Hana
| Hana Marija Kmet |
| |||||||||||||
I.[uredi]
Tisti dan so zvonili zvonovi v Zagorju. Šli so glasovi preko vasice, ki je ležala ondi med hribi kakor lepa misel med upi. Na eni strani pa se je razprostirala poljana — velika, lepa poljana. Šel bi bil človek v to poljano in zavriskal na glas.
***
Deževno vreme je bilo. Kaplje so padale, izpočetka težke in neokretne, potem pa mehke in hitre.
In je šla po poljani, Hana Žumbert, v mesto v šolo. In mati je šla z njo do postaje, ki ni bila daleč od Zagorja. Oče Žumbert pa je bil že v mestu, da je pripravil Hani stanovanje. Megla je ležala nad poljano. Dež je pršel in polzel po travah kakor misli, lepe in vse tajne, ko prihajajo na večere v jesenskih dneh. Megla se je izpuščala nizdolu in se spet vzdigavala. Obstala je tam na travah in je ležala težka, siva. Hana je stopala hitro, da jo je mati komaj dohajala.
Rada je šla v mesto Hana. A vendar težko se ji je bilo ločiti od vsega tam doma.
„Mati," je dejala, „zdaj bom v mestu in videla bom toliko lepega. Rada grem ..."
„Le pojdi rada, Hana. A glej, da boš pridna doli in da boš kaj pisala. Skrbeli bomo ..."
„Bom pisala, mati."
In sta šli spet tiho ...
Dež je ponehal. Megla je jela vstajati. In ko sta prišli na postajo, in je zažvižgal vlak, je posijalo solnce izza megle nad poljano.
„Pa pozdravite doma, mati."
Mati si je brisala solze. Hana pa ni jokala.
„Torej — zbogom, mati."
Vstopila je v vagon — in vlak je oddrdral.
Mati je stala še dolgo in je mislila o Hani ...
„Kaj bo z njo? — Morda bo še kaj, morda ..." Zavzdihnila je in je šla po poljani nazaj.
Deževati je bilo spet pričelo.
Gori na vasi se je še enkrat ozrla: „Daleč je že Hana sedaj. Sreča z njo."
II.[uredi]
Ko je prišla Hana v mesto, so se svetile luči in odsevale po mokrem tlaku. Ljudje so hodili, govorili in se smejali. Hana je šla z očetom v stanovanje.
„No, kako ti ugaja v mestu?" jo je vprašal oče.
„Ni tako, kakor sem si bila mislila. Pa lepo je vendarle."
„O seveda je lepo. Gospodična boš tu, in v vedni družbi boš, samo na knjige in na šolo ne pozabi."
Zrla je Hana po ulicah. „Kam drže pač te ceste," si je mislila. „Daleč drže, a tako daleč ne, kakor ona steza čez našo poljano."
V ozki ulici je bilo njeno stanovanje. In gospodinja je bila dobrodušna ženica, vdova uradnikova. Gospa Rušič so ji dejali.
Pokazala je sobo Hani.
„Ali bom sama tu?" je vprašala Hana.
„Sama, sama," del je oče.
„O kako sem vesela, da bom sama, oče!"
„No, no, — je že prav — že — saj sem vedel, da ti bo tako najbolj všeč. Malo dražje je sicer — no, pa Žumbert še ni pri kraju, da bi rekel ..."
„Kako pa naj ji rečem," se oglasi gospa Rušičeva. „Gospodična, kali?"
„He, he, seveda, gospodična, gospodična," se nasmeje Žumbert. „Kaj pa mislite, gospa — saj gre šele v sedmi razred!"
„No, no. Glejte, oče, tamle sosedovi so dejali že v šestem razredu „gospodična —."
„E kaj — Hana je, in bo Hana — kaj ne?"
„O prosim," je dejala malo v zadregi Hana.
„Še boljše," — je odgovorila gospa.
Hana je gledala po sobici, ki je bila tako majhna in tako slabotna. Ozka postelja, vsa bela, še postelnjak je bil belo pobarvan. Štirji stoli, tudi tako majhni, borni in beli, da bi se človek komaj upal sesti nanje.
Skozi okno se je videlo na ozko, dolgo ulico, ki je hotela biti brez konca in kraja, kakor žalostna misel v noči.
