Hči mariborskega mestnega sodnika
| Hči mariborskega mestnega sodnika Januš Golec |
| |||||||||||
Največ nepopisnega gorja je pretrpela štajerska od krvoločnih Turkov, kateri so opustošili kraje od Gradca do Brežic s 34 velikimi vpadi.
Kamor so pridivjala turška krdela, so oropala, požgala in uničila vse. Pobila so starejše ljudi ter negodne otroke. Kar je pa bilo od obojega spola količkaj pri moči, so odgnali v sužnost, iz katere navadno ni bilo rešitve.
Turški ogenj, meč in odgon so nekatere kraje po Štajerskem povsem razljudili. Preostali so po večjih turških navalih v obsežnih naseljih le posamezniki. Ko so Turki zginili, so tisti, ki so ostali še živi, občutili nevzdržne strahote popolne osamelosti. Na visokih drevesih so zažigali daleč vidne ognje, s katerimi so oznanjali, da životari v tej in oni požgani vasi še kaka človeška duša, katera hrepeni po razgovoru s človeškim bitjem, ki sameva in objokuje v zapuščenosti zgubo svojcev. Na ta način so se dogajale preselitve in združitve tujcev s tujci iz neugnanega hrepenenja po človeški družbi.
Obče znano je, da je ostalo po Dravskem ter Ptujskem polju od turških vpadov več Turkov. Ti so se sčasoma pomešali s Slovenci. Na tiste čase spominjajo še dokaj gosta imena: Turk, Baša, šalamon (Sulejman), Čelofiga, Predikaka, Sagadin, Murat, Mustafa, Hazemali in tako dalje.
Ne smemo misliti, da so naši pradedje prosili turške požigalce, plenilce ter uničevalce, naj ostanejo med njimi. Nikakor ne! Manjša krdela turških razbojnikov, ki so se že naveličala potikanja in prepogostih grozodejstev, so zaostala po naših lepih krajih, po katerih je bilo prebivalstvo popolnoma iztrebljeno in odvedeno v turško sužnost. Daleč na okrog ni bilo toliko krepkih slovenskih moških, da bi se bili lahko v doglednem času maščevali nad vsiljivimi mohamedanskimi kolonisti.
Kakor razgrne čas čez vse plašč pozabljenja, tako je bilo tudi s turškimi priseljenci, kateri so stopili šele po letih v stik s slovenskim življem, se z njim pomešali in spojili tako, da je ostalo in se ohranilo do danes od nekdanjih najljutejših sovražnikov Slovencev samo še ime turškega izvora.
Ako bi hotel opisati vseh 34 velikih turških razdejanj na Štajerskem, bi dovedlo predaleč, ker je iz teh strašnih let do današnjih dni ohranjenih preveč bridkih spominov za eno povest in so tudi porazdeljeni na predolga razdobja.
V naslednji povesti iz časov največjega junaštva Štajercev sem izbral leto 1532. Tedaj je bil oblegan od Turkov danes obmejni Maribor. Mesto je odbilo tri napade nad 100.000 mož broječe turške vojske. Tedaj se je izkazalo vojaštvo s kmeti, da je kos turškim napadalnim množicam.
Z drugo oblego Maribora leta 1532. je v najožji povezanosti pohod Turkov na znane Ruše in na turški zid za Rušami. Ruše so bile v tisti dobi v kulturnem oziru mnogo več nego Maribor in so bile s svojo znamenito božjepotno Marijino cerkvijo privlačen magnet za stiskane in tolažbe potrebne iz štajerske.
Naša povest se naslanja dalje na tedaj že znamenito Ptujsko goro, katera je tvorila pod najmočnejšo zaščito nebeške Matere tabor za Dravsko in Ptujsko polje; ob njem so si polomili turški divjaki večkrat svoje zobe.
Povest »Hči mariborskega mestnega sodnika« se godi v naših domačih krajih od današnje severne meje do Brežic. Vpletene so v dogodke zgodovinske osebnosti, katere so igrale okrog leta 1532. med Štajerci vodilno vlogo, jih branile pred turško šibo božjo s toliko hrabrostjo, da ni ohranila zgodovina le njihovih imen na častnem mestu, ampak bodo vedno živela njihova dejanja v obrambo zatirane štajerske raje v ljudskih pravljicah, katere tudi še danes širi preprosti narod z živo besedo od roda do roda.
Prvo poglavje
[uredi]Oktobrskega popoldneva leta 1531. sta jezdila iz Maribora proti Limbušu Slovenec Janez Pihler in uskok1 Pero čatorič. Prvi je bil stotnik in šef generalnega štaba graničarske vojske, drugi navaden stotnik graničarjev iz Gospiča. Jezdeca sta bila v najboljših letih, nekaj nad trideset. Slovenski častnik je bil izredno močne postave, raven liki sveča, s črnimi brki na prijaznem in prikupljivo smehljajočem obrazu. Njegov tovariš je bil prava bosanska trska, suhljato zakrivljenih nog, po uskoško pobešenih mustač, lokavih oči in pri najmanjšem razgibanju obraza grozeče režečih usten.
Tik za gospodarjema sta jo vbirala na konjih služabnika Matija Bratuša in Ivo Kirič.
častnika v lahki opremi ter samo s sabljama ob bokih sta premljevala tedanje nevzdržne razmere, nad katerimi se je najbolj pritoževal uskok Pero. Neprestano je mahal s pobešenimi brki proti Janezu z očitki: »Majko ti tvojo! Tebi je lahko. Iz kmečke hiše si skočil s pomočjo plemenitašev v visoko častniško šaržo, pri kateri ni treba nositi neprestano glave v torbi. Drugače meni! Bogznaj kje in katera majka me je rodila za neprestani boj ob vsakem letnem času. Kaj tebi! V kratkem boš general, se boš oženil, si ustvaril svojo lastno družino na kakem gradiču, s katerega se boš smejal Turčinom. Mojemu očetu so iztaknili mohamedanski pasji sinovi kot preprostemu graničarju oči, medtem ko so mu odvedli mlado ženo in mojo mater, ko še hodil nisem, v sužnost. S sabljo v roki sem dorasel v graničarja, radi hrabrosti so mi morali priznati čin stotnika, ki živi od stalne smrtne nevarnosti in prelivanja turške krvi. Kdaj, kako in s čim si naj ustvarim dom na stara leta? Uskok se naj ženi na starost, ko se že komaj drži pokonci od brazgotin, in mu je žena le še za družbo, da ne pogine čisto osamljen za plotom kakor brezzobi pes!«
Na take in podobne očitke glede žalostne usode uskoškega bojevnika ob turški granici je molčal višji častnik Janez, kakor da bi njegove misli plavale nekje drugje, le po bojnem polju ne.
1 Uskoki (pobegli) je iznačba od leta 1520. za Srbe, Hrvate in Vlahe, kateri so pobegnili pred Turki predvsem iz Bosne, in so jih naselili okrog Metlike, Žumberka in Senja v Dalmaciji. Uskoke so koj po naselitvi uporabili kot graničarje ob turški meji.
Jezdeca sta dospela v počasni ježi v Limbuš, ko je vzbudil v obeh občo pozornost za vojaka najlepši prizor: na enovprežnem vozu je stala v kadi v ljubki baržunasti jopici rdeče barve krepke postave iz polnega grla prepevajoča deklica, ki je držala v eni roki bič, v drugi pa vajeti.
Veselo pevko je presenetil pogled na praznično oblečeno vojaško četico tako, da je nehote zadržala konja. Lepa domačinka in tujci so se spogledovali nekaj časa, preden se je dotaknilo voznice vprašanje:
»Dekle, naj te kličejo kakor koli, povej nam, kod je treba zaviti v Vrhov dol do vinograda mariborskega mestnega sodnika?«
Nagovorjena je nagajivo nagnila z logočnim krogom temnolasih kit obkroženo glavico, se na lahno nasmehnila in pokazala z bičem v smeri ob potoku, iz katere je ona priropotala z vozom.
Krdelce se ni dalo odpraviti s kratkim pokazanjem, ampak je obstopilo dekliča, ki ni pobesil rajsko srečo odsevajočih plavih oči, ampak je korajžno pogledal neznancem pod brke z neizgovorjenim pozivom: Le vprašajte, bom že odgovarjala!
Častnika sta se zagledala od blizu v srečanje ob potoku, preden je nadaljeval Janez:
»Kam, Micka, v globoki kadi in kar sama?«
Dekliški odgovor je otvoril zvonek smešek in že ji je zapelo iz grla:
»Jutri bomo trgali v vinogradu in peljem zamakat kad v globoki tolmun potoka, ki je v gozdu proti Dravi.«
Trije tujci so skočili s konj, eden je pograbil vajeti in šlo je z vozom navzdol ob potoku, kjer se je nabirala voda v jesenski suši v gosti hosti.
Šest krepkih moških rok je hitro obrnilo kad, porinilo voz na kolovoz in že se je vračala voznica v vojaškem spremstvu v Vrhov dol.
Voz je postal pred čedno in prostorno vinogradno hišo. Domačinka je pokazala spremljevalcem na viničarijo in jih povabila prijazno:
»Gospodje, prosim vstopite, nekje v kleti ali prešnici boste našli gospoda mariborskega mestnega sodnika, katerega iščete.«
Dekle je odpeljalo voz naprej po kolovozu s toplo zahvalo za postrežljivost in je izreklo ob slovesu upanje na najbrž naglo protiuslugo.
Sprevod konj po dvorišču viničarije je kmalu privabil na spregled vojaško postavo moža petdesetletnika, ki je pritrdil, da je on Krištof Wildenrainer, mariborski mestni sodnik.
Konji so bili naglo privezani, postreženi s senom in že je vabil sodnik neznana častnika v sobo na razgovor in vino z opravičilom, da bo kmalu na mizi tudi kaj za pod zob, kakor hitro se bo vrnila hčerka.
Za mizo je zvedel gospod Krištof, da gosti pod svojo streho izredna poslanca, katera mu prinašata vesti o ponovno grozeči turški nevarnosti.
Mestni sodnik in obenem vojaški poveljnik Maribora je zvedel iz ust dveh očividcev, da kažejo vsa znamenja, gibanja in razpošiljanja rednih glasnikov na vse strani mogočnega turškega sultana to, da bodo doživeli hrvaški in slovenski kraji drugi turški naval s ciljem: nad Dunaj!
Ker ni znano, katero pot bo izbrala tokrat sultanova armada, je treba skrbno pripraviti vsa utrjena mesta in manjše trdnjavice, katere je Turek že napadal, ko je hotel Nemcem zadati smrtni sunek. Skoraj sigurno je, da bo pri tem turškem pohodu Maribor v važni vlogi in radi tega sta morala na pot od turške granice, da opozorita mariborskega mestnega sodnika na težavno nalogo obrambe obdravskega mesta, katero je že enkrat tako sijajno kljubovalo oblegi mohamedanske vojske.
Kakor hitro sta omenila odposlanca gospodu Krištofu obrambo Maribora pod njegovim poveljstvom leta 1529., sta ga pognala v valove njemu najljubšega razgovora, kako je nasul izpred Dunaja bežečim Turkom popra pod pete, ko so trikrat zaman navalili na mariborsko obzidje.
Preden je gospod sodnik obrazložil gostoma, da se razume na uspešen odpor napram mohamedancem, se je postavil pred oba v vsej svoji orjaški mogočnosti ter odločnosti s predstavo svoje osebnosti z besedami:
»Gospoda, jaz sem Krištof Wildenrainer, rojen Mariborčan. Kakor vidva, sem tudi jaz okušal v mlajših letih kruh preprostega »landsknehta«, preden so me povišali v stotnika in mi zaupali z najvišjega mesta radi junaških činov nad Turki službo sodnika in poveljnika rojstnega mesta — Maribora.«
Kratka in jedrnata predstava ni samo zbližala trojice, ampak jo celo spoprijateljila v najkrajšem času.
Par krepkih požirkov najboljšega iz globokega pinta in že so vreli iz gospoda Krištofa najdrznejši vojni doživljaji iz dobe navadnega »landsknehta« do stotnika pod junaškim Jurijem pl. Frundsbergom.
Kakor hitro mu je bila poverjena služba mestnega sodnika, že ga je doletela najtežavnejša naloga:, razklopotane utrdbe mestnega obzidja popraviti, založiti z orožjem ter strelivom in izvežbati meščane z okoličani za obrambo.
V dveh letih se je spremenil Maribor v tako močno trdnjavo, da so si pred tremi leti Turki na pobegu izpred Dunaja trikrat pošteno polomili zobe, ko so se hoteli polastiti obdravskega mesta z naskoki, pri katerih je nabadala prav za prav peščico dobro izurjenih branilcev kot listja in trave številna mohamedanska zalega.
Že pred oblego Maribora leta 1529. je bil kot poveljnik toliko previden, da je ustvaril poleg ojačenega mestnega obzidja ter poglobitve obrambnih jarkov v obsežni zunanji utrdbi manjšo notranjo s tem, da je spremenil mestno pokopališče okrog župne cerkve svetega Janeza v tabor kot zadnje obrambno zatočišče za primer, da bi uspel sovražniku na kakem mestu vdor skozi prvi obrambni obroč.
Sicer je bila ta previdnost tedaj odveč, ker napadalci niso vdrli preko obzidja, dasi so zanetili silovit požar na Koroški cesti s pomočjo gorečih puščic, bo pa imel tokrat manj dela glede zavarovanja napram vsemu mogočemu in nemogočemu.
Delavni, hrabri in res neustrašeni gospod Krištof bi bil razdrl še marsikatero iz poglavja o svojih junaških zaslugah, da se niso odprla vrata in ni vstopila hčerka, katero je predstavil in jo obenem pokaral:
»Kunigunda, kje si se zamudila tako dolgo, da moram pri dobrem vinu gladovati s tako odličnima gostoma?«
Običajni predstavni stisk rok je bil spremljan od strani gostov z največjim začudenjem, od strani gospice Kunigunde pa s škodoželjnim posmeškom in z glasno pripombo:
»Da, da, gospoda Janez in Pero, jaz sem tista Micka v kadi, kateri sta pomagala napolniti vodo.«
Opravičila kar niso mogla z jezika, ker sta gledala častnika pred seboj v praznični obleki še nekaj več za moško oko, nego jima je dovoljevala visoka kad na kotanjastem kolovozu.
V obraz se je smehljala gostoma ne le vesela, korajžna in ljubka voznica Micka, ampak tudi biser dostojanstvene lepote, spoštovanje vzbujajoče nedolžnosti in šegavo smehljajoče ljubeznivosti ter postrežljivosti.
Trpelo je nekaj časa, preden je zvedel gladni očka, da je hčerka Kunigunda že znanka z junakoma s poti iz Limbuša v Vrhov dol.
Nedolžna zamenjava osebnosti je zbližala na mah hišno hčerko s poslancema, ki sta bila gospodarju hvaležna, da je silil na okrepčilo v jedi.
Prigrizku, tečni večerji s praznenjem poličev iz vse vinske zaloge gospoda mestnega sodnika je sledila pobratimija treh junakov. Pred nočnim počitkom je zaključilo sprejemno pogostitev povabilo gostov na nekajdnevno bivanje na trgatvi v slovenskem vinorodnem kraju.
Čisto kakor dandanes so posedali premožni mariborski meščani tudi v času naše povesti v okolici posestva in vinograde, kamor so se zatekali na prijateljske zabave in oddih. Mariborčanom sta bila dobro znana že pred stoletji zapeljivi okus in moč vin po gričih Peker, kamor je spadal tudi sloveči Vrhov dol.
Trgatev pri imovitem meščanu v tihem zatišju, pri okusni kapljici ter bogati postrežbi ob zvokih slovenskih pesmi in ob večernem kramljanju o junaško prestanih vojnih pohodih, katerim se čudi mlada in lepa Kunigunda — si li moremo predstavljati kaj bolj mikavnega tudi za raskavo vojaško srce?
Prav gotovo ne!
Skriti Vrhov dol je bil za graničarska častnika nekajdnevni raj. Nikamor se jima ni mudilo od gostoljubne ter od nežnih dekliških rok oskrbovane mize.
Najbolj prijetne zabave je enkrat konec. Če je pa zaključek krona zavžitega veselja, se vtisne trajno v spomin in je tolikokrat odločilen ali vsaj kažipot za vse življenje.
Deteljica graničarskih junakov se je vzljubila v Wildenrainerjevi viničariji, koje posebna privlačnost je bila mlada Kunigunda, edinka pred leti vdovelega mestnega sodnika. Gospodar, ki je računal na izdatno pomoč najnovejših pobratimov, je naročil ljubki hišni gospodinji, naj nikar ne štedi s postrežbo tako odličnima in vplivnima gostoma.
Da bi odnesla vojna tovariša trajne spomine iz Vrhov dola, ju je povabil za slovo od vinske trgatve na divje svinje, katerih so se podila cela krdela po Pohorju in gozdnih kotlinah, ki so začele tik pod slovečimi vinogradi v Pekrah.
Divjih svinj še sicer ni podil ne Janez in ne Pero, a kaj je ta zverjad napram tolikim spopadom z najbolj podivjanimi turškimi plemeni!
Gospodar in gostitelj je poučil gosta, da je treba divjega ter od lovskih psov zaustavljenega ščetinca dobro potipati s sulico iz neposredne bližine in po njem je. K smrtonosnemu sunku spada le nekoliko duhaprisotnosti, korajže in moči, kar je pa itak v obilni meri v glavi, srcu in rokah vsakega graničarja ...
Lov je pričel v soboto zjutraj, da bi bila nedelja nekaka zaključna slovesnost.
Lovišče je bilo itak pred nosom. Treba je bilo iz okolice zbobnati za tri lovce nekaj kmetov s psi gonjači in uspeh je bil zasiguran.
Gonjači so zajeli dobro poznana zatočišča svinjske divjačine, katero so skušali pognati s krikom, ropotom in pasjim laježem iz skrivališč pred sulice lovcev.
Na vseh krajih je odmeval trušč, cvilenje in lajež psov, čuti je bilo lomastenje prepodene in prestrašene svinjadi po grmovju in dračju, a krdela so večinoma smukala mimo lovcev, ne da bi se bilo posrečilo zaustaviti le enega samega merjasca.
Že je šlo proti poldnevu in nobenemu lovcu se ni ponudila prilika za naskok in dokaz lovske neustrašenosti.
Ravno so hoteli odtrobiti za opoldanski odmor, ko so zagnali psi besno bevskanje, osredotočeno na neko kotanjo v borovem gozdu, nedaleč od lovskih stojišč. Psi so oznanjali iz polnih grl, da napadajo divjačino z združenimi močmi, a tolikanj težko pričakovanega divjega prašiča ni bilo od nikoder.
Prireditelju lova je pošla potrpežljivost. Opozoril je tovariša na strogo pripravljenost in odbrzel v hosto, da požene sam, kar se je trdovratno zoperstavljalo srditim pasjim napadom.
Zagledal je kmalu orjaškega merjasca s čekani liki rogovi, s katerimi je odrival in metal od sebe pasjo nadlego, se vrtel v krogu po globeli in bruhal iz oči ogenj pogube na vsakega, ki bi se ga drznil pregnati iz kolikor toliko varnega zaklonišča.
Gospod sodnik se nikakor ni maral sam lotiti merjasca, ampak ga le podregati na pobeg v smeri proti enemu izmed gostov. Kakor hitro ga je zver zagledala, je buhnila z vso srditostjo in zaokrenila proti človeškemu napadalcu.
Lovec je takoj uganil, da bo od psov ogroženi velikan sledil njegovim očem, le previdno se bo treba ritenski umikati in zvabiti plen za zabod gostoma.
Lastnik lova je bil preizkušen glede vseh navad ter muh ščetinaste zveri, vendar tokrat bi mu bila skoraj vsa preizkušenost za las v pogubo.
