Hči cesarja Montezume

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hči cesarja Montezume. Zgodovinska povest.
Henry Rider Haggard
Prevajalec: Jos. Poljanec, pravo ime Ivan Mulaček
Izdano: Amerikanski Slovenec 39/170–252 (1930), 40/23, 28, 30, 36, 37 (1931}
Viri: dLib1, dLib2, dLib3, dLib3, dLib4, dLib5, dLib6, dLib7, dLib8, dLib9, dLib10, dLib11, dLib12, dLib13, dLib14, dLib15, dLib16, dLib17, dLib18, dLib19, dLib20, dLib, dLib, dLib, dLib21, dLib22, dLib23, dLib24, dLib25, dLib26, dLib27, dLib28, dLib29, dLib30, dLib31, dLib32, dLib33, dLib34, dLib35, dLib36, dLib37, dLib38, dLib39, dLib40, dLib41, dLib42, dLib43, dLib44, dLib45, dLib46, dLib47, dLib48, dLib49, dLib50, dLib51, dLib52, dLib53, dLib54, dLib55, dLib56, dLib57, dLib58, dLib59, dLib60, dLib61, dLib62, dLib63, dLib64, dLib65, dLib66, dLib67, dLib68, dLib69, dLib70, dLib71, dLib72, dLib73, dLib74, dLib75, dLib76, dLib77, dLib78, dLib79, dLib80, dLib81, dLib82, dLib83, dLib84
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

PRVO POGLAVJE.[uredi]

Zakaj pripoveduje Tom Wing field svojo zgodbo?

Slava Bogu, ki nam je dal zmago! Resnica je, moč Španije je razbita; njene ladje so se potopile ali pobegnile, morje je pogoltnilo na stotine in tisoče njenih vojakov in mornarjev, in Angleška zopet prosto diha! Prišli so, da bi osvojili našo zemljo, da bi nas zatirali, da bi ravnali z nami, svobodnimi Angleži kakor so bili delali z Indijanci v Anahuaku. Naše može so hoteli izročiti suženjstvu, naše hčere sramoti, naše bogastvo svojemu vladarju! Pa Bog jim je odgovoril s svojimi vetrovi, naš Drake pa s svojimi topovi. Prešli so in ž njimi slava Španske!

Jaz, Tom Wingfield, sem slišal to novico prav danes na trgu v Bungayju, kamor sem se bil podal, da bi malo poklepetal in prodal jabolka, kolikor so mi jih pustili strašni viharji.

Že pred tem je bil šel glas o tem in onem, toda tukaj v Bungayu je živel neki človek, Young po imenu, iz Yarmoutha, ki se je udeležil bitk pri Gravelinesu na eni yarmouthskih ladij in zasledoval Špance, dokler niso izginili v škotskih vodah.

Iz majhnega raste veliko, pravijo ljudje; v tem slučaju pa je iz velikega naraslo majhno; te vesti so namreč vzrok, da primem za pero jaz, Tom Wingfield iz fare Ditchingham v okrožju Norfolk, ki sem že precej v letih in mi je le še malo časa dano živeti. Pred desetimi leti, to je leta 1578., je Njeno veličanstvo naša milostiva kraljica Elizabeta, ki je tisto leto obiskala naše kraje, blagovolila izraziti željo, da bi pripeljali mene pred njo, ko je bila v Norwichu. Tam mi je rekla, da je že veliko slišala o meni, in mi velela, naj ji povem nekoliko zgodbe svojega življenja, ali bolj natanko, o tistih dvajset letih, ki sem jih bil preživel med Indijanci ob času, ko je Kortez osvojil njihovo deželo Anahuak, ki se dandanes imenuje Mehiko. Komaj sem pričel pripovedovati svojo zgodbo, je. prišel določeni čas in ona se je morala podati na lov na jelene; ob slovesu pa mi je rekla, da je njena želja, da naj napišem svojo zgodbo, da jo bo lahko brala; in še več; rekla je tudi, ako je moja zgodba samo pol tako čudovita, kakor sliši praviti o njej, da bom končal svoje dni kot Sir Thomas Wingfield. Na te besede sem kraljici odgovoril, da sta pero in črnilo orodje, katerega nisem vajen, vendar hočem izpolniti njeno povelje. Nato sem bi tako predrzen, da sem ji podal velik smaragd, ki je bil nekoč visel na prsih Montezumove hčere in mnogih kraljičin pred njo; ko ga je zagledala, so se ji oči zasvetile kakor dragulj, kajti ta naša kraljica ljubi take dragocene igrače. Ako bi bil želel, mislim, da bi bil na licu mesta lahko naredil dobro kupčijo in prodal dragulj za visok naslov; toda jaz, ki sem bil mnogo let vladar velikega rodu, nisem imel prav nobene želje, da bi bil postal kak vitez. Poljubil sem kraljevo roko, na kateri se je blestel dragoceni kamen, in sem šel svojo pot ter se še isti dan vrnil na svoj dom.

Želja kraljice, da naj napišem zgodbo svojega življenja, mi je bila vedno v mislih in vedno sem želel, da bi jo izpolnil, preden bi bilo konec mojega življenja in zgodbe hkratu. Velik trud čaka človeka, ki ni vajen takega dela; ampak zakaj bi se strašil dela jaz, ki sem tako blizu praznika smrti? Videl reči, ki jih noben Anglež ni bil videl in so vredne, da se zapišejo. Moje življenje je bilo jako čudno in nenavadno; mnogokrat je dopadlo Bogu, da me je ohranil, ko je bilo videti vse izgubljeno; to je On morebiti storil radi tega, da bi drugi doznali nauk tega življenja. Zakaj nauk je v njem in stvareh, ki sem jih videl; in ta nauk je, da iz krivice nikdar ne more priti pravica, da krivica rodi naposled samo krivico in da pade — naj si prihaja od posameznega človeka ali celega ljudstva — na glavo, ki jo je izmislila, in na roko, ki jo je izvršila.

Poglejte usodo Korteza, tega slavnega, velikega moža, ki je imel moč in oblast kakor majhen bog. Kakih štirideset let je tega, tako sem slišal praviti, kar je umrl v revščini in sramoti doma na Španskem. On, osvojitelj in zmagovalec — da; in doznal sem tudi, da je bil njegov sin don Martin trpinčen prav v onem mestu, katerega je njegov oče s toliko krvjo Špancem osvojil. Malinča, ki so ji Španci rekli Marina, katero je prav isti Kortezo najbolj ljubil med vsemi ženskami, mu je to usodo prerokovala v svoji bridkosti in tugi, ko jo je po vsem, kar se je bilo zgodilo, ko je bila tolikokrat rešila njega in njegove vojake, da so zopet gledali žarko solnce; navsezadnje zapustil in jo poročil z donom Juanom Haranailom. Glejte, kakšna je bila zopet usoda Marine same. Zavoljo tega, ker je ljubila tega Korteza ali Malinča, kakor so mu Indijnci rekli po njej, je prinesla pogubo nad svojo domačo deželo; brez njene pomoči bi se namreč mesto Tenoktitlan, ali Mehiko, kakor se sedaj imenuje, nikdar ne uklonilo pod španski jarem — resnica, v svoji strasti je pozabila na svojo čast. In kakšno je bilo njeno plačilo? Njeno plačilo je naposled bilo, da jo je dal Kortez poročiti z drugim človekom nižjega stanu, ko je njena lepota zvenela, prav kakor se izčrpana žival proda revnejšemu gospodarju.

Poglejte tudi usodo onih velikih ljudstev dežele Anahuak. Storili so zlo, da bi prišlo dobro iz njega. Žrtvovali so svojim krivim bogovom na tisoče človeških življenj, da bi njihovo bogastvo narastlo in da bi si za pozne rodove zagotovili mir in blagostanje. Pravi Bog jim je dal odgovor. Namesto bogastva jim je dal bedo in razdejanje, namesto miru španski meč, namesto blagostanja suženjstvo. Zato so torej bili žrtvovali in darovali svoje otroke na oltarju svojih bogov Huiclkotla in Tezkatlipoka.

In Španci sami, ki so izvršili v imenu usmiljenja krvoločnosti, ki so vse večje od vseh, kar so jih storili nevedni Azteki in ki vsak dan v imenu Kristusovem kršijo Njegovo postavo do najskrajnejše mere; povejte, ali bodo oni procvitali, ali jim bo njihovo zlodejetvo prineslo blagor? Star sem že in ne bom dočakal odgovora na to vprašanje, vidi se mi pa, da jim odgovor že sedaj prihaja.

Vendar se dobro zavedam, da bo njihova hudobnost padla na njihove glave, in meni se dozdeva, da že vidim to najponosnejše ljudstvo na svetu oropano slave in bogastva in časti, in kot lačen ostanek, ki ni srečen v ničemur drugem kot v svoji preteklosti.

Kar je Drake pričel pri Gravelinesu, do Bog dovršil na mnogih drugih krajih in v drugih časih, dokler ne bo Španska tako majhne vrednosti in tako globoko padla kot je Montezumovo cesarstvo.

Tako je s temi velikimi primeri, ki so znani vsemu svetu, tako se je zgodilo tudi v življenju tako ponižnega človeka kot sem jaz, Tom Wingfield. Nebo mi je bilo v resnici usmiljeno, ker mi je dalo toliko časa živeti, da se lahko skesam svojih grehov; toda moji grehi so bili kaznovani in so prišli na mojo glavo, na mene, ki sem vzel iz rok Najvišjega izključno Njegovo pravico do maščevanja. To je pravično, želim objaviti zgodbo svojega življenja, da bi tudi drugi ljudje posneli dober nauk iz nje. Mnogo let sem imel v mislih, kakor sem že povedal, dasi — da govorim resnico — je bilo Njeno veličanstvo naša kraljica, ki je prva vsejala seme. Ampak šele danes, ko sem slišal gotovo resnico o usodi španske armade, šele danes je seme vzklilo; in kdo more reči, ali bo kdaj vzcvetelo? Ta vest me je namreč čudno dirnila in mi priklicala v spomin mojo mladost, moje čine v ljubezni, vojski in divjih pustolovščinah, v katere sem bil zapleten bojujoč se za sebe, za Guatemoka in za ljudstvo Otomi zoper Špance, doživljaje, ki si jih že dolgo vrsto let nisem bil vzel v misel. V resnici se mi vidi — in ni pri priletnih ljudeh nič redkega — kakor da leži pravo moje življenje v daljni preteklosti in da vse ostalo ni nič drugega kot sanje.

Iz okna sobe, v kateri pišem, vidim na mirobno dolino ob reki Waveney. Za reko se razprostira polje, ki ga zlati lakotnik, razvaline gradu in rdeče strehe bungayskega mesta, strnjene okrog stolpa cerkve Sv. Marije. Tam naprej po hribu Stowe so kraljevi gozdi in polje opatije Flixton. Na desni strani na strmem bregu zeleni hrastovje, na levi se razprostira močvirnata pokrajina, po kateri se pase govedo, za menoj pa moji vrtovi z zelenjavo in sadjem, ki se vzdigujejo v terasah po rušavem griču, kateremu so nekdaj rekli grofovski vinograd. Vse to je okrog mene, in vendar se mi v tej uri dozdeva, kakor da vsega tega ne bi bilo. V dolini reke Waveney vidim namreč dolino tenoktitlansko, v obronkih hriba Stowe s snegom pokrita ognjenika Popokattpeel in Iztaktepetl, v zvonikih cerkve v Bungayu in okolici v nebo kipeče piramide, na katerih gore sveti ognji, in v govedu, k se pase po pašnikih, Kortezove konjike, ki drve v boj.

Vse to se mi vrača zopet v spomin; takrat je bilo življenje, vse ostalo je zgolj sen. Iznova se počutim mladega, in ako mi Bog da še toliko časa živeti, hočem napisati zgodbo svoje mladosti, preden me polože na tisto pokopališče tamle in preidem v bajni svet. Že zdavnaj bi jo bil pričel pisati; ampak žena mi je umrla v minulem božiču; ko je bila še živa, sem vedel, da je najboljše, da delo opustim. Da govorim odkrito, z mojo ženo je bilo takole. Ljubila me je, tako mislim, in malo je mož, ki bi bili tako srečni, da bi bili tolikanj ljubljeni; v moji preteklosti pa je marsikaj, kar je glodalo to njeno ljubezen in je v njej vzbujalo ljubosumnost do mrtvih, ki ni bila nič manj globoka, ker je bila tako mila in v tako tesni zvezi z odpuščanjem. Neka skrivna žalost ji je razjedala srce, dasi ni tega nikdar v misel vzela. Nama se je rodil samo en otrok in ta otrok je umrl še v detinkih letih; vzlic vsem njenim prošnjam in molitvam Bogu ni dopadlo, da bi ji dal še enega; in spominjajoč se besedi kneginje Otomi tudi nisem pričakoval, da bi ga bila dobila. Moja žena je dobro vedela, da sem tam onstran morja imel z drugo ženo otroke, katere sem ljubil, in katere sem moral vedno ljubiti, dasi so bili že davno vsi pomrli; in ta zavest jo je grizla v srce. Da sem nekoč bil mož druge žene, to je lahko odpustila; da mi je pa ta žena rodila otroke, kojih spomin mi je bil še vedno tako drag, tega ni mogla pozabiti, če mi je sploh odpustila, ona, ki je bila brez otrok. Zakaj je bilo tako, ne vem, saj sem samo človek; kdo pač more poznati vse skrivnosti ljubečega ženskega srca? Ampak tako je bilo. Nekoč sva se celo sporekla radi tega; to je bil najin edini prepir.

Prigodilo se je, ko sva bila komaj dve leti poročena in je bilo najino dete baš pred nekolika dnevi pokopano na pokopališču naše župnije Ditchingham, da sem imel neko noč jako žive sanje. Sanjalo se mi je, da so moji mrtvi otroci — bili so štirje — prišli k meni, kakor so bili večkrat prišli, ko sem vladal v Mestu smrek nad ljudstvom Otomi; največji je nosil v naročju mojega prvorojenca, dete, ki je umrlo za časa velikega obleganja; govorili so z menoj, mi dajali cvetlice in mi poljubili roko. Gledal sem jih z dopadajenjem, ker so bili veliki in zali, in sem bil ponosen v svojem srcu; in v mojih sanjah se mi je zdelo, kakor da bi se mi bila velika žalost odvalila z moje duše, kakor bi bili ti moji dragi izgubljeni in zopet najdeni. Oj, katera bednost je tako velika kot bednost, kakoršno nam povzročajo sanje! Vračajo nam naše mrtve, kakor da bi se hotele norčevati iz nas, in nas puste v še večjem gorju, ko minejo?

Sanjal sem dalje, se v spanju pogovarjal s svojimi otroki, jih klical z imeni, ki so mi bila toli draga; naposled sem se zbudil; ni jih bilo več; in v svoji žalosti sem na glas ihtel. Bilo je zgodaj zjutraj in poletno solnce — bilo je že v avgustu — je razlivalo svoje žarke skozi okno; meneč, da žena spi, sem ležal pod vplivom svojih sanj, ječal in šepetaje izgovarjal imena njih, ki jih pač nikoli več ne bom videl. Slučajno pa je bila žena zbujena in slišala je besede, katere sem govoril z mrtvimi v spanju in potem. Nekoliko tega sem govoril v otomijskem jeziku, večji del pa v angleškem; ker pa je žena poznala imena mojih otrok, je uganila pomen vsega. Nenadno je skočila iz postelje in stopila k meni; in v njenih očeh je gorela taka jeza, kakoršne nisem bil videl poprej in je nisem videl izza tedaj; vendar to ni trajalo dolgo, kajti naenkrat so jo zalile solze.

"Kaj pa ti je, žena?" sem vprašal.

"Hudo mi dene," je odgovorila, "da moram kaj takega prenašati in poslušati tako govorjenje iz tvojih ust, mož. Mar ni bilo dovolj, da sem tratila svojo mladost v zvestobi do tvojega spomina, ko so vsi ljudje mislili, da si mrtev? Dasi sam najbolje veš, kako si bil ti meni zvest. Mar sem ti kdaj očitala, da si bil pozabil name in si v daljni deželi poročil žensko, ki je bila divjakinja?"

"Nikdar, draga žena, in tudi nisem bil pozabil na tebe, kakor dobro veš. Čudom pa se čudim, da postajaš ljubosumna sedaj, ko že davno ni vzroka za to."

"Ali na mrtve ne moremo biti ljubosumni? Pri živih imamo lahko še upanje, ampak kdo se more boriti zoper ljubezen, katero je smrt usovršila, jo zapečatila za vedno in jo naredila neumrjočo! Vendar ti to odpuščam, kajti s to žensko se še lahko merim, če pomislim, da ši bil moj, preden si postal njen, in si moj tudi po tem. Toda z otroki je drugače. Oni so samo njeni in tvoji. Jaz nimam pri tem nobenega deleža, in najsi bodo mrtvi ali živi, toliko dobro vem, da jih še vedno ljubiš in jih boš ljubil še onstran groba, ako jih utegneš najti tam. Staram se že, jaz, ki sem čakala več kot dvajset let, da sem postala tvoja žena, in ne bom ti dala drugih otrok. Enega sem ti dala, a Bog ga je vzel, da ne bi bila moja sreča prevelika; vendar njegovega imena ni bilo med onimi čudnimi imeni, ki si jih izgovarjal. Mojega mrtvega deteta je tebi le malo mar, mož!"

Pri teh besedah ni mogla več govoriti in solze so jo zalile; meni se ni videlo umestno, da bi ji odgovarjal in ji povedal, da je vendar precejšna razlika v tej stvari; sinovi, ki sem jih bil izgubil, so bili z izjemo enega deteta, že skoraj dorasli, dočim je dete, katerega mi je ona rodila, živelo samo šestdeset dni.

Takrat, ko mi je kraljica nasvetovala, da naj spišem zgodbo svojega življenja, sem se spomnil, kako je tedaj vzrojila moja ljubljena žena; tako sem spoznal, da ne bi mogel vsega resnično napisati, ako bi izpustil zgodbo nje, ki je tudi bila moja žena, Montezumove hčere Otomi, kraljice rodu Otomi in zgodbo otrok, ki mi jih je dala in sem celo reč pustil na miru. Dobro namreč vem, dasi sva tekom vseh mnogih let, ko sva skupaj živela, prav redkokdaj govorila o tej zadevi, da je ta reč vseeno šla moji Liliji še vedno po glavi; tudi se njena ljubosumnost, ki je bila bolj plemenite narave, z leti nikakor ni polegla, temveč je z leti celo narastla. Da bi izvršil svojo nalogo brez vednosti svoje žene, bi ne bilo mogoče, kajti ona je vse do zadnjega dihljaja čuvala nad vsakim mojim dejanjem in je, kakor pošteno verjamem, uganila večino mojih misli.

In tako sva se skupaj starala mirno drug poleg drugega in redkokdaj govorila o tisti veliki vrzeli v mojem življenju, ko sva bila izgubljena drug za drugega, in o vsem, kar se je potem zgodilo. Naposled je prišel konec. Moja žena je v sedeminosemdesetem letu starosti nenadno umrla v spanju. Pokopal sem jo na južni strani tukajšnje cerkve; moja žalost je bila velika, a ni bila neutešljiva, ker vem, da bom moral kmalu za njo in onimi drugimi, katere sem ljubil.

Tam zgoraj v velikih nebesih so moja mati, sestra in moji sinovi. Tam je moj prijatelj, veliki Guatemok, poslednji anahuaški cesar, in mnogo drugih bojnih tovarišev, ki so pred menoj odšli v večni mir. Tam je tudi lepa, ponosna Otomi, dasi je dvomila o tem. V nebesih, kamor upam priti vzlic vsem grehom svoje mladosti in zmotam svoje starosti, pravijo, da se ne poročajo in ne dajejo v zakon; in to je dobro, kajti odkrito povem, da ne vem, kako bi soglašali moji ženi, Montezumova hči in ljubezniva Angležinja, ako bi bilo drugače.

Sedaj pa začnimo!

DRUGO POGLAVJE.[uredi]

Tom Wingfieldova rodovina.

Jaz, Thomas Wingfield, sem bil rojen tukaj v Ditchinghamu in prav v tej sobi, kjer danes pišem. Moja rojstna hiša je bila za vladanja kralja Henrika sedmega sezidana ali prizidana k že prej stoječi, vendar je že davno prej stala tukaj majhna hiša, v kateri je prebival čuvaj vinogradov; znana je bila pod imenom Gardeners Lodge (vrtnarjeva hiša, koča). Jaz ne vem, ali je bilo v starih časih podnebje bolj milo ali so takrat znali bolje obdelovati polje, to pa je gotova resnica, da je bil obronek griča, pod katerim hiša stoji in ki je nekoč bil breg morskega rokava ali reke, ki se je tam močno razširjala, za časa grofa Bigoda vinograd. Tam že davno več ne raste grozdje, dasi nosi ime "Grofovski vinograd" še vedno ono pobočje, ki leži med to hišo in med zdravilnim vrelcem, ki vrvra pol milje daleč iz brega in v čigar vodo se prihajajo bolni ljudje kopat celo od daleč. Ker je v zavetju pred vzhodnimi vetrovi, ima še dandanes to prednost, da je sadje tukajšnjih vrtov štirinajst dni prej zrelo kot na planem in da lahko človek brez suknje sedi zunaj celo v neprijaznem mesecu maju, dočim mora se vrhu griča, niti dve sto korakov daleč, drgetati v kožuhu.

Lodge — tako se je hiša vedno imenovala — je bila v začetku kmetska hiša; leži pa južnozapadno in je zidana tako daleč ob vznožju griča, da bi človek skoraj mislil, da se v njej nabira vlaga iz reke Waveney, ki teče skozi bližnje močvirje. Vendar ni tako, kajti dasi se vlačijo jeseni, ko se znoči, pritalne megle okoli hiše in je znano, da priteče ob velikih poplavah voda v zadaj stoječe hleve, ni v vsej župniji bolj zdravega bivališča, ker je zidana na« pesku in produ. V ostalem pa je poslopje zidano iz rdeče opeke, lično in prijazno za oči, ter ima mnogo vogalov in vrhov, ki so poleti skriti v rožah in drugih ovijavkah; iz njega se vidi na močvirje in planjavo, kjer se venomer izpreminja svetloba z letnimi časi in celo z dnevnimi urami, na rdeče strehe brengayskega mesta in na gozdnati breg. ki se razprostira okrog earshamske pokrajine. Dasi je mnogo hiš, ki so večje, ni po mojih mislih nobene, ki bi bila v teh krajih bolj prijazna. Tukaj v tej hiši sem bil rojen in tukaj bom nedvomno tudi umrl. Govoril sem o njej malo bolj na dolgo in široko, kakor pač storimo, kadar govorimo o krajih, katerih smo se privadili in jih vzljubili; sedaj pa hočem še nekoliko povedati o svoji rodovini.

Najprvo bi rad izjavil z nekim ponosom — kdo izmed nas nima rad starodavnega imena, ako se rodimo z njim? — da izhajam iz rodovine Wingfieldov, ki je doma v Wingfield Castlu v Norfolku, ki leži kaki dve uri ježe odtod.

Pred davnim časom je dedinja Wingfieldov poročila nekega Delapola iz rodovine, ki slovi v naši zgodovini; poslednji njene rodovine, Edmund grof suffolški je izgubil svojo glavo zavoljo veleizdajstva, ko sem bil jaz še mlad, in grad je ž njo prešel v last Delapolov.

Vendar so se nekateri odrastki starega wingfieldskega rodu še vedno nahajali v soseščini; mogoče je, da so imeli na svojem grbu dve vodoravni vzporedni črti (znamenje nezakonstva), a to mi ni znano in nič mar. Toliko je resnica, da so moji očetje in jaz iz krvi Wingfieldov. Moj stari oče je bil razumen mož; kupil je to hišo z zemljišči, ki leže okoli nje, ter si pridobil nekoliko premoženja; večinoma s tem, da je skrbno živel in se previdno ženil — oženil se je bil dvakrat, dasi je imel samo enega sina — pomagal si je tudi s kupčijo z govejo živino.

Moj stari oče je bil zelo veren, skoraj do praznovernosti, ker je imel samo enega sina, se utegne čudno videti, da je vseeno imel to vročo željo, da bi njegov sin postal duhovnik. Moj oče je imel malo nagnenja do duhovskega stanu in samostanskega življenja in moj stari oče ga je skušal mnogokrat pregovoriti, včasih z besedami in vzgledi, drugikrat pa tudi z debelo palico, ki še sedaj visi nad kaminom v manjši družabni sobi. Konec vsega je bil, da je bil fant poslan v tukajšnji samostan, kjer je bilo njegovo vedenje tako, da je konec leta prijor prosil njegove starše, naj ga vzamejo domov in ga dajo šolat za kak posvetni stan.

Ko je stari oče slišal te besede, ga je popadla taka jeza, da bi ga bila malone kap zadela; ko se je zopet opomogel, se je spomnil na palico in je hotel sina našeškati. Moj oče, ki je bil takrat devetnajst let star in jako močan fant, pa mu jo je izvil iz roke in jo zalučal dobrih petdeset korakov daleč rekoč, da ne pusti nobenemu človeku, da bi se ga dotaknil, in najsi bi bil štokrat njegov oče. Nato je odšel in pustil starega očeta in priorja, ki sta se debelo gledala.

No, da okrajšam dolgo zgodbo, konec vse zadeve je bil sledeči. Stari oče in prijor sta oba bila mnenja, da je pravi vzrok trdovratnosti mojega očeta ljubezen; zagledal se je bil v neko dekle nizkega stanu, zalo hčer nekega mlinarja. Morebiti je bilo nekaj resnice na tem, mogoče pa tudi ne. Je pa tudi brez pomena, zavoljo tega, ker se je dekle poročilo z nekim mesarjem in je umrla pred leti v lepi starosti petindevetdesetih let. Pa najsi je bilo tisto res ali ne, moj stari oče je verjel, da je bilo tako, in ker je vedel, da je odsotnost najboljši lek za ljubezen, je zasnoval s prijorjem poseben načrt; sklenil je poslati mojega očeta v neki samostan v Sevilji na Španskem, v katerem je bil prijorjev brat opat, da tam pozabi na mlinarjevo hčer in vse ostale posvetne reči.

Ko je stari oče obvestil mojega očeta o svojem načrtu, je bil le-ta popolnoma zadovoljen; bil je pogumen mladenič, ki je hrepenel, da bi videl svet, ampak ne iz samostanskega okna. Konec vsega je bil, da je odpotoval v tujino v varstvu nekoliko španskih menihov, ki so bili potovali skozi naše kraje na romanje k svetišču Naše Ljube Gospe v Walsinghamu.

Stari oče je baje jokal,, ko se je poslovil od sina; čutil je, da ga ne bo več videl. Vzlic temu je bila njegova vera tako močna, da ga je vzlic temu poslal na tako dolgo pot. Žrtvovati je hotel svojega sina kakor Abraham Izaka. Dasi pa je bil moj oče navidezno zadovoljen s tem, kakor je bil Izak, v svojem srcu ni bil za to reč; skratka, imel je že svoje načrte, kakor mi je sam pozneje pravil.

Tako se je prigodilo, da je poldrugo leto potem, ko je bil odpotoval z doma, dospelo od opata seviljskega samostana pismo na prijorja bungayskega samostana, v katerem mu sporoča, da je bil moj oče pobegnil iz samostana in ni zapustil za seboj nobenega sledu, kam bi bil šel.

Minuli ste zopet dve leti in prišle so druge vesti; mojega očeta so bili baje prijeli, ker je kot tujec ne vem kaj vse zagrešil, ga postavili pred sodišče in celo mučili do smrti. Ko je stari oče čul to vest, se je zjokal in je obžaloval, da je bil poslal svojega edinega sina v daljno tujino. Vendar še ni verjel, da bi bil moj oče v resnici mrtev; še zadnji dan svojega življenja, dve leti pozneje, je govoril o njem, kakor da bi bil živ, in je pustil zanj pisanja glede posestva, ki je sedaj bilo njegovo.

Naposled se je izkazalo, da njegovo mnenje ni bilo brez temelja; kake tri leta po smrti starega ni namreč neki dan stopil v Yarmouthu na suho nikdo drugi kot moj oče, ki je bil v celem osem let z doma. Ni pa prišel sam; s seboj je pripeljal mlado, jako ljubeznivo ženo, ki je bila pozneje moja mati. Bila je Španka iz plemenite rodovine; rojena je bila v Sevilji in njeno prvo ime je bilo dona Luiza de Garcia.

Kaj je bil moj oče doživel v teh osmih letih, ko je bil po svetu, ne morem z gotovostjo povedati, ker je prav malo govoril o tem; vseeno pa se moram dotakniti nekaterih njegovih doživljajev. Toliko vem za gotovo, da so ga krute španske oblasti v resnici trpinčile. Ko sem se nekoč kot majhen fant kopal ž njim v reki, sem opazil na njegovih prsih in rokah velike bele brazgotine in ga vprašal, kaj pomenijo. Dobro se spominjam, kako se je ob teh mojih besedah prikazalo na njegovem dobrem prijaznem obrazu silno sovraštvo, in kako je odgovoril na moje vprašanje, govoreč bolj sam pri sebi kot meni.

"Zlodeji", je rekel, "pravi peklenski zlodeji so to naredili. Poslušaj me, Tom, sin moj; tam daleč je neka dežela, ki se ji pravi Španska, kjer je bila rojena tvoja mati in kjer žive tisti peklenski zlodeji, ki mučijo ljudi. V roke teh zlodejev me je izročil človek, o katerem pravim, da je zlodej vseh zlodejev, dasi je tri leta mlajši od mene; klešče in,razbeljeno železo teh zlodjev je zapustilo te brazgotine na meni. Vendar sem jim ušel po zaslugi tvoje matere — ampak take zgodbe niso za majhne fante. Ti si napol Španec, Tom, tvoja polt, tvoje oči spričujejo o tem; ampak dobro si zapomni, Tom, najsi bodo tvoja polt in tvoje oči kakršnekoli, tvoje srce ostani angleško, Tom. Ne daj, da bi v tvoje angleško srce prišlo kako tuje zlodejstvo. Sovraži vse Špance razen svoje matere in čuvaj se, da ne bo njena kri v tebi obvladala moje."

Takrat sem bil še majhen otrok in sem komaj razumel njegove besede ali kar je hotel z njimi reči. Pozneje seveda sem jih razumel le predobro.

Kar se tiče očetovega sveta, da naj krotim svojo špansko kri, o da bi se vedno ravnal po njem! Sedaj namreč dobro vem, da izvira iz te krvi večina zla, ki je v meni.

Iz nje izvira trdnost v vsem, kar hočem, ali bolje rečeno moja trdovratnost in silno moje nekrščansko sovraštvo, katero ni majhno zoper one, ki so mi storili krivico. Storil sem vse, kar je bilo v moji moči, da bi premagal te in druge napake; toda ono, kar je prirojeno v kosti, hoče ven po mesu, če se še tako ustavljaš; to sem bil spoznal v mnogih pomembnih primerih.

Trije otroci smo bili: Geoffrey, starejši brat, jaz in sestra Marija ki je bila eno leto mlajša od mene, tako ljubko in tako zalo dekle, da nisem izlepa videl enake. Bili smo srečni in lepi otroci, da sta bila oče in mati ponosna na nas, drugi starši pa so ju zavidali. Jaz sem bil najbolj temne polti med vsemi tremi, skoraj zarjavel; pri Mariji pa se je španska kri pojavljala samo v žametasti boji njenih krasnih oči in v žaru njenih lic, ki je bil podoben rdečini zrelega sadja. Mati mi je zavoljo moje zarjavelosti navadno rekla mali Španec — to se pravi, samo takrat, kadar očeta ni bilo blizu, ker so ga taka imena silno razjezila. Mati se nikdar ni dobro priučila angleščini!, vendar ji oče ni dovolil, da bi vpričo njega govorila v kakem drugem jeziku. Kadar ni bil navzoč, pa je ona vedno govorila špansko; ta jezik sem jaz edini izmed vse rodovine obvladal, in to bolj vsled tega, ker sem rad prebiral španske povesti, ki jih je imela, kakor iz kakega drugega vzroka. Izza ranih let sem jako rad bral in poslušal povesti; in samo s tem, da mi je obljubila, da bom lahko bral vse tiste povesti, me je bila pregovorila, da sem se učil španščine. Njeno materino srce je namreč še vedno hrepenelo po nekdanji solnčni domači deželi in nam je pogosto pripovedovala o njej, posebno pozimi, ki ji je bila zoprna kot meni. Nekoč sem jo vprašal, ako jo kaj vleče nazaj na Špansko. Zadrhtela je in odgovorila, da ne, kajti tam da je živel človek, ki je bil njen smrtni sovražnik, kateri bi jo takoj umoril, čim bi jo videl; povrh tega pa je njeno srce bilo pri nas otrocih in našem očetu. Dostikrat sem ugibal, ali je bil ta človek, ki jo je skušal umoriti, oni, o katerem je oče rekel, da je zlodej vseh zlodjev, pa sem rekel sam pri sebi, da ni mogoče, da bi živel človek, ki bi želel umoriti tako dobro, lepo žensko.

"Oj, dečko moj," je rekla, "baš zavoljo tega, ker sem, ali pravzaprav, ker sem bila lepa, me tako sovraži. Še drugi namreč bi me bili radi imeli za ženo, ne samo tvoj oče, Tom." In obraz se ji je pomračil, kakor da bi jo bil prevzel velik strah.

Ko sem imel osemnajst let in pol, se je neki večer v mesecu maju prigodilo, da se je prijatelj mojega očeta, gospod Bozard, doma iz Ilalla, tudi iz naše župnije, oglasil na potu iz Yarmoutha pri nas; tekom pogovora je omenil, da se je v ondotnem pristanišču zasidrala neka španska ladja, natovorjena z razno robo. Pri teh besedah je oče postal pozoren in je vprašal, kdo je njen kapitan. Gospod Bozard je odgovoril, da ne pozna njegovega imena, pač pa da ga je videl na trgu; bil je visoke postave, zastaven mož, bogato oblečen, lepega obraza in imel brazgotino na sencih.

Pri teh besedah je mati prebledela kot zid in zamrmrala v španskem jeziku:

"Sveta Mati božja, daj, da ne bi bil on!"

Tudi moj oče je bil videti prestrašen in je izpraševal obiskovalca, da bi še kaj več izvedel o zunanjosti tega človeka; vendar ni doznal ničesar več. Nato se je prav na kratko poslovil od gosta, zajahal konja in odjezdil proti Yarmouthu.

Tisto noč mati ni šla spat; vso noč je presedela v naslanjaču in razmišljala ne vem o čem. Ko sem jo zapustil, sem šel spat, in ko sem zjutraj zarana vstal, je bila še vedno v naslanjaču. Dobro se spominjam, da sem na stežaj odprl vrata in videl, da je bil njen obraz v jutranjem mraku bled kot zid; še vedno je sedela tam in upirala oči skozi okno.

"Zgodaj ste vstali, mati," sem jo nagovoril.

"Sploh se nisem vlegla, Tom," je odgovorila.

"Kako to, da ne? Kaj se pa bojite?"

"Bojim se preteklosti in prihodnosti, sin moj. O, da bi bil že oče nazaj!"

Okoli desetih dopoldne, ko sem se baš pripravljal, da bi se podal v mesto k zdravniku, pri katerem sem se učil zdravilstva, je prijezdil oče. Mati, ki je gledala pri oknu, mu je pohitela naproti.

Ko je skočil raz konja, jo je objel, rekoč: "Le pokum, draga moja, ni mogoče, da bi bil on. Temu človeku je vse drugače ime."

"Ali si ga videl?" je vprašala.

"Nisem; čez noč se je podal na ladjo, in jaz sem se požuril proti domu, da bi ti sporočil, kar sem dognal, ker vem, česa se bojiš."

"Bolj gotova bi bila, da bi ga bil videl. Kaj lahko si je nadel drugo ime."

"Ej, to mi pa ni prišlo na misel, draga moja," je odgovoril oče; "vendar ne boj se. Ako pa bi bil on in ako bi se drznil položiti nogo na ozemlje naše župnije, imamo može, ki vedo, kako treba ravnati s takimi ljudmi kakor je on. Prepričan sem, da ni on."

"Hvaljen bodi Jezus Kristus!" je vzkliknil la; nato pa sta se začela tiho pogovarjati.

Ko sem tako spoznal, da ne želita, da bi bil jaz navzoč, sem vzel svojo gorjačo in odšel po jahalni poti proti brvi, kar me je mati nenadoma poklicala nazaj.

"Poljubi me, preden greš, Tom," je rekla. "Gotovo se čudiš, kaj vse to pomeni. Neki dan ti oče le vse pojasni. V zvezi pa je s senco, ki že mnogo let visi nad mojim življenjem, ki pa je, kakor upam, za vedno prešla."

"Ako je to človek, ki te tako straši, stori najbolje, da ne pride blizu tegale," sem rekel smeje in vzdignil gorjačo.

"Je človek," je odgovorila, "ampak človek, s katerim je treba vse drugače ravnati kot z gorjačo, Tom; da boš vedel, če ga kdaj slučajno srečaš."

"Že mogoče, mati, ampak moč je koncem koncev najboljši dokaz; tudi najbolj premeteni ima življenje, katerega lahko izgubi."

"Ti si vse preveč pripravljen rabiti svojo moč, sin moj," je rekla, se nasmejal in me poljubila. "Dobro si zapomni, kaj pravi star španski pregovor: Kdor nazadnje udari, udari najbolje."

"Spomnite se pa na drug pregovor mati, ki pravi: Udari ti, preden drug tebe udari," sem odgovoril in odšel.

Ko sem naredil kakih deset korakov, me je nekaj nagnilo, da sem se ozrl; sam ne vem, kaj je bilo. Moja mati je stala pri odprtih vratih in njena zastavna postava je biia takorekoč obdana od cvetic belega grma, ki je rastel ob zidu stare hiše. Na glavi je nosila kakor vedno nekako čepico iz belih čipk, katero je imela privezano pod brado; vss je bilo tako, da sem se v tej odalji od nje za trenutek spomnil na prt, v kakršnega zavijajo mrtve. Zdrznil sem se ob tej misli in ji pogledal v obraz. Gledala je za menoj z žalostnimi, resnobnimi očmi, v katerih je bil videti duh slovesa.

Nikdar več je nisem videl žive.

TRETJE POGLAVJE.[uredi]

Prihod Španca.

Sedaj pa se moram vrniti in govoriti o svojih zadevah. Mojega očeta želja je bila, kakor sem že povedal, da bi postal zdravnik; od onega časa, ko sem prišel iz šole v Norwichu — takrat sem baš stopil v šestnajsto leto sem študiral zdravilstvo pod vodstvom zdravnika, ki je izvrševal svoj poklic v bungayskem mestu in okolici. Bil je jako učen mož in poštenjak, Grimstone mu je bilo ime; in ker sem imel nekoliko veselja za ta poklic, sem ob njem dobro napredoval. Sčasoma sem se bil naučil malone vsega, kar me je on mogel naučiti, in oče me je nameraval poslati v London, da bi tam nadaljeval svoje študije, čim bi dosegel dvajseto leto; to bi se zgodilo nekako takrat, ko je bil prišel ta Španec v naše kraje.

Vendar mi ni bilo usojeno, da bi se podal v London.

Zdravilstvo ni bil edini predmet, za katerega sem se tiste čase zanimal. Gospod Bozard iz Ditchinghama, prav tisti, ki je pripovedoval mojemu očetu o prihodu Španca, je imel dvoje otrok, sina in hčer, dasi mu jih je žena rodila še več, ki so pa vsi pomrli v otroških letih. Hčeri je bilo ime Lilija in je bila moje starosti; rojena je bila v istem letu, samo tri tedne pozneje.

Izza prvih otroških let smo mi otroci, Bozardi in Wingfieldi, živeli kot bratje in sestre: dan za dnem smo se shajali in skupaj igrali po snegu ali med cvetlicami. Zavoljo tega mi je težko povedati, kedaj sem pričel ljubiti Lilijo ali kedaj je ona pričela ljubiti mene. Dobro se pa še spominjam, ko sem prvikrat odšel v Norwich v šolo, da sem bil bolj žalosten, ker sem se moral ločiti od nje, kakor zato, ker sem se moral ločiti od matere in ostalih domačih. Pri vseh naših igrah je bila ona vedno moja družabnica, in cele dneve sem dostikrat stikal okrog, da bi natrgal cvetlic, kakoršne je ona ljubila. Ko sem se vrnil iz šole, je bilo enako; vendar je Lilija polagoma postala bolj boječa in tudi jaz sem nenadoma postal boječ, ko sem zaznal, da je iz otroka zrastla ženska. Še vedno sva se pogosto shajala in shajala sva se rada, dasini nobeden naju zinil besedice o tem.

Tako je bilo z nama vse do dneva, ko mi je umrla mati. Preden pa nadaljujem, moram omeniti, da ni gospod Bozard nič kaj prijazno gledal prijateljstva med hčerjo in menoj; ne zavoljo tega, ker mu nisem bil všeč, temveč zaradi tega, ker je želel, da bi Lilija vzela mojega starejšega brata, ki je bil dedič po mojem očetu, in ne mlajšega sina. Naposled je postal v tem pogledu tako strog, da se midva malodane nisva mogla sestati drugače kot po navideznem naključju, dočim je bil starejši moj brat vedno dobrodošel na Bozardovem domu. Vsled tega je med nama bratoma nastala neka mržnja, kakor se rado prigodi, če pride ženska med prijatelja, pa najsi bodo še tako veliki in dobri med seboj. Vedeti je namreč treba, da je moj brat Geoffrey tudi ljubil Lilijo — saj bi jo ljubil vsakdo, ki bi jo poznal — in nemara z večjo pravico kot jaz; bil je tri leta starejši od mene in kot najstarejši sin tudi očetov dedič. Mogoče se bo komu dozdevalo, da sem bil malce prenagel, da sem prišel v tak položaj, z ozirom na to, ker ob času, o katerem pišem, še nisem bil polnoleten; toda mlada kri je hitra in moja je bila povrh tega napol španska, tako da sem bil že prav korenjak, dočim je bil marsikateri pristnokrvni Anglež pri tej starosti še vedno dečak. Kri pa solnce, katero jo zori, imata namreč mnogo opraviti pri takih zadevah, kakor sem bil prav pogostokrat videl pri indijanskem ljudstvu Anahuak, kjer si s petnajstimi leti jemljejo dvanajstletne neveste. Vsekakor pa je gotovo, da sem bil z osemnajstimi leti dovolj star, da sem se zaljubil na tak način, da sploh nisem več prišel iz te ljubezni, dasi bi se dalo iz zgodovine mojega življenja posneti, da lažem, ko tako govorim. Vendar je moje mnenje, da lahko moški ljubi več žensk, a vendar ljubi eno bolj kot vse druge ostajajoč po duhu zvest postavi, katero prelomi po črki.

Ko sem bil devetnajst let star, sem bil popolnoma dorastel in — saj pišem v visoki starosti, lahko rečem, ne da bi se sam hvalil, tudi prav zal mladenič. Res, da nisem bil preveč velik, meril sem samo pet čevljev devet palcev, a moji udi so bili lepo raščeni in prsi sem imel široke in močne. Moja polt je bila in je še danes vzlic sivim lasem izredno temne barve, oči so mi bile velike in črne, lasje pa valoviti in črni kot oglje. Moje vedenje je bilo tihotno in resno do otožnosti, v govoru sem bil počasen in miren in sem rajši poslušal nego govoril. Preudaril sem stvari, preden sem si ustvaril mnenje o njih; ko sem si ga pa enkrat ustvaril, me ni mogla razen smrti nobena reč odvrniti od njega, pa najsi se je nanašalo na dobro ali slabo, bedarijo ali kaj pametnega. Tiste čase sem tudi imel kaj malo vere; deloma po skrivnem poučevanju očeta, deloma pa s pomočjo lastnega razuma sem se bil naučil dvomiti nad nauki Cerkve, kakor so jih bili učili. Mladost rada misli in sklepa tako rekoč z velikimi skoki in meni, da so vse stvari krive, ker se je o nekaterih dokazalo, da niso prave. Tako sem tiste čase včasih mislil, da ni Boga, ker so trdili, da se je podoba Device Marije v Bungayu jokala in da so se godile ž njo druge reči, o katerih sem vedel, da se niso. Sedaj dobro vem, da je Bog, kajti zgodba mojega lastnega življenja to globoko dokazuje. Resnično, kateri človek se more ozreti nazaj na dolgo življenje in reči, da ni Boga, ko lahko vidi senco Njegove roke na vsej zgodovini svojih let?

Vedel sem, da se bo Lilija, ki sem jo ljubil, tisti žalostni dan, o katerem pišem, sama izprehajala pod velikimi hrasti v parku njenega doma. V tem parku, Grubswell mu pravijo, so rastli in še vedno rastejo glogi, ki začno v teh krajih prvi cveteti; ko sva se v nedeljo srečala pri cerkvenih vratih, je Lilija povedala, da bodo glogi v sredo imeli cvetje in da ga bo ona tisti popoldan prišla trgat. Kaj mogoče je, da je nenadoma tako govorila, kajti ljubezen rodi premetenost v srcu najbolj poštene in krotke device.

Nadalje sem tudi opazil, dasi je te besede govorila vpričo svojega očeta in vseh ostalih, da je vseeno toliko časa počakala s temi besedami, dokler ni bil moj brat Geoffrey iz slišne daljave; ona namreč ni želela, da bi šla ž njim po tisto cvetje; in videl sem tudi, da me je ošinila s pogledom svojih oči, ko je govorila. Pri tej priči sem sklenil, da pojdem tudi jaz trgat glogovo cvetje na isti kraj in isto sredo popoldan, tudi če bi zanemaril fivojo dolžnost in prepustil vse bungayske bolnike naravi, da jih sama leči.

Še nekaj drugega sem bil sklenil; ako bi našel Lilijo samo, ne bi več odlašal, temveč ji razodel vse, kar je bilo v mojem srcu; naravno nobene velike skrivnosti, kajti dasi se med nama doslej ni bila še spregovorila nobena beseda o ljubezni, je vsakdo naju poznal skrite misli drugega. Moj korak ni pomenil, da sem se hotel zaročiti z dekletom jaz, ki sem si moral šele narediti pot med svet, samo bal sem se, ako bi še nadalje odlašal s tem, da me ne bi prehitel brat v družbi očeta, in Lilija bi se uklonila, česar ne bi bila storila, ko bi si bila midva obljubila večno zvestobo.

Naključilo se pa je, da mi je bilo jako težko otresti se službe, da bi mogel iti na sestanek; moj gospodar, zdravnik, je namreč zbolel in je poslal mene, da sem namesto njega obiskal bolnike in jim prinesel zdravil. Naposled pa sem jo med četrto in peto uro vseeno potegnil, ne da bi bil prosil za dovoljenje. Krenil sem po norwichki cesti in tekel dobro miljo, dokler nisem dospel do ovinka pri cerkvi in se približal parku. Tedaj sem jel stopati bolj počasi, ker nisem hotel priti pred Lilijo razgret in v slabi zunanjosti, ampak sem hotel, da bi bila moja zunanjost čim najboljša; v ta namen sem si bil tudi oblekel nedeljsko obleko. Baš sem stopal po majhnem klancu po cesti, ki pelje mimo parka, ko zagledam jezdeca, ki se je naj prvo oziral po jahalni poti, ki zavije na tem kraju na desno, nato nazaj preko goljave proti vinogradom in reki, potem pa po cesti, kakor da ne bi vedel, kam naj krene. Hitro sem spoznal položaj — dasi moja glava v tem trenutku ni bila posebno hitra, ker je mislila na vse druge reči, največ na to, kako naj govorim z Lilijo — in sem mahoma spoznal, da ta človek ni bil iz naše dežele.

Bil je zelo velik in lepe zunanjosti, oblečen v bogato obleko iz žameta, okrašeno z zlato verižico, ki mu je visela okrog vratu, in po moji sodbi kakih štirideset let star. Največjo pozornost pa pa je vzbujal njegov obraz, ki je v tistem hipu imel neki strahovit izraz. Bil je dolg, droben, z globokimi zarezami; oči so bile velike in so se svetile kot zlato na solncu. Usta so bila majhna in lepo oblikovana, a so imela neki zlodejski, krvoločen, porogljiv izraz; čelo je bilo visoko in je oznanjalo, da je človek duha, in majhna brazgotina je bila na njem. Sicer pa je bil temne polti kakor ljudje iz južnih krajev, kodrasti lasje so bili kakor moji črni; imel je špičasto, kostanjasto brado.

Ko sem bil končal s temi opazovanji, sem bil dospel skoraj "do tujca in tedaj je tudi on mene zagledal. Kakor bi trenil, se mu je obraz izpremenil; porogljivi izraz je izginil in videti je bil prijeten in prijazen. Zelo vljudno je privzdignil klobuk in zajecljal v slabi angleščini nekaj besedi, med katerimi sem razumel samo besedo Yarmouth; ko je spoznal, da ga nisem razumel, je preklinjal na glas in v dobrem kastiljanskem narečju angleški jezik in vse, ki so ga govorili.

"Ako blagovoli senor izraziti svojo prošnjo v španskem jeziku," sem odgovoril, govoreč špansko, "mu bom morebiti mogel pomagati."

"Kaj! Špansko govoriš, mladi gospod!" je rekel ves zavzet. "Vendar nisi Španec, dasi bi po svojem obrazu lahko bil. Karamba! Čudno to!" in radovedno me je motril.

"Mogoče je res čudno," sem odvrnil, "ampak meni se mudi. Bodi torej tako prijazen in mi povej, kaj želiš, da grem potem svojo pot."

"Ej," je rekel, "nemara lahko uganem vzrok tvoje naglice. Tam pri potoku sem bil videl belo krilo," in pomignil je proti parku. "Daj si svetovati od starejšega človeka, mladi gospod, in pazi se. Lahko se zabavaš s takimi-le, ampak ne veruj jim niti besedice, nikoli ne poroči nobene — sicer te prime želja, da bi jih moril."

Pri teh besedah sem se naredil, kakor da bi hotel iti dalje, on pa se je iznova oglasil.

"Oprosti moje besede, bile so dobro mišljene; morebiti boš nekoč spoznal, da sem govoril resnico. Nočem te zadrževati. Bodi pa tako prijazen in mi povej, kje je cesta v Yarmouth; ker sem prijezdil po drugi cesti, nisem popolnoma gotov, posebno, ker je vaša angleška pokrajina tako poraščena z drevjem, da človek niti miljo daleč ne vidi.

Šel sem ž njim nekoliko korakov po jahalni poti, ki se je na tistem kraju združevala s cesto ter mu pokazal pot, po kateri mora jezditi. Pri tem pa sem opazil, da me je tujec medtem, ko sem govoril, pozorno opazoval v obraz, in obenem — tako se mi je dozdevalo — z nekim notranjim strahom, katerega je skušal obvladati, a ga ni mogel.

"Ali si tako prijazen, da mi poveš svoje ime, mladi gospod?"

"Kaj pa je tebi do mojega imena?" sem odgovoril osorno, kajti človek mi ni bil nič kaj všeč. "Saj mi še nisi svojega povedal."

"To pa res; potujem incognito. Morebiti tudi jaz poznam kako gospo v teh krajih," je rekel in se čudno nasmejal. "Želel sem samo poznati ime človeka, ki mi je izkazal vljudnost, ki pa, kot je videti, ni tako vljuden kot sem mislil." In stresel je konju vajeti.

"Ne sramujem se svojega imena," sem dejal. "Doslej je bilo pošteno, in če ga že hočeš vedeti, ti ga povem; ime mi je Thomas Wingfield."

"Sem si mislil!" je vzdihnil in obraz mu je postal kot obraz kakega vraga. Se nisem utegnil niti začuditi in že je bil skočil s konja in obstal kake tri korake od mene.

"Srečen dan! Sedaj hočemo videti, koliko resnice je v prerokbah," je rekel in izdrl svoj meč s srebrnim ročajem. "Ime za ime! Juan de Garcia te pozdravlja, Thomas Wingfield."