„Torej Hana," je del oče, „oditi moram. Še enkrat ti rečem: pridna bodi, uči se — potem bo že kaj s teboj. In pa materi piši." Odšel je — in Hana je ostala sama.
Zrla je skozi okno. Tiste luči so še odsevale s tlaka. Ljudi pa ni bilo več toliko. Tiste ozke, dolge ulice se ni mogla nagledati.
„Lepa je — četudi tako ozka."
Potem pa je gospa prinesla svetilko.
„Tako, Hana," je rekla — „sedaj boš torej pri meni. V sedmi razred že greš? Vidiš, vidiš — potem pa v osmega — no in potem v pripravnico. Kajpa."
„Ne vem, gospa," je odgovorila Hana. „Ne vem, kaj poreko oče."
„O, oče ti že dovolijo. Pa da si se mogla doma naučiti toliko."
„Teta me je tudi učila. Učiteljica je bila, zdaj pa je že stara in boleha — in je doma."
„Tako — tako. No, v mestu se boš kmalu privadila. Pri meni boš in rada te bom imela. Sama sem; imela sem hčer, pa je umrla. In v tej sobi je stanovala." Zamislila se je gospa — in strmela v okno. Potem pa se je stresla in dejala:
„No pa — ali ti je všeč ta soba?"
„O, gospa — pa še kako! Pa vsa bela je," je pristavila tišje.
„Kaj ne — vse je belo — čisto belo" — čudno je pogledala gospa in se primaknila bližje. „Ej da — Regina je hotela imeti tako —. Vse belo!" — je dejala. „In sem ji dala napraviti, kakor je želela. Bele rože je imela tako rada. — Uf, pa je tako mislila vedno, tuhtala in mislila — in zato je prišlo tako. Take črne misli je imela — črne — hude, hude. — In pa — in pa — — — ." Zazrla se je v tla, zgubančila čelo in težko je sopla. Naenkrat pa se je zagledala v Hano in se nasmehnila: „Pa kaj ti pravim vse to, Hana. Ne boš razumela."
„Kaj mi je," si je mislila, „otrok je še ta Hana, pa ji pravim take reči. Pa ne vem, te njene oči so tako — tako resne in vprašujoče. In zdelo se mi je, da me razume. Pa — ni mogoče!"
„Gospa," dejala je Hana malo boječe, „gospa — ali je gospodična Regina tudi spala v tej postelji?"
„Tudi. Čemu vprašaš?"
„Tako. In umrla?"
„Da — da — tudi umrla." Počasi in zateglo je govorila gospa. „Vse belo je bilo, takrat — vse. Tudi ona — Regina. Pa saj te ne bo radi tega strah morda, Hana? Nikari, otrok. Regina ti ne bo storila ničesar. Je že odšla."
„Ne, ne gospa. Strah me ni — umrlih."
„Živih pa, Hana?"
„Da. Bolj."
„Oj, ti otrok, ti. Razumeli se bova — že vidim."
„Lahko noč, Hana!"
In je odšla gospa Rušičeva.
Čudno se je zdelo Hani, da ji ni bilo nič dolgčas — prav nič ne. Le po materi malo — pa le malo ...
„Morda sem res za med svet, kakor je dejala zadnjič teta." In potem je mislila na Regino, ki je bila umrla vsa bela.
„Zakaj je neki umrla?"
Potem pa je ugasnila luč in je šla spat. In kmalu je zaspala.
Solnce je sijalo drugi dan, in vsa drugačna se je zdela Hani dolga, ozka ulica in ta njena sobica — kako je bila majhna in slabotna v solnčni luči, še bolj kakor včeraj v dežju. Veliki, dolgi žarki so padali v sobo in polzeli ob beli postelji, po stolih, tja do slike. In tam pri ogledalcu so bili obstali in potem odsevali v prešerni luči na njem. Hana je odšla v šolo.
Dan za dnem je pohajala v ono visoko hišo zunaj mesta. Dan za dnem je hodila po isti dolgi ulici, zavila na oglu in šla še čez nekaj trgov in je prišla do šole. Dan za dnem je srečavala skoraj iste ljudi, se ji je zdelo. In učila se je toliko novega! — Ni umela pa vedno vsega. Pa vendar ji ni hotelo z vprašanjem na dan, ker jo je bilo sram in je mislila, da bi se morda osmešila. In tako je obdržavala vprašanje v sebi in vsa začudenja polna so ji zrle oči v svet. Prav dodobra se ni razumela z nobeno učenko. Sama je ostala, kakor je bila časih doma na poljani ...