Merjasec se je z vso močjo otresel psov, potegnil globoko sapo, buhnil, kakor bi ustrelil iz možnarja, in je tako naglo naskočil napadalca, da je zamudil odskok in zabod. Lovec je bil kakor zadet od strele na tleh, nad njim pa odprtega žrela in pripravljen na vsek s čekani merjasec ... Par zamahljajev z zobmi in čreva vojaškega in junaškega branilca Maribora bi bila v par trenutkih razobešena po bližnjem grmovju in nizkih borovcih ...
Ljudska govorica pod Pohorjem je ohranila do danes, kako je na Wildenrainerjev pobožni vzdih v smrtnem strahu prestavila božja roka Janeza Pihlerja iz stojišča kraj gozda na mesto nesreče, čez katero je že bil razprostrl svoje peruti angel smrti ...
Pogled na obupen položaj je navdal na pomoč hitečega gosta s toliko močjo, da je z enim zaletom in silovitim zabodom pogodil kakor majhno živinče visokega merjasca naravnost v srce. Zver je omahnila na stran in izdrla s svojo težo rešitelju gostitelja skozi srce pognano sulico iz rok.
Višji graničarski častnik Janez iz Juršinc pri Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah je omenjeno soboto točno opoldne smrtno zabodel v Pekrah prvič v življenju velikanskega divjega merjasca in otel življenje v zadnjem hipu preizkušenemu lovcu in dvakratnemu rešitelju Maribora pred Turki — Krištofu Wildenrainerju, mestnemu sodniku.
Kot nagrado za rešitev očetovega življenja je prejel iz rok Kunigunde v viden znak priznanja lovske spretnosti in neustrašenosti s svileno vrvico povezana merjaščeva čeklja, obenem pa tudi njeno srce, po katerem je hrepenel že pri prvem srečanju, in kojega izročitev mu je zagotovil smrti otet oče z blagoslovom pri zaroki ob slovesu iz Vrhov dola.
Mestni sodnik je spremil ljuba gosta iz vinograda v Maribor. Častnika sta se prepričala na lastne oči, da je njun pobratim imovit tudi v mestu. Popeljal ju je v svojo prostorno hišo na Koroški cesti (danes je v njej gasilska četa z reševalnim oddelkom), ki je imela zadaj lep vrt in ob obeh straneh dvorišča konjske ter živinske hleve.
Kot mestni poveljnik je razkazal strokovnjakoma, da je Maribor utrjen, utrdbe preskrbljene z orožjem ter strelivom in bo treba samo še oskrbeti za primer bližajoče se turške nevarnosti prehrano in razpostaviti po obzidju dobro izvežbane branilce iz vrst meščanov in okoličanov.
Dvodnevno bivanje v Mariboru pri bodočem tastu je vporabil Janez za temeljito spoznanje globoke vernosti čednostne zaročenke, katera je ljubila s prstom božjim ji poklonjenega ženina z ognjem prve dekliške ljubezni.
Ker je bil zaročenec v najlepših moških ter že preudarnih letih, je pretehtal poleg srčne strani bodoče ženitve nehote tudi premoženjsko. Moral si je priznati: nebesa so ga za dolgoletni trud v obrambo domovine oblagodarila z najboljšim ženskim bitjem, ki bo prineslo v zakon poleg ljubezni tudi najtrdnejši podpornik družinske sreče — premoženje za udobno skupno življenje.
Če je postal tast iz preprostega »landsknehta« in stotnika ugleden mestni sodnik in poveljnik, zakaj bi ne prevzel za njim iste časti ter odločilnega mesta on — šef generalnega štaba graničarske vojske!
Janezu se je smehljala srečo obetajoča prihodnjost, katero je bilo treba samo utrgati kot zrelo zlato jabolko in začeti po odbitem turškem napadu novo, stalno ter mirno družinsko življenje.
Medtem ko se je predajal osrečeni Janez vživanju raja zaročenca, je na ves svet se hudujoči uskok Pero popival na smrt po tedaj že številnih mariborskih krčmah, katere so slovele po zapeljivi vinski kapljici iz bližnjih Peker, okolice Kamnice, Sv. Petra in Slovenskih goric. Iz robantanja ter psovk v okajenem stanju se je dalo razbrati, da uskoka nekaj teži in da hoče to notranje obteženje odplaviti z vinom ter zabavljanjem nad prebridko usodo uskoškega graničarja.
Po dveh dneh je bilo treba zapustiti zlato nevesto in mariborske pivnice ter zaključiti poslanstvo z obiskom in pogledom tedaj v tabor spremenjene Ptujske gore.
Janez in Pero sta krenila na konjih iz Maribora preko dravskega mostu na ravno Dravsko polje, po katerem se je jezdilo kakor po mehki preprogi. Med ježo se je sprehajal zaročenec v mislih okrog izvoljenke, graničar pa je tuhtal, kako bi sunil tovariša iz sedla sreče.
Začel je hvaliti Kunigundo in namigavati, kako je škoda, da je padla zaroka ravno v čas, ko se obeta z vso sigurnostjo eden največjih turških vpadov. Bogznaj koliko tisoč in tisoč neverne druhali se bo razlilo po teh lepih krajih, kjer bodo v največji nevarnosti ljudje in naselja.
Z mogočnim, glasno poudarjenim vprašanjem je zvabil sojezdeca iz ljubezenskih sanjarij in mu zaklical:
»Komu grozi pri mohamedanskih obiskih največje gorje?«
Ker ni odgovoril Janez, je pojasnjeval Pero lastno vprašanje z razlago:
»Nedolžnemu dekliškemu svetu! Eno ali oboje od najhujšega ga doleti: onečaščenje in sužnost ... Oboje je hujše nego smrt! — Ugovarjal mi boš, da imajo bogati meščani za svoje družine skrita zatočišča, kakor je na primer Vrhov dol. Kmetje pa pribežijo ob bližanju Turkov v tabore okrog cerkev. To drži za manjše vpade bosanskih tolovajev, kateri so bolj krajevnega značaja. Pri poplavah z več stotisoči glav sultanove vojske je povsem drugače! Z redno islamsko armado gredo poturčeni ali pa tudi plačani izdajalci kot kažipoti. Pred to hudičevo sodrgo ni varen še tako skrit kotiček! Tem vragom gre za plen na pohodu. Turški poveljniki ničesar ne plačujejo dražje nego izredno žensko blago, katero se skriva po raznih bolj nedostopnih zakloniščih.«
Pero je že nagnal v molčečega Janeza dovolj zaskrbljenosti, ko se je prikazala iz daljave liki proti nebu štrleči in kazoči prst božji — Ptujska gora z Marijinim svetiščem in taborskim obzidjem.
Ljubki pogled na najožjo Pihlerjevo domovino mu je na mah prepodil vso mračnost. Napajal je zopet enkrat svoje vojaško oko z zavestjo nepremagljivosti ptujskogorskega tabora, katerega si je hotel izbrati pri tokratnem turškem vdoru za sedež njemu podrejenega oddelka graničarske in po Sloveniji nabrane konjenice.
Od vremenskih neprilik nekoliko razrahljano obzidje okrog ptujskogorske Matere božje je bilo treba samo nekoliko popraviti, izpopolniti zaloge streliva ter prehrane in ta tabor s kmetsko obrambo bo z lahkoto kljuboval celo večtedenski oblegi, katere se pa Turek ogiblje zaradi prevelike zamude ter izgub napadalca.
Častnika sta prijezdila na vrh Ptujske gore, kjer sta hotela prenočiti in dati nasvete za izpopolnitev utrdb ter raznih obrambnih del.
Priliko službenega obiska tabora je izrabil domačin Janez, da je prejel v znameniti romarski cerkvi svete zakramente v zahvalo za tako srečo mu obetajočo bodočnost.
Po odjezdu Janeza in Pere je oživela Ptujska gora s številnimi robotniki z Dravskega in Ptujskega polja. Na delo sta morala preprosti človek in živina, da je postal Marijin hram božji tudi taborska zaščita za od tolikokratnih udarcev usode z ognjem in mečem in s sužnostjo šibani kmečki poljanski živelj.
Drugo poglavje
[uredi]V dobi naše povesti se je ponašal Maribor z dvema mogočnima gradoma. Eden, ki je kraljeval na Piramidi izven mestnega obzidja in se je imenoval Zgornji Maribor, je že davno popolnoma zbrisan. Drugi s štirimi stolpi, od katerih je ohranjen do danes eden spredaj, je tvoril del mestne utrdbe, je še danes kras ter ponos mesta in mu je odkazano najčastnejše zgodovinsko mesto muzeja. Po ljudski govorici bi naj bila oba grada zvezana s podzemeljskim hodnikom, o katerem so že mnogo govorili in ugibali.
Majhno obdravsko mestece je bilo v četverokotu obdano od mogočnega obzidja, od katerega so se ohranili štirje stolpi, ki natančno označujejo, kje so stali davno razpadli mestni zidovi s strelnimi linami in na znotraj opremljeni z lesenimi hodniki, po katerih so bili ob sovražnih naskokih razvrščeni strelci ter razni branilci. Mestno obzidje je bilo razen s posebno močnimi stolpi zavarovano od zunaj z nespreskočno širokimi in globokimi jarki, katere so lahko vsak čas napolnili z vodo iz treh ribnikov v Krčevini.
Debelo mestno obzidje je imelo na glavnih dovoznih cestah dobro zavarovana vrata. Preko obzidnega jarka je bil zgrajen pri vsakih vratih most, katerega so v ogroženih časih na verigah potegnili k vratom. Mestna vrata so zvečer skrbno zapirali, da je bilo prebivalstvo obvarovano pred nočnimi presenečenji.
Od mariborskih mestnih vrat so bila najbolj znana Graška ali Ulrikova, dalje Koroška vrata in vrata proti staremu dravskemu mostu, skozi katera so gonili napajat živino k Dravi.
Glavne dohode mesta so skrbno čuvali posebni čuvaji, kateri so vršili zelo važno in odgovorno službo v noči. Mesto Maribor je bilo od pamtiveka zvezano z desnim bregom Drave z lesenim mostom, kateri je bil dolg 1164 m in razdeljen na 5.7 m široki vozni in 1.2 m široki promet za pešce. Sredina mosta se je dala na mogočnih verigah potegniti kvišku v primeru, da bi se bil sovražnik polastil s taborom zavarovanega dohoda k mostu na desnem bregu Drave.
V letih turških navalov je krasil Maribor še danes od daleč vidni in obsežni minoritski samostan z lepo ter prostorno cerkvijo malo nad Dravo.
Župnijska cerkev je bila od nekdaj posvečena sv. Janezu Krstniku. Okrog cerkve je bilo mestno pokopališče. Cerkev s pokopališčem sta tvorila dobro utrjen tabor, ki naj bi bil zadnje pribežališče za z obzidja pognane branilce.
Obe turški oblegi je doživela cerkev Vseh svetnikov v ulici istega imena. To svetišče je bila prvotno judovska sinagoga ali molilnica. Po izgonu judov iz Štajerske leta 1496. so sinagogo spremenili leta 1501. v katoliško cerkev z mežnarijo in prvotno lastnim duhovnikom.
Na mestu frančiškanske bazilike je bila v turških časih zatočišče za reveže izven obzidja cerkvica sv. Ulrika, po kateri so imenovali Graška vrata tudi Ulrikova.
Kjer je danes mogočno poštno poslopje, je bila meščanska bolnišnica s cerkvico sv. Duha, katero je odpravil cesar Jožef II.
Malteški vitezi v Melju so hodili k službi božji v lastno cerkvico sv. Katarine, o kateri že dolgo ni več nobenega sledu.
Skoraj vse hiše so imele zadaj obsežne vrtove, hleve, shrambe in vsa mogoča lesena gospodarska poslopja.
Ulice starodavnega Maribora so bile ozke, imenovane po važnejših poslopjih ali pa po poklicu prebivalstva, katero je v tej ali oni ulici prebivalo. Posebne omembe vredno je dejstvo, da je imel Maribor že od nekdaj Slovensko (Windische) ulico, tam, kjer je še danes. Značilno za tedanje razmere je bilo ime Ušiva ulica ob mestnem jarku v smeri proti Melju. To ime je dobila ulica zaradi siromaštva in zanikrnosti prebivalstva.
Mariborčani so vedno radi pili. Iz tega vzroka je bilo v mestu od pamtiveka preveč krčem.
Slovela je točilnica vin žičkega samostana pri minoritskem naselju. Znamenita krčma se je imenovala pri »Jelenu« v Jurčičevi ulici. Na Rotovškem trgu so prodajali moko in so popivali tamkaj prodajalci in kupovalci moke v kleti pri »Moki«. Nadaljnje krčme so bile z imeni »Pri sidru« ob Dravi, »Pri soncu« na Grajskem trgu, »Pri veselem kmetu« v Vetrinjski ulici, »Pri levu« na Glavnem trgu itd.
V Melju je bila že omenjena naselbina malteških vitezov, ki je imela tudi svojo klet s pravico točenja vin.
V letih, ko je delil Mariborčanom pravico in jih branil pred Turki Krištof Wildenrainer, je bilo v vsem mestu 377 davke plačujočih strank. Med temi poleg trgovcev 10 usnjarjev, 6 mesarjev, 12 pekov, 6 sodarjev, vež lončarjev, ključavničarjev, kovačev, mizarjev, tesarjev, strugarjev in 3 zdravniki.
Znameniti so bili mariborski mlinarji s svojimi na čolnih plavajočimi spodnjimi in zgornjimi mlini na Dravi. Mlini so bili seve izven obzidja in izpostavljeni plenitvam ter požigom, kakor hitro si ni mogel sovražnik svoje jeze ohladiti nad meščani.
Promet z Dravsko dolino in dalje proti Ptuju se je vršil po pretežni večini na splavih ter šajkah. Vodna vozila so pristajala ob mariborskem dravskem obrežju, kjer je cvetela trgovina z lesom, sadjem ter raznimi poljskimi pridelki.
Tako nekako je zgledala fotografija Maribora v letih, ko so dobili Mariborčani dva turška navala in je igral prvo vlogo v mestu sodnik in poveljnik Krištof Wildenrainer s svojo edinko Kunigundo.
Zgodovinska poročila pravijo o Wildenrainerju, da je bil pravičen sodnik in strog ter vesten poveljnik. Zunanji znak njegove sodne oblasti je bil krajši meč v nožnici iz črnega baržuna. Za izvrševanje sodnih poslov je imel na razpolago beriče in seve rablja s pomagači. Ohranjenih je nekaj primerov sodb, katere so bile izrečene v tedanjem malem Mariboru pod Wildenrainerjem.
Judom se je godilo v dobi povesti na Štajerskem prav tako, kakor danes v veliki Nemčiji. Ker so preveč odirali meščane in kmete, jih je oblast leta 1496. izgnala iz Štajerske. Najbrž se ima zahvaliti Štajerska temu izgonu, da je v zadnjih protijudovskih letih primeroma malo čutila judovsko nadlogo.
V Mariboru so posedovali judje svojo molilnico in svoj lastni geto v bližini do danes ohranjenega najvišjega stolpa pod Narodnim domom, v katerem je bival mestni stražni mojster, ki je imel radi višine razgled po vsem mestu in je lahko s podrejenimi opazil že od daleč vsako bližajočo se nevarnost.
Kakor omenjeno, je bil izgon judov iz Maribora tako strog, da so jim odvzeli sinagogo in so se morali vsi izseliti. Radi cvetočega prometa po Dravi z lesom in sadnimi pridelki je bila prepoved prestopa praga mestnih vrat najhujši udarec za jude, katerim sta bili trgovini z lesom in pridelki monopol.
Izgnani judje so skušali uporabiti vsako priliko, da so se prikradli skrivoma v mesto in trgovali. Pri mestnem sodniku Wildenrainerju so zadeli na neizprosnega nasprotnika, kateri je uporabljal glede enkrat izgnanih judov vso ostrino zakona.
Judje so od nekdaj bili mnogo pred kristjani obveščeni, kdaj bo kak večji turški naval in kje se bo pomikal. Bližajočo se turško nevarnost so skušali izrabiti v svoj dobiček.
Sodni zapiski iz leta 1531. opisujejo, da se je natepel na jesen tega leta vočigled vpadu Turkov v Mariboru pretkan izgnani jud Elija. Stopil je v stik z mariborskimi peki, katerim je nasvetoval nakup večjih zalog moke, ker bodo prihodnje leto Turčini navalili na mesto ter ga oblegali. Peki so šli judu na limanice so potihoma kupili moko in žito ter so blago plačali Eliji vnaprej. Kakor hitro je imel jud v žepu denar, je poslal iz zgornjih krajev po Dravi plesnivo moko ter skvarjeno žito.
Debela goljufija je peke upravičeno toliko ujezila, da so naznanili judovskega sleparja mestnemu sodniku, kateremu je uspelo, da je pograbil Elijo s pomočjo svojih na daleč razpletenih vojaških zvez in ga dal privesti v Maribor na odgovor.
Sodba je bila kratka in je bila njena izvršitev po tedanjem pametnem običaju svarilen zgled za vse sleparje z živili.
Lepega dne so se zbrali vsi meščani in okoličani ob obeh obrežjih Drave. Mestni beriči so pritirali obsojenega Elijo na sredino dravskega mosta. Na eno od mostnih koz je bil pritrjen steber. Na vrhu stebra je bil drog, in sicer podobno kakor pri podeželskih vodnjakih na cehto. Na enem koncu droga, kateri je segal preko mosta v Dravo, je bil pritrjen koš, v katerega so stlačili zvezanega juda, seveda tako, da je bila že vsaka misel na pobeg izključena. Z obsojencem v košu so v največjo zabavo gledalcev delali rabljevi pomočniki tako, kakor bi zajemali na cehto vodo iz Drave. Koš z na smrt preplašenim judom so pustili mučitelji pri potapljanju par minut pod vodo, da se je mučeni grozno napenjal s pridržavanjem sape, dokler je šlo, vendar pa je pri vsaki potopitvi požrl nekaj vode.
Trpinčenje Elije na cehto je trajalo več ur in tako dolgo, da je jud umrl med nepopisnim strahom in mukami. Utopljenega juda so izsuli iz koša v Dravo, ki ga je odnesla med krohotom ogoljufanih pekov in ploskanjem vseh, ki so bili očividci, kako kaznuje zakon sleparja z življenjskimi potrebščinami, katere so bile kupljene za najhujši čas oblege. Smrtno mučenje juda Elije pa še ni bilo dovolj svarilno za njegovega verskega brata Jakoba Seidenschwanza (svileni rep).
Nekaj mesecev po usmrtitvi sleparja Elije se je zagovarjal pred sodniki pod Wildenrainerjevim predsedstvom omenjeni jud Jakob. Tudi ta se je hotel okoristiti z dejstvom, da bo Maribor oblegan, da se bodo vse potrebščine znatno podražile in bodo oblegani krvavo potrebovali srebrn ter zlat denar, za katerega se tudi v najhujših stiskah marsikaj dobi. Jakob Seidenschwanz je nekaj časa sleparil Mariborčane na ta način, da je zamenjaval prave kovance za srebrne in zlate potvorjence.
Obsojen je bil na strašno smrt, katero je pretrpel javno v mariborskem mestu. Nekaj pesti od njega razpečanih denarnih potvorb je raztopil rabelj in mu je vlival vrelo zmes kovine v nasilno odprta usta tako dolgo, dokler je dajal mučeni še kake znake življenja.
Kratko opisana, svarilna zgleda sta menda tako strašilno vplivala na izgnane jude, da so imeli celo Wildenrainerjevi nasledniki dokaj let mir pred judovskimi goljufi in ponarejevalci.
Značilne za tedanji vek so številne čarovniške sodne obravnave, katerih ni manjkalo v nobenem mestu in seve tudi ne v Mariboru. O Wildenrainerju trdi zgodovinska beležka, da so mu bile ovadbe zaradi čarovnij zoprne in da jih je skušal zatreti v kali na prigovarjanje ter mile prošnje njegove milosrčne in pobožne hčerke Kunigunde, katera je otela življenje mnogoterim po nedolžnem čarovnije obdolženim žrtvam.
