Hana (Radivoj Rehar)
| Hana Radivoj Rehar |
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. • dno |
V mračen nedeljski popoldan konec januarja so peli poreški zvonovi žalostno pogrebno pesem. Turobno so oznanjali, da spremljajo k večnemu počitku Rongovega Janeza, premožnega in daleč spoštovanega moža. Njihova pesem je odmevala od sivih skal in samevajočih gozdičkov, udarjala ob strme blatne klance nad vasjo in se mešala z molitvijo svečenikovo, ki je prosila za odpuščanje Janezovih grehov.
Počasi in svečanoresno se je približal sprevod z nizkim zidom ograjenemu pokopališču in se razkropil krog nemo zevajoče jame. Nosači so položili krsto na vrvi, prijeli za zavozlane konce in jo spustili v globino. Duhovnik je domolil pogrebne molitve, blagoslovil še zadnjič pokojnikovo poslednje bivališče in spustil na črno krsto prgišče vlažne prsti. Za njim sta opravili zadnje opravilo za pokojnim očetom hčeri Malka in Hana. Za njima so se zvrstili pokojnikov brat Luka, sorodniki, prijatelji, znanci in ostali pogrebci. Zamolklo in turobno je padala prst na črno krsto in jo bolj in bolj zakrivala jokajočim očem. Jama se je polnila; više in više se je kopičila premrla prst in množica se je pričela raztekati. Vedno manj in manj je je bilo ob Janezovem svežem grobu.
«Zbogom, brat!» je vzkliknil tedaj sključeni starec Luka, prijel jokajoči nečakinji in ju odpeljal domov. Molče sta stopali Malka in Hana ob njegovi strani in vse naokrog se jima je zdelo mrtvo in prazno, kakor da je segla bela roka smrti nad vso okolico, nad ves vesoljni svet.
Še vse bolj mrtev in prazen pa je bil dom. Malka in Hana sta se zgrudili vsaka na svoj stol in zrli nemo in topo predse. Starec pa, ki je bil kakor bitje, ki je že davno obračunalo z življenjem, je ves vase in v svoje misli zatopljen modroval: «Tako odhajamo; drug za drugim gremo. Tudi moj dan ni več daleč …»
«Ne govorite tako, stric!» je zaprosila Malka. «Ali naj ostane hiša brez gospodarja?»
«Poiskati bo treba drugega,» je dejal starec. «Poročiti se boš morala!»
«Ni lepo,» se je razburila Malka, «da govorite o poroki, ko smo ravnokar prišli s pogreba.»
«Lepo ali ne,» je dejal starec, «potrebno je. Grunt je velik in čez mesec, dva, bo spomlad, bo delo. Star sem in slab; še za nadzorstvo nisem. Kdo bo delal? Kdo gospodaril? Čas je že da se nekam spraviš. Tri križe imaš, in če boš čakala še na četrtega, te bo vzel — kdor te bo — zaradi grunta, in ne zaradi ljubezni.»
«Pa naj se poroči Hana!» je kljubovalo dekle.
«Ti si gospodinja», je dejal starec. «Tako je želel pokojnik, tako je prav. Starejša si in bolj pametna. Hani se ne mudi: mlada je, zdrava in živa in unesti se še mora.»
Malka ni odgovorila, zakrila si je z ruto oči in je zopet zaihtela. Vdala se je in tisti teden po Veliki noči so imeli pri Rongovih ženitvovanje.
Malkina poroka s Streharjevim Ludom se je izvršila brez hrupa, kakor se spodobi za hišo, kateri je smrt šele pred nedavnim pokosila prejšnjega gospodarja. Mlad, lep in živahen ženin je prinesel h hiši, ki je bila med prvimi v poreški vasi, precejšnjo doto v denarju in povrhu še tri kose grunta. Rongovina se je povečala v premožno in obsežno posestvo z lepimi vinogradi, obsežnimi njivami in prostranimi travniki in pašniki. Tudi stric Luka je bil z ženinom zadovoljen. Židane volje je sedel med svati in srkal dišeče vino.
«Vidiš, Luka,» je dejal «takega gospodarja je potreboval naš grunt. Zdaj bom lahko umrl, ko vem, da naša domačija ne bo propadla.»
«Da bi se zgodilo po vašem, stric!» je odgovoril ženin. «Storil bom, kar bo v moji moči, da postanem vreden naslednik pokojnega.»
Trčili so in pili. V dobri volji so pozabili na smrt. Vino, šala in smeh so razvnemali mlada poročenca in svate. Le ena edina, sestra Hana, je bila tiha in zamišljena. Nekaj jo je težilo, ji branilo, da bi se veselila. Zamišljena je opazovala zalega svaka. Njene velike črne oči so se mu zasesale v obraz, kakor da bi ga hotele predreti, kakor da bi hotele pogledati v njegovo dušo, v njegovo srce. Ženin je opazil njen pogled in njeno zamišljenost. Dvignil je čašo in ji nazdravil: «Še na tvoje zdravje, Hana! Da bi bila še ti zadovoljna z menoj!»
Hana je povesila oči, zardela, in ko se je njegova kupica približala njeni, je vsa zadrhtela. Čaša ji je zdrknila iz roke, padla na mizo in se razbila. Svatje so utihnili in se spogledali. Neroden in mučen molk je zavladal med njimi. Bleda kakor stena je planila Hana iz hiše in se izgubila v noči …
«Slabo znamenje», je mrmral stari Luka, ko je slačil pražnje oblačilo in legal v svojo samsko posteljo. «Le kaj ji je bilo?» je modroval. «Zakaj je vztrepetala? Zakaj je zbežala? Bog nas varuj zlega!»
In je molil in prosil:
«Ti, ki si v nebesih, prizanesi naši hiši! Daj ji miru in pokoja, da bo napredovala v slogi in zadovoljstvu! Tvoja milost naj jo obsije, da bo v njej krščanska čistost, ljubezen in zvestoba! Ne dopusti hudobcu, da bi zasejal ljuljko na naše njive, da bi skotil greh pod našo streho in zlo v naših dušah …»
Hana je ostala po oni noči tiha in zamišljena. Ogibala se je svaka in še s sestro je govorila le najpotrebnejše. V njenem srcu se je bil prikrit, a obupen boj med ljubeznijo in dolžnostjo. Vsa njena duša se je bojevala z mlado, vročo in nepremišljeno krvjo. Premagati je ni mogla. Čim bolj jo je izkušala pomiriti z delom in umikanjem pred njim, tem bolj je gorela in hrepenela po njem. Obvladala jo je vso. Njeni volji so se morali pokoriti vsi njeni koraki, vsi njeni vzdihi in njeni vroči, hrepeneči pogledi. In ti pogledi so postajali bolj in bolj jasni in glasni, da jih tudi Luda ni mogel več prezreti. S strahom je opazil njihov požar. Pričel se jim je ogibati, ogniti se jim ni mogel. Ponoči in podnevi so se vsesavali vanj, ga zbadali, mučili, žgali. Še v sanjah mu niso privoščili miru. Tedaj je sklenil, da se jih reši; reši za vselej. Ko sta bila čisto sama, je zbral svoje moči in ji dejal:
«Hana, poročiti se boš morala!»
Hana je obstala. Njen obraz je pobledel in tresla se je. Ludu je bilo mučno in nerodno in ni vedel, kako bi ji razložil. Naposled je dejal čisto nekaj drugega, kakor je mislil.