In tako sta minuli dve leti. Na počitnice je zahajala domov leto za letom. Z gospo Rušičevo sta si bili zelo dobri.
***
Tiste počitnice po osmem razredu je umrla teta. Preden je umrla, je dolgo govorila Hani. Govorila ji je o svetu zunaj in je pravila reči, ki jih je Hana komaj razumela. Le pritrjevala ji je. Nazadnje pa je še dejala Hani: „Glej, da boš kaj! In solnca ne izgubi ..." In je umrla.
Hudo je bilo Hani za njo. Ko je prišla Hana v pripravnico, se je izpočetka učila zelo pridno. Potem pa se jo je jelo polaščati čudno hrepenenje po nečem lepšem in žarnejšem, in je hodila v šolo, ker ni vedela drugega. Ko je bila v tretjem letniku, ji je umrl oče. Mati se je postarala, bratje razšli po svetu, le starejši brat je ostal doma, ker je prevzel gospodarstvo. Iz zapuščine tetine pa je ostalo toliko, da se je mogla šolati Hana.
Zahajala je na počitnice in je govorila z materjo. A v mnogih rečeh se nista razumeli, zakaj Hana je imela čudne misli. Ko je bila v tretjem letniku, je brala knjige vseh vrst. In tedaj ji je časih vstajala lepa, svetla misel, a potapljala se je vselej v nižine, tako globoke nižine, da je ni bilo moči spraviti spet na višine.
***
Dobila je bila prijateljice, s katerimi je časih reševala ure in ure čudna vprašanja. In so sedevale vse žalosti polne, zakaj niso imele življenja.
Ta vedna vprašanja! Kako so mučila Hano! Dolge so bile noči v zagonetkah. Dolge ure v šoli brez zanimanja. In je hodila kakor po tenkih preprogah. Ni se upala stopiti trdo; bala se je, da se ne bi potrgalo vse skupaj. Ni marala veselih dni in ne solnca.
***
Časih ji je gospa Rušičeva pravila o Regini — „da je bila vsa v solncu — vedno." In kako težko je umrla. Ko je bila izdihnila, pa je iztegnila roke proti oknu in dejala materi: „Mama, zakaj v tej ozki ulici ... Zunaj, tam zunaj — tam — tam je lepše — tam je več solnca. Zakaj tu, zakaj že zdaj, že zdaj ...!"
In kadar je pravila gospa tako, vselej se je zamislila in Hana je ni hotela motiti. Vzela je knjigo in brala, brala dolgo v noč.
Potem pa so prihajala jutra vseh megel polna ... Tako je prešlo vse tisto leto. Skoraj vedno so bile misli težke zagonetne, skoraj vedno v megle zavite in nerazločne. In si je mislila Hana: „Kaj počenjam! Greh je in neumno je, da mislim težke misli v teh mojih mladih letih! Ne bi-li rajša vriskala veselja pričo moje mladosti? Ne bi-li rajše koprnela same radosti ob spominu na majske dneve?" Pa je bilo zaman —, četudi se je časih trudila, pustila branje, se oprijela učenja in izvrševala ročna dela.
Prišli so večeri — in neko tajno začudenje je prispelo vselej takrat — in je le zavzdihnila in živela kakor prej. Maja, Mana in Ana so bile prišle nekega dneva.
„Slišiš, Hana", je dejala Maja, „nič več nikari ne mislimo! Živimo brez misli — slišiš — brez motenja! Poglej druge krog nas! Smejejo se in so vesele življenja! Na ples hodimo, punce, in knjige opustimo! In drevimo po ulicah — ne za meglo, temveč za solncem!"
„Praviš — knjige opustimo —;" je govorila Mana — „poglej Hano — pravi, da so knjige vse njeno življenje. Pustimo ji to življenje —."
„To življenje —?" deje Hana. „To življenje je vredno — veš česa? Velike ničle. Tako življenje — pa hvala lepa!"