Mestni sodnik Krištof Wildenrainer je sodil na pritisk od zgoraj leta 1546. v čarovniški zadevi, koje potek se je ohranil.
Radi ovadbe krivde coprnije se je zagovarjala vdova Marjeta Šauperi od Sv. Marjete ob Pesnici. Izpovedala je mariborskemu sodnemu dvoru, da je njena tovarišica Marjeta Krajner pripravila jed iz kuščarjev, slepcev, beloušk in krastač. Šauperlca je poskušala od te jedi, olupila se ji je po vsem telesu koža in s tem ji je bil odprt pogled v bodočnost.
Šauperlca in Krajnerca sta povzročili nad Sv. Marjeto vihar na ta način, da sta vzeli devet kamnov, sta jih obdihali z lastno sapo in jih vrgli v vodo. Imenovani čarovnici sta umorili kmeta Jakoba na ta način, da sta pražili na panju drevesa, katerega je on posekal, krastače in belouške.
Šauperlci in Krajnerci sta se pridružili s časom še Lučenbergerica in Rozenkrančka. Ta družba copernic je zapovedala trem vragom, da so izlili čez hrib ter dol vodo in je sledila čarovniji tudi toča. Ob binkoštih sta pričarali Lučenbergerica in Krajnerca neurje, katero je segalo od Sv. Marjete do Radgone in vse uničilo. Dalje sta zastrupili štiri osebe.
Na hribčku v hosti sta iztaknili Kristusu na križu oči in s tem postali po tem strašnem zločinu nevidni.
Že našteti coprniški kompaniji so se pridružile s časom še Župančka iz Metave pri Sv. Petru pri Mariboru in Klobasička ter neka Cigolčka.
Ta ženska družba se je na Vseh svetnikov večer kopala na križpotu pri Sp. Sv. Kungoti. Babnice so namešale v kopel žita, od katerega je vzela vsaka en lonček s seboj.
Na spomlad so čarovnice trosile iz lončkov žitno seme po njivah neljubih jim posestnikov. Kamor koli je padlo le eno zacoprano zrno, posejano žito niti pognalo ni.
Če so babnice z vodo iz čarovniške kopeli na Vseh svetnikov večer poškropile kak vinograd, ni dozorela v njem niti ena vinska jagoda.
Vsaka od članic te čarovniške družbe je posedala zvonček in en rožiček. Ako so coprnice zvonile z zvončkom in trkale z rožičkom, jih je prenašal zlobni duh po zraku.
Pri tej obravnavi je izpovedala kmetica Urša, da sta pili z Lučenbergerico vino. Slednja je začela naenkrat klicati: »Pišek, pišek!«, nakar se jima je pokazal sam ta hudi in jima je prinesel denarja.
Največ čarovniških zločinov so zakrivile obtožene coprnice na Žerjavovem bregu. Tamkaj so izdelovale iz kosti umrlih čarovniški prah, katerega so razpihovale na vse štiri vetrove, in sicer v noči na praznik Treh kraljev. Sčasom je postala Lučenbergerica nekak mojster in voditeljica celotne čarovniške tovarišije.
Zaslišana Marjeta Požauko je priznala, da jo je Lučenbergerica naučila, kako je treba pripraviti matere do tega, da pojedo lastne otroke.
Čarovniška kompanija se je pred razkrinkanjem največkrat shajala v nočeh na Pesniškem hribu. Tam so pekle babnice čarovniški kruh, klicale hudiče, kateri so jim donašali denar, delale točo in pripravljale coprniške kopeli.
Na podlagi z natezalnico in raznimi drugimi mučenji iztisnjenih priznanj v ohranjenem zapisniku naštetih res groznih hudobij ter zločinov tudi pravični in od pobožne edinke Kunigunde med solzami omeledovani sodnik Krištof Wildenrainer leta 1546. ni mogel in smel prisoditi obdolženim čarovnicam druge kazni, kakor smrt na grmadi!
Mnogo bolj nego za sodstvo se je brigal Krištof Wildenrainer za vojaško poveljstvo v dobro utrjenem mestu. Gospod Krištof je bil po poklicu vojak in kot tak je bil na svojem mestu po dolgoletni strokovni izobrazbi ter osebni hrabrosti.
Kakor hitro je prejel svarilo pred velikim turškim vpadom, se je podal na delo, da bi ga sovražnik ne prehitel nepripravljenega. Nadzorstvo nad vretjem pekrčana v Vrhovem dolu je prepustil Kunigundi, sam pa je namenil izbrati jesenski in zimski čas za temeljito popravo vseh obrambnih naprav. Izdana so bila najstrožja povelja za odkup prisilnega dela za bogate meščane ali pa osebno roboto za dela, katera niso zahtevala strokovnega znanja.
Maribor je postal mravljišče zidarjev, tesarjev, kopačev, livarjev in orožarjev. Pri posameznih skupinah se je pojavljal od časa do časa poveljnik gospod Krištof, ki je razumel vse, kar je spadalo k dobri trdnjavi.
Da je Wildenrainer posvečal nekaj mesecev vse svoje moči vestni preskrbi mariborskih popravljenih utrdb z orožjem in strelivom, nam priča o tem od pregledne komisije sestavljen zapisnik. Komisija je našla v obrambnem stolpu pri vratih za napajanje živine v Dravi 22 helebard (sulica in sekirica obenem); na utrdbi pri Koroških vratih je bilo 72 helebard ter poln sod železnih krogel; v stolpu sv. Jurija je komisija ugotovila 80 sulic ter 12 sodov smodnika, na utrdbi pri Ulrikovih vratih 51 helebard, 300 sulic ter velik top, v stolpu pri Klemenčičevi hiši 5 poljskih topov na lafetah, 37 helebard, 26 sodov smodnika; v rotovžu je bilo spravljenih 5 velikih topov na kolesih, 1 velik top in 31 plošč svinca. V župni cerkvi sv. Janeza so bili modeli za vlivanje krogel, krogle in prižigalniki. V občinski hiši je bilo 10 pušk, 4 bojne opreme za landsknehte, 9 napadalnih čelad, 10 mečev, 3 zastave, mnogo oklepov in vžigalnikov.
Beleženi zapisnik ni popolen, a vendar nam daje sliko, da so bile mariborske utrdbe preskrbljene za obrambo. Treba pomisliti, da je vsak poklicen vojak ter meščan posedal svoje lastno orožje. Bogatejši mestni prebivalci so hranili svoje lastne zaloge orožja ter streliva, ki je bilo na razpolago brambovcem, kateri so priskočili mestu na pomoč iz okolice.
Utrdbe, orožje in strelivo nikakor ni vse, da poveljnik odpodi ali se ubrani napadalca. Glavno za napad in obrambo je in bo ostal dobro izvežban vojak.
Kake stalne večje posadke Maribor ni premogel, ker je bil premajhen in bi ga bilo vojaštvo preveč stalo. Za prvo silo je imel poveljnik mesta nekaj mož pri rokah in tudi oba gradova sta bila zasedena od oboroženih landsknehtov.
Kakor hitro pa je pretila mestu resnejša nevarnost, je bila naloga mestnega poveljnika, da je oskrbel izvežbano posadko in si zasigural pomoč od zunaj. Poveljnik Wildenrainer je imel desno roko pri novačenju in vežbanju brambovcev v osebi mestnega stražmojstra Kajetana Hercoga. Omenili smo že, da je bival pribočnik mestnega poveljnika v najbolj visokem stolpu, od koder je imel razgled po utrdbah in okolici. Kajetan Hercog je bil v letih dvojne oblege Maribora znana in spoštovana osebnost, ki je lahko nadomeščala poveljnika povsod radi poznanja razmer. Mariborčani mu niti zamerili niso, da ga je rad cukal v mirnih časih, a je bil na mestu, če je opazil s stražnega stolpa sovražnika.
V zimi 1531/32 se je pojavil nenadoma v Mariboru graničarski stotnik Pero čatorič z 20 uskoškimi jezdeci kot spremljevalci. Javil se je pri pobratimu Krištofu, kateri ga je vzel na stan, njegovo konjenico pa je porazdelil na hleve premožnejših meščanov. Pero je prinesel mestnemu poveljniku ustmeno ponudbo svojih sorojakov, da bi jih bilo pripravljenih kakih pet sto stopiti med branilce Maribora proti preskrbi in dobri denarni nagradi. Gospod Krištof je bil mnenja, da je za tako izdatno pomoč potreben pristanek deželnih stanov v Gradcu. Ti morajo sklepati o vojaški soldnini, ker neznatno mariborsko mesto bi samo težko zmoglo v več mesecev segajoče vzdrževanje v prehrani ter plačilu. Uskok je bil zadovoljen z zavlačevalnim odgovorom, saj se mu ni mudila nikamor in obdravski Maribor je bil nekaj drugega kakor dolgočasna in do golih kosti oplenjena turška granica.
Mariborčani so videli uskoke prvič. Že po par dneh so se čudili, da branijo ti ljudje Hrvatsko ter Slovenijo pred Turčini, s katerimi so v marsičem izenačeni.
Stotnik Pero se je izkazal vrednega poveljnika sodrge, katera se vsiljuje med štajerske brambovce. Par dni bivanja pod gostoljubno streho gospoda Krištofa je odprlo hišnemu gospodarju in Kunigundi oči. Prepričala sta se, da se je priklatil brat Pero v mesto z nekoliko drugimi nameni, kakor jih je hlinil z vstopom med branilce.
Divjaški uskok je imel oči za presojo ženske lepote ter privlačnosti. Kaj je bilo bolj na dlani nego dejstvo, da si je hotel po graničarski navadi osvojiti Kunigundo za vsako ceno. V vlogi graničarskega snubca je poznal dvoje: predaj se mi z dušo in telesom, nagradim te s turškim zlatom in postavim, kjer koli si izbereš, grad, v katerem boš neomejena gospodarica nad imetjem in življenjem v službovanje izročene uskoške kompanije. Pero ni bil oboževatelj, kateri bi si skušal dekliško srce nakloniti s prisrčnimi pogledi, nasmehom, z ubiranjem strun in pesmijo pod oknom, z občudovanje vzbujajočim pripovedovanjem vojaških doživljajev; zahteval je popolno predajo na prvi pogled in če bi se oče Krištof protivil, pobeg v skrita uskoška zatočišča, kamor ne sega roka pravice. Kaj je bilo njemu mar, da je bil sam priča zaroke Kunigunde z Janezom v Vrhovem dolu! Njemu je bilo v ženskem vprašanju merilo in vodilo: kdor prej pride, prej melje. Sedaj je bil on v Mariboru in vrag po onem, kateri bi jo rad za ženo bogznaj kdaj. Meščanska Kunigunda mu je bila pogodu ženska in zakaj bi ne postala življenjska družica uskoku, kateri ji bo nasul na pot zlatnikov na mernike in jo čuval, da je noben moški niti pogledati ne bo upal, kaj šele, da bi se je dotaknil, ali jo celo žalil ter ogrožal!
Tako se je glasilo razkritje uskoške ljubezni nežni, ljubki, rahločutni, pobožni in z obljubo zaročne zvestobe vezani Kunigundi, edinki mariborskega mestnega sodnika. Stotniku sta se pobesila oba konca črnih mustač preko brade, ko ga je Kunigunda v odgovor na snubitev sunila od sebe, skočila iz sobe za goste v kuhinjo ter stekla od tam na dvorišče med služinčad.
Dejanski odgovor s sunkom in pobegom je razumel podivjani uskok. Ženitvena ponudba in temeljita zavrnitev sta se odigrali tako naglo in nepričakovano, da sta bili trenutno preveč za graničarja Čatoriča. še tako močan udarec turške sablje po čeladi bi ga ne bil tako omamil, kakor ga je sunek dekliške roke. Trajalo je nekaj časa, preden se je zbral in uganil, da je zaenkrat nasilno ugrabljenje predrznice nemogoče. S koncema mustač je zamigal, zarežal po pasje, zaškripal z zobmi, pljunil na tla in si dal duška v vzdihu:
»Majko ti tvojo! Tisoč vragov me naj raznese v sončni prah, če ne boš moja, a ne v gradu, pač pa v uskoškem brlogu!«
Oče Krištof je takoj zvedel, kaj se je odigralo med njegovo edinko in uskoškim snubcem. Odobril je junaški in edino pametni postopek hčerke, katere vendar ni vzgojil za uskoškega tolovaja, ampak za poštenega, če že ne bogatega in imenitnega moža.
S silo si ni upal nastopiti napram graničarju, ki se je po zavrnitvi potajil in se delal, kakor bi ne bil skušal z grdo zlorabo gostoljubja in pobratimstva razdreti obveznosti zaroke.
Ker uskok ni kazal sovražnosti ter maščevalnosti, ga je tudi hišni gospodar pustil na miru. O uskoku nikoli ne veš, če te ne bo enkrat prodal kot pobratima v turško sužnost.
Kunigunda se ni več prikazala uskoškemu drznežu pred oči. On sam je znal omamiti črva zavrnjene ljubezni z vojaškimi razvadami.
Za Kunigundo je prav kmalu začutilo vse mesto, kak zaveznik na življenje in smrt je uskoški stotnik s svojo tovarišijo. Graničarji so začeli popivati na kredo, kvartati za meščanski denar, razgrajati, izzivati pretepe ter poboje in ženske si na večer niso upale pokazati se na ulici.
Mariborčani so romali v procesijah k mestnemu sodniku s prošnjami, naj ukroti uskoško svojad, jo nažene iz mesta in zapre za tolovaji vsa mestna vrata.
Gospod Krištof ni bil bojazljivec, pač pa je gledal pred seboj grozeči turški vpad, v katerem bi lahko uskoška zverjad odpovedala in služila turškim plenilcem ter požigalcem za kažipote. Skušal se je znebiti nasilnežev na lep in miren način. Pošiljal je poročila v Gradec, naj od tam izposlujejo odpoklic uskokov, kateri se prav nič ne razlikujejo od bosanskih poturčencev.
Mestni sodnik je čakal na učinkovite ukrepe iz Gradca; uskoška četa je že plenila po Mariboru in grozila s požigi. Mariborčani so se odločili, da zaklenejo gostilne in prekinejo vsak stik z uskoško druhaljo. Prepričani so bili, da bo trezen uskok postal zopet človek s poveljnikom vred, kateri je prednjačil z nasiljem nad imetjem in žensko častjo. Presneto slabo so naleteli meščani z odtegnjenjem vina po mestnih krčmah. Stotnik Pero si je izmislil za ukrotitev gostilničarjev prav uskoško sredstvo. Pustil je ugrabiti prvega krčmarja, na katerega je naletel na ulici. Uskoki so ga gnali na dvorišče Wildenrainerjeve hiše na Koroški cesti, kjer je bilo obsežno gnojišče in radi mile zime gnojnica ni bila zamrznjena.
»Birt« je dobil v roke srednje dolg lesen stop v levico, v desnico pa težak bat. Tako oborožen je moral stopiti v gnojišču na oni prostor, na katerem je bilo najbolj globoko in zbrane največ gnojnice. Krdelo uskokov mu je zapovedalo, da mora zabiti stebrič z udarci z batom pod dno gnojnice. Vsak odrek pokorščine bi bil lahko ogenj v strehi za vse mesto. Ujetnik je začel z zabijanjem. Skraja je šlo v redu, dokler ni bil zabit kolec pod površje gnojnice, a je moral čisto pod zemljo. Vsak zamahljaj po glavi stebriča pod gnojnico je opljuskal gostilničarja od kolen do glave. Kljub. temu je moral nadaljevati zabijanje, dokler ni bilo končano in je bit revež ves osmrajen.
Z gnojnico oblitega, da je curljalo od njega, so vprašali nasilneži, če bo odprl klet, sicer ga bodo gnali preobleč in bo moral zabiti še en stop. Osramočeni krčmar se je vdal in je raje napojil sodrgo, nego bi se pustil trpinčiti do onemoglosti.
Zabijanje kolca ni bilo treba več ponoviti. Prva preizkušnja na Wildenrainerjevem gnojišču je omehčala vse mariborske krčmarje. Primer zabijanja stopa je klical po samoobrambi, ker se je čutil mestni poveljnik preslabega, da bi zatrl s silo strahovanje meščanov, plenitve po krčmah ter posilstva pri belem dnevu.
Duša gibanja med meščani za obračun z uskoško druhaljo po zasluženju je bil mestni stražmojster Kajetan Hercog. Svetoval je Mariborčanom, naj ukrotijo divjake z onim sredstvom, s katerim so sami najbolj grešili nad mirom ter redom — z vinom! Trgovci ter razni obrtniki morajo znova začeti popivati in kockati z uskoki po mestnih krčmah. Graničarji se morajo zopet uveriti, da jim je meščan odpustil vse grdobije in da se z njimi brati, ker računa na njihovo izdatno pomoč v bližajoči se turški nevarnosti. Ko bo medsebojno razmerje utrjeno ter pobratimija na višku, potem pa — lop po lopovih, da bodo pomnili mariborske batine do turške granice!
Kajetanov maščevalni načrt je bil od vseh nasvetov najbolj sprejemljiv in izvedljiv brez predhodnega obvestila preveč previdnemu mestnemu sodniku.
Mariborčani so zarajali z uskoki v vinu ter igri in plačevali hrupne ter razposajene nočne zabave iz lastnih žepov v težkem pričakovanju, kdaj bo dal stražmojster povelje: »To noč po njih!«
Bolj mirni, od uskoške nadloge ne toliko prizadeti Mariborčani, so bili po dalje časa trajajočem uskoškem vpitju ter razgrajanju prepričani, da se hoče kulturni štajerski Maribor pouskočiti. Mnogoterim se je že pristudilo preobilno vino, ko je vendarle sklical mestni stražmojster v krčmo k »Veselemu kmetu« v Vetrinjski ulici strogo zaupni sestanek vseh onih, kateri so prisegli dejanski obračun z uskoškimi pobratimi. Kajetan Hercog je dal prinesti na tajni zbor 21 dolgih ter širokih vreč iz najbolj močnega hodnega platna in prav toliko tankih konopljenih vrvi. Določili so pustni večer leta 1532. za splošno popivanje po vseh mariborskih krčmah. Vsak zaupnik naj povabi po dva uskoka na fašensko zabavo v to in ono krčmo, kjer mora že čakati večerja ter surova in kuhana pijača. Slednjič je treba ponuditi uskokom najljubše jim »krampambole« iz žganja ter vročega medu. Ko bodo lakonce divjaške napojene do onemoglosti, bodo obiskali pivnice trezni ter krepki mesarji, usnjarji, kovači in tako dalje z že pripravljenimi vrečami, katere bo treba pijanduram vreči preko glav, jih zadrgniti spodaj ter povrh še močno povezati vreče z vrvjo okrog in okrog, da bo izključeno vsako izmotanje iz ujetništva z lastno močjo.
Na ta način polovljene ter povezane brate bodo znosile močne roke na gnojišče pod mestnim stražnim stolpom. Zarotniki so si segli v roke in potrdili s prisego, da bodo držali načrt in njegov program najstrože tajno do izvršitve v pustni noči.
Na pustni večer in noč leta 1532. je doživel Maribor pravo poplavo z vinom. Uskokom s poveljnikom vred se niti sanjalo ni, da tiči za popivanjem na smrt kak drug zajec kakor pa vsakoletno praznovanje praznika vseh norcev.
Kajetanov maščevalni načrt s prekomernim zalivanjem z alkoholnimi pijačami in z zadrgnjenjem v liki železo močne hodne vreče je uspel, ker so se vsi zarotniki držali navodil.
Okrog ene ure čez polnoč na pepelnico je bilo nametanih po gnojišču pod najvišjim mariborskim stražnim stolpom 21 dolgih vreč, v katerih se je nekaj skušalo premetavati, a ni prav moglo, zato pa je tem bolj neznansko tulilo. Kakor na gumnu žitne snope so naložili uskoške dragonce v vrečah po deset ob vsako stran gnojišča, na srednjem in najbolj visokem kupu je pobrcavala ena vreča, poleg katere je stal z bikovko stražmojster Kajetan Hercog.