Mogoče se čudno vidi, ampak resnica je, da mi je šele v tem trenutku šinila v glavo misel na vse, kar sem bil slišal o tujcu iz Španske in kako silno je bilo sporočilo o njegovem prihodu vznemirilo očeta in mater. Vsak drug čas bi se bil takoj zmislil na to, toda ta dan mi je šel po glavi edino sestanek z Lilijo in kaj naj ji rečem, tako da ni bilo v njej prostora za nobeno drugo misel.

"Ta mora biti tisti človek," sem rekel sam pri sebi, nato pa nič več, kajti zavihtel je meč in me napadel. Videl sem ostro špico, ki se je zabliskala proti meni, in skočil v stran; obšla me je želja, da bi zbežal, kar bi bil lahko storil brez sramote, ker razen gorjače nisem imel orožja. Vzlic odskoku pa se nisem mogel popolnoma umakniti sunku. Namerjen mi je bil v srce, prodrl mi je pa samo rokav leve roke in me ranil v roko; nič hujšega ni bilo. Spričo bolečine tega sunka pa mi je prešla vsaka misel na beg, obšla me je jeza in hladnokrvna želja, da bi ubil tega človeka, ki me je na tak način izzval in napadel. V roki sem imel močno gorjačo iz hrasta, ki sem si jo bil sam odrezal; za boj bi jo moral seve rabiti, kakor bi pač šlo. Marsikomu se vidi gorjača borno orožje zoper toledski meč v rokah človeka, ki ga je znal tako dobro sukati. kakor je vse kazalo; vseeno pa ima gorjača svoje prednosti, če namreč človek vidi, da je v nevarnosti pred njo, kaj rad pozabi, da ima v roki bolj nevarno orožje kot je taka palica, in si rajši varuje glavo ž njim kakor da bi ga porinil nasprotniku med rebra.

Baš to se je zgodilo v tem slučaju, vendar ne morem ravno povedati, kako je prišlo do tega. Španec je bil izboren sabljač in da bi bil jaz enako oborožen kot on, bi me bil brez najmanjšega dvoma premagal; v tistih letih nisem bil vešč sabljanja, ki je bilo na Angleškem malodane nepoznano. Čim pa je videl veliko gorjačo nad svojo glavo, je pozabil na svojo prednost in vzdignil meč, da bi odbil udarec. Gorjača pa ga je zadela na zadnjo stran roke in meč mu je zletel v travo. Vendar mu zavoljo tega nisem prizanašal, kajti v meni je vse vrelo. Naslednji udarec ga je zadel na usta, mu izbil nekaj zob in ga vrgel vznak. Pograbil sem ga za nogo in neusmiljeno mlatil po njem, vendar ne po glavi, ampak po vsem ostalem životu; sedaj ko sem bil zmagovalec, nisem več želel ubiti tega človeka, ki je bil po mojih mislih blazen, dasi bi ga bil prav rad.

V resnici sem tako dolgo udrihal po njem, da me je roka bolela; nato sem ga pričel suvati z nogo; ves čas se je zvijal kot ranjena kača in grozno preklinjal, dasi ni enkrat zavpil ali prosil milosti. Navsezadnje sem odnehal in ga pogledal; pogled nanj ni bil prijeten; bil je tako ranjen in zbit in umazan od cestnega blata, da bi iztežka spoznal v njem kavalirja, katerega sem bil srečal komaj pred petimi minutami. Grši od vseh ran pa je bil pogled njegovih zlobnih oči, ko je ležal vznak na cesti in bulil vame.

"No, prijatelj iz Španske," sem dejal, "sedaj si dobil pošteno lekcijo. Kaj mi more zabraniti, da bi sedaj ravnal s teboj kakor bi bil ti z menoj, ki ti nisem nikoli nič žalega storil?" In vzel sem njegov meč in mu ga nastavil na grlo.

"Suni, prokleto ščene!" je odgovoril s slabim glasom. "Bolje je umreti kakor živeti ob spominu na tako sramoto."

"Ne," sem odvrnil, "nisem morilec iz tujih krajev, da bi umoril človeka, ki se ne more braniti. Priti moraš v roke pravice, kjer boš dajal odgovor. Rabelj ima vrv za take kot si ti."

"Potem me moraš zvleči tja," je zarobantil in zamižal, kakor da bi omedlel; brez dvoma ga je obhajala omedlevica.

Razmišljal sem, kaj naj storim z lopovom; kar sem slučajno pogledal skozi vrzel v cestnem plotu in tam med hrastovjem sem v daljavi kakih tri sto korakov zagledal belo krilo, ki sem ga tako dobro poznal; in meni se je dozdevalo, da se je lastnica tistega krila pomikala proti brvi, kakor da bi se bila naveličala čakati njega, katerega ni bilo.

Tedaj sem dejal sam pri sebi, ako bi vlekel tega človeka do vasi ali do kakega drugega varnega kraja, tisti dan ne bi bilo nič s sestankom z mojo drago; vedel pa zopet nisem, kdaj se mi utegne ponuditi nova ugodna priložnost. Toda mene ni bila volja, da bi zamudil razgovor z Lilijo, tudi ako bi moral deset in še več tujih morilcev spraviti na kraj, kamor spadajo; poleg vsega je bil tale prejel prav dobro plačilo za svoje ravnanje. Mislil sem si, gotovo me lahko počaka nekaj časa, da se pogovorim s svojo drago; ako pa me ne bi hotel počakati, bi že našel sredstvo, ki bi mu pomagalo, da me počaka. Komaj dvajset korakov od naju je stal njegov konj in jedel travo. Stopil sem do njega, mu odpel jermene, vajeti in uzde in privezal Španca k majhnemu drevesu poleg ceste tako dobro, kolikor sem le mogel.

"Sedaj ostaneš tukaj," sem rekel, "dokler ne pridem pote," in obrnil sem se in odšel.

Spotoma pa me je obšel velik dvom in iznova sem se spomnil, kakšen strah je bil prevzel mojo mater in kako je oče z vso naglico odjezdil v Yarmouth zavoljo nekega Španca. In danes je bil Španec dospel prav do Di Tchinghama, in komaj da je slišal moje ime, je padel nad mene in me ves besen skušal ubiti. Ali ni bil nemara ta tisti človek, katerega se je mati tako bala? Ali je bilo potem prav, da ga tako pustim samo zato, da bi govoril z mojo drago? Vedel sem v srcu, da ni bilo prav, ampak moje hrepenenje je bilo toliko in srce me je s tako močjo vleklo k njej, ko je njeno krilo pravkar vihralo v vetru na obronku griča v parku, da se nisem oziral na vse pomisleke.

Kako dobro bi bilo za mene, da bi bil ravnal, kakor bi bil moral, kako dobro za nekatere, ki se še niso rodili! Nikdar ne bi bili dognali, kaj je smrt, in jaz ne bi nikdar spoznal dežele prognanstva, jarma suženjstva in oltarja žrtvovanja.

ČETRTO POGLAVJE.[uredi]

Tom razodene svojo ljubezen.

Privezal sem Španca kolikor mogoče dobro, mu zvezal roki zadaj za drevesom, vzel njegov meč s seboj in stekel za Lilijo; nisem je dohitel prekmalu; eno minuto, dve, pozneje bi krenila po cesti, ki pelje k reki, in preko mosta po stezi domov.

Ko je slišala moje stopinje, se je ozrla, da bi me pozdravila, ali prav za prav, da bi videla, kdo gre za njo. Obstala je v večernem svitu, z vejico glogovega cvetja v roki, in srce mi je že ob pogledu na njo še močnejše bilo. Nikdar ni bila videti zalša kot sedaj, ko je stala tako v belem krilu, z izrazom začudenja na obrazu in v očeh, katero je bilo deloma resnično, deloma narejeno, in se je solnce prelivalo po njenih rdečkastorjavih laseh, ki so se svetili izpod majhnega klobuka. Lilija ni bila rdečelično kmečko dekle, ki nima druge lepote kot lepoto zdravja in mladosti, temveč visoka, postavna gospodična, ki je zgodaj dozorela do polne miline in ljubkosti; tako se je prigodilo, da sem se v njeni navzočnosti vedno počutil, kakor da bi bil mlajši, dasi sva bila malodane iste starosti. Tako je bilo v moji ljubezni tudi nekoliko spoštovanja.

"Ej, ti si, Tom!" je rekla in zardela. "Mislila sem, da nisi — to se pravi, domov sem namenjena, ker postaja že pozno. Ampak ti, zakaj tečeš tako hitro? Kaj se ti je zgodilo, Tom, da ti je roka krvava in nosiš meč v roki?"

"Nisem še prišel prav do sape, da bi mogel govoriti," sem odgovoril. "Vrniva se h glogom in tam ti povem vse."

"Ne morem, moram iti proti domu. Več kot eno uro sem bila tam; drevje ima še malo cvetja."

"Nisem mogel priti prej, Lilija. Zadržan sem bil, čudno zadržan. Spotoma sem jaz videl cvetje."

"Mislila sem že, da te ne bo, Tom," je odgovorila in povesila oči, "da imaš druga opravila in ne utegneš iti nabirat cvetja kot dekle. Rada pa bi slišala tvojo današnjo zgodbo, ako je kratka, in grem nekoliko časa s teboj."

Obrnila sva se in stopala drug vštric drugega proti velikim hrastom; v tem času, ko sva hodila do njih, sem ji bil povedal vso zgodbo o Špancu, kako me je skušal ubiti in kako sem ga bil jaz premlatil z gorjačo. Lilija me je pozorno poslušala in je od strahu vzdihnila, ko je čula, kako blizu smrti sem bil.

"Ranjen, Tom," mi je segla v besedo; "glej, kri ti teče z roke. Ali je rana globoka?"

"Nisem še pogledal. Nisem utegnil."

"Sleči jopič, Tom, da ti obvežem rano. Ne, tako hočem imeti."

Slekel sem jopič, ne brez bolečin, in zavihal srajčni rokav; prikazala se je rana; zdolnji konec roke je bil prehoden skozi meso. Lilija je izprala rano z vodo iz potoka in jo ovila s svojim robcem, ves čas šepetajoč sočutne besede. Da povem resnico, z veseljem bi rad trpel še hujše bolečine od večje rane, samo da bi mi ona stregla. Njena nežna skrbnost mi je pregnala vse dvome in me navdala s srčnostjo, ki bi je drugače ne imel v njeni navzočnosti. Izprva sicer res da nisem mogel najti besedi, ko pa mi je obvezovala rano, sem se sklonil in ji poljubil roko. Zardela je kot večerno nebo; močna rdečica se je naposled izgubljala pod rdečkastorjavimi lasmi, žarela pa ji je še na beli roki; ki sem jo bil poljubil.

"Zakaj si to storil, Tom?" je rekla s tihim glasom.

Tedaj sem izpregovoril. "Zato ker te ljubim, Lilija, in ne vem, kako bi pričel, da bi ti razodel svojo ljubezen. Ljubim te, draga moja, ljubil sem te ves čas in te bom vedno ljubil"

"Ali si tako gotov tega, Tom?" je rekla.

"Ničesar ni na svetu, glede česar bi bil tako gotov, Lilija. Želim si samo, da bi bil jaz enako gotov, da me ljubiš kakor jaz tebe!

Za trenutek je molčala in povesila glavo skoraj na prsi; nato pa jo je zopet dvignila in oči so se ji svetile kakor jih nisem bil še nikdar videl.

"Ali dvomiš o tem, Tom?" je rekla.

Tedaj sem jo objel in spomin na ta poljub me je spremljal vse moje življenje in živi v meni še sedaj, ko stojim star in nagubančen ob robu groba. Ta poljub je bil največja radost, kar mi jih je bilo danih vse moje žive dni. Prekmalu, na žalost, je minul, ta prvi čisti poljub mladostne ljubezni — nato pa sem zopet izpregovoril, a nekam brez pravega cilja.

"Videti je, da ljubiš mene, ki tolikanj ljubim tebe."

"Ako si doslej dvomil o tem, ali moreš dvomiti sedaj?" je odgovorila jako nežno. "Ampak poslušaj, Tom. Je že vse prav, da se ljubiva, kajti rojena sva bila za to; dasi pa je ljubezen sladka in sveta, ni še vse; misliti morava tudi na dolžnost in na to, kaj moj oče poreče k temu, Tom."

"Ne vem, Lilija, vendar si pa lahko mislim. Dobro vem, draga moja, da želi, da vzameš mojega brata Geoffreya, mene pa pustiš v nemar."

"Potem njegova želja ni moja želja, Tom. Dasi je dolžnost močna, vseeno ni tako močna, da bi prisilila žensko v zakon, kateri ji ni po godu. Vendar je zopet lahko tako močna, da odvrne žensko od zakona, za katerega ji gori srce — in morda bi bila tudi tako močna, da bi me zadrževala, da bi razodela svojo ljubezen."

"Ne, Lilija, ljubezen je sama po sebi mnogo in dasi ne bi donesla sadu, je vseeno že to nekaj, da si jo pridobil za vedno."

"Jako mlad si še, ko tako govoriš, Tom. Vem, tudi jaz sem mlada, ampak me ženske prej dozorimo. Morebiti pa je ta ljubazen le fantovska premama, ki preide s fantovskimi leti."

"Nikdar ne bo prešla, Lilija. Prva ljubezen, pravijo, je najdaljša, in kar se vseje v mladosti, vzcvete v naši starosti. Poslušaj, Lilija; jaz si moram šele ustvariti svoj položaj v svetu in morebiti bo nekaj časa trajalo, da si ga ustvarim. Zavoljo tega prosim, da bi mi nekaj obljubila, dasi je taka želja mogoče sebična. Prosim te, da bi mi bila zvesta, in najsi pridejo lepi ali slabi dnevi, da ne poročiš nikogar, dokler ne bom mrtev."

"Obljubljati je nekaj težkega, Tom, kajti s časom pridejo izpremembe. Vseeno pa sem toliko gotova sama sebe, da obljubljam — da prisegam. Tebe ne morem biti gotova, ampak z nami ženskami je stvar taka, da moramo vse tvegati na en lučaj; ako izgubimo, potem z Bogom sreča!"

Govorila sva še dalje; ne spominjam se več, kaj sva si rekla, dasi so mi te besede, katere sem bil napisal, ostale v živem spominu, deloma zavoljo njihove tehtnoti, deloma pa zavoljo vsega, kar se je v poznejših letih prigodilo.

Naposled je prišel čas odhoda; obadva sva bila žalostna, da sva se morala ločiti. Tedaj sem jo objel in jo poljubil pritisnivši jo tako tesno k sebi, da ji je nekoliko krvi iz moje rane kapnilo po belem krilu. Ko pa sva se objela, sem se slučajno ozrl kvišku, in tedaj se mi je nudil pogled, ki me je silno prestrašil. Niti pet korakov od naju je stal gospod Bozard, Lilijin oče, in opazoval vse; in na njegovem obrazu ni bilo videti smehljaja.

Jezdil je bil po jahalni poti in dospel do napajališča ob vodi, ko je uzrl parček, ki je stopal pod njegovimi hrasti; razjahal je, da bi ju pregnal. Šele ko je prišel prav blizu njiju, je spoznal, koga je šel preganjat; od začudenja je obstal. Z Lilijo sva se počasi razmeknila in zrla vanj. Bozard je bil majhen, čokat možak, z rdečim obrazom in resnobnimi očmi, ki so mu od jeze vprav stopile iz očesnih jamic. Nekoliko časa ni mogel izpregovoriti, ko passe je naposled oglasil, so mu besede hitro tekle. Pozabil sem že, kaj je bil govoril, ampak jedro vsega je bilo, da bi rad vedel, kaj imam z njegovo hčerjo. Čakal sem, da se je upehal, nato pa sem mu odgovoril, da se z Lilijo ljubiva in da sva si obljubila večno zvestobo.

"Ali je res, hči?" je vprašal.

"Res je, oče," je odgovorila pogumno.

Tedaj je zarobantil. "Ti ničvrednica," je rekel, "z bičem jih dobiš in v tvojo izbo te zaprem, kjer boš ostala ob vodi in kruhu. Ti pa, napol španski petelinček, vedi enkrat za vselej, da je ta deklina za boljšega kot si ti. Kako se drzneš snubiti mojo hčer; ti prazna zdravilna škatla, ki nimaš niti dveh srebrnih grošev v svojem mošnjičku! Pojdi in pridobi si premoženja in imeni, preden si upaš gledati za takimi ko je ona."

"To je tudi moja želja in hočem doseči," sem odgovoril.

"Tako, ti lekarski hlapec, ti si boš pridobil ime in položaj, res? Veš, preden se bo to zgodilo, bo dekle že davno varno poročeno s človekom, ki že vse to ima in ki ti ni neznan. Hči, sedaj mu pa povej, da nimaš nič več ž njim opraviti."

"Tega ne morem reči, oče," je rekla in zvijala krilo. "Ako je vaša želja, da ne poročim Toma, je moja dolžnost jasna in ga morda ne poročim. Ampak jaz sem svoja in nobena dolžnost me ne more pripraviti do tega, da bi poročila človeka, katerega ne maram. Dokler bo živel Tom, za toliko časa sem se prisegla njemu in nikomur drugemu."

"Pogum imaš, deklina," je rekel oče. "Sedaj me pa poslušaj; ali se poročiš, kjer in kedar bom jaz hotel, ali pa pojdeš po svetu za kruhom. Nehvaležnica, mar sem te zato vzgojil, da se mi boš v brk postavljala po robu? Tebe pa, ti zdravniška škatla, že še naučim, kaj se pravi poljubljati hčere poštenih ljudi brez njihovega dovoljenja," in zaklel je in skočil vihteč palico proti meni, da bi me udaril.

Tedaj pa je moja vroča kri vnovič zavrela v meni, že drugič tisti dan; pograbil sem Špancev meč, ki je ležal v travi poleg mene, in ga naravnal s špico proti njemu; sedaj je bil položaj izpremenjen in jaz, ki sem se poprej boril z gorjačo zoper meč, sem se sedaj moral boriti z mečom zoper gorjačo. Da me ne bi tisti trenutek Lilija s prestrašenim krikom udarila od spodaj po roki, sem resnično prepričan, da bi bil na licu mesta prebodel njenega očeta in končal svoje življenje z vrvico okoli vratu.

"Ali si blazen?" je viknila. Ali me misliš pridobiti s tem, da umoriš očeta? Vrzi meč proč, Tom!

"Kar se tiče tega, da bi pridobil tebe, je kaj malo upanja kakor vse kaže, sem odgovoril ves razvnet, "povem ti pa, da me ni volja niti za vsa dekleta na svetu, da bi se pustil tepsti s palico kakor kuhinjski pomagač."

"Prav imaš, fant," je rekel njen oče bolj prijazno. "Kakor vidim, imaš precej srčnosti, ki ti utegne marsikaj pomagati; ni bilo lepo od mene, sem ti v jezi rekel zdravniška škatla. Vseeno ostane pri tem, kar sem rekel, dekle ni za tebe; torej pojdi in pozabi jo, kakor najbolje znaš in moreš. Ako pa ti je življenje drago, Bog ne daj, da bi vaju dva še enkrat videl poljubovati se. Vedi tudi, da bom jutri spregovoril besedo s tvojim očetom o tej zadevi."

"Grem, ker moram iti," sem odgovoril, "ampak, gospod, jaz še vedno upam, da doživim čas, ko bom rekel, da je vaša hči moja žena. Lilija, z Bogom, dokler ti viharji ne minejo."

"Z Bogom, Tom," je rekla in jokala. "Ne pozabi me in jaz ne bom nikoli pozabila na prisego, ki sem ti jo dala."

Nato je oče prijel Lilijo za roko in jo odpeljal.

Tudi jaz sem odšel — žalosten, vendar ne ravno nezadovoljen. Sedaj sem se namreč zavedal, čeprav sem si bil nakopal jezo njenega očeta, da sem si tudi pridobil neomajno ljubezen njegove hčere; ljubezen pa traja dalje kot jeza in doseže končno svojo voljo prej ali slej. Ko sem hodil nekoliko časa, sem se spomnil Španca, na katerega sem bil docela pozabil spričo ljubezni in boja; obrnil sem se, da bi ga poiskal in zvlekel do klade za zločince; z veseljem bi bil storil to in bil vesel, da sem našel koga, nad katerim bi se znesel zavoljo prizadetih mi krivic. Ko pa sem dospel do kraja, kjer sem ga bil pustil, sem spoznal, da mu je bila usoda mila s pomočjo nekega bedaka. Španca namreč ni bilo nikjer, pač pa je na istem kraju stal vaški bebec, Billy Minns po imenu, ki je debelo zijal v drevo, kjer je bil tujec privezan, in kazal srebrnjak v roki.

"Kje je tisti človek ki je bil tukaj privezan, Billy," sem ga vprašal.

"Ne vem, gospod Thomas," je odgovord. "Na polovici pota, kamor je bil namenjen, bi rekel, če bi meril po hitrosti, s katero je odšel, ko sem mu pomagal na konja."

"Na konja si mu tudi pomagal, bedak? Kako dolgo je tega?"

"Kako dolgo? No, mogoče ena ura, mogoče dve. Ne znam računati časa, ta računa po svoje kakor krčmar, ne da bi jaz kaj mogel za to. Ej, kako je zdirjal in zabadal tiste dolge ostroge konju kar med rebra! Saj ni čuda, revež je bil ves divji, in še govoriti ni mogel, meketal je kot ovca, razbojniki so ga napadli, na glavni cesti in pri belem dnevu. Billy pa ga je odrezal, mu ujel konja in ga posadil nanj in dobil ta srebrnjak za svoje dobro delo. Ej, kako je bil vesel, da je mogel odtod! Kako je dirjal!"

"Da veš, večji tepec si, kakor sem mislil, Billy," sem rekel ves razjarjen. "Tisti človek me je hotel umoriti; premagal sem ga in ga privezal, ti si ga pa šel izpustit."

"Umoriti te je hotel! Ti si ga privezal! Zakaj nisi toliko časa počakal, da bi bil jaz prišel zraven; obadva bi ga vlekla v mesto. To bi bilo imenitno! Praviš, da sem tepec — če bi ti našel človeka, vsega krvavega in ranjenega in k drevesu privezanega, ki ne more govoriti, mar ga ti ne bi bil odvezal ali odrezal? No, kaj hočemo, ni ga več, samo tole je ostalo od njega" in je vrgel denar v zrak.

Spoznal sem, da je bilo nekaj pametnega v Billyjevih besedah; jaz sem bil naredil pogreško; zavoljo tega sem krenil brez vsake nadaljne besede naprej, ne naravnost proti domu, ampak po poti naprej, ki drži proti gričevju z vinogradi. Hotel sem nekoliko časa mirno premišljevati o vsem, kar se je bilo dogodilo med menoj, Lilijo in njenim očetom. To gričevje je poraščeno z goščavo, po kateri rastejo visoki hrasti do kakih dvesto korakov od hiše, v kateri pišem te vrstice; skozi goščavo drže steze, katere je dala moja mati narediti, ki se je rada tam izprehajala. Ena teh stez gre ob vznožju griča vzdolz prijazne reke Waveney, druga pa kakih sto čevljev višje zgoraj blizu obronka; ali bolj natančno povedano, steza je samo ena in ima obliko postrani ležeče velike črke O; zaokrožena konca črke kažeta, kako se steza obrača na pobožju griča.

Krenil sem po stezi na onem koncu, ki je najbolj oddaljen od hiše, in stopal po oni njeni polovici, ki pelje ob bregu reke, tako da sem imel vodo na eni strani, na drugi pa goščavo. Stopal sem po tej spodnji stezi in upiral oči v tla zatopljen v globoko premišljevanje; mislil sem na Lilijo, na žalostno ločitev od nje in jezo njenega očeta. Ko sem tako ves zamišljen stopal naprej, sem zagledal nekaj belega v travi, sunil sem tisto z mečem v stran, ne da bi se pobrigal, kaj da je. Oblika in zunanjost te stvari mi je pa ostala v spominu; ko sem dospel kakih tri sto korakov naprej in sem se bližal hiši, sem se zopet spomnil na tisto mehko, belo reč v travi in zazdelo se mi je, da mi je znana. Od te stvari so misli prešle na Špancev meč, s katerim sem jo bil vrgel v stran, in od meča na moža samega. Kaj je imel opraviti v naših krajih? Gotovo nič dobrega. In zakaj je bil gledal, kakor da bi se me bal, in me je napadel, ko je izvedel moje ime?

Obstal sem in pogledal po tleh. Tedaj sem uzrl odtise stopinj v mehkem, vlažnem pesku na stezi. Eden odtisek je bil moje matere. Med tisoč drugimi bi ga bil spoznal in prisegel, da je njen, kajti nobena ženska ni imela v teh krajih tako nežnih nog. Prav blizu njenih stopinj in kakor da bi sledile njenim, so bili odtiski druge noge, o katerih sem izprva mislil, da morajo tudi biti ženski, ker so bili tako ozki. Naenkrat pa sem spoznal, da to ni mogoče zavoljo njihove dolžine, še bolj pa zavoljo tega, ker niso bili čevlji, ki so jih naredili, prav nič podobni meni znanim, ker so bili ob nartu jako visoki in ob prstih močno prišpičeni. Kar naenkrat sem se spomnil, da je ta tuji Španec nosil take čevlje, ker sem jih ogledoval, ko sem govoril ž njim; videl sem tudi, da so njegove noge sledile materinim in so na nekaterih mestih naredile odtiske po pesku in izbrisale njene. Tedaj sem se tudi zavedel, kaj je bila tista bela reč, katero sem sunil proč. Bila je čepica moje matere, katero sem spoznal, a zopet ne poznal, ker sem jo vedno videl na njeni glavi. Kakorbi trenil, sem se zavedel vsega tega, s spoznanjem pa me je obšla silna groza. Zakaj je bil ta človek sledil materi in zakaj je njena čepica ležala tam na tleh?

Obrnil sem se in stekel kakor jelen proti kraju, kjer sem mbil videl čipke. Odtiski stopinj so se videli vso pot. Resnica, čepica je bila njena in bila je strgana, kakor da bi jo bila raztrgala surova roka. Kje pa je bil ona?

Z utripajočim srcem sem se še enkrat sklonil, da bi si natančneje ogledal stopinje. Tukaj so bile pomešane med seboj, kakor da bi obadva stala drug blizu drugega in se premikala zdaj na eno stran zdaj na drugo, kakor da bi se bil vršil kak boj. Pogledal sem po stezi naprej; nobenih več ni bilo. Tekal sem naokoli kakor pes slednik, sedaj ob reki, sedaj v breg. Tu so se iznova pokazali odtiski, ene so naredile noge. ki so sledile. Sled se je nadaljevala dobrih petdeset korakov v breg, se izgubljala v močni travi, a se je spet prikazala v pesku ali ilovici in je vodila do debla velikega hrasta; tukaj so se zopet pomešale, kajti tukaj je zasledujoči dohitel zasledovanega.

Ves obupan, kakor človek, ki se mu sanja — sedaj sem namreč uganil vse in silen strah me je obšel — sem se oziral sempatja, dokler nisem končno našel še več stopinj; bile so Špančeve. Ti odtiski pa so bili bolj globoki, kakor da bi bil človek, ki jih je vtisnil, nosil težko breme. Sledil sem jim; najprvo so potekali po griču nizdol proti reki, nato pa so krenili v stran proti kraju, kjer je bila goščava posebno gosta. V največji gošči so bile veje, ki so baš poganjale liste, nalomljene in pognjene, kakor da bi nekaj skrivale pod seboj. Potegnil sem jih v stran in pred menoj je ležal bledi obraz mrtve matere.

PETO POGLAVJE.[uredi]

Tomova prisega.

Kakor okamenel sem nekaj časa stal osupel od groze in strmel v mrtvo obličje svoje matere. Nato sem se sklonil, da bi jo vzdignil, in sem videl, da je bila zabodena prsa, zabodena z mečem, ki sem ga roki.

Sedaj sem vse razumel. To je bilo delo tistega španskega tujca, katerega sem bil srečal, ko je bežal od kraja umora, in ki je iz hudobnosti ali iz kakega skrivnega vzroka skušal umoriti tudi mene, ko je doznal, da sem sin njemu znane matere. In ta vrag je bil v mojih rokah, in zato, da bi se bil sešel z Lilijo, sem ga pustil, da je ušel mojemu maščevanju, meni, ki bi bil — da bi bil vedel vse — ravnal ž njim, kakor ravnajo anahuaški svečeniki z žrtvami svojih bogov. Sedaj sem razumel vse in pretakal solze sočutja, togote in sramote. Nato sem se obrnil in stekel kakor blazen proti domu.

Pri vratih sem nameril na očeta in brata Geoffreya, ki sta baš prijezdila s trga v mestu; z mojega obraza sta razbrala, da se je moralo nekaj strašnega prigoditi, kajti vprašala sta me oba v eni sapi:

"Kaj pa se je zgodilo?"

Trikrat sem pogledal očeta, preden sem mogel izpregovoriti, ker sem se bal, da ga tudi udarec ne bi umoril. Ker pa sem končno moral govoriti, sem se obrnil proti bratu.

"Mati leži umorjena tam na vinogradskem griču. Neki Španec jo je umoril, Juan de Garcia po imenu." Ko je oče slišal te besede, mu je obraz prebledel, kakor da bi ga srce močno zabolelo, odprl usta in zamolkel glas se mu je izvil iz prsi. Zdajci pa je položil roko na sedelski gumb, vzdignil duhu podoben obraz kviško in rekel:

"Kje je ta Španec? Ali si ga ubil?"

"Ne, oče. Nameril je name blizu parka, ko pa je izvedel od mene, kako mi je ime, me je hotel umoriti. Branil sem se z gorjačo, ga užugal in premlatil, da je imel dovolj, ter sem mu vzel meč."

"No in potem?"

"Sem ga pustil, ker takrat še nisem vedel, kakšen zločin je izvršil nad materjo. Pozneje vam povem vse!"

"Ti si pustil, da je ušel, sin! Ti si pustil, da je Juan de Garcia ušel! Potem, Tom, bodi božje prokletstvo nad teboj, dokler ga ne najdeš in ne dovršiš, kar si danes pričel."

"Nikarte me proklinjati, oče, saj me že moja vest dovolj proklinja. Rajši obrnita konja in jezdita v Yarmouth; tam leži njegova ladja in tjekaj je bil odšel pred dvema urama. Mogoče ga vseeno še dobita, preden razvije jadra in odpluje."

Brat in oče sta brez vsake nadaljnje besedice- zasukala svoja konja in v polnem diru oddirjala v zgrinjajočo se temo.

Jezdila sta v takem diru — konja sta bila dobra — da sta dospela v malo več kot poldrugi uri do Yarmoutha; taka ježa je hitra. Toda ptiček je bil že odletel. Zasledovala sta ga do nabrežja in doznala, da se je bil nedolgo poprej vkrcal v čoln, ki je čakal nanj, in se odpeljal ž njim na ladjo, ki je bila zasidrana v ladjestaji, ki pa je imela večina jader razpetih. Ko je čoln dospel do ladje, je ladja neutegoma odplula in se je sedaj že izgubila v noč! Tedaj je oče dal razglasiti, da plača dve sto zlatov nagrade oni ladji, ki bi ujela Španca; dve ladji sta mahoma odpluli na pot, vendar je niste našli, ker je bila že pred jutrom daleč pred njimi na potu čez morje.

Čim sta oče in brat oddirjala, sem sklical hlapce in druge posle ter jim povedal, kaj se je bilo dogodilo. Nato smo se podali na pot s svetiljkami — v tem se je bilo že stemnilo — in dospeli do goščave, kjer je ležalo truplo moje matere. Jaz sem se mu prvi približal, kajti poslovje bilo strah; a tudi mene se je polotil strah, dasi ne vem, zakaj bi se je bal sedaj, ko je bila mrtva ona, ki me je tako srčno rada imela. Vem pa dobro, ko sem dospel do mesta, kjer je ležala, in sem videl dvoje očes, ki so se svetile proti meni, ter slišal pokanje grmovja, ko ga je nekaj lomilo, bi se bil skoraj sesedel od strahu, dasi sem dobro vedel, da je bila samo lisica ali tavajoč pes, ki se je priklatil na kraj smrti.

Vseeno sem šel naprej, poklical ostale, naj gredo za menoj; konec vsega je bil, da smo položili materino truplo na vrata, ki smo jih bili doma sneli s tečajev, in jo nesli poslednjikrat na njen dom. Tista steza je meni še dandanes grozljiva. Dobrih sedemdeset let je že tega, kar mi je umrla mati, umorjena od svojega bratranca Juana de Garcia, vendar vzlic temu, da sem star in utrjen zoper take prizore, ne hodim rad ponoči sam po tisti stezi.

Brez dvoma je bila domišljija, ki nam dostikrat čudno zaigra, kar se mi je pripetilo komaj pred dobrim letom; šel sem nekega večera v novembru nastavit zanke kljunačem, ko sem slučajno šel mimo onega velikega hrasta; prisegel bi bil, da sem videl ves dogodek še enkrat. Videl sem sebe, kako sem kot mlad fant z ranjeno roko, ki mi je bila še vedno obvezana z Lilijinim robcem, počasi lezel po pobočju griča nizdol, za menoj pa so se pomikali štirje posli, težko hropeč pod svojim bremenom. Slišal sem šumenje reke in vetra,ki je pred sedemdesetimi leti šepetal po trstju. Videl sem pooblačeno nebo, na njem tu pa tam sinje lise, in medlo svetlobo, ki se je svetila na belem bremenu, ležečem na vratih, in na rdeči madež na njenih prsih. V resnici sem slišal samega sebe, ko sem govoril stopajoč naprej s svetiljko v roki in opozarjal posle, naj se zavoljo strmine drže na desno, in čudno mi je bilo poslušati moj glas, kakoršen je bil v mladih letih. Da, da, bile so zgolj sanje; vendar smo ljudje taki sužnji bojazni svoje domišljije, da zavoljo mrtvih celo jaz, ki sem skoraj že v njihovem krogu, ne grem ponoči rad po tisti stezi.

Naposled smo dospeli s svojim bremenom domov, kjer so ga prevzele ženske z jokom, da opravijo svojo nalogo pri njem. Sedaj sem moral tešiti ne samo svojo žalost, ampak tudi tolažiti sestro Marijo, katera je skoraj blaznela od tuge in groze. Krčevito je ihtela toliko časa, da se je je polastila neka otopelost; tedaj šele sem šel in izpraševal posle, ki so sedeli v kuhinji okoli ognjišča, kajti tisto noč ni šel nikdo spat.

Od njih sem izvedel, da so videli nekako uro prej, preden sem jaz namenil na Španca, nekega bogato oblečenega tujca, ki da je hodil po cerkveni stezi in je imel svojega konja privezanega med robidovjem na bodičevjem vrh griča, kjer je stal, kakor ne bi vedel, kam bi se obrnil, dokler ni prišla moja mati iz hiše; zdajci se je podal z griča in odšel za njo. Doznal sem tudi, da je eden poslov, ki je bil pri delu na vrtu, ki ni več kot tristo korakov oddaljen od kraja, kjer se je umor izvršil, slišal krike; vendar se ni zmenil zanje, ker je pač mislil, da prihajajo ti kriki od kakega ljubimca iz mesta in njegovega dekleta, ki sta se lovila drug drugega po gozdu, kakor je še dandanes navada. Meni se je v resnici dozdevalo tisti dan, kakor da je ta naša župnija pravcato vzgojevališče bedakov, med katerimi sem bil jaz prvi in največji; ta misel mi je od tedaj še večkrat prišla v glavo tudi zavoljo drugih zadev.

Naposled je napočil dan in z dnevom sta dospela oče in brat iz Yarmoutha na najetih konjih, ker sta bila njihova onemogla. Popoldne so prišle tudi vesti, da je slabo vreme ladje pognalo, ki so odrinile za Špancem na morje, nazaj proti obali, ne da bi bile videle njegovo ladjo.

Jaz sem potem povedal vse, kaj sem doživel z materinim morilcem, ne da bi kaj zamolčal; moral sem prenašati bridke očitke in vso jezo očeta, ker sem se dal zapeljati po želji, da bi govoril z mojo drago, ko sem vendar vedel, da ima mati tolik strah pred Špancem. Enako nisem slišal dobre besede od brata, ki je bil ves besen name, ker je iz mojega pripovedovanja doznal, da moje prošnje niso bile zaman pri dekletu, katerega si je želel sam zase.

Ampak tega vzroka ni omenil. In da v kupi moje žalosti in tuge tudi ena kaplja ne bi manjkala, je prišel še gospod Bozard z več drugimi sosedi kropit in izrazit očetu sočutje ob toliki izgubi; in gospod Bozard mu je hkratu povedal, da zameri, ker sem zoper njegovo voljo snubil njegovo hčer, in pristavil, da bi škodovalo njunemu že toli staremu prijateljstvu, če bi se stvar nadaljevala. Od vseh plati so udarci deževali na-me: žalovanje po materi, ki sem jo sično ljubil, hrepenenje po moji dragi, katere morebiti ne bom nikdar več videl, samo očitanje, ker sem pustil, da je Španec ušel, ko sem ga imel že v rokah, in jeza očeta in brata. Tisti dnevi so bili v resnici tako hudi in bridki, — takrat sem bil v onih letih, ko se sramota in žalost najbolj občuti — da sem si želel, da bi ležal mrtev zraven matere. Ene tolažbe pa sem bil vseeno deležen; prejel sem glas od Lilije, poslan po služkinji, kateri je zaupala; presrčno me je pozdravljala in me izpodbujala, naj držim glavo pokonci.

Naposled je prišel dan pogreba in mojo mater so belo oblečeno položili k počitku v kapeli cerkve v Ditchinghamu, kamor so že pred dolgo leti položili poleg nje tudi očeta; oba ležita tik blizu podob iz medi, ki oznanjajo, kje leži Lilijin stari oče, njegova žena in mnogo njenih otrok. Pogreb je bil silno žalosten; očetova žalost je bila neskončno bridka, da je naposled samo še ihtel, sestra Marija pa je v mojih rokah padla v omedlevico. A tudi v cerkvi je ostalo malo oči suhih, kajti moja mati je bila vzlic temu, da je bila tujega rodu, močno priljubljena zavoljo svoje prijaznosti in dobrega srca. Tudi tega dneva je bilo konec in španska gospodična in angleška žena je bila položena v zemljo, da spi v starodavni cerkvi, kjer bo počivala še dolgo potem, ko bo njena tragična zgodba in celo njeno ime že davno pozabljeno med ljudmi. To se utegne kaj kmalu zgoditi, kajti jaz sem v teh krajih poslednji živeči potomec Wingfieldov, dasi je moja sestra Marija zapustila potomce drugega imena, katerim pripadejo moja posestva in premoženje izvzemši gotova darila za bungayske in ditchinghamske reveže.

Po pogrebu sem se vrnil domov. Oče je sedel v sprednji sobi ves potrt od žalosti; poleg njega je sedel brat. Naenkrat me je začel obdelavati z bridkimi očitki, ker sem bil izpustil morilca, ko mi ga je Bog dal v roke."

"Pozabljate na nekaj, oče," se je rogal Geoffrey. Tom je šel snubit in mu je bilo več do tega, da je držal dekle v rokah, kakor da bi spravil morilca svoje matere na varno. Kakor vse kaže, je tako ubil dva ptiča z enim kamnom: pustil je, da je ta španski zlodej pobegnil, dasi je vedel, da se je mati prestrašila Špančevega prihoda, drugič pa vsejal sovraštvo med nami in gospodom Bozardom, našim dobrim sosedom, ki ni naklonjen njegovi snubitvi, kar je prav čudno."

"Res je tako," je dejal oče. "Tom, kri tvoje matere se drži tvojih rok."

Poslušal sem, vendar nisem mogel več prenašati te skeleče krivice.

"Laž je," sem rekel; "in tako rečem tudi svojemu očetu. Španec je umoril mater, preden sem ga srečal, ko je jezdil nazaj proti Yarmouthu in je zgrešil pot. Kako je potem mogoče, da bi bila njena kri na mojih rokah? Kar se pa tiče snubitve Lilije Bozard, je to moja zadeva, brat, in ne tvoja, dasi morebiti želiš, da bi bila tvoja in ne moja. Zakaj oče, pa mi niste povedali, česa ste se bali od tega Španca? Slišal sem vas pač govoriti o tem, a prav malo in še tisto nejasno; tako nisem dosti mislil o tem, ker je bila moja glava polna drugih reči. Sedaj vam pa hočem nekaj reči. Poklicali ste na mene božje prokletstvo, oče, za toliko časa, dokler ne najdem tega morilca in ne končam, kar sem bil pričel. Bodi tako! Naj je prokletstvo božje nad menoj, dokler ga ne najdem. Mlad sem še, a močan in bistre glave; podam se na Špansko, čimprej mi bo mogoče, in zasledoval ga bom toliko časa, dokler ga ne izsledim ali doznam, da je že mrtev. Ako mi daste denarja, da mi pomagate zasledovati ga, bodi — ako ne, grem brez njega. Prisegam pred Bogom in pred duhom svoje matere, da ne bom ne počival ne miroval, dokler ne bom prav s tistim mečem, ki je umoril njo, maščeval njene krvi nad morilcem, ali doznal, da je mrtev.

Ako pa bi se dal kakorkoli odvrniti od te prisege, naj me doleti hujši konec ko je bil njen, naj bo moja duša zavržena v nebesih in moje ime za vedno osramočeno na zemlji."

Tako sem prisegel v svoji jezi in trpljenju, držeč roko proti nebu, ki sem ga klical kot pričo svoje prisege.

Oče me je ostro pogledal. "Ako je tvoj sklep tak, Tom, ne bo ti primanjkovalo denarja. Saj bi sam šel tja, kajti kri se mora izbrisati s krvjo, toda moje zdravje je preslabo. Povrh tega sem tudi znan na Španskem in bi me kmalu prijeli. Pojdi in moj blagoslov bodi s teboj. Prav je, da greš ti, kajti po tvoji nerodnosti nam je ušel sovražnik."

"Res, prav je, da gre," je dejal Geoffrey.

"Tako govoriš, ker se me hočeš iznebiti, Geoffrey, sem odgovoril razvneto, "iznebiti pa se me hočeš, ker želiš prevzeti moj prostor ob strani neke gospodične. Ravnaj po svoji naravi in volji, toda ako bi hotel izpodriniti človeka, ki je odsoten, ti povem, da ne boš imel nobene koristi od tega."

"Dekle bo tistega, ki si jo pridobi."

"Dekletovo srce je že dobljeno, Geoffrey. Mogoče si ga lahko kupiš od njenega očeta, toda njenega srca si ne moreš pridobiti; brez srca pa bi bila pač majhne vrednosti."

"Mir med vama! Sedaj ni čas, da bi tako govorila o ljubezni in dekletih," je rekel oče. "Poslušajta me, da vama povem zgodbo o tem španskem morilcu in vajini materi. Doslej nisem govoril o tem, sedaj pa mora na dan. Ko sem bil mlad fant, se je zgodilo, da sem se tudi jaz podal na Špansko, ker je oče tako želel. Šel sem v neki samostan v Sevilji, vendar mi ono življenje ni bilo všeč in sem pobegnil iz samostana. Dobro leto sem se preživljal, kakor je pač šlo, ker sem se bal vrniti se kot ubežnik na Angleško.

Vseeno sem si služil kruh, in ne slabega, sedaj na ta način sedaj zopet na drugi, ponajveč pa — dasi me je sram priznati — z igranjem, pri čemer sem imel veliko srečo. Neko noč sem nameril v igri na tega človeka, Juana de Garcia — v silnem sovraštvu ti je bil povedal pravo ime, ko te je hotel umoriti. Že takrat je bil na jako slabem glasu, dasi je bil mlad fant, nič več; bil je čedne zunanjosti, visokega rodu in prijaznega vedenja. Prigodilo se je, da je pri igri s kockami dobil v moj o škodo; bil je dobre volje in me je peljal s seboj na obisk v hišo svoje tete, vdove po njegovem stricu, odlične šiviljske gospe. Ta teta je imela hči edinko, in ta hči je bila vajina mati. Vesta, vajina mati Luiza de Garcia je bila zaročena s svojim bratrancem Juanom de Garcija, kajpada brez njene volje, ker je bila pogodba sklenjena, ko je bila komaj osem let stara. Vseeno pa je bila veljavna in je bolj držala kakor v naši deželi, ker je bila taka pogodba že tako rekoč kakor sklenjen zakon. Ampak ženske, ki jih veže taka pogodba, izvečine nimajo ljubezni zakonske žene v svojem srcu; tako je bilo tudi z vajino materijo. Sovražila je tega bratranca Juana de Garcia in se ga hkratu bala, dasi mislim, da jo je on ljubil bolj kot vse drugo na svetu; z raznimi pretvezami ga je pregovorila, da sta se pogodila, da ne bo prej poroke, dokler ne bo izpolnila dvajset let. Čim hladnejša pa je bila do njega, tem bolj ga je razvnemalo hrepenenje, da bi si pridobil njo in njena posestva, ki niso bila majhna; kakor vsi Španci je bil tudi on strastne narave in v vedni stiski za denar, kakor večina igralcev in ljudi slabega življenja.

Da ne bom preobširen, naj povem, da sva se z vajino materjo ljubila izza prvega trenutka, ko sva se bila prvič videla, in najina želja je bila, da bi se kolikor mogoče pogosto sestajala; pri tem nisva imela nobenih težkoč, kajti njena mati se je tudi bala tega Juana de Garcia, po zakonu svojega nečaka, ga sovražila in bi rada videla, da bi se ga njena hči otresla. Konec vsega je bil, da sem ji jaz razodel svojo ljubezen in smo zasnovali načrt, da pobegnemo vsi na Angleško. Vse to pa je prišlo Juanu na ušesa, ker je imel vohune med posli; postal je tako ljubosumen in željan maščevanja kakor more biti samo Španec. Izprva se me je skušal iznebiti s tem, da me je pozval na dvoboj; pri tem so naju ločili, preden sva potegnila meče. Nato je najel morilce, da bi me ponoči umorili na ulici; jaz pa sem pod telovnikom nosil verižno srajco, ob kateri so se odlomila bodala morilcev, in namesto, da bi oni mene usmrtili, sem jaz enega izmed njih. Dvakrat se je Garciji naklep izjalovil, vendar še ni odnehal. Z dvobojem in umorom ni imel sreče; imel pa je še drugo, bolj gotovo sredstvo. Sam ne vem na kakšen način si je pridobil očrt mojega življenja in izmislil si je, da sem vsled zločina moral bežati od doma. Ovadil me je oblastim; to se je zgodilo baš en dan prej, ko smo se nameravali podati na ladjo in odpotovati. Sedel sem z vajino materjo in njeno materjo v njihovi hiši v Sevilji, ko je vstopilo šest zakrinkanih mož, ki so me brez vsakq besedice prijeli. Ko sem jih pozval, da naj mi povedo vzrok, zakaj so me prijeli, so mi samo pokazali uradni znak. Ženski, ki ste se me dotlej oklepali, ste se ihteč umakniti. Tirali so me skrivaj in tiho v ječo; ne bom zamolčal, kako se mi je tam godilo.

V ječi so me mučili, žgali z razbeljenim železom, bičali z biči iz železne žice; ves ta čas so mi dajali živež, kakršnega pri nas na Angleškem niti psu ne damo. Dokazovali so mi, da sem bil doma zločinec in druge reči in obsojen sem bil na smrt.

Ko sem bil dobro leto prebil v ječi v mukah in grozi, že izgubil vse upanje in se vdal v smrt, je nepričakovano prišla pomoč. Na predvečer onega dne, ko se je imela izvršiti smrtna sodba, je prišel k meni v ječo glavni rabelj, me objel in izpodbujal, češ da je moja mladost našla usmiljenje v očeh oblasti in da so mi dali prostost. Izprva sem se divje smejal misleč, da me hoče s tem pripraviti na novo mučenje, in stoprav tedaj, ko so mi odvzeli okove, dali dostojno obleko in me o polnoči postavili pred vrata ječe, sem verjel, da mi je roka božja izkazala toliko dobroto. Ves slaboten in začuden sem stal zunaj vrat ne vedoč, kam bi bežal, kar je smuknila k meni ženska, zavita v črn plašč in mi šepnila: "Pojdi!" Ta ženska je bila vajina mati. Od Garcie, ki se je bahal, je bila izvedela, kakšna usoda me je čakala, in je sklenila, da me reši. Trikrat se ji je načrt ponesrečil, koncem koncev pa je s pomočjo premetenega posrednika zlato pomagalo, kjer ni pomagala pravica in usmiljenje; zelo velika je bila vsota, ki mi je odkupila življenje in prostost.

Še isto noč sva se poročila in pobegnila v Kadiz, namreč vajina mati in jaz ; njena mati je ostala doma, ker je bila bolna. Zavoljo mene je vajina mati zapustila svoje ljudi in ono malo premoženje, kolikor ga je se ostalo po izplačilu odkupnine za moje življenje ter domačo deželo; tako močna, silna je ljubezen ženske. Vse je bilo pripravljeno in v Kadizu se je nahajala angleška adja, Mary, iz Bristola, na kateri je bilo mesto najeto za naju. Toda ladjo je zadržal v luki nasproten veter, ki je bil tako močan da M kapitan ni upal odriniti na morje, dasi je želel, da naju reši. Dva dni in eno noč smo ostali v pristanišču; ves čas sva se bala vsega mogočega, ne brez vzroka, a vendar sva bila nadvse srečna v najini ljubezni. Ječarji, v katerih oblasti sem bil v ječi, so bili raznesli govorico, da sem pobegnil, seveda s pomočjo hudiča; iskali so me vsepovsod. Ko je de Garcia zaznal, da pogrešajo tudi njegovo zaročenko, je takoj uganil, da midva nisva daleč drug od drugega. V svoji premetenosti, ki jo je podžigalo sovraštvo in ljubosumnost, je naju zasledoval korak za korakom, dokler ni naju navsezadnje izsledil.

Tretji dan zjutraj se je vihar polegel; dvignili so sidro in ladja je krenila po prelivu proti morju. Ko je bila že precej daleč m so se mornarji pripravljali, da bi razvili jadra je prihitel k ladji čoln s kakimi dvajsetimi vojaki, kateremu sta sledila še dva druga čolna; njihov vodja je pozval kapitana, naj ustavi ladjo, da bi mogli po naročilu oblasti nanjo in jo preiskati. Slučajno sem bil takrat na krovu; baš sem hotel oditi, da bi se skril v ladji, ko je nekdo, v katerem sem spoznal de Garcio, skočil pokonci in zavpil, da sem jaz tisti pobegli zločinec, katerega so iskali. Kapitan se je bal, da ne bi vojaki vdrli na ladjo in vrgli njega samega z mornarji vred v ječo, in je bil pripravljen izročiti me. Tedaj pa sem si v silnem strahu in obupu strgal obleko s telesa ter jim razgalil grozne brazgotine.

'Angleži ste!' sem zavpil proti mornarjem, 'pa me hočete izročiti tem hudičem, ko sem vendar vaše krvi? Poglejte, kaj so mi že prizadejali,' sem rekel in jim kazal na pol zaceljene rane, izvirajoče od razbeljenih klešč; 'ako me izročite njim, me iznova pošiljate v trpinčenje in smrt. Imejte usmiljenje vsaj do moje žene, če ga nimate do mene; ako pa se ne usmilite ne enega ne drugega, mi dajte vsaj meč, da se s smrtjo rešim mučenja.

Tedaj je zavpil eden mornarjev, doma iz Southwolda, ki je poznal mojega očeta: 'Pri Bogu! Jaz ti hočem stati na strani, Thomas Wingfield. Ako hočejo zgrabiti tebe in tvojo prijazno ženo, morajo prej mene ubiti'; in vzel je lok iz shrambe, ga napel, položil puščico na struno in pomeril proti Špancem v čolnu.

Tedaj pa so zavpili ostali mornarji:

'Ako želite kogarkoli izmed nas, le pridite na krov in si ga vzemite, peklenski mučilci!'