Ana pa je dejala: „Čudne punce smo. Svežosti, svežosti ni. Ne omedlevajmo, mlade smo. To je neumnost — slišite — neumnost ...!" En svetel žarek se je prikazal v belo sobo, in potem še eden — in še eden. Potem pa so se porazgubili vsi trije tam nekje na oknu in polzeli po ozki ulici — in nazadnje so čisto izginili.
„Ah," je vzdihnila Hana in hodila po sobi nemirno semintja.
„Ha—ha — megla zameglena," so se zasmejale vse hkrati in pričele kaditi cigarete. In oblaki, oblački in kolobarčki so se vili proti stropu. Tiho je bilo — tajinstveno ...
Potem pa je vstala Maja, vrgla cigareto skozi okno in šla proti vratom: „Fantov vam je treba — fantov — ha—ha!" Rezek smeh je šel z njo, in vrata so se zaloputnila.
***
Prišle so bile počitnice. Hana je hodila po poljani in si izbijala težke misli in je uživala le solnce.
Kakor hitro pa so prišli oblaki, in so jele padati kaplje, je vedno šla v svojo sobo, se vlegla in si zakrila obraz.
Tedaj je časih prišla mati k njej. „Hana — Hana — kaj pa delaš? Pojdi doli, mi boš kaj brala. Tako dolgčas mi je sedaj — slabo vidim. Daj, pojdi ..."
»Pustite me, mati!" je dejala skoraj jezna Hana — a potem ji je bilo žal.
„Hana — kaj pa ti je? Zakaj ležiš? In — nočeš brati?"
Tihota — dež je polzel po strehi. „Ne — Hana — seveda, le pusti — le. Učenja si sita, kajne, in sedaj se ti ne ljubi brati — kajpa. Le počivaj, o, le počivaj ..."
In mati je odšla. Tiho, počasi, vsa sklonjena. Pri vratih se je ozrla, zmajala z glavo in šepetala: „Hana, Hana, bog ji pomagaj ..."
Potem pa je stopala po stopnjicah težko, trudno. Ostra črta se je zarezala na čelu globokeje.
Hani pa je bilo kakor v plamenih. Skočila je kvišku, se vgriznila v ustnice in sram jo je bilo, in bolelo jo je. „Je-li to naravno?" — se je vprašala in je drhtela in se tresla po vsem životu. Zasmejala se je, ker ni bilo solz v olajšavo. Otel smeh je bil to, oduren in ves divji.
„Ne," je tudi obstala, „tako ne bo šlo več dalje! Ali naj bo konec temu — ali konec vsemu!"
Tedaj je ponehalo deževati, in solnce je prisijalo v sobo; tako prijazno, tako svetlo, da je Hana ostrmela in obstala ob oknu. Modri, rdeči in zeleni žarki so jo obkrožali — zlato-rumeni pa so ji švigali preko glave.
In je šla na poljano, hodila po travah in ono divje se je poleglo v njej. Izkušala je živeti v solncu. Premagovala se je dan za dnem. In mati je bila vesela in dejala: „Vidiš, Hana, kako ti žarijo lica! Kako vesela si! Skrbela sem bila že ..."
In nekega dne ji je dejala: „Hana, ko si bila rojena, so zvonili zvonovi. In tedaj sem rekla na tihem: morda prinesejo zvonovi veselo pesem Hani. Vidiš, Hana, in zdaj je tu ta pesem." Hani pa je bilo hudo, ker mati ni vedela, kakšna je bila ta pesem.
In potem je zašlo solnce za poljano ...
***
Gospa Rušičeva je stala v beli sobi in je čakala Hano Žumbertovo.
Danes je imela priti s počitnic.
„Torej zdaj bo že v četrtem letniku," je mislila, „oj ti Hana, ti. Takrat je bila drugačna, ko je bila prišla k meni. Zdaj pa so njene oči tako divjih vprašanj polne."
Zamislila se je spet in govorila mrmraje: „Zakaj si imela rada bele rože, Regina. Vsadila sem rdečih nageljcev — pa niso hoteli cvesti. Obledeli so in zveneli. Le bele rože še ostanejo, kamelije, marjete in bele astre. In bi bila lahko še živela. Zakaj te ni več v belo sobo, Regina?"
***
Potrkalo je in Hana je vstopila.
„Dober dan, gospa."
Drugačna se je zdela gospej Hana. Veselejša, a čudno -veselje je bilo to. Bolni žarki ...