«Škoda je zate, da izgubljaš svojo mladost», je rekel. «Prišla si v leta, ko se trgajo zate najlepši in najboljši. Škoda bi bilo zamuditi to priliko. Sedaj si lahko izbereš sama, pozneje bodo izbirali drugi.»
Hana je ugenila njegovo misel, razumeti pa je ni hotela. Namrdnila se je in je dejala:
«Na poti sem ti. Iznebil bi se me rad.»
«Bog mi je priča,» je ugovarjal Luda, «da mi nisi. Pridna si, in ko boš odhajala, mi bo težko. Ne bomo te lahko pogrešali. Če bi bilo zaradi tega, bi rajši videl, da bi se sploh ne poročila. To ti pravim, ker ti hočem dobro.»
«Ker mi hočeš dobro …» se je zarežala Hana in ga predrzno in izzivalno pogledala. V njenem srcu je zadivjala obupna vihra. Ni je mogla zadržati; planila je na dan. «Bojiš se samega sebe!» je kriknila. «Bojiš se svoje ljubezni, ki ti ne da miru. Mar misliš, da ne vem, da si se poročil z Malko zaradi grunta, ne zaradi nje?»
Luda je prebledel. Krvava proga mu je švignila preko bledega obraza. Stisnil je pesti in jih dvignil, da bi udaril.
«Udari!» je kriknila Hana. Roke si je zasadila v boke in stopila čisto tesno predenj. Razdivjana kakor furija je bila lepa in vabljiva in Luda je razklenil pesti. Roki sta mu omahnili kakor brez moči. Hana pa je siknila vanj mameče in opojno:
«Rada te imam. Bodi moj! Nič drugega ne zahtevam.»
Luda je omahoval. Boj med zvestobo do bolehne, hladne in nelepe žene in med ljubeznijo do zdrave, polne in vroče svakinje je divjal v njem. Toda bil je mož, močan in trden. Stresel je z glavo, kakor da bi se hotel osvoboditi izkušnjave in se ji je umeknil.
«Bodi pametna!» je dejal. «Mož sem, in ona je tvoja sestra. Iztrezni se! Pomisli, kaj bi lahko nastalo iz tega.»
«Bojiš se je», je siknila Hana. «Kaj bi nastalo iz tega, praviš, a kaj bo nastalo iz mene, za to se ne brigaš. Jaz nisem kriva, da te imam rada, da brez tebe ne morem živeti …»
Zakrila si je obraz in zaihtela. Neroden in v mučni zadregi je stal pred njo Luda. Njen jok ga je spravljal ob pamet bolj kakor njeno vsiljevanje.
«Preudari vendar,» jo je prosil, «kam bi zašla, ko bi izgubila pamet. V eni hiši smo. Malka bi opazila; opazili bi ljudje. Eden od naju bi moral od hiše, ali bi pa morala oba. Oba, da, oba, Hana!»
Hana pa je jokala še bolj in je prosila: «Pojdiva, Luda! Zbeživa v svet, kjer naju ne bo nihče poznal. Tam si zgradiva nov, svoj lastni dom …»
«Ni mogoče», je odgovoril Luda. «Prisegel sem ji zvestobo pred Bogom in držati se je moram. Ne zapeljuj me v greh!»
Tedaj je Hana nehala jokati. Divje in srdito ga je pogledala in iz njenih ust se je izvil besen, obupen krik:
«Ne maraš me!»
«Ne!» je potrdil Luda in odšel.
Hana je zrla za njim; roke je stisnila v pesti in v njenih velikih, črnih očeh je zagorel plamen sovraštva in želje po maščevanju za odklonjeno ljubezen in žalitev njenih vročih dekliških hrepenenj. Planila je v svojo sobo, se vrgla na posteljo, zarila obraz v blazino in zaihtela.
Od tistega dne je bila še boj tiha in odljudna.
Na veliki Šmaren se je odpeljala Hana s poreškimi fanti v Log na božjo pot in na semenj. Ludovo povabilo, naj se pelje z njim, je odbila, in svak se je peljal sam. V Logu se nista pogledala. Kakor da bi si bila tuja, sta hodila drug mimo drugega.
Hana je šla v cerkev k veliki maši, potem je stopicala med stojnicami, kupovala srceta in punčke iz lecta in jih delila fantom. Bila je razigrana in razposajena za tri, da so se za njo ozirale stotere oči radovednih sejmarjev in božjepotnikov. Marsikateri fant si je je zaželel in ako bi bila prilika drugačna, bi bilo prišlo zaradi nje še do pretepa.
«Prešmentana punca», je dejal stari Erzeljček Ludu, ko sta se srečala v krčmi, «vsem bo zmešala glave.»
«Katero misliš?» je vprašal Luda.
«Vašo Hano, anti», je rekel Erzeljček. «Pa saj ni čudno, še meni bi jo, ko bi imel par križev manj.»
Starec se je zarežal, da so se mu na stežaj odprla brezzoba usta. Izpraznil je kozarec, ki mu ga je ponudil Luda, in je vprašal:
«Kje imaš pa Malko? Kako da si sam?»
«Bolehna je», je odvrnil Luda. «In tudi hiše ne moremo pustiti kar tako. S posli je križ.»
«No, da,» je rekel Erzeljček, «Malka ni bila nikoli trdna. Vsa drugačna je kakor Hana.»
Pomežiknil je, si prižgal pipo, pretehtal svojo misel in jo izbleknil: «Hano bi bil vzel!»
Luda ga je pogledal kakor lev, ki ga je pičil sršen, da se je starec ves zmanjšal in da je momljal v strahu in zadregi:
«Saj nisem mislil tako. Starost je norost, saj veš, Luda. In beseda ni konj.»
«Pa je lahko slon», je dejal Luda. «Posebno tam, kjer so jeziki daljši ko kravji rep. Menda me razumeš?»
«Razumem», je dejal starec. Potem nista več govorila o Malki in o Hani.
Popoldan se je pričelo sejmišče prazniti. Ostali so le še tisti, ki so hoteli k litanijam, in tisti, ki so se napili in so pozabili na dom in na opravilo. Oni iz gorenjih krajev so se vračali domov preko Vipave. Starejši se v trgu niso ustavljali, mlajši svet se je pa zatekel na ples. Med tistimi, ki so jih premotili glasovi godbe, je bil tud Luda. Že malo vinjen je pridrevil s svojim vozom na Hrovatinovo dvorišče, opravil konja in se pomešal med pisano družbo fantov in deklet, moških in žensk. Preril se je do brjarja, se naslonil na ograjo in se zagledal v razposajeno vrvenje mladih parov. Tedaj se je privrtela mimo Hana in se ozrla naravnost vanj. Bila je rdeča kakor mak, divja in razgreta od plesa in njen pogled ga je zbodel kakor igla. Zrl je za njo. Požiral jo je z očmi.
«Vsa drugačna je kakor Malka. Njo bi bil vzel!» mu je zašumelo v ušesih, da se je ozrl krog sebe, kakor bi iskal Erzeljčka, ki mu je bil to rekel v Logu. Toda Erzeljčka ni bilo. Bila je le njegova lastna misel, ki mu je ponovila te grešne starčeve besede. Te misli se je prestrašil. Izvil se je iz gneče k pivcem, sedel za mizo in si naročil vina. Luda je pil, kakor bi hotel v vinu potopiti grešne misli, toda potopiti jih ni mogel.
