Haj, bombe na Beli Varoš!

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Haj, bombe na Beli Varoš!
Fran Milčinski
Spisano: iz Mladike posnel in prebral France Malešič
Viri: Mladika (Družinski list s podobami, Družba sv. Mohorja na Prevaljah, ur. Fran Saleški Finžgar) V (1924): 208-212. [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Trčnimo, eks! – živel Beli Varoš, ki ni mesta čezenj od Žabjega oceana do Krtovih planin!

Haj, kako blato ima Beli Varoš: do kolen ga gaziš ob petkih in ob svetkih! In kakega ima župana! Ko ga je opozicija prijela pri seji zaradi blata, kaj je rekel? »Bogme,« je rekel, »veliko ga je, to je res – ali ne preveč! Kadar bo segalo častiti opoziciji čez umazani njen gobec, tačas ga bo baš prav.« 

In še to ima in ono ima in da se ni papir tako preklicano in presneto podražil, človek bi pisal en teden, dva tedna, tri tedne in še ne bi popisal vseh znamenitosti Belega Varoša, toliko jih je iz sedanjih časov in nič manj izza davnih dni.

In ima svoj list tudi prvi in edini, vsak teden dvakrat prileze na svetlo, ime mu je »Čutara«, njegov urednik pa je gospod Prokop Strigalica.

Haj, kako lepo je solnce v Belem Varošu, zlasti če se mu kopljejo zlati žarki v rujnem vincu iz domačih goric! Gledaš – smejé se ti oči, piješ – smeji se ti srce. Ali gospod Prokop Strigalica je gledal, pa ni videl krasote, in je pil, pa ni čutil žarkov v srcu – bila ga je sama nejevolja.

Pa kako naj bi bilo drugače, ko so izredne razmere časopisju, tej svetovni sili, pristrigle peroti in jo vtaknile v kletko, kakor da ni svetovna sila, ampak papiga, ki ne govori ne več ne manj, nego so jo naučili.

In se je to godilo leta 1917; toda so prišli šele te dni na dan tajni arhivi, ki je iz njih črpana zgodovinska ta zgodba.

Izpil je gospod Strigalica, udaril s kozarcem ob mizo in si šel s prsti skozi pisateljske kodre. Oh, da ne gazim resnice, ni jih bilo kodrov ne za množino niti ne za dvojino, zob časa jih je bil pokosil! En edini šop je še čepel vrh čela, komaj da se je dalo uredniško pero obrisati vanj. Vse drugo je bila pleša in je šla urednikova roka, zapustivša koder, še preko pleše in je gospod urednik stresel glavo in je govoril.

Odkar mu je branila neizprosna cenzura in jih ni smel več pisati po svoji volji, jih je govoril. Namreč uvodne članke.

»Kam plovemo?« je rekel in »Caveant consules! Vrag bodi urednik, ko ti že skoro ničesar več ne dovolijo, da napišeš, in ti pobelijo vse. Če bo ves list tak, ne bo več list, nego bo bela ruta. Kaj poreko rodovi za nami! Priče smo velikanskim dogodkom, ki gradijo temelje bodočim stoletjem. Vida, zapiši te besede, morebiti jih lahko še kdaj kod porabim: 'Dogodkom, ki gradijo temelje bodočim stoletjem,' toda nismo kos, jih sporočiti zanamcem. Vojna obrača svet, človeka pa je že obrnila in ga je obrnila tako, da ne sedi več na sedalu, nego mora sedeti na ustih.« 

Od okna se je čul vesel, bister smeh. Urednikova hčerka Vida je ondu sedela z ročnim delom v roki, popoldansko solnce ji je poljubljalo zlate laske, šegavi nosek in beli vrat – hoj! so imeli poredno solnce v Belem Varošu, ali je bilo pregloboko pogledalo v urednikov kozarec? In je urednikova hčerka v veselem, bistrem smehu izpregovorila in je rekla: »No, atek, zdajle pač ne sediš baš na ustih! Če boš takole glasen, te bodo slišali na cesto in poslali patrolo pote.« 

Gospod urednik Strigalica je sklenil roke vzad za špehatimi škrici, za spoznanje je zavrl silo svojega glasu in je nadaljeval:

»Klio se joče, muza zgodovine – oropali so jo črtala! – Zgodilo se je in svetovna zgodovina je za hip posetila naše skromno mesto. Sam general Lovorovič se je vozil mimo in izstopil na kolodvoru in vprašal, ali imajo pristnih domačih klobas. Kupil si jih je par in jih slastno zaužil, še dva para si jih je vzel s sabo v vlak. S tem znamenitim činom je odlikoval Beli Varoš in vrlo njegovo prebivalstvo na način, ki bi na mah vzel sapo in pogum vsem klevetnikom našega mesta in rodu! Moje pero ni pozabilo svoje dolžnosti napram javnosti, ni je zamudilo prilike, nego je napisalo sijajen članek – na prvi strani 'Čutare' se je blestel, dva stolpca dolg po 30 vrst garmond, zgoraj pred člankom se je košatil okrasek: lovor vejica, spodaj se je košatil okrasek: lastovica na brzojavni žici – svet bi strmel! Pa mi je kruta cenzura zlovoljno pobelila ves članek, edinole oba okraska je pustila! Zakaj? 'Zato,' je rekla cenzura in je rekel cenzuro upravljajoči gospod poročnik, 'ker je to vojaška tajnost, da imamo generale in zlasti generala Lovoroviča, in je takisto tajnost, kod se naši generali vozijo in kaj jedo. Sovražnik vsega tega ne sme vedeti,' so rekli 'in če zaradi Vaših klobas in klobasarij izgubimo vojno,' so rekli, 'kdo bo odgovoren, ha?' – 'Gospod,' sem skromno ugovarjal, ,ali mi ne izkazujete preveliko čast, ko izražate mnenje, da se moja 'Čutara' vpošteva celo pri sovražniku in da iz nje črpa sovražno vojno vodstvo merodavne informacije?' – »'Kaj?' je vzrastla cenzura. 'V čast Vam je upoštevanje s sovražne strani? Lep ste patrijot! Koj Vas zapišem!'« 

Tako je pripovedoval gospod urednik svojo tužno zgodbo, od okna pa se je zopet oglasil poreden dekliški smeh, prijazno so se žarile rožnate ustne v svitu poslavljajočega se solnca.

»Ti se smejiš,« se je razburjal gospod urednik, »meni pa ni bilo do smeha. Tako je vrelo v mojem srcu, da nisem vrat našel iz pisarne in sem silil v omaro.« 

Vida je odložila delo na mizico, ploskala z rokami in v smehu prosila: »Nehaj, atek, nehaj, drugače se zadušim, ah, ah, ah!« 

Gospod urednik se je razsrdil. »Ni bilo vedno tako, da ti je lastni oče predmet zasmehovanju. Toda vem, odkod ti izvira tvoja objestnost. Ko hodim svoje križeve poti po vojnih pisarnah, ga srečavam, onega mlekozobega petelina, ki se mi v lice klanja, v hrbet se mi reži!«

Vida je bila pogledala skoz okno in si je hitela devati klobuk na glavo. »Beži no, beži, atek! On te ljubi in spoštuje, kakor se spodobi bodočemu tvojemu zetu!« 

»Rekel sem in pri svoji besedi ostanem, da ne bo kruha iz te moke, in če si še tako hitiš šivati svojo poročno opremo, kajti.« 

Piko za kajti je naredila Vida s krepkim poljubom na očetova usta in že je drevela skoz vrata.

»Kam greš?« je zaklical za njo.

»Vojaška tajnost!« je odmeval njen glas s stopnic.

Gospod urednik je stopil k oknu in stegnil vrat. Kakor je slutil, tako je bilo: tamkaj je šla in se pod pazduho vodila s tistim – z onim –. Haha, ljubeznivo njegovo dete in mlekozobi oni petelin da bi bila par? Nikdar, dokler na svetu veljajo zakoni in dajejo zakoni očetom odločilno besedo!

Dvignil je pesti in jih stresel. Potem se pa obupan in vdan spravil nad zadnjo stran svoje slavne »Čutare« in jo napolnil z vojnimi kuhinjskimi recepti: ti so bili odobreni od samega visokega ministrstva – teh mu cenzura ne bo pohrustala!

***

Bili so hudi časi za gospoda Prokopa Strigalico. Časnikar je bil z dušo in telesom; ni iskal v svojem poklicu vsakdanjega kruha – mož je imel hišo, vinograd in denar.