Stopilo je na plan še 20 mlatcev z bikovimi žilami v rokah. Številni gledalci so obstopili pustne mlatce z gorečimi plamenicami. Ko je bilo vse nared za zabavni prizor, je prvi dvignil bikov cepec stražmojster ter ga položil med glasnim odjekom v pepelnično noč po osrednji vreči z gromovitim pozivom:
»Bij, udri!«
Pričel je pustni pika-pok, kakor ga najbrž ni doživel Maribor ne prej in ne slej. Mlatiči so udrihali po štetju predmlatiča Kajetana med krohotom svečarjev ter gledalcev. V vreče povezano človeško snopje se je krčilo, zvijalo, premetavalo in vpilo, kakor bi se odpiral pekel in bi silila na plan cela legija vragov.
Vodilni mlatič je naštel do deset in se zadri iz polnega grla:
»Obrni in še po drugi plati!«
Mariborski pustni mlatiči so snopje obračali ter udrihali po njem, dokler se ni umirilo — in je počivala na gnojnem gumnu nema, prazna ter zbita slama ...
Mlatenje je bilo na povelje končano. Mlatiči so si naložili otepeno snopje in ga odnesli skozi mestna vrata za napajanje živine ter preko mestnega mosta v tedaj še precej z drevjem obraščeno Magdalensko predmestje. Tamkaj so že čakali za drevesa privezani uskoški konji. Mlatiči so razvezali negibne ter neme vreče, zginili preko mosta skozi tako zvana vodna vrata — in pustna zabava leta 1532. je bila v Mariboru zaključena.
Zimsko hladno pepelnično jutro leta 1532. je vrnilo najmočnejšim uskokom toliko zavesti, da se jim je začel vračati spomin na vprašanje: kaj se je zgodilo z njimi preko noči? Čeprav so bili zbiti kakor snopi, je nekaterim uspelo, da so se izkobacali iz hodnih vreč ter pregledali za graničarje najsramotnejši položaj. Pri pogledu na sosedni Maribor jim je bilo jasno, da so se pustili vjeti na usodepolne limance, katere so jih pahnile v dosmrtno sramoto.
Nobenemu niso iztepli Mariborčani duše, a že prvi občutki po prebujenju iz omotice so kričali, da se bodo razbita mesta neznosno razbolela. Najhuje jo je izkupil stotnik Pero, kateremu je mlatič izbil vse sprednje zobe ter ga poškodoval zelo nevarno na obe očesi.
Uskoki so se smilili sami sebi. Nagel pobeg v uskoško taborišče in povrh še z nezavestnim poveljnikom je bil za par tednov nemogoč. Treba se je bilo skriti kje v bližini, si poceliti rane za silo, se dokopati do odvzetega orožja in potem bi šele lahko zagodli katero Mariborčanom.
Od batin zabuhli uskoški jezdeci so pomagali drug drugemu na neosedlana kljuseta. Jedva še rohljajočega stotnika so privezali kar v vreči na konja in so nastopili korakoma najžalostnejši umik izpred Maribora.
Komaj in komaj so se privlekli do gradiča Betnava na Teznu. Na grajskih pristavah so jim dovolili odpočitek iz enostavnega razloga: Betnava je bila zagrizeno luteranska in ne samo v nasprotstvu — v sovraštvu s tedaj še katoliškim Mariborom.
Ker so prisegli zbiti uskoki Mariborčanom turški obračun s krvjo in požigom, so bili betnavski gospodi naravnost dobrodošli. Luterani so celo poskrbeli, da si je začel opomagati stotnik s pomočjo ranocelnika z vurberškega gradu.
Sicer je bil vsak od prebatinanih graničarjev dobrih 14 dni boleče-marogast po telesu, vendar se je vračala iztepena moč v brezdelju ter dobri negi, z njo je rastla tudi uskoška maščevalnost, katera je prisegala za vsak udarec z bikovko mlake krvi in kupe pepela. Stotnik Pero Čatorič se je pocelil od vseh najbolj počasi, ker je bil najbolj zbit, predvsem po obrazu, kateri je obetal spačenost po ozdravljenju. Čas in potrpljenje zacelita vsako telesno rano, če le ni od početka smrtonosna ali zastrupljena. Tako je bilo tudi z uskoškim poveljnikom. Izlizal se je in začel šepati po betnavski pristavi brez sprednjih zob in z nič kaj dobrega obetajočimi oteklinami po obrazu. Komaj in komaj mu je odprl ranocelnik očesne veke, da so začele propuščati v oko sončno svetlobo in se je Pero sam prepričal, da vsaj slepec ne bo.
Zdravje in moč sta se toliko okrepila v uskokih, da so se že resno pogovarjali o obračunu, za katerega je koval najbolj krvoločne načrte poveljnik.
Da bi jim maščevanje nad obzidanim Mariborom ne spodletelo, je bilo treba vanj poslati oglednike, ki bi se prepričali, če Mariborčani sploh vedo, kje so Perovi uskoki in ako kdo sploh govori o njihovem povratku. Za izvidnika je bil izbran stotnikov zvesti sluga Jovo Kirič, ker je imel največ vojnih izkušenj in se je razumel na vse mogoče preobleke.
Na poizvedovanje je odkolovratil Jovo kot okoliški kmet, peš in seve pod večer, da bi nemoteno prisluškoval po mestnih krčmah.
Drugo jutro po odhodu na ogledovanje je pribežal Jovo ves spehan na Betnavo. Poveljniku je sporočil razburjen, da morajo vsi takoj na konje in v skokih proti svojim skrivališčem, sicer jih bodo raztepli in pomendrali Pihlerjevi kmečki dragonci.
Jovo je videl na lastne oči vkorakanje 500 mož konjenice pod poveljstvom Janeza Pihlerja v Maribor. V mestu je bil v večernem mraku sprejem z gorečimi baklami, bobnanjem in trobentanjem. Mestni poveljnik je poljubil Pihlerja po razjahanju pred mestno hišo in ga počastil z izročitvijo ključa od mestnih vrat.
Brž ko so se raztepli Pihlerjevi dragonci po mestnih hlevih in krčmah, so govorili, da so prišli meščane ščitit pred uskoško maščevalnostjo. Njihov poveljnik, katerega je poklical na pomoč mestni sodnik, je prisegel Perovemu oddelku za v Mariboru zagrešene zločine pogibel do zadnjega moža s stotnikom vred.
Na luteranski Betnavi skritim uskokom po tem poročilu ni preostajalo drugega, nego najnujnejši pobeg pred toliko premočjo štajerskih dragoncev, kateri so se radi znašali ob vsaki priliki nad zavezniškimi uskoki prav tako, kakor nad samimi Turčini.
Uskoki so se splazili kakor tatovi na konjske hrbte in odpeketali proti jugu ter izginili brez zahvale luteranskim dobrotnikom neznano kam.
Mariborski mestni sodnik je sporočil bodočemu zetu Janezu Pihlerju na turško granico po slu, kakšna šiba božja je za Maribor krdelo 20 uskokov pod poveljstvom stotnika Čatoriča. Načelnik graničarskega generalnega štaba ni mogel takoj zdirjati nad drzneže in jih napoditi k vragu. Priliko nastopa napram podivjanemu uskoškemu oddelku je hotel izrabiti v to, da bi priboril sebi, na najvišjem mestu podelitev poveljevanja nad kakim manjšim, a samostojnim konjeniškim praporom.
Izvidniki ter zaupniki, kateri so se vračali iz obmejnih turških pokrajin v graničarski glavni stan, so poročali o zbiranju turške vojske iz vsega sultanata. Ogromna armada se bo razlila v smeri proti Dunaju, kakor hitro bo skopnel sneg in bo poraslo toliko paše, da bodo imeli konji ter razna druga živina dovolj krme.
Po takih poročilih je moralo graničarsko vrhovno poveljstvo nekaj ukreniti, da kolikor toliko zavaruje pokrajine, skozi katere se bo skušala turška kača potegniti do Dunaja. Pihlerju so poverili rade volje poveljevanje nad 500 štajerskimi dragonci, kateri so se javili prostovoljno, da pomagajo ovirati prenagli razliv poplave turških vojnih sil.
Konjeniški stotnik Janez Pihler je prejel povelje, da se spretno izmika spopadom z večjimi turškimi oddelki, istočasno pa prime od strani manjša roparska krdela in obvešča vrhovno poveljstvo avstrijskih protiturških čet o gibanju glavne sultanove armade.
Kakor hitro je bil praporček zbran, je zdirjal stotnik od granice proti Štajerski in predvsem v Maribor, na Dravsko ter Ptujsko polje. Pihlerju je bila odkazana v tabor spremenjena Ptujska gora kot zatočišča, ako bi prišel v nevarne škripce pred Turčini.
Širokopoteznost povelja je izrabil dragonski častnik v to, da bi rešil Maribor nad vse zdrne uskoške more in se sešel za dalje časa z zaročenko Kunigundo, po kateri je koprnel z ljubeznijo vojaškega srca.
V obdravskem mestu je zvedel ob prihodu, da je zamudil obračun s tolovajskimi uskoki, katere so iz obupa premlatili meščani brez vednosti previdnega mestnega sodnika ter poveljnika gospoda Krištofa. Bati se je bilo samo še uskoškega maščevanja in pred tem naj očuva Maribor Pihlerjeva junaška roka.
Čisto drugo sliko o Perovih nakanah je razgrnila pred tako težko pričakovanim zaročencem Kunigunda. Njena neomajna zvestoba je povzročila razliv uskoškega gorja nad mestom. S svojo odkritosrčno izpovedjo — ne samohvalo — je zadela izvoljenca tam, kjer je vsak pravi vojak najbolj občutljiv. Pero Čatorič se je hotel kot vojaški tovariš in pobratim polastiti Janezove zaročenke ... Radi tega je zaslužil potuhnjeni in izdajalski uskoški lopov smrt na kolu z vsem svojim pasjim krdelom! Pod najglobokejšim vtisom nezlomljive nevestine zvestobe se je lotil Pihler z več oddelki svojega praporčka pogona za uskoško druhaljo, ki preži v kakem skritem kotu na priložnost zahrbtnega maščevanja. Na vse strani razposlane dragonske izvidnice so kmalu javile, kje so si pustili negodni ptički rasti v Mariboru poskubljeno perje in da so že odfrčali neznano kam, kakor hitro so doznali za prihod Pihlerjeve konjenice.
Ako so oddivjali uskoki proti jugu, so izginili, kakor bi jih bila požrla zemlja. To dejstvo je bilo znano Pihlerju in radi tega je odložil obračun z izdajico do prvega slučajnega srečanja.
Janez Pihler je nastanil polovico svojega konjeniškega prapora po večjih naseljih okolice Maribora, sam je pa ostal z drugo polovico v mestu, kjer je čuval meščane pred uskoško osveto in jim je njegova navzočnost vlivala upanje, da jih bodo njegovi ljudje uspešno branili ob prihodu Turkov.
Najbolj je bila vesela Janezovega bivanja v Mariboru Wildenrainerjeva gostoljubna hiša in v njej zaročenka Kunigunda. Oče Krištof je že dal dovoljenje, da se srečni par poroči, kakor hitro bo konec turške nevarnosti. Vse mesto je že govorilo, da bo vrli Janez naslednik Wildenrainerja ne samo na njegovi precejšnji posesti, ampak tudi v dostojanstvu mestnega sodnika in poveljnika.
Srečo zaročencev je samo še kalil Damoklejev meč: ali se bo turška sultanova sila res približala Mariboru in če bodo branilci kos veliki premoči? Odgovor na ta upravičena vprašanja zaskrbljenosti za bodočnost je skušal Janez omiliti. Iz lastne bogate vojne izkušnje je znal izvoljenki našteti toliko zgledov, ko turškim napadalcem stokratna premoč ni bila v zmago – nasprotno v pogubo!
Turški poveljniki so s svojimi množicami pri naskakovanju utrdb prave ničle in se oblege s preobčutnimi izgubami kmalu naveličajo. Muslimanske mase so nevarne le v bitkah na ravnem polju, kjer še tako junaška manjšina ne more zmagati premoči.
Janez je moral obljubiti Kunigundi, da ne bo izpostavljal svojega življenja v odprtem boju. Močnejšim oddelkom se bo izmikal ter skušal sovražnika pregnati in oslabiti z neprestanim vznemirjanjem in dobro preračunanim napadanjem iz zasede.
Ženin je hotel videti zaročenko na vsak način bolj na varnem, nego je bilo sicer trdno in visoko obzidje obdravskega mesta. Silil je tako dolgo očeta Krištofa, da je pristal na izselitev Kunigunde iz Maribora ob prvih sigurnih poročilih, da so muslimani resnično na pohodu in bodo skušali mesto zavzeti. Za ta primer naj zapusti Kunigunda mesto in se zateče v Ruše. Kmalu za Rušami je nezavzetni Turški zid, za katerim bo varna, dokler ne vplahne turška poplava.
Med temi in podobnimi ugibanji ter obljubami glede obojestranske varnosti je minula zima in se je prismehljala v ogroženo Štajersko pomlad.
Na vse strani so se že bila razletela poročila, da je sultanova ogromna armada pripravljena in lahko prične vsak čas pohod proti osrčju zapada — Dunaju.
Spomladni sončni žarki so gonili Janeza s štajerskimi dragonci na krajša ter daljša poizvedovanja, da bi bilo njegovemu praporu v varstvo izročeno ozemlje kolikor toliko obvarovano pred presenečenji. Srečno zaročeni stotnik Janez je na pomlad odhajal iz Maribora in se zopet vračal, dokler ga ni zadržala za stalno izven mariborskega obzidja vest, da se je turški sultan podal na pot s konjenico, s topništvom in pešci, katerih je kakor listja in trave ...
Še enkrat pred oblego Maribora se je vrnil njegov zaščitnik Janez v obdravske utrdbe po slovo od Kunigunde, katero je tolažil in bodril, naj jo krepi kot gorečo katoličanko zaupanje v krščansko zmago, kateri bo sledila poroka in skupno zakonsko življenje, dokler ju smrt ne loči.
S solzami zalitemu slovesu so sledili najtežji ter obupni meseci, katerih ni mogel nikdo predvideti.
Tretje poglavje
[uredi]Turški sultan Sulejman II. s pridevkom »Lepi« se je dvignil proti koncu aprila leta 1532. in se podal na pot s silno vojsko, ki je štela 200.000 mož, med njimi 60.000 požigalcev, in 300 topov. Ko so se mu bili pridružili v Beogradu še Tatari in Bošnjaki, je prekoračil Dravo pri Osjeku in se nameril naravnost proti Dunaju. Pri mali trdnjavici Kisek ob ogrsko-štajerski meji ga je zaustavil hrabri Jurešič. Tri tedne je branil utrdbo s tolikim junaštvom, da je zgubil sultan vse veselje, da bi iskal cesarja Karela na Nemškem. Nemčija je bila rešena — pa joj ubogi Štajerski!
Dne 4. septembra 1532 so planili Turki čez štajersko mejo. Zaradi neprestanega deževja in jako slabih potov se je valila sultanova vojska le počasi naprej. Turki so pokončevali vse, kar jim je prišlo na pot. Divjaki so prilomastili 11. septembra pred Gradec. Ko je zvedel slavni Kacijanar pri Dunaju, da se pomika turška sila proti glavnemu mestu štajerske dežele, je dirjal noč in dan z 2200 večinoma domačimi konjeniki na Štajersko, Žiga Herberštajn pa ga je spremljal. Hotel je sultana prehiteti in pomnožiti mestno posadko. Znano mu je bilo, da ima mesto sicer dovolj topov, a le malo izurjenih vojakov. Ko je bil oddaljen od mesta nekaj kilometrov, je zvedel, da so Turki že tik pred graškim obzidjem. Kacijanar se je hotel skozi turške vojaške množice tudi s silo prebiti do mestnih vrat, vdreti v mesto in ga rešiti izropanja ter uničenja po sultanovih tolovajih in požigalcih. Do bitke ni prišlo, ker se je sultan umaknil pred bližajočo se krščansko vojsko 12. septembra proti jugu. Kacijanar je v osvobojenem Gradcu zvedel, da so Turki že preplavali Muro in so zgubili pri tej priložnosti mnogo ljudi in plena. Kacijanar je ostal tri dni v Gradcu, da so se spočili utrujeni vojaki, nato je napravil izpad in je sultanove oddelke pošteno naklestil pri Fernici.
Herberštajn, Kacijanarjev spremljevalec, beleži, da je Pavel Bakič, ki je imel pri sebi mnogo Kranjcev, pred Lipnico prijel zadnje straže in ugrabil mnogo Turkov, konj in dragocenosti.
Turki so se obrnili proti Svečini, ob današnji severni meji, kjer so zažgali grad in vse oropali. Naslednji dan, 15. septembra — bila je ravno nedelja in tako gosta megla, da niso videli drug drugega — so počivali po svečinskih vinorodnih gričih. Kakih tisoč Turčinov pa se je že prejšnji dan spustilo čez sedlo Radi proti Koroški. Brž ko so zagledali pri Sp. Dravogradu od deželnega glavarja Vida Velcerja tjakaj postavljeno močno posadko, so pobegnili nazaj čez Remšnik pri Marenbergu. Ondi so razdejali župnijsko cerkev sv. Jurija in podružnico sv. Katarine na sosedni Kaplji.
Dne 16. septembra popoldne je dospel sultan po trudapolnem pohodu čez bregove in močvirnate kraje pred Maribor.
Sultana Sulejmana je spremljala na vsem vojnem pohodu leta 1532. smola. Do Dunaja sploh ni prišel. Izpred Gradca se je umaknil pred peščico Kacijanarjevih jezdecev. Maribora se je hotel polastiti, da bi imel preko mosta za svojo veliko armado prehod preko Drave.
Turki so obkolili Maribor z redno vojsko pehote, topništva in konjenice. Mestni poveljnik Krištof Wildenrainer se je postavil oblegovalcem v bran na mestnih utrdbah z dobro oboroženimi meščani in okoličani v prepričanju, da jim bodo v primeru potrebe priskočili na pomoč oddelki cesarske vojske. Ob bližanju sultanovega vojaštva je bilo vse po Mariboru poučeno nekaj dni pred prihodom, katerega so oznanile z najvišjega stražnega stolpa trombe trobentačev stražmojstra Kajetana Hercoga.
Na hribu v Košakih so se pojavili kot prvi jezdeci velikega vezirja Ibrahima paše, ki so tvorili predstražo za napad na Maribor. Za konjenico je korakala pehota, za njo topništvo z raznovrstnim spremstvom. Poveljnik Wildenrainer je motril urejen in strah vzbujajoči prihod turške vojske s severnega obrambnega stolpa, obdan od najimenitnejših meščanov v polni bojni opremi, v kolikor se niso poskrili po svojih bolj skritih viničarijah in pristavah.
Mestni trobentači so klicali z zvoki tromb branilce na severno obzidje. Turška vojska se je že razvrščala po Graškem predmestju, ko je poveljniku Krištofu skoro zastala kri pri pogledu na globoke in zadosti široke jarke pred obzidjem, ki so bili brez — vode!
Glede obrambe je bilo vse do pičice natančno poskrbljeno, branitelj pa je bil pozabil v preobloženosti s tolikimi skrbmi na najvažnejše — na otvoritev zatvornic, katere so zapirale pri Treh ribnikih v Krčevini za jarke okrog mestnega obzidja pripravljeno vodo. Največja napaka, katero je sploh kdaj zagrešil v življenju, mu je trenutno zaustavila preudarnost. Z obema rokama je kazal s stolpa na prazne jarke in ni spravil besede kakega povelja iz sebe. Obupne kretnje poveljnika so obrnile nase pozornost na severni strani zbranih branilcev, ki so tudi šele sedaj opazili, da manjka glavna ovira za sovražnika — voda v jarkih! Vse je začelo tekati zmedeno po lesenih hodnikih za obzidjem v prepričanju, da bodo zdaj-zdaj tudi Turčini napolnili prazne jarke z napadalci in zmaga nad tako skrbno utrjenim Mariborom jim bo uspela po prvih navalih. Nikdo od oboroženih ni znal v skrajni sili pograbiti za pravo rešilno bilko.