Ko je kapitan videl srčnost mornarjev, se je še sam ojunačil. Špancem sploh ni dal odgovora, temveč je velel, da naj polovica mornarjev z vso naglico razvije jadra, ostali pa naj se pripravijo, da bi branili ladjo, ako bi skušali vojaki splezati nanjo.

V tem sta prispela še druga dva čolna in se s kavlji oprijela ladje. En vojak je splezal na verige in odtod na palubo. Ves divji sem potegnil mornarju lok iz roke, ga nategnil do špice in izpustil. Puščica ni zgrešila cilja; tudi jaz sem znal dobro streljati z lokom, kakor ti, Tom, in vojak se je z angleško puščico v srcu prevrnil v morje.

Po tem dogodku ni nobeden več skušal splezati na ladjo, dasi so streljali na nas s puščicami in ranili enega mornarja. Kapitan nas je pozval, naj odložime loke in se podamo za ograjo v zavetje; jadra so se namreč jela napenjati. Tedaj je de Garcia vstal v čolnu in preklinjal mene in mojo ženo.

'Vaju že še najdem,' je kričal in vpletal med grožnje španske kletvice in grde besede. 'Tudi če moram čakati dvajset let, enkrat se bom gotovo maščeval nad vama in vsemi, ki so vama dragi. Dobro si zapomni to, Luiza de Garcia; skrij se, kamor hočeš, našel te bom, in kadar se zopet srečava, boš šla z menoj za toliko časa, dokler se bo meni zljubilo, ali pa bo tista ura tvoja zadnja ura.'

"Nato smo odjadrali proti Angleški, pustivši čolne za seboj.

Sinova, sedaj poznata zgodovino moje mladosti in kako je prišlo, da sem poročil vajino mater, katero smo danes pokopali. Juan de Garcia je držal svojo besedo."

"In vendar je čudno," je rekel moj brat, "da je mogoče, da jo je po toliko letih umoril, tembolj, ko ste rekli, da jo je ljubil. Tudi najhudobnejši človek bi se zgrozil nad takim dejanjem."

"Nič čudnega ni na tem," je odgovoril oče. "Kaj vemo mi, kakšne besede so bile izgovorjene med njima, preden jo je zabodel? Ni dvoma, da ji je marsikaj rekel, saj je zavpil proti Tomu, da bo sedaj videl, koliko resnice je v prerokbah. Kaj pa je bil de Garcia prisegel pred leti? — Da bo morala ž njim ali pa jo umori. Mati je bila še vedno lepa, Geoffrey in prav mogoče je, da ji je dal na izbiro, beg ali smrt. Ne skušajta več dognati, sinova". — Oče si je nenadoma zakril obraz z rokama in začel ihteti, da ga je bilo groza poslušati.

"Da bi nam vendar bili vse to povedali davno prej, oče, sem rekel,- čim sem mogel govoriti. "Danes bi živel en zlodej manj na svetu in meni bi bila prihranjena dolga pot!" Niti slutil nisem, kako dolga bo ta pot!

ŠESTO POGLAVJE.[uredi]

Z Bogom, draga!

Dvanajst dni potem, ko smo pokopali mater in nama je oče pripovedoval, kako se je bil poročil ž njo, sem bil pripravljen, da se podam na pot. Naključje je naneslo, da je baš tedaj bila neka ladja namenjena, da odpluje iz Yarmoutha proti Kadizu. Ime ji je bilo Srečolovka, s sto tonami tovorne zmožnosti; vozila je volno in drugo blago in se nameravala vrniti s tovorom vina in dogami iz tisovine za loke. Na tej ladji mi je oče najel mesto za vožnjo. Povrh tega mi je dal petdeset funtov v zlatu, vsota, kakršno sem utegnil potrebovati za svojo osebo; povrh tega sem dobil priporočilna pisma od zveze yarmoutskih trgovcev do njenih zastopnikov v Kadizu, v katerih so bili obveščeni, da mi lahko izplačajo denarja, kolikor bi ga potreboval, do skupne svote stoinpetdeset angleških funtov; in dalje, da naj mi tudi sicer kolikor le mogoče pomagajo.

Ladja je imela odjadrati dne tretjega junija. Bilo je že prvega in isti večer sem moral odjezditi v Yarmouth, kamor je bila moja prtljaga že odposlana. Vzel sem slovo že povsodi razen na enem kraju, tam, kjer sem si najbolj želel. Izza onega dne, ko sva si bila z Lilijo prisegla večno zvestobo, je še nisem videl, razen pri materinem pogrebu, in takrat nisva govorila. Vse je že kazalo, da bom moral oditi brez slovesa; njen oče me je bil namreč obvestil, da je dal svojim hlapcem naročilo, da me vržejo z njegovega posestva, ako bi se mu približal; v tako sramoto pa se nisem hotel podajati. Hudo mi je bilo, da bi odšel na tako dolgo potovanje, s katerega se kaj lahko tudi nikdar ne bi povrnil, ne da bi se poslovil od nje. V svoji žalosti sem prosil pomoči očeta.

"Odhajam odtod," sem mu rekel, "da maščujem skupno našo izgubo in dam, ako treba, svoje življenje za čast našega imena. Podpirajte me v tem."

"Sosed Bozard je namenil svojo hčer tvojemu bratu Geoffreyu, ne tebi, Tom," je odgovoril; "vsak človek lahko stori s tem, kar je njegovo, kakor ga je volja. Vseeno ti hočem pomagati, ako je v moji moči; mene vsaj ne bo segnal izpred vrat. Naroči, naj pripeljejo dva konja, da pojezdiva do njega."

Čez pol ure sva bila na cilju in oče je rekel služabniku, da bi rad govoril z gospodarjem. Služabnik me je z ozirom na naročilo gledal po strani, vendar pa naju je peljal v sobo, kjer je sedel gospod Bozard in pil olj.

"Dobro jutro, sosed," je rekel Bozard; "dobrodošel si tukaj; s teboj pa si pripeljal nekoga, ki ni dobrodošel, dasi je tvoj sin."

"Poslednjikrat ga pripeljem, prijatelj Bozard. Poslušaj njegovo prošnjo, potem pa jo usliši ali odreci. Ako jo zavrneš, ne bova ravno boljša prijatelja. Fant odjezdi nocoj v Yarmouth, kjer se ukrca na ladjo, ki ga popelje na Špansko, da poišče onega človeka, ki je umoril mater. Odhaja iz proste volje, ker je po izvršitvi zločina nehote in nevedoma pustil, da je morilec pobegnil; popolnoma prav je, da gre."

"Mlad je še in ga bo gotovo izsledil, četudi v tuji deželi," je odgovoril Bozard. "Vseeno mi njegov pogum ugaja in želim mu vse dobro. Kaj pa bi rad od mene?"

"Za dovoljenje prosi, da bi se smel posloviti od tvoje hčere. Vem, da ti njegova snubitev ni všeč, in se ne čudim temu; tudi jaz sem za svojo osebo mnenja, da misli še vse prezgodaj na ženitev. Mislim pa, da ne bo nič škodilo, ako bi še enkrat videl dekle,, kajti škoda je že gotova. Sedaj pa prosim odgovora."

Gospod Bozard je nekaj časa pomišljal, nato pa je rekel:

"Tom je vrl fant, vendar ne bo postal moj zet. Odhaja daleč in morebiti se ne vrne nikoli več. Zavoljo tega nočem, da bi po moji smrti mogel kaj slabega reči o meni. Pojdi ven, Thomas Wingfield, in se postavi pod tisto- le bukev; tjekaj pride tudi Lilija in tam lahko govoriš ž njo pol ure — nič več. Glej pa, da ostaneš na mestu, da te bom lahko videl skozi okno. Ne, nobene hvale. Pojdi hitro, preden se mogoče premislim."

Odšel sem in z utripajočim srcem čakal pod bukvijo; Lilija se mi je kmalu pridružila; pogled nanjo je bil mojim očem bolj dobrodošel kot angel iz nebes. V resnici skoraj dvomim, ako je mogel kak angel biti lepši od nje, boljši, plemenitejši.

"Oj, Tom," je šepnila, ko sem jo bil pozdravil "ali je res, da odhajaš čez morje, da poiščeš tistega Španca?"

"Odhajam, da ga izsledim in ga usmrtim, čim ga najdem. Veš, Lilija, pustil sem, da je pobegnil, da sem zadnjič mogel do tebe, sedaj pa moram pustiti tebe, da morem do njega. Ne, nikar ne jokaj. Prisegel sem, da to storim, in brez časti bi bil, ako bi prelomil prisego."

"In zavoljo te tvoje prisege moram jaz biti vdova, Tom, še predno sem postala žena? Odhajaš in nikdar več te ne bom videla."

"Kdo ve, draga moja? Moj oče se je bil tudi peljal daleč čez morje in se je srečno vrnil domov, dasi je prestal mnoge nevarnosti."

"Da, prišel je nazaj — a ne sam. Mlad si, Tom, in v daljnih deželah so ženske lepe in zale; kako se morem potem obdržati v tvojem srcu, ko bom tako daleč od tebe?"

"Prisegam ti, Lilija — —"

"Nikar, Tom, ne prisegaj, da ne boš povečal števila svojih grehov s tem, da boš prelomil prisego. Vendar, dragi, ne pozabi mene kakor jaz tebe ne bom pozabila. Morebiti — oj, srce se mi krči ob tej misli — sva danes zadnjikrat skupaj na tem svetu. Ako bo tako, morava upati, da se snideva v nebesih. Bodi pa uverjen in zagotovljen, da ti ostanem zvesta, dokler bom živa, in oče sem, oče tja, umreti hočem, preden prelomim zvestobo. Premlada sem še, da bi govorila s tako gotovostjo o prihodnjosti, ampak tako bo, kakor pravim. Oj, ta ločitev je hujša od smrti! Želim, da bi bila midva že spala večno spanje in bila pozabljena med ljudmi. In vendar je najboljše, da greš; ako bi ostal doma, kako bi bilo z nama, ko je oče živ, in on lahko še dolgo živi!"

"Večno spanje in pozabljenje pride še vse prekmalu, Lilija; nikomur ni treba posebno dolgo čakati na to. Sedaj pa morava živeti, dokler sva živa. Moliva, da bova živela drug za drugega. Grem v svet iskat srečo in sovražnike, in jaz jo dobim zaradi tebe, da se lahko poročiva."

Ona pa je žalostno zmajala z glavo. Sreča bi bila prevelika, Tom. Moški in ženske se redkokdaj poročijo z onimi, katere v resnici ljubijo; ako pa se, se zgodi samo, da jih izgubijo. Midva se v resnici ljubiva in bodiva hvaležna, da sva spoznala, kaj je ljubezen; kajti ker sva se ljubila tukaj, se bova morebiti v najslabšem slučaju ljubila še kje drugje, kjer ne bo nikogar, ki bi nama branil."

Govorila sva še dalje, govoreč nerazločne besede ljubezni, upanja in žalosti, kakor pač delajo mladi ljudje v podobnem položaju, naposled pa je Lilija povzdignila oči, se sladko nasmehnila in rekla:

"Čas je za odhod, dragi moj. Oče mi že pomiguje z okna. Končano je."

"Torej pojdiva," sem rekel hripavo in jo potegnil za deblo stare bukve. Tam sem jo objel in poljubil in ona se ni sramovala vrniti poljub.

Po tem slovesu se malo spominjam, kaj se je zgodilo; samo toliko vem, da sem videl, ko sva jezdila z očetom proti domu, njen dragi mi obraz, bled in koprneč, gledajoč za menoj, ko sem odhajal z obzorja njenega življenja. Dvajset let mi je bil ta žalostni, lepi obraz vedno pred očmi, in mi je še sedaj, ko stojim med življenjem in smrtjo.

Ljubile so me druge ženske, doživel sem druge ločitve, nekatere strahovite, toda spomin na to žensko, kakršna je bila takrat, m na njen pogled pri slovesu, presega vse. Kadarkoli se oziram v preteklost, vidim v njej to bliko in se zavedam, da ne more obledeti. Ali so žalosti na svetu, ki so kot žalosti naše mladosti? Ali more kaka bridkost biti tolika kakor bridkost takih ločitev?

Samo eno poznam, katero mi je bilo usojeno okusiti v poznejših letih, o tem pa bom govoril, ko pride vrsta na to. Splošno je v navadi, da se ljudje v šali rogajo zgodnji ljubezni; ako pa je ta ljubezen prava, resnična, ako je nekaj več kot zgolj probujanje Strasti, je rana ljubezen tudi pozna ljubezen, dogodek, ki se more prigoditi moškemu ali je ljubezen za vedno, najboljši in najhujši ženski. To pravim jaz, ki sem star, ki sem končal z vsem, in je resnica.

Eno reč sem pozabil. Ko sva se poljubila za deblom velike bukve, je Lilija snela prstan s prsta in mi ga stisnila v roko rekoč: "Vsako jutro, ko se zbudiš, ga poglej, in misli name." Bil je prstan njene matere in še danes ga nosim nataknjenega na ovenelem prstu, kjer se sveti v svetlobi zimskega solnca, ko pišem te besede. Vsa dolga leta divjih prigod in pustolovščin, ves čas v poznejšem miru, ljubezni in vojski, ob svitu taboriščnega ognja, pri žaru plamena žrtvenikov, ob svetlobi samotnih zvezd, razsvetljujočih pusto divjino, se mi je ta prstan svetil na roki in me vedno spominjal nje, ki mi ga je dala; in na tej roki pojde tudi z menoj v grob. Prstan je preprost obroček iz čistega zlata, sedaj že nekoliko obrabljen, spominski prstan, in na notranji strani sta vrezana dva stiha:

Srce k srcu,
Dasi v dalji.

Res prav primeren izrek za naju, izrek, ki ima še v tej uri svoj pomen.

Taisti dan najine ločitve sem odjezdil z očetom v Yarmouth. Brat Geoffrey ni šel z nama, vendar sva se prijazno poslovila; to me prav veseli, kajti nikdar več se nisva videla. Niti besede nisva izpregovorila o Liliji Bozard ali o najini snubitvi, dasi sem prav dobro vedel, da bo takoj skušal zavzeti moje mesto pri njej, čim bom obrnil hrbet, kar se je tudi v resnici zgodilo. Odpuščam mu; res mu ne morem šteti tega v zlo, kajti kje je tisti mož, ki je Lilijo poznal in ki je ne bi hotel imeti za ženo? Nekoč sva bila z Geoffreyem prav dobra prijatelja, ko sva pa dozorela do moške dobe, je prišla med naju ljubezen do Lilije in sva se vedno bolj odtujevala drug drugemu. Ampak to je nekaj vsakdanjega. Prišlo je, da on ni imel uspeha; čemu bi imel neprijazne misli o njem? Naj se rajši spominjam, kako sva se v mladih letih rada imela, ostalo pa bodi pozabljeno. Bog daj mir in pokoj njegovi duši.

Moja sestra Marija, ki je bila za Lilijo Bonazard najlepše dekle v okolici, je silno jokala, ker sem odhajal. Bila sva si samo eno leto narazen in sva se jako rada imela, kajti najine ljubezni ni zasenčila ljubosumnost. Tolažil sem jo, kakor sem jo pač znal in mogel, ji razodel vse, kar je bilo med menoj.in Lilijo, jo prosil, naj ostane moja in Lilijina prijateljica in da naj nama pomaga, ako je v njeni moči. Marija mi je rade volje obljubila; ni mi sicer povedala zakaj, vendar sem spoznal, da je mislila, da ji bo mogoče pomagati nama. Povedal sem bil že, da je Lilija imela brata, precej obetujočega mladeniča, ki je bil tačas zdoma in v šolah; on in moja sestra sta se precej rada videla.

Ko je bilo vse končano, sva z očetom odjezdila. Ko pa sva imela Pirnhowsko cesto za seboj in jezdila po nizkem griču onstran Waingforda na levi strani bungayskega mesta, sem ustavil konja in se ozrl nazaj po prijazni dolini reke Waveney, kjer sem bil rojen; srce mi je prekipevalo tuge, da bi skoraj počilo. Da bi bil vedel, kaj vse mi je bilo usojeno pretrpeti, preden so moje oči zopet ugledale ta prizor, mislim, da bi mi bilo v resnici počilo. Toda Bog, ki je v svoji modrosti naložil marsikako breme ljudem, jih je tudi varoval; ako bi mi ljudje poznali prihodnost, mislim, da bi jih bilo sila malo, ki bi j o hoteli iz svoje proste volje dočakati. Še enkrat sem z dolgim pogledom ošinil daljno gručo hrastov, ki so oznanjali kraj, kjer je Lilija bivala, in sem odjezdil dalje.

Drugi dan sem se vkrcal na Srečolovko in odjadrali smo. Pred odhodom se je očetu srce močno omehčalo do mene; spomnil se je, da je mati imela mene najrajši med vsemi, in se je tudi bal, da se ne bova Več videla Tako zelo se je omehčal, da se je v zadnji uri premislil in me hotel pregovoriti od potovanja. Ker pa sem bil že krepko prijel za celo reč in pretrpel vso bridkost ločitve in slovesa, me ni bila volja vrniti se, da bi se mi rogali brat in sosedje. "Prepozno se oglašate, oče," sem mu rekel. "Želeli ste, da naj grem in izvršim maščevanje, in ste me z mnogimi bridkimi besedami podžgali za to in sedaj bi šel tudi, ako bi vedel, da moram v enem tednu biti mrtev; takih priseg ni mogoče tako izlahka prelomiti, in nad menoj je prokletstvo, dokler ne izpolnim svoje prisege."

"Bodi torej, sin," je odgovoril in vzdihnil. "Kruta smrt tvoje matere me je naredila skoraj blaznega, in v tem stanju sem govoril, kar bom mogoče še obžaloval, dasi v najboljšem slučaju ne bom živel dolgo, kajti moje srce je strto. Nemara bi se bil moral spomniti, da si je maščevanje pridržal Gospod, ki ga izvrši ob Svojem času in brez naše pripomoči. Ne imej me v neprijaznem spominu, sin moj, ako usoda hoče, da se ne vidiva več, ljubim te in samo globlja ljubezen do tvoje matere me je nagnila, da sem trdo ravnal s teboj."

"Vem, oče, in ne srdim se na vas. Ako pa mislite, da mi kaj dolgujete, povrnite mi s tem, da zadržite brata, da ne bo v moji odsotnosti delal krivice meni in Liliji Bozard."

"Storil bom, kar je v moji moči, sin, dasi povem, da bi bil prav zadovoljen, da bi jo on vzel, ako se ne bi vidva tako ljubila. Pa kakor sem že rekel, jaz itak ne bom več dolgo tukaj, da bi bil priča vašega prospevanja v tej ali katerikoli drugi zadevi; in kedar mene ne bo več morajo stvari iti svojo usojeno pot. Ne pozabi na Boga in svoj dom, kjerkoli boš hodil, Tom; izogibaj se prepirov, čuvaj se žensk, ki so zanka za moške, in imej jezik v svoji oblasti, in tudi svojo nrav, ki m najboljša. Dalje, kjerkoli utegneš biti, ne govori slabo o veri dotične dežele, da ne boš spoznal, kako krvoločni morejo biti ljudje, ko mislijo, da je dopadljivo njihovim bogovom."

Odgovoril sem mu, da si bom dobro zapomnil njegove nasvete; v resnici so me obvarovali pred marsikako žalostjo in bedo. Nato me je objel in prosil Vsemogočnega, naj me vzame v Svojo varstvo, in ločila sva se.

Nikdar več ga nisem videl; dasi je bil stoprav v srednjih letih, je eno leto po mojem odhodu neko nedeljo po maši v ditchinghamski cerkvi vsled oslabelosti srca nenadoma umrl, ko je stal pri ograji pred velikim oltarjem in molil pri materinem grobu. Po njegovi smrti je brat prevzel njegovo mesto in posestva. Bog daj tudi njegovi duši večni mir in pokoj. Bil je dobrega srca, ampak bolj prevzet ljubezni do moje matere kot je primerno za človeka, ki je hotel bolj z visokega vidika zreti na življenje in vsem prav storiti. Taka ljubezen, dasi je naravna pri ženskah, se rada izpremeni v nekaj, kar je podobno sebičnosti, in nagne onega, ki jo ima, da omalovažuje vse drugo. Mojemu očetu niso bili otroci nič v primeri z našo materjo, in on bi bil zadovoljen, če bi bil izgubil slehernega izmed njih, samo ako bi mogel s tem njej podaljšati življenje. Vendar je bila to plemenita slabost, kajti nase ni mislil dosti in je mnogo pretrpel, da si jo je pridobil.

O moji vožnji do Kadiza, kamor je bila Garcieva ladja namenjena, kakor sem bil doznal, ni dosti povedati. V Biskajskem zalivu smo imeli nasprotne vetrove, ki so nas prignali v lizbonsko pristanišče, kjer smo popravili ladjo, kolikor je bilo treba. Naposled pa smo po štiridesetdnevni vožnji srečno dospeli v Kadiz.

SEDMO POGLAVJE.[uredi]

Andres de Fonseca.

Le na kratko se bom dotaknil vseh prigodb, ki sem jih doživel na Španskem tekom približno enega leta, kolikor časa sem bil tam; kajti ako bi bolj obširno obrazložil vse, bi ta zgodba ne imela ne konca ne kraja in bi se nemara zgodilo, da bi prej prišel moj konec, preden bi jaz dospel do konca povesti.

Mnogi potniki so že pripovedovali o sijaju starodavnega mavriškega mesta Sevilje, kamor sem potoval z vso naglico. Vozil sem se po reki Guadalquivir navzgor; lahko bi pripovedoval o deželah, iz katerih se še noben potnik ni vrnil na Angleško, ampak meni se je mudilo dalje. Da povem vse na kratko: ker sem uvidel, da bi bilo mogoče za mene potrebno, da bi se ustavil za nekaj časa v Sevilji, ker sem želel izogniti se vsaki pozornosti in živeti ob kolikor mogoče majhnih stroških, sem si mislil, da bi bilo jako dobro zame, če bi mogel dobiti sredstva, da bi nadaljeval svoje zdravniške študije; v ta namen sem si nabavil priporočilna pisma pri zvezi trgovcev, kateri sem bil priporočen, in ta pisma so bila naslovljena na razne zdravnike v Sevilji. Ta pisma so bila na mojo prošnjo napisana ne na moje ime, ampak na ime "Diego d' Aila", ker nisem hotel, da bi vedeli, da sem Anglež. To bi se sicer ne moglo zgoditi, razen ako bi me moja govorica izdala; kakor sem že povedal, sem bil po zunanjosti Španec, in ovira, ki jo je tvoril jezik, je postajala z vsakim dnevom manjša; španščine sem se bil naučil že pri materi in ker sem še porabil vsako priliko, da sem govoril in bral v tem jeziku, sem tekom šestih mesecev govoril španščino kakor domačin; le tupatam se mi je po govoru poznalo, da sem tujega jezika. Imel sem pa tudi veliko nadarjenost za učenje jezikov.

Ko sem bil dospel v Seviljo in odložil prtljago v neki krčmi, ki ni bila najbolj obiskovana, sem se podal na pot, da bi oddal priporočilno pismo nekemu slovečemu zdravniku v tem mestu, čigar ime pa sem že davno pozabil. Ta zdravnik je imel na cesti Las Palmas, veliki široki cesti z nasadi lepih dreves, v katero drže druge majhne ulice, krasno hišo. Po eni teh ulic sem prišel iz svoje krčme; ulica je bila tiha, ozka in hiše v njej so imele na sprednji strani in zadaj patio ali dvorišče. Stopajoč po tej ulici, sem opazil moža, ki je sedel na stolu ob vhodu v svoj patio v senci. Bil je majhen, suhljat, z bistrimi črnimi očmi in neko čudovito modro zunanjostjo; motril me je, ko sem šel mimo. Hiša onega slovečega zdravnika, katerega sem iskal, je stala tako, da jo je možak, ki je sedel pri teh vratih, popolnoma lahko pregledal in opazil vsakogar, ki je šel noter in prišel ven. Ko sem bil našel hišo, sem se vrnil zopet sazaj do mirne, ozke ulice in hodil nekoliko časa sem pa tja, razmišljujoč, kaj naj povem zdravniku; mali mož, ki je sedel v senci, me je ves čas pozorno opazoval. Naposled sem si zamislil vse, kar sem hotel povedati zdravniku, in se podal zopet do njegove hiše, kjer sem pa izvedel, da ga ni doma. Vprašal sem, kdaj ga lahko dobim, nato pa sem odšel; zopet sem se napotil proti ozki ulici; stopal sem počasi, dokler nisem dospel do mesta, kjer je sedel mali mož.Ko sem šel mimo njega, mu je široki klobuk, s katerim si je pahljal, padel na tla ravno meni pred noge. Sklonil sem se, pa pobral in mu ga podal.

"Stotera hvala, mladi gospod," je rekel s polnim prijaznim glasom. "Jako vljuden si, dasi tujec."

"Kako pa veš, da sem tujec, senor?" sem vprašal neprevidno, tako sem bil iznenaden.

"Da ne bi bil že prej uganil, bi vedel sedaj," je odgovoril in se resno nasmehnil. Tvoja kastilščina te razodeva."

Priklonil sem se in sem hotel iti dalje, on pa me je vnovič nagovoril.

"Kam se tako mudi, mladi gospod? Stopi z menoj v hišo na čašo vina; jako dobro je."

Hotel sem mu odreči, pri tem pa sem se spomnil, da nimam prav nobenega opravka in da se morebiti kaj naučim iz razgovora.

"Vroče je, senor, in sprejmem povabilo.

Brez vsake nadaljnje besede je vstal ter me peljal na dvorišče, tlakovano z mramorjem, kjer se je na sredi nahajala kotanja vode, obrasla z vinsko trto. V senci trte je bilo več stolov in majhna miza. Ko je bil zaprl vrata patia in sva sedla, je pozvonil s srebrnim zvoncem, ki se je nahajal na mizi; na to znamenje se je iz hiše prikazalo mlado, lepo dekle, oblečeno v lično špansko nošo.

"Prinesi vina," je velel moj gostitelj.

Prinesla je vino, belo vino iz Oporta, kakršnega še nisem bil okusil.

"Na zdravje, senor — — —" Moj gostitelj je umolknil, držal kozarec v roki, in me vprašujoče pogledal.

"Diego d' Aila," sem odgovoril.

"Pah!" je rekel. "Špansko ime ali nemara umetno špansko ime; doslej še nisem slišal takega, dasi imam dober spomin za imena.

"Tako mi je ime, ako ga sprejmete ali ne, senor," tedaj sem jaz njega vprašajoče pogledal.

"Andres de Fonseca," je odvrnil m se priklonil, "zdravnik v tem mestu, precej dobro poznan, posebno pri lepem spolu. No, senor Diego, sprejmem tvoje ime, saj imena so prazen nič; včasih jih kaže izpremeniti, kar pa ne briga nikogar drugega kot onega, ki ga ima. Kakor vidim, si tujec v našem mestu ne bodi tako iznenaden, s^nor; človek, ki pozna mesto, ne zija in ne strmi okrog sebe in ne vprašuje mimogredočih po potu; Seviljčani tudi ne hodijo po leti na solnčni strani ulice. Sedaj pa dovoli, da te vprašam, ako me ne boš smatral za preveč predrznega, kakšen posel more imeti tak zdrav in mlad človek pri mojem konkurentu tam na drugi strani ceste?" In pomignil je proti hiši slovečega zdravnika.

"Posel človeka je kakor njegovo ime, njegova lastna zadeva, ki nikogar nič ne briga, senor," sem odgovoril, ker sem svojega gostitelja v mislih prišteval v krog onih zdravnikov, ki delajo sramoto našemu stanu, da javno preže na bolnike, da bi ulovili kaj zaslužka. "Vseeno ti rad povem. Tudi jaz sem zdravnik, dasi. še ne docela izučen, in iščem mesto, kjer bi kakemu slovečemu zdravniku pomagal pri vsakdanji njegovi praksi in si s tem pridobil izkušenj in zaslužka."

"Kaj! Ali je res? No, senor, potem boš zaman vpraševal v oni hiši tam na drugi strani," in iznova je pomignil proti zdravnikovi hiši. "Tak človek, kot je on, ne vzame nobenega učenca brez velikega plačila; tudi ni navada v našem mestu."

"Potem si moram drugje iskati kruha ali drugače."

"Nisem mislil tako. Sedaj, senor, pa poglejva, koliko poznaš zdravilstvo, in, kar je še važnejše, človeško naravo. O prvem ne more nikdo izmed nas nikdar dosti vedeti, oni pa, ki poznajo zadnjo, bo vodnik moških — ali žensk — ki vodijo moške."

In začel je z raznimi vprašanji, ki je bilo vsako tako premeteno in je segalo tako naravnost v jedro predmetne zadeve, da sem se čudil njegovi bistroumnosti. Nekatera teh vprašanj so bila zdravniška in so se nanašala po večini na ženske bolezni; druga so bila splošna in so se pečala bolj z njihovim značajem. Naposled je končal.

"Zadoščaš, senor," je rekel. "Mlad si, a zmožen in mnogo obetaš, dasi ti primanjkuje izkušnje, kar pa pri človeku v tvojih letih ne more biti drugače. Imaš prave zmožnosti, senor, in srce, kar je nekaj dobrega; nadalje imaš tudi voljo in veš, kako jo treba voditi.

Priklonil sem se in se na moč trudil, da se mi ne bi videla na obrazu zadovoljnost, ki so jo vzbudile njegove besede v meni.

"Vseeno pa," je nadaljeval, "bi me vse to ne nagnilo, da bi ti stavil ponudbo, katero ti hočem staviti; marsikateri mladenič, ki je zalši od tebe, je nazadnje nesrečen ali popoln bedaka ali slabe nravi in obsojen v pogibelj, kar si seve lahko tudi ti. Ampak stavim ti vseeno svojo ponudbo, ker mi v nekem drugem pogledu prijaš. Morebiti se celo sam ne zavedaš tega, ampak ti imaš v resnici lepoto, senor, lepoto prav redke in posebne vrste, ki bo zamikala polovico seviljskih gospa m gospodičen, ko te spoznajo."

"Jako laskavo zame," sem rekel; "ali pa smem vprašati, kaj pomenijo vsi ti pokloni? Skratka, kakšna je tvoja ponudba?"

"Na kratko povedano, taka-le. Potrebujem pomočnika, ki mora imeti vse te lastnosti, ki jih vidim v tebi; predvsem pa eno, o kateri samo domnevam, da jo imaš — diskrecijo, fin takt in molčečnost. Tak pomočnik ne bo slabo plačan; vsa moja hiša bi bila na uslugo in imel bi take priložnosti za spoznavanje sveta, kakršne se le malokomu nudijo. Kaj praviš?"

"To-le, senor, da bi rad nekoliko bolj poznal posel, pri katerem bi pomagal. Toda ponudba je preveč dobra in bojim se, da bi moral tvojo darežljivost zaslužiti s tem, da bi opravljal delo, pred katerim bi se pošten človek umaknil."

"Tehten ugovor, vendar pa ni docela točen in pravilen. Poslušaj; povedali so ti, da je eni zdravnik tam preko ceste, v čigar hišo si pravkar šel, in še tile" — pri teh besedah je naštel štiri, pet imen — "največji svojega poklica v Sevilji. A ni tako. Jaz sem največji in najbogatejši, in jaz imam več posla kot vsaka dva njih skupaj. Ali veš, kaj sem samo danes zaslužil? Ti povem. Ravno nekaj malega več kot petindvajset zlatih pesov (1 pesos okoli 6 dol.), stavim, da več, kot so prejeli vsi ostali skupaj. Gotovo bi rad vedel, kako da toliko zaslužim; gotovo bi tudi rad vedel, ako si toliko prislužim, zakaj nisem zadovoljen in se ne odpočijem od dela. Dobro, tudi ti hočem povedati. Jaz služim denar s tem, da ugodim nečimurnosti žensk in jih obvarujem pred posledicami njihovih neumnosti. Ako boli srce kako gospo ali gospodično, pride k meni po tolažilo in svet. Ako ima mozolčke na obrazu, prihiti k meni, da jih odpravim. Ako ima kakšno skrivno ljubavno zadevo, sem jaz tisti, ki jo potolažim. Poizvem ji prihodnost, ji pomagam, da izbriše preteklost, ji dam zdravila za namišljene boli, prav pogosto pa jo ozdravim resničnih.

Polovica seviljskih skrivnosti je v mojih rokah; ako bi hotel govoriti, bi pripravil dolgo vrsto plemenitih hiš v sramoto in prepir. Ampak jaz ne govorim, jaz sem plačan, da molčin; ako pa ne dobim plačila, vseeno molčim zavoljo svojega ugleda. Stotine žensk me smatrajo svojim rešiteljem, jaz jih smatram za svoje norice. Ampak dobro vedi, jaz ne tiram tega postopanja predaleč. Za pošteno plačilo utegnem dati ljubavno pijačo iz barvane vode, ne dobi se pa pri meni otrovana roža. To si morajo drugje poiskati. Popolnoma pošten sem v svojem pogledu. Jaz vzamem svet, kakršen je, to je vse, in ker so ženske precej abotne, imam dobiček od njihove neumnosti, obogatel sem ž njo."

"Res, obogatel sem in vendar ne morem nehati nabirati premoženja. Ljubim denar, ki je moč; vse bolj kot denar pa ljubim življenje in njegovega pota. Kaj romani in pustolovščine! Kateri roman, katera pustolovščina je pol tako čudovita kot so dogodki, ki jih vsak dan doznavam? In pri vsakem teh dogodkov igram jaz vlogo in. celo vodilno vlogo, ker ne kričim in se ne šopirim v javnosti."

"Ako je stvar taka, kako je potem mogoče, da si želiš kot pomočnika neznanega mladeniča, tujca, katerega niti malo ne poznaš?" sem vprašal osorno.

"Resnica, nobene izkušnje nimaš," je odgovoril starec in se nasmejal. "Mar meniš, da si bom izbral človeka, ki ni tujec, človeka, ki bi imel svoje stike z našim mestom, katerih ne bi poznal. Dalje praviš, da te prav nič ne poznam; meniš, da izvršuem ta svoj malo čudni poklic celih štirideset let, ne da bi se naučil na prvi pogled presoditi človeka? Morebiti te bolje poznam kakor ti sam sebe. Mimogrede naj omenim, da je dejstvo, da si močno zaljubljen v dekle, katero si zapustil na Angleškem, priporočilo za mene; kajti če bi uganjal tukaj še take neumnosti, ne bi pripravil v zadrego ne mene na sebe, ker se gotovo ne bi dal zaplesti v resna razmerja. Ej, ali sem te osupnil?"

"Kako veš to," sem zajecljal, nato pa umolknil.

"Kako vem to, ej, prav lahko. Tile črevlji so bili narejeni na Angleškem. Videl sem mnogo takih, ko sem potoval tam; tudi tvoje izgovarjanje je angleško, dasi se prav neznatno pozna. Tudi si dvakrat rabil angleške besede, ko nisi imel španske takoj pri roki. Kar se pa tiče dekleta, mar nimaš zaročnega prstana na roki, Še dalje, ko sem govoril o naših ženskah, te moje besede niso kdovekaj zanimale; da bi bil imel prosto srce, bi te bile nedvomno. Dekle je gotovo svetlolaso, vitko, kajneda? Ej, sem si mislil. Tekom časa sem spoznal, da moški in ženske ljubijo človeka, ki ima nasprotno barvo od njih; pravilo sicer ne velja vedno, ponajveč pa drži."

"Jako bistroumen ste, senor."

"Ne, ne bistroumen, ampak izvežban sem in imam izkušnje; tudi ti boš to imel, ko boš eno leto v mojih rokah, dasi morebiti nimaš namena ostati toliko časa v Sevilji. Nemara si prišel semkaj z gotovim namenom in želiš koristno porabiti čas, dokler ga ne dosežeš. Aha, zopet sem uganil, kakor mislim. No, bodi, kakor sem rekel; namen in dosega namena sta često daleč narazen. Ali sprejmeš mojo ponudbo?"

"Skoraj bi jo."

"Potem jo sprejmeš. Še nekaj moram povedati, preden prideva do pogojev. Jaz nočem, da bi pri meni igral vlogo lekarniškega vajenca ali pomočnika. Pred svetom boš moj nečak, ki si prišel iz tujine, da bi se izučil v mojem poklicu. Pri tem mi boš v resnici pomagal, dasi to ne bo vsa tvoja služba in dolžnost. Tvoja naloga bo mešati se v seviljsko življenje, opazovati one, ki ti jih bom velel opazovati, izpregovoriti besedo tu, namigniti tam, in še sto drugih reči, ki ti jih pokažem, kadar bo treba, da boš napeljaval vodo na moj mlin — in na svojega. Biti moraš razborit in dovtipen, ali žalosten in učen, kadar bom želel; uporabiti in izkoristiti boš moral vso svojo osebnost, zunanjost in nadarjenost, kajti to pri mojih ljudeh ali bolnikih veliko velja. S hidalgom (španski plemič) moraš govoriti o orožju, z žensko o ljubezni; nikdar pa ne smeš iti tako daleč, da se ne bi mogel lahko umakniti. Predvsem pa, mladenič," — pri teh besedah se je vse njegovo vedenje izpremenilo in obraz mu je postal resnoben, skoraj strašen — "nikdar ne smeš grešiti zoper moje zaupanje in zaupanje svojih klijentov. Glede te točke hočem biti docela odkrit do tebe in te prosim v tvojo lastno korist, da veruješ, kar rečem, pa najsi še tako malo zaupaš ostalemu. Ako mi prelomiš zvestobo, umrješ. Umrješ, ne po moji roki, ampak umrješ. Taki so moji pogoji; sprejmi jih ali pusti. Ako bi jih ne sprejel in odšel odtod in pravil o tem, kar si danes slišal, te utegne celo v tem slučaju iznenada zadeti nesreča. Razumeš?"

"Razumem. Že zavoljo sebe bom gledal, da ne kršim tvojega zaupanja."

"Mladenič, še bolj si mi všeč kot poprej. Ako bi bil rekel, da se hočeš ozirati na to, ker je stvar zaupna, bi ti ne bil zaupal, ker nedvomno misliš, da tajnosti, ki so tako lahko izrečene, ne morejo zahtevati, da bi jih človek smatral svetim. V resnici tudi ne morejo, ako pa pomeni njih kršitev žalosten in slučajen konec onega, ki jih krši, je stvar povsem druga. No, ali sprejmeš?"

"Sprejmem."

"Dobro. Prtljago imaš kajneda v krčmi. Poslal bom strežaja, da poravna tam tvoj račun in jo pripelje semkaj. Ni treba, da bi že šel, ostaniva še malo skupaj pri kozarcu vina; čim prej se spoznava in sprijateljiva, nečak, tem bolje."

Tako sem se seznanil s senorjem Andresom de Fonseca, svojim dobrotnikom, največjim čudakom, kar sem jih spoznal. Vsakdo, ki bere to zgodbo,, bo nedvomno mislil, da sem si nakopal vse mogoče neprilike, ker sem sprejel njegovo ponudbo in se združil z njim, in bo menil, da je bil eden največjih lopovov, kakršnih ne manjka in ki v svoje hudobne namene zapeljujejo mlade ljudi v zločin in pogubo. Ampak s tem možem ni bilo tako in to je najbolj čudni del te čudne zgodbe. Vse je bilo, do pičice gola resnica, kar mi je Andres de Fonseca pravil.

Bil je poštenjak in zelo nadarjen, le nesreče njegovih mlajših let so ga naredile malo čudnega. V vsem svojem življenju nisem nameril na zdravnika, ki bi bil boljši od njega, ako je tisti čas sploh kateri bil bol si, in ne poznam človeka, ki bi se mogel Z njim primerjati v tem, kako je poznal svet posebno ženski svet. Veliko je prepotoval in veliko videl in ni nič pozabil. Deloma je bil mazač, ampak njegovo mazaštvo je vedno imelo neki pomen. Res da je skubil bedake in celo sleparil s prerokovanjem iz zvezd in koval denarce iz praznovernosti ljudi; po drugi Plati pa je zopet storil mnogo dobrega brez plačila. Od bogate ženske je zahteval plačila deset pesos, da ji je pobarval lase, pogosto pa je zdravil revno dekle v resni bolezni, ne da bi zahteval kako plačilo; da, in včasih ji je preskrbel službo. Poznal je vse seviljske skrivnosti, nikdar pa ni koval denarcev iž njih s tem, da bi grozil, da jih razkrije. Ne zavoljo tega, kakor je sam rekel, ker bi se ne izplačalo, ampak za to, ker je bil v srcu poštenjak, dasi se je delal sebičnega lopova.

Kar pa se tiče moje osebe, sem spoznal, da je bilo življenje ž njim lahko in srečno v kolikor je namreč moje življenje moglo biti popolnoma srečno. Kmalu sem se vživel v svojo vlogo in jo dobro igral. Raznesel se je glas, da sem nečak bogatega starega zdravnika Fonseca, katerega on uči in vežba, da zavzame nekoč njegovo mesto. To m pa moja zunanjost in vedenje mi je zagotovilo dobrodošel dostop v najboljše seviljske hiše. Tukaj sem izvrševal oni delež njegovega poklica, katerega on ni mogel, kajti sedaj ni več zahajal v višje kroge. Denarja sem dobival dovolj; tako da sem se mogel meriti z najbolj bogatimi; kmalu pa se je zaznalo, da sem se brigal hkrati za poklic in zabavo. Zelo pogosto se je na plesu ali drugačni prireditvi prigodilo, da se mi je približala gospa ali gospodična in me na tihem vprašala, ako bi jo Don Andres de Fonseca blagovolil v zasebnem obisku sprejeti v važnih zadevah in jaz sem na licu mesta določil uro. Da bi mene ne bilo, bi bili taki bolniki izgubljeni zanj, ker se v svoji boječnosti niso upali priti naravnost v hišo.

Podobno se je prigodilo, kadar je bila kaka slovesnost končana, in sem se pripravljal, da bi odšel domov, da me je kak gizdalin prijel pod pazduho in me zaprosil, da bi mu moj gospod pomagal v njegovi ljubavni ali častni zadevi ali celo denarni zadevi. Takega sem peljal naravnost v staro mavriško hišo, kjer je Don Andres sedel v žametasti obleki in pisal, podoben pajku v pajčevini; večina našega posla se je namreč vršila ponoči; zadeva se je neutegoma uredila v korist mojega gospodarja in mojstra in v zadovoljstvo vseh. Polagoma se je zaznalo, da sem vzlic svoji mladosti znal molčati in bil zanesljiv v zaupnih zadevah, in da mi ni nobena reč prišla preko ustnic, ki je prišla skozi ušesa vame. Dalje, da se nisem pričkal ne klepetal, da nisem pil, ne preveč igral, in dasi sem bil prijatelj z mnogimi lepimi ženskami,da ni bilo nobene, ki bi si mogla lastiti pravico, da bi zaznala moje skrivnosti. Izvedelo se je tudi, da sem nekoliko vešč zdravljenja in med seviljskimi gospemi in gospodičnami se je govorilo, da ni bilo v mestu človeka, ki bi znal tako spretno odstraniti madeže s kože ali izpremeniti barvo las kot je znal nečak starega Fonsece; tak sloves je bil že sam po sebi vreden celo premoženje. Tako je prišlo, da so se vedno bolj obračali naravnost do mene. Skratka, šlo je tako dobro, da sem v prvih šestih mesecih svoje službe pomnožil dohodke svojega mojstra za celo tretjino, dasi so bili že prej ogromni in mu hkrati ne malo olajšal delo.

Čudno je bilo to življenje, cele povesti bi lahko spisal na podlagi tega, kar sem videl in doznal, vendar to ne spada v pričujočo zgodbo. Bilo je, kakor da so moški in ženske opustili smeh in molk, s čimer prikrivajo svoje misli, in so se njihova srca nama razodevala kakršna so v resnici. Tako n. pr. je prišla k nam zala žena in lepo dekle, in priznala zlobnost, o kateri bi človek niti misliti ne mogel, da je resnična, ako je ne bi potrjevala njena izpoved; in slišala sva o skrivnem umoru zaročenca, ljubimca ali tekmeca; drugič je prišla postarna dama, ki je hotela pridobiti moža, sedaj zopet premožna ženska ali možki nizkega pokolenja, ki je hotel z denarjem priti do zakona z drugom, ki ni imel denarja, a je bil plemenitega rodu. Meni ni bilo do tega, da bi pomagal takim ljudem, rad pa sem uslišal zaljubljene ali v ljubezni prevarane, ker sem imel sočutje ž njimi. Moje sočutje je bilo v resnici tako globoko in resno, da se mi je večkrat pripetilo, da je hotela nesrečna lepotica prenesti svojo naklonjenost na mene, nevrednega; in nekoč se je celo prigodilo, da bi bil lahko poročil eno najljubkejših in naj premožnejših plemenitih seviljskih gospodičen, ako bi bil hotel.

Ampak meni ni bilo do tega, saj sem noč in dan mislil na svojo Lilijo na Angleškem.

OSMO POGLAVJE.[uredi]

Drugo srečanje.

Marsikdo bo mislil, da sem v takem življenju pozabil, čemu sem bil prišel na Špansko, namreč da bi se maščeval nad Juanom de Garcio, morilcem moje matere. Vendar ni bilo tako. Čim sem se bil ustanovil v hiši Andresa de Fonseca, sem pričel z vso mogočo marljivostjo poizvedovati po bivališču Juana de Garcia, toda brez uspeha.

Ko sem začel sčasoma bolj hladno razmišljati o celi zadevi, se mi je videlo, da ga bom kaj težko mogel izslediti v tem mestu. V Yarmonthu je bil pač izjavil, da je namenjen v Seviljo; doznal pa sem, da ni dospela v Kadiz nobena ladja tistega imena in tudi ni odplula po Guadalkvivirju navzgor; sicer pa tudi ni bilo verjetno, da bi bil govoril resnico pripovedujoč kam je namenjen, ko je vendar izvršil na Angleškem umor. Vseeno sem poizvedoval dalje. Rojstna hiša moje matere, v kateri je bila bivala stara mati, je pogorela, in ker je živela jako samotarsko, se je njenih ljudi čez dolgih dvajset let le malokdo sploh še spominjal. Samo eno osebo sem našel, neko staro žensko, ki je živela v največji bedi; svoje dni je bila služkinja v hiši stare matere in je dobro poznala mojo mater, dasi je za časa njenega bega na Angleško ni bilo doma. Od te ženske sem izvedel nekatere reči, dasi ji — kar je pač nepotrebno omenjati — seveda nisem povedal, da sem vnuk njene nekdanje gospodinje.

Kakor vse kaže, je de Garcia po begu moje matere na Angleško zasledoval staro mater in njeno teto s pravdami in na druge načine, dokler je ni pripravil na beraško palico m pustil da je umrla v bedi. Umrla je tako revna, da so jo pokopali v splošnem grobu ženska, ki mi je pripovedovala vse to, je tudi povedala, da je slišala, da je de Garcia izvršil neki zločin in moral bežati iz dežele. Kakšen je bil ta zločin, se ni spominjala, zgodil se pa je pred petnajstimi leti.

Vse to sem bil doznal, ko sem bival kake tri mesece v Sevilji; dasi je bilo zanimivo, mi ni nič koristilo pri mojem iskanju.

Ko sem kake štiri, pet dni pozneje stopi ponoči v hišo mojega delodajalca, sem srečal mlado žensko, ki je prihajala iz veze v patio. Nosila je gost pajčolan; mojo pozornost pa je predvsem vzbudila njena vitka, lepa postava, in pa ker je tako silno jokala, da se je vse telo treslo od ihtenja.

Takih prizorov sem bil precej vajen, kajti mnogi njih, ki so iskali sveta pri mojem gospodarju so imeli dober vzrok, da so jokali; zavoljo tega sem šel brez vsake besedice mimo nje. Ko pa sem stopil v sobo, kjer je sprejemal bolnike, sem omenil, da sem bil srečal tako in tako osebo in vprašal, ako jo jaz poznam.

"Ej, nečak," je rekel Fonseca, ki me je sedaj vedno klical s tem imenom in sploh začel tako prijazno ravnati z menoj, kakor da bi bil v resnici njegove krvi, "žalosten slučaj to; vendar je ne poznaš in ona tudi nič ne plača. Ubogo dekle iz plemenite rodovine je, ki je šla v samostan in storila slovesno obljubo, ko se je pojavil neki gizdalin, se sestal ž njo v samostanskem vrtu, ji obljubil, da jo poroči s pomočjo našemljenih lopovov in tako dalje. Sedaj pa jo je zapustil in je prišla v veliko bedo in neprilike. Prišla je k meni, da me vpraša za svet, in mi je prinesla nekaj srebrnega nakita kot plačilo. Evo ga!"

"Ti si ga vzel!"

"Da vzel — plačilo vedno vzamem, dal sem ji pa zlata, kolikor je vreden. Seveda sem ji svetoval pošteno, kaj in kako naj ravna. Nisem pa ji hotel povedati, da je njen ljubimec največji lopov, da takega še ni videlo seviljsko mesto. Čemu bi neki tudi? Videla ga itak ne bo nikdar več. Psst! Vojvodinja prihaja — sedaj bom prerokoval iz zvezd. Kje je horoskop (priprava ki kaže porazdelko nebeških teles ob določenem času) in paličica, da, in kristalna krogla? Zasuči svetilke, daj mi knjigo in izgini."

Storil sem, kot mi je velel, čez nekoliko trenutkov sem srečal veliko gospo, čvrsto žensko, ki je v spremstvu svoje duene (spremljevalka) boječe stopala po zatemnjenih hodnikih, da bi doznala odgovor zvezd in plačala za to lepo število zlatih pesos; ob pogledu nanjo sem se tako smejal, da sem skoro pozabil na prejšnjo žensko in njeno gorje.

Sedaj pa moram povedati, kako sem drugič srečal Juana de Garcia. Dva dni potem, ko sem bil v hiši srečal ono žensko z gostim pajčolanom, sem slučajno okrog polnoči stopal po samotnem delu starega mesta, kjer sploh hodi malo ljudi. Ni bilo varno, da sem hodil ob tej uri po takem kraju, toda posel, katerega mi je bil poveril moj gospodar, je bil tak, da sem ga moral opraviti brez spremstva. Sicer pa itak nisem imel sovražnikov, vsaj kolikor sem se zavedal, in povrh tega sem bil oborožen z mečem, katerega sem bil odvzel de Garcii, meč, s katerim je bil umoril mojo mater in katerega sem skoraj vedno nosil s seboj v nadi, da bi jo ž njim maščeval. Sedaj sem bil že jako izurjen v rabi tega orožja, ker sem se vsako jutro uril sabljanja.

Ko sem svoj posel opravil, sem stopal počasi proti domu; spotoma sem začel razmišljati, kako čudno je moje sedanje življenje in kako zelo je različno od mojih deških let v dolini reke Waveney, in o mnogih drugih rečeh. Mislil sem tudi na Lilijo in bil radoveden, kako je sedaj preživljala svoje dni, ali jo je brat Geoffrey nadlegoval s snubitvijo in ali se bo ustavljala njegovi vsiljivosti in prigovarjanju njenega očeta. Ko sem tako zamišljen hodil dalje, sem dospel do nekih vrat, skozi katere je peljala ozka pot do reke Quadalquivir; naslonil sem se na streho nizkega zidu, ki je tvoril ograjo, in počival, občudujoč lepoto noči. Noč je bila v resnici prijetna, kakor se spominjam še sedaj po dolgih letih. Naj oni, ki so jo tudi že uživali, povedo, ali so kdaj videli krasnejši razgled kot je ta poletni mesec, ki odseva po širokih vodah reke Quadalquivir in hišah starodavnega mesta, ki stoje ob bregu.