Ali njegovi duši je bila izpodvezana žila. Imel je gradiva, obilnega, presijajnega – imel je misli, širokogrodnih in preroških – imel je besed, vznesenih in porazujočih: skoprnelo bi verno čitateljstvo ob čitanju njegovih člankov in novic! Pa so mu bila zavezana usta in ni smel drugega prinašati v listu, nego kar je bilo brez zapreke že objavljeno drugod, in iz konverzacijskega slovnika je smel prepisovali sestavke, tičoče se stvari in dogodkov, starih nad trideset let. Iz sedanje silne dobe pa ni smelo nič v list, kar je segalo preko povoženega psa in pozabljenega dežnika. O!

Za generalom Lovorovičem in njegovimi tremi klobasami se je že drugič zgodilo, da je vojna rahlo potrkala na duri Belega Varoša. Bilo je neko nedeljo ob mirnem pa vztrajnem južnem vetru, ko so štirje ugledni meščani prinesli z gorice nad mestom presenetljivo vest, da so čuli na svoja ušesa iz silne daljave zamolklo bobnenje. In so imeli ušesa s sabo, ki so bili nanje slišali ono bobnenje, in gospodom ni bilo poznati, da bi bili več zajtrkovali nego običajno.

Ni bilo dvoma, v Beli Varoš se čuje bojni grom!

Haj, uvodni članek! Peklo odpira svoje žrelo, peklo bruha ogenj in smrt – ali Beli Varoš ne trepeta. Beli Varoš se ne gane, Beli Varoš čaka in zaupa! – Lep članek, vznosit in krepak in ne brez skritih misli! Pa so ga pobelili, češ, to je vojaška tajnost! »Pester Lloyd« pa, ta je seveda dva dni kesneje lahko pisal, da se čujejo v Beli Varoš težki topovi z južne fronte! Tekel se je pritožit. »No«, so rekli, »glejte, zdaj lahko napišete: 'Pester Lloyd' poroča to in to. Kajti, da ,Pester Lloyd' kaj takega poroča, ni nikaka vojaška tajnost.«

O, o, o!

Hčerka ga je tolažila. »Pusti, atek, bedasto pisarijo! Čemu bi se jezil dan na dan, ko ti ni treba in bi lahko živel v rajskem miru!«

»Pet in dvajset let že obstoji list! Razvil se je iz skromnega mesečnika na štirih straneh polagoma v tednik, že pet let pa izhaja po dvakrat vsak teden na osmih straneh, enkrat na mesec z leposlovno prilogo s kotičkom za kurjo rejo. Vse kavarne tri ure na okrog so naročene na 'Čutaro', vse gostilne in tudi vse brivnice. Vse – razen ene!« Visoko je dvignil gospod Strigalica svoj desni kazalec v zrak, s konca kazalca je mrko grozila v svet črna pega od črnila.

»Tudi njegova brivnica je bila naročena na tvoj list, atek, pa si ga tako grdo napadel v listu, da ga je moral odpovedati! Mar naj v lastni obrtovalnici širi zabavljice nase?«

»Nisem žalil, povedal sem le resnico. To je pravica časopisja in njegova dolžnost!«

»Da lazi za vsem ženstvom vesoljnega mesta?« 

»Da! Lazi za tabo!«

»Ali sem jaz vse ženstvo vesoljnega mesta?« 

»To je poetična figura! Ti nimaš zmisla za poezijo! Drugače ne bi gledala za brivcem ti, hči urednika, ki ga pozna ves izobraženi svet tri ure peš hoda daleč na okoli.« 

»Atek, kaj si bil ti poprej? Tudi ti se nisi rodil sredi silne svoje slave. Vzemi ga za družabnika v svojo 'Čutaro', pa bo tudi on urednik in enako slaven!« 

»Grohot peklenski! Zajec bo bobnal, žaba bo streljala! Briti in list urejevati, sta dve različni stvari!« 

»Ni tako neumen, kakor bi bilo tebi všeč. Ne očitaj mu obrta, saj veš, da je studiral, pa je prekinil studije le zato, da pomaga očetu, ki mu je pobrala vojna vse pomočnike. Vsa gospoda ga upošteva, le ti ga ne; in je sam gospod komandant vojaške bolnice izjavil, da je nepogrešljiv, ker brije vsa odlična lica.« 