Naenkrat se pojavi pred poveljnikom preprost viničarski fant s prošnjo, naj ga spuste po vrvi preko obzidja pri vratih proti mostu. Turkom za hrbtom bo stekel po praznem jarku do zatvornic in jih odprl.
Nenaden pojav rešilnega angela je vrnil poveljniku zavest, da je treba nekaj ukreniti, sicer bo vpadel pogum oblegancem. že je bil junaški dečko skozi vrata in ob Dravi v jarku ter njegovo drzno podjetje prepuščeno božji pomoči. Pot do Drave v Krčevino do Treh ribnikov ni sicer dolga, a bila je neskončna za mestnega poveljnika in vse branilce. Lahko, da se je splazil mladi junak neopaženo do zatvornic, a jih sam ne bo mogel odpreti ...
Graško predmestje je bilo posuto s turško vojsko različnega orožja. Poveljniki so tekali na konjih okrog večjih oddelkov in jih usmerjali proti Krčevini in proti Koroškemu predmestju, da bo mesto kar najhitreje obkoljeno ter pozvano na prostovoljno predajo.
Turški ogledniki na konjih so se podili v polkrogu okrog mesta, ko je zaoril iz stotine in stotine turških grl: »Alah! Alah!«
Jezdeči graničarji so opazili prvi, da so jarki brez vode. Kazali so s konj na suhe grabe, se ozirali proti nebu in dajali duška veselju s ponovnim alahovanjem. Za konjeniki je stekla pehota k posušenim glavnim oviram. Nekateri so metali kamenje v grabne, da se prepričajo, če jim ni morda nastavljena past. Najbolj drzni so si upali, držeč se za roke tovariša, na dno jarkov, ki so bili resnično brez kaplje vode in tudi o kaki zasedi ni bilo ne duha ne sluha.
Jarki so vedno bolj odmevali klicev z Alaha na vse grlo zahvaljujočih muslimanov — mestnega obzidja se je pa polaščal obup v zavesti, da rešitelj ni dospel do cilja in se bo treba zbrati v mestni hiši na posvet glede prostovoljne predaje, kakor hitro bo poslal sultan tozadevni poziv z odposlancem.
Pri niti začeti oblegi Maribora, ko sta bila obča zmedenost in obup na višku, se je pokazalo, da je nebo navdahnilo omenjenega viničarskega fanta z edino rešilno mislijo. Pri izvrševanju navdiha ga je vodila božja roka in mu pomagala oteti v odločilnih trenutkih Maribor.
Prazni mestni jarki so mrgoleli Turčinov, kateri so grozili obzidju s stisnjenimi pestmi. Sam veliki vezir Ibrahim paša je galopiral na belcu proti mestu, ko je vdrla voda po glavnem krčevinskem grabnu iz Treh ribnikov, se razdelila pri severnem obrambnem stolpu na levo in desno ter napolnila v par minutah jarke do vrha.
Kakor bi trenil, se je spremenil položaj za tabor oblegovalcev in obleganih!
Pri pogledu na rešilno valovanje vode v jarkih so pokleknili branilci po hodnikih za obzidjem, sklepali iz dna duše roke, jih dvigali kvišku in se zahvaljevali glasno Bogu in Materi božji, da sta jim naklonila pomoč v skrajni sili.
Silovito bruhanje vode v izpraznjene jarke je čisto zmešalo sigurne zmage pijane Turčine. Vojaki na obrežju jarkov so se pozabili skloniti, da bi ponudili roke po grabah se potapljajočim tovarišem, kateri so vpili k Alahu iz presenečenja in strahu pred smrtjo.
Jesenski mrak je legal na zemljo med gorečo zahvalno molitvijo na obzidju — med potapljanjem ter obupnim alahovanjem po jarkih in na njihovih obrežjih med turškimi jezdeci in pehoto.
Prvo noč začete oblege so bile po Mariboru polne vse cerkve in cerkvice Vsemogočnemu ter nebeški Materi najhvaležnejših branilcev, katere sta prevzela prerojena hrabrost in iz obupa zraslo zaupanje v zmago nad sovražnikom. Mestni poveljnik Krištof Wildenrainer je prebil ono nepozabno noč po skrbno opravljeni spovedi na kolenih v župni cerkvi sv. Janeza.
V zahvalo za prvo in za nadaljnji potek oblege odločilno rešitev so zvonili vsi mariborski zvonovi ono noč do polnoči.
Sultan Sulejman se je razljutil do pobesnolosti nad pašami in nižjimi poveljniki, kateri so nasedli nastavljeni pasti in se osmešili s prenagljenostjo že ob prihodu pred Maribor. Zapovedal je strokovnim četam, da morajo čez noč pripraviti vse za razrahljanje mestnega obzidja s topovi, za premostitev jarkov in za vdor na najbolj šibkih mestih.
Številni turški saperji in pijonirji so zakopali do jutra za izmetane nasipe težke topove. Hrzale so žage in pele sekire, odmevala kladiva od zabijanja žebljev za mostišča, oblegovalne stolpe in lestve.
Po turških treh glavnih taboriščih v Graškem, Koroškem predmestju, po slivovih nasadih ter gozdovih v Krčevini so svetili s plamenicami vso noč, odjekala so vsakojaka nerazumljiva povelja; turška vojska je bila z vsemi močmi na delu, da potolaži razljutenega sultana z zavzetjem Maribora po prvih dobro pripravljenih naskokih. Veliki vezir Ibrahim paša, ki je tudi padel pri sultanu v nemilost radi prenagljenosti, je hotel odobrovoljiti vladarja na svojstven in azijatski način. Nekje za Tremi ribniki je dal vloviti po šumi se skrivajoče kmete, katere so preoblekli v uniforme v nemški armadi običajnih »landsknehtov«. S pomočjo poučenih tolmačev je izsilil iz ujetnikov priznanje, da so bili oni spuščeni po vrveh v zadnjem hipu iz mestnega obzidja in so spustili vodo v prazne trdnjavske jarke.
Drugo jutro je pred pričetkom obstreljevanja sporočil vezir Sulejmanu, da je uspela njegovim ljudem izsleditev onih vragov, kateri so zakrivili včerajšnjo nesrečo. Jetniki so morali še enkrat vpričo sultana potrditi, kaj so zagrešili. Ogorčeni vladar je smehljaje zamahnil Ibrahimu v znamenje, da mu zopet zaupa in naj postopa s krivci po svoji volji.
Čisto nedolžne vojaško preoblečene kmečke siromake so odgnali v bližino treh glavnih obrambnih stolpov. V z obzidja razločno vidni razdalji so omilili sultanovo jezo z izlivom tatarske krutosti nad trojico krščanske raje. V landsknehte preoblečene tri krčevinske kmetice so navlekli s konji na zaostrene droge tako, da se jim je zasadila konica skozi zadnji del telesa do trebuha. Nato so vkopali kolce v zemljo in pustili viseti mučence po cele dneve v nepopisnem trpljenju, dokler ni zlezlo telo z lastno težo tako daleč po drogu, da je prebodel zaostreni del kak glavni notranji del in povzročil edino rešiteljico — smrt!
Oblegani so brž uganili, da gre za maščevanje turških poveljnikov nad nekrivci in da naj služi strašna kazen branilcem v svarilen zgled: taka smrt čaka vsakega, kateri bi se skušal prekrasti skozi obroč oblege in poklicati pomoč od zunaj.
Gospod Krištof je potrdil s svojo poveljniško besedo, da med nasajenimi ni resničnega rešitelja, kojega duhaprisotnost in hrabrost slavita še danes narodna pesem ter ustno izročilo.
Strahovite muke na kolce nabodenih so končali mariborski topničarji. Obsuli so z granatami okrog trpečih rajajočo turško sodrgo. Gromoviti razpoki okroglih železnih granat so pobili dokaj Turčinov in privabili angela smrti k nepopisno trpečim ...
S prvimi topovskimi streli je otvoril oblego Maribora mestni poveljnik Krištof Wildenrainer. Po mukah treh žrtev nekoliko potolaženi sultan Sulejman mu je koj vrnil milo za drago. Na njegovo povelje so začeli bruhati streli vseh vkopanih turških težjih topov kamenje in železo v obzidje ter vžigalne bombe na najbolj vidna mestna poslopja. Obzidje je bilo dovolj debelo in trdno, da je vzdržalo in odbijalo najtežje krogle. Več sreče je imelo turško topništvo z zažiganjem.
O uspehu muslimanskih užigalnih granat, ki je povezan z junaškim činom preprostega slovenskega hlapca, nam je zapustila stara kronika o drugi oblegi Maribora tole:
Ob bližanju Turkov je zbežalo več družin iz Maribora v sosedne vinograde ter na Pohorje. Svoje premoženje so zakopali globoko po kleteh. Mlad tesar Predenik je bil zaposlen s postavljanjem ogrodja na mestnem cerkvenem stolpu, za katerega so pričakovali nove zvonove iz Gradca. Ob bližajoči se turški nevarnosti je zaukazal svoji ženi, naj zbeži s polletnim otrokom v spremstvu zvestega hlapca, kateri se je pisal Venski, v Ruše. On sam je obljubil, da bo prišel za njo, ko bo oblege konec, ker ni mogel manjkati kot mlad in krepak meščan med branilci. Svojo žalostno ženo je priporočil varstvu hlapca in je odhitel na odkazano mu mesto na obrambnem zidu.
Strah pred turškimi krvoloki je zmešal tesarjevo ženo tako, da ni pripravila vsega pravočasno za pobeg. Naenkrat se je raznesel po mestu glas: »Turki drvijo proti Mariboru od Košakov!« Kmalu potem so se že oglasili po Graškem predmestju prvi streli. Za umik je bilo prekasno.
»Kam?« je kriknila na smrt preplašena tesarjeva žena. »Na cerkveni stolp, tam bom z otrokom še najbolj na varnem!«
Hlapec jo je svaril pred zatekom v stolp, a nič ni pomagalo. Bednica je pograbila otroka in je tako tekla proti zvoniku, da jo je hlapec komaj dohajal.
Ko je prisopihala do prostora za zvonove, se je zgrudila od onemoglosti. Zvesti hlapec ji je stal ob strani. — Že so pričeli boji za posest mesta. Kmalu se je pokazal po turških topovskih strelih na raznih krajih mesta dim, kateri je oznanjal izbruh požarov. Ogenj se je razširil med bojem do cerkve. Venski je zasledoval iz zvonika napad in obrambo. Z neugnano naglico so se začeli plameni oprijemati prvih lesenih stopnic v zvoniku. Rešitev po gorečih stopnicah je bila izključena.
»Ljubi Bog,« je zaklicala tesarjeva žena, »živi bomo zgoreli!«
Hlapec Venski je pokleknil in goreče molil, ker se mu je zdel pobeg iz zvonika nemogoč. Naenkrat se mu je rodila rešilna misel. Skočil je pokonci in zaklical:
»V božjem imenu! Moramo pač po zunanji steni stolpa na prosto.«
»Kako bo mogoče?« je vprašala mati.
»Z božjo in Marijino pomočjo. Le korajžno!« je bodril obupanko od trdne vere prežeti hlapec.
Na iz line stolpa moleči drog je pritrdil vrv, ki je bila pripravljena, da bi z njo potegnili v zvonik novi zvon. Zavihtel se je iz podstrešne line, zgrabil za vrv ter zaklical: »Otročiča si priveži s predpasnikom na hrbet, mene se oprimi z obema rokama okrog vratu! Če se ti vrti v glavi, zamiži!«
V groznem trepetu so opazovali spodaj stoječi starci, ženske in otroci spuščanje iz višine po vrvi ...
Iz spodnjih stolpnih lin je že švigal in grozil s pogibeljo — plamen.
V nevzdržnem položaju viseči Venski je zavpil gledalcem: »Na pomoč! Prinesite mi lestvo, ker ne morem več! ...«
Hitro so zvezali dve gasilski lestvi in ju podstavili pod noge skoraj onemoglega rešitelja matere in otroka. Občutek lesenega klina pod nogami mu je vrnil še toliko moči, da je prinesel po vrvi in lestvi na trda tla mater z otrokom na hrbtu.
Hlapec je imel na rokah radi drčanja po vrvi do kosti posneto meso. Tesarjeva žena se je onesvestila, ko je že bila rešena. V par dneh so si opomogli od prestanega smrtnega strahu vsi trije.
Mestni tesarski mojster Predenik je napravil v zahvalo za rešitev preprostega hlapca za svojega somojstra, mesto ga je pa povzdignilo za izredno junaštvo v meščana.
Opisani svetli zgled neomajnega zaupanja v božjo pomoč nam priča dovolj, da je moralo biti obstreljevanje Maribora iz turških topov srdito, sicer se ne bi bile vnele stopnice zvonika župne cerkve, kateri je bil za tedanje topničarske razmere precej daleč od obzidja.
Mesto je gorelo radi obstreljevanja na večih krajih, ker so bila številna gospodarska poslopja lesena in krita s slamo. Na uspešno gašenje po preizkušenih moških rokah ni bilo niti misliti, ko so pa morali vsi za brambo sposobni na obzidje. Sultan je pustil obstreljevati plameneče mesto vse predpoldne. Preboja niso dosegle številne kamene krogle nikjer. Kljub slabi topniški pripravi je zapovedal Sulejman po utihnjenju topov splošen naskok.
Napad so otvorili tatarski lokostrelci na konjih. Obletavali so obzidje v polkrogu in spuščali s tetiv lokov cele oblake strelic proti strelskim linam obleganih. Goste pošiljke puščic so imele namen, prikriti za strelci zbiranje napadalnih čet z mostiči za jarke ter z lestvami za plezanje na obzidje. Tatarskim puščicam so se branilci smejali v zavesti, da tvorijo neškodljiv uvod v krvavi ples, kateri se bo kmalu začel ob celotnem obzidju.
Pri otvoritvenem navalu Tatarjev se je posebno izkazal mestni stražmojster Kajetan Hercog s svojimi trobentači. V mirnih časih se je s trobentaško tovarišijo rad ponašal in večkrat tudi izkazal, da pogodi z železno strelico iz samostrela v črno, če je trezen. Ker se je pa udeleževal strelskih prireditev na krogle in puščice v bolj okajenem stanju, je pošiljal na največjo zabavo gledalcev izstrelke daleč mimo tarče, kaj šele v črne kroge! Veljal je za strelskega širokoustneža in radi tega so bili njegovi mojstrski zadetki ob navalu Tatarjev v žive cilje največje presenečenje. Ko so tatarski jezdeci v nepopisno strašljivih glasovih tulili med streljanjem, je jemal Kajetan s svojo kompanijo na muho odličnike in poveljnike iz vrst pasjih sinov. Oni prerokovi sinovi, na katere so namerili in sprožili Kajetan in njegovi strelci, so zakrilili po zadetku z obema rokama, krik jim je zastal, kakor bi odrezal, popadali so s konj in odbrzeli k Alahu.
Občutne izgube tatarskih imenitnikov so pospešile priprave za odločilni napad. Tatarski beji so začeli brlizgati na piščalke, njihove trume so se razmahnile na levo ter desno in proti jarkom so planili z mostiči saperji ter pijonirji in za temi so silili naprej lestvarji, plezalci ter požigalci z golimi meči, noži in handžarji v zobeh. Istočasno je azijska druhal porivala na valjarjih visoke lesene oblegalne stolpe, s katerih so molele cevi manjših topov in mušket.
Od Graškega predmestja, iz krčevinskih host in proti Koroškim vratom je zagomazelo napadalcev kakor mravelj. Vse divjaške množice so zagnale iz polnih grl vpitje, da bi sebe opogumile ter branilce prestrašile.
Kakor hitro je zaoril proti nebu krik k Alahu, so se oglasile z obzidja napadenega Maribora trombe, vsi zvonovi so zazvonili, obrambni topovi so zasvetili in zarigali proti napadalnim stolpom. Branilci na hodnikih za utrdbami so pripravili helebarde, sulice, muškete, kamenje, vrelo vodo in smolo, sekire in kladiva ...
Naravnost pobesneli muslimanski masi je uspela na večih mestih premostitev jarkov in naslonitev številnih lestev na obzidje. Toda niti en Turčin se ni utegnil potegniti do vrha lestve, ker je poprej štrbunknil v vodo v jarku radi udarca s helebardo, sulico, sekiro ter kladivom, držače lestev pa so parili s kropom ter vrelo smolo, da so prostovoljno poskakali v jarke. Krogle iz topov po obrambnih stolpih so prevračale vedno bliže se pomikajoče lesene turške turne, mušketirji so redčili iz strelnih lin z vso sigurnostjo muslimanske rezerve.
Prvotna srditost splošnega naskoka je pojenjavala, ker so bili obzidni jarki prenapolnjeni z mrliči in ranjenci, ki so vpili na pomoč ter svarili rezerve pred ponovitvijo brezuspešnega ter naravnost brezglavega napada.
Iz treh turških taborov so se oglasili na umik pozivajoči zvoki tromb, tatarski bobni so zaropotali, razdalja med jarki in napadalci se je vedno bolj večala ...
Prvemu in glavnemu naskoku sta sledila do večera 17. septembra še dva, ki sta končala prav tako porazno za turške bojne sile.
Sultan Sulejman in njegovi glavni vojni svetovalci najbrž že ob prvem pogledu na močno utrjeni Maribor niso verjeli, da jim bo uspelo zavzetje mesta z naskokom. Iz turškega glavnega stana v Graškem predmestju je bilo izdano ob prihodu 16. septembra povelje, da morajo strokovnjaki nad Mariborom poiskati mesto, na katerem bi bilo najlaže prebresti Dravo.
Močan oddelek islamskih roparjev in požigalcev se je odcepil pri Mariboru 16. septembra od glavne armade z nalogo, da poišče prehod preko Drave pod mestom. Tem tolpam je uspelo, da so zadele na najbolj plitvo mesto pri Vurbergu, kjer so reko preplavale in se razkropile z ognjem in mečem po Ptujskem polju.
Iz podanega opisa je razvidno, da se je kakih sto tisoč mož turške glavne vojske utaborilo po mariborski okolici na levem bregu Drave in so ostali tamkaj štiri dni.
Zgodovina štajerske beleži, da so se manjše ropaželjne čete Turčinov ločile od glavne armade in so razgrajale, ropale ter doprinašale strašna hudodelstva po Slovenskih goricah. Oskrunile so cerkev sv. Jakoba, sv. Jurija ter sv. Ilja. Kjer so pa neustrašeni slovenski sinovi ohranili ter obranili hiše božje, tam so ogrdili divjaki pokopališča. Tudi k Sv. Petru pri Mariboru so prihruli. Požgali so župnijsko cerkev in podružnico Device Marije na Gorci.
Pravljica iz one strašne dobe pripoveduje: Ko so vihrali Turki proti Sv. Petru, so bežali ter se poskrili stari in mladi. Gorski cerkovnik se je potuhnil v najbolj globoko luknjo v kleti mežnarije, učitelj pa je zbežal v bližnjo hosto ter si poiskal tamkaj varno skrivališče.
Ko so se Turki zgubili in je postalo vse tiho, pride cerkovnik iz podzemeljskega skrivališča. Ko gleda okrog in nikogar ne vidi, si upa na prosto. Povsod najstrašnejši prizor! Kakor je po strašni toči žalostno gledati po svetu, tako je bilo tudi tokrat: vse je bilo tiho in mrtvo, žive duše ni bilo nikjer. Gost dim se je valil proti nebu iz hiš, katere so neverniki požgali. Zdaj se spomni mežnar svojega tovariša učitelja in ga kliče, da bi zvedel, če je še živ. V globokem deblu nekega drevesa se mu ta oglasi in oba sta bila vesela rešitve iz smrtne nevarnosti.