«Njo bi bil vzel!» mu je brnelo po ušesih.
«Molči, hudobec!» je siknil skozi zobe in iznova pil. Hudobec pa ni umolknil. Z vsakim popitim kozarcem je postajal glasnejši in predrznejši.
«Taka je ta reč in nič drugačna,» mu je šepetal, «da Malka ni zate. Bolehna je, suha, grda in mrzla, Hana pa je zdrava, polna, lepa in vroča. Ona je smrt, ta je življenje, mladost, veselje. He, kakor bonbonček je.»
«Kakor bonbonček, kakor sladek bonbonček!» je pritrjeval Luda in pil.
Hudobec pa je nadaljeval:
«Malka ne bo dolgo, zato pazi, da ti Hana poprej ne ubeži. Zakaj si jo pehnil od sebe, bedak? K nji pojdi in si jo vzemi. Tvoja je!»
«Moja, moja», je pritrdil Luda, kakor bi se prepiral s samim seboj. Dvignil se je in preril na brjar. Stopil je h Hani, jo ujel za roko in zašepetal:
«Pleši z menoj!»
«S teboj?» se je zakrohotala Hana. «Raj si že pozabil, da si mož?»
«Pusti neumnosti», je prosil Luda.
«Zakon ti je neumnost?» se je zakrohotala iznova.
«Ne obračaj besed!» je siknil Luda, jo prijel za obedve roki in se vsesal vanjo s svojim pijanim in pohotnopoželjivim pogledom.
Dekle je utihnilo, gledalo ga je in ni vedelo, kaj bi.
«Boš plesala z mano ali ne boš?» je vprašal še enkrat, ne da bi jo izpustil.
«Naj bo», je dejala naposled.
Godba je zaigrala poskočen valček in Luda in Hana sta se zavrtela preko brjarja. Vse oči so se ozrle za njima. Bila sta najlepši, najprožnejši par.
Vroč poletni večer se je umikal prijetni noči. Na plesišču so zagorele luči in metale svoj rožnati soj v pisano vrvenje razgrete mladosti. Hitro so bežale ure, se umikale druga drugi, izginjale v brezkrajnost. Poreški fantje so se odpravljali domov. Tudi Hana je hotela z njimi, toda Luda jo je prijel za roko in je ni izpustil.
«Z menoj se boš peljala, ne z onimi!» je dejal razgret od vina in od plesa.
«Pusti me!» je zahtevala. «Z njimi sem prišla, z njimi se bom vrnila.»
«Ne boš se!» je siknil Luda in jo prijel še tesneje.
«In če te zapeljem?» je dejala in se zakrohotala.
«Tokrat bom jaz tebe», ji je zašepetal.
«Ti mene?»
Hana se je zakrohotala na ves glas. Pomislila je in je naposled dejala:
«Dobro, grem.»
Počasi je brzel voz po beli cesti skozi toplo poletno noč. Preko jasnega neba je plaval srebrni mesec. Ves poln in okrogel je razlival svojo prijetno svetlobo čez zelena polja in risal nanja sence dreves in grmovja. Z Nanosa je pihljal božajoč veter, da so šumele trave in se je njih šumenje mešalo s petjem čričkov v opojno polnočno melodijo. Bilo je kakor bi vsa narava sanjala svoj veliki sen ljubezni in hrepenenja. Kakor bi prebujala mlada srca in jih zazibavala v opojno razkošje vročih želja in blodenj.
«Ali slišiš to pesem noči?» je dejal Luda Hani, ki je molče sedela poleg njega. «To je najina pesem. Nama jo prepeva. Najini ljubezni jo igra.»
Hana ni odgovorila.
«Zakaj molčiš?» jo je vprašal in jo hotel pritisniti k sebi. Ona pa se mu ni pustila.
«Hana!» je zaprosil. «Imej me rada!»
Toda Hana se mu je umeknila.
«Ti me ne maraš?» se je začudil in izpustil vajeti.
«Ne!» je odgovorila kratko in trdo.
«Zakaj tajiš?» se je razjezil. «Sama si mi rekla, da me imaš rada. Sama si se mi ponujala.»
«Takrat, ne danes!» je odgovorila jezno in užaljeno.
«Ni res!» je siknil Luda, jo zgrabil s svojima močnima rokama in si jo privil k sebi.
«Ne izpustim te!» ji je šepetal pijan in omamljen od njene bližine.
«Izpusti me!» je zahtevala Hana in se ga poizkusila osvoboditi. Ko je uvidela, da je prešibka, mu je zagrozila:
«Pusti me, ali pa bom vpila!»
«Vpij!» je odgovoril Luda. «Stori, kar hočeš, izpustil te ne bom.»
«Ne?» je kriknilo dekle, pa pogledalo z divjim, prodirajočim pogledom, zgrabilo bič in švrknilo z njim po konju, da se je vzpel na zadnji nogi, zahrzal in zdivjal.
Kakor blazna je drevila iskra žival po ravni cesti. Za njo je opletal lahek koleselj, odskakoval od trdih tal, ječal in se lomil.
Luda je izpustil Hano in iskal vajeti, toda vlekle so se po tleh, se zapletale konju med noge in se trgale. Tedaj je zmanjkalo pod njima ceste. Konj in voz sta zdrčala čez pokošen travnik in drevila proti globoki strugi hudournika. Hana se je oklepala sedeža, Luda pa je zrl z velikimi, groze polnimi očmi proti temni globini, ki se je vedno bolj in bolj bližala. V hipu mu je prešla pijanost. Po glavi so mu vihrale misli na rešitev; načrt je podil načrt. Konj in voz pa sta vihrala dalje proti prepadu. Le še nekaj minut in sesula bi se bila v globino in zdrobilo in zmečkalo bi bilo njega in Hano. Tedaj se je Luda odločil. Vzpel se je kvišku, se zagnal in skočil na konja. Naglo kakor veverica veje se ga je oklenil in se mu prižel na trepetajoče truplo. Žival se ga je izkušala osvoboditi, toda njegove jeklene roke so jo dušile, niso je izpustile. Vzpela se je in padla. Voz je obstal tik nad prepadom …
Šklepatajoča od groze je planila Hana k Ludu, ki ga je bil konj vrgel podse, in mu pomagala na noge. Luda je obstal pred njo, tresoč se po vsem telesu, in ni mogel izpregovoriti besede.
«Luda!» je kriknila in se ga oklenila. «Odpusti mi! Nisem hotela tako.»
Luda ni odgovoril. Počasi se je umiril, se zagledal v njen prestrašeni in objokani obraz, ji segel z roko v razmrščene lase in jo pritisnil k sebi.
«Odpusti mi!» je prosila Hana in se ga oklenila še tesneje. «Hotela sem ti kljubovati; hotela sem te mučiti, maščevati se za tvoje postopanje.»
Dvignila se je k njegovim ustom in se vsesala vanje, kakor bi mu hotela izpiti dušo, izsiliti mu odpuščanje in ljubezen.
«Bog ni hotel, da bi poginila, preden se izpolni najina usoda,» je dejal Luda in jo izpustil. Prijel je konja, popravil vajeti in voz in ga spravil nazaj na cesto.
Zopet je pela jasna, z mesečino oblita noč svojo opojno pesem ljubezni in hrepenenja, ki je zvenela na ušesa dvema, ki sta se našla v trenutku smrtne groze preko postav in zakonov, ki si jih je postavilo človeštvo.