»In brije zraven norce o tvojem očetu in o listu tvojega očeta!« 

»Ni res, to si le domišljaš! Rekel je, da bi si upal marsikaj napisati, kar so tebi pobelili – njemu pa ne bi!« 

»Bahač!«

»Treba je tako pisati, je rekel, »da vse poveš, kar ti je na srcu, le vojne in vojske da se ne dotakneš z besedo.« 

»Gobezdač!« 

»Rekel je, da tudi gospod poročnik, ki ima v rokah cenzuro, pravi, da 'Čutara' ne zna pisati!«

»Tako?« se je raztogotil gospod Strigalica. »Jaz ne znam pisati? Dobro, naj pa on napiše, kadar se zopet pripelje general na klobase ali bodo štirje ugledni meščani čuli bojni grom! Bomo videli, kaj bo skrpucal in kako mu bodo njegovo delo na cenzuri obrili in sfrizirali! – Če sem se motil, prav! – prosil ga bom odpuščenja.« 

***

Generala ni bilo več v Beli Varoš niti bojnega groma. Vendar se je boginja vojne še tretjič oglasila v Belem Varošu in bo v zgodovini slavnega tega mesta dan 18. marca 1917 za vse veke začrtan z jeklenim črtalom.

Kako lepo je sijalo dopoldansko solnce baš ta dan! Sveže in mlado se je zrcalilo v tisoč in tisoč mlakah in lužicah po širokih cestah in trgih, prijazno je grelo berače na cerkvenih stopnicah, ljubeznivo svetilo v goltanec mestnemu stražniku št. 1, ki je stal sredi trga, premišljeval ničnost tega sveta po prekrokani noči in široko zeval. Blizu njega, ob zidu Spacapanove prodajalne, se je zadovoljno stezal suh, umazan pes, okoli vogala so počasi prihajale enovprežne lojtre, nemara so bile namenjene pred prodajalno.

Tačas je obrnil stražnik št. 1 svoj pogled v nebo: nekaj brni – ali se mu le tako zdi?

Res je brnelo! In se je tudi videlo, kar brni, in so se ločile barve – haj, tristo pijanih medvedov: sovražno letalo!

Vrag vedi, kaj je tod iskalo! Pozneje so pravili, da se je bil letalcu potrl kompas in da tudi pravih zemljevidov ni imel s sabo ali da jih ni gledal od prave strani in je tako zablodil v te blažene kraje, potem pa da se je jezil in dal svoji jezi duška na način, kakršen je običajen pri letalcih.

Prebivalstvo slavnega Belega Varoša je v onih usodnih dneh seveda ugibalo drugače in ugenilo tako, sovražnemu letalu da je bila poverjena prevažna naloga, da korenito in dokončno uniči možnost, da se slavni general še kdaj okrepča s klobaso; tako naj bi bila zadeta hrabra armada pri glavi! Ako ni morebiti sovražno letalo smatralo policaja št. 1 za samega ge¬nerala, kajti na daljavo tri sto metrov od zgoraj pogledana si general in policaj nista brez sleherne sličnosti!

Skratka, še preden se je stražnik št. 1 zavedel, kaj da je, je naredilo »ft«, počilo je, stresla se je zemlja in stražnik št. 1 je padel mrtev na tla. In je bil dve minuti mrtev, potem se je pobral, ni pogledal ne na desno ne na levo, ampak je hitel domov, da se preobleče. In je bil še ves tisti dan bolen in mu je zdravnik zapisal en konjak, deset suhih hrušk in na trebuh vročo opeko.

V blatu sredi trga je zijala luknja, za štiri vedra velika, ob robu je stal mršav pes, se opiral na sprednji nogi in lajal vanjo. Kmalu je dobil druščino in pomočnike – okoli se je zbrala gruča ljudi, gledali so in vsevprek govorili in je bilo v njihovem govorjenju blizu toliko jedra kakor v pasjem laježu.

Pred prodajalno se je zgrinjala druga gruča. Iz razdejanih tal je bil priletel v šipo kamen in jo preluknjal, okoli luknje so se na okrog vrstile razpoke v steklu kakor žarki okoli zvezde in so se gnetli ljudje pred šipo in so polagali svoje prste v luknjo. Štacunar je težkal v roki kamen, če ni bil pol kile težak, 40 dek jih je bil gotovo, in ga je še danes videti v vojnem muzeju Belega Varoša.