„O, Hana! kako je bilo na počitnicah?"
„0j, gospa, lepo! Polno solnca in rdečih rož."
„PoIno solnca in rdečih rož," je ponavljala kakor brez misli gospa. „Rdečih?" je rekla glasno in pogledala ostro Hano.
„Da, rdečih."
„Tako. In polno solnca ... No, in mati?"
„Hvala — so zdravi."
„Pa so še trdni?
„O, da. Malo postarani sicer."
„O, kajpa. Starost — starost ... No, letos Hana, zadnje leto boš v šoli. Potem pa pojdeš med svet, med oni veliki svet!"
„Ah, gospa — meni se zdi, da je majhen."
„Ej, ni majhen — Hana. Velik je velik in čuden."
Hana je uprla oči v gospo in jo rezko pogledala. Potem pa je dejala: „Veste, staro se čutim."
„Staro? Ti otrok, Hana!"
„Da, staro. Ni vse mlado v meni."
„Da, da, Hana — ni vse mlado. Imaš prav."
Potem pa se je Hana okrenila in pričela v drugem tonu: „Gospa — na Regininem grobu sem bila. Pa je toliko belih aster; le bele astre so."
Gospa jo je pogledala in dejala tiho: „Kajne, le bele astre. Hana, ne rastejo rdeče rože ondi, veš."
„Ne rdeče?"
„Ne — le bele ..."
„Tako."
In tiho je bilo in samotno, čudno samotno v beli sobi.
Naenkrat pa je Hana vstala, se zasmejala, da jo je gospa začudena pogledala, in jela govoriti o vsem mogočem. Gospa pa ji je zdajpazdaj s čudnim pogledom pritrdila.
***
Hana si je ustvarila neko novo življenjsko moč. Ta moč je bila kakor mala sila, slaba — a hotela je biti velika. Ta moč je bila ironija.
Hana se je smejala vsemu, kadar ji je hotelo biti dolgočasno. Svet se ji pa ni smejal. In zato je živela Hana v polovičarstvu.
Čutila je časih to, a ni hotela čutiti. Na večere v zimskih dneh pa je hodila po ulicah in drevila, da bi ji ne prišlo ono tajno, ki prispeje na lahnih krilih — a prispeje v gotovosti. In tega se je bala Hana.
Hodila je na ples. Govorile so se čudne govorice, prazne in plevela polne. Pa se je počasi privadila tudi plevela. Po plesu je prečula navadno vse noči, in časih jo je čudna sila vrgla na mrzla tla, da je vsa vzdrhtela. In plaha je postala in ni si upala s pravo govorico na dan. Časih se je shajala in razhajala z drugimi v smehu in govoričenju praznih besed. Dejala je, da je mlada. A ta mladost je bila kakor zarja na večere pred dežjem. Velika — a izginjevala je v meglah. Velika — a izpuščala se je nizdolu — nižje in nižje ...
In Hana je bila stara takrat devetnajst let.
***
Nekega vročega dne v juliju je Hana naredila maturo. Ločila se je od vseh onih, ki so bile skupaj — in nič jih ni vezalo na prijateljstvo. Vesele so bile vse one življenja. Tudi Hana se je silila — a ker ni šlo — so jo bile zapustile in ji naravnost dejale, da je pusta in dolgočasna, one pa da so vesele. In Hana je vedela, da je konec vsemu, kar je bilo nekdaj med njimi v šolskih dneh. In Hana je ostala sama.
Preden je odšla iz mesta, kjer se je šolala in kjer je stanovala, se je poslovila od vsega. Šla je v vse tiste aleje, kamor je bila hodila v deževnih dneh, kadar so padale kaplje na velo listje in je šuštelo vsevprek. Tam je še hodila sedaj in se poslavljala od vsake poti. Nekje sta se bili srečali z Mano.
„Jemlješ slovo, Hana?"
„Da, jemljem slovo."
„In ostaneš, kakršna si bila?"
„Ostanem."
„Ha, ha! Adijo, Hana!"
„Adijo!"
In je odšla Mana, visoka in v beli obleki. Hitro je stopala in polno jasnosti in življenja je bilo v njenih kretnjah. Hana pa je prišla proti domu z grenkim nasmehom krog usten.