Življenje pri Rongovih se je zasukalo v krivo smer. Na zunaj je ostalo prav takšno, kakršno je bilo poprej, na znotraj pa se je iztirilo. Luda in Hana sta čuvala svojo skrivnost, le njuni pogledi so pričali, da je med njima nekaj, česar bi ne smelo biti. Ti pogledi so bili previdni in oprezni; skrivali so se nepoklicanim očem, a stricu Luki se niso mogli skriti. Starec ni bil pozabil na razbito čašo in kakor tisto noč, ko je Hana vztrepetala in pobegnila v mrak, je molil v svoji sobi pred Križanim za mir in pokoj v rodni hiši:
«Ti, ki si v nebesih, prizanesi nam, daj nam miru in pokoja, da bomo rasli in napredovali v slogi in zadovoljstvu. Tvoja milost naj nas obsije, da bo v nas krščanska čistost, složnost in zvestoba. Ne dopusti hudobcu, da bi sejal ljuljko na naše njive, da bi kotil greh pod našo streho in zlo v naših dušah …»
Njegove stare, vele roke so se dvigale k Bogu in ga prosile:
«Napravi konec grehu!»
Toda greh je bil pognal preveč globoke korenine, da bi ga bilo mogoče izruti brez viharja. Starec je bil obupan. Premišljeval je in preudarjal:
«Tako ne more naprej! Ne sme!»
Naposled je sklenil, da stopi k Malki in ji pove:
«Malka, ali ne vidiš? Si slepa in gluha?»
Stopil pa ni. Stara noga mu je zastala sredi pota, usta so mu onemela; niti glasu ni spravil iz grla. Težka misel mu je napolnila dušo:
«Ali bi ne bilo tako še slabše? Prišlo bi do razdora, do poloma in sramote. Rongova hiša bi bila razkričana kot gnezdo prešuštva, omadeževana in zaznamenovana med vsemi.»
«Ne,» je dejal, «naj bo skrito, dokler Bog tako hoče. Morda bo šla ta pregreha mimo nas in bo vse spet tako, kakor se spodobi in kakor je pisano v zakonu, ki ju je združil pred Bogom in pred ljudmi.»
In je zopet molil in prosil:
«Bog, daj, da se zgodi tako!»
Zgodilo pa se ni. Luda in Hana sta vedno bolj zraščala v enoto. Zakon med njim in med Malko je bil samo še lažen videz. Malka pa je bila preveč tiha in preveč zaverovana sama vase in v svojo telesno slabost, da bi bila spoznala ali vsaj zaslutila vzrok.
«Tako je pač v zakonu», si je mislila. « Vsakdanje skrbi preženejo misli na ljubezen in vse postane le še hladno sožitje.»
In ni tožila. Premalo je bilo v njej ženske. Prehladna je bila njena bolna kri. Na Ludo in na Hano je gledala z očmi žene in sestre, in kadar sta se smejala onadva, se je smejala še sama. Še vesela je bila njunega smeha.
«Zdrava sta in živa,» si je mislila, «zakaj bi se ne smejala?»
V Hani pa je rasla čudežna moč. Vse okrog nje se ji je zdelo solnčno in živo. Na sestro je gledala kakor da je ni. Videla je samo sebe, Luda in svojo ljubezen. Na to, kaj bo, ni niti mislila.
Neki dan pa je udarila v njene sanje težka, jeklena pest in ji razbila mir in smeh. Z grozo se je predramila iz opoja in spoznala, da njena tajna ljubezen ni ostala brez posledic. Pod njenim srcem se je zaplodil sad greha, rasel, ji pil kri in mir. V njej sta se bojevali materinska ljubezen do komaj spočetega in bojazen pred sramoto in njenimi spremljevalkami.
«Kdo ti bo oče?» je izpraševala njega, ki ga še ni bilo. «Kdo ti bo dal ime?»
Tedaj je vzkalilo v njenem srcu prvo sovraštvo do nje, ki ji je stala na poti in ji zapirala dohod do solnca. Iz drobne, plahe kali je raslo v mladiko, iz mladike v drevo, ki jo je objelo in zajelo vso do zadnjega kotička razboljene duše. Nič več ni videla svoje sestre. V Malki je zrla črno zlo, ki iztega proti nji svoje ostre kremplje, da ji iztrga plod njene krvi. Tega zla jo je bilo strah; proti njemu so se bojevale vse njene razbičane misli. Iz dneva v dan je rasel ta boj, dokler ni dorasel v strašno željo in iz želje v hotenje in načrt.
«Moja pot mora biti prosta! Če že ne zaradi mene, mora biti zaradi njega, ki je v meni», je sklenila.
Stopila je k Ludu in mu dejala:
«Ona mora s pota!»
«Kdo?» je vprašal z grozo, kakor bi predobro ne razumel njene misli.
«Malka …» je siknila.
Luda je prebledel.
«Mora!» je ponovila. «Za obedve ni prostora.»
«O Bog!» je kriknil Luda, «ne pogubi moje duše! Iz greha v greh me vodiš. Kam misliš?»
«Hočem,» je zahtevala Hana, «da bodi najin otrok najin tudi pred svetom. Tvoj je in tvoje ime mora nositi. Zato mora izginiti vsaka ovira. Vsaka, razumeš!»
«To je božja, ne najina stvar», je ugovarjal Luda. «Če je taka njegova volja, bo storil sam. Midva nimava pravice izpreminjati njegovih načrtov. Malka je bolehna, ne bo mi rodila naslednika. Tvoj bo ostal na Rongovini. Tvoj bo moj in naš nadaljevalec.»
«Moj, ha!» se je blazno zarežala Hana. «Pankrt naj bo? Nikdar! Komu naj ga naprtim? Koga naj obdolžim? Ljudje ga bodo hoteli poznati, sodišče bo terjalo njegovo ime. Ali naj navedem tebe? Ob živi ženi?»
Luda se je zgrozil. Bled kakor stena je stal pred njo in ni vedel, kaj bi. Strah ga je bilo enega in drugega.
«Zato mora s pota! Mora!» je zahtevala Hana.
«Stori, kakor hočeš», je kriknil Luda in zbežal. Šel je v gostilno in se napil, da bi v vinu potopil moro, ki ga je težila in mu pila kri in mozek. Pijan do nezavesti se je vračal pozno v noč domov. Ves svet je plesal pred njegovimi očmi. Iz vsakega kota se mu je režal nasproti krvav in izonegavljen obraz hudobca, ki se mu je pačil in rogal:
«Njo bi bil vzel. Pa si jo vzel. Sedaj imaš.»
«Molči, spaka!» se je zadri v noč in se zagnal proti hudobcu. Toda ta se je umeknil in Luda je butnil ob zid in se zvrnil. Besno je bil okrog sebe in rjul:
«Pusti me! Ne vzemi mi duše!»
Pokleknil je, sklenil roke. kakor bi molil, in prosil:
«Prizanesi mi!»
Dvignil se je, kakor bi ga bil hudobec uslišal, napel vse svoje moči, se zavlekel v klonico, se zaril v listje in zaspal.
Tam ga je našel zjutraj Luka, zmajal z glavo in vzdihnil:
«O Bog, prizanesi nam! Reši nas!»
Potem se je sklonil k spečemu in ga predramil. S krvavimi očmi ga je pogledal Luda, kakor bi ga ne poznal. Starec pa je zmajal z glavo in dejal:
«Luda. Luda, kaj bo iz nas. Greh se je zaplodil v naši hiši. Razdrl jo bo.»