Tretja gruča je stala okoli konja, ki je bil ob usodnem hipu privozil koli vogala. Dremajoč se je bil sirota tako ustrašil poka, da se je kar nazaj usedel, potem pa je planivši kvišku vsekal ob dritelj in si zlomil levo zadnjo nogo. Voznik je mislil, taka stvar se da izlečiti s krikom in z vihtenjem rok in biča, občinstvo se je kregalo na voznika in je slednjič prišel gospodar, ki je ne brez kletvic in zmerjanja preudaril položaj tako, da je poslal voznika po konjskega mesarja. Ni trajalo dolgo, pa je prišel mož in se je kupčija sklenila.

Splošna razburjenost je bila seveda velika, od česar so gostilne imele obilo opravila. V treh je pošlo pivo; vino ni pošlo, kajti vino je lahko vsak krčmar, upoštevajoč vojne razmere, z zajamčeno neškodljivo primesjo podaljšal, kar je le ustrezalo namenom merodavnih oblasti, da se sovražniku izpodneso zavrženi izstradalni naklepi.

Ubogi gospod, urednik Strigalica! Taka novica, taka prilika – na ustih pa nagobčnik! Tekel je na cenzuro – zastonj! Da je padla sovražna bomba na Beli Varoš – Bog ne daj o tem le besedice, dokler ne prinese vesti uradno vojno poročilo!

Torej iz uradnega poročila, ki ga sestavljajo tisoč kilometrov odtod, naj izvedo zvesti bravci »Čutare«, kaj se godi v Belem Varošu, ako sploh pride dogodek v poročilo. In če pride, koliko ga bo – pet kratkih. suhoparnih besed, več gotovo ne! Baš podrobnosti si pa želi občinstvo, na dolgo in široko razvaljanih, z ocvirki potresenih, mastno zabeljenih. Saj dejstva, da je bomba padla, jim ni treba šele praviti, to dejstvo vedo že brez »Čutare« in brez uradnega poročila!

Gospod Strigalica je stiskal zobe in hitel s cenzure zopet domov, in kdor ga je pozdravil, nikomur ni odzdravil, niti ga ni pogledal, da mu ne bi ušle iz ust napačne besede. Doma se je zaklenil v tiho spalnico, tu šele so se mu otvorile zatvornice njegove zgovornosti in je pričel govoriti in si lajšati srce, in kar je govoril, nemara ni bilo pripravno za javnost, kajti je bil vtaknil gospod urednik svojo glavo pod odejo, da se je čulo izpod nje le votlo grmenje, a se ni razločila ne besedica. Videle pa so se pesti, stre¬sale so se zoper protivnike in je bilo iz njih sklepati na duh tajinstvenega predavanja pod odejo.

Gospod Strigalica je moral imeti dokaj na duši, kajti je trajalo tri ure, da si jo je olajšal, in ga ni motilo v njegovem početju niti opetovano trkanje na duri.

Ko je bil slednjič vse dal od sebe, kar mu je težilo notranjost, je oprostil glavo iz prostovoljne temnice, vzravnal se je in si s prsti počesal pičli svoj pisateljski koder. Še vzdihnil je, z lica mu je odsevalo svetobolje, kakor da mu nudijo gomilic, ko bi bil potreben sladkega vinca, zapustil je spalnico in stopil v sobo, ki je bila posvečena bridkim uredniškim poslom.

Za široko pisalno mizo je sedela hčerka Vida in je sprejela očeta s sledečim ogovorom: »Grom in peklo! Na Beli Varoš lete bombe, odgovorni urednik starodavne 'Čutare' pa spi zaklenjen v spalnici in se ne da prebuditi, pa da bi mu bombe pokale pred durmi. In 'Čutara' je brez krme in lahko izdahne svojo izstradano paro, in to poleg polnih jasli, da se ne brigam za 'tvoje uredniške dolžnosti jaz, omalovaževana tvoja hči!« 

Gospod Strigalica je dvignil roko z razkrečenimi prsti, kakor je to delal častiti oče Onufrij ob nedeljah na prižnici. »Otrok, ali se boš še ti norčeval iz sivolasega svojega roditelja?« 

Hčerka je z mize pobirala popisane liste in z zmagoslavnim glasom brala njihove naslove: »letalih«, »Luknja na trgu«, »Razbita šipa«, »Nogo si je zlomil«.