Prav tako si ljudstvo tudi pripoveduje, da so prišli tokrat Turki do »turške meje« — brega v Metavi, nižje Sv. Petra. Tamkaj so se jim postavili prebivalci v bran in so jih zapodili proti Sv. Lenartu. Lenarčani so bežali v cerkev, pripravljeni, da se branijo do smrti. Divji Turčini planejo za njimi in začelo se je ravno pred cerkvijo grozno klanje. Ali zdaj vržejo nekateri, v zvoniku skriti, iz visočine na sovražnika več košev čebel, ki nevernike hudo opikajo. Iznenadeni in prestrašeni se niso hoteli vojskovati z drobnimi živalicami in so pobegnili. Komaj so se odtegnili sitnim čebelam, začeli so streljati s kroglami iz topov na zvonik, toda kakor pravi pravljica, se krogle zvonika niso prijele in mu niso nič škodovale.
Ista usoda, kakor cerkev sv. Petra, je zadela tudi Kamnico pri Mariboru. Tamkaj so oskrunili Turki župnijsko cerkev sv. Martina s pokopališčem vred.
Četrto poglavje
[uredi]Ako greš iz Ruš proti falskemu gradu, naletiš 4 km od Ruš na ostanke tako zvanega »Turškega zida«. Precej bogata zgodovina Turškega zida je prav tesno povezana z usodo gradu na Fali. Prvotno je bil zid zgrajen kot obramba gradu in božje poti Marije v Puščavi proti mogočnim celjskim grofom.
Turški zid začenja pri 610 m visokem Globokerjevem hribu, kateri prevladuje vso okolico za 337 m. Vrh imenovane višine je širok 20—35 korakov. Na Globokerja se naslanja umetno izkopano gradišče. V dobi turških vpadov je sklenilo prebivalstvo iz spodnje Dravske doline, da bo pozidalo na Gradišču utrjen tabor kot zatočišče in pribežališče. Prišlo pa je samo do izravnanja gradbenega prostora. Ker je spadala falska graščina pod benediktinski samostan v Št. Pavlu na Koroškem, je opat Matija Furter (1530—1550) že razpadli Turški zid skoraj na novo zgradil iz kamenja, katerega so dobili dovolj na licu mesta, in ga je močno utrdil. Zid je dobil dvojne strelne line in ena vrata, ki so bila tamkaj, kjer danes prečka ruševine zidu vozna pot ob Dravi. Utrdba je bila visoka 5—6 metrov, široka 2 metra in je segala od Globoker ja do Drave. Poleg zidu je bila drča, po kateri so spuščali na sovražnika iz Globokerjevega hriba kamenje in hlodovje.
V starih časih je bil glede prometa in obljudenosti desni breg Drave mnogo važnejši nego levi. Cesta ob levem dravskem bregu je bila dograjena šele leta 1728. Poprej je bil ob Dravi samo ozek kolovoz, kateri se je držal stare rimske ceste. Iz Ruš je vodila po desni strani Drave proti Fali in Št. Lovrencu na Pohorju udobno izpeljana vozna pot, katere se je vse posluževalo in je bila obče znana.
Ruše so bile v dobi naše povesti v cerkvenem in kulturnem oziru pomembnejše od Maribora. Vas Ruše je bila podarjena leta 1091. prvemu opatu v Št. Pavlu, Vecilu. Benediktinci so skrbeli z vso vnemo, da je starodavna in znamenita ruška Marijina cerkev postala ena najbolj znanih in obiskovanih božjih poti. Po božjo pomoč v ruško svetišče se niso zatekali samo Pohorci, prebivalstvo Dravskega in Ptujskega polja ter Slovenskih goric, ampak celo Mislinjčani so romali tjakaj dvakrat na leto. Ruše so se ponašale z eno najstarejših gimnazij, ki je bila edina v obdravskem delu štajerske dežele, in je prenehala, ko so otvorili jezuitje v Mariboru svojo gimnazijo 7. julija 1758.
Ko se je bližal sultan Sulejman leta 1532. štajerskim mejam, ni bežalo premožnejše prebivalstvo iz Središča, Ormoža in Ljutomera v Ptuj ter Maribor, ampak v Ruše, kjer se je čutil vsak čisto varnega za zavetiščem novo zgrajenega Turškega zidu.
Veliki vezir Ibrahim paša in njegovi strokovnjaki so se odločili, da prekorači glavna Sulejmanova sila Dravo po zasilnem mostu, katerega bodo zgradili na hitro roko v Jelovcu v župniji Kamnica pri Mariboru, med gradom Viltuš na levem in Bistrica na desnem dravskem bregu. Turška armada ni bila oskrbljena z gradbenim materialom za mostove preko tako mogočne in široke reke kakor je Drava. Čolne, trame in deske so si preskrbeli sultanovi pionirji z največjo naglico ob Dravi pri Mariboru in po okolici.
Omenjeno je že bilo, da je bila v mariborskem mestu precej razvita mlinarska obrt. Šest velikih mlinov je bilo zgrajenih na čolnih na Dravi med mestnim obzidjem na levem bregu in reko. Trije mlini so bili nad in trije pod mestom. Ker so potrebovali turški pijonirji čolne, so napadli dravske mestne mline, jih razrušili in odpeljali pontonske čolne navzgor po Dravi do Viltuša. Mariborski topničarji so sicer streljali na drzneže, jih nekaj tudi pobili, a kaj je bilo nekaj mrtvih v primeru s 100.000 mož broječo turško armado, katera je morala za vsako ceno preko Drave! Sultan se je namreč bal, da bi ga krščansko vojaštvo ne potipalo kje od zadaj, radi tega je silil na naglico z gradnjo mostu.
Čolni šestih mlinov niso zadostovali, da bi nosili in vzdržali težo težkih topov. Da so dvignili nosilno moč čolnov, so se poslužili svežih kož od bikov in volov, katere so skrbno sešili, jih napihnili s pomočjo kovaških mehov ter jih pritrdili v dveh vrstah na levo in desno ob čolnih. Les za vezanje čolnov so naropali zopet na mariborskem pristanu.
Leto 1532. je obetalo zelo bogato vinsko trgatev. Iz koroške dežele in Dravske doline so bile prepeljane v Maribor po Dravi cele zaloge močnega macesnovega lesa za vinske stiskalnice. S temi zalogami so šli Turčini in so bile kakor nalašč za glavne veznike preko čolnov. Kakor danes, je bilo tudi tedaj po mariborski okolici dovolj desk.
Z gradnjo zasilnega mosta so pričeli 16. septembra, gotov pa je bil 18. septembra. Ta dan so prekoračile most čete bosanskega ter mostarskega paše. Naslednji dan jim je sledil veliki vezir Ibrahim paša s svojimi vojaki in 20. septembra na vse zgodaj zjutraj sultan Sulejman z jedrom armade. Do noči je trajal pohod glavnih sil. Na mostu je nastala taka gneča in prerivanje, da je precej vojakov popadalo v Dravo ter utonilo.
Graditelj mosta, veliki vezir, je prevzel radi nesreč nadzorstvo nad prehodom in je vzpostavil z največjo težavo red. Zjutraj 21. septembra so bili vsi muslimani preko Drave, popoldne so most razdrli in nastopili umik ob Dravi proti vzhodu.
Rušani s številnimi begunci so zasledovali z največjo napetostjo prihod Sulejmanove armade pred Maribor in oblego mesta. Ob silovitem grmenju topov so trepetali, visoko proti nebu valeči se dim jim je oznanil, da mestu najbrž slaba prede. Ako bo padel dobro utrjeni Maribor, tudi Turški zid ne bo kos ogromni premoči. Sigurno je bilo, da se sultan ne bo zadovoljil samo z zavzetjem obdravskega mesta, gotovo bo hotel izropati Ruše in razdreti zid, kateri je doslej tolikanj trdovratno kljuboval vsem manjšim napadom bosanskih tolovajev.
Ko so pa opazili tekanje turških pijonirjev ob Dravi pri Viltušu, je bilo čisto jasno, da turška glavna vojska Ruš ne bo izpustila. S strahom so zasledovali gradnjo mosta. Ogledniki so jim vsak čas javljali, kako daleč je že napredovala premostitev in kdaj se bo treba zateči za z vsem dobro oskrbljeni Turški zid.
Duši ruškega obrambnega gibanja sta bila ob priliki druge oblege Maribora gospod župnik Janez Marija plemeniti Lichtenstein s tamošnjimi gimnazijci in Kunigunda Wildenrainer, hči mariborskega mestnega sodnika in poveljnika. Ta dva sta znala domačine ter begunce, odrasle in mladino navdahniti z neomajnim zaupanjem v božjo pomoč na mogočno priprošnjo ruške Matere božje, z vero, da bo Maribor odbil Turčina, ter z junaško samozavestjo, da bodo tudi Rušani za Turškim zidom zmagoviti.
Cela dva dni in noči, ko so turški pijonirji gradili most, je bila prostorna ruška hiša božja natrpano polna tolažbe potrebnih. Ljudje so drseli neprestano po golih kolenih od vhoda do glavnega oltarja proti oltarju svetega Križa, kojega podobo je naplavila Rušam močno narasla Drava leta 1522. Gospod župnik je bil skoro nepretrgoma v spovednici ter pred obhajilno mizo. Med pobožnimi molilci je bedela noč in dan Kunigunda, katere navzočnost med preprostim narodom je vplivala na vse kakor kaka nebeška prikazen.
Ruški gimnazijci so sestavili igro »Poraz Turkov«, katero so predstavljali preplašeni raji v tolažbo zunaj pod lipo na cerkvenem prostoru. Predstave je ponavljala moška gimnazija pozneje vsako leto kot pobožen spomin na zmago pri Turškem zidu, dokler je obstojala.
Tak je bil položaj v Rušah, ko je privihral v vas sel in oznanil, da so prvi turški oddelki na poti preko mosta in se bodo izvidniki vsak čas zakadili proti vasi.
Župnik je dal na golih kolenih klečečim zadnji blagoslov z Najsvetejšim, Kunigunda in gimnazijci so uredili nagli odhod proti Turškemu zidu. Župnik se nikakor ni dal pripraviti, da bi bil zapustil Ruše in prepustil Marijino svetišče nevernikom. Moški branilci Turškega zida so že čakali na hodnikih za obzidjem, ko je pribrzela Kunigundina armada starcev, žensk in otrok ter so se zaprla za njo močna vrata Turškega zida.
Komaj so bili prvi bosanski jezdeci preko mosta, že so se razkropili v manjših oddelkih na vse strani in seve predvsem proti Rušam, odkoder je vabil obilen plen.
Divjačine so se začudile, ko so naletele na veliko ter lepo vas, ki pa je bila — izpraznjena. Po previdnem ogledovanju so si upali dalje in uganili ob turški utrdbi, da čaka bosanskega in mostarskega pašo še presneto trd oreh, ako bosta hotela izsiliti skozi vrata debelega in visokega zida prehod v zgornjo Dravsko dolino in predvsem do falskega gradu, bogate Marije v Puščavi in št. Lovrenca.
Poročila prvih izvidnikov sicer niso bila ugodna, vendar se odločita bosanski in mostarski paša, da izropata in požgeta po naglem zavzetju Turškega zidu od Turčinov skoraj nedotaknjeno Pohorje, kjer so se skrivali zakladi v denarju, živini, živežu ter zdravih ljudeh.
Bosanska druhal se je na majhnih konjičih razletela iz Bistrice po desnem bregu Drave in zajela Limbuš, Pekre, Studence, Radvanje in Razvanje. Iz vseh teh naselij so pobrali za sužnost sposobne ljudi z vsemi skritimi denarnimi prihranki ter živino in so odpeljali bogati plen v Ruše, ki so bile nekako zbirališče za preskrbo paš iz Bosne in Mostarja.
V Rušah pod košato lipo pred cerkvijo so postavili Turki tri čebre. Posode so po ljudski pripovedki zvrhom napolnili na kup natirani ujetniki s srebrniki in zlatniki. S tem denarjem so si hoteli bosanski poturčenci napolniti žepe po zmagi in porušenju Turškega zida. Ljudski glas zaključuje to početje z ugotovitvijo, da se je vrnilo po porazu pred Falo pod ruško lipo k čebrom le toliko nevernikov, da je manjkalo samo zgornje zlato in srebro v eni posodi, dve sta pa počakali do vrha polni na zmagovalce. Z beleženo pravljico je ohranil preprosti narod do današnjih dni vest o velikih izgubah, katere so utrpele bosanske in hercegovske čete pri navalu na Turški zid.
Bosanski paša Ali in mostarski Mohamed sta porabila dolgotrajni prehod glavne sultanove armade preko mosta v to, da sta zbrala bosanske in hercegovske poturčence v Rušah, kjer sta razporedila pohod nad Turški zid. Poveljstvo je prevzel Ali. V čolnu, kateri je služil za zvezo preko Drave med Rušami in Selnico, se je odpeljal bosanski paša s spremstvom po reki navzgor v bližino Turškega zida. Čoln so zasidrali v Dravi tako, da je imel paša pogled na početje branilcev za zidom in je dajal s posebnimi znamenji svojim četam navodila za naskakovanje.
Brž ko je opazila za zidom se stiskajoča raja, da hoče paša prešteti pičlo število izvežbanih branilcev, se je hitro poslužila zvijače. Ker so bile gruče beguncev od vrha Globokarjevega hriba in na gradišču, je organizirala Wildenrainerjeva Kunigunda počasni pohod v dvostopih z višine proti Dravi. Dolga procesija je zgledala od daleč, kakor bi kar vreli novi bojevniki z dveh vrhov proti onemu mestu obzidja, katerega nameravajo divjaki naskočiti in zavzeti.
Ali paša v čolnu na Dravi je zamahnil s krivo sabljo proti svojim oddelkom in ti so se spustili s kriki k Alahu v napad z lestvami ter sekirami v smeri proti vratom skozi Turški zid, ker je bil ta prostor na ravnem in usposobljen za napad z razbitjem težkih hrastovih vrat in preplezanjem debelega ter visokega zidovja.
Poskus zavzetja turške utrdbe je plačala poturčena sodrga dražje nego njihovi tovariši pri navalu na Maribor. Branilcem ni bilo treba ne topov, ne helebard, sulic, mušket, samostrelov ter raznega, drugega orožja, ne kropa in ne vrele smole. Bosance so pustili, da so se nakopičili po ravnici pri vratih in pristavili kolikor mogoče mnogo lestev. Ko so si bili naskakovalci že svesti zmage in so vpili k Alahu v zahvalo za zavzetje vsaj ene utrjene postojanke na vsem Sulejmanovem pohodu, se je vse preokrenilo Turčinom v popolen poraz.
Pri kratkem opisu Turškega zida je bila omenjena drča, katera je bila strašno nevarna past za vsakega, kateri bi se lotil napada v dolinici. Na vrhu drče so bili nagrmadeni ogromni kupi kamenja ter hlodov. Ta plaz so sprožili v odločilnem trenutku, zagrmel je z največjo brzino po strmi riži, se izpraznil nad glavami janičarskih kričačev in je pokopal pod seboj najbolj ropaželjno ter krvoločno sodrgo.
Do neba segajoči obupni kriki ... Tulenje in ječanje na pol živih ter ranjenih, zaokren na pobeg za podsutimi stoječih ...
Tak je bil začetek in konec zadnjega naskoka nad Turški zid med Rušami in Falo.
Za bežečimi Bosanci in Hercegovci so metali Rušani z obzidja koše čebel. Razljutene živalice so se spustile v gostih rojih za bežečimi in so jih neusmiljeno pikale. Preganjani vragovi so po ljudski govorici bežali, kolikor so jih nesle noge, in se drli na ves glas: »Strašne so štajerske muhe! Bežimo, bežimo, sicer bomo vsi poginili!«
Na Ali pašo v čolnu na Dravi so streljali mušketirji s kroglami, ko je gonil z golim mečem svoje ljudi v boj za posest zida. Verskega odpadnika se ni prijela niti ena od izstreljenih krogel. Po prepričanju o nedotakljivosti pasjega sina šine po ljudskem pripovedovanju enemu od krščanskih strelcev rešilna misel v glavo. Z roke sname zlat blagoslovljen poročni prstan in ga porine namesto svinčenke v cev muškete. Zlati naboj v puški izstreli. Komaj se razkadi oblaček smodnikovega dima, že omahne paša smrtno zadet iz čolna v Dravo, ki ga odnese proti sultanovemu mostu kot prvo sporočilo, da so bili Turki poraženi tudi pri Turškem zidu.
Takoj po pobegu napadalcev so Rušani odprli vrata Turškega zida ter so začeli vlačiti izpod kamenja ter hlodovja ubite ter ranjene Turčine. Mrtve in poškodovane so brez usmiljenja in prizanašanja pometali v Dravo in so na ta način oznanili sultanu Sulejmanu, da Ruše nikakor niso zaostale za Mariborom!
Vladarja velike Turčije je silno potrlo, ko je prejel vest, da je priplavalo po Dravi najprej truplo Ali paše v blesteči bojni opremi, za njim pa nešteto mrličev iz vrst bosanskih in hercegovskih janičarjev.
Medtem ko je grebel Ali paša kostanj iz žerjavice Turškega zida, tudi njegov v Rušah zaostali mostarski tovariš Mohamed ni držal križem rok. Preprostemu narodu je do danes znano, da se je podal višji Turek iz Mostarja v ruško Marijino cerkev na konju. Kolikorkrat je pogledal kip Marije, je obrnila nevidna moč glavo nevernika tako daleč nazaj, da je moral gledati čisto proč od Matere božje. Pri tem čudežu vzklikne paša: »Verjamem v moč božje porodnice in ji bom prinesel dar, kakršnega ji še ni poklonil nihče!« Dal je napraviti tako veliko in težko svečo, da so jo morali potegniti v cerkev štirje konji. Ob slovesu je naročil Rušanom, naj od njega podarjeno svečo prižgejo, kadar bo največ ljudi v svetišču.
Preudarni Rušani so opominjali k previdnosti z ozirom na turški zahvalni dar. Slednjič so se odločili, da ogromne sveče sploh ne bodo prižgali, ampak jo odprli. Sveča je bila votla in napolnjena s tolikšno količino smodnika, da bi bila eksplozija pognala v zrak veličastno ruško hišo božjo.
Mostarski paša je stikal po izpraznjenih Rušah s svojimi vojaki tako dolgo, da je naletel na čuvaja ruške Matere božje — župnika Lichtensteina. Zapovedal je duhovnika mučiti z mongolsko brezsrčnostjo in krutostjo. Ker niso končale življenje svetniškemu duhovniku najstrašnejše muke in je še vedno zahvaljeval Boga in Marijo, so ga razsekali turški rablji na drobne kose in jih razmetali po vasi.
Ob pojavu prvih na vso moč kričečih premagancev izpred Turškega zida v Ruše jo je odkuril tudi mostarski paša Mohamed proti sultanovemu mostu v Bistrici in se pridružil s preostanki Bosancev ter Hercegovcev jedru proti vzhodu se pomikajoče Sulejmanove vojske.
Junaški branilci Turškega zida s številnimi begunci nikakor niso takoj verjeli, da bi bil sovražnik resnično pobegnil po prvem neuspelem naskoku, saj so poznali njegovo zvijačnost ter zahrbtnost. Navozili so nov plaz kamenja in polen ter čakali v strogi pripravljenosti, kje se bodo poturčenci pojavili, da ponovno poskusijo, kar jim je prvič tako bridko spodletelo in končalo v krvi ter smrti.
Sovražnika ni bilo dolgo od nikoder. Straža na Gradišču je javila najurnejše gibanje dolgih vrst Turčinov ob bistriškem mostu, ki so se vse pomikale ob Dravi proti vzhodu. Turška vojska je zatonila in izginila bogznaj kam. O kakem večjem premikanju vojaštva pri mostu ni bilo nič več opaziti.