Luda ga je pogledal in se je prestrašil njegovih besed.
«Kaj misliš? O kakšnem grehu se ti blede?» je vprašal.
«0 mutastem, ki pa ne bo ostal mutast», je odgovoril starec.
«Govoriš, kakor bi iz Svetega pisma bral», je dejal Luda in se dvignil. Ves zbit in zlomljen je stal pred Lukom.
«Ti pa živiš, kakor ni zapisano», je odgovoril starec.
«Kakor morem», se je zadrl Luda. «Kaj se vtikaš v stvari, ki se te ne tičejo. Skrbi zase! V grob že ležeš.»
«Ti pa v pogubo», je odvrnil Luka. «Greh in zlo si prinesel h hiši.»
«Našel sem ga že tu», je zamrmral Luda. «Vanj sem padel kakor vešča v ogenj.»
Obrnil je starcu hrbet in odšel po poslu.
Luka je strmel za njim in molil: «Prizanesi nam, o Gospod, prizanesi! Oče nas, kateri si v nebesih …»
Hana je kovala svoje črne naklepe. Rana jutra so jo našla bdečo v samotni dekliški sobi.
«Le kako bi …?» je preudarjala, a preudariti ni mogla. Za očiten zločin ji je manjkalo poguma. Iskala je boljšega sredstva in naposled se ji je zdelo, da ga je našla. Šla je v boršt in nabrala užitnih in neužitnih gob. Pripravila jih je za večerjo, jih razdelila med družino. Malki jih je pripravila posebej, in nihče ni opazil njenega početja, tako spretna in previdna je bila. Po večerji je družina odmolila in odšla k počitku. Hana je izginila prva. Zbežala je v svojo sobo, padla oblečena na posteljo in skrila obraz med blazine. Prevzel jo je nemir, da je trepetala kakor v vročici. Z grozo v srcu je čakala na posledice svojega zločinskega početja. In ni čakala dolgo. Ropot in krik, ki je prihajal iz sestrine sobe, jo je predramil iz vročične groze in jo navdal s prečudno strašnim čuvstvom.
«Hana!» je kriknil Luda in planil v njeno sobo. «Zastrupljeni smo! Gobe so bile strupene.» Omahnil je in se ujel za podboje. Ko je opazil, da je Hana še oblečena in vsa bleda kakor stena, se je prestrašil še bolj.
«Malki je slabo», je kriknil. «In tebi tudi. Vsi bomo umrli. Umrli …» Spačil je obraz, kakor bi že sam umiral, in zbežal nazaj k ženi, ki se je zvijala v silnih krčih. Morilni strup ji je razjedal želodec.
«Luda! Luda! Pomagaj mi! Reši me!» je vpila in mrtvaški znoj ji je oblival čelo.
Toda Luda je bil brez glave. Kakor nor je letal sem ter tja in ni vedel, kaj bi. Šele polagoma se je zavedel, planil v shrambo, vzel latvico mleka, pohitel k ženi in ga ji vlil v usta. Malka je vztrepetala, se vzpela kakor bi umirala in — izbruhala morilni strup. Onemogla, napol mrtva se je zgrudila na posteljo in ječala. Polagoma pa so se ji bolečine omilile in utrujenost in izmučenost jo je zazibala v nemirno poluspanje.
Hana je ždela v svoji sobi. Ni si upala iti k bolni sestri, gledati njene bolečine, se ji ozreti v oči. V njeni trpeči in od groze izbičani duši se je prebudil črv vesti. Počasi in previdno je pričel vrtati in gristi in je grizel vedno hitreje, vedno močneje.
«Zločinka! Morilka!» ji je zašepetalo iz globine in Hana je trepetala, se zvijala kakor od krča in grizla v blazino.
«Zločinka! Morilka!» je kriknilo glasneje in se ponavljalo do strašnega, oglušujočega očitanja. Ubita se je zgrudila na kolena, dvignila roke in prosila:
«O Bog, odpusti mi! Prizanesi mi! Usliši me! Ne dopusti, da bi umrla od moje roke! Reši jo!»
Utihnila je in prisluškovala. Nič več ni slišala sestrinega vpitja.
«Umrla je!» je pomislila, planila kvišku in stekla k nji. Vrgla se ji je na prsa, se je oklenila in prosila:
«Ne umri! Ne umri!»
Trudno je odprla Malka svoje vročične oči. Krog njenih usten je zaigral rahel nasmehljaj.
«Bolje ji je», je dejal Luda. «Pusti jo!»
Kakor senca se je zavlekla nazaj v svojo sobo, padla iznova na kolena in molila:
«Zahvaljen bodi, Gospod, da si uslišal prošnjo zločinke in rešil smrti njeno žrtev. Kaznuj me za ta zločin z bolečino in trpljenjem, s sramoto in ponižanjem. Vdano bom prenašala Tvojo kazen, samo da se operem greha, ki me žge ko ogenj. Ne zaradi sebe, zaradi njega, ki ga nosim pod svojim srcem, te prosim. Nedolžen je in ni zaslužil, da bi bil zaznamenovan za vse življenje z znamenjem krvi in zločina.»
Rano jutro je posijalo nanjo, ki je še vedno klečala na trdih tleh z dvignjenima rokama in z molitvijo na ustnah.
Malka je po oni strašni noči obležala in je bolehala še dolgo. V vročičnih prividih se je borila s temno pošastjo, ki je iztegala proti nji svoje okrvavljene kremplje in jo hotela zadušiti. Izmučena se je prebujala iz teh bolnih sanj in mislila na ono pošast in na njen obraz, in ta obraz se ji je zdel tako podoben onemu sestre Hane, da se je je bala in vpila, kadar se ji je približala. Tajen, podzavesten strah jo je navdajal pred njo.
V Hani pa je dozoreval sad njenega greha. Vedno jasnejši in očitnejši so postajali njegovi sledovi. Prvi jih je opazil stric Luka. Ogledoval jo je in opazoval in majal z glavo. Obupan je tožil pred Križanim:
«Zakaj si dopustil ta greh? S čim se je pregrešila naša hiša, da jo bičaš s škorpijoni? Rodovi za rodovi so živeli in umirali, ne da bi bili pozabili na Tebe in na Tvoje svete zapovedi. Služili so Ti v mislih in dejanjih in so bili kljub letom in trpljenju čisti kakor otroci. Odkod je prišlo to zločinsko seme pod naš krov?»
Njegove vodene oči so strmele v krvave rane Odrešenikove in so tožile:
«Zakaj si trpel in umrl na križu, da bi svet odrešil? O, nisi ga odrešil, nisi ga privedel na pot strahu božjega. Vedno globlje se pogreza v blato, in če ga ne boš udaril s pravično kaznijo, bo gazil še po svoji lastni krvi in se s svojo nečistostjo še ponašal. Kakor bi se izpolnjevala prerokba zadnjih dni, tako je danes na tem svetu. Zakaj, o zakaj si mi dal doživeti te čase? Če misliš udariti svoje otroke, odpokliči me pred dnevom svojega udarca. Star sem in bi ne hotel doživeti grozot, ki so prerokovane.»
Prižgal je pred Križanim lučko in molil dolgo, dolgo v noč.