Ko sem tako slonel na zidu in užival krasni razgled, sem zapazil nekega človeka, ki je prišel po stopnicah steze od reke navzgor in odšel v senco ulice. Nisem se zmenil zanj, dokler nisem naenkrat slišal oddaljenih glasov; ko sem se ozrl, sem opazil, da se je oni človek razgovarjal z neko žensko, s katero se je bil sešel ob vzglavju steze, ki je držala do onih vrat. Ljubavni sestanek, sem si mislil; in ker taki prizori zanimajo človeka, posebno mladega, sem opazoval dvojico. Kmalu sem zaznal, da pri tem sestanku ni bilo nobene nežnosti, vsaj ne pri njem, ki se je venomer umikal nazaj proti meni, kakor da bi se hotel podati zopet v čoln, v katerem se je bil brez dvoma pripeljal; jaz sem se čudil temu, kajti obraz ženske je bil v mesečini celo iz tiste oddalje videti jako lep. Možakovega obraza pa nisem videl, ker mi je skoraj ves čas kazal hrbet in povrh tega nosil širok sombrero (klobuk z zelo širokimi okraji), ki ga je zakrival. Bližala sta se mi vedno bolj; možak se je vedno umikal, s hrbtom proti meni, ženska pa venomer za njim, dokler nista naposled prišla tako blizu, da sem razločno slišal njun razgovor. Ženska je resno prosila moža.

"Vendar me ne boš zapustil," je rekla, "sedaj, ko si me poročil in prisegel zvestobo; nimaš srca, da bi me zapustil. Vse sem zapustila zavoljo tebe, vsemu sem se odrekla. In sedaj sem v veliki stiski. Jaz ..." pri tej besedi je začela tako tiho govoriti, da nisem'mogel slišati njenih besedi.

Nato je on spregovoril. "Predraga moja, obožujem te kakor sem te vedno. Ampak za nekoliko časa se morava ločiti. Mnogo hvale si mi dolžna, Izabela. Rešil sem te iz hudega položaja, naučil te, kaj se pravi živeti in ljubiti. Spričo tvojih prednosti in čarov, velikih čarov, ti bo ta nauk v velik hasek. Denerja ti ne morem dati, ker ga sam nimam odveč, zato pa sem ti dal izkušnjo, ki je daleko več vredna.

S tem se poslavljam za nekoliko časa, dasi mi srce poka. Vendar ..." in začel je govoriti tako tiho, da ga nisem mogel razumeti.

Ko je govoril dalje, sem se začel tresti po vsem životu. Prizor je bil res da ganljiv, ampak to me ni tako razburilo kakor možakov glas in njegovo kretanje, ki me je spominjalo — ne, saj ni bilo mogoče!

"O, ne bodi tako okruten," je rekla ženska, "da bi pustil mene, svojo ženo tako samo in v taki stiski. Vzemi me seboj, Juan, prosim te!" in prijela ga je za roko in se ga oprijela.

On pa se je je surovo otresel; pri tem mu je padel široki klobuk na tla in mesec mu je posvetil v obraz. Za Boga! Bil je v resnici on — Juan de Garcia in nikdo drugi! Nisem se motil, To je bil tisti globoko zarezani okrutni obraz, visoko čelo z brazgotino, majhne porogljive ustnice, špičasta brada in kodrasti lasje. Golo naključje ga mi je dalo v roke in bil sem odločen, da ga ubijem ali pa on mene ubije.

Stopil sem tri korake naprej, obstal pred njim in izdrl meč.

"Kaj, golobica moja, ljubčka imaš pri sebi?" je rekel in začuden stopil nazaj. "Tvoj posel, senor? Ali si tukaj, da braniš lepotico v stiski?"

"Jaz sem tukaj, Juan de Garcia, da maščujem žensko, katero si bil umoril. Ali se spominjaš na breg ob reki tam na Angleškem, kjer si slučajno srečal neko gospo, katero si poznal in jo pustil mrtvo? Ako pa si mogoče že pozabil na vse to, se boš pa vsaj spomnil na tole, kar nosim seboj, da te ubijem," in zavihtel sem meč.

"Sveta Mati božja! Tisti angleški dečak, ki ..." in umolknil je.

"Thomas Wingfield, ki te je premlatil in zvezal, in ki ima sedaj namen, da dovrši, kar je bil pričel tam v daljni deželi, kakor je bil prisegel. Potegni svoj meč, Juan de Garcia, sicer te prebodem na mestu, kjer stojiš."

De Garcia je poslušal ta govor, ki diši nekoliko po glediščnem odru, kakor se mi dandanes dozdeva, dasi sem govoril silno resno; obraz mu je postal kot obraz volka, ki je padel v past. Videl sem pa, da ga ni bila volja boriti se, ne iz bojazljivosti — zakaj on ni bil bojazljivec, da sem pravičen — ampak iz praznovernosti. Bal se je boja z menoj, ker je, kakor sem pozneje doznal, živel v veri, da bom jaz njegova smrt; to je bil tudi glavni vzrok, da me je skušal ubiti, ko sva se prvikrat videla.

"Dvoboj ima svoje postave, senor," je dejal vljudno. "Ni navada dvobojevati se brez pribočnikov in v prisotnosti ženske. Ako misliš, da imaš kako pritožbo zoper mene — ne vem, zakaj se togotiš, niti ne poznam imena, s katerim me kličeš — sem pripravljen sestati se s teboj, kjer in kedar hočeš." Ko je govoril je ves čas pogledoval preko rame, in iskal pot, kako bi pobegnil.

"Sedaj se mi postavi nasproti," sem zavpil. Potegni meč, sicer udarim!"

Nato je potegnil svoj meč; srdito sva se spoprijela, da so se iskre kresale in se je žvenk udarcev jekla ob jeklo razlegal po mirni, tihi ulici. Izprva me je nekoliko nadkriljeval, kajti v svoji razjarjenoti sem se preveč razvnel in divje tolkel; kmalu pa sem postal bolj hladnokrven in se miren lotil posla. Nameraval sem ga usmrtiti — zavedal sem se, da ga ubijem, ako nikdo ne pride vmes. Bil je še vedno boljši sabljač od mene, aaj sploh še nikdar nisem videl teh španskih rapirjev do onega časa, ko sem se bil boril doma ž njim (rapir je lahek top meč z ostro špico za prebod); toda na moji strani je bila mladost in pravica, in sem imel oči bistre kot orel in pest kakor jeklo.

Počasi sem ga potisnil nazaj; moje bojevanje je postajalo vedno boljše, vedno bolj sem se mu približeval; on pa se je boril vedno bolj ljuto in slabo. Dvakrat sem ga že rahlo zadel, enkrat v obraz, venomer se je počasi umikal pred menoj, dokler ga nisem pritiral do zida onega pota, ki je držal dol k vratom; pripravil sem ga v tak položaj, da me sploh. ni poskušal napadati, ampak se je samo branil in čakal, da se utrudim. Zmaga je bila že moja, ko me je zadela nesreča; ženska, ki je vsa preplašena gledala, je spoznala, da je njen nezvesti ljubimec v smrtni nevarnosti; skočila je nad mene, me zgrabila od zadaj in venomer na ves glas klicala na pomoč. Sicer sem se je še prav hitro otresel, toda de Garcia je porabil ugodni trenutek in mi zadal zavraten udarec, s katerim mi je prebodel desno ramo, da nisem bil več popolnoma zmožen za boj in sem se moral dobro braniti, da sem ostal živ. Vpitje ženske je dobilo odziv; iznenada je izza vogala pritekla straža žvižgajoč na pomoč. De Garcia jo je zagledal, popustil nenadoma boj, se obrnil in stekel proti onim vratom; ženska je tudi izginila, sam ne vem kam.

Straža je bila kmatu pri meni in poveljnik je stopil k meni, držeč v roki svetiljko, da bi me prijel. Udaril sem z mečevim ročajem po svetiljki, da mu je padla na tla, kjer je vzplamtela kot kres. Nato sem se tudi jaz obrnil in zbežal, ker me ni bila volja, da bi se pustil peljati pred mestno oblast kot pretepač; v svoji želji, da bi ušel, sem pa dodobra pozabil, da je de Garcia tudi na begu. Bežal sem dalje, trije stražniki pa za menoj; ker so bili bolj močne postave in zasopli, sem jih kmalu pustil daleč za seboj. Ustavil sem se, da bi prišel do sape in se spomnil, da sem izgubil de Garcio izpred oči, ne da bi vedel, kdaj bi ga mogel spet najti. Izprva sem se hotel vrniti in ga poiskati; toda po kratkem premisleku sem prišel do spoznanja, da bi bilo vsako iskanje zaman, in da bi se kaj lahko pripetilo, da bi navsezadnje padel straži v roke, katera bi me lahko spoznala po rani, ki me je začela boleti. Zavoljo tega sem krenil proti domu preklinjajoč nemilo mi srečo in žensko, ki me je zgrabila od zadaj baš v trenutku, ko sem mu hotel zadati smrtni sunek; pa tudi svoje slabo sabljanje, ki je bilo vzrok, da se je ta sunek tako zakasnil.

Dvakrat bi ga bil lahko zadal in dvakrat sem počakal, ker sem bil preveč previden in boječ, da bi bil bolj gotov; ugodna prilika je izginila in marsikateri dan bo bržčas treba čakati, da se mi zopet ponudi.

Kako naj ga najdem v tem velikem mestu? Brez dvoma si je de Garcia nadel izmišljeno ime kot v Yarmouthu, dasi mi kaj takega še na misel ni prišlo. Pač bridko je bilo, da sem bil tako blizu maščevanja, a sem ga moral zamuditi.

Prišedši domov, sem spoznal, da bi bilo najboljše, da bi stopil do gospodarja Fonsece in ga prosil pomoči. Doslej mu še nisem omenil te zadeve, ker sem vedno rad obdržal take reči sam zase; doslej sploh še nisem bil govoril ž njim o svoji preteklosti. Ko sem se podal v sobo, kjer je navadno sprejemal bolnike, se je bil že podal k počitku in pustil zame sporočilo, da ga to noč ne zbudim, ker je bil preveč truden. Ovil sem si rano kot je treba in se šil no nezadovoljen s svojo usodo podal k počitku.

Drugo jutro sem se podal h gospodarju, ki je bil še vedno v postelji; obšla ga je nenadna slabost, ki je bila začetek bolehavosti, katera se je končala s smrtjo. Ko sem mu pripravil zdravilo, je opazil, da imam ramo ranjeno, in me je vprašal, kaj se je bilo prigodilo. To mi je nudilo ugodno priliko, ki sem se je neutegoma poslužil.

"Ali imaš toliko potrpljenja, da bi poslušal vso zgodbo?" sem vprašal; "rad bi slišal tvoj svet in dobil tvojo pomoč."

"[nejasno]," je odgovoril, "stara pesem; zdravnik ne more zdraviti samega sebe. Govori, nečak."

Sedel sem zraven postelje in mu povedal vse, ne da bi bil kaj zamolčal. Pravil sem mu zgodbo moje matere, o snubitvi mojega očeta, o mojih otroških letih, o umoru matere, ki ga je izvršil de Garcia in o prisegi, katero sem bil prisegel, da se maščujem nad njim. Naposled sem mu povedal, kaj se je bilo zgodilo v minuli noči in kako mi Je sovražnik ušel. Fonseca je ves čas mojega pripovedovanja sedel, zavit v bogato maroško oblačilo, v postelji, opiral brado ob kolena in mi pozorno motril obraz. Izpregovoril pa ni besedice niti se premaknil, dokler nisem končal svoje zgodbe.

"Čudno si neumen, nečak," je dejal naposled. "Mladina po večini ne uspe vsled nepremišljene prenagljenosti, ti pa delaš pogreške, ker si preveč previden in oprezen. S tem si sinoči v boju zamudil ugodno priliko, še večjo ugodno priložnost pa si zgrešil, ker si mi v svoji preveliki previdnosti prikrival to zadevo. Mar nisi bil priča, ko sem v mnogih takih slučajih podal svet? Ali ti je znan samo en slučaj, da bi bil zlorabil zaupanje tudi največjega tujca in ga izdal? Zakaj si se potem bal za svojo skrivnost?"

"Sam ne vem," sem odgovoril, "menil sem, da bi bilo najboljše, ako bi ga za začetek sam iskal."

"Prevzetnost hodi pred padcem, nečak. Poslušaj, kaj ti povem. Da bi bil jaz pred mesecem dni poznal tvojo zadevo, bi bil de Garcia že našel sedaj beden konec, ne sicer po tvoji roki, ampak po roki postave. Tega človeka poznam že izza mladih let in vem toliko o njem, da bi ga lahko najmanj dvakrat spravil na vislice, če bi se mi zljubilo usta odpreti. Poznal sem tudi tvojo mater, dečko, sedaj spoznam, da me je podobnost tvojega in njenega obraza osupnila, ker se mi je takoj izpočetka zdel znan. Jaz sem bil podkupil ječarje, da so izpustili tvojega očeta, dasi ga sploh nikoli videl nisem, in sem uredil vse potrebno za njegov beg. Izza tedaj mi je de Garcia štirikrat, petkrat prišel pred oči, vsakokrat pod drugim imenom. Nekoč je prišel k meni celo kot klijent, toda lopovstvo, katerega je hotel izvršiti, je bilo tako grdo, da se nisem mogel vmešati vmes. Ta človek je najhudobnejši človek v Sevilji, kar jih poznam, in to veliko pomeni, in je tudi najbolj premeten in maščevalen. Z grehom živi za greh, njegove roke so izvršile marsikatero smrt. S svojimi hudobnimi čini pa si ni pridodobil ničesar in danes je zgolj pustolovec brez imena, ki živi z izsiljevanjem denarja in uničevanjem žensk, da jih okrade in oropa, kakor se mu zljubi. Daj mi tiste knjige iz one velike škatle tam gori, potem ti še kaj več povem o tem de Garcii.

Storil sem, kakor mi je velel in mu prinesel težke knjige iz pergamenta, vezane v velinovi papir (fin pergament iz telečje kože) in pisane v skrivni pisavi.

"To so moji zapiski," je rekel, "vendar jih nikdo ne zna brati kot jaz sam. Poglejmo kazalo. Ej, tukaj ga imamo. Podaj mi tretji zvezek in ga odpri na strani dvesto in ena."

Storil sem tako in položil knjigo predenj na posteljo; in pričel je prebirati zverižene znake kot navadne črke.

"De Garcia-Juan. Velikost, zunanjost, rodovina, kriva imena itd. Tole te bo zanimalo — zgodovina. Poslušaj!"

Prebral mi je dve strani,- tesno popisani s skrivno pisavo. Ves sestavek je bil sicer kratek, a vsebina je bila taka, kakoršne nisem bil slišal ne preje ne pozneje. Pod imenom tega človeka je bila zabeležena malone vsaka hudobija, katere je zmožno človeško bitje, in on jo je izvršil, da bi zadostil svojim poželjenjem in maščevalnemu sovraštvu ter si pridobil zlata.

V tem črnem seznamu sta bila dva umora; umor tekmeca z nožem in neke gospe s strupom. Bile so pa še druge celo hujše reči, pregrde, da bi jih napisal.

"Ni dvoma, da je še več takih reči, ki niso prišle meni na ušesa, da bi jih zabeležil," je rekel Fonseca hladnokrvno, "ampak te, ki jaz vem, so gola resnica, in eden teh umorov se mu da celo dokazati, če bi ga prijeli. Počakaj, daj mi še črnilo, da izpolnim zapisnik."

In napisal je v skrivni pisavi: "V maju 1527 je imenovani de Garcia odplul po kupčijskih poslih na Angleško, tam je v župniji Ditchingham v okrožju Norfolk umoril Luizo Wingfield, omenjeno zgoraj pod imenom Luiza de Garcia, svojo sestrično s katero je bil nekoč zaročen. V septembru istega leta, ali že prej, je zapeljal pod krinko lažnjive poroke in potem zapustil neko Dono Izabelo iz plemenite rodovine Signenza."

"Kaj!" sem vzkliknil, "ali je dekle, ki je pred dvema nočema prišla k tebi po pomoč, prav ista, katero je de Garcia zapustil?"

"Baš ista, nečak. Njo si sinoči slišal, ko ga je prosila, da naj je ne zapusti. Da bi bil pred dvema dnevoma vedel, kar vem danes, bi ta lopov bil že v ječi na varnem. Morebiti pa še ni prepozno."

Bolan sem, vendar bom vstal in vzel to reč v roke. Pojdi, oskrbuj svojo rano in prepusti meni vso zadevo. Ako se da kaj narediti, jaz bom naredil. Počakaj, naroči selu, naj bo pripravljen. Drevi bom vedel vse, kar se sploh more vedeti."

Tisti večer me je dal Fonseca zopet poklicati.

"Poizvedoval sem za njim," je rekel. "To pot sem opozoril celo oblasti, prvikrat izza mnogo let, in sedaj zasledujejo de Garcio kot krvni psi sužnja. Vendar ni mogoče, da bi kaj dognali. Izginil je brez sledu. Nocoj pišem v Kadiz, ker je mogoče, da je tjekaj pobegnil po reki. Bomo videli, sicer pa nimam pri tem lopovu dosti upanja."

DEVETO POGLAVJE.[uredi]

Tom postane bogataš.

Več mesecev ni bilo nobenega glasu in sledu o de Garcii. Izginil je bil in vse iskanje je bilo zaman. Jaz sem živel zopet dalje kot pomočnik zdravnika Fonsece in se nosil pred svetom kot njegov nečak. Prigodilo pa se je, da se je zdravje mojega gospodarja izza noči mojega dvoboja z morilcem trajno na slabše obračalo, tako da je zadnjih osem mesecev preležal v postelji skoraj na smrt bolan. Duh pa mu je ostal skoraj docela svež in je tupatam celo sprejemal ljudi, ki so prišli vprašat za svet, sedeč na stolu in zavit v vezeno oblačilo. Toda smrt se mu je bila približala in on se je zavedal tega. Ko so minevali tedni, mi je postajal vedno bolj naklonjen; da bi bil njegov sin, bi ne mogel z večjo ljubeznijo ravnati z menoj; jaz pa sem tudi storil vse, kar je bilo v moji moči, da bi mu olajšal trpljenje, ker ni pustil nobenega drugega zdravnika blizu.

Ko so ga bile moči že jako zapustile, je izrazil željo, da bi rad videl notarja pri sebi. Poslal sem po možaka, katerega je bil imenoval; notar je ostal pri njem dobro uro, odšel in se zopet vrnil z več svojih pisarjev, ki so se podali z njim v sobo mojega gospodarja, kamor pa jaz nisem smel. Čez nekaj časa so vsi odšli, noseč s seboj nekoliko pergamentov.

Tisti večer je Fonseca poslal pome. Našel sem ga jako slabega, sicer pa je bil dobre volje in prav zgovoren.

"Pridi sem, nečak," je rekel. "Danes sem imel obilo posla. Obilo posla sem imel vse življenje in ne bi bilo prav, da bi lenaril na koncu. Ali veš, kaj sem danes delal?"

Odmajal sem z glavo.

"Ti bom povedal. Oporoko sem delal — je nekaj, kar lahko zapustim. Ne posebno veliko, nekaj pa vendar."

"Ne govori o oporokah," sem odvrnil; "prepričan sem, da boš še mnogo let živel."

Nasmejal se je. "Slabo mnenje imaš o moji bolezni, nečak, če misliš, da me je mogoče tako ukaniti. Kmalu bom umrl, kakor sam dobro veš. Ne bojim se smrti. Moje življenje je bilo uspešno, vendar ne srečno, ker je že v svoji spomladi dobilo hud udarec — vseeno je, kakšen. Zgodba je že stara in ni vredna, da bi jo pripovedoval. Bilo bi pa tudi sedaj, v smrtni uri brez pomena, kako bi jo tolmačil. Vsakdo izmed nas mora hoditi svojo pot življenja; kakšnega pomena pa je, ali je že bila pot dobra ali slaba, potem ko smo enkrat dospeli do cilja? Smrt me ne plaši niti ne tolaži. V svojem življenju sem storil slabo in sem storil dobro. Slabo sem storil, ker je bila včasih narava in izkušnjava premočna zame, dobro, ker me je srce vzpodbujalo k temu. No, sedaj je pri kraju, in smrt koncem koncev ne more biti tako strašna, če pomislim, da mora umreti vsako človeško bitje, ki je bilo rojeno, in vse žive stvari. Najsi je vse drugo krivo in neresnično, verujem, da je Bo? in da je bolj usmiljen kot ljudje." In upehan je umolknil.

Izza tedaj sem često mislil na njegove besede in še vedno mislim nanje sedaj, ko je že moja zadnja ura tako blizu. Fonsecu je bil fatalist (človek, ki veruje, da je vsakomur neizbežno naprej usojena usoda), kakor se da posneti iz njegovih besedi; jaz pa ne soglašam ž njim, ker sem mnenja, da je nam ljudem v gotovih mejah dano, da sami izoblikujejo svoj značaj in usodo. Njegove zadnje besede pa verujem. Bog je in je usmiljen in smrt ni strašna niti v njenem poteku niti posledicah.

Naenkrat je Fonseca zopet začel govoriti. "Zakaj si me pripeljal do tega, da govorim o takih rečeh? Niso mi prijetne in časa imam malo. Govoril sem o svoji oporoki. Nečak, poslušaj. Izvzemši gotove svote, ki sem jo namestil v dobrodelne namene, sem vse, kar imam, zapustil tebi."

"Meni si zapustil!" sem vzkliknil ves začuden.

"Da, nečak, tebi. Zakaj ne? Sorodnikov nimam, tebe pa sem sčasoma vzljubil, dasi sem že mislil, da nikdar več ne bom mogel biti naklonjen ne moškemu, ne ženski, ne otroku. Hvaležen sem ti, saj si mi dokazal, da moje srce ni mrtvo. Vzemi, kar ti dam kot znamenje moje hvaležnosti."

Jecljaje sem se začel zahvaljevati, on pa me je prekinil.

"Vsota, katero boš podedoval, znaša vsega skupaj okrog pet tisoč zlatih pesov ali okroglo kakih dvanajst tisoč vaših angleških funtov, dovolj, da more mlad človek pričeti živeti, tudi če ima ženo. Tam na Angleškem bi ta vsota bila že veliko premoženje in jaz menim, da se te oče tvoje zaročenke sedaj ne bo več branil za zeta. Povrh denarja je še ta hiša in vse, kar je v njej. Knjižnica in srebrnina je velike vrednosti in boš najboljše storil, ako oboje sam obdržiš. Vse to sem ti zapustil zadostivši vsem zakonitim predpisom, tako da se ne bo mogel pojaviti niti najmanjši dvom, da je vse tvoje. Ker sem bil spoznal, da gre z menoj h koncu, sem zadnje čase tirjal in prejel ves denar, ki sem ga imel pri ljudeh; zlato se nahaja izvečine v močnih skrinjicah v skrivni omari t am v zidu, kakor ti je znano. Da bi te bil poznal nekoliko let več, bi bilo več, ker sem skoraj enako vsoto razdal za dela usmiljenja in da sem preskrbel zavetje njim, ki so brez doma, in za bolnike. Thomas Wingfield, ta denar je izvečine prišel k meni kot sad človeške neumnosti in človeške podlosti, slabosti in greha. Uporabljaj ga v namene modrosti in pameti in pospeševanje pravice in svobodo. Naj ti bo v prospeli in naj te spominja mene, tvojega starega gospodarja, španskega mazača, dokler ga ne izročiš svojim otrokom ali ubogim.

Sedaj pa še nekaj. Ako ti vest dopušča, opusti to zasledovanje de Garcie. Vzemi svoje imetje in se vrni ž njim domov na Angleško; poroči dekle, ki si jo želiš, in živi srečno, kakor se ti najboljše vidi.

Kdo pa si ti, da bi izvršil maščevanje nad tem lopovom de Garcia? Pusti ga, maščeval se bo sam nad seboj. Drugače boš pretrpel mnogo bednosti, naporov in nevarnosti, in naposled na en udarec izgubil ljubezen, življenje in premoženje."

"Jaz sem vendar prisegel, da ga ubijem, sem odgovoril; "kako mi je mogoče prelomiti tako svečano prisego? Kako bi mogel mirno sedeti doma pod pezo tolike sramote?"

"Ne vem; o tem ne morem soditi. Ravnati moraš pač kakor je te volja. Ako pa ga boš še nadalje zasledoval in ga navsezadnje usmrtil, se ti lahko zgodi, da boš zabredel v še večjo sramoto kot je ta. Boril si se ž njim in on se je rešil in pobegnil. Pusti ga, če si pameten. Sedaj pa se skloni, me poljubi in se poslovi od mene. Ne želim,da bi me videl umirati, in moja smrt je blizu. Ne vem, ali se bova zopet srečala, kedar pride tudi nate vrsta in ležeš kakor jaz sedaj ležim, ali pa naju bodo najina pota ločila. Če se to zgodi, ostani zdrav!"

Po teh besedah sem se sklonil k njemu in ga poljubil na čelo; bridko sem se zjokal in šele v tej uri sem spoznal, kako resnično sem ga bil vzljubil, tako resnično, kakor da bi pred menoj ležal moj oče.

"Ne jokaj," mi je rekel,'"saj vse naše življenje ni drugega kot ločitev. Nekoč sem imel sina, kakoršen si ti; nobena ločitev ni bila tako bridka za mene kot ločitev od njega. Sedaj grem k njemu, ker on ni mogel priti nazaj; torej ne jokaj. Z Bogom, Thomas Wingfield. Bog ti naj dodeli srečo in naj te čuva. Sedaj pa pojdi!"

Jokajoč sem odšel in v tisti noči, pred zoro, je Andres de Fonseca preminul. Povedali so mi, da je bil do zadnjega pri zavesti in umrl šepetajoč ime sina, o katerem je govoril v svojih poslednjih besedah do mene.

Zgodovine tega sina nisem doznal nikdar, niti Fonsece samega; liki Indijanec je zakrival svojo sled korak za korakom, ko je stopal po poti življenja. Nikdar ni govoril o svoji preteklosti, in v vseh knjigah in listinah, ki jih je zapustil, ni najti besede, ki bi se nanjo nanašale. Pred nekaj leti sem nekoč prebiral že omenjene knjige, pisane s skrivno pisavo, do katere mi je bil dal ključ, preden je umrl. Še sedaj, ko pišem te vrstice, stoje pred menoj na polici; v njih so mnogovrstne zgodbe o žalosti, sramoti, zlu o prevarjeni zvestobi in izdani nedolžnosti, o krvoločnosti, o lakomnosti, zmagujoči nad ljubeznijo, o ljubezni,, zmagujoči nad smrtjo — toliko, da bi nudile gradivo za pol stotine resničnih povesti. V vseh teh zapiskih sedaj že minulega in pozabljenega rodu se nikjer ne omenja Fonsecovo ime, nikjer ni najti trohice njegove zgodbe. Izgubljena je za vedno in mogoče je prav tako. Tako je umrl moj dobrotnik in najboljši prijatelj.

Ko je ležal na odru, sem se šel poslovit od njega; lep in miren je bil videti v svojem smrtnem spanju. Pri tej priliki mi je dala hišina, ki ga je s pomočjo drugih opravila za grob, dve jako lični sliki, slikani na slonovo kost in vdelani v zlato, ki so ju našli na njegovem vratu. Še sedaj ju imam. Ena kaže glavo ženske, ljubkega, hrepenečega obraza, druga pa glavo mrtvega mladeniča, ki je tudi lepa, a jako žalostna. Brez dvoma sta bila mati in sin, ampak to je vse, kar vem o njih.

Drugi dan sem pokopal Andresa de Fonseca brez vsakega sijaja in bleska, ker mi je naročil, da naj se izda kolikor mogoče malo denarja za njegovo mrtvo truplo; nato sem se vrnil domov, da sprejmem notarja. Odpečatil je listine, jih prebral, in jaz sem bil v poh ni posesti premoženja rajnega. Ko je notar odtegnil vsote, ki jih je bilo treba izplačati za pristojbine, volila in plačilo, je odšel in se mi globoko poklonil. Mar nisem bil bogat? Resnica, bogat sem bil in brez vsega truda sem prišel do lepega premoženja. Lahko sem bil vesel, a vendar je bila ta noč kaj žalostna zame, da že dolgo nisem bil tako otožen, odr kar sem stopil na špansko zemljo. Misli so mi uhajale domov; pred oči mi je stopila mati, spomnil sem se njenega morilca in na svojo prisego, katero sem bil prisegel očetu; prikazala se mi je Lilija. Moja duša je bila polna dvomov, žalosti in tuge.

DESETO POGLAVJE.[uredi]

Maščevanje kliče Toma naprej.

Čim sem se nekoliko umiril in potolažil, sem pričel razmišljati o okoliščinah in razmerah, v katere sem bil prišel. Sedaj sem bil bogat, premožen, in da bi se sedaj vrnil s svojim bogastvom domov na Angleško, kakor mi je bil Fonseca svetoval, bi bili moji izgledi doma v resnici kaj ugodni. Toda prisega, ki sem jo bil prisegel, me je težila kot kamen. Prisegel sem bil, da se maščujem nad de Garcio, prosil sem bil Boga, da naj ostane prokletstvo nebes toliko časa nad menoj, dokler se ne maščujem, kakor sem se bil zaklel. Ako bi pa živel doma na Angleškem v miru in izobilju, bi pač ne mogel izvršiti maščevanja. Povrh tega sem bil doznal, kje se nahaja materin morilec, ali vsaj na katerem koncu sveta ga lahko iščem; ker je v tistih krajih, kamor se je bil podal, živelo malo belih ljudi, se ni mogel tako uspešno skrivati kakor na Španskem. To vest sem bil izvedel malo dni pred Fonsecovo smrtjo kot namestnik v njegovem poklicu za časa njegove bolezni.

Moja narava je odločna, trdovratna, in konec tega razmišljanja je bil, da sem sklenil vdušiti svoje srčne želje m v nemar pustiti svet umirajočega dobrotnika, in iti za de Garcio do konca sveta, če treba ter ga ubiti, kakor sem bil prisegel.

Najprvo pa sem marljivo in skrivaj poizvedoval, ali je resnica, da se je bil de Garcia podal v Zapadno Indijo. Naj povem na kratko, da se je dva dni po dvoboju, ki sem ga bil imel ž njim, nek človek, čegar opis se je docela ujemal z de Garcio, dasi je imel drugo ime, vkrcal v Sevilji na neko ladjo, ki je bila namenjena na Kanarske otoke; tam je nameravala počakati prihod brodovja, ki je plulo na Hispaniolo (sedaj Haiti). Z ozirom na različne okoliščine nisem ni malo dvomil, da ta človek ni bil nikdo drugi kot de Garcia; na to sicer nisem bil pomislil poprej, vendar ni bilo nič čudnega, kajti Zapadna Indija je bila takrat, kot še sedaj, pribežališče klativitezčv in lopovov, katerim so bila španska tla prevroča.

Tako sem sklenil, da mu sledim tja, in se pri tem nekoliko tolažil z mislijo, da bom vsaj videl nove, čudovite kraje, dasi se mi niti sanjalo ni, kako novi in čudoviti so bili.

Sedaj mi ni preostajalo nič drugega, kakor da spravim na varno premoženje, do katerega sem bil tako nepričakovano prišel. Ko sem ugibal in premišljeval, kako bi to reč najboljše dognal, sem po naključju izvedel, da se je ladja Srečolovka iz Yarmoutha, prav ista ladja, s katero sem se bil pred dobrim letom pripeljal na Špansko, zopet nahajala v pristanišču v Kadizu; tedaj mi je prišlo na misel, da je najboljše, kar morem storiti z zlatom in drugimi dragocenimi in vrednostnimi rečmi, da jih pošljem na Angleško, kjer naj jih shranijo zame.

Poslal sem sporočilo prijatelju kapitanu Srečolovke, da imam zanj dragocen tovor, in sem se začel z vso naglico pripravljati na odhod iz Sevilje. V ta namen sem prodal hišo svojega dobrotnika, premičnine in mnogo drugih vrednih reči za mnogo manjšo ceno, kot so bile vredne. Obdržal sem večino knjig, srebrnine in zlatnine in več drugih stvari, jih zložil v zaboje in dal prepeljati po reki v Kadiz, kjer sem jih izročil v varstvo onim zastopnikom, do katerih so mi yarmouthski trgovci bili dali priporočilna pisma.

Ko se je to zgodilo, sem se podal sam tjakaj vozeč seboj glavni del svojega premoženja, zlato, katerega sem premeteno skril v številnih zabojih. In tako se je zgodilo, da sem po enoletnem bivanju v Sevilji za vedno obrnil hrbet temu mestu in deželi. Moje bivanje tam je bilo srečno; prišel sem bil v deželo reven in jo zapuščal bogat, da ne omenjam bogatih izkušenj v življenju in svojem poklicu, kar je tudi bilo veliko. Vendar sem bil vesel, da sem odhajal, kajti tukaj mi je bil ušel de Garcia, tukaj sem bil izgubil svojega najboljšega prijatelja.

V Kadiz sem dospel srečno in brez vsake izgube; najel sem'si čoln in odpeljal na Srečolovko, kjer sem našel kapitana, Bell mu je bilo ime, zdravega in prav veselega, da me je zopet videl. Vse bolj pa mi je bilo všeč, ker je imel zame tri pisma, enega od očeta, enega od sestre Marije in enega od moje zaročenke Lilije Bozard, edino pismo, ki sem ga sploh prejel od nje. Vsebina teh pisanj ni bila posebno prijetna; iz njih sem izvedel, da je zdravje mojega očeta jako slabo in da mora biti v postelji; in prigodilo se je — kar sem seveda izvedel šele čez dolga leta — da je umrl v ditchinghamski cerkvi prav isti dan, ko sem jaz prejel njegovo pismo. Njegovo pismo je bilo kratko in žalostno; pisal mi je, da ga silno žalosti, ker me je bil pustil iti na tako pot, ker me gotovo ne bo več videl živega, in me priporoča varstvu Vsemogočnega in Ga prosi, da bi dodelil, da bi se srečno vrnil. Ko je Lilija čula, da je Srečolovka zopet nameravala odpluti v Kadiz, je skrivaj poslala kapitanu pismo zame; pismo ni bilo kratko, bilo pa je žalostno; pisala mi je, da jo je moj brat Goeffrey, čim sem obrnil domu hrbet, zasnubil pri njenem očetu, in da sta onadva tako silno pritiskala nanjo, da je bilo njeno življenje prav nesrečno; brat jo je vsepovsod zalezoval, njen oče pa je ni nehal oštevati, češ da je neumna deklina, ki zametuje srečo zavoljo popotnega človeka brez beliča.

"Vendar pa," se je glasilo pismo dalje, "bodi zagotovljen, dragi, da se ne bom dala odvrniti od svoje obljube, razen ako me s silo poroče, kakor sta mi zagrozila. In, Thomas, ako bi me tako proti moji volji poročili, ne bom dolgo žena, kajti dasi sem močna, vseeno mislim, da bi umrla od sramote in žalosti. Hudo je, da me tako mučita, in to samo zavoljo tega, ker nisi bogat. Vseeno pa upam, da se bo na bolje obrnilo, ker vidim da je moj brat Wilfred jako naklonjen tvoji sestri Mariji, in dasi me danes še on priganja na to možitev, je ona dobra obema nama in ga utegne pridobiti na najino stran, preden sprejme njegovo snubitev." Nato se je pismo končalo z mnogimi nežnimi besedami in molitvijo, da bi se srečno vrnil.

Kar se tiče pisma moje sestre Marije, se je glasilo precej podobno. Dotlej, je pisala, Še ni mogla ničesar storiti zame glede Lilije Bozard, kajti brat Geoffrey je zaljubljen vanjo, moj oče pa da je preveč bolan, da bi se vmešaval v celo zadevo; gospod Bozard pa si je njuno poroko vbil v glavo zavoljo premoženja, za katero gre. Vendar je namignila, da se utegne zgoditi, da ne bo vedno tako, ker zna priti čas, ko bo ona lahko izpregovorila kako besedo zame in ne zaman.

Vse te novice so mi dale veliko misliti. In še več; vzbudile so v meni hrepenenje po domu, ki je bilo tako silno, da je postalo malodane bolestno. Njene ljubeče besede in vonj, ki je dihal iz pisma moje zaročenke, vse mi je tako seglo v dno duše, da me je sr ce bolelo od koprnenja, da bi bil pri njej. Zavedal sem se tudi, da bi bil sedaj dobrodošel snubec, kajti moje imetje je bilo daleko večje od bratovega, in starši ne pokažejo vrat snubcem, ki prinesejo seboj več kot dvanajst tisoč zlatov. Želel sem tudi videli očeta, preden bi odšel na drugi svet. Ampak med menoj in mojim hrepenenjem je stal de Garcia in moja prisega. In tako silno sem se poglobil v svoje maščevanje, da sem se celo spričo te velike močne izkušnjave zavedal, da moje življenje ne bi moglo biti veselo, ako bi opustil svojo namero in svojo dolžnost. Če sem hotel biti srečen, sem se moral popreje maščevati nad de Garcio. Bil sem celo prepričan, da bi me gotovo zadelo prokletstvo, katerega sem bil klical nad sebe, ako bi se sedaj odrekel maščevanju.

V tem sem pa sledeče storil. Šel sem k notarju in mu naročil, da naj sestavi lastninsko listino, katero sem potem prevedel na angleški jezik. S to listino sem poveril vse svoje imetje, razen dvesto pesos, ki sem jih obdržal za lastno uporabo, trem osebam, ki ga naj upravljajo zame, dokler ne pridem sam ponj. Te tri osebe so bile: moj nekdanji učitelj zdravilstva dr. Grimstone iz Bungaya, o katerem sem vedel, da je poštenjak poštenjakov, moja sestra Marija Wingfield in moja zaročenka Lilija Bozard. S to listino, katero sem podpisal na ladji in jo dal potrditi po treh pričah, kapitanu Bellu in še dveh drugih Angležih, da bi bila dovolj veljavna, sem jim izročil popolnomočje, da naj ravnajo z mojo imovino po sVoji najboljši vesti in uvidevnosti, da naj nalože ne manj kot polovico v nakup zemljišč, ostanek pa na obresti; te obresti in najemščina zemljišč pa naj se izplačuje imenovani Liliji Bozard v njeno osebno uporabo toliko časa, dokler ostane neomožena.

Hkratu sem naredil tudi oporoko, s katero sem volil večino svojega imetja Liliji Bozardovi za slučaj, ako bi bila ob času moje smrti neporočena, ostanek pa svoji sestri Mariji. V slučaju pa, da bi se Lilija omožila ali umrla, pa je vse imetje imelo pripasti Mariji in njenim dedičem.

Ko ste bili ti dve listini podpisani in opremljeni s pečatom, sem jim izročil z vsem svojim zakladom in drugimi rečmi kapitanu Bellu v varstvo in mu slovesno naročil, da izroči vse skupaj dr. Grimstoneu v Bungayu, kateri ga bo za to »slugo bogato nagradil. Kapitan je obljubil, da bo storil vse vestno in točno, kakor sem mu naročil, dasi me je skoraj s solzami v očeh prosil, da bi jaz sam vse izročil, kakor sem odločil.

Z zlatom in listinami sem poslal tudi več pisem; pisal sem svojemu očetu, sestri in bratu, dr. Grimstoneu, gospodu Bozardu in seveda tudi Liliji. V teh pismih sem popisal svoje življenje in srečo, odkar sem bil prišel na Špansko; doznal sem bil namreč, da pisma, katera sem bil že pisal domov, niso dospela na Angleško; sporočil sem jim pa tudi svoj trdni sklep, da sem odločen iti za de Garcio do konca sveta.

"Drugi ljudje," sem pisal Liliji, "bodo utegnili misliti, da sem norec, ker tako odlašam ali celo izgubljam srečo, katero si želim nad vse na svetu; ti pa, ki razumeš moje srce, mi gotovo ne boš štela v zlo tega mojega koraka. Dobro veš, ako sem se odločil, da izvršim kako reč, da me razen smrti nič ne more odvrniti od mojega trdnega sklepa, in da me v tej zadevi veže še prisega, katere mi vest ne da, da bi jo prelomil. Nikdar ne bi mogel biti srečen, niti ob tvoji strani, ako bi sedaj popustil svoje iskanje. Prej mora biti delo, potem šele počitek, prej žalost, potem šele veselje. Ne boj se zame; čutim, da bom doživel, da se vrnem; ako pa se ne vrnem, morem vsaj poskrbeti za tebe na tak način, da se ti zoper tvojo voljo ne bo treba možiti. Dokler de Garcia živi, moram za njim."

Bratu Geoffreyu sem pisal prav na kratko in mu povedal, kaj mislim o njegovem vedenju, ko zasleduje dekle, ki se ne more braniti, in skuša delati krivico odsotnemu bratu. Slišal sem, da mu je bilo moje pismo kaj malo všeč.

Tukaj naj še omenim, da je vse, ta pisma in vse ostalo, kar sem poslal, dospelo srečno v Yarmouth. Tam so naložili zlato in ostalo robo na čoln, katerega je vodil kapitan Bell, potem ko je izložil ladjini tovor, vse do Bungaya, kjer so vse skupaj varno pripeljali v hišo dr. Grimstonea. Tukaj §o se zbrali moja sestra in brat — oče je bil že dva meseca v grobu — nadalje gospod Bozard s sinom in hčerjo (kapitan Bell je bil namreč obvestil vse s posebnim selom), in ko so slišali vso zgodbo, ni bilo začudenja ne konca ne kraja. Še večje pa je bilo začudenje, ko so odprli zaboje in primerjali težo zaklada z navedba mi, napisanimi v mojih pismih, kajti toliko zlata ni bilo še nikoli hkratu v bungayskem mestu, kar ljudje pomnijo.

Lilija se je zjokala, predvsem od veselja nad mojo srečo, potem pa od žalosti, ker še mene ni bilo s tolikim zakladom; ko je gospod Bozard vse videl in slišal vsebino listin, po katerih je bila Lilija sedaj bogata, je na ves glas zaklel in izjavil, da je vedno dobro mislil o meni, poljubil svojo hčer in ji želel veselje in srečo. Skratka, vsi so bili zadovoljni razen mojega brata, ki je odšel iz hiše, ne da bi zinil besedico, in je neutegoma krenil na slaba pota. Sedaj mu je bilo izbito najbolj nevarno orožje iz rok; ko je prišlo očetovo posestvo v njegove roke, je bil dosegel, da je Bozard privolil, da vzame Lilijo s silo za ženo, ako bi druga sredstva ne pomagala. Še dandanes oče lahko primora svojo hčer, da se poroči po njegovi volji, dokler še ni pol noletna, in gospod Bozard ni bil človek, ki bi se branil takega koraka, češ da ženske muhe ne pridejo v poštev. Ampak moč zlata je tolika, da tisti dan ni bilo nobenega govorjenja več o tem, ampak da se ona ne sme poročiti z nikomur drugim kot z menoj; njen oče bi ji celo branil, ako bi bila Lilija hotela kaj takega storiti, ker bi s tem izgubila vse premoženje, katerega sem bil nanjo prepisal. Vsi so pa na ves glas izjavljali, da sem nor, ker ne neham zasledovati svojega sovražnika in sem odšel v daljno Zapadno Indijo za njim. Vendar se je gospod Bozard tolažil z mislijo, da bo premoženje vseeno pripadlo njegovi hčeri. Samo Lilija se je potegnila zame in rekla: "Thomas je prisegel prisego in ravna popolnoma prav, da jo hoče izvršiti, kajti gre za njegovo čast. Čakala ga bom, dokler se na vrne k meni na tem ali na drugem svetu."

Ampak vse to pravzaprav ni tukaj na mestu, kajti preteklo je mnogo let, preden sem izvedel vse te reči.

ENAJSTO POGLAVJE.[uredi]

Nesreča Tomove ladje.

Tisti dan, ko sem bil izročil svoje premoženje in pisma kapitanu Bellu, sem gledal, kako je Srečolovka počasi vozila okoli pomola v Kadizu; moje srce je bilo tako žalostno, da me ni sram priznati, da sem jokal. Z veseljem bi bil dal vse imetje, ki ga je nosila seboj, samo da bi vozila še mene. Toda moja volja je bila neuklonljiva, in rekel sem: druga ladja me bo peljala domov proti angleškim bregovom.

Naključilo se je, da je bila velika španska ladja z imenom Las Cinque Llagas ali Petero ran namenjena, da odjadra proti Hispanioli (ali Haiti, otok v Zapadni Indiji). Ko sem si preskrbel še uradno dovoljenje za kupčijo, sem se vkrcal na njej pod privzetim imenom trgovec d' Aila. Da bi bila ta premena še boljša, sem si nabavil tudi razne robe v vrednosti sto in petdeset pesos, ki je bila take vrste, da se je v Zapadni Indiji dobro prodajala; to robo sem tudi natovoril. Ladja je bila polna španskih klativitezov, izvečine pretepačev in lopovov sumljive preteklosti, ki pa so bili vseeno dobri tovariši, če niso bili pijani.

Ob tem času sem že tako dobro govoril španski jezik in sem bil po zunanjosti tako zelo Španec, da mi ni bilo težko delati se za Španca; v ta namen sem si izmislil celo zgodbo o mojem pokolenju in vzrokih, ki so me nagnili, da sem se podal na morje. Sicer pa sem ostajal sedaj kot poprej kolikor mogoče sam zase in se nisem hotel vmešavati v njihovo družbo in pijančevanje; vzlic vsej molčečnosti pa so me vsi radi imeli, posebno ker sem znal tako pomagati v boleznih.

O naši vožnji ni dosti povedati. Samo konec je bil nesrečen. Na Kanarskih otokih smo ostali ves mesec, nato pa smo odjadrali proti Hispanioli; spotoma smo bili po računih našega kapitana še dober teden vožnje oddaljeni od pristanišča San Domingo, kamor smo bili namenjeni, se je vreme izpremenilo; potegnil je močan veter od severa in kmalu narastel v silen vihar, ki je postajal vsako uro hujši. Tri dni in tri noči je naša okorna ladja ječala in se zibala pod silo viharja, ki nas je z veliko brzino gnal naprej, da sami nismo vedeli kam; naš položaj je bil tako nevaren, da smo prišli do spoznanja, da se moramo potopiti, ako se vihar ne poleže. Ladja je puščala ob vsakem skladu, valovi so odnesli en jambor, drugi pa se je v višini dvajset čevljev nad palubo prelomil na dvoje.

Vse te nezgode pa so bile majhne v primeri s tem, kar je imelo še priti; četrti dan zjutraj nam je velik val odnesel krmilo, tako da smo bili popolnoma izročeni valovom na milost in nemilost. Uro pozneje se je privali kot gora visok zelen val in odnesel seboj kapitana; ladja je zajela vodo, se nagnila na stran in se začela potapljati.

Nastal je strahovit prizor. Mornarji in potniki so bili že več dni neprenehoma močno pili, da bi si olajšali strah in grozo; sedaj pa, ko so spoznali, da se bliža konec, so begali po palubi semintja in kričali, molili, preklinjali. Oni, ki so ostali trezni, so jeli pripravljati dva ladjina čolna in ju spustili v morje; jaz in še en mož, častitljiv duhovnik, sva skušala spraviti v čoln ženske in otroke, ki jih je bilo več na ladji.

Ampak ta naloga ni bila lahka; pijani mornarji so jih potisnili v stran in so sami vdrli v čolna; pri velikem neredu pa se je eden čolnov prevrnil in vsi so utonili, ki so bili v njem. Baš tedaj se je ladja popolnoma nagnila v stran, preden se je potopila. Spoznal sem, da je vse izgubljeno, poklical duhovnika, da naj mi sledi, skočil v morje in plaval proti drugemu čolnu, ki je natovorjen s kričečimi ženskami odplaval v splošni zmedi od ladje. Ker sem bil dober plavač sem srečno priplaval do njega in hkrati rešil duhovnika, ki se je pričel potapljati. Ladja se je vzdignila s sprednjim delom v zrak in je v tem položaju plavala nekoliko minut po morju; tako smo dobili dovolj časa, da smo vteknili vesla v vodo in odveslali iz njene nevarne bližine. Nismo bili še daleč od nje, ko smo slišali grozno vpitje in ladja je izginila v globine; malo je manjkalo, da ni vrtinec tudi nas potegnil s seboj. Groza nas je prevzela in nekaj časa smo bili kakor onemeli; ko pa je vrtinec, ki ga je naredila ladja, nehal kipeti, smo veslali nazaj proti onemu kraju, kjer je bila ladja izginila. Morje je bilo posuto s kosi razbite ladje, našli smo pa samo enega otroka, ki se je oklepal vesla. Vsi ostali, skoraj dve sto ljudi, pa so se pogreznili z ladjo vred v morske globine; ako je kdo izmed njih še mogoče plaval po vodi, ga nismo mogli najti v teh razburkanih valovih, nad katerimi se je zgrinjala tema.

Bilo je pa tudi dobro za nas in našo varnost, da nismo nikogar dobili; naš majhni čoln je bil tako prenapolnjen, da več ni mogel nositi, — duhovnik in jaz pa sva bila edina moška med rešenimi. Dejal sem, da se je tema zgrinjala čez morje; hkratu pa se je na našo srečo polegalo tudi morje, v katerem bi se nam bil čoln gotovo prevrnil. V tem položaju je bila edina naša naloga, da smo obračali čolnov rilec proti valovom; vso dolgo noč smo tako vozili. Nekaj svečanega je bilo videti, ali bolje slišati, kako je moj tovariš, dobri duhovnik izpovedoval ženske drugo za drugo, ko je hkratu veslal; ko so bile.vse izpovedane, so pošiljale goreče molitve k Bogu, da nam odreši duše, kajti popolnoma smo že obupali, da bi si rešili življenje. Vsakdo si lahko misli, kaj sem občutil pri tem; vendar ne bom govoril o tem; huda je bila moja usoda, pred seboj pa sem videl ljudi, katerih usoda je bila še vse hujša, kakor bom povedal, ko pride vrsta na to.

Naposled je minula noč in dan se je zasvital nad samotnim morjem. Kmalu nato je vzšlo solnce. Hvaležno smo ga pozdravljali izprva, kajti premraženi smo bili do kosti; njegova toplota pa je kmalu postala neznosna; v čolnu nismo imeli ne živeža ne vode, da bi si ugasili silno žejo. Močni veter se je bil izpremenil v trajno sapo; s pomočjo enega vesla in odeje smo si naredili nekako jadro, ki nas je s precejšno hitrostjo vleklo po morju. Proti poldnevu je nenadoma umrl en otrok, katerega smo pokopali v morje. Nekoliko ur pozneje je mati zajela s črpalno posodo morsko vodo in jo željno pila. Nekaj časa je bilo videti, kakor da bi si bila ugasila žejo; iznenada pa je planila pokonci, kot bi znorela, skočila v morje in se pogreznila. Preden je za obzorjem zatonilo solnce, žareče kot razbeljena kroglja, sva bila duhovnik in jaz edina med vsemi, ki sva mogla sedeti pokonci — vsi ostali so ležali na enem kupu na dnu čolna kakor kopica umirajočih rib in ječali v svoji bedi. Naposled je prišla noč, ki nam je nekoliko olajšala trpljenje, ker se je zrak ohladil. Molili smo, da bi nam Bog poslal dež; ni ga bilo in vročina je kmalu postala tako silna, ko je solnce zopet vzšlo na nebu brez oblakov, da smo se zavedali, da smo ga zadnjikrat videli, če ne pride pomoč.

Eno uro po zori je umrl drug otrok; ko smo opravljali žalostni pogreb, sem se slučajno ozrl po morju in zagledal v veliki daljavi ladjo, ki je vozila, kakor je vse kazalo, tako, da bi vozila mimo nas v oddalji kakih dveh milj. Hvaležni smo zahvalili Boga za tako srečen prizor in zgrabili za vesla; vlekla je namreč taka rahla sapica, da nam okorno jadro ni bilo v pomoč, in počasi smo veslali naprej, da bi se čim bolj približali ladji. Ko smo se dobro uro tako mučili, se je polegla še tista rahla sapica in ladja je brez vetra obstala kake tri milje daleč. Zavoljo tega sva veslala z duhovnikom naprej; solnce je pripekalo kot živ ogenj od nikoder ni bilo nobenega vetra; ustnice so nam bile razpokane od žeje; bili smo prepričani, da moramo vsi zdaj poginiti, kar nas je bilo v čolnu.

Vzlic temu sva veslala naprej; dospeli smo do sence, ki so jo delale jambore, m videli, kako so nas mornarji opazovali s krova. Ko smo bili ob ladji, so nam spustili lestvico iz vrvi ob ladjinem boku in nas ogovarjali v španskem jeziku.