»Hoho!« se je gorjupo zasmejal gospod urednik, »svojo glavo dam, ako smejo te novice v list.« »Velja!« je vzkliknila hčerka. »Atek, kar poglej! – tukajle že stoji dovoljenje slavne cenzure.« 

»Neumnosti!« je rekel gospod Strigalica. Vzel pa je vendarle hčerki liste iz rok, pisavo je poznal, izpod parkljev je bila one nadležne brivske frizure ali na koncu je resnično stalo dovolilo cenzurne oblasti s pečatom!

Pričel je čitati in v izraz svojega lica je spravil vse zaničevanje, kolikršnemu je bil kos.

Bral je na glas in zraven delal svoje opazke in čim dalje je bral, manj pereče so bile opazke:

O letalih. Letala, kakršnih se običajno poslužuje sovražnik, so dvokrilci francoskega sistema. Uporablja jih sovražnik za opazovanje, pa tudi, da meče iz njih bombe. Če pade bomba na trda tla in se razleti, razkoplje tla v širini treh metrov in en meter globoko.

»Puh!« je rekel gospod urednik, »kaka je to modrost! Kako jo bodo srkali bralci 'Čutare'! Kaj imajo od tega! Mar bi bil velemodri gospod pisec napisal recept za novo lasno vodo ali za obliž zoper kurja očesa!« 

»Le naprej beri,« ga je pozivljala hčerka, »in ne pozabi, da ti gre za glavo!« 

Gospod urednik je prikrival svojo radovednost in se je lagodno usedel. »Pa berimo, no!« In je bral:

Domače vesti: Luknja na trgu. Sredi našega glavnega trga vzbuja precejšnjo pozornost luknja v tleh, tri metre ima v premeri, en meter je globoka. Pojavila se je nenadoma včeraj dopoldne ob deveti uri.

Nezgoda. Mestni stražnik št. 1 se je včeraj dopoldne ob deveti uri nenadno onesvestil, baš ko je na glavnem trgu opravljal svojo službo. Po zdravniškem mnenju se je to zgodilo po zračnem pritisku in od strahu. Vendar se je že po dveh minutah zopet zavedel in je sam šel domov. Mestni zdravnik dr. Smojka mu je zapisal druge hlače in na trebuh vročo opeko; dopusta in toplic pa to pot še ne bo treba.

Razbita šipa. V izložbeno šipo znane trgovine Spacapan je priletel včeraj dopoldne ob deveti uri kamen, če ni tehtal pol kilograma, 40 dek je tehtal gotovo. Priletel je od tal, in sicer v smeri od one luknje, ki se je nenadoma pojavila sredi glavnega trga. Prebil je šipo in jo z vencem razpok razdelil na sto in sto delov. (»Ta Spacapan ni niti naš naročnik!« je zamrmral gospod urednik.) Na licu mesta je takoj izostala policija, ker je bila isti hip obolela, kakor smo že poročali na drugem mestu. Škoda na šipi znaša 20 kron, žal ni pokrita z zavarovalnino. Pod izredno ugodnimi pogoji zavaruje škode na šipah svetovnoznana zavarovalnica Salamander in opozarjamo na njen inserat v današnjem listu. (»Dobro!« je pripomnil gospod urednik.)

Nogo si je zlomil včeraj dopoldne ob že imenovani uri Turkov konj Miško. Splašil se je pred silnim pokom in se sesedel, potem se je koj zopet vzpel kvišku in kopitnil nazaj in si tako naklonil usodno poškodbo. Vendar se je vzdržal popolni red navzlic odsotnosti baš isti hip neprijetno obolelega očesa postave. Splošno čislani družini Turkovi izrekamo svoje iskreno sožalje. (»Turkovi so že 20 let moji naročniki!« je zadovoljno pokimal gospod urednik.)