Zunaj je žvižgal mrzel veter in šumel v suhem hrastovem listju. Preko zimske pokrajine je plaval mesec. Nekje na vasi so peli fantje in njih pesem je motila starčevo molitev. V njegove pobožne misli so se mešale njene besede:
je pa davi slan'ca pala
na zelene travnike,
je vso trav'co pomorila
in vse žlahtne rožice …
To pesem o pomorjenih rožicah je poslušala tudi obupana Hana. Vsaka njena beseda se ji je zdela kakor oster, v njeno srce zaboden nož. V bolečini teh bodljajev je pretehtavala svoje življenje. Mislila je na svoja brezskrbna otroška leta, mislila na svoje dekliške dni, ko so ji rožice še cvetele, ko jih slana še ni bila pomorila. Vsa njena dotedanja pot se ji je zdela posuta s temi rožicami. Videla jo je jasno pred seboj, vsak kamen na nji je poznala. Ona, ki je vodila v bodočnost, pa je bila temna in črna kakor noč tam zunaj in žalostna kakor fantovska pesem o pomorjenih rožicah. Izkušala je ugotoviti njeno smer, hotela je dognati, kam jo bo vodila in kam bo vodila sad njenega greha, a dognati ni mogla.
«Zakaj je tako,» je premišljevala, «da je na svetu narobe vse, kar bi moglo biti prav? Ali nismo rojeni, da bi živeli kakor ljudje? Ali nimamo pravice do ljubezni in do sreče? Zakaj je dana ljubezen tistim, ki bi je ne smeli poznati, in sreča tistim, ki je ne znajo ceniti? In zakaj, zakaj je v nas toliko želj in hrepenenj, ki nas zavajajo v greh in omadežujejo z njim še čiste in nerojene?»
Starec se je po dolgi molitvi dvignil in kakor bi mu bil Križani navdahnil to misel, je zamrmral sam pri sebi:
«Da, storiti je treba. Če je greh že tu, ga je treba vsaj omejiti. Od hiše mora!»
Potolažen po tem sklepu je legel na svoje skromno ležišče in zaspal. Zjutraj je opravil svojo jutrnjo molitev in stopil k Hani.
«Punca,» je dejal trdo in odločno, «od hiše boš morala.»
Hana ga je pogledala s prestrašenimi očmi in onemela. Starec pa je nadaljeval:
«Dokler je tvoj greh še skrit, še ni upropaščena naša hiša. Kadar bo odkrit, bo kakor pogorišče. Zato poveži svojo culo in pojdi!»
«Kam?» je zaihtela Hana. «Ali naj se vržem v vodo?»
«Storila bi dva greha, zato me poslušaj!» je dejal Luka. «Nisem Bog, da bi te sodil, in tudi sodnik nisem, samo stric sem ti. Vidiš,» je nadaljeval, segel z roko v žep in privlekel iz njega sveženj bankovcev, «mislil sem na vse. Tole sem hranil za največjo silo. Taka sila je sedaj. Jaz jih ne bom potreboval; star sem in moji dnevi so šteti. Vzemi jih in pojdi! Daleč odtod pojdi, tako daleč, da ne bo po tebi glasu. Poišči si kotiček, kamor boš lahko legla, ko pride tvoja ura, in moli za odpuščanje svojih grehov in za pokoj moje duše.»
Ponudil ji je bankovce, toda Hana se ni genila. Ubito je zrla predse in ihtela.
«Vzemi!» je ponovil starec. «Ni veliko, a za prvo potrebo bo.»
Stal je pred njo in ji ponujal denar. Ko je videl, da se ne gane, se je razjezil:
«Kaj se onegaviš? Pod našo streho ti ni več prostora. Dovolj zla si napravila.»
Tedaj si je tudi Hana opomogla. Njegove ukazujoče besede so jo raztogotile, da je zardela od jeze, zgrabila bankovce in jih zagnala na tla.
«Nikamor ne pojdem!» je kriknila srdito in kljubovalno. «Iz domače hiše me ne bo nihče podil. Tudi vi ne, stric. Tu sem in tu ostanem, če je komu prav ali ne. Tudi jaz imam pravico do življenja, in če sem grešila, je še nekdo, ki naj dela pokoro.»
Starec je pobesnel. Divje je udaril z nogo ob tla in dvignil pest, kakor bi jo hotel udariti. Potem je kriknil, tresoč se od jeze:
«Še se ti hoče greha, nesnaga! Stran! Proč iz naše hiše!» Zgrabil je nečakinjo in jo pehnil skozi vrata.
Hana se je opotekla, toda vdala se ni. V nji se je prebudila vsa kri in zavrela v bes in gnev.
«Če je ljubezen greh,» je kriknila, «potem se mi ga še hoče. Še, še mi ga ni dovolj.»
«Vlačuga!» je zatulil starec in pljunil za njo. «Hudič te je obsedel. Njegova dekla si. Toda jaz te bom pregnal odtod, tudi če si z verigo prikovana.»
«Nikoli!» je siknila Hana in izginila na dvorišče.
Starec je pobral svoj denar in ga zopet vteknil v žep. Tresel se je od razburjenja in komaj se je privlekel do Malke, ki je sedela v izbi in šivala. Sedel ji je nasproti in ni mogel izpregovoriti.
«Kaj vam je, stric?» se je prestrašila Malka. «Ali vam je slabo?»
«Še huje je», je izjecljal Luka. «Hudič se je vgnezdil v naši hiši. Razrušil jo bo.»
«O Bog!» je kriknila žena, «kaj se je zgodilo?»
«Ali si res slepa in gluha,» je vprašal starec, «da ne vidiš in ne slišiš, kar čivkajo že vrabci na strehi? Tudi ti si kriva, da je tako.»
«Kaj je? Kako?» je trepeta je vprašala Malka.
«Ali ne vidiš Hane?» Ne vidiš peg na njenem obrazu? Ne vidiš njenega telesa?» je dejal Luka.
«Hane?» je ostrmela Malka.
«Da, Hane!» je pritrdil starec. «Le poglej jo!»
«Morda se pa le motite, stric?» je podvomila Malka. «Jaz nisem opazila.»
«Dejal sem, da si slepa», je ugovarjal stric. «Moški sem, pa vendar vidim. Že davno sem videl.»
«Pa s kom?» je vprašala Malka. «Z nikomer ne govori. Nikamor ne gre.»
«To je tisto!» je zamrmral Luka.
«Kaj?» je vprašala Malka in se zagledala v starčev od zadrege in od bolečine izmučeni obraz.
«Mislim …» je zajecljal starec, »da je v hiši, da je … pri nas.»
«Pri nas?» se je začudila Malka. «To ni mogoče. Kdo naj bi bil? Hlapec? Ne, ne, star je in grd. Tako daleč se ni izpozabila.»
«Premisli! In če nečeš, da bo zlo še večje, pregovori Luda, da jo spravi iz hiše. In iz vasi. Povedal sem!» je dejal razburjeno in odkrevsal iz sobe.
«On?» je kriknila Malka in strašna slutnja ji je zaprla sapo, jo zagrabila za srce. Toda zdela se ji je preveč grozna, da bi ji mogla verjeti.
«Ne, ne», je podvomila. «Moti se. Star je in vidi strahove. — Luda in Hana?» je preudarila in zmajala z glavo. «Saj se mu sanja, sanja.» A kljub temu ni bila mirna. «In ko bi bilo vendarle?» je pomislila. «Prepričati se moram. Govoriti moram z njo», je sklenila in jo šla iskat.