Kako smo prišli na palubo, ne vem povedati; spominjam se samo, da sem se zgrudil v senci platnene strehe in pil kozarec za kozarcem vodo. Tudi moja žeja je bila slednjič ugašena; nekoliko časa sem bil jako slab, v glavi se mi je vrtelo, in v mojem želodcu ni bilo prostora za meso, ki so mi pa bili stisnili v roko. Mislim pa, da sem bil moral pasti v omedlevico; ko sem se namreč zopet zavedel, je stalo solnce tik nad nami, in dozdevalo se mi je, da se mi je sanjalo, ko sem slišal nek znan, obsovražen glas. Tisti čas sem ležal sam pod platneno streho; mornarji so namreč bili skoraj vsi na sprednjem krovu zbrani okoli neke stvari, ki se mi je videla, da je človeško telo. Poleg mene je bil velik krožnik živil in steklenica žganja; čutil sem, da se mi vračajo moči in sem hlastno segel po jedi in pijači. Komaj sem se bil pokrepčal, so mornarji na sprednjem krovu vzdignili truplo človeka, ki je bil črne polti, in ga vrgli v morje. Nato so prišli trije izmed njih, ki so bili z ozirom na njihovo vedenje po mojih mislih častniki, proti meni in jaz sem vstal, da bi jim šel naproti.

"Senor," je rekel največji njih z mehkim, prijaznim glasom, "dovoli mi, da ti čestitam na čudoviti —" Tedaj pa je iznenada umolknil.

Sem li še vedno sanjal? Ali mi ni bil ta glas znan? Sedaj sem šele dobro videl možaka v obraz — bil je Juan de Garcia! Mahoma sem ga spoznal in on je mene.

"Karamba!" je vzkliknil, "koga pa imamo tukaj? Senor Thomas Wingfield, pozdravljam te! Glejte, tovariši! Ali vidite tega človeka, ki ga nam je morje dalo? Ni Španec, ampak angleški ogleduh. Zadnjikrat sem ga bil videl na seviljskih ulicah, kjer me je hotel umoriti, ker sem mu zagrozil, da razkrijem oblastem njegov posel. Sedaj je tukaj; kakšen je namen njegovega potovanja, ve sam najboljše."

"Ni res," sem zavpil; "jaz nisem ogleduh; prišel sem v te kraje z enim samim namenom — da najdem tebe!"

"Potemtakem si imel srečo, preveliko srečo, nemara. Povej pa samo, ali tajiš, da nisi Thomas Wingfield in Anglež?"

"Ne tajim. Jaz —"

"Oprosti malo. Kako pa je potem to, da si se vozil na ladji Las Cinque Llagas pod imenom d'Aila, kakor mi je povedal duhovnik?"

"To je moja stvar, Juan de Garcia."

"Motiš se, senor. Meni je ime Sarceda, kakor ti gospodje tukaj lahko potrdijo. Nekoč sem poznal nekega gospoda z imenom de Garcia, a ta je mrtev."

"Lažeš!" sem vzkliknil. Pri tej besedi me je eden de Garcijevih tovarišev udaril po ustih.

"Počasi, prijatelj," je dejal de Garcia; "ne oskrunjaj si rok s tem, da biješ take lopove kot je ta človek; če pa že misliš, da moraš udariti, vzemi palico. Slišali ste, da priznava, da potuje pod lažnjivim imenom in da je Anglež, torej sovražnik naše dežele. K temu še pristavim, in to na svojo častno besedo, da je ogleduh in morilec, kolikor jaz vem. Tovariši, po nalogu zastopnika Njegovega Veličanstva smo tukaj sodniki; da pa ne boste mislili, ker me je ta angleški pes javno imenoval lažnjivca, da bi utegnil pristransko in upravičeno ravnati ž njim, prepuščam vso zadevo vam in jo polagam v vaše roke."

Poskusil sem še enkrat govoriti, toda Španec, ki me je bil udaril, divji lopov je bil, je potegnil meč in se zaklel, da me na mestu prebode, če si le upam odpreti usta. Zato se mi je zdelo najbolj pametno, da molčim.

"Kaj lepo bi se podalo, če bi ta Anglež visel na drogu!" je rekel.

De Garcia, ki je bil začel malomarno žvižgati neko popevko, se je nasmehnil in se ozrl proti drogu — nato pa po meni; v očeh mu je gorelo silno sovraštvo, ki bi me najrajši na licu mesta uničilo.

"Boljšo misel imem," je dejal tretji častnik. "Če ga obesimo, se utegne kaj kmalu zgoditi, da bi poizvedovali po njem in mi bi morali dajati odgovor; v najboljšem slučaju bi stvar precej veljala. Mladič je čvrstega života, tako da bi kaj lahko vzdržal nekaj let v rudnikih. Prodajmo ga z ostalimi; jaz sam ga kupim za primerno ceno. Na svojem posestvu prav rabim take hruste."

Pri teh besedah sem videl, da se je de Garciju obraz vznevoljil, kar ni čuda, saj je tako silno želel, da bi se me za vedno iznebil. Vseeno se mu ni videlo primerno, da bi ugovarjal, in narahlo je zazeval in samo rekel:

"Vzemite ga, tovariši, zaradi mene, in to brezplačno. Samo svarim vas, da dobro pazite nanj, sicer se vam utegne prigoditi, da vam porine bodalo med rebra."

Častnik se je nasmehnil in rekel: "Ej, težko da bo naš prijatelj dobil ugodno priliko za to, kajti jaz se nikoli ne podam sto metrov globoko pod zemljo, kjer bo njegovo bivališče. Sedaj, Anglež, pa mislim, da bo še prostora zate spodaj v ladji," tako rekši je poklical mornarja in mu velel prinesti železje, na katero je bil vkovan človek, katerega so bili pravkar vrgli v morje.

To se je zgodilo; preiskali so me, vzeli majhno vsoto denarja, ki sem jo imel pri sebi — bilo je vse, kar mi je ostalo od vsega onega, kar sem bil vzel seboj na pot —- mi nataknili okove okrog gležnjev in vratu ter me vlekli v spodnje ladjine prostore. Preden sem dospel tja, sem iz raznih znakov dognal, kakšen tovor je ladja vozila. Natovorjena je bila s sužnji ki so jih nalovili v Fernardini — tako nazivljejo Španci otok Kuba, — da jih prodajo na Hispanioli. Eden teh sužnjev sem bil sedaj tudi jaz.

Sam ne vem, kako bi popisal grozote v spodnjem delu ladje. Prostor je bil nizek, meril je komaj sedem čevljev v višino, in sužnji so ležali vkovani v železje v smrdljivi vodi, ki se polagoma nabira prav na dnu ladje.

Ležali so takorekoč na enem kupu in njihove verige so bile pritrjene v obročih, ki so se nahajali v steni ladje. Vsega skupaj jih je utegnilo biti kakih dvesto glav, moških in žensk in otrok; ali boljše povedano, dve sto jih je bilo, ko je ladja približno pred enim tednom odrinila na pot.

Doslej jih je umrlo kakih dvajset, primeroma še majhno število, kajti Španci računajo pri tej peklenski kupčiji, da jih spotoma pogine ena tretjina do polovice vseh.

Ko sem stopil v ta prostor, me je obšla smrtna slabost; bil sem itak že slab, in to slabost je povzročil strahovit smrad m grozni prizor, ki se je nudil mojim očem pri medli svetlobi svetilk, ki so jih imeli moji spremljevalci, kajti v tem prostoru ni bilo niti svetlobe niti zraka.

Vlekli so me dalje in me vkovali sredi dolge vrste črnih moških in žensk, tako da so mi noge stale v smrdljivi pritalni vodi. Spanci so se mi rogali, rekoč, da je ta prostor še predober za Angleža, in odšli. Nekoliko časa sem vztrajal v svojem položaju; kmalu pa mi je prišlo na pomoč spanje ali nezavest in v tem stanju sem bil moral biti nemara en dan in eno noč.

Ko sem se prebudil, je stal poleg mene Španec, kateremu sem bil prodan ali podarjen, s svetilko v roki in dajal navodila, da naj odvzamejo okove neki ženski, ki je bila prikovana zraven mene. Bila je mrtva; pri luči svetilke sem videl, da je bila umrla za neko strašno boleznijo, ki mi je bila neznana, o kateri sem pa pozneje izvedel, da so ji rekli rumena mrzlica. Ta ženska ni bila edina, ki je med tem časom umrla; videl sem, da so potegnili iz tega prostora še dvajset mrtvih trupel zapored in da je bilo bolnih še mnogo več Videl sem tudi, da so imeli Španci silen strah, ker niso mogli ničesar ukreniti zoper bolezen in so ji skušali priti v okom s tem, da so prostor očistili in spustili zrak vanjo skozi odprtine v stropu, kjer so odstranili nekaj desk. Ako ne bi bili storili tega, sem prepričan, da bi morali poginiti do zadnjega prav vsi, kar nas je bilo; da nisem tudi jaz nalezel bolezni, pripisujem temu, ker so največjo odprtino v stropu naredili baš nad mojo glavo, tako da sem stoječ, kolikor so mi omogočale moje verige, dihal zrak, ki je bil skoraj čist.

Španci so razdelili med nas vode in kruha ter odšli. Željno sem pil vodo, kruha pa nisem mogel jesti, ker je bil plesnjiv. Glasovi okrog mene, ki sem jih slišal, in prizori, ki sem jih videl, so bili tako strašni, da niti poskusiti nočem, da bi jih opisoval.

Ves čas smo ginili od grozovite vročine, ker je solnce neusmiljeno prodiralo skozi deske v stropu. Ker ni bilo čutiti, da bi se ladja premikala, sem sklepal, da ni bilo vetra in je ladja samo plavala po brezvetrnem morju. Vstal sem in uprl pete ob rebra ladje in hrbet ob steno; tako sem se malo vzdignil in sem videl zgoraj na krovu noge mimo hodečih. Naenkrat sem opazil, da je eden teh ljudi nosil duhovsko obleko in sem sklepal, da je to gotovo moj tovariš duhovnik, s katerim sva se bila rešila. Skušal sem vzbuditi njegovo pozornost, kar se mi je naposled posrečilo. Kakor hitro je duhovnik doznal, kdo je bil spodaj pod njim, se je ulegel na palubo, kakor da bi hotel počivati, in čez nekoliko časa sva se razgovarjala. Povedal mi je, da ni vetra, kakor sem bil že sam uganil, in da je na ladji izbruhnila grozna bolezen, ki je pobrala že tretjino mornarjev; pristavil je, da je to kazen božja za njihovo krutost in hudobnost.

Odgovoril sem mu, da je ta kazen zadela tudi ujete sužnje, in ga vprašal, kaj dela tako zvani Sarceda, kakor so rekali de Garciji. Izvedel sem, da je baš tisto jutro obolel; vesel sem bil te novice, kajti če sem ga bil sovražil že poprej, si vsakdo lahko misli, kako šele sem ga sovražil sedaj. Naenkrat me je duhovnik zapustil in se vrnil čez nekoliko časa z vodo, pomešano z limoninim sokom, katera mi je dišala kot božji nektar, in nekoliko dobrega mesa ter sadja. Vse to mi je podal skozi luknjo v stropu; željno sem z okovanimi rokami pograbil vse in hlastno povžil. Naenkrat pa je v veliko mojo nevoljo odšel in se ni več vrnil; šele drugo jutro sem izvedel vzrok njegovega nenadnega odhoda.

Minul je dan in dolga noč in ko so drugo jutro Španci zopet prišli pogledat v spodnji del ladje, so našli štirideset mrtvih in mnogo več bolnih. Ko so zvlekli mrtve iz prostora in odšli, sem zopet vstal in čakal, da bi prišel moj prijatelj duhovnik; ni ga bilo, niti tedaj niti nikdar več.

DVANAJSTO POGLAVJE.[uredi]

Tom se reši na obrežje.

Dobro uro sem stal in iztegoval vrat proti odprtini, da bi zagledal duhovnika. Moči so me že zapuščale in z vso silo sem se premagoval, da se ne bi zgrudil, kar sem videl mimo odprtine iti žensko obleko, v kateri sem spoznal obleko ene izmed žensk, ki so se bile rešile z menoj v čolnu.

"Senora", sem šepnil, "za božjo voljo, poslušaj me! Jaz sem, d'Aila, vkovan v železje tukaj spodaj med sužnji."

Osupnila je, nato pa je sedla na krov kakor prejšnji dan duhovnik; pripovedovati sem ji začel o groznem svojem položaju, ker nisem vedel, da je že vedela, kako je z menoj v spodnjem delu ladje.

"Oj, senor," mi je odgovorila, "težko, da je hujše kot tukaj zgoraj. Strašna bolezen divja med mornarji, šest jih je umrlo danes, še vse več pa jih besni v strašni mrzlici. Želim samo, da bi nas bilo pogoltnilo morje z ostalimi vred, saj smo se rešili samo zato, da smo zašli v drug pekel. Meni je umrla mati, moj mali brat pa umira."

"Kje pa je duhovnik?" sem vprašal.

"Davi je umrl, pravkar so ga bili vrgli v morje. Pred smrtjo je govoril z menoj in mi naročil, naj ti pomagam, če je v moji moči. Ampak takrat se mu je že mešalo in sem mislila, da govori samo v blodnji o tebi. Kako ti morem pomagati?"

"Ali ne bi mogla prinesti nekoliko živeža in pijače," sem odgovoril. "Bog daj mir in pokoj duši našega prijatelja. Kako pa je s kapitanom Sarcedo? Je-li tudi že umrl?"

"Ne, senor, edino on okreva med vsemi, ki se jih je kuga lotila. Sedaj pa moram k bratu, prej ti pa prinesem živeža."

Odšla je in se kmalu vrnila z mesom in steklenico vina, ki jo je bila skrila pod obleko; zavžil sem, kar mi je prinesla, in prosil Boga za njo.

Dva dni me je tako preskrbovala z živežem, katerega mi je ponoči donašala. Drugo noč mi je povedala, da je izmed vsega moštva ladije ostalo samo petnajst mornarjev in en častnik nedotaknjenih od bolezni, da je njen brat umrl in da je bržkone tudi ona zbolela.

Povedala mi je tudi, da je že skoraj vsa voda pošla na ladji in da je za sužnje samo še malo živeža. Zatem je ni bilo več; mislim, da je tudi ona umrla.

Približno en dan po njenem zadnjem obisku sem tudi jaz zapustil to prokleto ladjo. Prigodilo se je takole: Že štiriindvajset ur ni bilo nikogar, ki bi prinesel sužnjem tisto malo živeža kakor so ga dobivali vsak dan. Mnogi ga niso bili več potrebni; bili so mrtvi. Bilo jih je pa še nekoliko pri življenju, dasi se je bila kuga že lotila večine njih, kolikor sem spoznal.

Jaz sam sem se bil obranil bolezni, bržkone vsled čistosti in naravnega zdravja svojega telesa, ki me je vedno obvarovalo mrzlice in bolezni, posebno ker me je okrepil dobri živež, ki so mi ga; bili donašali. Sedaj sem se pa zavedal, da tudi jaz ne bom dolgo živel; okovan v želez je v tej strašni mrtvašnici, sem molil in prosil Boga, da bi me rešil grozot takega življenja. Dan je minul kot vsi dosedanji; vročina je bila neznosna, nobena sapica se ni ganila in naposled je prišla noč, ki je bila vsled divjega blodenja umirajočih grozna. Vzlic vsemu temu sem zaspal in sanjalo se mi je, da sem hodil s svojo drago po dolini reke Waveney.

Proti jutru me je prebudilo glasno rožljanje železnih verig in okovov. Ko sem odprl oči, sem videl pri luči svetilk, da so mornarji odvzemali okove mrtvim in živim. Čim so odstranili okove, so ovili vsakemu okrog telesa vrv, najsi je bil živ ali mrtev, in ga vzdignili skozi lino na krov. Kmalu nato je močan pljusk v vodi zunaj oznanjal, kaj se je godilo. Metali so sužnje vsled pomanjkanja vode v morje in v nadi, da bi se s tem rešili kuge oni Španci, kolikor jih je še ostalo živih.

Nekoliko časa sem opazoval ta strašni posel, dokler nista bila v vrsti med menoj in mornarji samo še dva sužnja, katerih je bil eden živ, drugi pa mrtev. Tedaj mi je šinila v glavo misel, da utegne tudi mene zadeti usoda, da me vržejo živega v morje; razmišljal sem, ali naj jim povem, da se mene bolezen ni lotila, da sem zdrav, in jih prosim, da naj mi prizanesejo, ali pa naj pustim, da tudi mene vržejo v morje, kjer bi gotovo utonil. Močna je bila želja do življenja; ampak v dokaz, kako silno je bilo moje trpljenje in kako zelo mi je vpadel pogum spričo moje nesreče in grozot okoli mene, naj povem, da sem sklenil, da se ne bom več boril za življenje in se bom rajši podal v smrt, ki me bo usmiljeno rešila vseh nadlog. Zavedal sem se pa tudi, da bi mi vse prošnje malo pomagale; spoznal sem, da so bili španski mornarji kar blazni od strahu in da so imeli samo to željo, da bi se čim preje iznebili sužnjev, ki so pili smrdljivo vodo in po njihovih mislih razširjali kugo. Začel sem moliti molitve, kakoršne so mi ravno prišle na misel, in se pripravljati na smrt, dasi sem trepetal po vsem životu; bedno meso se namreč boji konca in neznanega po smrti, najsi je duh še tako visok.

Ko so mornarji odvlekli mojega soseda še živega, so se obrnili proti meni. Bili so goli do pasu in so na vso moč hiteli, da bi opravili mrzlo delo, se potili od velike vročine in pili žganje, da ne bi omedleli.

"Tale je tudi še živ in ni videti bolan," je rekel eden izmed mornarjev in mi odvzel okove.

"Proč s psom, naj bo živ ali mrtev!" se je zadri drugi hripavo in v njem sem spoznal častnika, kateremu sem bil podarjen. "Tisti Anglež je; on je prinesel nesrečo nad nas. Vrzite tega Jona v morje, tam naj poskuša svoj hudobni pogled nad morskimi somi."

"Pa bodi," je odgovoril prvi in odvzel okove. "Sedaj, Anglež, hitro zmoli nekoliko očenašev, dokler je še čas; želim ti, da bi ti bolj pomagali kot večini na tej prokleti ladji. Na, tu imaš nekaj, kar ti olajša smrt; saj imamo tega na ladji več kot vode." S temi besedami mi je podal steklenico žganja. Vzel sem jo in naredil dolg požirek; pijača me je nekoliko okrepčala. Nato sta mi ovila vrv okoli života in na dano znamenje so me zgoraj se nahajajoči mornarji začeli vleči kvišku. Odmikajoč se od Španca, kateremu sem bil podarjen in ki me je bil pravkar obsodil, da me vržejo v morje, sem pri lučki svetilke dobro videl njegov obraz in na njem so bila znamenja, iz katerih je zdravnik izlahka spoznal, kaj mu je.

"Z Bogom," sem mu rekel. "Kmalu se bova zopet videla. Bedak, čemu se trudiš? Odpočij se, kuga se te je lotila. V šestih urah boš mrtev!"

Groza ga je spreletela ob mojih besedah in in za trenutek je stal kakor okamenel. Nato je strašno zaklel in nameril proti meni s kladivom, katerega je držal v roki, ki bi bil mahoma naredil konec mojemu trpljenju, da me ne bi bili v tistem trenutku krepko potegnili kvišku.

V naslednjem trenutku sem se zgrudil na krov. Zrahljali so mi vrvi. Blizu mene sta stala dva mornarja, ki sta imela nalogo, da sta metala nesrečne sužnje v morje; za njima pa je sedel na stolu de Garcia; obraz mu je bil vpadel vsled prestane bolezni in v roki je držal svoj sombrero, s katerim se je pahljal.ker noč je bila jako vroča.

Mahoma me je spoznal v mesečini, ki je bila prav svitla, in je rekel: "Kaj! Ti tukaj in še vedno živ, bratranec? Trdo življenje imaš. Mislil sem, da si že mrtev ali da vsaj umiraš. Veš, da ne bi bilo te proklete kuge, bi že jaz poskrbel za to. No, navsezadnje je vendar prav prišla; pri vsej tej nesrečni vožnji doživim vsaj eno srečo, da te morem vreči morskim somom. To mi je v veliko tolažbo za marsikaj, prijatelj Wingfield. Prišel si torej preko morja, da bi se maščeval nad menoj. No, upam, da si se dobro imel. Stan si imel na ladji res da malo boren, vendar je bil vsaj sprejem prisrčen. Sedaj pa je čas, da se poslovimo od tega gosta. Lahko noč, Thomas Wingfield. Ako se boš čez malo trenutkov slučajno sešel z materjo, ji povej, da mi je jako žal, da sem jo moral umoriti; bila je edina ženska, katero sem ljubil. Nisem je prišel umorit, kakor si morebiti mislil, ampak ona me je prisilila do tega, samo tako sem se rešil; če bi je namreč ne bil umoril, bi nikdar več ne videl Španije. Preveč naše krvi je bilo v njej, da bi me pustila pobegniti, in meni se vse vidi, da je tudi v tvojih žilah veliko te krvi, drugače bi bil težko tako trdovraten pri osveti. No, ampak ta kri ti ni bila v korist!" Naslonil se je nazaj na stol in si iznova pričel pahljati s širokim klobukom.

In celo v onem trenutku, ko sem zrl smrti v obličje, mi je kri mogočno vzplala po žilah, tako me je zaskelelo to surovo zasmehovanje. Resnica, da zmaga de Garica je bila popolna. Tako daleč sem prišel, da bi ga izsledil in kaj je bilo konec vsega tega zasledovanja? On je zmagal in je bil baš na tem, da me vrže morskim somom. Vzlic temu sem mu odgovoril kolikor mogoče dostojanstveno.

"Res me imaš v oblasti, toda najin položaj je neenak," sem rekel. "Ako imaš le še iskrico možatosti in poštenosti v sebi, daj mi meč in z mečem v roki urediva enkrat za vselej najino zadevo. Vem, da si še slab od bolezni, kakšen pa sem jaz ki sem preživel toliko dni in noči v tem vašem peklu? Najine moči so enake, de Garcia."

"Že mogoče, bratranec, ampak čemu bi se borila? Veš, da govorim odkrito, takrat, ko sva si stala z mečem v roki drug drugemu nasproti, mi ni šlo nič kaj dobro; in ti dobro veš, dasi je čudno, da so me vedno mučile slutnje, da boš ti moj konec. To je eden izmed vzrokov, zakaj sem se bil umaknil v te toplejše kraje. Sedaj, prijatelj, pa sam vidiš, da so bile vse te slutnje prazne, bedaste. Še vedno živim, dasi sem bil nevarno bolan, in me je volja živeti še naprej; ti pa — oprosti, da se tako izrazim — ti pa si že toliko kot mrtev. V resnici tale gospoda," in je pokazal na možaka, ki sta v tem porabila najin razgovor in vrgla v morje sužnja, ki je prišel za menoj skozi lino, "že komaj čakata, da končava najin pogovor. Ali imaš kako sporočilo, da ga za te izvršim? Ako ga imaš, ven z njim, zakaj čas je kartek in tisti prostor spodaj mora biti ob zori izpraznjen."

"Sam za sebe ti nimam ničesar sporočiti, imam pa neko sporočilo za tebe, de Garcia," sem mu odgovoril. "Predem ti ga povem, naj izpregovorim nekaj drugega. Zmagal si, kot vse kaže, podli morilec, vendar morebiti še ni konec vsega. Tvoj strah se utegne vseeno še uresničiti. Mrtev sem, ampak moja osveta utegne vseeno še dalje živeti, zakaj prepuščam jo Roki, v katero bi jo bil moral že takoj iz početka položiti. Mogoče boš živel še nekaj let; ali pa v resnici misliš, da se odtegneš maščevanju? Nekdaj boš umrl, de Garcia, tako gotovo kakor umrjem jaz nocoj, ampak kaj potem, de Garcia?"

"Kar tiho, prosim te," je dejal porogljivo. "Med tem se vendar nisi dal posvetiti v duhovnika. Dejal si, da imaš neko sporočilo. Hitro, prosim, mi ga povej. Čas beži, mudi se, bratranec Wingfield. Kdo pošilja sporočilo takemu pregnancu, kot sem jaz?"

"Izabela de Siguenca, ki si jo prevaril s sleparsko poroko in zapustil." sem odgovoril.

Planil je s stola in skočil k meni.

"Kaj je ž njo?" je šepnil srdito.

"Ej, s smrtjo so jo kaznovali."

"Mati božja! Kako veš to?"

"Slučajno sem izvedel. In njeno prošnjo, da naj se tebi pove, kako je umrla, prikrivajoč tvoje ime, da te ljubi in ti odpušča. To je njeno sporočilo. Naj te straši na veke, ona in moja mati. Straši naj te v življenju in smrti, na zemlji in v peklu."

Za trenutek si je zakril obraz z rokama, nato pa jih je povesil, se sesedel nazaj na stol in zaklical mornarjema:

"Proč s tem sužnjem! Zakaj sta tako počasna?"

Možaka sta se mi približala, ampak mene ni bila volja, da bi pustil, da bi me onadva vrgla v morje; želel sem, da bi bil de Garcia deležen moje usode, ako bi bilo mogoče. Iznenada sem skočil proti njemu, ga zgrabil okoli pasa in ga potegnil s stola. Tolika je bila moja moč, ki sta mi jo dala jeza in obup, da se mi je posrečilo dvigniti ga do vrha ograje. Na žalost ne dalje, kajti v tistem trenutku sta priskočila mornarja in mi ga iztrgala iz rok. Nato so planili nad mene z mečem v roki in spoznal sem, da je bilo vse izgubljeno. Prijel sem se ograje in skočil v morje.

Razum mi je veleval, da je najboljše, da čim hitrejše utonem; sklenil sem, da niti plavati ne poskusim, temveč da se takoj pogreznem. Toda veselje do življenja je bilo presilno in čim sem se dotaknil vode, sem razprostrl roke in začel plavati ob ladji, v njeni senci, ker sem se bal, da ne bi de Garcia ukazal streljati v mene s pušicami in krogljami iz pušk. Ko sem tako plaval, sem ga slišal, ko je zaklel in rekel:

"Ni ga več. To pot je dobro šlo, ampak za las je manjkalo, da se moje slutnje končno niso uresničile. Pah! Kako me straši pogled na tega človeka!"

Zavedel sem se v svojem srcu, da ravnam prav nespametno; četudi bi me bili morski somi pustili na miru, bi vseeno plaval po tej topli vodi šest ur, osem a navsezadnje bi moral vendarle utoniti; kaj bi mi koristili vsi ti napori? Vzlic takim mislim sem plaval počasi naprej; po vsej nesnagi in smradu s sužnji napolnjenega spodnjega dela ladje, mi je bila čista morska voda in dihanje čistega zraka kakor jed in vino, in čutil sem, da mi spotoma moči naraščajo. Sedaj sem bil gotovo že sto korakov daleč od ladje; dasi so me na krovu ostali težko videli, sem še vedno slišal pluskanje vode, ko so metali sužnje s krova, in vpitje potapljajočih, katere so bili žive vrgli v morje.

Dvignil sem glavo in se oziral po širnih vodah; v daljavi sem opazil nekaj, ki je plavalo po morju; začel sem plavati tja vsak hip pričakujoč da me bo konec, kajti v tistih morjih mrgoli morskih somov. Kmalu sem priplaval bližje in sem v veliko veselje spoznal, da je bil velik sod, katerega so vrgli z ladje in ki je plaval pokonci obrnjen po vodi. Dospel sem do njega, ga suval od spodaj toliko časa da se je tako nagnil, da sem se ujel z roko ob zgornji rob. Spoznal sem, da je bil poln kruha in da so ga vrgli v morje zavoljo tega, ker je kruh smrdel. Teža tega smrdljivega kruha pa je delovala kot težina, ki je držala sod v ravnotežju, da je plaval v vodi pokonci. Prišlo mi je na misel, da bi bil nekaj časa varen pred morskimi somi, ako bi mogel priti v sod; samo nisem vedel, kako bi prišel vanj.

Ko sem tako ugibal, sem se slučajno ozrl nazaj; niti dvajset korakov daleč sem videl plavuto morskega soma nad vodo, ki se je z vso hitrostjo bližala proti meni; Obšla me je groza, ki mi je dala moč in razum. Potegnil sem rob soda nizdol, da se je voda začela vlivati vanj, se oprijel z obema rokama, se vzdignil in uprl s koleni ob sod. Še danes ne vem, kako se je bilo pravzaprav zgodilo, ampak v naslednjem hipu sem bil v tem čolnu, ne da bi se bil posebno ranil; samo golenico sem si oprasnil. Dasi sem si s tem dobil nekak čoln, je bil njegov položaj tak, da se je moral pogrežniti; poleg plesnjivega kruha in teže mojega telesa je bilo v njem tudi toliko vode, da se je rob soda le malo vzdigoval nad morsko gladino; če bi bilo prišlo še za eno vedro vode vanj, bi me ne mogel več nositi. V tistem hipu se je tudi plavuta prikazala prav v bližini in sem čutil, kako se je sod stresel, ko se je morski som z gobcem zadel vanj.

Kakor nor sem pričel z obema rokama izmetavati vodo in ko sem nekoliko časa tako delal, se je rob soda vzdignil iznad vode. Ko se je bil vzdignil za nekaj palcev, se je som iznova prikazal na površini očividno razjarjen, ker mu je gotovi plen ušel tik pred nosom; obrnil se je po strani in ugriznil v spodnji rob, da sem slišal, kako so njegovi zobje zahreščali ob lesu in železnih obročih, da se je sod nagnil in zasukal in pri tem zopet zajel vodo. Iznova sem jo moral izmetavati, vendar bi bil izgubljen, da bi riba ponovila napad. Ker ji les in železo ni dišalo je za nekaj časa odšla; še več ur potem sem od časa do časa zagledal njeno veliko plavuto. Izmetaval sem vodo toliko časa, dokler sem jo mogel doseči s periščem; nato sem si sezul čevelj in jo ž njim izmetaval. Kmalu se je vzdigoval rob soda precej visoko nad vodo, vendar si ga nisem upal še bolj olajšati iz strahu, da se ne bi prevrnil. Sedaj sem imel čas počivati in pomisliti, da mi vse to prav nič ne koristi; navsezadnje sem moral v tem položaju vendarle poginiti bodisi vsled valov bodisi vsled žeje; in bridko sem obžaloval, da sem bil tako bojazljiv, ker sem si z vsem tem samo podaljšal trpljenje.

Začel sem moliti in sem prosil Boga, da mi pomaga; nikdar nisem molil tako goreče kot tisto uro in ko sem končal, me je obšel nek čuden mir in upanje me je navdalo. Po mojih mislih je bilo nekaj čudežnega, da sem se tekom nekoliko dni trikrat rešil v veliki nevarnosti; prvič se nisem potopil z ladjo, potem sem se rešil kuge in lakote na suženjski ladji, in sedaj, dasi morda samo za malo časa, pred krvoločnim žrelom morskega soma. Zdelo se mi je, da vendar nisem utekel tem nevarnostim, ki so bile usodepolne za toliko drugih, samo zavoljo tega, da bi koncem koncev bedno poginil, in v svojem obupu sem začel upati, ko je vsako upanje že bilo nesmiselno; ne morem pa reči, ali mi je bila ta rešitev poslana od zgoraj, ali je bilo samo tako, da sem bil takrat toliko živ, da nisem mogel verjeti, da me čaka bližnja smrt.

Naposled se mi je srce zopet ojunačilo; imel sem celo pogum, da sem opazoval lepoto noči. Morje je bilo gladko kakor mlakuža, nobena sapica se ni ganila; ko pa je mesec začel zahajati, so se po vsem nebu prikazale neštete zvezde, ki so bile tako jasne, kakor jih ne vidimo na Angleškem. Naposled so tudi zvezde obledele in zora je jela rdečiti vzhod, za njo pa so se prikazali prvi solnčni žarki. A sedaj nisem mogel videti niti petdeset korakov daleč okrog sebe, ker se je nad mirnimi vodami pojavila gosta megla, ki se je vlačila dobro uro. Ko je solnce popolnoma vzšlo, se je megla razkadila in opazil sem, da sem se bil že zelo oddaljil od ladje; videl sem samo še njene jambore, ki so postajali vedno manjši in nejasnejši, dokler niso izginili. Morje je bilo brez megle razen v eni smeri, kjer je bila prav gosta; nisem pa razumel, zakaj se je držala baš tam in nikjer drugje.

Kmalu nato je pričelo pripekati solnce in s solncem so se pričele moje muke; že en dan in eno noč nisem imel kapljice pijače na jeziku, če izvzamem požirek žganja, ki mi ga je bil dal mornar na suženjski ladji. Ne bom nadrobno popisoval tega trpljenja; zadostuje naj, da rečem, da si nikdo niti misliti ne more, kdor ni uro za uro stal v sodu, gologlav in s suhim grlom v pripekajoči vročini tropičnega solnca, katero je zopet odžarivala kakor steklo gladka morska gladina. Sčasoma so me obšle slabosti in omotica in le s težavo sem se obvaroval, da nisem padel v morje; naposled pa me je objelo neko spanje ali nezavest, iz katere me je prebudil glas vreščečih ptic in tekoče vode. Odprl sem oči; v neznansko začudenje in veselje sem spoznal, da je tisto, o čemur sem mislil, da je plast megle, bila v resnici nizka zemlja in da sem z morskim pritokom hitro plaval proti peščeni sipini ob ustju velike reke. Ptičji glasovi so prihajali od ogromnih, jat morskih galebov, ki so prežali po plitvinah na ribe; ki so iskale živeža ob stekanju sladke in slane vode. Ko sem opazoval te ptice, sem videl, kako je eden galebov ujel ribo, ki gotovo ni tehtala manj kot tri funte, in jo skušal dvigniti iz vode. Ker se mu pa to ni posrečilo, je kljuval ribo na glavo, dokler je ni ubil, in jo pričel požirati baš, ko sem jaz priplaval v svojem čolnu do tistega kraja in planil nadenj, da bi mu jo odvzel. Dva tri hipe pozneje sem jo požiral surovo, dasi se čudno sliši, in odkrito priznam, da ne vem, da bi bil kdaj jedel z večjim tekom ali da bi me bila jed bolj pokrepčala.

Ko sem povžil vse, kar sem mogel, ne da bi pil vodo, sem vtaknil ostanek ribe v žep jopiča in se v mislih obrnil proti valovom ob sipini. Kmalu mi je bilo jasno, da stoječ v Čolnu ne bom mogel priti čez nje: zavoljo tega sem zajahal čoln. Dospel sem v valove, kjer sem imel mnogo truda, da sem se obdržal v svojem položaju, kajti morski pritok me je nesel brzo naprej in tekom pol ure sem imel valove za seboj in sem se nahajal v ustju velike reke. Sreča mi je bila še nadalje mila; po reki je plaval kos lesa. Ujel sem ga in ga porabil kot veslo in z njegovo močjo sem mogel naravnati čoln proti bregu, ki je bil poraščen z gostim trstjem, med katerim so rastla lepa visoka drevesa s šopi velikih orehov v vršičkih. Do tega brega sem dospel brez vsake nezgode po dobrih deset ur trajajoči vožnji v sodu; vendar je bilo to zgolj naključje ali kaj, kajti tam je mrgolelo strašnih plazivcev, katerim pravijo nekateri krokodili, drugi aligatorji. Dotlej nisem poznal teh živali.

Baš o pravem času sem dospel do kopne zemlje; preden sem bil na bregu, se je morski pritok obrnil in pritok in morski tok me je nesel zopet nazaj na morje, odkoder bi se gotovo nikoli več ne vrnil. Poslednjih deset minut sem moral napeti vse moči, da sem mogel z vso silo poganjati sod proti bregu. Naposled sem opazil, da plava po komaj štiri čevlje globoki vodi; skočil sem v vodo in brodil do brega, kjer sem se vrgel na tla, da bi se odpočil in zahvalil Boga, ki me je vse dotle tako čudežno obvaroval.

Toda žeja, ki se je sedaj še silnejše oglasila, mi ni dala, da bi dolgo ležal; zlezel sem na noge in stopal ob bregu reke, dokler nisem dospel do deževnice v mlakuži; pokusil sem jo in voda je bila sladka in dobra. Pil sem jokajoč od veselja, da sem mogel zopet enkrat okusiti vodo, pil in pil, dokler nisem mogel več; oni, ki so bili že v tako bednem položaju kot jaz, naj se spomnijo, kaj jim je bila voda, ker ne najdem besedi, da bi mogel z njimi to povedati.

Ko sem se bil napil in si opral slano vodo z obraza in telesa, sem vzel iz žepa ostanek ribe in jo hvaležno pojedel; tako okrepčan sem se ulegel v senco grma z belim cvetjem in sem v svoji silni utrujenosti zaspal.

Ko sem zopet odprl oči, je bila noč; ni pa dvoma, da bi se bil spal še mnogo dalje, da me ne bi srbelo in peklo po vsem životu neznansko, tako da sem skočil pokonci in celo zaklel od bolečin. Izprva nisem vedel, kaj jo bilo vzrok teh novih muk, kmalu pa sem spoznal, da je po zraku mrgolelo mušicam podobnih žuželk; kjer mi je taka mušica sedla na golo kožo, je sesala kri in h kratu vlivala strup v rano Tem strašnim mušicam pravijo Španci moskito. Ampak ti komarji niso bili edine muhe; celi roji nekih drugih mušic, ki niso bile večje od glavic bucike, so padli po meni kakor padejo krvni psi po utrujenem medvedu, zarili glave v moje meso, ki se je sčasoma začelo gnojiti, kjer so me vgriznile. Španci jim pravijo garapata. Bile so pa še druge take žuželke preštevilne, da bi jih našteval, in vsake oblike in velikosti, vse pa so imele to skupno lastnost, da so grizle in pikale in bile strupene. Preden se je jutro zasvitalo, sem malone znorel zbog te nadloge, ker se na noben način nisem mogel rešiti in obvarovati teh živali. Proti zori sem šel in se ulegel v vodo v nadi, da si olajšam bolečine; nisem bil niti minuto v vodi, ko se je iz blata v moji bližini vzdignil velikanski krokodil. Neznansko prestrašen sem planil proti bregu; dotlej še nisem bil videl take ogromne, zlokobne zveri: na bregu sem bil seveda zopet žrtev krilatih in plazečih se živali, ki s o prežale name v celih rojih.

Pa dovolj o teh vražjih žuželkah!

TRINAJSTO POGLAVJE.[uredi]

Na žrtveniku.

Naposled je prišlo jutro in me našlo v prav žalostnem stanju; obraz mi je bil vsled strupenih pikov moskitov otekel, da je bil debel kot buča, ostali del telesa pa je bil komajda v boljšem stanju. Povrh tega nisem mogel biti za hip na miru, tako silno me je srbelo po vsem životu in sem moral tekati in skakati kot bi bil nor. Na katero stran naj bi se obrnil, da bi prišel iz tega ogromnega močvirja, kjer nisem nikjer videl nobene strehe, nikjer nobenega znamenja o ljudeh? Na to vprašanje nisem vedel odgovora; ker pa sem se moral venomer gibati, sem stopal ob bregu reke naprej in prepodil mnogo krokodilov in ostudnih kač. Kmalu sem prišel do spoznanja, da v takih mukah ne bi mogel dolgo živeti. Sklenil sem prodirati naprej, dokler se ne bi nezavesten zgrudil in bi smrt naredila konec mojemu trpljenju.

Tako sem hodil dobro uro ali še bolj dolgo in sem dospel do nekega kraja, kjer ni bilo ne grmovja ne trstja. Preko tega prostora sem skakal in plesal in mahal z oteklimi rokami po komarjih, ki so mi brneli okoli glave. Konec tega odprtega krajani bil več daleč, kar sem nameril ves utrujen na gručo mož, ki so bili rujave barve in oblečeni v bele halje in lovili ribe v reki. Poleg njih je bilo v vodi več čolnov natovorjenih z blagom; možaki so baš jedli. Kakor hitro so me ugledali, so začeli vzklikati v neznanem jeziku, zgrabili za orožje, ki je ležalo zraven njih — bili so loki s puščicami in leseni kiji, obloženi na obeh straneh z ostmi iz kremenastega stekla — in planili proti meni, kakor da bi me hoteli pobiti. Vzdignil sem roke proseč jih usmiljenja; ko so spoznali, da sem bil neoborožen in neškodljiv, so odložili orožje in me ogovorili. Zmajeval sem z glavo v znamenje, da jih ne razumem in kazal najprvo proti morju, potem pa na otekli obraz. Prikimali so mi, češ da so me umeli. Eden izmed njih se je podal v enega čolnov in prinesel seboj nek ko mazilo, ki je bilo rujave barve in lepo dišalo. Z znamenji so me rotili, da naj slečem vsa oblačila, kar sem jih imel na sebi in katerim so se silno, čudili. Ko sem se slekel, so mi namazali telo z mazilom, ki mi je že ob samem dotiku močno olajšalo neznosno srbečico in sklečino, in je povrh vsega omrzelo moje meso žuželkam, ki me potem niso več nadlegovale.

Po maziljenju so mi dali ocvrte ribe in kruh in pa neko jako okusno vročo pijačo, pokrito z rujavimi penami, o kateri sem pozneje dognal, da je bila čokolada. Ko sem se bil najedel in so se oni tiho pogovarjali med seboj, so mi dajali znamenja, da naj stopim v enega čolnov, kjer so mi dali štorje, da bi nanje legel. Storil sem, kakor so mi veleli, in z menoj so stopili v čoln trije možaki, kajti čoln je bil velik. Eden teh možakov, jako resnoben človek prijaznega obraza in vedenja, o katerem sem sodil, da mora biti njihov poglavar, je sedel meni nasproti, ostala dva pa sta se postavila eden ob rilcu drugi ob krmi čolna, katerega sta vozila s pomočjo vesel. Nato smo odrinili v spremstvu ostalih treh čolnov. Nismo še prišli daleč, ko me je silna moja utrujenost premagala, da sem zaspal.

Zbudil sem se jako okrepčan; spati sem moral več ur, kajti solnce je že zahajalo; močno pa sem se čudil, ko sem spoznal, da je resnobni možak, moj tovariš v čolnu, čuval nad menoj, ko sem spal, in mi odganjal z listnato vejo mušice. Njegova prijaznost mi je pričala, da se mi ni bilo treba bati, da bi ti ljudje slabo ravnali z menoj; ko sem se bil pomiril v tem pogledu, sem začel ugibati, v katero neznano deželo sem bil prišel in kakšni so njeni prebivalci. Kmalu pa sem opustil to ugibanje, ker nisem imel nobenega temelja, na katerega bi se naslanjal, in sem pričel opazovati pokrajino.

Veslali smo po neki reki, ki je bila manjša od one, v katero sem bil priplaval in se rešil; tudi nismo bili več v močvirju.

Na obeh straneh je ležala odprta pokrana ali bolje rečeno, pokrajina, ki bi bila odprta, da ne bi na njej rastla drevesa, ki so bila večja od največjega hrasta in mestoma jako lepa.Po teh drevesih so se ovijale ovijalke, ki so visele z najvišjih vej kakor debele vrvi, in med temi so bile mnoge neznane rastline s sijajnimi cveti, katere so se oprijemale drevesne skorje kakor se mah oprijema zida. Po vejah so sedele ptice, ki so imele vreščeče glasove in sijajno perje, ter opice, ki so lajale in čebljale.

Baš ko je solnce zahajalo nad vsem tem čudnim novim prizoriščem, so čolni dospeli do izkrcališča, zgrajenega iz lesa, in stopili smo na suho. V tem se je hitro stemnilo in v temi nisem mogel razločiti drugega, kakor da so me peljali po dobri cesti. Kmalu smo dospeli do nekih vrat; po lajanju psov in številu ljudi,ki so se gnetli okoli njih,sem sodil, da je tukaj vhod v mesto; šli smo skozi in stopali po dolgi ulici, katero so na obeh straneh obdajale hiše. Pri zadnji hiši se je moj spremljevalec ustavil, me prijel za roko in me peljal v dolgo, nizko sobo, katero so razsvetljevale lončene svetilke. Tukaj se mu je približalo nekaj žensk, ki so ga poljubile, druge zopet, ki sem jih imel za služinčad, so ga pozdravile s tem, da so se z eno roko dotaknile tal. Kmalu pa so se oči vseh obrnile vame; vznemirjeno so vpraševali poglavarja; kaj so govorili, nisem razumel in sem samo uganil pomen njihovega govorjenja.

Ko so se me nagledali, so prinesli obilno večerjo, ki je obstojala iz raznovrstnega mesa, in Me povabili, naj se jim pridružim. Rade volje sem se odzval vabilu, sedel na štorjo in se lotil jedi, ki so mi jih prinesle ženske v skledah in postavile na tla. Med temi ženskami sem opazil eno, ki je vse ostale daleč presegala po lepoti, dasi ni bila nobena neprijetna za oko. Bila je bolj temne polti, toda poteze njenega obraza so bile pravilne in oči lepe. Njena postava je bila visoka in vitka in ljubkost njenega obraza je povečaval čar njene lepote. To dekle omenjam tukaj iz dveh vzrokov; prvič, ker me je rešila enkrat mučenja in enkrat, da nisem bil žrtvovan bogovom; drugič pa zavoljo tega, ker ni bila nobena druga kot ona ženska, ki je pozneje zaslula pod imenom Marina, ljubica Korteza, ki ne bi bil brez njene pomoči nikdar osvojil Mehike. Tisti čas pa se ji niti sanjalo ni, da ji je bilo usojeno, da bo spravila državo Anahuak pod okrutni jarem Špancev.

Izza trenutka, ko sem vstopil, sem spoznal, da se je Marina — tako jo bom odslej nazival, kajti njeno indijansko ime je predolgo, da bi ga napisal — usmilila mojega bednega stanja in storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi me čuvala pred nizkotno radovednostjo in ustregla mojim potrebam. Prinesla mi je vodo, da sem se umil, in čisto oblačilo iz platna, da bi nadomestil slabo razcapano obleko, ter plašč za rame, narejen iz svitlih peres.

Po večerji so mi dali štorjo, da bi spal na njej v posebni majhni sobi; tukaj sem se ulegel in razne misli so mi rojile po glavi; dasi sem bil morda izgubljen za domači svet, sem Štiri najnovejše plošče vsaj prišel med ljudi, ki so bili dobri in prijazni, in niso bil divjaki, kakor sem razbral iz številnih znakov. Eno pa me je močno pripravljalo v skrbi; zaznal sem, da sem bil tudi ujetnik, dasi so dobro ravnali z menoj; na pragu moje male sobice je namreč spal možak, oborožen z sulico z bakreno ostjo. Preden sem legel, sem pogledal skozi leseno drogovje, ki je služilo kot zaščita za okno, in videl, da je hiša stala na robu velikega odprtega prostora, na katerem se je na sredi vzdigovala sto ali več čevljev visoka piramida. Na vrhu te piramide je stalo poslopje iz kamna, ki je bilo po mojih mislih tempelj, in pred njim je gorel ogenj. Ugibajoč, v kakšen namen je utegnila biti zgrajena ta ogromna zgradba in kateri veri na čast, sem zaspal.

Usojeno mi je bilo, da sem drugo jutro več izvedel.

Na tem mestu mi bodi dovoljeno, da omenim — kar sem seveda šele pozneje doznal — da sem bil v mestu Tobasko, glavnem mestu ene južnih provinc države Anahuak, ki leži nekoliko sto milj daleč od osrednjega glavnega mesta Tenoktitlan ali Mehiko. Reka, v katero me je bil zanesel morski pritok, je Rio de Tobasko, kjer je v naslednjem letu Kortez stopil na suho, moj gostitelj ali bolje rečeno ugrabitelj pa je bil kasik ali poglavar Tobaska, prav isti človek, ki je pozneje daroval Marino Kortezu. Tako se je zgodilo, da sem bil z izjemo nekega Aguilarja, katerega je bil pred šestimi leti vihar vrgel z nekoliko tovariši na jukatansko obalo, prvi beli človek, ki je bival med temi Indijanci. Tega Aguilarja je rešil Kortez, dočim so bili njegovi tovariši vsi žrtvovani Huicelkotlu, strašnemu vojnemu bogu tiste dežele. Vendar so Indijanci že poznali ime Špancev, pred katerimi so domačini imeli praznoveren strah; leto dni, preden je mene nesreča zanesla v te kraje, je bil hidalgo Hernannez de Cordova obiskal jukatansko obalo in imel več bitk z domačini; bolj zarana v letu mojega prihoda pa je bil Juan de Grigalva dospel bas do te reke Tobaske. Tako se je prigodilo, da so tudi mene prištevali temu njim neznanemu novemu ljudstvu Tjnlov, kakor so Indijanci rekali Špancem, in zbog tega med sovražnika, po čegar krvi so žejali njihovi bogovi.

Ob svitanju dneva sem se prebudil; spanje me je zelo pokrepčalo. Ko sem se umil in oblekel v platneno oblačilo, katero so mi dali, sem odšel v veliko sobo, kjer so mi postregli z zajtrkom. Komaj sem bil z jedjo pri kraju, je vstopil moj ugrabitelj, kasik, v spremstvu dveh možakov take zunanjosti, da mi je groza pretresla srce. V obraz sta bila divja, strašna; oblečena sta bila v črno haljo, v katero so bili uvezeni tajni, mistični znaki rdeče barve in dolge, kuštrave lase jim je neka snov držala skupaj, ki je nisem poznal. Ta dva možaka, na katera so vsi navzoči z glavarjem vred zrli z največjim spoštovanjem, sta divje bulila vame, da mi je kri zastajala po žilah. Eden njiju je stopil k meni, mi je raztrgal belo oblačilo in položil umazano rok na srce, ki mi je hitro bilo, in štel na glas utripe, drugi pa je prikimaval njegovim besedam. Pozneje sem doznal, da je rekel, da sem zelo krepak.

Ozrl sem se okrog sebe, da bi razbral z obraza navzočih, kaj pomeni to dejanje, in moje oči so se sešle z očmi Marine; njen pogled je bil tak, da me je minula vsa negotovost. V njem sem videl grozo in usmiljenost in zavedel sem se, da me je čakala grozna smrt. Preden pa sem mogel kaj storiti, da, preden sem sploh utegnil misliti, sta me duhovnika ali paba, kakor jim pravijo Indijanci, zgrabila in me vlekla iz sobe.

Vsa hiša nam je sledila razen Marine in Kasika. Prišedši iz hiše sem se znašel na velikem štirioglatem prostoru ali trgu, katerega so obrobljale številne lepe hiše iz kamna, nekatere tudi iz blata; trg se je hitro napolnil z ogromno mnogico ljudi, moških, žensk m otrok, ki so zijali vame, ko sem stopal proti piramidi, vrh katere je gorel ogenj. Ob vznožju te piramide so me peljali v majhno izbo, izdolbeno v njenem pritličju; tukaj so mi duhovniki strgali! oblačilo s telesa, tako da sem bil popolnoma nag, samo okoli ledja sem imel kos platna, na glavi pa venec krasnih cvetlic. V tej izbi so brli še trije drugi ljudje, Indijanci, ki so bili tudi obsojeni na smrt, kakor sem sodil po grozi, ki se jim je videla na obrazu.