Izredno slavje. Širšim krogom je dobro znana gostilna  »Pri Krpanovi kobili«. Umevajoč zahteve moderne dobe, se gospod lastnik, ki je hkratu mesar, ni zbal izrednih stroškov, da postreže svojim odličnim gostom s slastnim mesom ugledne konjske živali. Snočni večer je združil v napetem pričakovanju vse stalne goste, a tem se je bil pridružil še mnog nov gost, zlasti je bil prisrčno pozdravljan od vseh strani naš velecenjeni someščan gospod Turk. Bilo je skromno, pa pomembno slavje. Kuhnja dela vso čast imenu čislane gospodinje. Ko so prinesli na mizo pečenko, se je ob splošni tišini dvignil gospod Turk in je z glasom, prežetim z iskrenim sočutjem, izpregovoril sledeče besede: »Dragi Miško! Tega ti niso pele rojenice ob zibeli, da te bom kdaj gledal v taki obliki. Vrl si bil v življenju, koristen si še po smrti, po junaški svoji smrti – za domovino. (Vsem navzočim so se utrnile solze.) Spomenika ti ne bodo postavljali iz brona ali kamna – najlepši spomenik ti bode tule! (Gospod govornik je položil roko na telovnik.) Miško – pozdravljen!« Globoko ganjeni so poslušali vsi navzoči prisrčne te besede, potem pa izkazali zadnjo čast slastnim pozemeljskim ostankom Miška. – S tega slavja se nam je sporočila še sledeča prijazna dogodbica. Proti polnoči se je pričelo kolcati gospodu Turku. »Up, up –» je rekel gospod Turk, »je le zvesta žival Miško, up, še zdaj se mi oglaša!«

»Hohoho!« se je zasmejal gospod Strigalica in zmajal glavo in si obrisal solzo, toda ne iz ganjenosti. »No,« je rekla hčerka, »kaj praviš? Ali je vse notri, kar se da povedati, ali ne? Pa vendar ni ne s pičico izdana vojna tajnost, da je sovražnik vrgel bombo na naše mesto, Vidiš, tako je treba pisati!«

Gospod urednik Strigalica ni ne pritrdil hčerkinim besedam niti jim ugovarjal. Rokopis pa je imel še eno beležko;

Za loterijo se priporočajo sledeče številke 14, 25, 88.

»Čemu je to dobro?« je vprašal gospod Strigalica.

»Glej,« je odgovarjala hčerka, »veleučeni ti urednik, ki ti sega slava tri ure daleč na okoli – česar tvoji modrosti ni jasno, to ima zaničevana brivska frizura v mezincu: 14 pomeni vrženo bombo.«

»Ha!« je vzkliknil gospod urednik, »imenitna misel, sijajna misel! Kdo bi se bil nadejal, da je tako navihan ta lopov! 14 je vržena bomba! In to ve ves svet; le dva tega ne vesta, jaz in gospod komisar od cenzure. Izborno!«

Hčerka je s svetlimi očmi opazovala, kako je bolj in bolj rastla očetu dobra volja, in je nadaljevala: »25 pomeni ,mačko jesti', Kdo je mačke? Vsemu svetu je znano, kako naš sovražnik ljubi to jed. Pa je s tem razodeto, kdo je vrgel bombo.«

»Hohoho!« se je grohotal stari gospod, »25 – mačko jesti! Ti falot ti, ti kanalja!«

»Oprosti!« ga je prekinila gospodična hči, »koga pa zdajle pravzaprav zmerjaš?«

»Saj ne zmerjam, le hvalim – takšen tič! Le kar v tiskarno rokopis!« 

»In št. 88?« se je smehljala hčerka.

»No?« je radovedno vprašal gospod urednik.

»To številko si pa pojdi sam poiskat v sanjsko knjigo!« je očeta šegavo podražila hčerka.

»Ne bodi norčava! Kod naj sedajle dobim sanjsko knjigo – v svoji knjižnici je nimam!« in to je bilo res, kajti knjižnice sploh ni imel.

Gospodična Vida se je grizla v ustnice, potem pa je le povedala in je sramežljivo povesila oči: 88 pomeni poroko.«

Modri gospod urednik ni takoj razumel in je debelo gledal in široko poslušal, dokler da mu ni pomagala hčerka: »Oče, le spomni se svoje besede! Ali si zapadel glavo ali nisi?«

Pa se je res spomnil gospod urednik in je rekel: »O vraga!« in se prijel za ogroženo glavo. Položaj je bil zelo kočljiv, toda se je žrtvovala hči in mu ni bilo treba dati glave, le roko svoje hčere je obljubil, da jo da prebrisanemu najnovejšemu sotrudniku »Čutare«. In je »Čutara« prinesla v bližnji svoji številki poleg vseh drugih zanimivih novic še to nič manj presenetljivo vest, da se

kot zaročenca priporočata
itd., itd., itd.