Dne 21. septembra popoldne so se začeli motati okrog Viltuša in Bistrice bolj neznatni turški oddelki, kateri so z vso naglico razdirali most, začenši na sredi in proti vsaki strani na levo ter desno. Deske in trame so enostavno metali v reko. Odvezali so od zasidranih čolnov mehove govejih kož, katere so tudi odnesli valovi Drave. Končno so omajali še sidra mlinskih čolnov, poskakali vanje ter odveslali po Dravi proti Mariboru.
Sultanovega mostu ni bilo več. Niti en Turek se ni pojavil, da bi jezdil ali se plazil peš proti Rušam. Posadka za Turškim zidom je resnično zmagala, domači begunci in pribežniki iz Središča, Ormoža ter Ljutomera so bili rešeni. Radi previdnosti do Bistrice in še dalje poslani izvidniki so se vrnili z veselim poročilom, da jo je prokleti sovražnik s tako naglico odkuril iz Ruš, da niso imeli janičarski jezdeci toliko časa, da bi pripravili, užgali in izstrelili prižigalne puščice v škodlaste ter slamnate strehe in jih podnetili. Prijazne Ruše so ostale radi prenaglega pobega požigalcev in roparjev nepoškodovane. Naleteli so na vasi na razmetane posamezne kose človeškega trupla, iz katerih niso mogli prepoznati, nad kom bi se bile maščevale pobesnele zveri tako nečloveško.
Zmagovalci za Turškim zidom so se razporedili v nekak slavnostni sprevod in se začeli pomikati od utrdbe med ukanjem in prepevanjem proti Rušam, katere so našli skoraj nedotaknjene, kakor so javili izvidniki. Na nasvet mariborske gospodične Kunigunde je zavil zmagoslavni sprevod v ruško cerkev pred noge nebeške Kraljice, ki je uslišala obupne prošnje krščanske raje in ji izprosila tako sijajno zmago nad toliko premočjo nevernikov. V pobožne romarje pretvorjeni zmagovalci so zdrknili na kolena, sklenili roke in iz hvaležnih krščanskih src je puhtela pred glavni oltar nebeške Matere najtoplejša zahvala za pomoč in zmago. Ljudje so jokali veselja, se objemali, peli, molili in kar verjeti niso mogli, da so oteti za dalje časa peklensko zlobnih sovragov.
Prva se je spomnila Kunigunda, da bi bila na mestu večerna služba božja s petimi lavretanskimi litanijami v slovesno razsvetljeni cerkvi. Iskali so povsod gospoda župnika, ki je ostal edini v Rušah, da bi pazil na Marijino svetišče. Junaškega duhovnika niso mogli priklicati od nikoder. Vsem se je porodila prebridka zavest, če bi bil ostal dušni pastir pri življenju, bi jim on prvi javil odhod divjakov in bi bil organiziral zmagoviti povratek od utrdbe v Ruše. Do glasnega in krčevitega ihtenja je potrlo pobožne molilce prepričanje, da so po vasi razmetani kosi človeškega telesa preostanki mučenika, ki je edini od Rušanov dal življenje za svoje ovčice.
Na poziv gospodične Kunigunde so isti večer zbrali oskrunjene svete preostanke, jih očistili, prenesli v krsti v cerkev in objokovali dolgo v noč svetniškega kateri je rajši pretrpel iz ljubezni do Marije najkrutejše muke in smrt, kakor da bi jo bil zapustil in se rešil z drugimi vred za varni Turški zid. Zbrani ostanki župnika-mučenca so bili drugo jutro položeni k počitku do sodnega dne za glavni oltar ruške Marijine cerkve ob ogromni udeležbi otete krščanske raje in z ganljivimi prizori, kakor jih Ruše niso in najbrž ne bodo več doživele.
Po pogrebu za sveto stvar do smrti trpinčenega gospoda župnika Lichtensteina se je podala Kunigunda s svojimi služabnicami v Vrhov dol pri Limbušu, da pogleda in se prepriča, kako je z viničarijo njenega očeta. Hvaležni Rušani in begunci so spremljali junakinjo in mater slovenskih beguncev do Bistrice v znak tople hvaležnosti za bodrila, pametne nasvete in pomoč.
Bistrica je bila izropana, vendar ne požgana. Usoda izropanja je zadela tudi Limbuš, od koder je zavila Kunigunda proti Vrhovemu dolu. Kako veselo presenečenje in vzradoščenje ter zadoščenje za toliko v nekaj dneh prestanega gorja, ko ji je povedal že vhod v bajno vinogradno dolinico, da se je Turčin ni dotaknil! Vrhov dol z veliko Wildenrainerjevo viničarijo ni doživel nezaželjenega obiska in je ostal z bogato trgatvijo vred nepoškodovan.
Kunigunda bi bila najrajši na vozni poti zdrknila na kolena v zahvalo Bogu in nebeški Materi božji za odvrnitev turške šibe božje. S šepetajočo molitvijo je odklenila stanovanjsko hišo. Vse je ostalo na svojem mestu, kakor je bila zapustila pred pobegom v Ruše. Ravno je hotela poklekniti pred razpelo v kotu, ko je njeno spremstvo presunljivo zakričalo na dvorišču. Odložila je zahvalno molitev in odbrzela pogledat, kaj za božjo voljo je moglo doleteti služinčad tako nepričakovano.
Na pragu se ji je nudil grozen prizor ...
Uskoki so premetavali po tleh kričeče in braneče se ženske, njej se je pa bližal od gospodarskega poslopja vražje spačen obraz, povešenih brk, režečega se obraza in nekako radostnega pogleda. V neznancu s spakedranim licem in v bogati uniformi graničarskega stotnika je spoznala strašnega — Petra Čatoriča!
Iz Kunigundinih prsi je ušel pretresljiv krik, zavrtelo se ji je v glavi, zgrudila se je nezavestna ob pragu očetove viničarije v Vrhovem dolu pri Limbušu ...
Kako dolgo je trajala od presenečenega živčnega presunka povzročena omotica, ni vedela. Komaj je odprla na postelji trudne oči, že ji je zopet prebodel srce pogled v vražji obraz bitja, katero ji je bilo najbolj zoprno in katerega se je najbolj bala pod božjim soncem. Peklenšček v kolikor toliko človeški podobi ji je skušal poljubiti roko in jo nežno pobožati po licu. Z vsemi močmi se je dvignila na postelji in jasno ji je postalo, da je po zmagoviti rešitvi iz turških rok zapadla robstvu — uskoka, kateri se je prikradel do nje kot maščevalec. Par trenutkov molčečega preudarka in že je bila na nogah, izdrla je bodalo izza pasa laži-graničarja in sunila ozko ostrino v dekliška prsa. Med glasnim uskoškim krikom se je zgrudila v naročje onemu, katerega snubitev je pred nedavnim zavrnila in odbila s pestjo ter pobegom ...
Čatoričevo spremstvo je po onečaščenju pobilo Wildenrainerjeve dekle ter pripravilo udobno nosilnico, katero so skrbno pritrdili med dva močna konja.
Jesenski črički so si odgovarjali z ljubko večerno pesmijo iz bogato obloženih pekrskih vinogradov, luna je pokukala v nedotaknjeni Vrhov dol, povsod naokoli grobna tišina ...
Uskoška pošast v bogati graničarski preobleki je prinesla v naročju iz Wildenrainerjeve viničarije kakor mrtvo žensko truplo in ga položila leže z največjo skrbjo ter nežnostjo v med dva konja navezano nosilnico. Hladna luna je še enkrat pogledala za slovo smrtnobledi obraz Kunigunde, preden jo je pokrilo pregrinjalo in je dal izdajica in poturica Pero povelje za odhod v Limbuš, proti mariborskemu Magdalenskemu predmestju ter v noč proti jugu, kamor so zatonili in se skrili roki pravice uskoki, če so zagrešili izdajstvo in druge v tistih krutih časih prepovedane zločine ...
Omenjeno je že bilo, da se je pred Mariborom odcepil od sultanove armade precejšen oddelek lahke konjenice, požigalcev in plenilcev. Ta svojat si je poiskala najbolj plitvo strugo Drave pri Vurbergu, kjer jo je prebredla in preplavala. Na desnem bregu Drave so roparji zagledali pred seboj obdelana polja ter z živino bogato založene velike vasi po Dravskem ter Ptujskem polju. Razkadili so se po ravnici, katera je kakor nalašč za lahke jezdece. Že je zakolobaril gost dim iz naselij. Zveri v človeški podobi so pobijale, kar ni bilo za na pot v sužnost zmožnega, vse drugo pa so z živino vred tirali proti Ptuju, da bi bila glavna sultanova moč takoj pri srečanju s požigalci in plenilci preskrbljena z obilno prehrano in človeškim plenom.
Ognjeni zublji po Dravskem polju so bili za Janeza Pihlerja v taboru na Ptujski gori znak in povelje, da se jim bliža prilika, ko bo lahko vsaj delno maščeval strašna opustošenja po slovenskem delu štajerske dežele. Z bliskavico je zbral okrog sebe svoj slovenski prapor in zadel na turške roparje pri Hajdini, kjer so čakali z naropanim na sultana. Janezovi dragonci so s silovitim zaletom pomendrali vse, kar se je količkaj zoperstavljalo in mu ni uspel pobeg. Napad je plenilce čisto iznenadil, saj jih ni nikdo svaril pred krščansko konjenico po ravninah ob Dravi proti Ptuju.
Od Hajdine je odbrzel Janez Sulejmanu naproti po gozdovih do Hoč, katere so Turki požgali s cerkvijo vred in so celo zvonove naložili ter jih peljali s seboj. Kakor hitro je ta oddelek kakih deset minut niže cerkve obtičal v močvirju, je bil pobit do zadnjega moža od Turčinom liki iz oblakov na hrbet padlih jezdecev. Hočki zvonovi so ostali na mestu, kjer so jih morali pustiti roparji. S posebno slovesnostjo so pozneje otete zvonove prepeljali ter jih obesili v zvonik nove cerkve; ondi pa, kjer so se Turki za božji rop pokorili s smrtjo, so pozidali v hvaležen spomin kapelico, ki še danes stoji na poti od hočke cerkve k železniški postaji.
Na prodnatem Dravskem in Ptujskem polju je manjkalo Turkom zdrave in čiste vode, zato so se razkropili pred zbirališčem pred Ptujem na manjša krdela, ki so divjala na rop celo pod Pohorje ter so razdejala gradova Fram in Slivnico. Slivniške in framske požigalce je deloma pobil ter rastepel na vse strani Pihlerjev prapor.
Spomin na poraz Turčinov pri Slivnici in Framu je ohranil narod v pravljici, katera slika pred krščanskimi jezdeci v Slivniško Pohorje pobeglo Turkinjo. Radi popolne izčrpanosti in onemoglosti se je zatekla v preprosto pohorsko kočo, v kateri je prebivala stara kmetica. Kočarica je sprejela pomoči potrebno in ji je stregla vso noč. Zjutraj se je počutila Turkinja pokrepčano in toliko zdravo, da je sklenila nadaljevati pot. Poklicala je dobrotnico z besedami:
»Pridi k meni, bogato te bom nagradila!«
Turkinja se je povzpela na konja in je segla v žep, kakor da bi hotela potegniti iz njega cekin. Privlekla pa je dolg nož in udarila z njim rešiteljico po glavi ...
Ko je umikajoči se sultan zaznal, da ga obletava skrivnostno krščansko krdelo, katero mu neusmiljeno pokončava vse razposlane plenilce, je poslal nad Janeza velikega vezirja Ibrahima s konjenico, pehoto in lažjimi topovi. Slovenski jezdeci so se pravočasno potegnili iz objemajočih jih klešč ter so se zatekli pod okrilje ptujsko- gorskega tabora, kamor jim je sledil veliki vezir. Da bi oplašil drzneže, je pustil obstreljevati Ptujsko goro, ker se je naskočiti ni upal.
Na obstreljevanje Marijinega svetišča na Ptujski gori nas spominja tale pripovedka: Turški topovi so grmeli, krogle so se zaletavale v obzidje tabora in grozile cerkvi s porušenjem. Pri popolnoma vedrem jesenskem vremenu se je spustil nad Marijino hišo božjo tako gost in neprodiren oblak, da turški topničarji niso več videli cilja in so se morali umakniti proti Ptuju.
Turška glavna vojska se je zbrala 22. septembra pred Ptujem. Sultan se tukaj ni nič mudil, ampak je z enim oddelkom odrinil še isti dan po blatnih haloških klancih, v katerih je mnogo živali obtičalo in počepalo, v Vinico na Hrvatsko. Ostali pa, kar jih ni mahnilo pri Ptuju na drugo stran Drave, kjer so se zbirali oni turški oddelki, kateri so ropali po Slovenskih goricah, so prispeli upehani v Vinico šele drugi dan.
Kaj radi bi se bili Turki polastili Ptuja. Mesto je bilo preveč močno utrjeno, radi tega se ga niso upali lotiti, pač pa so oropali in požgali predmestje s cerkvijo sv. Ožbalta vred. Zato je vlada pozneje ukazala, naj dotičnim prebivalcem, katerim so bile hiše pogorele, odkažejo v mestu stanovanja, božja služba pa se naj s slovensko pridigo zanje opravlja v mestni župnijski cerkvi ali pa v cerkvi Vseh svetnikov.
Izpred Ptuja je ena divja turška truma vihrala nad Veliko Nedeljo in Ormož, katerega je razdejala. Mimo Središča, kjer so vse, kar je bilo živega in se ni poskrilo, ali pobili ali zvezali in gnali s seboj, so drli Turčini nad Varaždin. Tam so se združili z glavno četo, ki je bila dan poprej prihrula tja iz Vinice. Od ondod so se pomaknili nazaj v Turčijo.
Po haloškem blatu se umikajočim turškim požigalcem je sledil Janez po skritih stezah do Zavrča. Neprestano jih je napadal in se umikal s tolikšno spretnostjo ter naglico, da sta bila vsak organiziran odpor in zasledovanje zaman.
V župniji Zavrč je po svojem izbornem vinu daleč po svetu znan tako zvani Turški hrib. Tega vinogradnega griča se oklepa naslednja narodna pripovedka, katera se je rodila iz dogodkov na umiku Sulejmanove vojske skozi Haloze na jesen leta 1532.: Krščanski jezdeci so bili po Halozah umikajočim se Turkom vedno za petami in so jih pobijali iz zasede. Zasledovani turški begunci so se zatekli v noči s popolnoma izčrpano ženo paše k preprostemu kmetu na vrhu zavrčke župnije. Stanje imenitne Turkinje se ni kljub negi in skrbi zboljšalo, ampak je umrla pri kmetu. Njeno spremstvo jo je pokopalo na griču, na katerem jo je doletela smrt. Mrtvo so zanesli ven iz hiše, zložili okrog in okrog njenega trupla visok kup kamenja ter so pred slovesom od groba bridko jokali. Po tem grobu žene turškega paše je dobil hrib ime »Turški vrh«.
Zaradi neuspehov ter porazov na celi črti je bila vojska sultana Sulejmana II. na bojnem pohodu od spomladi do jeseni leta 1532. s svojimi pašami ter poveljniki razkačena. Ker se niso mogli Turčini z ogromno premočjo polastiti niti ene utrdbe in se niso proslavili z zmago niti v eni bitki, so si dali duška s požigi ter plenitvami. Kako grozno je razsajala mohamedanska druhal med Štajerci, nam dokazuje zgodovinsko potrjeno dejstvo, da so ti divjaki porezali 5000 našim ljudem nosove, bogznaj koliko tisoč so jih pobili, usmrtili med mučenjem ter odgnali v sužnost. Vsa naselja, katerih so se količkaj dotaknili in jih ni oviral prenagli pobeg, so požgali do tal, živino so poklali ali odgnali, kar je pa bilo količkaj dragocenega, so vzeli s seboj.
Nezaslišane zares grozne reči nam pripovedujejo zgodovinarji o turških grozovitostih leta 1532. Sreča, kateremu je takoj glava odletela, mu vsaj ni bilo treba še dalje gledati divjega razgrajanja v svetu do kristjanov znorelih Turčinov! Več nego zverine so zaznamovale tolovajske pohode s tem, da so nabadali odsekane glave na sulice in z njimi okrog mahali, drugod so zopet parali trupla umorjenih in v njih drobovih iskali cekine, katere so baje kristjani ob prihodu Turkov pogoltnili. S človeškimi črevesi so se opasovali in kakor ljudožrci v Afriki pekli in žrli človeško meso. Otroke so butali z glavami ob plotove in zidovje, da so se razleteli možgani po tleh. Materam so trgali otročiče iz naročij, jih natikali na plotove, kjer so milo cvilili in capljali, medtem ko so matere, osramočene in oskrunjene, zraven njih umirale.
Onim, katerim je prizanesel turški handžar in so si oteli na ta ali oni način golo življenje, je ostalo vsestransko gorje leta 1532. v trajnem in najbridkejšem spominu. Trpini iz nepozabnega tolovajskega pohoda sultana Sulejmana po štajerski deželi so hoteli zapustiti potomcem trajne spomine na nepopisne grozote. Na mnogih mestih, kjer je uspelo konjenici Janeza Pihlerja, da je pobila znatnejše oddelke turških požigalcev in plenilcev, so postavili križe ali pozidali kapelice, katere nosijo še danes ime »turški križ« ali »turška kapela«.
Pri božjepotnih štajerskih cerkvah občudujejo romarji izredno debele ter košate lipe, katere nazivajo ljudje »turške lipe«. Zelo starih dreves nikakor niso vsadili divji Turki, pač pa naši predniki v spomin, da so Turčini dotično cerkev oskrunili, porušili, požgali ali pa pobili v njej krščansko rajo, kateri je bila hiša božja pribežališče v skrajni sili.
Peto poglavje
[uredi]Maribor z okolico je bil rešen turške nevarnosti, Dravsko in Ptujsko polje ter Haloze so se že bile otresle valovanja sultanovega umika, ko je napočil za stotnika Janeza Pihlerja čas, da lahko poskrbi po tolikih bojih in nevarnostih za svoje srčne zadeve.
Prapor je poslal na zasluženi oddih okrog Ptujske gore in Ptuja, s seboj v Maribor je vzel le 20 mož spremstva. Poln vidne ter prekipevajoče sreče je prestopil v Mariboru na Koroški cesti prag hiše mestnega sodnika in zmagovitega poveljnika Krištofa Wildenrainerja.
Dvorišče, kjer so poskakali s konj on in njegovi spremljevalci, je bilo prazno in nikjer žive duše. Dragonci so sami oskrbeli konje, stotnik je odbrzel v hišo ter je zaman pritiskal na kljuke. Stanovanjske sobe s kuhinjo vred so bile zaklenjene in nobene dekle ni bilo, ki bi mu bila povedala, kje za božjo voljo se mudi hišna gospodinja — Kunigunda.
V skrajni nestrpnosti se je pognal zopet v sedlo, da bi presenetil očeta in hčerko v Vrhovem dolu, kjer se sigurno vrši vinska trgatev po pobegu Turčinov! Kakor bi pihnil, se je spustil v skok proti Limbušu in je zavil v blaženi Vrhov dol. Z viničarije ni odmevalo veselo ter vabljivo pokanje preš, ne ukanje brentačev in prepevanje trgačev ... Vse je bilo skrbno zaklenjeno ter kakor izumrlo ob času, ko se je vinska trta pripogibala pod obilico zrelih grozdov.
Znašel se je pred največjo uganko, iz katere je moral s povpraševanjem. Oddirjal je iz viničarije v Limbuš. Tam je komaj naletel na živo krščansko dušo, katere se je dotaknil z vprašanjem po Wildenrainerjevih.