Visoko nad nami se je naenkrat oglasil boben. Peljali so nas iz izbe in postavili v sprevod mnogih duhovnikov; jaz sem bil prvi med žrtvami. Duhovniki so zapeli neko pesem in začeli smo stopati na piramido po poti, ki se je vijugala okoli in okoli ogromne zgradbe, dokler se ni končevala na ravni strehi, ki je mogoče merila kakih štirideset korakov v četvrt. Jako lep je bil razgled po okolici, ampak v tisti uri se nisem zmenil za noben razgled, in najsi bi bil še tako krasen. Na drugi strani ravne strehe sta se dvigala dva lesena stolpa, visoka kakih petdeset čevljev. Bila sta templja Huicelkotla, boga vojske, in Kueralkotla, boga zraka, kojih odurni, iz kamna izklesani podobi sta se nam režali skozi odprta vrata. V sobanah teh templjev so stali majhni oltarji, na oltarjih pa velike sklede iz zlata, v katerih so bila srca onih, katere so prejšnji dan žrtvovali. Te sobane pa so bile tudi polne vsakovrstne nesnage. Pred templjema je stal oltar, na katerem je gorel večni ogenj, pred oltarjem pa kamen iz črnega mramorja v velikosti velike mize in še en velik izklesan kamen, po obliki podoben kolesu, ki je meril kakih deset čevljev počez in imel v sredini bakren obroč.

Vseh teh reči sem se spomnil pozneje, ampak tisti čas jih niti videl nisem. Kakor hitro smo dospeli na ravno streho, so me zgrabili in vlekli h kolesastemu kamnu. Tukaj so mi opasali usnjat pas, ki je bil privezan z vrvjo k obroču sredi kamna; ta vrv je bila tako dolga, da sem se mogel gibati do roba kamna in nič dalje. Nato so mi dali v roko sulico z ostjo iz kremena; enako sulico sta dobila ujetnika, ki sta prišla z menoj vred tja gori. Z znamenji so mi pojasnjevali, da se moram bojevati ž njima. Ona dva sta morala kamen naskakovati, jaz pa braniti. Prišlo mi je na misel, da bi bil morebiti prost, ako bi ubil v boju ta dva ujetnika. Da bi si tako rešil svoje življenje, sem se pripravil, da bi jima vzel njihovo, ako bi bilo mogoče. Zdajci je dal veliki duhovnik znapnenje in ukazal ujetnikoma, da me napadata. Reveža pa sta bila od strahu pred smtrjo kakor odrevenela, da niti ganiti nista mogla. Zavoljo tega so jih začeli duhovniki pretepati z usnjatimi pasovi tako da sta naposled,tuleč od bolečin planila proti meni. Eden je dospel do kamna in skočil nanj malo pred drugim in jaz sem ga sunil z sulico v roko. Mahoma je vrgel orožje od sebe in zbežal, za njim pa njegov tovariš. Nobenega poguma nista imela in tudi vse bičanje, ki sta ga bila zopet deležna, ju ni ni moglo pripraviti do tega, da bi se še enkrat obrnila proti meni.

Ko so duhovniki spoznali, da jima ne morejo vtepsti poguma, so sklenili, da jima naredijo konec. Med šumno godbo in petjem so zgrabili onega, katerega sem bil sunil s sulico, in ga vlekli k velikemu kamnu iz črnega mramorja, ki je bil pravzaprav kamen,na katerem so žrtvovali svojim bogovom žrtve. Vrgli so ga na kamen, prsi obrnjene navzgor. V tem položaju ga je držalo pet duhovnov, dva za roke, dva za noge in eden za glavo. Veliki duhovnik, prav tisti, ki je meni tipal srce, si je oblekel škrlatasto haljo, zmolil nekako molitev, vzdignil zakrivljen nož iz kremenastega stekla ali icli, in z enim samim sunkom razparal nesrečniku prsa in opravil starodavno daritev solncu.

V tem trenutku se je vsa množica ljudi spodaj na trgu, ki je videla vse to krvavo dejanje, vrgla na tla in klečala toliko časa, dokler niso vrgli daritve v zlato kadilnico pred soho boga Huicelkotla. Nato so se strašni duhovniki vrgli na truplo in ga glasno vzklikajoč nesli do roba piramide ali teokali, kjer so ga zvalili po strmi strani nizdol. Ob vznožju strmine so drugi možaki, ki so čakali tam, vzdignili telo in ga nesli proč; v kakšen namen, tisti čas nisem vedel.

Komaj je bila prva žrtev mrtva, so. zgrabili drugo in ravnali ž njo kot s prvo. Množica spodaj se je zopet vrgla na kolena. Za njim pa je naposled prišla vrsta name. Čutil sem, da so me zgrabili, zavest me je zapustila in se mi je vrnila šele potem, ko sem ležal na tistem peklenskem kamnu in so me duhovniki vlekli za roke, noge in glavo, da so se prsa nategovala navzgor; moja koža je bila napeta kot koža na bobnu, nad menoj pa je stal tisti človeški hudič v svojem rdečem plašču in držal nož iz stekla v roki. Nikoli ne pozabim tistega hudobnega obraza, katerega je razpaljevala sla po krvi, niti srepega pogleda njegovih oči, ko je vrgel kuštrave lase nazaj. Vendar me ni takoj zabodel, ampak je bulil vame in me zbadal z ostjo noža. Ko je paba namerjal nož in kazal ž njim sempatja, se mi je dozdevalo, kakor da ležim dolga leta na žrtveniku. Naposled sem videl skozi meglo, ki mi je omotila oči, nož, ki se je zabliskal v zraku. V trenutku pa, ko sem baš mislil, da je prišla moja zadnja ura, ga je neka roka zgrabila za nadlakti in jo zadržala, hkratu pa sem slišal nek glas, ki mu je nekaj šepnil.

Duhovniku očividno ni bilo všeč, kar je bil slišal. Zatulil je na ves glas in planil proti meni, da bi me ubil, toda iznova ga je zgrabila neka roka, da me ni mogel z nožem. Nato je odšel v tempelj boga Kuecalkotla, dočim sem jaz ležal na žrtveniku v neizmernem smrtnem strahu; menil sem namreč, da so sklenili, da me mučijo pred smrtjo in da so jo samo iz tega vzroka odložili.

Tako sem ležal na žrtveniku. Vroče solnce me je žgalo po prsih, od spodaj sem pa se je slišalo rahlo mrmranje tisočev in tisočev začudenega ljudstva. Ko sem ležal zleknjen na tisti strašni kameniti postelji, mi je prišlo v spomin na stotine malenkosti, na katere sem bil že pozabil, in ž njimi spomini na moj a otroška leta, na mojo prisego, dano očetu, na poslovilni poljub Lilije, na obraz de Garde, ko so me vrgli v morje, in naposled sem se nekam čudno čudil, zakaj so ti duhovniki tako okrutni.

Navsezadnje sem slišal glas bližajočih se stopinj in zamižal. Nisem mogel več prenesti pogleda na tisti grozni nož. Toda glej. Nož mi ni predrl prsi. Nenadoma so mi razvezah roke in me postavili na noge, dasi nisem upal, da bi še kdaj stal na njih. Ker nisem mogel hoditi, so me nesli do roba ravne strehe. Tukaj je veliki duhovnik, ki me je nameraval umoriti, izpregovoril na ves glas nekaj besedi spodaj zbrani množici, med katero je završalo kakor v gozdu, kadar potegne močan veter, me objel z okrvavljenimi rokami in poljubil na čelo. Tedaj sem zopet zagledal kasika, ki me je bil ujel. Stal je zraven mene resnoben, uljuden, s smehljajem okrog usten. Kakor se je bil smehljal, ko me je izročil pabam, tako se je smehljal tudi sedaj, ko me je dobil zopet iz njihovih rok. Nato so me umili in oblekli in me peljali v svetišče boga Kuecalkotla; tam sem stal nekaj časa pred odurno podobo tega boga in strme gledal zlato kadilnico, ki je bila pripravljena, da sprejme moje srce, duhovniki pa so med tem molili. Odtod so me peljali po vijugasti poti, ki se je vila okoli piramide, do njenega vznožja, kjer me je moj kasik prijel za roko in me odpeljal skozi zbrano množico, ki me je sedaj gledala z nekim čudnim spoštovanjem. Prva oseba, katero sem zagledal, ko smo dospeli v kasikovo hišo, je bila Marina. Pogledala me je in mi zašepetala nekoliko prijaznih besedi, katerih seveda nisem razumel. Nato so me peljali v mo jo izbo, kjer sem prebil ostali del dneva ves onemogel in izmučen vsled vsega, kar sem pretrpel. Resnično, prišel sem bil v deželo hudičev.

Sedaj pa naj povem, kaj se je bilo zgodilo, da sem se rešil noža. Bil sem všeč Marini kateri se je zasmilila moja usoda, in ker je imela bistro glavo, je iznašla pot da me je rešila. Ko so me bili peljali na žrtvenik, je govorila z mojim gospodarjem kasikom ter ga spomnila na to, da je Montezuma cesar države Anahuak, bil v stiski vsled Tjulov ali Špancev in da je jako želel, da bi videl enega izmed njih. Povedala je, da sem očividno tudi jaz Tjule in da bi se Montezuma silno razsrdil, če bi me žrtvovali v oddaljenem mestu, namesto da bi me poslali njemu, da bi me on ukazal žrtvovati, če bi se mu primerno videlo. Kasik ji je na to odgovoril, da so njene besede pač modre, da bi pa bila morala to že preje povedati. Sedaj so me že duhovniki imeli v rokah in ni upanja, da bi me mogel rešiti iz njihovih krempljev.

"Zapomni si," je odgovorila Marina, "kaj ti povem. Bog Kuecalkoti, kateremu hočejo žrtvovati tega človeka, je bil bel človek, in kaj lahko je mogoče, da je ta beli možak eden njegovih otrok. Ali pa bo bogu všeč, ako mu žrtvujejo enega njegovih otrok? Ako bi pa tudi ne vzbudili jeze boga, je popolnoma gotovo, da bo Montezuma razjarjen in se bo maščeval nad teboj in nad duhovniki."

Ko je kasik slišal te besede, je spoznal, da je Marina govorila resnico; odhitel je in zadržal nož duhovnika baš v zadnjem trenutku, da mi ni prebodel prsi. Duhovnik je bil izprva silno razkačen in je zavpil da je tako ravnanje bogoskrunstvo; ko mu je pa kasik vse obrazložil, je spoznal, da je najboljše, če si ne nakoplje Montezumove jeze. Zavoljo tega so me oprostili in peljali v svetišče; ko sem prišel iz njega, je paba oznanil zbranemu ljudstvu, da je bog izjavil, da sem eden njegovih otrok; to je bil vzrok, da so ravnali z menoj z velikim spoštovanjem takrat in pozneje.

ŠTIRINAJSTO POGLAVJE.[uredi]

Rešitev Guatemoka.

Po tem strašnem dnevu so prebivalci mesta Tobasco, ki so mi nadeli ime Tjule ali Španec, dobro ravnali z menoj in me niso več skušali žrtvovati. Ne samo to; dali so mi lepo oblačilo in dobro hrano in mi dovolili, da sem šel kamor sem hotel; seveda pod neprestanim nadzorstvom stražnikov, ki bi bili kaznovani s smrtjo, ako bi jim ušel. Zvedel sem tudi, da so drugi dan potem, ko so me rešili iz rok njihovih duhovnikov, poslali sele do velikega vladarja Montezume, ki so mu sporočili, kako so me bili ujeli in želeli izvedeti, kaj hoče on z menoj narediti. Toda pot do glavnega mesta Tenoktitlana je bila dolga in preteklo je mnogo tednov, preden so se vrnili. Ta čas sem porabil s tem, da sem se učil mavski jezik in nekoliko tudi jezik Aztekov, in to s pomočjo Marine in drugih. Marina namreč ni bila Tobasčanka, ampak je bila rojena v Painali, na jugovzhodni meji cesarstva. Njena mati jo je bila prodala trgovcem, da bi Marinina dedščina pripadla nekemu drugemu njenemu otroku iz drugega zakona, in tako je dekle naposled prišlo v roke kasika mesta Tobaska.

Spoznal sem tudi nekoliko zgodovine in šege tiste dežele in pisavo z znamenji, katere sem se naučil brati; posebno pa sem zaslovel med prebivalci vsled svoje zdravniške veščosti, tako da so sčasoma verjeli, da sem v resnici otrok dobrega boga Kuecalkotla. Čim bolj pa sem proučeval to ljudstvo, tem manj sem ga razumel. V večini ozirih so bili na enaki stopinji kot vsi narodi našega sveta, kar sem jih poznal. Nobeno ljudstvo ni bolj vešče v obrti, malo jih je, ki so boljši stavbeniki ali imajo čistejše zakone. Nadalje so pogumni in potrpežljivi ljudje. Ampak njihova vera je bila kakor črv v korenini zdravega drevesa. V naukih je bila plemenita in je imela mnogo skupnega z našo vero, kakor n. pr. obred sv. krsta; ampak povedal sem že, kako so jo izvrševali v dejanju. Kaj bolj okrutnega, krvoločnega ni mogoče misliti kot so njihove krvave daritve in žrtvovanja!

Ko sem bil en mesec v Tobasku, sem se priučil toliko njihovemu jeziku, da sem se razgovarjal z Marino, s katero sem se sprijaznil, vendar nič več; od nje, sem izvedel največ poučnega in koristnega in dobil mnoga napotila, kako se moram vesti, da bom bolj varen.

Jaz pa sem jo v zahvalo poučeval nekoliko v naši veri in ji pripovedoval o šegah Evropcev; to znanje, ki ga je bila pridobila pri meni jo je delalo pozneje tako koristno Spancem in jo pripravljalo, da je vzprejela njihovo vero in dobila pogled v življenje belih ljudi.

Dobre štiri mesece sem tako bival v hiši kasika v mestu Tobasko, ki je šel v svoji prijaznosti do mene tako daleč, da mi je celo ponudil svojo sestro v zakon. Na to ponudbo sem kolikor mogoče prijazno odgovoril, da to ni mogoče, in on se mi je čudil kajti dekle je bilo v resnici zalo. Res, tako dobro so ravnali z menoj, da bi bil skoraj vzljubil to dobro, vešče in marljivo ljudstvo, če moje srce ne bi bilo tako daleč in da bi oni ne imeli tako strašnih obredov svoje vere, ki sem jim malodane vsak dan moral biti priča.

Ko so že minuli dobri štirje meseci, so se naposled vrnili seli z dvora cesarja Montezume, katere so na potu močno zadrževale in ovirale narasle reke in druge nezgode. Tako velika je bila važnost ki jo je cesar polagal na to, da so me prijeli, in tako silno me je želel videti v svoji prestolici, da je bil poslal svojega lastnega nečaka kneza Guatemoka pome in ž njim vediko spremstvo vojnikov.

Nikdar ne pozabim prvega mojega sestanka s tem knezom, ki je pozneje postal moj najdražji tovariš in sobojevnik. Ko je dospel s svojim spremstvom v Tobasko, me ni bilo doma, ker sem bil na lovu; šel sem bil streljat jelene z lokom in puščicami; v tem orožju sem bil tako izurjen, da so se mi vsi Indijanci čudili; seveda niso vedeli, da sem bil v streljanju z lokom dobil dvakrat darilo pri strelnih tekmah v domačem mestu. Poseben sel nas je prišel klicat z lova in vrnili smo se neutegoma, noseč lovski plen seboj. Ko sem dospel na dvorišče kasikove hiše, je na njem mrgolelo vojnikov v sijajni opremi. Med njimi pa je bil eden, ki je bil še sijajnejši od ostalih. Bil je mlad, jako velik in plečat, prav lepega obraza, oči pa je imel kot orel; sploh je vsa njegova zunanjost dihala veličastvenost in visokost. Telo mu je obdajal zlat oklep, preko katerega je visel plašč iz sijajnega perja, izbrano sestavljenega v pramnih iz različnih barv. Na glavi je nosil čelado s kraljevo perjanico, to je orlom, ki je stal na kači, narejeni iz zlata in draguljev. Na rokah in pod koleni je nosil obroče iz zlata in draguljev, v roki pa je držal sulico z bakreno rezino. Okoli njega je stalo mnogo plemičev, ki so bili precej njemu podobno opravljeni, samo da je večina njih nosila namesto zlatega oklepa telovnik iz prešitega platna, namesto kraljevskega znaka pa perjanico iz ptičjega perja.

To je bil Guatemok Montezumov nečak in pozneje poslednji cesar države Anahuak. Čim sem ga pogledal, sem ga pozdravil po indijanski šegi s tem, da sem se z desnico doteknil tal in jo nato vzdignil do glave. Guatemok pa, ki me je pozorno gledal, ko sem stal z lokom v roki, oblečen v preprosto lovsko obleko, se je odkritosrčno nasmejal in rekel:

"Veš, Tjule, ako količkaj poznam ljudi po njihovi zunanjosti, moram reči, da sva si preveč enaka po rojstvu in starosti, da bi me pozdravljal, kakor pozdravlja suženj svojega gospodarja." In podal mi je roko v pozdrav.

Prijel sem jo in mu odgovoril s pomočjo Marine, ki je z željnimi očmi premotrivala tega visokega gospoda.

"Morebiti je tako, knez, a dasi sem v svoji domači deželi ugleden in premožen možak, nisem tukaj drugega kot suženj, katerega so iztrgali žrtvovanju."

"Znano mi je," je rekel in čelo se mu je pomračilo. "Dobro je za vse, ki so tukaj, da so te tako iztrgali, preden si izdahnil življenje, sicer bi Montezumova jeza zadela vse mesto." Pri teh besedah je pogledal kasika, ki je trepetal po vsem životu, tako strašno je bilo tiste čase samo Montezumovo ime.

Nato me je vprašal, ali sem Tjule ali Španec. Povedal sem mu, da nisem Španec, ampak nekega drugega belega plemena, dasi mi je tekla tudi španska kri po žilah. Te besede so ga pripravile v zadrego, kakor je bilo videti, kajti še nikoli ni bil slišal o kakem drugem belem plemenu; zavoljo tega sem mu povedal nekoliko svoje zgodbe, vsaj toliko, kolikor je bila v zvezi z mojo nesrečo na morju.

Ko sem bil končal, je rekel: "Ako sem prav razumel Tjule, praviš, da nisi Španec, a imaš vseeno špansko kri v svojih žilah in si dospel semkaj na španski ladji; ta zgodba se mi vidi prav čudna. No, sicer je pa stvar Montezume, da sodi v teh zadevah, zavoljo tega ne govorimo več o tem. Pokaži mi, kako ravnaš s tistim tvojim velikim lokom. Ali si ga seboj prinesel ali si ga tukaj naredil? Pripovedujejo mi, da v vsej deželi ni takega lokostrelca kot si ti Tjule."

Stopil sem k njemu in mu pokazal svoj lok, katerega sem bil sam naredil in s katerim sem lahko izstrelil puščico kakih šestdeset korakov dalje kot z vsakim anahuaškim lokom; začela sva se razgovarjati o lovu in vojski, pri čemer mi je zbog mojega pomanjkljivega znanja jezika pomagala Marina in preden je tisti dan potekel, sva bila prijatelja.

Skoraj teden dni je počival knez Guatemok s svojim spremstvom v mestu Tobasko in ves ta čas smo se mi trije jako veliko razgovarjali. Kmalu sem spoznal, da se je Marina s hrepenečimi očmi ozirala po visokem gospodu, deloma zavoljo njegove lepote, dostojanstva in oblasti, deloma pa, ker se je bila naveličala ujetništva v kasikovi hiši in bi bila rada postala deležna Guatemokove moči; Marina je bila častihlepna. Na mnoge načine si je skušala pridobiti njegovo srce, on pa se ni zmenil zanjo, kot je vse kazalo, tako da je naposled začela govoriti bolj odkrito in tako, da sem jaz slišal.

"Jutri odhajaš odtod, knez," je rekla nežno, "in jaz bi te rada prosila neko milost, ako blagovoliš poslušati svojo deklo."

"Govori, dekle!" je odvrnil.

"Tole bi te prosila, da bi me odkupil od mojega gospodarja kasika, če te je volja, ali mu ukazal, naj me izroči tebi, in da bi me vzel seboj v Tenoktitlan."

Guatemok se je na ves glas zasmejal. "Res govoriš odkrito, dekle," je rekel, "ampak vedi, da čaka name v mestu Tenoktitlan moja žena, cesarjeva sestrična Tekuičpo, in ž njo še tri druge ženske, ki so nekoliko ljubosumne."

Marina je spričo tega odgovora močno zardela pod rujavo kožo svojega obraza, in prvikrat in zadnjikrat sem videl, kako so se ji mile oči pomračile, ko je odgovorila:

"Prosila sem te, da bi me vzel seboj, knez; nisem te prosila, da bi bila tvoja žena ali ljubica."

"Mogoče pa si mislila tako," je rekel mrzlo.

"Kakorkoli sem utegnila misliti, knez, je sedaj pozabljeno. Želela sem videti veliko mesto in visokega cesarja, ker sem sita tukajšnjega življenja in bi sama rada postala visoka. Zavrnil si me, toda nemara pride čas, ko bom postala visoka brez tebe, in tedaj se utegnem spomniti na sramoto, ki si mi jo ti prizadejal, knez."

Guatemok se je vnovič zasmejal, nato pa se mu je obraz nenadoma zresnil.

"Preveč smela si, dekle," je rekel, "za vse manjše besede kot so tvoje,bi marsikdo takoj prišel na žrtvenik. Vendar jih hočem pozabiti, kajti tvoj ženski ponos je užaljen in sama ne veš, kaj govoriš. A tudi ti jih pozabi, Tjule, ako si jih razumel."

Nato se je Marina obrnila in je odšla; prsi so se ji dvigale od srda in osramočenega ponosa ali ljubezni in ko je šla mimo mene, sem jo slišal, ko je mrmrala: "Dobro, knez, ti morda pozabiš, ali jaz nikdar."

Izza tistega dne sem dostikrat premišljeval in ugibal, ali je tisto uro kak privid bodočnosti navdal prsi dekleta ali pa je v svoji togoti govorila tjavendan. Ugibal sem tudi, ali je bil ta prizor med njo in Guatemokom morebiti v kakšni zvezi z zgodovino njenega poznejšega življenja, ali pa je Marina prinesla sramoto in propad nad svojo deželo samo iz ljubezni do Korteza, kakor mi je pozneje zatrjevala. Na to je težko odgovoriti in morebiti vse to ni imelo nič opraviti z onim, kaj je sledilo; kadar se namreč dogodijo veliki dogodki, radi iščemo vzroke zanje v preteklosti, ki pravzaprav niso nobeni vzroki. Mogoče je bila to zgolj minljiva strast njena, na katero se hitro pozabi; gotovo je namreč, da le malo ljudi gradi tempelj svojega življenja na trden temelj upanja ali sovraštva, poželenja ali obupa — dasi se je meni tako prigodilo — in se rajši naslonijo na usodo ter prepuste njej, da gradi zanje — in najsi se je poslužijo ali ne, ona je vseeno prva graditeljica. Vseeno mi je znano, da Marina ni pozabila ta pogovor; v poznejših časih sem jo slišal, kako je baš tega kneza spominjala na besede, ki so bile izgovorjene med njima, in slišal plemeniti odgovor, ki ga ji je bil dal.

Samo še en dogodek iz časa mojega bivanja v mestu Tobasko mi še preostaja, da ga omenim, potem pa se podam v Mehiko in povem, kako je hči cesarja Montezume postala moja žena in kako se mi je pozneje godilo glede de Garcie.

Tisti dan, ko smo odhajali, se je vršilo veliko žrtvovanje sužnjev na ravni strehi piramide, da bi potolažili bogove, da bi nam dodelili srečno pot, najbrže tudi v čast kake svečanosti; teh namreč ni bilo pri Indijancih nikdar ne konca ne kraja. Podali smo se na strmo piramido, kajti moral sem biti vsak dan navzoč pri teh grozovitih žrtvovanjih. Ko je bilo vse pripravljeno in smo mi stali okoli žrtvenika, dočim je množica gledala od spodaj, je oni silni paba, ki mi je nekoč tipal srce, da bi se prepričal, kako bije, prišel iz svetišča boga Kuecalkotla in pomignil tovarišem, da naj položijo prvo žrtev na žrtvenik. Tedaj je knez Guatemok iznenada stopil naprej, nagovoril duhovnike, pokazal na njihovega poglavarja, in rekel:

"Zgrabite tega človeka!"

Obotavljali so se, dasi je dal povelje sam knez cesarske krvi; bilo bi bogoskrunstvo, če bi položili roke na velikega duhovnika. Tedaj se je Guatemok nasmehnil in vzel iz žepa prstan, ki je imel v prsteniku vdelan medlomoder kamen, v katerem je bilo vrezano neko čudno znamenje. Hkrati s prstanom je vzel iz žepa tudi zvitek, nekakega papirja, popisan s pisavo z znamenji, in oboje pokazal pabam. Prstan je bil Montezumov prstan, zvitek pa je bil podpisan po visokem velikem duhovniku iz Tenoktitlana; in vsi, ki so videli ta prstan in zvitek, so dobro vedeli, da je smrt in sramota zadela vsakogar, ki bi se zoperstavil naročilu njega, ki ga je imel. Zavoljno tega so brez vsakega nadaljnjega pomišljanja zgrabili svojega poglavarja in ga držali. Nato se je Guatemok vnovič oglasil in rekel kratko:

"Položite ga na žrtvenik in žrtvujte ga bogu Kuecalkotlu!"

Človek, ki se je bil tako peklensko radoval nad smrtjo drugih na istem žrtveniku, je začel trepetati in jokati, ker ga ni bilo mikalo, da bi sam zavžil svoje zdravilo.

"Zakaj moram biti žrtvovan, o knez?" je zavpil. "Jaz, ki sem bil vedno zvest služabnik bogov in cesarja!"

"Zavoljo tega, ker si se drznil položitti na žrtvenik tega Tjula," je odgovoril Guatemok in pokazal name, "in to brez dovoljenja svojega gospoda cesarja Montezume, in zavoljo drugih hudobij, ki si jih storil in ki so vse napisane v tem zvitku. Ta Tjula je sin Kuecalkotla, kakor si sam proglasil, in Kuecalkotl bo maščevan zavoljo svojega sina. Proč ž njim, tukaj je cesarski ukaz!"

Tedaj so duhovniki, do tistega trenutka služabniki obsojenega velikega duhovnika, vlekli svojega poglavarja k žrtveniku in takoj je eden tovarišev, ki je oblekel njegovo škrlatasto haljo, zvršil vzlic vsem prošnjam in tulenju nad njim isto umetnost, kakor jo je bil on izvršil na neštevilnih žrtvah; njegovo truplo pa so vrgli z ravne strehe na piramidi. Priznati moram, da nisem vzlic svojemu dobremu srcu obžaloval, da je umrl na isti način, kakor je bil on sam usmrtil mnogo boljših ljudi.

Ko je bilo vse končano, se je Guatemok obrnil k meni in rekel: "Tako poginejo vsi tvoji sovražniki, prijatelj Tjule."

Nekako eno uro po tem dogodku, ki mi je razodel, kako velika je moč Montezume, ki je samo v obliki njegovega prstana mogla povzročiti smrt velikega duhovnika, in to po njegovih lastnih učencih, smo odrinili na dolgo pot. Pred odhodom sem se toplo poslovil pri prijatelju kasiku in tudi pri Marini, ki je plakala, ko sem odhajal. Kasika nisem videl nikdar več, z Marino sva se pa še srečala.

Potovali smo ves mesec; glavno mesto je bilo daleč in pot slab; včasih smo morali prodirati skozi gozdove, včasih zopet smo morali čakati ob bregu naraslih rek. Mnogo novega in neznanega sem videl na tem potovanju, in mnogo mest, v katerih smo se ustavili m ki so si oblekla praznično oblačilo; vendar mi ne dopušča prostor, da bi vse to opisoval.

Samo o enem dogodku bom poročal, dasi na kratko, in to zavoljo tega, ker je izpremenil spoštovanje, ki sva ga gojila knez Guatemok in jaz drug do drugega, v prisrčno prijateljstvo, ki je trajalo do njegove smrti m ki traja v mojem srcu še v tem trenutku, ko to pišem.

Neki dan nas je zadržala močno narasla reka in podali smo se za kratek čas na lov na jelene. Ko smo bili nekoliko časa lovili m ustrelili tri jelene, je naključje naneslo, da je Guatemok uzrl lepega jelena, ki je stal na nekem griču, in šli smo ga zalezovat; vsega skupaj nas je bilo pet. Toda jelen se je nahajal na odprtem prostoru in drevje m grmovje se je končalo celih sto korakov od kraja, kjer je jelen stal, tako da se mu od nobene strani nismo mogli približati. Tedaj me je Guatemok začel dražiti in dejal: "No, Tjule, cele zgodbe pripovedujejo, kako dobro znaš streljati z lokom; sedaj pokaži, kaj znaš! Daljava do tistega jelena tam-le je trikrat večja od one, v kateri smo mi Azteki gotovi svojega cilja."

"Bom poskusil," sem odgovoril, "dasi je daljava jako velika."

Podali smo se v okrilje velikega drevesa, čegar najnižje veje so visele kakih petnajst čevljev od tal; položil sem puščico na struno loka, ki sem si ga bil naredil po vzorcu onih, kakor jih rabimo doma na Angleškem, pomeril in sprožil. Puščica je zletela in zadela jelena naravnost v srce; od začudenja so vzkliknili vsi, ki so videli ta strel.

Pravkar smo se pripravljali, da bi se podali k ustreljenemu jelenu, kar je skočil puma — ki ni drugega nego mačka, samo petdesetkrat večja —, ki je prežal na jelena, z veje drevesa, pod katerim smo stali, knezu Guatemoku naravnost na rame in ga podrl na tla, kjer je obležal z obrazom navzdol, silna zver pa mu je mesarila hrbet z ostrimi kremplji. Da bi Guatemok ne imel zlatega oklepa in čelade, bi nikoli ne postal cesar države Anahuak, in nemara bi bilo boljše, da ne bi bil postal.

Ko se trije plemiči, ki so bili z nami, videli pumo, ki je renčal in trgal njihovega kneza, se jih je polastil silen strah, dasi so bili srčni možaki, in so pobegnili, misleč, da je knez že mrtev. Jaz pa nisem zbežal, dasi bi bil prav vesel, če bi bil. Ob strani mi je viselo ono indijansko orožje, ki jim služi namesto meča, nekaka lesena gorjača, v katero so na obeh straneh vdelane bodice iz obsidijana (vulkanska skala podobna steklu), podobne zobovju ribe sabjače. Izdrl sem jo iz pentlje in navalil na pumo, ga udaril po glavi, da se je zvalil po tleh in se mu je takoj vlila kri. Kakor bi trenil, je bil zopet na nogah, zarjul od togote in skočil name. Z obema rokama sem zavihtel gorjačo, ki ga je zadela v zraku med šapama naravnost na gobec in glavo. Ta udarec je bil tako silen, da se mi je orožje zlomilo; vseeno puma še ni odjenjal. V mahu sem bil na tleh in zver me je trgala in grizla v prsi in vrat. Sreča je bila zame v tistem trenutku, da sem imel na sebi jopič iz prešite bombaževine, drugače bi me bila zver raztrgala; a tudi spričo te pomoči me je grozno razmesarila in še danes se mi poznajo znaki njenih krempljev na mojem telesu. Ko pa se je zdelo, da sem izgubljen, je silni udarec, katerega sem ji bil zadal, začel učinkovati; ena ost je namreč prodrla zveri v možgane. Vzdignila je glavo, kremplji so se krčevito stisnili v mojem mesu, nato je zatulila kakor pes, ki ga zaboli, in se zvrnila mrtva čez mene. Tako sem ležal na tleh in se nisem mogel ganiti, kajti bil sem močno ranjen, dokler se niso tovariši osrčili in vrnili ter potegnili pumo z mene. Ob tem času je Guatemok zopet vstal; videl je bil vse, a se ni mogel ganiti, ker ni imel nič sape.

"Tjule," je zasopel, "v resnici si srčen možak; ako boš živel, prisegam, da ti bom vedno stal ob strani kot prijatelj, kot si ti stal meni ob strani."

Tako je govoril meni; ostalim spremljevalcem ni rekel ničesar, tudi očital jim ni ničesar.

Nato sem se onesvestil.

PETNAJSTO POGLAVJE.[uredi]

Na dvoru cesarja Montezume.

Ves teden sem bil tako bolan vsled ran, da se nisem mogel ganiti; ko smo odrinili dalje, so me morali nositi v nosilnici, dokler se nismo mestu Tenoktitlan ali Mehiko približali na tri dni hoda. Potem sem se zopet lahko postavil na noge in hodil, kar je bilo tem lažje, ker so bile ceste dobro zgrajene in oskrbovane, boljše kot vse angleške, kar sem jih bil videl. Tega sem bil prav vesel; nič kaj mi ni bilo všeč, da so me nosili drugi ljudje po ženski indijanski navadi, in povrh tega sedaj tudi ni bilo treba kakor v vročih krajih, ker smo prišli v mrzle pokrajine in je cesta držala po prostranih visokih planotah in preko gorskih vrhuncev. Nikoli nisem videl j bolj pustih krajev, kot so te. neizmerne planjave, poraščene z aloami in drugim trnjevim in sočnim grmovjem čudnolike oblike, ki more uspevati na peščenih tleh brez vode. Čudna je ta dežela, ki se lahko ponaša, da ima tri vrste podnebij in lahko pokaže vse lepote tropičnih krajev poleg neizmernih puščav.

Neko noč smo prenočevali v počivališču, zgradbi, kakršnih je mnogo ob cestah za uporabo potnikov; stalo je skoraj na vrhu sierre ali pogorja, ki obdaja dolino mesta Tenoktitlan. Drugo jutro smo še pred svitanjem dneva odrinili na pot; mraz je bil namreč v tej višini tako hud, da mi, ki smo prihajali iz vroče pokrajine, nismo mogli dosti spati, in tudi Guatemok je želel še tisto noč dospeti v mesto, ako bi bilo le mogoče.

Ko smo bili hodili nekoliko sto korakov, je pot dospela do grebena pogorja; nenadoma sem obstal, se čudil in ves zavzet občudoval krasni razgled. Pod menoj je ležala prostrana kotanja suhe zemlje in vode, česar pa nisem videl, ker so jo še vedno zakrivale nočne sence. Ampak pred menoj sta se dvigala vrhunca dveh s snegom pokritih gora, prodirajočih celo v oblake, in na njih se je prelivala svetloba še nevzišlega solnca, ki je že izpreminjala svojo belino v krvavo rdečo barvo. Popokatepetl, to je gora, ki se kadi, je ime eni, drugi pa Iztakcihuatl ali speča ženska.

Človeške oči ne morejo videti nič bolj veličastnega kot je bil pogled, ki sta ga v tisti uri pred zoro nudili ti dve gori. Iz visokega vrha ognjenika Popokatepetla so se vzdigovali veliki stebri dima, ki so bili vsled ognja v njegovem osrčju in modre rdečine vzhajajočega solnca podobni zvijajočim se stebrom živega plamena.

In kar se tiče blestečih obronkov spodaj, kojih barva se je venomer izpreminjala iz bele v medlordečo, iz rdeče v modrordečkasto in iz te zopet v vse mogoče barve, kakor jih ima mavrica, kdo more to popisati, kdo si more sploh kaj takega misliti? Nikdo ne, kvečjemu oni, ki so videli solnce vzhajati iznad ognjenikov, ki obrobljajo tenoktitlansko dolino.

Ko sem si bil napasel oči na Popokatepetlu, sem se okrenil proti Iztakcihuatlu ali Speči ženski. Gora ni tako visoka kot "njen mož" — tako namreč pravijo Azteki ognjeniku Popokatepetlu — in ko sem se prvikrat ozrl po nji, nisem videl nič drugega kot orjaško postavo ženske, narejeno iz snega in ležečo kakor mrtvo truplo na visokih parah, čigar lasje so se vsipali po pobočju gore nizdol. Sedaj so jo tudi obsevali solnčni žarki in je bila videti, kakor da bi se veličastno dvigala iz koprene rožnatih meglic; čudovit, pretresljiv prizor. Dasi pa je bila že takrat prelestna. jo vseeno najrajši vidim na večer. Tedaj leži kakor sijajna postava na črnini spodaj in se počasi pogreza v svečano noč, ko razgrinja tema svojo kopreno preko nje.

Ko sem zrl tja, se je pričela svetloba plaziti po obronkih obeh ognjenikov in razkrivala gozdove ob njenih bokih. Še vedno pa je bila širna dolina polna megle, ki je ležala nad njo v gostih valovih, podobnih morskim valovom, iznad katerih so se vzdigovali griči in vrhovi templjev. Ko smo stopali po cesti nizdol, so pare polagoma in počasi izginile in jezera Tezkuko, Qalko in Hočikalko so se zalesketala v solnčnem svitu kakor ogromna zrcala. Ob njihovih bregovih se je blestelo mnogo mest, največje med njimi, Mehiko, je bilo videti, kakor da plava na vodah Okrog njih in za njimi so se razprostirala zelena polja žita in aloe, gaji gozdnega drevja, v daljavi pa je kipela v zrak črna skalnata stena, ki obroblja dolino.

Ves dan smo hitro potovali po tej bajni deželi. Prišli smo skozi mesti Amaquem in Ajocinko, ki jih ne bom opisoval, in marsikatero prijazno vas, ki se je pritiskala k bregovom jezera Čalko. Nato smo stopili na veliko cesto, zgrajeno iz kamna, ki počiva nad vodami in smo popoldne dospeli do mesta Kvitlahuak. Odtod smo dospeli do Iztapalapana, kjer je Guatemok hotel prenočiti v kraljevi hiši svojega strica Kuitlahua. Ko pa smo prišli v mesto, smo izvedeli, da je cesar Montezuma, kateremu so brzoteki sporočili o našem bližnjem prihodu, poslal naročilo, da naj gremo naprej do Tenoktitlana, in da so pripravili palankine (nosilnice), da bi nas nosili. Stopili smo torej v palankine, zapustili prijazno mesto samih vrtov in naglo potovali po južnem delu kamenite ceste. Speli smo mimo mest, zgrajenih na koleh, zabitih v dno jezera, mimo vrtov, ki so bili zasajeni na trstju in pokrite s tisoči in tisoči človeških lobanj, smo proti solnčnemu zatonu dospeli do utrdnih piramid in blestečih templjev, skozi brodovja lahkih čolnov in množice Indijancev, ki so hiteli po opravkih sem in tja, dokler nibe, ki se imenuje Holok in stoji na nasipu. Pravim, stoji. Na žalost ne stoji več! Kortez jo je razrušil in ž njo vsa ona krasna mesta, ki so jih tisti dan gledale moje oči.

Pri Holoku je pravzaprav vhod v mesto Tenoktitlan ali Mehiko, najmogočnejše mesto, icar sem jih bil videl. Hiše v mestnem okolišču so sicer res da bile zgrajene iz blata, v bogatejših delih mesta pa so bile sezidane iz rdečega kamna. Vsako hišo je obdajalo dvorišče, katero je zopet obkrožal vrt, vmes pa so bili kanali, ob katerih so se na obeh straneh vile bele steze. Mesto je imelo mnogo trgov, na trgih pa so stale piramide, palače in templji brez števila. Ves zavzet sem jih gledal; ampak to še ni bilo nič, kakor je vse kazalo, v primeri z velikim templjem, ki sem ga naposled zagledal; velika kamenita vrata na severu in jugu, vzhodu in zahodu, plavali po jezeru kot čolni, mimo brezštevilnjegovo zidovje polirani tlak in ravne strehe, prostrani trg, ki ga je obdajal, vse je tvorilo veličasten pogled, da takega še nisem videl. Vendar še nisem bil videl dobro, kajti temnilo se je; nesli so nas po temi naprej, sam nisem vedel kam.

Minulo je nekaj časa in spoznal sem, da smo bili zapustili mesto in stopali v senci mogočnih ceder po strmi poti navkreber. Kmalu smo se ustavili na velikem dvorišču, kjer so mi veleli, naj stopim iz nosilnice. Nato me je Guatemok peljal v čudovito poslopje, kjer so vse sobe imele strop iz cedrovega lesa in so bile stene pokrite z živobarvastimi zavesami, zlata pa je bilo v tej hiši toliko, kot pri nas doma opeke in hrastovine. Služabniki, ki so držali cedrove palice v roki, so nas peljali po mnogih hodnikih in sobah, dokler nismo naposled dospeli do neke sobane, kjer so nas čakali drugi strežaji, ki so nas umili z blagodišečo vodo in nas oblekli v sijajna oblačila. Odtod so nas peljali do nekih vrat, kjer smo morali sezuti čevlje in je vsakdo izmed nas dobil raskavo, barvasto oblačilo, pod katerim smo skrili prejšnje sijajno oblačilo. Ko smo se oblekli, smo smeli skozi vrata in se znašli v prostrani dvorani, kjer je bilo mnogo plemičev in nekoliko žensk, ki so vsi stali in bili oblečeni v podobna raskava oblačila kot mi. Na daljnem koncu te dvorane je stala pozlačena stena ali zaslon, in izza nje so se glasili zvoki prijetne godbe.

Ko smo stali v veliki dvorani, katero so razsvetljevale prijetno dišeče baklje, je prišlo k nam mnogo plemičev, ki so pozdravljali kneza Guatemoka; pri tem sem opazil, da so me vsi zelo radovedno gledali. Kmalu na to je prišla neka ženska, ki je bila jako lepa. Bila je velike zastavne postave in je nosila pod preprostim zunanjim oblačilom sijajno obleko, posuto z vezenjem in dragulji. Dasi sem bil zelo utrujen in ves zmeden, me je njena milina in ljubkost zgrabila kakor kak primaž; še nikdar nisem bil videl take miline.

Njene oči so bile ponosne in polne kot jelenje, kodrasti lasje so se ji valili po ramah in poteze njenega obraza so bile jako plemenite, vendar nežne, malone žalostne, dasi so bile včasih videti tudi silne.

Ta ženska je bila šele v cvetu prve mladosti, morebiti je imela kakih osemnajst let, njena postava pa je bila postava dorasle ženske in nadvse kraljevska.

"Pozdravljen, bratranec Guatemok," je rekla z zvonkim glasom, "torej si vendarle prišel. Moj visoki oče te že dolgo čaka in te bo vprašal, zakaj si se tako zakasnil. Tudi moja sestra, tvoja žena, se je že čudila, kako to, da si tako dolgo izostal."

Ko je govorila te besede, sem bolj čutil kot videl, da me je ženska pozorno motrila s svojimi krasnimi očmi.

"Pozdravljena, sestrična Otomi," je odgovoril knez. "Popotne nezgode so me zadrževale. Tobasko je daleč in tudi moj varovanec in tovariš Tjule," in namignil je proti meni, "je imel nezgodo na potu."

"Kakšna je bila ta nezgoda," je vprašala.

"Nič posebnega ,samo mene je rešil iz krempljev in žrela pume, pri čemur je tvegal svoje življenje, dočim so vsi ostali zbežali. Pri tem je bil nekoliko ranjen. Mene je rešil tako —" in v kratkih besedah je povedal vso zgodbo.

Pozorno ga je poslušala in videl sem, kako so se ji oči iskrile spričo tega, kar je slišala. Ko je bilo vse povedano, je zopet izpregovorila in je topot nagovorila mene.

"Pozdravljen, Tjule," je rekla smehljaje "Nisi sicer izmed našega ljudstva, toda moje srce ceni takega možaka." In smehljajoč se še vedno je odšla.

"Kdo je ta visoka gospa?" sem vprašal Kuatemoka.

"Moja sestrična Otomi, kneginja Otomi, najljubša hči mojega strica Montezume," je odgovoril. "Všeč si ji, Tjule, in to je dobro zate iz več vzrokov. Tiho!"

Čim je izpregovoril, se je zaslon na daljnem koncu dvorane odmaknil na stran. Za njim se je prikazal mož, ki je sedel na vezeni blazini in po indijanski šegi vdihaval dim tobaka iz pozlačene lesene pipe. Ta mož, ki ni bil nikdo drugi kot vladar Montezuma, je bil visokega stasa in otožnega obličja; polt njegovega obraza je bila jako bela, nenavadno bela za rujavo polt njegovega plemena, lasje pa redki in črni. Oblečen je bil v belo haljo iz najčistejšega platna, okoli pasu je nosil zlat pas, na nogah z dragulji posute sandale, na glavi pa šop perja kraljevskozelene barve. Za njim se je nahajala gruča krasnih deklet, ki so bile bolj rahlo oblečene, igrale na plunke in druga glasbila, na vsaki njegovi strani pa so stali štirje stari svetovavci, vsi bosonogi in oblečeni v kar najbolj preprosta oblačila.

Kakor hitro se je zaslon odmaknil ,se je vsa v dvorani zbrana družba vrgla na kolena — temu zgledu sem tudi jaz žurno sledil — in je ostala v tem položaju, dokler ni cesar dal znamenja z zamahom pozlačene pipe; nato so zopet vsi vstali in stali na svojem mestu s sklenjenimi rokami in upirali oči v tla. Zdajci je Montezuma dal drugo znamenje in približali so se mu trije postarni možje; bili so poslaniki, kakor sem doznal, in ga nekaj prosili. Cesar jim je odgovoril s tem, da je prikimal z glavo, nakar so se mu priklonili, odšli izpred njega in se pomešali med množico. Nato je Montezuma nagovoril enega svetovalcev, ki se je priklonil in odšel počasi po dvorani, ozirajoč se na levo in desno. Kmalu je uzrl Guatemoka, saj ga je bilo lahko videti, ker je bil za glavo večji od vseh ostalih.

"Zdrav, knez!" je rekel. "Kraljevski Montezuma želi govoriti s teboj in s tvojim spremljevalcem Tjulo."

"Stori, kar storim jaz, Tjule," je rekel Guatemok in me vodil po dvorani, dokler nisva dospela do mesta, kjer je stal leseni zaslon, katerega so pomaknili zopet nazaj, čim sva prišla tja, tako da nas v dvorani zbrani niso videli.

Tukaj sva nekoliko časa stala s sključenimi rokami in povešenimi očmi, nato pa sva na dano znamenje stopila naprej.

"Tvoje poročilo, nečak," je rekel Montezuma s tihim, zapovedujočim glasom.

"Podal sem se v mesto Tobasko, presvitli Montezuma. Našel sem Tjula in ga pripeljal semkaj. Odredil sem tudi,da so žrtvovali velikega duhovna, kakor se je glasilo cesarsko povelje, in sedaj vračam cesarski znak," in podal je prstan enemu svetovalcev.

"Zakaj si se tako dolgo zamudil na potu, nečak?"

"Vsled nezgod na potovanju. Ko mi je moj ujetnik Tjule, reševal življenje, presvitli Montezume, ga je puma ugriznil. Koža zverine se prinaša tebi v dar."

Tedaj šele se je Montezuma obrl name, nato pa je odvil zvitek s pisavo ž znamenji, ki mu ga je podal eden svetovalcev, in ga bral, pogledujoč mene od časa do časa.

"Popis je dober," je rekel naposled, "v vsem razen v eni stvari — v njem ni omenjeno, da je ta ujetnik najzalši človek v državi Anahuak. Povej, Tjule, zakaj so tvoji rojaki stopili na moji zemlji na suho in ubijali moje ljudi?"

"Ničesar ne vem o tem, cesar," sem odgvoril s pomočjo Guatemoka, kakor sem pač najboljše mogel, "oni tudi niso moji rojaki."

"Poročilo pravi, da priznavaš, da se ti pretaka kri teh Tjulov po tvojih žilah in da si dospel na našo obalo ali blizu nje v enem njihovih velikih čolnov."

"Tako je, cesar, vendar nisem iz njihovega ljudstva in sem prišel do brega plavajoč v sodu."

"Jaz mislim, da lažeš,", je odgovoril Montezuma in čelo se mu je pomračilo, "zakaj morski somi in krokodili bi požrli vsakogar, ki bi tako plaval." Nato je pristavil boječe: "Povej mi, ali si potomec Kvecalkotla?"

"Ne vem, svitli cesar. Belega plemena sem in našemu predniku je bilo ime Adam."

"Morebiti je drugo ime za Kvecalkotl," je rekel. "Že zdavnaj je bilo prerokovano, da se bodo njegovi otroci vrnili, in kakor vse kaže, je sedaj prišla ura njihove vrnitve." Pri teh besedah je globoko vzdihnil, nato pa je še rekel: "Pojdi sedaj. Jutri mi boš povedal kaj več o teh Tjulih in zbor duhovnikov naj potem odloči o tvoji usodi."

Ko pa sem slišal besedo duhovniki, sem se začel tresti po vsem životu in milo proseč sem sklenil roki in vzkliknil:

»Ubij me, ako je tvoja volja, svitli cesar, prosim te samo ne izroči me zopet v roke duhovnov." "Mi vsi smo v rokah duhovnov, ki so usta božja," je odgovoril hladno. "Povrh tega mislim, da si mi lagal."

Nato sem odšel sluteč nesrečo in tudi Guatemok je bil videti potrt. Bridko sem proklinjal uro, ko sem rekel, da sem španske krvi in vendar nisem Španec. Da bi bil vedel, kar sem vedel že tedaj, bi mi nobeno mučenje ne izvabilo teh besedi iz mene. Ampak sedaj je bilo prepozno.

Guatemok me je peljal v sobane te palače na Čapoltepeku, kjer ga je čakala njegova žena, kraljeva princezinja Tekuičpo, jako ljubka gospa, in ž njo druge gospe, med njimi Montezumova hči kneginja Otomi, in nekoliko plemičev. Tukaj so postregli z bogato večerjo, pri kateri sem sedel poleg kneginje Otomi, ki je jako milostno govorila z menoj in me izpraševala mnogo reči o moji domači deželi in ljudstvu Tjulov.

Od nje sem bil zvedel, da je cesar v velikih skrbeh zavoljo teh Tjulov ali Špancev, da je jako praznoveren in veruje, da so otroci boga Kvecalkotla, ki pridejo, kakor pravijo stare prerokbe, in mu vzamejo deželo. Bila je v resnici tako milostljiva in tako kraljevsko ljubka, da sem izza onega časa, ko sem bil odšel od doma, prvikrat čutil, da mi je srce ganila druga ženska poleg moje zaročenke, katero sem bil pustil daleč na Angleškem in katero ne bom nikdar več videl, kot sem mislil. In pozneje sem doznal, da tisto noč ni bilo samo moje srce ganjeno.

Blizu naju je sedela druga kraljevska gospa Papancin, Montezumova sestra; bila ni niti mlada niti ljubka, a vendar prav milega obraza in žalostna,kakor da bi slutila bližnjo smrt.

Ko je bila gostija končana in smo pili kakao ali čokolado in kadili tobak v pipah — čudna, a kaj pomirljiva navada, ki sem se je privadil v Tobasku in katere nisem mogel opustiti, dasi se tukaj na Angleškem težko dobi to zelišče — so me peljali v mojo spalnico, majhno izbo, opaženo z deskami iz cedrovega lesa. Dolgo časa nisem mogel zaspati; prevzel me je spomin na vse, kar sem čudnega videl v tej čudoviti novi deželi, ki je bila tako civilizirana, a vendar tako barbarska. Mislil sem na tega cesarja z otožnim obrazom, neomejenega gospodarja nad miljoni prebivalcev, katerega je obdajalo vse, kar si more človeško srce poželeti, ogromno bogastvo, stotine ljubkih žen, ljubeči otroci, neštevilne vojske, ves sijaj umetnosti, na cesarja, ki je vladal najlepše cesarstvo na zemlji, ki je imel vsako veselje, vsako zabavo na uslugo, ki je bil bog v vseh pogledih razun svoje umrjočnosti in čaščen bog, in je bil vendar žrtev strahu in praznoverja in imel težje srce kakor najnižji suženj v njegovih palačah. Tukaj sem videl nauk, kakor ga je kralj Salamon oznanjal, kajti ta Montezuma je lahko vzkliknil"s kraljem Salomonom:

"Nabral sem si tudi zlata in srebra, in posebni zaklad kraljev in pokrajin; pridobil sem si pevce in pevke, in radosti človeških in godbenega orodja in to vsake vrste. In karkoli so si poželele moje oči, jim nisem odrekel, svojemu srcu nisem kratil nobenega veselja. In glej, vse je bilo nečimurnost in mučitev duha in nobene koristi ni bilo pod solncem."