***
Gospa Rušičeva se je težko ločila od Hane. Govorila ji je tisti večer pred odhodom: „Hana, težko mi je, ko te vidim, da odhajaš. Glej, druga si, ki je stanovala v tej beli sobi — Regina — in sedaj ti, Hana! Nikdar več ne bom oddala te sobe — škoda bi je bilo. Tebi pa sem jo oddala, ker imata tako nekaj sličnega, ti in Regina. Glej, da boš srečnejša v koncu, kakor pa je bila ona — moja Regina —."
Umolknila je — in čez nekaj časa je pristavila: „V življenje greš — Hana. In moči, moči potrebuješ! — Glej, Hana — tam zunaj je toliko zakonov, ki velevajo, kaj smeš in česa ne smeš. Ti pa stori, kar ti bo velevalo srce, kar ti bo svetoval razum. Potem — morda — morda boš še kaj dobila veselih dni in ur. Sicer pa Hana, kadar bi ti hotela prispeti žalost v srce in misli —, domisli se solnčnih žarkov in bodi vesela!"
„Vesela —? Prisiljena?"
„Hana — veselje v solncu ni prisiljeno. To je veselje lepote!"
Molk je nastal, in mrak je legal v belo sobo. V kotu je nekaj počilo, in v ozki ulici so zahreščali pijani glasovi. Pa polagoma je utihnilo vse.
„No — Hana — še to ti povem", — je naenkrat s trpkim glasom rekla gospa, „ko sem jaz govorila Regini o življenju, o lepem in veselem, so mi vstajale mogočne in lepe nade o Reginini bodočnosti. In trdno sem pričakovala, da jo čaka velika sreča tam, tam zunaj v jasnem solncu. — In tudi Regina je upala. No — in potem — zbolela je — saj veš, Hana — in je umrla v belem cvetju. Ha — ha!"
Rezek smeh je bil, trd in leden. Grenke poteze so se potegnile okrog velih ustnic. Hana se je prestrašila.
„Gospa," je govorila s tresočim glasom, „gospa — ko bom jaz na Reginini poti, bom srečna ..."
„Ne tako, Hana — le zaupaj v življenje —! Še so lepi trenutki, lepi dnevi — tem nekje za deveto goro ..."
„Za deveto goro? — Kako priti tja?"
„Hana —le po svetli, ravni poti — med solčnimi žarki — in le v ljubezni, Hana."
V ljubezni! — To je bilo, kar je delalo Hani toliko težkih misli. Jo bo-li kedaj našla? Ljubezen ...
„In Hana nepozabi me —! Jaz in Regina bova še vedno v beli sobi. In pošlji nama belih aster v lep spomin! In hodi po beli poti. — Adijo, Hana!"
„Zbogom, gospa! Lep spomin mi bo ostal na vas in belo sobo."
Segli sta v roke, in gospa jo je pogladila po laseh in jo pogledala. Polno zastrte milobe je bilo v kretnji in pogledu.
***
In drugi dan se je odpeljala Hana domov.
III.[uredi]
Bilo je v svetlem dnevu, in Hana je stala na poljani. Širok slamnik je potisnila daleč nazaj na zatilnik, da se je v dolgih, bogatih žarkih usipala luč na njen obraz. Mrgolelo je v ozračju barv, neskončnih barv.
Bili so žarki modri, bili rdeči; in zopet so bili srebrno beli in nekaljeno vijoličasti. In legale so barve povsod in ustvarjale krasne slike. Bile so veličastne slike, in vendar tako nežne. Sijaj pri sijaju; barva v barvi. In povsod toplota, blagodejna toplota. Razkošno je bilo vse, in tudi misli so bile razkošne, ki jih je mislila Hana. Šle so te misli preko neskončnih daljav — nedosežnih ...
Kam naj bi?
Odprla je široko pot vsem tistim mislim in željam, ki so hotele — kam? Hotele so v vsemirje po poti, jasni in široki. Sanje so bila vsa tista šolska leta — vse tiste želje ... A sedaj je hotela jasno začrtane poti, ki naj bi držala v solnce in delo. Vse naj bi živelo okrog nje v velikem in prazničnem življenju. In kakor skrivne melodije naj bi se vile vmes pestre misli o onem daljnem, ki bi prispelo v rožnatih krilih in dehtečih tenčicah —, lažjih od meglic. In rožnata krila naj bi dehtela kakor milijon in dva milijona rdečih rož. In ono skrivno naj bi prispelo: Tista in vsa mehka ljubezen. Ljubezen kakor rože; ljubezen kakor safiri in rubini ...