Nagovorjeno starikavo ženšče si je zastrlo z rokami oči ter zaplakalo na glas. Komaj in komaj ga je toliko potolažil, da je izvlekel iz njega v odlomkih o največji nesreči, katera je mogla doleteti za vso okolico očetovsko Wildenrainerjevo hišo. Jokajoča ženska je vedela toliko, da so napravili neznani tolovaji kljub zmagi pred Mariborom in ob Turškem zidu v sodnikovi viničariji strašen pokolj, gospico Kunigundo pa so odvedli s seboj sigurno v turško sužnost. Gospoda Wildenrainerja so ti nepričakovani ter strašni dogodki tako potrli, da je kakor ob pamet in mu je še edina tolažba grob rajne žene na mariborskem mestnem pokopališču okrog župnijske cerkve sv. Janeza ...
Pojasnilo kmečkega bableta je pahnilo pred trenutki nepopisno srečnega graničarja v prepad iste obupne usode, v kateri je ječal ob grobu že pred leti umrle soproge stari gospod Krištof.
Vest o ugrabljenju ljubljene Kunigunde je bila za Janeza ne samo sunek skozi srce, ampak tudi zastoj njegove preudarnosti. Silila mu je v ospredje vedno ena misel, da se mora prebiti do Kunigunde, četudi bi jo moral iskati ter rešiti iz sultanovega harema!
Po razstanku s staro Limbušanko je jezdil korakoma proti Mariboru, kjer so gotovo vedeli: kdaj, kako in zakaj je prišlo do največje nesreče. Šele pred mestom se je udaril s pestjo po glavi in kriknil na glas: »To je maščevalno delo prokletega uskoškega psa!«
Na Wildenrainerjevem dvorišču je oddal konja ter odhitel brez nadaljnjih povpraševanj na župnijski mirodvor. Na klopici ob grobu je zagledal gospoda Krištofa, kako je skrival glavo v obe dlani in sedel sključeno. Približal se je za hrbtom gospodu, ga objel okrog vratu ter mu dvignil sklonjeno glavo, da bi ga vzdramil.
Od krepkih moških rok prijeti se je zagledal v dobro znani obraz, se zdrznil in planil v presenečenju kvišku. V tedaj krutem življenju preizkušena moža sta se objela in zaihtela pod težo oba težečega gorja.
Trajalo je nekaj časa, preden se je stari toliko zbral, da je spregovoril pretrgano:
»Janez — si vendarle — prišel? Ko bi bil ti v bližini — bi se najhujše ne bilo zgodilo ...«
Kakor slabotna ženska se je pustil potrti mestni sodnik pod roko odvesti proti domu. V domači sobi se je gospod Krištof umiril in pripovedoval Janezu z največjim zaupanjem, kako je zapustila Kunigunda po dogovoru tik pred prihodom Turkov Maribor in se je zatekla v Vrhov dol in v Ruše k Mariji. Odlični Rušani so mu opisali po naznanilu ugrabljenja njeno boguvdano vedenje v Rušah, njen pohod za Turški zid, junaški nastop za utrdbo ter zahvalno procesijo v ruško Marijino svetišče. Junakinji odkritosrčno hvaležni ljudje so še znali povedati, kako so jo spremljali proti Limbušu, od koder se je podala sama z žensko služinčadjo proti viničariji. Kaj, kdaj in kako se je odigralo ono grozno v viničariji, je zagonetka, ker so našli vse nedotaknjeno, le Kunigunde nikjer in dekle pobite ter podavljene po šupah na dvorišču. Sigurno gre za maščevalno ugrabljenje, katerega je zagrešil peklensko zlobni uskok Pero Čatorič s svojo bando. Tolovajev ni nikdo videl, kdaj in od kod so se prikradli v Vrhov dol, kdaj so varno zginili s plenom in kam jih je odnesel sam ta rogati bognasvaruj.
Vojaka sta si bila edina, da je zločinec njun pobratim ter izdajalska poturica Pero. Sigurno se je vdinil Turkom za kažipota in prežal po umiku sultanove vojske na ugodno priliko za maščevanje, ker je bil zavrnjen od Kunigunde in malodane do smrti batinan z vso svojo vražjo kompanijo od mestnega stražmojstra Kajetana in pomagačev. Vsi iz mesta daleč odposlani ogledniki so se vrnili brez vsake vesti o uskoških ugrabiteljih. Nikdo od preostalih in še živečih po vaseh, naseljih ter po posameznih bolj samotnih hišah ni vedel ničesar izpovedati o tolovajski druhali.
Precej umirjenemu poročilu o usodi edinke je pristavil gospod Krištof še to, da je izginila pred prihodom Kunigunde v Vrhov dol viničarska družina, katera je imela povelje, da čuva posest med turško poplavo. Trupla dekel so našli drugo jutro po ugrabitvi, zvesti viničar z družino vred se je pa skrivnostno vgreznil, kakor bi ga bila požrla črna zemlja.
Tako se je glasila prebridka povest zmagovitega mariborskega mestnega poveljnika, kateri je prebolel kot pogumen mož smrt žene, a ga sili v obup negotova usoda edinega otroka, kateri je zapadel največjemu zlu — onečaščenju v razbojniških rokah!
Možakarja sta ugibala še marsikaj pozno v noč, preden sta se razšla s sklepom: Janez bo poskusil drugo jutro s svojim oddelkom, da izsili in tako rekoč izkoplje sled za zaročenko, katera mu je bila vse na svetu.
Na bogznaj kolikih poizvedovanjih je bil graničarski stotnik Janez v svojem burnem vojaškem življenju. Na vsako patruljo se je podajal z veseljem v zavesti, da mu bo prinesla priznanje, če že ne povišanja. Tokrat pa je odjezdil iz Maribora v popolni negotovosti, brez trohice upa, da bo še kdaj ugledal dekliško obličje, na katero edino se je navezal z obljubo, da mu bo drugovala skozi življenje. Preiskal je predvsem pričetek Kunigundinega križevega pota v Vrhovem dolu. Tam mu niso ponudili niti bilke za oprijem, kam bi se naj bili vdrli razbojniki. Skriti Vrhov dol ni videl nobenega Turka, še manj pa tako in tako preoblečenega graničarskega uskoka.
Po neuspehu v Vrhovem dolu je napravil Janez križ čez up, da bi zadel na količkaj pravo sled. V čisto negotovem položaju je zgrabil njegovo potrto dušo pohlep po maščevanju vsaj nad onimi, kateri so v neposredni zvezi s krivdo, da mu je bilo na tak nečuven način iztrgano najdražje bitje. Pri odjezdu iz Vrhovega dola si je priznal, da bo očistil opustošene kraje vseh turških in bosanskih preostankov, kateri so radi izbrali po večjih sultanovih navalih skrite kraje v svoja zatočišča. Nastopil je pot krvi in smrti po komaj ugasli žerjavici ter kupih pepela Dravskega polja.
O kakem pomembnejšem številu kmečkega prebivalstva po obsežni ravni od Maribora do Poljčan ni bilo niti govora. Vse opustošeno ter požgano. Izstradani posamezniki so tavali po steptanih njivah, stikajoč za preostanki repe in korenja. Bili so preplašeni in na pol blazni domačini, ki so vedeli povedati, da se klatijo okrog bande bosanskih poturčencev, kateri se hočejo vgnezditi na štajerski v puščavo spremenjeni zemlji. Peščica Janezovih dragoncev se je razkadila v različne smeri z označbo skupnih večernih sestankov v naprej določenih naseljih ob obronkih gozdov. Z večjim zajemanjem obsežnejših okolišev so zgnali skupaj kakih deset turških potepuhov, kateri so hoteli zaostati na slovenskih tleh kot kažipoti za prilike ponovitve mohamedanskega vpada, kakor hitro bi si kraji opomogli po par letih.
Vsakega zajetega poturico so mučili z žerjavico pod petami, da bi izsilili kako besedico o uskoških izdajicah, ki so se rade udinjale na krščansko in na turško stran. Trpinčeni so lagali to in ono pod žgečo silo, vendar ne tako, da bi bile njihove izpovedi količkaj v zvezi s krivci pri ugrabljenju. Vsak vlovljeni klatež je zapadel z ožganimi stopali, če je molčal ali metal iz sebe izmišljotine, smrti pod zamahom s težko dragonsko sabljo.
Obkoljevalni pogoni za sumljivimi potepuhi so postali radi bolj goratega sveta nemogoči za Poljčanami, od koder so lahko jezdili zasledovalci samo po vozni poti. Še danes bolj strahotni Poljčanski graben je bil včasih pred stoletji dolgo duplo groze, skozi katerega so upale oborožene skupine grajskih hlapcev ter vojaški oddelki.
Skozi poljčansko sotesko se je zakadil Janez z dragonci na nož, jo srečno zmagal in prenočil ob izhodu z razgledom na lemberški grad in trg v globeli pod vrhom hriba, kateri se je imenoval od nekdaj Pečica.
Po večurnem nočnem počitku ob koncu poljčanskih gozdov se je zbudilo Janezovo krdelo ob vzhajanju jesenskega sonca. Ko so si omencali preganjalci od krvi, smrti, plamenov in pepela še vedno trudne oči, se je odprl pred njimi nov — blažen svet ... Po dolinicah in kotanjah nedotaknjena naselja so se dramila iz ponočnega počitka, cerkve s hribov so vabile, nedostopni gradovi so grozili vsakemu napadalcu, kmetiči so se odpravljali z vpregami na njive po zadnje pridelke, iz hiš in koč je kolobaril visoko proti nebu veseli dim z obetom, da pripravlja ženski svet jutranje okrepčilo.
Ako se potika človek dober mesec po puščavskem pesku, mu je raj vsako z zelenjem in živalskim življenjem obkrožena naselbina. Isto je bilo z Janezom in njegovimi dragonci. Kar načuditi se niso mogli, da je prizanesel Turek tem krajem tako blizu hrvatske meje. Nov up je posvetil v Janezovo strto dušo. Če se je podil skozi te dolinice Pero z uskoki, sigurno ni ostal neopažen. Ljudi, kateri niso videli že nekaj let turških požigalcev in plenilcev, zbode v oči in jim ostane v spominu še tak nagel pojezd nenavadnih jezdecev.
Stotnik se je oprijel poizvedovanja pri grajskih ter kmetih. Povsod odkimavanje z glavami in odločno zanikanje, da bi se bil podil skozi bolj ozka naselja kak večji tolovajski oddelek pri sončni svetlobi. Od Lemberga do Podčetrtka so poizvedovanja Janeza in njegove čisto razočarala. Po ravnini, po kateri sta gospodarila turški handžar in ogenj, so si ohlajali jezo nad zaostalimi potepuhi; nedolžnih slovenskih kmetov pa niso mogli trpinčiti in obglavljati.
Za obsotelskim trgom Podčetrtkom so naleteli naši jezdeci na grajskega valpeta, kateri je dal njihovemu brezuspešnemu iskanju ter poizvedovanju novo in drugo smer. Iz izmenjave pogovorov o namenu ter cilju jezdnega krdela je razbral brihtni grajski uslužbenec, da gre pri vsej zadevi za najbolj kruti poseg v srečo dveh po ljubezni zvezanih src. Ker je imel v življenju precej opravka z grajsko gospodo, katera se je večkrat zvijala pod istimi udarci usode, kakor graničarski stotnik, je uganil pravo. Namignil je Janezu, naj zapove razjahati in ga je povabil proč od četice, da bi bila sama, ker gre za skrivnosti, katere niso za navadno vojaško uho. Valpet je nekaj razlagal poveljniku na dolgo in široko, kazal z roko ob Sotli in na desno proč od obmejne reke.
Dolgi pouk je poslušal Janez pokorno kakor pri spovednici, se parkrat celo nasmehnil po dolgem času živahnim razlagam, pri slovesu je odvezal mošnjo za pasom in stisnil neznancu v roko precejšen ščep zlatnikov. Grajski se je globoko priklanjal bogati ter lahko zasluženi nagradi, hotel poljubiti dobrotniku roko, mu obljubil hvaležnost do groba ter mu zagotavljal siguren uspeh.
Po razstanku s podčetrtečkim valpetom je odjezdil Janez s krdelcem po vozni poti do Prelaskega, odkoder mu je pokazal grajski na desno. Znočilo se je, dež se je vlil, ko so krenili jezdeci s križpota na desno roko, kjer se je razprostirala hosta z ozkim prehodom do male cerkvice sv. Petra na Bučah. Od tam je vodila steza precej strmo ter se je izgubila v goščo. Popolna tema je zajela konjenico, ki se je pomikala naprej korakoma drug za drugim. Dež je plal skozi ovenelo listje, vihar je privijal ter sukal vrhove bukovih in gabrovih dreves, človek ni videl niti pedenj pred seboj, le konji so stopali sigurno, dasi niso bili nikdar v teh kot v rogu temnih brlogih.
Janezovi dragonci so bili vajeni pojezdov po samotah, kjer imaš v še tako trdi noči vsaj nekaj razgleda okoli in pred seboj. Tajinstvena groza jih je spreletavala, ko so cokotali po gozdnem blatu in ni upal niti eden kaliti nočne tišine s povpraševanjem: kam jih vodi poveljnik v deževni noči skozi neprestane šume, katerih noče biti ne konca ne kraja?
Slednjič se je pričelo drevje vendar redčiti, četica se je prerinila skozi hosto na nekako krčevino, iz katere je vabilo ob poti človeško bivališče z lučko. Vsi so si globoko oddahnili, ker jih je pomirila brleča sveča v nesigurni temi, katero je spremljal naliv.
Poveljnik je prekinil dolgotrajni molk z odrešilno pripombo: »Mislim, da smo na cilju, katerega mi je označil Podčetrtan.«
Do kože premočeni popotniki so se spustili s konj okrgo prostorne hiše z gospodarskimi poslopji. V gostilniški sobi je gorela radi pozne ure samo ena sveča. Stotnik je pojasnjeval, da so se ustavili in bodo nočili pod streho Jurija Pustišeka, kateri krčmari ob vozni poti Podčetrtek-Kozje-Podsreda.
Vojaki so začeli klicati krčmarja, ki se je hitro odzval ter prisvetil z leščerbo. Kakor hitro je presodil da gre za precejšnje število oboroženih jezdecev, je pokazal prijazno lice in je povabil zapoznele, naj privežejo konje v hlevu, po šupah in kolarnici, njim samim bo postregel v sobah za mizo s pogretim vinom.
Dragonci so razmeščali konje in se čudili, da je na levo pod gostilno grmelo silovito padanje razbesnele vode, katera je morala skakati preko kamenitih prepadov.
Samotni gospodar je postregel številnim gostom s kruhom ter gorkim vinom z opozorilom, da se bodo morali zadovoljiti radi viharne noči z odpočitkom na senu ter slami, za njihovega velemožnega gospoda pa bo že pripravil posteljo v izbi. Vojaki so se naglo pokrepčali ter se porazgubili, kamor je kateri mogel, samo da je bil pod streho in si je lahko pretegnil od ježe in mokrote otrple ude po suhem ležišču.
Stotnik Janez in krčmar Jurij Pustišek sta se razgovarjala do petelinjega petja. Sicer sumljivo in v gozdni samoti naseljeni Pustišek je bil poštena kmečka duša iz spodnjih krajev, častnik domače govorice se mu je prikupil na prvi pogled in radi tega mu je odgovarjal na vsa vprašanja odkrito, kakor domačin domačinu.
Stari Pustišek je itak uganil sam, da je cilj častnikove nočne poti pri tako slabem vremenu znamenita in bogznaj kako daleč po svetu znana vedeževalska postojanka rodbine Radoša. Preden je začel krčmarski lisjak s pravimi odgovori na Janezova vprašanja, se je prezirljivo nasmehnil ter menil:
»Grajski sodniki zašijejo kmečke čarovnice radi vsake malenkosti ter popolnoma izmišljenih obdolžitev, gosposkih pa ne pustijo samo pri miru, ampak jih graščaki celo sami naseljujejo in se zatekajo k njim po nasvete, kateri so sad resničnega vedeževanja!«
Po tej uvodni pripombi je prešel stari k stvari, ki je zanimala častniškega popotnika in radi katere se je podal v te zapuščene kraje. Krčmar je povedal odkrito, da je s čarovniškimi sosedi v dobrih odnošajih, prijatelj jim pa ne more biti, ker so tujci, bogznaj odkod.
Ker je dajal Jurij pojasnila v odlomkih ter raztreseno, ga je prosil Janez z nagrado v cekinu, naj mu zaupa lepo po vrsti vse, kar mu je znanega o Radoševih, kateri so pri grajskih in imenitnikih iz vseh krajev na glasu, da znajo s sigurnostjo povedati prošlost ter uganejo bodočnost. Stari gozdni klepin je pomaknil stol bliže radodarnemu radovednežu, potegnil na dolgo iz poliča in začel s pritajenim glasom, kakor se spodobi za tajinstvene zadeve:
Radoševe — je nekako pihal iz sebe — je privedel nekod iz Dalmacije podsrečki grof pred dobrimi petimi leti. Preden so se pripeljali s svojo kložjo vred, so grajski izkrčili kakih pet streljajev od moje domačije goščo. Pozidali so hišo z gospodarskimi pritiklinami, izruvali panje in pripravili zemljo za obsetev. K naseljeniški družini Radoša spada mati Agripina z dvema odraslima hčerkama Hozano in Bibiano in še dva velika sina sta pri hiši. Glavna čarovnica je stara, pomagata ji pa obe čedni hčerki, o katerih govorijo, da se radi oglašajo pri njima grajski bolj nezadovoljni poročeni gospodje. Sinova čuvata dom in obdelujeta kake tri njive, ki so popolnoma v gošči in kamor ne pustijo nikogar. Razširjene so govorice, da se podi po teh hostnih krčevinah kačja, kuščarska ter razna druga čarovniška golazen. Jaz sam sem videl na teh prostorih močno dišečo zelenjavo, zdravilne rastline ter rože. Moram še dodati, da so Radoševe hčerke ranocelnice, kakor jih ne premore boljših vse cesarstvo, saj se zatekajo k njim bolniki iz gradov in mest.
Dostop do čarovniške domačije ni dovoljen navadnim kmečkim sirotam. Vsak, kateremu se naj postreže z vedeževanjem ali z zdravili, mora imeti gosposko obleko in od daleč vidno ter debelo mošnjo za pasom. Kmečkega človeka, kateri bi slučajno zablodil do Radoševih, nažnejo hudi psi.
Kakor hitro je odštel radovedni gospod na mizo od čarovnic zahtevano zlato, mu povejo, kar ga je že doletelo in kar ga še bo. Vedežujejo s pomočjo vodne pare, čitajo človeško usodo z roke, višek njihovega razgovora z nadnaravnimi silami se odigrava pri temle vodopadu kak streljaj od moje hiše, ki prihrumi iz podzemeljskih votlin ter se izgublja po globokem padcu preko skalovja v potok, kateri žene par mlinov.
Sploh pa, zakaj vam vse to pripovedujem, ko boste itak sami še danes dopoldne doživeli pri Radoševih več, nego je to mogoče opisati pri poliču vina. Prespite se v tejle izbici par ur. Predpoldne enkrat, pa vas popeljem sam do cilja, ker večje in povrh še oboroženo spremstvo ni dobrodošlo in brez tehtnih razlogov ne sme pod streho gosposkih čarovnic — tako je končal Jurij popis vedeževalk.
Janez je vedel, pri čem je in da mu z zlatniki nagrajeni podčetrtečki valpet ni lagal, ko mu je nasvetoval ta zlodejev kot, kateri mu lahko edini pripomore do pojasnitve neznosno moreče ga negotovosti.
Nočna pivca sta se razšla z obljubo, da bo gostu drugo predpoldne za kažipota sam krčmar, ki želi velemožnemu gospodu vse najboljše.
Kljub izmučenosti Janez ni mogel zatisniti očesa. Odganjalo mu je potrebni spanec nenavadno bučanje vodopada. S pustišekovim pripovedovanjem prepojeni domišljija mu je slikala cele ure tako plašljive predstave da je zapustil ob siju jesenskega sonca ležišče bolj zbit, nego je bil legel vanj.
(Dalje sledi)