Tako bi bil lahko vzkliknil, tako je tudi v resnici vzkliknil z drugimi besedami, kajti— kakor nam tako lepo kaže slika okostnjakov in treh vladarjev na severni strani ladije v naši domači ditchinghamski cerkvi — tudi kralji imajo svojo usodo in oni niso deležni nič več sreče kot vsi ostali sinovi človeški. V resnici je sploh nikdo ni deležen, kakor mi je nekoč dejal moj dobrotnik Fonseca; prava sreča je zgolj sen, iz katerega se venomer prebujamo v žalosti našega kratkega, mukepolnega dne.

Nato so mi misli poletele k drugi prikazni, k oni nad vse ljubki devici, kneginji Otomi, ki me je, kakor sem mislil, tako prijazno gledala; ta privid mi je bil sladak, saj sem bil mlad, in moja draga, angleška Lilija je bila daleč, daleč, in zame za vedno izgubljena. Ali je potemtakem čudno, da se mi je ta indijanski mak zdel zal? Resnično, kje je možak, katerega ne bi bila prevzela njena milina, njena lepota in tisti znak kraljevske dostojanstvenosti, ki prihaja od kraljevske krvi in vsakdanjega izvrševanja oblasti in moči? Kakor bogata čudesa oblačila, ki ga je nosila, je njeno barbarstvo, ki sem ga sedaj videl samo od boljše strani, privlačilo in omamljalo oči moje duše, podelujoč njeni ženski dražesti neko novo lastnost, čudno, resnobno, nekako jutrovsko sijajost, ki je ni v naših dobro vzgojenih angleških ženskah, ki je hkratu prevzemala čute in domišljije in ž njima zasužnjila srca.

Otomi je bila namreč ženska, o kakršnih moški pač sanjarijo, a si jih kaj redkokdaj pribore, saj ima svet malo takih bitij in še manj krajev, kjer se vzgoje. Bila je čista in strastna obenem, kraljevske krvi in kraljevskega srca, bogate narave in nadvse ženska, vendar srčna kot moški in krasna kot noč; imela je duha, ki ga je žejalo po vednosti, in dušo, ki je nobena žalost ni mogla streti; bila je vedno izpremenljiva v zunanjem vedenju in razpoloženju in vendar nad vse zvesta in prožeta moške časti; taka je bila Otomi, hči cesarja Montezume. Mar je bilo potemtakem čudno, da se mi je videla prekrasna ali da sem jo tudi jaz vzljubil, potem ko mi je usoda naklonila njeno ljubezen? In vendar je bilo v njeni naravi ono, kar bi me moralo zadrževati, samo da bi bil poznal tisto, kajti pri vsej svoji dražesti, svoji lepoti in svojih vrlinah je bila v svojem srcu še vedno divjakinja, in včasih jo je prevladala njena kri, najsi jo je še tako skušala prikriti.

Ko sem tako ležal v palači na Čapoltepeku, me je topot korakov straže pred mojimi vrati glasno opominjal, da sedaj zame pac ni bil čas misliti na ljubezen in druge radosti, zame, čegar življenje je od dne do dne viselo na tanki niti. Drugi dan so duhovni imeli določiti mojo usodo in kakor so ti duhovni bi h sodniki, je ujetnik lahko že naprej vedel, kakšna bo njihova razsodba, še preden je bila izrečena. Bil sem vendar tujec v tej deželi človek bele polti, in tak bi bil bogovom vse bolj dopadljiva daritev kot ona, ki so jim jo nudili tisoči indijanskih src. Iztrgali so me iz rok duhovnov na žrtveniku v mestu Tobasko, da bi dičil višje oltarje v Tenoktitlanuto je bilo vse. Moja usoda je bila, da bedno poginem daleč od doma, tako da živa duša ne bo nikdar več govorila o meni.

V takih žalostnih mislih sem naposled zaspal Ko sem se prebudil, je bilo solnce že vzšlo. Vstal sem, stopil k zamreženemu oknu in pogledal ven. Palača, od kjer sem gledal, je stala na vrhu skalnatega griča. Ta grič se je na eni strani kopal v modrih vodah jezera Tezkuko, na drugi strani so se v oddalji dobre milje dvigali stolpi mehikanskega mesta. Po obronkih in v nekaterih smeren kako miljo daleč od vnožja griča so rastla orjaška cedrova drevesa in ž njihovih vej je viselo sivo, pošastno mahovje.

Ta drevesa so tako velika, da je najmanjše izmed njih višje kot največji hrast pri nas doma, dočim meri največji svojih dvaindvajset čevljev okoli debla pri tleh. Med in za temi čudovitimi, starodavnimi drevesi so se razprostirali Montezumovi vrtovi,- ki so bili s svojimi neznanimi, krasnimi cvetlicami, svojimi mramornatimi kopeli, zverinjaki in tičniki po mojih mislih najbolj čudoviti na vsem svetu.

"Ako že moram umreti," sem dejal sam pri sebi, "je vsaj to nekaj, da sem videl to deželo Anahuak, njenega kralja, njene šege in njeno ljudstvo."

ŠESTNAJSTO POGLAVJE.[uredi]

Tom postane bog.

Niti sanjalo se ni meni, Tomu Wingfieldu, ki sem preprost človek, ko sem tisto jutro vstal, da bom pred solnčnim zahodom bog in za cesarjem Montezumo najbolj čaščen in spoštovan človek ali prav za prav bog v mestu Mehiko.

Prigodilo pa se je takole. Po zajtrku z domačimi kneza Guatemoka so me peljali v dvorano pravice, ki so ji rekli 'sodišče boga'. Tukaj je na zlatem prestolu sedel Montezuma in delil pravico s takim velikoslavjem, da ga ne morem opisati. Okoli njega so bili njegovi svetovalci in velikaši, pred njim pa je stala človeška lobanja, okrašena s tako velikimi smaragdi,da se je iz njih vzdigoval žar svetlobe. V roki je držal puščico kot nekako žezlo. Sodil je nekatere glavarje ali kasike zaradi veleizdaje; niso bili dolgo v negotovosti glede svoje usode. Po kratkem zaslišanju prič so bili vprašani, kaj imajo povedati v svojo obrambo. Vsak izmed njih je v malo besedah in na kratko povedal svoj zagovor. Nato je Montezuma, ki vse odtlej ni niti izpregovoril niti kaj storil, vzel barvani zvitek z obdolžitvami in ga prodrl s puščico, katero je držal v roki, na onem mestu, kjer se je nahajala slika vsakega obtoženca, ki je značilo njegovo ime. Nato so jih odpeljali v smrt, vendar ne vem, kakšne smrti so umrli.

Ko je bila ta sodna obravnava končana, je stopilo v dvorano nekoliko duhovnov, ki so bili oblečeni v črna oblačila in so jim kuštravi lasje padali po hrbtu. Bili so silni, divjeoki možje velike dostojanstvenosti in stresel sem se po vsem životu, ko sem jih zagledal. Opazil sem tudi, da so samo oni naredili Montezumi le majhen poklon. Ko so se svetovalci in plemiči umaknili, so se ti duhovni jeli razgovarjati s cesarjem; kmalu potem sta stopila dva izmed njih naprej, me vzela iz varstva straže in peljala k prestolu. Tam so mi nenadoma veleli, da naj slečem svoja oblačila; storil sem, kakor mi je bilo ukazano, dasi me je bilo močno sram, ker sem stal popolnoma nag pred njimi. Nato so se mi približali duhovni in me natanko preiskali po vsem životu. Na eni roki sem imel brazgotine od ran, ki mi jih je bil zadal meč de Garcie, na prsih pa komaj zaceljeni znaki pumovih zob in krempljev. Natančno so pregledali te rane in me vprašali, kako sem jih dobil. Povedal sem jim, nato pa so se začeli med seboj razgovarjati tako, da jih nisem mogel slišati; ta razgovor je postal tako razvnet, da so se naposled obrnili do samega cesarja, da bi razsodil med njimi. Le-ta je nekoliko časa premišljeval in slišal sem ga, ko je rekel:

"Ti madeži ne prihajajo iz telesa, tudi jih ni bilo ob rojstvu na njem, marveč jih je prizadejalo nasilje ljudi in zveri."

Nato so se duhovni iznova posvetovali in njihov poglavar je kmalu na to zašepetal Montezumi nekaj na ušesa. Cesar je prikimal, vstal s prestola in prišel k meni, ki sem stal tam nag in drgetajoč od mraza, kajti zrak je v Mehiki oster. Stopajoč proti meni, je snel verižico smaragdov in zlata, ki mu je visela okoli vratu, in odpel kraljevski plašč z ramen. Nato mi je lastnoročno obesil verižico okrog vratu in odel plašč okoli ramen, ponižno priklonil koleno pred menoj, kakor da bi me hotel moliti, mi vrgel roke okoli vratu in me objel.

"Zdrav! Preblaženi!" je rekel. "Božanski sin Kvecalkotla, imenitelj duha božanskega Tezkatlipoke, duša sveta, stvarnik sveta. Kaj smo storili, da si nas počastil za nekaj časa s svojo navzočnostjo? Kaj moremo storiti, da povrnemo tako čast? Ti si ustvaril nas in vso to deželo; glej, dokler boš bival med nami, je tvoja in mi nismo nič drugega kot tvoji služabniki. Zapoveduj, in tvoji ukazi se bodo izvršili, misli, in tvoje misli se bodo izpolnile, preden ti pridejo čez ustnice. O Tezkatlipoka, jaz, Montezuma tvoj služabnik, ti prinašam svoje čaščenje in po sebi čaščenje vsega mojega ljudstva." Pri teh besedah je zopet priklonil kolena.

"Častimo te, molimo te, o Tezkatlipoka!" so se mu pridružili duhovniki.

Jaz sem molčal ves osupel in zavzet, kajti nimalo nisem razumel vse te bedastoče; ko sem stal tako nezmožen, da bi izpregovoril kako besedico, je Montezuma zaploskal z rokami in v dvorano so stopile ženske, ki so nosile krasna oblačila in venec iz cvetlic. Oblekle so mi oblačilo in položile venec na glavo, ves čas me časteč in govoreč: "Tezkatlipoka, ki je včeraj umrl, je prišel zopet. Radujte se, Tezkatlipoka je prišel zopet v telesu ujetega Tjula."

Tedaj šele sem razumel, da sem sedaj bil bog in največji bogov, dasi sem se tisti trenutek bolj počutil kot norec, da še nikoli tak.

Nato so se prikazali možje, resnobni, častitljivi, noseč plunke v roki. Povedali so mi, da so to moji varuhi in učitelji, in ž njuni je prišla dolga vrsta kraljevih pažov, ki so bili moji služabniki. Z godbo so me peljali iz dvorane; pred menoj je stopal klicar, ki je oznanjal, da sem jaz bog Tezkatlipoka, duša sveta, stvaritelj sveta, ki je zopet prišel obiskat svoje ljudstvo. Vodili so me po vseh dvoriščih in neskončnih sobanah palače, m kamorkoli sem prišel, so se moški, ženske priklanjali do tal pred menoj in častili mene, Toma Wingfielda, doma iz Ditchinghama v okrožju Norfolk, tako da sem naposled že mislil, da sem znorel.

Nato so me posadili v nosSlnico m me nesli po griču Čapoltepek nizdol in po cestah in ulicah dokler nismo dospeli do velikega trga, kjer je stal veliki tempelj. Pred menoj so hodili klicarji in duhovni, za menoj so sledili paži in plemiči, kamorkoli pa smo prišli, povsod so se množice vrgle na kolena, tako da sem naposled dejal sam pri sebi, da je prav utrudljivo in nadležno biti takov bog. Nato se me nesli skozi zidovje, okrašeno s kačami in po vijugasti poti mogočne piramide do vrha, kjer so stali templji in maliki; tukaj se je oglasil velik boben in svečeniki so meni na čast žrtvovali žrtev za žrtvijo, da mi je slabo prihajalo ob pogledu na toliko krvi in zlobe. Zdajci so me povabili, naj stopim iz nosilnice in polagali bogate preproge in cvetlice, da sem stopal po njih; naenkrat se me je polastil silen strah in že sem mislil, da bodo še mene žrtvovali na čast meni ali kakemu drugemu božanstvu. Vendar se to ni zgodilo. Peljali so me do roba piramide ali vsaj tako blizu kolikor sem se upal iti, ker sem se bal, da me ne bi iznenada zgrabili in vrgli v prepad. Tukaj je veliki duhoven oznanil moje božanstvo tisočim in tisočim, ki so bili zbrani spodaj, in vsi so pripognili svoja kolena, da počaste mene, duhovniki zgoraj in množice zdolaj. In tako je šlo nadalje, da se mi je kar v glavi vrtelo od čaščenja, vpitja, godbe, žrtev in smrti, in prav hvaležen sem bil, ko so me naposled nesli nazaj na Čapoltepek.

Tukaj so me čakale nove časti; peljali so me namreč v krasne sobane, ki so mejile na sobane cesarja samega; povedali so mi tudi, da mi je Montezumova služinčad na uslugo in da umrje oni, ki ne bi hotel izvršiti mojega povelja.

Naposled sem se res oglasil in jim povedal, da se moje povelje glasi, da naj mi privoščij o nekoliko počitka vse do gostije, katero so pripravljali zame v sobanah kneza Guatemoka, ker sem upal, da najdem tam Otomi.

Moji varuhi in plemiči, ki so mi stregli, so mi odgovorili, da moj služabnik Montezuma upa, da bom tisto noč pri njem na gostiji. Vzlic temu sem vztrajal pri tem, da se moje povelje izvrši. Nato so me zapustili rekoč, da se v eni uri zopet vrnejo, da me popeljejo na gostijo. Vsvoji sobi sem odvrgel znake svojega božanstva in se vrgel na blazine, da bi se nekoliko odpočil in premišljeval; pri tem se me je lotila neka vzhičenost; mar nisem bil bog, ali nisem imel skoraj neomejeno oblast? Ker pa sem že po naravi previden in oprezen, sem začel ugibati, zakaj da sem bog in koliko časa bo moja božanska oblast trajala.

Preden je minila ura, so prišli paži in plemiči z novimi oblačili, v katere so me oblekli, in svežimi cveticami, s katerimi so mi ovenčali glavo, in so me odpeljali v Guatemokove sobane; spredaj pred nami so stopale lepe ženske, ki so igrale na različna godbena orodja.

Tam me je čakal knez Guatemok, da me sprejme; v resnici me je sprejel z vsemi častmi, kakor da bi bil jaz, njegov ujetnik in tovariš, prvi med kralji. A vendar se mi je dozdevalo, da sem videl v njegovih očeh poleg radosti tudi žalost. Sklonil sem se k njemu in mu šepetaje rekel:

"Kaj pa pomeni vse to, knez " sem ga vprašal. "Ali se norčujejo iz mene ali sem v resnici bog?"

"Tiho!" je odvrnil, se globoko priklonil in tiho govoril: "To pomeni zate dobro in slabo, prijatelj Tjule. Drugikrat ti povem." Nato pa je na glas pristavil: "Ali ti je všeč, o Tezkatlipoka, bog vseh bogov, da prisedemo k večerji s teboj, ali morebiti želiš sam vživati večerjo?"

"Bogovi ljubijo dobro družbo, knez," sem mu odgovoril.

Med tem govorjenjem sem bil opazil, da je bila med prisotnimi tudi kneginja Otomi. Ko smo stopali k nizki mizi, okoli katere smo pozneje posedli na blazine, sem ostal za drugimi in pazil, kam bo sedla ona, nato pa sem se neutegoma usedel zraven nje. To je vzbudilo med družbo nekoliko zmede, kajti zame so bili pripravili častno mesto ob vzglavju mize, kjer je bil na moji desni sedež Guatemoka, na levi pa njegove žene, kraljevske Tekuičpo.

"Tvoj sedež je tam, o Tezkatlipoka," je rekla in zardela pod olivkasto poltjo.

"Bog vsekakor lahko sede, kamor se mu zljubi, kraljevska Otomi," sem odgovoril; "sicer pa," sem pristavil tiho, da me je samo ona slišala, "kje morem najti boljše mesto kot ob strani najbolj dražestne boginje na zemlji?"

Iznova je zardela in odgovorila: "Žal, jaz nisem boginja, temveč zgolj umrjoče dekle. Poslušaj: ako želiš, da bi pri naših gostijah in svečanostih bila tvoja tovarišica, moraš izdati posebno povelje; potem se nikdo ne bo drznil biti neposlušen tebi, niti sam Montezuma, moj oče."

Tedaj sem vstal in izjavil v prav šepavem azteškem jeziku plemičem, ki so mi stregli: "Moja volja je, da bodi moj prostor vedno ob strani knjeginje Otomi."

Pri teh besedah je Otomi še bolj zardela in med gosti se je začulo mrmranje; knez Guatemoka je bil izprva jezen, nato pa se je nasmejal. Plemiči, moji strežniki, so se priklonili in njihov govornik je odgovoril:

"Besedam Tezkatlipoke moramo biti pokorni. Sedež kraljevske kneginje Otomi, ljubljenke Tezkatlipokove, naj se postavi poleg boga."

Pozneje se je to vedno zgodilo, razen kadar sem jedel z Montezumo samim. Kneginja Otomi je zaslovela po mestu kot "blažena knjeginja, miljenka Tezkatlipokova Sega in praznovernost sta bili pri tem ljudstvu tako močno ukoreninjeni, da so menili, da je največja čast za njo, ki je bila ena izmed prvih žensk v deželi, ako je oni, o katerem so za kratko dobo menili, da je duša sveta, blagovolil želeti njeno družbo pri mizi. Gostija se je nadaljevala in požuril sem se in vprašal Otomi, kaj pomeni vse to.

"Žal," je zašepetala, "ti ne veš in jaz si sedaj ne upam povedati. Rečem ti pa tole: dasi ti, ki si bog, lahko sediš, kjer želiš, vseeno pride ura, ko boš moral ležati na mestu, kjer ne želiš. Poslušaj: po jedi izjavi, da je tvoja želja, da se greš izprehajat po vrtovih te palače in da te moram jaz spremljati. Tedaj bo prilika, da lahko govoriva."

Ko je bila gostija končana, sem res izjavil, da želim iti s kneginjo Otomi izprehajat se po vrtu; odšla sva in hodila pod svečanimi drevesi, ki so bila ovita z vijugastimi prameni sivega mahovja, visečega z vseh vej, kakor da bi ves gozd pokrivale sive brade cele armade starcev, se majala in otožno šelestela v hladnem nočnem zraku. Toda žal, nikjer nisva mogla biti sama; kakih dvajset korakov za nama je sledila cela množica plemičev strežnikov z zalimi plesalkami in godci, oboroženimi s tistimi vražjimi plukami, na katere so venomer igrali in plesali. Zaman sem jim ukazal, da naj bodo tiho rekoč, da je pisano že v davnih časih, da je en čas za igro in ples, pa zopet čas, da bodi konec igre in plesa; toda edino v tem mi niso bili poslušni. Niti takrat niti pozneje nisem nikdar užival miru in šele sedaj na stara leta doma sem spoznal, kako velik zaklad je samota.

Vzlic temu sva se sprehajala pod drevjem in dasi naju je vrišč godbe spremljal, kamor sva šla, sva se kmalu lepo pomenkovala. Na tistem izprehodu sem šele izvedel, kako strašna je bila usoda, ki me je čakala.

"Vedi, o Tjule," je rekla Otomi, ki me je klicala s starim imenom, kadar ni bilo nikogar tako blizu, da bi jo lahko slišal; "v naši cieželi imamo tako šego, da vsako leto izberemo mladega ujetnika, da nam predočuje pozemsko podobo boga Tezka.tlipoke, ki je ustvaril zemljo. Samo dvoje je potrebno«za tega ujetnika, namreč da mora biti plemenite krvi in da mora njegova oseba biti lepa in brez vsakega madeža in pogreška. Tisti dan, ko si dospel semkaj, Tjule, je bil slučajno oni dan, ko si izbiramo novega ujetnik, ki naj pooseblja boga; to pot si bil izbran ti, ker si plemenite krvi in zalši od vsakega moškega, kar jih je v Anahuaški državi, in pa tudi zavoljo tega, ker si od ljudstva Tjulov, Kvecalkotlovih otrok, o katerih nam je prišlo toliko govoric do ušes in kojih prihoda se moj oče Montezuma boji bolj kot vse drugo na svetu; tudi so duhovniki menili, da bi ti mogel odvrniti od nas njihovo jezo in jezo bogov."

Nato je Otomi utihnila, kakor da bi hotela še nekaj povedati, a ni mogla najti primernih besedi; toda jaz sem se spominjal samo tega, kar mi je bilo povedano, in sem se kar napihoval ob zavesti svoje veličine in pa, ker je ta ljubka kneginja izjavila, da sem najzalši možak v celi anahuaški državi, jaz, kateremu dotlej še nikdo, ne moški, ne ženska, ne otrok, ni rekel lep, dasi sem menil, da sem sicer prav čeden fant. Toda tudi v tem slučaju se je prigodilo kakor v marsikaterem drugem, da prevzetnost hodi pred padcem.

"Mora biti izgovorjeno, Tjule," je Otomi nadaljevala. "Oj, da mora baš meni biti usojeno, da ti povem. Eno leto boš v našem glavnem mestu Tenoktitlan vladal kot bog in nikdo te ne bo nadlegoval, če izvzameš neke ceremonije, katerim se moraš pokoriti, in gotove stvari ali umetnije, ki se jih moraš naučit;. Najmanjša tvoja želja bo postava in če se boš komu nasmejal, bo dobro znamenje zanj in te bo blagoslavljal; celo moj oče Montezuma bo ravnal s teboj s spoštovanjem in s častjo kakor da bi mu bil enak in še več. Vsakega veselja boš lahko deležen, celo zakona, ki ti bo zabranjen do dvanajstega meseca. Tedaj boš dobil štiri najzalše device cele dežele kot neveste."

"Kdo pa jih bo izbiral?" sem vprašal.

"Tega ti ne morem povedati, Tjule, ker se ne vmešavam v te skrivnosti," je naglo odgovorila. "Včasih je bog sam sodnik, včasih pa izbirajo duhovni zanj. Kakor pač nanese. Sedaj pa poslušaj konec vsega, kar ti imam povedati, in ko ga boš slišal, boš gotovo pozabil na vse drugo. En mesec boš živel s svojimi štirimi ženami in ta mesec boš preživel v samih gostijah, ki se bodo vršile po vseh največjih plemiških hišah našega mesta. Zadnji dan tistega meseca bodo peljali tebe in tvoje štiri žene na kraljevski barki čez jezero do nekega kraja, ki mu pravijo "Topilnica kovin". Odtod te bodo peljali do piramide, katero nazivajo "Orožarna", kjer se bodo tvoje žene za vedno poslovile od tebe in kjer, Tjule, žal mi je, da ti moram ravno jaz povedati, si obsojen, da te žrtvujejo bogu, čegar duh imaš v sebi, velikemu bogu Tezkatlipoki; tam ti bodq iz živega telesa iztrgali srce, odsekali glavo z ramen in jo nataknili na drog, ki je znan pod imenom "drog glav".

Ko sem slišal, kako strašna usoda me je čakala, sem na glas zaječal in kolena so se mi šibila, da je malo manjkalo, da se nisem zgrudil. Nato se me je lotila besna togota in pozabil sem na svet svojega očeta in proklinjal bogove tiste dežele in njeno ljudstvo, ki jih je častilo, najprvo v azteškem in mayaškem jeziku, potem pa, ko mi je zmanjkalo besedi v teh jezikih, še v španskem in angleškem. A Otomi, ki je slišala nekatere mojih besedi, in jih še več uganila, je prestrašena vzdignila roki in rekla:

"Ne proklinjaj strašnih bogov, lepo te prosim, sicer se ti neutegoma zgodi nekaj strašnega. Ako bi te naši ljudje slišali, bi mislili, da si obseden od hudobnega duha, ne dobrega, in potem bi te takoj mučili do smrti. Sicer pa te slišijo vsaj bogovi, ki so vsepovsodi."

"Naj me slišijo," sem odgovoril. "Krivi so ti bogovi in prokleta je dežela, ki jih časti. Oni so obsojeni v pogubo, pravim, in ž njimi vsi, ki jih častijo. Ne, vseeno mi je, ako me slišijo — tako bom vsaj takoj umrl vsled mučenja, kar je vendar stokrat, tisočkrat boljše kot živeti celo leto v mučni zavesti na vedno bolj se bližajočo smrt.

Ampak ne bom umrl sam, vse morje krvi, katero so prelili vaši duhovni, vpije po maščevanju do pravega Boga, in On bo maščeval."

Tako sem besnel naprej, skoraj blazen od strahu in jeze, ki je bila brez moči; kneginja Otomi je stala pred menoj vsa prestrašena m zavzeta spričo takega bogokletja, za nama pa so se glasile plunke in plesali plesalci. V svoji besnosti sem opazil, da se je Otomi zamislila, skoraj zamaknila, strmela je proti vzhodu kakor človek, ki vidi privid. Tudi jaz sem se ozrl proti vzhodu in videl, da se je vse nebo žarelo na tej strani. Ob roba obzorja vse do najvišjih delov neba se je razprostirala nekaka pahljača blede, strahovite svetlobe, preprežene z ognjenimi iskrami; ročaj pahljače je takorekoč počival na zemlji, krila pa so pokrivala vzhodno nebo.

Nehal sem proklinjati in osupel obstal. Vpitje groze se je vzdignilo na vseh koncih palače in ljudje so vsepovsod vrteli iz hiš, da bi zrzli usodno znamenje, ki je gorelo m žarelo na vzhodu.

Zdajci je prišel sam Montezuma v spremstvu svojih velikašev, in pri tisti grozljivi svetlobi sem videl, kako so mu ustnice vtnpale in drgetale in roke oklepale druga druge. To čudo še ni minilo, ko se je na jasnem, vedrem nebu, ki se je vzpenjalo nad mestom, prikazala ognjena krogla, ki je bila videti, kakor da bi počivala na vrhovih visokega templja na velikem trgu, in je razsvetlila ravno streho, da je bila svitla kakor podnevi. Mahoma je izginila, toda na kraju, kjer je bila, je vzplamtela nova svetloba: tempel boga Kvecalkotla je bil v plamenu.

Glasno prestrašeno jadikovanj« se je začulo iz ust vseh, ki so gledali ta čuda na griču Čapoltepek in iz mesta spodaj. Celo jaz sem se prestrašil, sam ne vem zakaj, kajti lahko je bilo, da ni bil svetlobni sij ali žar, katerega smo videli tisto noč in še več noči za tem, nič drugega kot svitla repatica in da je požar v templu povzročila strela. Ampak temu ljudstvu, posebno pa Montezumi, čegar duh je bil že itak poln govoric o prihodu čudnih belih ljudi, ki so imeli uničiti njegovo cesarstvo — prerokovanje se je uresničilo — so se ta znamenja na nebu zdela jako zlokobna. Ako so še količkaj dvomili o tem, kaj pomenijo, so se jim ti dvomi kmalu razpršili. Ko smo namreč začudeni stali tamkaj, je dospel sel, brez sape in zamazan od -potovanja, se vrgel pred Njegovim veličanstvom cesarjem na kolena, izvlekel izpod oblačila barvan zvitek in ga podal enemu navzočih velikašev. Montezuma je tako zahrepenel, da bi dognal vsebino tega zavitka, da ga je zoper vse šege in običaje iztrgal svetovavcu iz rok, ga razvil in začel pri medli svetlobi žarečega neba in gorečega templa brati pisanje, pisano z znamenji. Ko smo ga opazovali, je Montezuma naenkrat na ves glas zaječal, vrgel pisanje na tla in si z rokami zakril obraz. Naključje je naneslo, da je zvitek padel blizu okraja, kjer sem jaz stal, in videl sem na zvitku preproste podobe ladij španske opreme in mož v španskem oklepu. Zdaj sem razumel,zakaj je Montezuma zaječal. Španci so stopili na njegovih obalah na suho!

Tedaj se je približal eden svetovavcev, da bi ga tolažil, cesar pa ga je pahnil od sebe rekoč:

"Pustite me, naj žalujem — propast in nesreča, ki je bila prerokovana, je prišla nad otroke Anahuaka. Otroci Kvecalkotla se zbirajo na naših bregovih in morijo moje ljudstvo. Pustite me, naj žalujem, vam pravim!"

Tisti trenutek je dospel drug sel iz palače in tuga se mu je brala z obraza.

"Govori!" je rekel Montezuma.

"O, cesar, odpusti jeziku, ki ti mora sporočiti tako vest. Groza je obšla tvojo cesarsko sestro Papancino, ko je videla tisti prizor," in pokazal je na nebo; "pravkar umira v palači!"

Ko je cesar čul, da mu umira sestra, katero je zelo ljubil, ni rekel besedice, ampak si je s cesarskim plaščem zakril obraz in odšel počasi proti palači.

Ves ta čas pa se je na vzhodu blestela in iskrila modrordečkasta svetloba, podobna pošastni, nenaravni zori, spodaj v mestu pa je svitlo gorel tempel boga Kvecalkotla.

Obrnil sem se k Otomi, ki je ves čas stala poleg mene, prevzeta od začudenja in trepetajoča po vsem telesu.

"Ali nisem rekel, da je ta dežela prokleta, kneginja Otomi?"

"Govoril si, Tjule," je odgovorila, "prokleta je."

Nato sva se vrnila v palačo, ampak celo v tej uri vsesplošne groze so bili pevci za menoj kot poprej.

SEDEMNAJSTO POGLAVJE.[uredi]

Vstajenje Papancine.

Papancina je drugi dan umrla; pokopali so jo še isti večer z velikim sijajem na pokopališču na Čapoltepeku ob strani cesarjevih prednikov. Vendar ona ni bila zadovoljna z njihovo družbo, kakor bomo kmalu slišati. Tisti dan sem tudi doznal, da ni nič kaj prijetno biti bog, ker so od mene pričakovali, da bi znal razne umetnosti, zlasti godbo, do katere nisem nikdar imel nobenega poželenja. Vzlic vsemu mi niso dovolili, da bi moje želje kaj veljale v tej zadevi; prišli so učitelji, starci, ki bi si lahko poiskali boljši posel, da bi me poučevali v rabi plunke; hočešnočeš sem se moral učiti brenkati na to godbeno orodje. Prišli so še drugi, ki so me učili leposlovja, pesništva in umetnosti, kolikor so Azteki umeli te reči; tega znanja sem bil vesel. Vedno pa sem se spominjal besedi iz svetopisemskega pridigarja: "Kdor si povečuje znanje, si povečuje žalost. Povrh tega se mi je videlo, da mi kaj malo koristi nabirati si znanje, ki bo kmalu prešlo na žrtveniku.

Glede tega, to je mojega žrtvovanja, sem bil izpočetka ves obupan. Kratko premišljevanje pa me je učilo, da sem že bil v mnogih nevarnostih in prišel iz njih brez škode, in je bilo kaj verjetno, da se rešim tudi te. Smrt je bila sicer še v veliki daljavi; za sedaj sem bil bog Zavoljo tega sem sklenil, najsi živim ali umrjem, da bom živel kot bog, dokler bom še živel, in užival vse radosti, ki se mi nudijo; in kakor sem sklenil, tako sem tudi ravnal Noben človek ni imel tako velikih ah tako čudnih ugodnih prilik, in noben človek tih ni mogel boljše uporabiti. Da bi me ne mučile žalostne misli na izgubljeno ljubezen in daljni dom, ki so me obhajale z vso silo, bi bil malone srečen zavoljo oblasti in moči, ki sem jo imel, in zavoljo čudne okolice in razmer. Toda vrniti se moram k svoji zgodbi.

Tiste dni, ki so sledili smrti Papancine, je bila vsa palača in vse mesto pokonci. Ljudstvo je bilo preplašeno vsled govoric, katerih je bilo ozračje polno. Vsako noč je na vzhodu žarelo ognjeno usodepolno znamenje, vsak dan so dohajala sporočila o novih čudesih ali znamenjih na nebu in ž njimi razburljive zgodbe o Špancih in njihovih činih, o katerih je večina ljudstva menila, da so beli bogovi, otroci Kvecalkotla, ki so se vrnili, da vzamejo deželo, katero so vladali njihovi praočetje.

Med vsemi pa, ko so bili v. skrbeh in strahu, ni bil nikdo v tako slabem položaju kot cesar Montezoma, ki vse te tedne ni skoraj nič jedel niti spal, tako silen stran ga je prevzel. V tej sili je poslal sele do svojega starega tekmeca, modrega in strogega Neze, kralja zavezniške države Tezkuko, in ga prosil, naj ga pride obiskat.

Kralj Neza, starec silnih, svetlih oči, je res prišel in jaz sem bil priča razgovoru, ki je sledil obisku; v svoji lastnosti kot bog sem se lahko svobodno gibal po palači in sem bil lahko navzoč pri zborovanjih cesarja in njegovih velikašev. Ko sta se oba vladarja okrepčala, se je Montezuma obrnil do Neze glede znamenj na nebu in prihoda Tjulov ter ga prosil, da mu pomaga s svojo modrostjo. Neza si je pogladil dolgo sivo brado in odgovoril — dasi utegne biti Montezumovo srce težko — da bo postalo še težje, preden bo konec.

"Poglej," je rekel, "jaz sem tako prepričan, da so dnevi našega cesarstva šteti, da igram s kockami s teboj za svoja kraljestva, po katerih ste ti in tvoji očetje toliko hrepeneli."

"Za kakšno stavo?" je vprašal Montezuma.

"Takole igrajva," je odgovoril Neza. "Ti stavi tri peteline; ako dobim jaz, bom zahteval samo njihove ostroge. Proti ostrogam treh petelinov pa stavim jaz celo širno kraljestvo Tezkuko."

"Majhna stava," je odvrnil Montezuma; "petelinov je mnogo, kraljestev malo."

"Vseeno pojde," je odgovoril kralj; "vedi, da igrava zoper usodo. Kakršna bo igra, tak bo izid. Ako ti dobiš moja kraljestva, je vse v redu; ako jaz dobim peteline, potem pa hajdi slava Anahuaka! Zakaj njeno ljudstvo bo prenehalo biti ljudstvo in tujci bodo zavladali deželo."

"Igrajva, da vidiva," je rekel Montezuma in odšla sta na prostor, ki mu pravijo Tlačko, kjer so se navadno vršile igre. Tukaj sta pričela igrati s kockami; izpočetka je šlo za Montezumo tako dobro, da je na ves glas zavpil, da je že gospodar kraljestva Tezkuko.

"Bodi tako!" je odgovoril stari Neza. Ali izza tistega trenutka se je igra obrnila. Najsi se je Montezuma še tako trudil, ni se mu posrečilo, da bi dobil še eno točko; igra je bila kmalu pri kraju in Neza je dobil peteline. Godba je zaigrala in dvorniki so se prikazali, da bi se poklonili kralju in mu čestitali k uspehu. Neza pa je vstal, globoko vzdihnil in rekel:

"Rajši bi bil izgubil svoje dežele kakor dobil te kure; kajti, ako bi bil izgubil svoje dežele, bi bile vseeno prišle v roke človeka mojega rodu. Sedaj pa morajo moje in njegove zemlje priti v roke tujcev, ki bodo vrgli naše bogove z oltarjev in deli naša imena v nič."

Ko je izgovoril te besede, je vstal, se poslovil pri cesarju in odšel v svojo deželo, kjer se je prigodilo, da je prav kmalu umrl, ne da bi doživel čas, ko so se njegove bojazni uresničile.

Drugi dan po njegovem odhodu so dospela nova sporočila o činih Špancev, ki so še bolj vznemirila Montezumo. V svojem strahu je poslal po zvezdogleda, ki je slovel po deželi vsled resničnosti svojih prerokovanj. Zvezdogled je prišel in cesar ga je zasebno sprejel. Ni mi znano, kaj mu je bil mož razodel, vsekakor pa ni bilo nič prijetnega; še tisto noč je namreč dal cesar svojim ljudem povelje, da porušijo hišo tistega vedeža, ki je poginil zasut pod njenimi razvalinami.

Dva dni po zvezdogledovi smrti je prišlo Montezumi na misel, da sem tudi jaz Tjule in da bi mu lahko dal kako pojasnilo. Ob solnčnem zatonu je poslal pome in mi velel, naj se grem izprehajat ž njim po vrtovih. Šel sem, za menoj pa moj godec in strežaji, ki me niso nikdar pustili na miru; on pa jim je zapovedal, da se morajo umakniti, ker je želel na samem z menoj govoriti. Nato je odšel pod mogočna cedrova drevesa in jaz ž njim, samo en korak zadaj.

"Tjule," je naposled izpregovoril, "povej mi kaj o svojih rojakih in zakaj so prišli na te obale. Pazi pa, da boš govoril resnico."

"Saj niso moji rojaki, Montezuma," sem odgovoril, "pač pa je bila moja mati njihovega rodu."

"Mar ti nisem rekel, da govoriš resnico, Tjule? Ako je bila tvoja mati iz njihovega rodu, moraš biti tudi ti. Mar nisi meso in kri svoje matere?"

"Kakor je cesarju drago," sem odgovoril in se priklonil. Nato sem pričel pripovedovati o Špancih, o njihovi deželi, njihovi veličini, njihovi okrutnosti in njihovi pohlepnosti po zlatu; pozorno me je poslušal, dasi mislim, da je verjel le malo tega, kar sem mu povedal; njegov strah ga je delal silno nezaupnega. Ko sem končal, je rekel:

"Zakaj pa prihajajo sem v Anahuak?" "Bojim se, cesar, da prihajajo, da se polaste dežele ali vsaj, da jo oropajo bogastva in uničijo njeno vero."

"Kakšen je potem tvoj svet, Tjule? Kako se morem braniti zoper te mogočne ljudi, ki so oblečeni v kovino in jezdijo na iskrih divjih živalih, ki imajo orodje, katero dela hrušč, podoben gromu, ob čegar glasu padajo njihovi nasprotniki mrtvi kakor snopje, in ki imajo orožje iz blestečega srebra v svojih rokah? Na žalost ni mogoče, da bi se branili zoper te ljudi, kajti otroci so Kvecalkotla, ki so se vrnili, da zavzamejo deželo. Izza otroških let mi je znano, da mi je grozilo to gorje, in sedaj je tukaj."

"Ako se smem jaz, ki sem samo bog, drzniti in govoriti gospodarju zemlje," sem odgovoril, "rečem, da je odgovor lahek. Zoper silo postavi silo. Tjulov je malo, ti pa lahko zbereš tisoč vojakov na enega izmed njih. Napadi jih neutegoma, ne obotavljaj se, da jim njihova velika hrabrost ne pridobi prijateljev, temveč jih steri v prah."

"Tak je torej svet človeka, čegar mati je bila iz rodu Tjulov," je odgovoril cesar pikro porogljivo. "Povej mi, svetovalec, kako naj vem, da se boreč zoper nje ne bom boril zoper bogove? Kako naj sploh doznam, kaj želijo ali nameravajo ljudje ali bogovi, ki ne govore mojega jezika in jaz ne njihovega?"

"Stvar je kaj lahka, Montezuma," sem odgovoril. "Jaz govorim njihov jezik; mene pošlji, da doznam, kaj želijo ali nameravajo pri nas."

Pri teh besedah mi je srce poskočilo spričo upanja, ki je razsvetlilo moj nevarni položaj; ako bi se mi posrečilo priti do Špancev, bi se nemara lahko rešil oltarja žrtvovanja. Po mojih mislih so bili tudi nekaka vez med menoj in domačijo. Dospeli so na ladjah, ladje pa se vozijo zopet nazaj. Dasi za trenutek moja usoda ni bila baš žalostna, si vsakdo lahko misli, da bi bil pošteno vesel, če bi bil zopet enkrat med kristjani.

Montežuma me je nekaj časa gledal, nato pa je odgovoril:

"V resnici misliš, da Bern bedak, Tjule. Kaj! K tvojim rojakom naj te pošljem, da bi jim razodel moj strah in mojo slabost in jim pokazal, kje so v oklepu vrzeli.? Mar meniš, da ne vem, da si ogleduh, ki so te baš ti Tjuli poslali v našo deželo, da bi jo bolj spoznal? Bedak! Takoj izpočetka sem to vedel, in pri Huicelkotlu! Da bi ti ne bil zaobljubljen Tezkatlipoki, bi sd tvoje srce jutri kadilo na oltarju Huicelkotla. Pazi se in ne dajaj mi več krivih svetov, sicer bo tvoj konec hitreje prišel nego si misliš. Vedi, da sem ti namenoma dal ta vprašanja in na ukaz bogov, kakor je bilo pisano v srcih njih, ki so bili danes žrtvovani. Namenoma sem torej ravnal in na zapoved, da bi doznal tvoje skrivne misli in se izognil svetu, katerega bi ti dal. Svetuješ mi, da naj se bojujem zoper Tjule; zavoljo tega se ne bom bojeval z njimi, temveč šel jim bom z darovi in lepimi besedami naproti; zakaj dobro vem, da želiš, da bi jaz storil ono, kar bi zapečatilo mojo pogubo."

Tako je govoril silno razjarjen in s tihim glasom; glavo je držal nizko, roke je imel prekrižane na prsih, in opazil sem, da se je tresel od strasti. Dasi sem se močno bal, da me ne bi en sam namig tega mogočnega vladarja neutegoma poslal v mučno smrt, dasi sem bil bog, sem se vseeno čudil, kako je mogel ta človek, ki je bil vendar v vsem ostalem jako moder, tako nespametno ravnati. Zakaj je dvomil nad menoj, me sumničil, zakaj je pripustil, da ga praznoverstvo tira v pogubo? Dandanes vidim odgovor na to. Montezuma ni delal tega sam po sebi, temveč, ker je roka usode delovala po njegovi roki in je glas usode govoril z njegovim glasom. Bogovi Aztekov so bili v resnici krivi bogovi, ampak jaz za svojo osebo verujem, da je bilo v njih življenje in razum, kajti tiste odurne podobe iz kamna so bile bivališča hudičev, in duhovni so resnico govorili, ko so rekli, da je žrtvovanje ljudi dopadljivo njihovim bogovom.

Do teh hudičev se je cesar obrnil za svet potom duhovnov, in sedaj jih je doletela usoda, da so morali dajati krive svete v svojo lastno pogubo in pogubo njih, ki so jih častili, kakor je bil sklenil Eden, ki je mogočnejši od njih.

Med razgovorom je bilo solnce hitro zašlo in ves svet je bil zavit v temo. Vendar je svetloba še vedno drhtela na snežnih vrhovih ognjenikov Popokatepetel in Iztakoihuati ter jih rdečila z grozno rdečino. Nikoli poprej niso moje oči videle postave mrtve ženske, ki ima na trupu Iztakcihuatla svoj mrtvaški oder na veke vekov, tako jasno in tako čudovito, kot tisto noč; morebiti je bilo v resnici tako, ali pa ji je samo moja domišljija dajala popolno postavo in barvo ženskega mrliča, pripravljenega za pogreb in namočenega v krvi. Vendar to ni bilo samo v moji domišljiji; ko je namreč Montezuma nehal robantiti nad menoj, se je slučajno ozrl proti gori in pogled mu je obstal na nji.

"Poglej, Tjule!" je rekel in se svečano nasmejal; "tamkaj leži mrtvo truplo anahuaških ljudstev, oprano v vodi krvi in pripravljeno za pogreb. Ali ni strašno v smrti?"

Ko je izgovoril te besede in se obrnil, da bi odšel, je završalo otožno ječanje od gore sem, grozeče nečloveško, da mi je kri zastajala v žilah. Montezuma me je iz strahu prijel za roko in skupaj sva strmela proti Iztakcihuatlu; obema se je dozdevalo, da se je v resnici zgodilo sledeče čudo. Po tisti strašni rdeči svetlobi je namreč rdeča postava Speče ženske vstala, ali se je videlo, da vstaja iz svoje kamenite mrtvaške rakve.. Vstala je počasi, kakor človek, ki se prebudi iz spanja, in kmalu je stala pokonci na gorskem vrhuncu, dvigajoč se visoko v zrak. Kakor orjaško mrtvo truplo, ki se je pravkar prebudilo iz večnega spanja, je stala tam na gori, in njeno belo oblačilo je bilo namočeno s krvjo; trepetala sva, ko sva zrla vanjo.

Nekoliko časa je ta prikazen zrla proti mestu Tonoktitlan, nato pa je iznenada vrgla svoje ogromne roke proti nebu kakor vsled velike žalosti in tuge; tisti hip pa se je noč zgrnila čez njo in jo zakrila, in tožbe so počasi utihnile.

"Povej mi, Tjule," je hripal cesar, "ali nimam vzroka, da se bojim, ko gledajo moje oči dan na dan taka usodepolna znamenja? Ali slišiš jadikovanje v mestu? Prikazni nisva videla samo midva. Poslušaj, kako ljudstvo od strahu vpije in kako duhovni razbijajo po bobnih, da bi odvrnili nesrečo.

Plakaj ljudstvo, in vi duhovni, molite m žrtvujte! Od sile je potrebno, kajti poguba je prišla nad vas. O Tenoktitlan, kraljica vseh mest! Vidim te razdejano in opustoseno tvoje palače začrnele od ognja, tvoje templje oskrunjene, tvoje prijazne vrtove izpremenjene v puščavo. Tvoje visokorojene ženske so igrača tujih gospodarjev m tvoji knezi njihovi služabniki; po kanalih teče voda, rdeča od krvi tvojih otrok, tvoje ceste in ulice so zagrajene s kupi kosti. Smrt vlada vsepovsod v tebi, sramota, nečast je tvoj vsakdanji kruh, opustošenje in razdejanje tvoj delež. Srečno, kraljica mest, zibelka mojih dedov, v kateri so me dojili!"

Tako je Montezuma jadikoval v temi m ko je na ves glas plakal, je iznad obzorja vzšel mesec in razlival svojo enolično svetlobo po vejah cedrovih dreves, oblečenih v grozljivo oblačilo iz mahu. Mesečina je obsevala visoko postavo cesarja Montezume, njegov silno razburjeni obraz in drobne roke, s katerimi je mahal v preroškem strahu sempatja, moje blesteče oblačilo, preplašeno gručo dvornikov in godcev, ki so prenehali s svojo godbo. Potegnila je tudi rahla sapa, ki je žalostno ječala po mogočnih drevesih in skalovju Čapoltepeka. Nikdar v svojem življenju nisem bil priča prizora, ki bi bil bolj čuden in bolj prožet s tajnostjo in bolj grozeč s še neporojeno grozo, kot je bil pogled na tega velikega vladarja, ki je žaloval nad propastjo svojega rodu in svoje moči. Doslej še ni bila nobena nesreča zadela ne enega ne drugega, vendar se je zavedal, da je oboje izgubljeno; in te tožeče besede so prihajale iz dna srca, ki ga je strla tuga, ki pa je šele s svojo senco legla nanj.

Toda tisto noč še ni bilo konec čudes.

Ko je Montezuma nehal jadikovati in prorokovati, sem ga ponižno vprašal, ali naj prikličem velikaše, ki so tvorili njegovo spremstvo, ki pa so stali nekoliko oddaljeni.

"Ne," je odgovoril, "nočem, da bi me videli, ko se mi bere tuga in groza na obrazu. Najsi navdaja strah vse druge, jaz moram biti na zunaj pogumen. Pojdi še malo z menoj, Tjule; ako ti morebiti pride na misel, da bi me umoril, mi ne bo žal."

Na te besede mu nisem odgovoril, ampak sem šel za njim, ko je stopal po najtemnejših vijugastih potih,ki se vijejo med cedrami, kjer bi ga bil prav izlahka umoril, ako bi bil hotel; vendar jaz nisem uvidel, da bi imel kako korist od njegove smrti. In dasi sem dobro vedel, da je Montezuma moj sovražnik, se mi je tudi samo srce zgražalo ob misli na umor. Hodila sva dobro miljo, ne da bi govorila, sedaj po jasah in vrtovih, posajenih s krasnimi cvetlicami, dokler nisva naposled dospela do vrat onega kraja, kjer so polagali cesarske mrliče k večnemu počitku. Spredaj pred temi vrati je bila odprta jasa ali trata, na katero je svetil mesec, in na sredi te jase je ležalo nekaj belega, kar je bilo podobno ženski postavi. Tukaj se je Montezuma ustavil, pogledal proti vratom in rekel:

"Ta vrata so se pred štirimi dnevi odprla moji sestri Papancini; rad bi vedel, čez koliko časa se bodo odprla meni."

Ko je izgovoril te besede, se je na trati ležeča bela postava, katero sem bil jaz videl in on ne, zganila kakor speči, ki se prebuja. Kakor se je bila zganila snežna postava na gori, tako se je zganila ta postava; kakor je bila ona vstala, je vstala tudi ta: in kakor je bila ona vrgla roke kvišku tako jih je vrgla tudi ta. Tedaj jo je zagledal Montezuma in obstal trepetajoč; tudi jaz sem se tresel.

Nato se je ženska — bila je v resnici ženska — počasi bližala nama in ko je prišla bližje ,sva videla, da je imela mrtvaška oblačila na sebi. Naenkrat je vzdignila glavo in mesečina ji je razsvetlila obličje. Montezuma je na ves glas zaječal; zaječal sem tudi jaz, kajti spoznala sva, da je bil tisti obraz pred nama drobni obraz kneginje Papancine — one Papancine, ki je ležala že štiri dni v grobu. Premikala se je ko mesečnica in se nama približevala, naposled je obstala pred grmom, v čegar senci sva midva stala. Papancina, ali njen duh, naju je gledala s praznimi slepimi očmi, to se pravi, z očmi, ki so bile široko odprte, a vendar niso ničesar videle.

"Si li ti tukaj, brat Montezuma?" je rekla prikazen z glasom Papancine; "jaz vsaj čutim tvojo navzočnost, dasi te ne vidim."

Tedaj je Montezuma stopil iz sence in stal pred umrlo sestro.

"Kdo si?" je rekel, "ki imaš postavo ženske, ki je umrla, in si oblečena v njena oblačila?"

"Papancina sem," je odgovorila; "vstala sem iz groba, da ti prinesem neko sporočilo, Montezuma, brat moj."

"Kakšno sporočilo mi prinašaš?" je vprašal hripavo.

"Prinašam ti sporočilo o pogubi in propasti, brat. Tvoje cesarstvo se bo razsulo in tebe bodo tisoči in deset tisoči tvojega ljudstva spremljali v smrt. Štiri dni sem živela med mrtvimi in tam sem videla tvoje krive bogove, ki so hudiči. Tam sem videla tudi duhovne, ki so jim služili, in veliko njih, ki so jih častili, in vsi so bili pahnjeni v neizrekljivo trpljenje. Zavoljo tega, ker anahuaško ljudstvo časti te peklenske bogove, je obsojeno, da propade."

"Ali nimaš nobene besede tolažbe zame, Papanci, sestra moja?" je vprašal.

"Nobene," je odgovorila. "Ako nehaš častiti te krive bogove, morebiti utegneš rešiti svojo dušo; svojega življenja ne moreš rešiti, niti življenja svojega ljudstva."

Po teh besedah se je obrnila in odšla v senco dreves; slišal sem, kako je njeno mrtvaško oblačilo šumelo po travi.

Montezume se je polotila besnost in na ves glas je razsajal rekoč:

"Prokletstvo nad tebe, Papancin, sestra moja! Čemu sploh prihajaš iz groba s takimi zlokobnimi vestmi? Da bi bila prinesla seboj upanje, da bi bila pokazala pot do rešitve, bi te z veseljem pozdravil. Vrni se zopet nazaj v temo in zemlja naj ti na vekov veke teži srce. Kar se tiče mojih bogov, ti rečem: častili so jih moji očetje, častil jih bom tudi jaz vse do konca; in ako oni mene zapuste, jaz jih ne bom nikdar. Bogovi se srdijo, ker se na njihovih oltarjih malo žrtvuje; žrtvovanja odslej naj se podvoje. Da, sami duhovni bogov naj bodo žrtvovani, ker zanemarjajo njihovo čaščenje."

Tako je besnel kakor slabič, ki mu je velika groza zmešala pamet; njegovi velikaši m strežniki, ki so mu bili sledili v majhni oddalji, so ga obsuli prestrašeni in začudeni. Naposled je prišel konec; Montezuma si je trgal z drobnimi rokami cesarska oblačila s sebe, pulil lase in brado, nato pa se je zgrudil in se zvijal po tleh.

