljivi!


Poslušajte dalje!

»Tedaj so rekli králjevi strežniki in služabniki njegovi: Poiščejo naj se kralju dekleta deviške in lepé; in pošljejo naj se (ljudje), da si po vseh deželàh ogledajo lepe deklice in device: in privedó naj jih v mesto Susan in oddadó naj jih v žensko hišo pod róko Egeju skopljencu, ki je predstojnik in varuh králjevih žená; in prejmejo naj žensko lepotičje in drugo, za rabo potrebno.«

Čujte, kako to zveni: »in prejmejo naj žensko lepotičje in drugo, za rabo potrebno ...«

»In katera koli med vsemi bo králjevim očem pogodu, tista bodi kraljica namesto Vasti. Beseda je bila kralju všeč pa je ukazal, da se zgôdi, kakor so svétovali. Bil pa je v mestu Susan Žid po imenu Mardohaj, sin Jaira, sinú Semea, sinu Kisa, iz rodú Benjaminovega … Ta je bil rednik hčeri brata svojega, Edisi, ki so jo z drugim imenom klicali Ester. Izgubila je bila starše in bila je silo lepa in zalega obraza. Po smrti očeta in matere jo je Mardohaj vzel za svojo. Ko se je bil razvedel kraljev ukaz in so po njegovem povelj privajali veliko lepih deklet v Susan ter jih izročali Egeju skopljencu, mu je bila med drugimi deklicami izročena tudi Ester, da bi jo varoval v številu žená. In bila je kralju po volji in našlà je milost v njegovih očeh. Pa je zapovedal skopljencu, naj se podviza z ženskimi lepotili in ji izroči delež njen in sedem najlepših deklet iz hiše králjeve ter nališpa in ozaljša njo in služabnice njene … Ko pa je po redu prišel čas posameznih deklic, da bi stopile pred kralja, in je bilo dopolnjeno vse, kar je sodilo k ženski telesni negi, je tekel dvanajsti mesec: zakaj šest mesecev so se mazilile z mirovim oljem, drugih šest pa rabile razne obarke in dišave. Kadar so šle h kralju, so dobile vse, kar so zahtevale za lepotijo.«

»Ko pa je po redu potekel čas, je prišel dan, na kateri bi bila morala stopiti pred kralja Ester, hči Abihaila, Mardoharjevega brata, ki jo je bil vzel za svojo. Ta ni zahtevala ženske lepotije, ampak kar koli je hotel skopljenec Egej, varuh devic, to ji je dal za ozaljšanje. Zakaj bila je zale rastí in za čudo lepa; vsem očem se je zdela milotna in prikupna.