Ni imela takih misli v sobi. Golo je bilo vse tam, tako trezno, hladno. In takih hladnih misli ni več ljubila Hana. Na jasni poljani, v razkošnem solncu pa je bila v onem svetu, ki ji je bil vse. Pa čemu?
Hotela je poti, ki drži za deveto goro. Časih je mislila — če bi-li ne živela lahko tudi življenje brez barv in solnca. Če bi-li šlo? — Pa zdelo se ji je nemogoče, kakor bo tudi ono nemogoče, ono barveno. Nemogoče ...
***
Prišla je domov. Dehtelo je iz vrta v sobo. Dehtele so rdeče rože in bele. Plesale so v krasoti. In kakor vsa omamljena je zamižala in se naslonila na okno ...
***
Že vse leto je bolehala mati, in nekaj dni sem je slabela bolj in bolj — tako, da je že komaj govorila. Hana je sedevala ob njej dan za dnem.
***
Neki večer je pošla mesečina, in mati je pogladila Hano po laseh, pustila roko na glavi in govorila: „Umrla bom, Hana — kmalu — še to noč. Ne — pusti, pusti Hana — ne ugovarjaj. Glej ljubila sem te, bolj ljubila kakor vseh osem fantov — bolj kakor vse na svetu. Tako zapuščena si se mi zdela, tako revna. Samo tiste tvoje oči ... Vsi so govorili o njih, in jaz vem, kaj pomenjajo. Nečesa iščejo. Poglej me, Hana!"
Pogledala jo je Hana — vsa solzna in v tihem strahu.
V tem pa je vzdrhtela materina roka, glava se je pobesila in padla vznak na blazine. Hana je skočila kvišku in led se je krčil okrog srca. Bulila je oči v mater; ta pa je ležala vsa bleda in koščena. Objeta je bila v mir smrti. Hana je drhtela in stiskala ustnice — ni bilo solz in ne vzdihovanj. Krčevito je stiskala roko v roki in je strmela v noč, v prazno noč ...
***
Pa ji je bil preskrbel brat službo učiteljice v nekem zagorskem kraju — daleč tam med gozdovi.
„Da ne boš sanjarila tod po poljani, da ne bodo stikali ljudje glave ..." ji je bil dejal.
To torej je bilo sedaj ono skrivno, rožnato, one sanje.
Druge misli so bile sedaj; ne razkošne — ne solčnate. Bile so misli o vsakdanjosti, mrzle in puste.
Vse je bilo ozko in majhno.
Žal ji je po onem svetu v solncu, po onem bogatem svetu sredi poljane.
***
Tisto noč pred odhodom na službo je stala Hana pri oknu in gledala mesečino. Vsa srebrna je bila poljana. In sence so bile kakor modre nitke v dragocenih preprogah. One sence, ki se porazgubljajo šele tam nekje v dalji. In tiho je bilo in praznično.
Rose so padale po travah in se posedale na rože.
In Hani je bilo čudno mehko in dobro. Bilo je kakor v rdečih rožah.
Mislila je: „Kakšne sence lije mesečina na zemljo. Brez določenih mej in potez, kakor so moje misli sedaj. Hotela bi ljubezni in vročih besed. Besed o velikih krasotah in lepega pomena. Hotela bi, da bi vstajale rože okrog mene in me omamljale v vonju kakor v večni sen. Hotela bi vse tiste misli v prešernem smehu in brezpomembnih besedah. Hotela bi vse tiste neumnosti, ki so bile lepe in so zakrivale vse brazgotine. O, kaj bi vse hotela! — O ve čudne misli, vse resnosti izpuhtevaje in pehaje se v nedogledne višine in nižine —! Nekam se skrivam in nevem kam. Pošle so mi ure v mislih na lepote, nikdar znane, le trepetajoče v bližini. In zdaj bo prazno in mrzlo. In še jutri — že?! — Kje si fant, da bi mi dalroko v slovo? Ha! — Da — smeh, smeh — le smeh ..."
***
V jutru je odšla na službo. Deževalo je, kakor oni dan, ko je bila odšla v mesto in šolo.