Našla jo je na vrtu in jo poklicala. Nerada in v zadregi je prišla Hana in ni se ji upala pogledati v oči. Bojazen, da jo je stric izdal, ji je poledenela kri in misli. Sestra jo je gledala in, kakor da se je prebudila iz dolge slepote, je spoznala, da ji starec ni lagal, da je govoril resnico.
«Hana.» je izpregovorila z negotovim, tresočim se glasom, «kaj je s teboj?»
«Kaj?» je skomignila Hana z rameni. «To je, kar je. Saj vidiš.»
«Torej je res!» se je prestrašila Malka.
«Rekla sem», je odgovorila Hana.
Mučen in dolgotrajen molk je presekal njun razgovor.
«O Bog!» je vzkliknila naposled Malka. «Kako si mogla? Kako?»
Hana je skomignila z rameni in ni odgovorila.
«S kom si?» je vprašala sestra potem in uprla svoje oči v Hano, kakor bi ji hotela s pogledom prodreti v dušo, ji iztrgati njeno skrivnost.
A Hana ni odgovorila.
«Sestra sem ti,» je silila Malka, «vsaj meni bi lahko zaupala.»
Toda Hana se ni dala pregovoriti. Nemo je strmela predse in iz njenih ust ni bilo besede.
Tedaj se je v Malki iznova prebudila ona grozna slutnja. Udarila je v njeno dušo in jo preklala na dvoje kakor strela krhko drevo. Le z največjim premagovanjem in zatajevanjem je vprašala:
«Si z njim?»
«S kom?» je vprašala Hana, kakor da ni razumela njene misli.
«Z njim, z Ludom …» je izdavila iz sebe Malka in zaihtela.
Hana se je potuhnila in, kakor da je ogorčena nad to obdolžitvijo, dejala jezno in sirovo:
«Noriš, ali si že znorela?»
«Torej ni res?» je vzkliknila Malka pomirjeno in olajšano in nehala ihteti. Pogledala je sestro kakor začuden otrok in čuvstvo sramu in kesanja ji je napolnilo dušo.
«Norica!» je siknila Hana ogorčeno in prezirljivo.
«Oprosti!» je prosila sestra.
«Naj ti oprosti on», se je zadrla Hana. «Sramuj se, da si upaš dolžiti svojega lastnega moža!»
«Saj nisem hotela», se je opravičevala Malka. «Prišlo mi je v glavo, da sama ne vem, kako in zakaj. Nekaj mi je reklo, kakor da bi bilo tako, in sem vprašala.»
«Tisto nekaj je bil stric», je rekla Hana. «Njemu se sanja in blede pri belem dnevu. Star je in neumen. Strahove vidi in ne ve, kaj bi.»
In zopet je zavladal med njima mučen molk.
«Le zakaj mi ne zaupaš?» je vprašala naposled Malka. «Lahko bi mi povedala, s kom si. Dvema bi bilo laže.»
«Laže ali težje», je odvrnila Hana. «Ne sili vame.»
«Zakaj si taka?» je potožila Malka. «Sestra sem ti in hudo mi je. Kakor mati sem gledala nate in skrbela, da bi te ne doletela nesreča. Življenje bi dala zate.»
Hana ni odgovorila. Okrenila se je in odšla. Sestrine besede so jo zapekle, ji segle v globino ranjene in razboljene duše. Zaklenila se je v svojo sobo, se vrgla na posteljo in zaihtela. Preveč čuvstev se je mešalo v njenem srcu, se izprepletalo v trnjev venec in jo kronalo s trpljenjem, ki je bilo močnejše in silnejše od ljubezni in slasti, ki jo je bila zvabila v svoje zanke, jo vrgla v prepad in pogubljenje. Krog nje se je ovijala moreča in brezupna tema, jo stiskala kakor mrzla in strupena kača, ji jemala sapo in ji pila kri. Zaman je iskala izhoda; zaman je tipala za potjo, ki bi jo vrnila na solnce med cvetje in zelenje, med mir in pokoj prošlih mladih dni.
Brez usmiljenja so tekli Hani zadnji dnevi. Niso se dali zaustaviti v svojem jadrnem drevenju proti oni uri, ko se je imela dopolniti njena bridkost in sramota. Hrepenela je po bitju, zaradi katerega je trpela, veselila se je trenutka, ko ga bo mogla pritisniti na svoje srce in deliti z njim samoto svoje ubite mladosti. V neskončno dolgih prečutih nočeh je upirala svoje oči v temino, kakor bi hotela zazreti v njej svoje še nerojeno dete, njegov obraz, njegove očke in laske. Vsa njena bolna duša je živela v njem in njemu. Zaverovana v svoj bolestno-sladki sen se je ogibala vseh, tudi Luda, ki je postajal vse bolj in bolj čudaški, tih in samosvoj. Iz hiše se ni genila. Ni hotela, da bi se ozirale za njo radovedne in škodoželjne oči Porečanov in Porečank. A njih jeziki so se majali kljub temu. Kakor šum spomladanskih vetrov je šel od hiše do hiše strupeni šepet:
«Pri Rongovih bodo zibali.»
«Pa ne pri ženi, pri svakinji.»
«Tako je, če se kdo priženi zaradi posestva.»
«Visoko je letela, pa je nizko padla.»
Kadar se je pokazal Luda v nedeljo pred cerkvijo, so gledali za njim in se muzali:
«Dve ženi ima.»
«Kakor Turek.»
In so se smejali in zbijali sirove šale.
Luda je čutil te njih poglede, slutil njih škodoželjne besede in dušo sta mu razjedala gnev in ponos. Zasovražil je te ljudi, ki so prežali na trpljenje drugih kakor gladen pes na kost, in v tem sovraštvu se je čutil vzvišen nad njimi. Rad bi se bil dvignil od tal, se vzpel kvišku in pljunil nanje kakor na strupeno golazen. Smelo je dvignil glavo in stopal sredi med njimi, kakor da je več ko oni.
«Ne uklonim se vam!» si je dejal. «Naj se mi približa o, naj se me poizkusi dotekniti. Razbijem mu glavo.»
Polaščalo se ga je brezupno hrepenenje po izzivanju in boju s svojimi sovaščani in nalašč je šel v gostilno, sedel široko za mizo in naročil pijače. Debelo so ga pogledali sosedje in steknili glave. Šepetali so in se zakrohotali. Luda je vedel, da se krohočejo njemu in postal je še bolj predrzen in izzivalen. Pil je, a pili so tudi oni, kakor da pijejo na korajžo; in pijanim je zrasel pogum. Nič več niso šepetali, glasno so govorili in se krohotali:
«Turek je, Turek», je dejal Podraženov Nace.
«Turki jih imajo še več», je ugovarjal Kapotinov Lojze.
«Saj bo dobil še eno. Slišal sem, da jo je naročil v Trstu», je pristavil Gašparjev Tone.
«V starem mestu!» je dodal Starešinov Francelj in se zakrohotal.
Tedaj je zagorelo v Ludu. Planil je kvišku, pograbil stol in zarjul nad krohotajočo se družbo:
«Kdo jo je naročil?»
Sosedje so utihnili. Grobna tišina je zavladala v pivnici.
«Ti!» je siknil naposled Podraženov in se iznova zarežal.
«Dve že imaš!» so se oglasili hkrati ostali.
«Ponovi!» je zatulil Luda in planil proti Nacetu, ki je pograbil steklenico, da bi mu jo zagnal v glavo.
«Ti!» je ponovil fant in zamahnil, toda steklenica je zadela ob stol in se razbila.
Luda je zarjul še besneje, zagnal se je v Naceta in ga podrl na tla. Tedaj so se dvignili vsi in nastal je pretep, da so se lomili stoli in mize in so žvenketale razbite steklenice in čaše. Luda se je boril kakor lev. Ves svoj gnev vse svoje sovraštvo do teh glodalcev njegovega trpljenja je izlil v to borbo. Drugega za drugim je podiral, in kar jih ni vrgel ob tla, so zbežali kakor prestrašeni zajci. Bežali so v kuhinjo, na dvorišče, na cesto, Luda pa je vihral za njimi in jih bil, da so tulili od bolečine in od strahu.
«Jaz vam pokažem, psi lajavi, glodati tuje kosti!» je rjul in divjal za njimi še po vasi, da je drevilo na kup staro in mlado, moško in žensko, in se naslajalo nad nenavadnim prizorom.
Tedaj je prišla mimo Malka. Opazila je razdivjanega moža, kriknila od groze in planila k njemu.
«Luda!» je zaihtela, «kaj počenjaš? Luda!»
«Razbijam jim gobce, da ne bodo več lajali», se je zadrl Luda in si oddehnil. Razoglav in raztrgan je stal sredi ceste kakor razbičan vihar. Iz ran po obrazu in rokah mu je curljala kri, da je bil ves spačen in grozen. Prestrašena in obupana se ga je oklenila žena, ga zgrabila za roko in ga vlekla domov.
Krog njiju se je zgrnila vsa vas, tulila krohotala in piskala.
«Kam ga vlečeš?» se je zadri nekdo, «saj ni tvoj!»
«Hana naj bi prišla ponj!» je zakričal drugi.
«Da si še upa med ljudi!» je zarjul tretji.
Žvižg in krohot je sledil tem klicem, se zasekal v Malko, jo udaril in zrušil na tla. Luda jo je pobral in odnesel domov.
Pod Rongovo streho je dozorevalo zlo. Raslo je v vihar in katastrofo. Zaman je molil Luka pred Križanim, zla ni mogel premoliti, ni ga mogel zadržati, kajti ko se je utrgalo v bregu, je moralo zdreviti v prepad, prej mu ni bilo miru in obstanka.
Ona nedelja je Malki odprla oči. Nobena laž jih ni mogla več zamegliti in preslepiti. Vedela je, da je izdana in prevarana po lastnem možu in po lastni sestri. Sramota in užaljenost se je mešala v njeni duši z ljubosumnostjo in jo bičala kakor vihra. Iskala je rešitve in izhoda, a najti ga ni mogla. Življenje v hiši ji je bilo pekel, a v tem peklu ni gorela sama, goreli so vsi: ona, Hana, Luda in Luka. Odzunaj pa so butali vanjo valovi zasmehovanja in škodoželjnosti kakor valovi razbičanega morja v potapljajoči se brod.
Tako je prihajala in je naposled prišla ura, ko se je imela dopolniti usoda. V samotni Hanini sobi je zaplakalo drobno, nedolžno dete. Razprostrlo je prvič svoje šibke ročice, odprlo svoje drobcene očke in pogledalo v svet, kamor ni prinašalo sreče in smeha, kamor je prinašalo samo trpljenje in sramoto.
Malka je začula ta plač, zagledala je to drobno in ubogo stvarco. Zanjo pa ni bila drobna in uboga. V njenih vročičnih mislih je rasla v silno, solnce zatemnevajoče, svet razdirajoče zlo, ki je iztegalo proti nji svoje roke, da bi jo zadušilo, ji izpilo kri, jo oropalo življenja in sreče. Pred njim jo je obšla groza, da je vztrepetala in iskala rešitve iz prepada, kamor jo je pehalo in ji zapiralo pot do rešilnega brega. In ta groza je rasla, jo osvajala vso, zorevala v misel, črno in strašno kakor peklo. Planila je h Hani, se ji sklonila prav do trpečega obraza in ji zašepetala:
«Umori ga!»
Kakor zadeta zver je zarjula uboga mati. V njenih velikih temnih očeh je zagorel blazen plamen strahu. Njena levica je stisnila k srcu ono drobno, nedolžno bitje, njena desnica pa se je iztegnila proti sestri, ki ji ni bila več sestra, ampak na njeno dete, na njeno vse na svetu prežeča zver.
Malka pa se ni dala odgnati. V njeni glavi ni bilo več prostora za preudarek. Njena blazna bol je trepetala pred tisto belo živo kepico, zato jo je hotela zdrobiti, jo pretvoriti v nič, da se je reši, osvobodi za vedno. In njene ustne so ponavljale samo eno:
«Umori ga! Umori!»
«Na pomoč» je vpila Hana in stiskala še tesneje k sebi svojega otroka, se borila še obupneje proti zveri, ki je rasla pred njo v silno, temno pošast in iztegala proti nji svoje ostre okrvavljene kremplje. Ti kremplji so prihajali vedno bliže, se zabadali v njene roke, v njena bela nedrja, v drobno živo kepico na njenem srcu. Strašna roka je zgrabila njeno dete, da je zavekalo, se zvilo od bolečine, utihnilo in padlo mrtvo na tla …
Hana je planila k njemu, ga zgrabila, pritisnila k sebi, mu hotela vdehniti novega življenja v negibno telesce; toda bilo je zaman. Tedaj je položila mrtvo dete na posteljo, zarjula in planila na morilko. Strašna kakor vihra je bila s pestmi v njen spačeni obraz, jo grizla, trgala in lomila.
A v tistem trenutku se je pojavila med dvermi sključena postava strica Luke. Planil je v sobo in se zagozdil med sestri, ju ločil in vrgel narazen. Raztrgana in krvava se je zgrudila Malka na tla in se onesvestila, Hana pa je zarjula, planila skozi vrata in zdivjala v noč. Gola in strašna je bežala po vasi in njen krik je sekal v noč, dramil speče Porečane.
«Umorila mi ga je! Otroka mi je umorila!» je rjula in divjala dalje v noč in v mrak. Za njo je drevil pijani Luda, ki ga je bil njen krik prignal iz gostilne, bežalo je polovico razburkane vasi. V njeni do blaznosti izmučeni duši se je podiral svet, se rušil v silen, brezkončen prepad. Ugašala so solnca, se drobili svetovi, kakor v prerokbi o strašnem dnevu sodbe dobrih in zlih.
V njeni sobi pa je ob mrtvem detetu in nezavestni sestri klečal sključeni starec. Njegovi sivi lasje so se lesketali v svitu trepetajoče luči, njegove vele roke so se iztegale proti nebu, njegova usta pa so vpila k Bogu:
«Zakaj si nam odrekel svojo milost, o Gospod? Zakaj si obrnil od nas svoje sveto obličje in dopustil satanu, da je zasadil svoje kremplje v naše duše? Kaj sem Ti storil, da nisi uslišal moje molitve, ki Te je klicala in prosila? Če pa je bila že taka Tvoja sveta volja, in si nas udaril zaradi greha z novim grehom in si nas kaznoval za zlo s še večjim zlom, bodi nam milostljiv vsaj v poslednji svoji sodbi! Bodi nam Oče, ki odpušča svojim otrokom sedaj in na vekomaj storjene grehe …»