Odnesli so ga v palačo in živa duša ga ni videla tri dni in tri noči. Toda njegova grožnja glede žrtev ni ostala prazna; izza tiste noči so po vsej deželi podvojili žrtvovanja. Senca Križa je že objemala anahuaške oltarje, toda še vedno se je vzdigoval dim njihovih žrtvovanj proti nebu in vpitje ujetnikov se je razlegalo okoli piramid. Resnično, prišla je ura peklenskih bogov nadnje, toda topot so spravljali svojo poslednjo krvavo žetev, in ta je bila bogata.

Jaz, Thomas Wingfield, sem na lastne oči videl vsa ta usodepolna znamenja; vendar ne morem reči, ali so v resnici bila svarila, ki jih je pošiljalo nebo, ali zgolj premame, izvirajoče iz naključij v naravi. Vsa dežela je bila prevzeta od groze in kaj lahko je mogoče da je duh ljudi, ki so bili tako udarjeni, našel nesrečen pomen v znamenjih, katera bi bila sicer ostala neopažena. Da je Papancm vstala iz groba, je resnično; vendar je bila bržkone padla samo v nezavest ali se ji je kaj podobnega pripetilo, kajti v resnici ni bila umrla. Vsekakor se že dolgo časa m povrnila nazaj v grobnico; videl je sicer nisem nikdar več, slišal pa sem praviti, da je živela še dolgo, postala kristjana in pripovedovala čudne zgodbe o tem, kar je bila videla v deželi senc.

OSEMNAJSTO POGLAVJE.[uredi]

Tom in neveste.

Nekoliko mesecev je preteklo izza onega dne, ko so me postavili za boga Tezkatlipoko in so Španci stopili na mehikanska tla, in ves ta čas je bilo glavno mesto v mrzličnem vrvenju. Montezuma je venomer pošiljal poslanstva do Korteza, ki so mu nosila ogromne zaklade zlata in draguljev v dar, proseč ga hkrati, da odide; ta nespametni vladar se ni zavedal, da je s tolikim bogastvom, ki jim ga je bil pokazal, samo vrgel vabo, za katero je sovražnik moral prijeti. Kortez je dajal tem poslanstvom vljudne odgovore in darila neznatne vrednosti; to je bilo vse.

Kmalu nato je začel prodirati v notranje kraje. Montezuma je prestrašen izvedel, da je Kortez podvrgel bojeviti rod Tlaskalancev, kateri bi se bili vseeno vzdignili zoper bele ljudi, dasi so bili zagrizeni dedni sovražniki Montezume. Za tem je došla novica, da so premagani Tlaskalanci iz sovražnikov postali zavezniki in služabniki Špancev in da so tisoči njihovih najsilnejših vojnikov prodirali ž njimi proti svetemu mestu Colula. Ni trajalo dolgo in raznesel se je glas, da je bilo mesto izročeno splošnemu klanju in da so bili sveti, ali pravzaprav nesveti bogovi vrženi iz svetišč. Slišale so se čudovite zgodbe o Špancih, o njihovi srčnosti in njihovi moči, o oklepu, ki so ga nosili, o gromu, ki ga je njihovo orožje delalo v boju, in divjih živalih, na katerih so jezdeli. Nekoč sta bili Montezumu poslani glavi dveh belih vojnikov, katera so bili zajeli v neki praski, divji glavi, veliki in z dolgimi lasmi, in ž njima, konjska glava. Ko je Montezuma zagledal te grozne trofeje, je skoraj omedlel od strahu, vseeno pa jih je ukazal nasaditi po stolpičkih vrh templja in razglasiti, da čaka podobna usoda vsakega sovražnika, ki vdere v deželo.

V tem je bila njegova politika sama zmeda. Dan za dnevom je zboroval in se posvetoval z velikaši, z velikimi duhovni in sosednimi, prijateljskimi kralji. Eni so nasvetovali to, drugi ono, in konec vsega je bilo samo obotavljanje in bedastoče. Da bi bil Montezuma vendar poslušal glas velikega Guatemoka, anahuaška država ne bi bila danes španski fevd. Guatemok ga je venomer prosil, da naj se vendar otrese strahu in napove Tjulom vojno, preden bi bilo prepozno, da naj jim neha pošiljati poslanstva in darove, in da naj zbere svoje neštevilne čete in udari v gorskih soteskah in prelazih na sovražnika.

Na vse te prošnje je Montezuma odgovarjal: "Čemu pa, nečak? Kako mi je mogoče bojevati se zoper te ljudi, če so se bogovi sami izrekli zanje? Bogovi seveda lahko store, kar hočejo, in meni ni za mene in mojo usodo, ampak za ljudstvo mi je, za žene in otroke, za stare in slabotno!"

Nato si je zakril obraz z rokami in jadikoval in plakal kot otrok; Guatemok je odšel izpred njena, nem od tegote nad nespametjo tako velikega vladarja, vendar ni mogel ničesar ukreniti. Guatemok je bil z menoj mnenja, da je Montezuma znorel in da ga je nebo udarilo s to boleznijo, da bi uničil svojo deželo in državo.

Vzlic temu, da mi je moje božje dostojanstvo nudilo ugodno priliko, da mi je bilo znano vse, kar se je godilo, sem bil jaz, Thomas Wingfield, zgolj mehurček na velikem valu dogodkov, ki se je pred dvema rodovoma zgrinjal nad anahuaško državo. V resnici sem bil mehurček na vrhu vala, ampak tisti čas sem imel prav toliko moči in oblasti, kolikor je imajo pene nad valom. Montezuma mi ni zaupal; v njegovih očeh sem bil vohun, duhovnikom sem bil bog in prihodnja velika žrtev in nič več; samo prijatelj Guatemok in Otomi, ki me je skrivaj ljubila, sta imela zaupanje vame; pogosto sem govoril ž njima in jima pojasnjeval pravi pomen vsega, kar se je godilo pred našimi očmi. A tudi ta dva sta bila brez moči; dasi Montezuma ni več ravnal po zdravem razumu, je njegova neomejena oblast vodila državno ladjo sedaj sem, sedaj tja; podobno naravnava krmilo ladje v njeno pogibelj, ko ga je bil krmar zapustil, in se obrača, kakor hoče veter in morski tok.

Ljudstvo je bilo prevzeto od strahu glede bodočnosti; namesto da bi se ga bili otresli in se iztreznili, so se baš iz tega vzroka z vso vnemo vdali zabavi in veselju, zamenjajoč ga včasih z verskimi ceremonijami. Tiste dni ni bila nobena gostija zanemarjena, nobenemu oltarju ni primanjkovalo žrtev. Kakor reka, ki teče vedno hitreje, čim se bliža prepadu, preko katerega mora pasti, prav tako je mehikansko ljudstvo, videč propast pred seboj, drvelo v pogubo in začelo živeti kot ni živelo še nikoli poprej. Ves božji dan se je razlegalo vpitje žrtev iz stotero templjev in vso noč so se čuli glasovi bučnega razbrzdanega veselja po ulicah. "Jejmo in pijmo," so kričali, kajti morski bogovi so prišli nad nas, jutri itak umrjemo.

Ženske, bi so bile na glasu kot krepostne, so postale ničvredne; možje, ki so bili poštenjaki, so postali lopovi, in nikdo jim ni rekel: fej. Da, celo otroci so hodili pijani po ulicah, kar je pri Aztekih nekaj na moč grdega.

Cesar se je bil preselil iz Capoltepeka v palačo na velikem trgu nasproti velikega templja; ta palača je bila sama zase mesto; vsako noč je spalo več kot tisoč človeških bitij pod njeno streho, da ne omenim pritlikavcev in spak in stotin divjih ptičev in zveri v kletkah. Tukaj sem se vsako noč gostil s komurkoli sem hotel; kadar pa sem se naveličal, sem jo navadno mahnil na ulice in igral na plunko, zdaj sem se bil že nekoliko naučil brenkati na to grozovito godbeno orodje; ob takih prilikah sem bil oblečen v sijajno opravo in spremljal me je cel roj plemičev in cesarskih pažev. Ljudje so vreli iz hiš, vzklikali in mi izkazovali spoštovanje, otroci so me obsipali s cvetlicami, device so plesale pred menoj in mi poljubljale roke in noge, tako da me je sčasoma spremljala kakih tisoč glav broječa množica. Tudi jaz sem plesal in vpil kot vaški norec; mislim namreč, da me je tiste dni obšla nekaka norost ali pa pijanost vsled čaščenja. Poskušal sem tudi pozabiti na svojo žalost; želel sem pozabiti, da sem bil obsojen na žrtvenik in da sem se z vsakim dnevom približal krvavemu duhovnikovemu nožu.

Želel sem pozabiti, toda na žalost nisem mogel. Duhovi pijač, ki sem jih bil pil po gostijah, so se mi razkadili iz glave, vonj cvetlic, pogled na lepoto in čaščenje ljudstva, vse skupaj me ni več ganilo; nem in tih sem razmišljal o svoji usodi in se s hrepenenjem spominjal daljne ljube domovine in domačije.

Če bi mi Otomi ne bila tako nežno prijazna, mislim, da bi mi bilo tiste dni srce počilo ali pa bi bil sam sebe usmrtil. Toda ta velika, krasna ženska me je venomer bodrila in je včasih izpregovorila nejasne besede, ki so mi vzbujale upanje, da, mi je kri vzplala po žilah. Da sežem nekoliko nazaj, naj ponovim, da mi je bila Otomi ob prihodu na dvor cesarja Montezuma neznansko všeč in vse moje misli so se je oklenile. Tudi sedaj mi je bila zelo všeč, ampak moje srce je bilo tako polno groze in strahu, da v njem ni bilo prostora za nežnejše misli ne za njo, ne za nobeno drugo žensko. Kadar nisem bil pijan od vina ali čaščenja, sem v resnici usmeril svoje misli na to, da bi se spravil z nebom, česar sem bil prav potreben.

Vseeno sem mnogo govoril z Otomi, jo poučeval v naši veri in mnogih drugih rečeh, kakor sem bil delal pri Marini, ki je bila sedaj, kakor smo slišali, prijateljica in tolmačinja španskega poveljnika Korteza. Kneginja Otomi me je resno poslušala in me ves čas motrila s svojimi nežnimi očmi, toda nič več, kajti bila je najbolj čednostna in skromna med vsemi ženskami, kakor je bila najponosnejša in najlepša.

Tako se mi je godilo, dokler niso Španci zapustili mesta Čobula in se napotili proti Mehiki. Tiste dni se je prigodilo, da sem neko jutro sedel na vrtu s plunko v roki, dočim so moji plemiči in učitelji ostali nekoliko zadaj za menoj. Od onega kraja, kjer sem sedel, sem videl vhod na dvor, kjer je cesar vsak dan imel zborovanja in posvetovanja; pri tem sem opazil, da so po odhodu velikašev začeli duhovni prihajati na dvor, kmalu za njimi pa je prišlo več jako dražestnih deklet, katere so spremljale ženske srednjih let. Kmalu nato je prišel k meni knez Guatemok, ki se je le redkokdaj smejal, in me smehljaje vprašal, ako vem, kaj se tam godi. Odgovoril sem mu, da ne vem prav ničesar in da mi je še manj mar, da pa mislim, da zbira Montezuma prav poseben zaklad, katerega je želel poslati svojim gospodarjem Špancem.

"Pazi, kako govoriš, Tjule," je odgovoril knez oholo. "Tvoje besede so lahko resnične, ampak povem ti, ako te ne bi imel tako rad, da bi ti bilo žal, da si jih govoril, čeprav imaš Tezkatlipokovega duha v sebi. Oj!" je pristavil in udaril z nogo po tleh, "oj, da norost mojega strica sploh omogoča, da se take besede morejo izreči.Oj, da bi jaz bil anahuaški cesar, bi tekom enega samega tedna pokrivale glave vseh Tjulov stolpičke velikega templja!"

"Pazi, kako govoriš, knez," sem odgovoril in ga oponašal, "kajti so tukaj ljudje, kateri bi tebi pokazali, da bi ti obžaloval svoje besede, ako bi te slišali. Neki dan vseeno lahko še postaneš cesar in tedaj bomo videli, kako boš ti ravnal s Tjuli; to se pravi, videli bodo drugi, jaz ne. Ampak kaj pomeni tisto? Mar si Montezoma izbira nove žene.

"Res, žene izbira, a ne zase. Znano ti je, Tjule, da poteka tvoj rok. Montezuma in svečeniki izbirajo dekleta, ki ti morajo biti dane za žene."

"Meni dane za žene!" sem vzkliknil in skočil pokonci. 'Meni, čegar nevesta je smrt! Kaj imam jaz opraviti z ljubeznijo ali poroko? Jaz, ki bom moral v malo tednih krasiti oltar? Oj, Guatemok, praviš, da me ljubiš. Nekoč sem ti rešil življenje; ako bi me resnično ljubil in rad imel, bi me gotovo rešil, kakor si se zaklel."

"Prisegel sem, da bi rad dal svoje življenje za tvoje, Tjule, ako bi bilo v moji moči; in to prisego hočem držati; vsi namreč ne smatrajo življenja tako silno važnim kot ti, prijatelj. Ampak jaz ti v tem položaju ne morem pomagati. Posvečen si bogovom in jaz te ne morem rešiti pred tvojo usodo, najsi bi stokrat umrl. Nič drugega te ne more rešiti kakor roka nebes, ako hoče. Veseli se zavoljo tega, Tjule, dokler se moreš, in umri pogumno, kadar pride čas. Tvoj položaj ni nič slabši od mojega in mnogih drugih, kajti smrt čaka nas vse. Srečno!"

Po njegovem odhodu sem vstal, odšel iz vrta in se podal v ono sobano, kjer sem navadno sprejemal ljudi, ki so želeli videti boga Tezkatlipoko, kakor so me nazivali.

Tukaj sem sedel na zlati blazini in vdihava tobakov dim; naključje je naneslo, da sem bil popolnoma sam, kajti nikdo se ni upal stopiti v sobo, dokler nisem dal privoljenja Kmalu pa mi je prvi mojih pažev javil, da zeli nekdo govoriti z menoj; povesil sem glavo v znamenje da naj oseba vstopi, ker sem bil že utrujen od premišljevanja. Paž je odšel; kmalu nato je stala pred menoj s kopreno močno zakrita ženska. Ves začuden sem jo pogledal in ji velel, da naj odgrne kopreno m govori. Storila je, kakor sem ji ukazal in spoznal da je bila obiskovalca knegmja Otomi. Za vzet in osupel sem vstal, ker ni bila navada, da b me sama tako obiskala. Vsled tega sem si mislil, da ima kako posebno poročilo zame ali da ravna po kaki šegi, katere se nisem poznal.

"Prosim, sedi," je rekla zmedena; "ni primerno, da bi stal pred menoj.

"Zakaj ne, kneginja?" sem odgovoril. "Ako ne bi spoštoval dostojanstva, bi moral spoštovati in ceniti lepoto."

"Pustimo take besede, Tjule " je rekla m zamahnila z nežno roko. "Prihajam, o Tezkatlipoka, po starodavnem običaju, Ker mi te poverjena naloga, da ti prinesem neko sporočUo. One ženske, katere boš poročil, so izbrane. Prinašam ti njihova imena."

"Govori, kneginja Otomi!"

"Ta so ..." in imenovala je tri ženske, o katerih sem vedel, da so najzaljše v celi deželu.

"Mislil sem, da so štiri," sem rekel in se bridko nasmejal. "Ali me hočejo ociganiti za četrto?"

"Še ena četrta je," je odgovorila in molčala.

"Povej mi njeno ime," sem zavpil. "Katero babnico so še našli, da se poroči z zločincem, obsojenim, da umrje na žrtveniku?

"Še četrto so našli, o Tezkatlipoka, ki pa ima vse druge naslove kot tega, katerega ji ti nadevlješ,"

Vprašajoč sem jo pogledal in ona je govorila s tihim glasom:

"Jaz, Otomi, hči cesarja Montezuma, sem četrta in prva."

"Ti!" sem rekel in se sesedel na blazino. "Ti!"

"Da jaz. Poslušaj: Duhovni so me izbrali kot najbolj ljubko v celi deželi, d asi po krivici Moj oče, cesar Montezuma, se je silno raztogotil in rekel, naj se zgodi karkoli hoče, ampak da jaz ne bom nikdar žena ujetnika, ki mora umreti na oltarju žrtvovanja. Duhovni pa so mu odgovorili, da sedanji časi niso primerni, da bi zahteval izjemo za svojega otroka, ko se bogovi srdijo. Mar naj se prva ženska v deželi odreče bogu, so vprašali. Tedaj je oče vzdihnil in rekel, da bodi, kakor je moja volja; Nato sem jaz odgovorila duhovnom, da se morajo v teh hudih časih in stiskah visoki ponižati v prah, celo tako globoko, da se poroče z ujetim sužnjem, kateremu pravijo bog in ki je obsojen na žrtveniku. Tako sem jaz, kneginja Otomi, privolila v to, da postanem tvoja žena, o Tezkatlipoka, dasi bi morebiti ne privolila, ako bi bila vedela vse to, kar berem v tej uri v tvoji duši. Mogoče je, da sem v tej sramoti upala najti ljubezen, četudi za eno samo kratko uro, in da sem imela namen izpremeniti šego našega ljudstva in dovršiti svojo poroko ob strani žrtve na oltarju; to imam pravico storiti, ako hočem. Sedaj pa vidim, da nisem dobro došla; ne boj se, dam ti besedo, dasi je sedaj prepozno zame, da bi odstopila. Saj so še druge tri, ne bom ti v nadlego. Sporočilo sem ti sedaj objavila; ali je tvoja volja, da naj grem? Svečani obred poroke se vrši dvanajsti dan od danes, o Tezkatlipoka."

Vstal sem s sedeža, jo prijel za roko in rekel:

"Hvala ti, Otomi, za plemenitost tvojega duha. Da ne bi bil imel tolažbe in prijateljstva, ki sta mi ga bila naklonila ti in tvoj bratranec Guatemok, mislim, da bi me že davno ne bilo več med živimi. Ti me torej želiš tolažiti do zadnjega diha; kakor se mi vidi, si imela celo namen umreti z menoj. Kako naj si to tolmačim, Otomi? V moji domači deželi bi bila morala ženska prav nenavadno ljubiti človeka, preden bi hotela deliti ž njim tako posteljo, kakoršna me čaka tam na oni piramidi. Jaz si skoraj misliti ne morem, da bi ti, katero so kralji snubili, tako ponižala svoje srce. Kako naj razumem tvoje besede, kneginja Otomi?"

"Razumi jih s srcem," je šepnila in čutil sem, kako ji je roka drhtela v moji.

Pogledal sem njeno lepoto; bila je velika; pomislil sem na njeno udanost, tako udanost, ki se ni strašila najbolj grozovite smrti, in neko čuvstvo, ki je bilo močno sorodno ljubezni, mi je prešinilo dušo. Ko pa sem zrl nanjo in mislil na njeno udanost, mi je prišel v spomin angleški park in angleško dekle, od katere sem se "bil poslovil pod bukvijo doma v Ditchinghamu, in besede, katere sva bila takrat govorila. Ni dvoma, da je še živela in mi bila zvesta; in dokler je živela, ali ji jaz ne bi moral ostati zvest v srcu? Ako se že moram poročiti s temi indijanskimi dekleti, jih pač moram vzeti; čim bi pa rekel Otomi, da jo ljubim, in Otomi ne bi bila zadovoljna z nič manj, bi prelomil svojo prisego večne zvestobe. Dasi sem bil globoko ganjen in je bila izkušnjava velika, vseeno še nisem bil prišel tako daleč, da bi ji govoril o ljubezni.

"Sedi, Otomi," sem ji rekel, "in poslušaj me. Vidiš ta zlati prstan," in snel sem Lilijin prstan z roke, "in vidiš napis na njem."

Prikimala je z glavo, vendar ni izpregovorila, in videl sem bojazen v njenih očeh.

"Prebrati ti hočem besede, Otomi, ki so vrezane v njem," in povedal sem ji v azteškem jeziku napis:

Srce k srcu, Dasi v dalji.

Stoprav tedaj se je oglasila. "Kaj pomeni ta pisava?" je rekla. "Jaz berem samo pisavo, pisano z znamenji, Tjule."

"Ta pisava pomeni, Otomi, da živi v daljni deželi, odkoder prihajam, ženska, ki me ljubi in ki je moja ljuba."

"Ali je potem tvoja žena?"

"Ni moja žena, Otomi, ampak obljubljena mi je slovesno v zakon."

"Obljubljena ti je slovesno v zakon," je odgovorila bridko. "Ej, potematakem sva si enaki, kajti tudi jaz sem ti slovesno obljubljena v zakon, Tjule. Ampak ena razlika je med nama: ti jo ljubiš, dočim mene ne ljubiš.

To bi mi rad obrazložil. Prizanašaj mi z nadaljnjimi besedami; razumem vse. Vseeno pa se mi vidi, ako sem jaz na izgubi, je tudi ona. Veliko morje valuje med teboj in to tvojo ljubeznijo, Tjule, morje voda m oltar žrtvovanja in smrt. Dovoli, da grem. Tvoja žena moram biti, kajti za to ni nobene rešitve; vendar te ne bom dosti nadlegovala, saj bo kmalu vse končano.

Potem pa išči njo, po kateri hrepeniš, nad zvezdami, kamor moraš oditi, in jaz prosim bogove, da jo najdeš. Vse te mesece sem snovala načrte, da bi našla kako upanje zate, in sem mislila, da sem ga našla. Toda zidala sem na napačno vero in sedaj je končano.

Da bi ti mogel reči iz dna srca, da me ljubiš bi utegnilo biti dobro za naju oba. Ako ti bo mogoče reči to pred koncem, utegne biti še vedno dobro. Vendar te ne prosim, da bi mi rekel kaj takega, in varuj se, da mi ne izgovoriš laži. Zapuščam te, Tjule; preden pa grem, ti hočem še povedati, da te v tej uri častim bolj, kot sem te častila poprej, ker si se upal povedati mi resnico, meni, Montezumovi hčeri, ko bi bil tako lahko lagal in tako varno. Ona ženska tam onstran morja naj ti bo hvaležna, toda med njo in menoj je boj na življenje in smrt, dasi ne gojim nobene zlovolje do nje. Neznani sva druga drugi m neznani si ostaneve, ampak ona se je že dotaknila tvoje roke kakor se je jaz sedalje dotaknem. Ti naju vežeš, Ti si vez najinega sovraštva. Zdravstvuj, bodoči moj mož. Videla se ne bova več do onega žalostnega dne, ko bo 'babnica' dana 'zločincu' v zakon. Tvoje lastne izraze rabim, Tjule."

Otomi je po teh besedah vstala, si zagrnila obraz s kopreno in počasi odšla iz sobane pustivši me močno razburjenega. Smelo dejanje je bilo, da sem zavrnil ponujeno ljubezen te kraljice med ženskami, in sedaj, ko sem to storil, nisem bil nič kaj vesel. Ali bi bila Lilija pripravljena, sem ugibal, da bi se na njenem mestu tako ponižala in vrgla proč škrlat svojega cesarskega dostojanstva, da bi ležala ob moji strani na krvavem žrtveniku? Morebiti da ne, kajti ta silna, divja zvestoba se najde samo pri ženskah druge krvi. Te hčere solnca ljubijo popolnoma, kadar sploh ljubijo, in kakor ljubijo, tako tudi sovražijo. Njim ni do duhovna, ki bi posvetil zvezo in zvestobo, in se tudi ne dajo vezati po njih zavoljo dolžnosti, ako jim obljuba zamrzi. Njihovo poželjenje jim je postava, in po njej ravnajo neustrašeno, dokler ta postava velja, in iščejo, ako treba, njeno izpolnitev pri vratih smrti, in če to ni mogoče, v pozabljenju.

DEVETNAJSTO POGLAVJE.[uredi]

Štiri boginje.

Počasi je mineval čas in naposled je prišel dan, ko je stopil Kortez s svojo zmagovito vojsko v mesto Mehiko. Ne bom obširneje popisoval, kaj so delali Španci po osvojitvi mesta; to je predmet zgodovine, jaz pa moram pripovedovati svojo zgodbo. Zavoljo tega bom pisal samo o onih Špancih, s katerimi sem imel opraviti. Nisem bil videl sestanka med Montezumo in Kortezom, videl sem samo Montezumo, ko je šel v spremstvu svojih velikašev in v vsem sijaju kakor kak Salomon na ta sestanek. Prepričan pa sem, da noben suženj, katerega so peljali na žrtvenik, ni imel težjega srca kot je bilo tisti nesrečni dan srce cesarja Montezume. Njegova nespamet ga je bila pogubila, in mislim, da se je zavedal, da je odhajal v propast.

Pozneje proti večerju sem videl cesarja, ko se je v svoji zlati nosilnici vračal od sestanka in se podal v palačo, katero je bil sezidal njegov oče Ana, in ki je stala v razdalji kakih petsto korakov nasproti njegovi, obrnjena proti zapadnim vratom velikega templja. Kmalu nato sem slišal glasno vpitje množice ter glasen topot konj in oboroženih vojakov; iz svoje sobane sem videl Špance, ki so stopali po veliki cesti, in srce mi je začelo močno utripati ob pogledu na kristjane. Na čelu španske vojske je jezdil njen poveljnik Kortez v bogatem oklepu, možak srednjih let s pozornimi očmi, ki so vse videle; za njim je korakala njegova majhna zmagovita vojska deloma konjikov, večina pa peščev, ki so se drzno ozirali okrog sebe in se šalili med seboj. Bila jih je majhna peščica, zagorela od solnca in polna brazgotin, zadanih od orožja; nekateri izmed njih so bili celo slabo oboroženi in malodahe razcapani. Ko sem jih tako opazoval, sem se samo čudom čudil njihovemu neukrotljivemu pogumu, ki jim je bil dal moč, da so prodrli vzlic boleznim in vednim bojem skozi tisoč in tisoč mož broječe sovražne vojske, vse do osrčja Montezumove moči in slave.

Zraven Korteza je stopala krasna Indijanka, ki mu je držala stremene; oblečena je bila v belo oblačilo in imela glavo ovenčano s cvetlicami. Ko je šla mimo palače, je obrnila obraz. Mahoma sem jo spoznal. Bila je moja prijateljica Marina; povzpela se je bila do veličine, po kateri je hrepenela, in je bila vzlic vsej nesreči, katero je bila prinesla nad svojo deželo, videti prav srečna v tej nesreči in v ljubezni svojega novega belega gospodarja.

Ko so Španci korakali mimo, sem pozorno motril njihove obraze; navdajalo me je neko nejasno upanje glede de Garcie. Dasi je bilo kaj mogoče, da naju je smrt odtegnila drugega drugemu, sem se vseeno nekoliko nadejal, da ga najdem med zmagovalci. Tak cilj, kot so ga oni imeli, ki je obljubljal zlato, kri in ropanje, je gotovo prijal njegovemu hudobnemu srcu, in prav mogoče je bilo, da se je pridružil vojski; tudi mi je pravil neki notranji glas, da ni bil mrtev. Toda njega ni bilo med vojaki, ki so tisti dan stopili v Mehiko.

Tisto noč sem videl Guatemoka in ga vprašal, kako in kaj se godi.

"Dobro za jastreba, ki gospodari v golobjem gnezdu," je odgovoril in se bridko nasmejal, "jako slabo pa za goloba. Moj stric Montezuma je bil grulil tamle," in pokazal je proti palači Ahe, "vodja Tjulov pa je tudi zagrulil v odgovor, vendar sem slišal med njegovimi golobjimi glasovi vreščanje jastreba, dasi ga je skušal skriti. Ne bo dolgo in v Tenoktitlanu se bo marsikaj prigodilo."

Imel je prav. Preden je minul teden, so Spanci izdajsko prijeli Montezumo in ga imeli ujetega v svojih bivališčih, kjer so ga noč in dan stražili vojaki. Nato so dogodki hitro sledili drug za drugim. Nekaj velikasev domačinov iz obmorskih krajev je bilo na odredbo Korteza pozvanih v Mehiko, ker so ubili nekoliko Špancev. Prišli so, in zmagovalci so jih zgrabili in na dvorišču žive sežgali. A to še ni bilo vse; njihov vladar Montezuma je moral z okovi na nogah biti priča njihovi usmrtitvi.

Tako globoko je bil padel cesar Aztekov, da je moral nositi verige kakor navaden hudodelec. Po tej žalitvi je prisegel udanost in zvestobo španskemu kralju, ujel na izdajski način Kakamo, kralja v Tezkuku ter ga izročil Špancem, nad katere se je bil Kakama nameraval vzdigniti z vojsko. Špancem je tudi predal vse zlato in vse zaklade, ki jih je bilo cesarstvo teko neštetih let nagromadilo in ki so bili vredni stotisoče angleških funtov. In narod je vse to mirno prenašal. Bil je zbebljen in je še vedno poslušal zapovedi svojega ujetega vladarja.

Ko pa je Špancem dovolil, da so molili pravega Boga v enem izmed svetišč velikega templja, se je med tisoči in tisoči Aztekov pojavilo nezadovoljno godrnjanje in mrka razjarjenost. Vse ozračje ga je bilo polno, vsepovsod se je slišalo, kjerkoli so se zbirali ljudje, in glas tega nezadovoljnega godrnjanja je bil kakor bučanje daljnega srditega morja.

Ves ta čas je moje življenje potekalo kot popreje s to izjemo, da mi ni bilo dovoljeno zapustiti palačo; bili so v strahu, da ne bi na kak način prišel v dotiko s Španci, ki niso vedeli, da je bil človek bele polti zaprt v njej in obsojen na smrt na žrtveniku. Tiste dni sem tudi poredko videval kneginjo Otomi. prvo med mojimi prisojenimi mi nevestami; izza čudnega ljubavnega prizora med nama se me je izogibala in kadar sva se srečala pri gostijah ali na vrtu, je govorila z menoj o nepomenljivih rečeh ali državnih zadevah. Naposled je prišel dan moje poroke. Vršila se je, dobro se spominjam, v noči pred dnevom, ko so Španci o priliki praznika boga Anicelkotla poklali šest sto arteških velikašev.

Na dan moje poroke so najvišji velikaši v mestu ravnali z menoj silno obzirno in me častili kot boga; prišli so se mi poklonit in žgali kadilo pred menoj, da mi je duh kadila naposled pošteno presedal; dasi je namreč tolika žalost vladala v deželi, niso hoteli duhovni niti za pičico odjenjati od svojih ceremonij in krvoločnosti; ker sem bil rodu Tjulov, so povrh vsega gojili velike nade, da bodo baš z žrtvovanjem mene odvrnili jezo bogov. Ob solnčnem zatonu so me pogostili s sijajno gostijo, ki je trajala dve uri ali še dalje, in ko je bila končana,je vsa zdrana družba vstala in začela glasno kričati:

"Slava tebi, o Tezkatlipoka. Srečen si tukaj na zemlji, srečen boš tudi v hiši solnca. Ko dospeš tja, se spominjaj, da smo dobro ravnali s teboj, ti dali vse najboljše, kar premoremo, in posreduj za nas, da nam bodo odpuščeni grehi. Slava ti, o Tezkatlipoka."

Nato sta stopila dva glavna velikaša naprej, vzela baklje v roke in me peljala v prekrasno sobano, katere še nisem bil videl. Tukaj sta me preoblekla in mi dala oblačila, ki so bila še vse sijajnejša od vseh, kar sem jih bil nosil dotlej, in so bila narejena iz najfinejše bombaževine, prevezene z vezenjem in blestečim perjem kolibrija. Na glavo sta mi dala venec iz cvetic, okrog vratu in zapestja pa smaragde in dragulje izredne velikosti in vrednosti. Lepa šema sem moral biti v tej opravi, ki bi bolj pristojala lepi ženski kot meni.

Ko sta bila gotova, sta ugasnila baklje in nekoliko časa je vladala popolna tišina. Tedajci so se iz daljave začuli ženski glasovi, ki so peli poročno pesem; za njihov okus je bila nemara jako lepa, vendar je ne bom opisoval. Petje je utihnilo in slišalo se je samo šumenje obleke in tiho šepetanje. Tedaj se je oglasil iz teme moški glas, ki je rekel:

"Ali ste tukaj, izvoljenke nebes?"

In ženski glas, po mojih mislih je bil glas kneginje Otomi, je odgovarjal:

"Tukaj smo."

"O device anahuaške države," je nadaljeval moški glas iz tmine, "in ti, o Tezkatlipoka, bog med bogovi, poslušajte moje besede. Device! Velika čast vam je bila izkazana, kajti samo nebo vas je izbralo, da vam dodeli ime, dražestnost in kreposti štirih velikih boginj; izbralo vas je, da bivate nekoliko časa ob strani tega boga, vašega stvaritelja in vašega gospodarja, kateremu je dopadlo, da nas je prišel obiskat za kratko dobo, preden se vrne na svoj dom v bivališču solnca. Glejte, da se izkažete vredne te časti. Tolažite ga, razveseljujte ga, da pozabi v vaši prijaznosti na svojo slavo in da vzame seboj, kedar se vrne v svoje bivališče, hvaležen spomin in dobro sporočilo o vašem ljudstvu. Le nekoliko časa vam je dano, da bivate v tem življenju ob njegovi strani, kajti kreljuti njegovega duha že prhutajo ob drogovje mesa kakor ptica, zaprta v kletki, in kmalu se bo otresel vas in nas. Vendar je dovoljeno eni izmed vas, ako jo je volja, da ga spremlja v njegov dom, deležna njegovega poleta v hišo solnca. Ampak vam vsem, ako greste ž njim ali ako ostanete tukaj, da žalujete za njim vse dni svojega življenja, naročam: ljubite in razveseljujte ga, bodite nežne in ljubeznive ž njim, ker drugače vas zadene poguba na tem in onem svetu in slab sloves bo šel v nebesih o vas in nas vseh. Tebe pa, o Tezkatlipoka, prosimo, sprejmi te device, ki nosijo ime in čare tvojih nebeških družic; v vsem cesarstvu Anahuak ni lepših devic niti iz bolj visokega rodu, in med njimi je sama hči našega cesarja. Res da niso popolne, kajti popolnost je poznana samo tebi v nebeških cesarstvih; te device so le senca in simbol nebeških boginj, tvojih pravih žena, in tukaj na zemlji ni popolnih žensk. Na žalost nimamo boljših, da bi ti jih ponudili, vendar upamo, da boš tedaj, ko ti bo prijalo, da odideš odtod, imel dobro mnenje o ženskah naše dežele in jih z višav blagoslovil, ker bo prijazen tvoj spomin na nje, ki so se imenovale tvoje žene na zemlji."

Glas je utihnil, nato pa se je oglasil iznova:

"Ženske, v vaših božanstvenih imenih boginj Moči, Milo, Atla in Klihto in v imenu vseh bogov vas poročam s stvariteljem Tezkatlipoko, da živite z njim za časa njegovega bivanja na zemlji. Med nami bivajoči bog jemlje v zakon vas, katere je sam ustvaril, da bi bil simbol popolen. Da pa vaša radost ne bo prevelika — poglejte sedaj tisto, kar bo."

Ko je glas izgovoril te besede, so na daljnem koncu sobane zagorele bakljevin razkrile grozovit prizor. Tam je na žrtveniku ležalo telo nekega človeka — ali je bilo telo živega človeka ali iz voska narejeno, ne vem še danes; mislim pa, da je moral biti iz voska, ker se mu je koža belo svetila kot meni — razen če je bilo telo pobarvano. Pet duhovnov ga je držalo za ude in glavo, šesti pa je stal nad njim, držeč v rokah nož iz obsidiana. Zavihtel ga je visoko v zrak, ko pa se je. zabliskal, so baklje ugasnile. Nato se je slišal zamolki odjek udarca in stokajoči glasovi; zavladala je zopet tišina, dokler niso neveste iznova zapele poročno pesem, čudno, divje prijetno pesem, ki me pa ni malo ni mogla ganiti z ozirom na to, kar sem bil videl in slišal.

V temi so prepevale celo še bolj glasno, kar se je na koncu sobane naenkrat zasvetila ena sama baklja, nato še druga in tretja, dasi nisem videl, kdo jih je vžigal, in vsa sobana je bila kakor en plamen luči. Oltar, žrtva, duhovniki, vse je izginilo in v sobani ni bilo drugega kot jaz in moje štiri neveste. Vse so bile visoke, ljubke ženske in vsaka je na čelu imela znamenje ene izmed štirih boginj, ampak Otomi je bila najbolj krasna in dražestna in je bila v resnici prava boginja. Druga za drugo so prihajale k meni, smehljajoč in vzdihujoč, pokleknile pred menoj in dejale:

"Izvoljena sem bila, da sem ti za nekoliko časa žena, o Tezkatlipoka, in srečna sem devica. Naj bogovi dodelijo, da bi bila dopadljiva tvojim očem, da bi me ljubil tako, kakor te jaz častim."

Po teh besedah se je vsaka zopet umaknila iz slišne daljave in prišla je naslednja.

Najzadnja je prišla Otomi. Pokleknila je in izpregovorila omenjene besede, nato pa je pristavila s tihim glasom:

"Doslej sem govorila kot nevesta in boginja svojemu možu in bogu Tezkatlipoki; sedaj Tjule, pa govorim kot ženska moškemu. Ti me ne ljubiš, Tjule, zavoljo tega se dajva ločiti, ako je tvoja volja, iz svoje proste volje, saj sva bila poročena na povelje drugih; tako namreč si prihranim nekoliko sramote. Te tri so moje prijateljice in naju ne bodo izdale," in pomignila je proti sonevestam.

"Kakor je tvoja volja, Otomi," sem na kratko odgovoril:

"Hvala ti za prijaznost, Tjule," je rekla, se žalostno nasmejala, poklonila in odšla tako krasna in tako ljubka, da mi je bilo zopet srce ganjeno, kakor od ljubezni. Izza tiste noči do strašne ure žrtvovanja, ni bilo med menoj in kneginjo Otomi ne poljuba ne nežne besede. In vendar je najino prijateljstvo in nagnjenje naraščalo z vsakim dnevom; pogovarjala sva se namreč zelo veliko in v tem sem tudi skušal preobrniti njeno srce k pravemu Kralju nebes. Vendar to ni bilo lahko; kakor njen oče, cesar Montezuma, se je tudi Otomi oklepala bogov svojega ljudstva, dasi je sovražila duhovne in se umikala obredom žrtvovanja človeških bitij, razen kedar je bila žrtev sovražnik njene domovine; o teh obredih je rekala, da so jih vpeljali pabe, kajti v starih časih niso na oltarjih žrtovali ljudi, ampak samo cvetlice. Nagnenje med nama je dan za dnevom rastlo in zorelo, tako da sem jo naposled za Lilijo bolj ljubil kot kogarkoli na zemlji, dasi sam ne vem, kako je prišlo do tega. Ostale tri so mi kmalu postale zoprne, dasi so bile jako ljubeznive in lepe. Vzlic temu sem se gostil in rajal ž njimi. Deloma sem moral, sicer bi bile morale umreti strašne smrti, ker se jim ni posrečilo doseči, da bi mi ugajale, deloma pa, da bi utopil svojo grozo pred bližajočo se smrtjo v pijači in zabavi; treba je namreč pomniti, da se je število dni mojega življenja krčilo in je strašni konec z vsakim dnevom prihajal bližje.

Drugi dan potem, ko smo praznovali poroko, se je zgodilo, da so Španci brez sramu poklali šest sto azteških velikašev, in sicer na ukaz hidalga Alvarado, kateremu je bil Kortez za časa svoje odsotnosti izročil poveljstvo. Kortez je bil namreč odpotoval v obmorske pokrajine, da bi užugal Narvaeza, katerega je bil njegov sovražnik Velasquez, guverner na Kubi, poslal, da bi njega ukrotil.

Tisti dan so obhajali praznik Anicelkotla z žrtvovanji, petjem in plesom na velikem dvorišču templja; to dvorišče je bilo obdano z zidovjem, po čegar vrhu so se nahajale izklesane podobe zvijajočih se kač. Tisto jutro je prišel k meni knez Guatemok glede nekega obreda, preden je odšel na slavnost.

Vprašal sem ga, ako se namerava udeležiti slovesnosti; sijaj njegove oprave je bil namreč tolik, da je bil po mojih mislih gotovo namenjen udeležiti se.

"Da," je odgovoril; "zakaj me vprašaš?"

"Zavoljo tega, Guatemok, ker bi jaz ne šel, da bi bil na tvojem mestu. Povej mi, ali bodo plesalci oboroženi?"

"Ne, ni navada."

"Brez orožja bodo, Guatemok, in oni so cvet dežele. Neoboroženi bodo plesali na tistem zaprtem prostoru in Tjuli jih bodo gledali oboroženi. Kaj pa bi bilo, ako bi se prigodilo, da bi Tjuli začeli kak prepir z velikaši."

"Ne vem, zakaj tako govoriš, Tjule; ti beli možje vendar niso zavratni morilci; vseeno smatram tvoje besede ko slabo znamenje; svečanost se mora vršiti, glej, velikaši se že zbirajo, vendar jaz ne pojdem zraven."

"Razumen si, Guatemok," sem rekel. "Sedaj sem prepričan, da si razumen."

Pozneje smo se podali Otomi, Guatemok in jaz na vrt poleg palače, in sedli na vrh majhne piramide, katero je bil dal sezidati Montezuma, da bi imel primeren kraj, odkoder bi imel lep razgled po trgu in tempeljskih dvoriščih. S tega mesta smo gledali ples azteških plemičev in poslušali petje in godbo. Bil je slikovit prizor; na svitlem solncu se je iz perja kolibrijev in drugih domačih ptičev narejena oprema lesketala liki dragulji; nikomur se niti sanjalo ni, kakšen je imel biti konec.

Med plesalci so bile pomešane gruče Špancev, ki so nosili oklep in bili oboroženi z meči in puškami; sčasoma pa sem opazil, da so se odločili od Indijancev in se začeli zbirati kakor čebele okoli vrat in na raznih točkah v senci Zidovja kač. —

"Kaj neki vse to pomeni?" sem rekel Guatemoku. Komaj sem izgovoril te besede, sem videl enega izmed Špancev, ki je mahal z belim robcem po zraku.

Preden še je robec izginil, se je na vseh straneh pokazal dim in takoj nato smo slišali pokanje pušk. Vsepovsodi so med plesalci padali mrtvi in ranjeni, večina njih pa, ki so ostali neranjeni, se je stisnila skupaj kakor ovce in obstala nema in prestrašena. Tedaj so Španci vzklikajoč ime svojega patrona — kakor so delali vselej, kadar jim je šlo po glavi kako tako zlodejstvo — potegnili meče, planili nad neoborožene azteške plemiče in jih začeli moriti. Nekateri so kričali in bežali, drugi so ostali na mestu, dokler jih niso pobili; konec je bil isti, najsi so stali ali bežali, kajti vrata so bila zastražena in zidovje previsoko, da bi ga mogli preplezati. Poklani so bili vsi, kolikor jih je bilo. Bog, ki vse vidi, kaznuj te morilce! Bilo je kmalu končano; tekom deset minut izza trenutka, ko je robec zavihral po zraku, je onih šest sto možakov ležalo na tleh mrtvih ali umirajočih, in Spanci so med divjim vpitjem plenili mrtva trupla.

Obrnil sem se k Guatemoku in rekel: "Kakor je videti, si prav storil, da se nisi udeležil svečanosti."

Guatemok pa ni odgovoril. Srepo je strmel proti mrtvim in onim, ki so jih bili pomorili, in molčal. Samo Otomi se je oglasila: "Vi Tjuli ste kaj prijazni ljudje," je rekla in se bridko nasmejala; "tako torej povračujete gostoljubnost. Sedaj upam, da je moj oče zadovoljen s svojimi gosti. Oj, da bi jaz bila na njegovem mestu, prav vsak izmed njih bi ležal na žrtveniku. Ako so naši bogovi hudiči, kakor praviš, kaj pa so potem oni ljudje?"

Čez nekaj časa pa je izpregovoril Guatemok: "Samo eno nam preostaja po tem, in to je maščevanje. Montezuma je postal prava ženska; jaz se ne zmenim več zanj, da, z lastno roko bi ga ubil, če bi bilo treba. Vendar sta še dva moža ostala v deželi — moj stric Knitlahua in jaz. Sedaj odhajam, da skličem naše vojake." In odšel je.

Vso tisto noč je v mestu šumelo in vrelo kakor v panju in drugo jutro ob zori so bile ulice in trgi napolnjene s tisoči in tisoči oboroženih mož. Kakor val so se zagnali proti zidovju Ahine palače in ogenj pušk jih je zagnal nazaj kakor se val odbije od klečevja. Trikrat so napadli in trikrat so bili odbiti. Tedaj se je na zidovju prikazal Montezuma, ta ženski kralj, in prosil množice, da naj odjenjajo, kajti če bi se jim napad posrečil, bi moral on umreti. In tako veliko je bilo spoštovanje ljudstva do njegove cesarske osebe, da ga je ubogalo in nekoliko časa ni napadlo Špancev. Ampak bolj se mu niso hoteli podati. Če jim je Montezuma prepovedal ubijati Špance, so bili vseeno trdno odločeni, da jih vsaj izstradajo; in izza tiste ure so močno obkolili palačo. Azteških vojnikov je padlo že na stotine, vendar niso oni imeli izgube; ujeli so bili nekaj Špancev in mnogo Tlaskalapcev. Konec teh nesrečnih ujetnikov je bil hiter; neutegoma so jih vlekli v templje in jih vpričo tovarišev žrtvovali bogovom.

Tisti čas se je vrnil Kortez z novimi četami; premagal je bil Narvaeza, čegar pristaši so se pridružili njegovi zastavi, in ž njimi več drugih, izmed katerih sem enega dobro poznal. Azteki so dovolili Kortezu, da se je pridružil svojim tovarišem v palači, in ga niso napadli, sam ne vem zakaj; drugi dan je Kortez izpustil brata cesarja Montezume, palapanskega kralja Knitlahua, da bi pomiril ljudstvo. Toda Knitlahua ni bil bojazljivec. Čim je bil prost in zunaj palače, je sklical zbor, kateremu je načeloval Guatemok.

Na tem zboru so sklenili vojsko do zadnjega in razglasili, da je Montezuma izgubil vsled svoje strahopetnosti cesarstvo; in po tem sklepu so ravnali. Da bi bili tak sklep naredili samo pred dvema kratkima mesecema, bi tisti dan niti en Španec ne ostal živ v mestu Tenoktitlan. Poleg Marine, Kortezove ljubice, ki je s svojo lokavostjo in premetenostjo pomagala Špancem do zmage, je bil Montezuma glavni vzrok, da je propadel on in ž njim anahuaško cesarstvo.

DVAJSETO POGLAVJE.[uredi]

Nasvet kneginje Otomi.

Dan po Kortezovi vrnitvi v Mehiko me je še pred svitanjem dneva vzbudilo iz nemirnega spanja glasno vpitje tisočev vojnikov in glas bobnov.

Odhitel sem na svoje opazovališče na mali piramidi, kjer se mi je pridružila Otomi, in tam sem videl, da se je vse ljudstvo zbralo na vojno. Kakor daleč je seglo oko, na trgu, tržnem prostoru, po ulicah in cestah, vsepovsod se je trlo na tisoče in tisoče vojnikov. Nekateri so bili oboroženi s pračami, nekateri z loki in puščicami, drugi z metalnimi kopji, ki so imela bakreno ost in drog opremljen z bodicami iz obsidijana, in še drugi, revnejši državljani z gorjačami, utrjenimi v ognju.

Na sebi so nekateri nosili zlate oklepe Špancev, ki so hiteli za braniki semrovano z barvanimi lesenimi lobanjami, ki so bile pokrite z dlako in izdelane v obliki kačje, pumove ali volčje glave; drugi so nosili oklepe iz prešitega platna, večina pa je bila gola, le okoli ledij so nosili kos platna. Tudi po ravnih hišnih strehah in celo na ploščadi piramid in templjev so stale gruče vojnikov, ki so imeli nalogo obsipati špansko bivališče z metalnim orožjem. Čuden je bil ves prizor v rdečem žaru vzhajajočega solnca, kakoršnega ne pozabiš tako izlahka; solnčna svetloba se je razlivala po templjih in palačah in odsevala od lesketajočega perja in pisanih praporov, osti neštetih sulic in oklepi Špancev, ki so hiteli za braniki sempatja, da se pripravijo za obrambo.

Kakor hitro je vžšlo solnce, je eden duhovnikov zapiskal na školjko, in njegovemu znamenju so se odzvale trobente iz španskega tabora. Kakor bi trenil, so se tisoči in tisoči azteških vojnikov z glasnim vpitjem vsuli proti palači in neštevilno metalno orožje je zatemnilo dan. V tistem hipu se je na zidovju Ahine palače pojavila dolga črta ognja in dima, kateremu je sledilo gromenje, in napadujoči vojniki so padali kot jesensko listje pod kroglami topov in velikih pušk.

Za trenotek so omahovali in glasno ječanje in stokanje se je vzdigalo proti nebu; zdajci pa je Guatemok skočil naprej, držeč prapor v roki, in vojniki so se zopet postavili v red in vdrli za njim. Prodrli so do zidovja palače in naskok se je pričel. Azteki so se ljuto borili. Skušali so zlesti na ozidje, gromadili trupla padlih tovarišev, da bi jim služila kot lestvice, a vsakokrat so bili odbiti s silnimi izgubami.

Ker se jim je to izjalovilo, so začeli razbijati zidovje z debelimi tramovi; ko pa so naredili predor in se kakor čreda ovac vsuli vanj, so topovi otvorili ogenj nanje, da so krogle rezale cele vrzeli v njihovih množicah. Nato so jeli streljati z gorečimi puščicami in so tako vžgali zunanje dele; toda palača je bila iz kamna in ni hotela goreti. Dvanajst dolgih ur je nepretrgoma divjal boj, in šele nenadna noč mu je naredila konec; drugega nisi videl kot ogenj neštevilnih bakelj, ki so iskali mrtve; nisi slišal drugega kot jok žensk in stok umirajočih.

Drugi dan se je boj ob zori iznova pričel. Kortez se je zagnal z večjim delom vojakov in nekoliko tisoči tlaskalanskih zaveznikov iz trdnjave. Izprva sem menil, da je namenil napasti Montezumovo palačo; prešinilo me je rahlo upanje, ker bi se mi mogoče posrečilo, da bi v splošni zmedi pobegnil. Vendar ni bilo tako; njegov namen je bil zažgati hiše, s katerih se je neprestano vsipala toča metalnega orožja po njegovih vojakih. Napad je bil obupen in je uspel, kajti Indijanci so se mogli navalu konjev tako malo ustavljati, kakor so se njihova gola telesa mogla upirati španskemu jeklu. Kmalu so bile neštete hiše v plamenu in kmalu so se valili gosti oblaki dima v zrak, kakoršni se vzdigujejo iz Popokatepetlovega žrela. Toda mnogo onih, ki so prišli peš in na konju skozi vrata Ahine palače, se ni več vrnilo nazaj; Azteki so se oklepali konjskih nog in vlekli jezdece žive z njih. Še tisti dan so žrtvovali te ujetnike na oltarju Huicelkotla v pričo njihovih tovarišev, in ž njimi vred so žrtvovali tudi konja, katerega so bili živega ujeli in ga z neskončnim trudom in naporom zvlekli na piramido. Nikdar niso bila žrtvovanja tako številna kakor v teh dnevih ljutega boja. Ves dan je tekla kri po oltarjih in ves dan mi je zvenelo vpitje žrtev po ušesih, ko so pobesneli duhovni opravljali svoj krvavi posel. S tem so hoteli dopadljivo ustreči bogovom, ki naj bi jim dali zmago nad Tjuli.

Celo ponoči so se nadaljevala žrtvovanja pri svetlobi svetih ognjev; pri njihovi luči so bili oni, ki so jih žgali, videti kot hudiči, ki so švigali po peklenskem ognju in mučili izgubljene; precej tako so naslikani v naši domači cerkvi, ki predočuje vstajenje mrtvih. Uro za uro pa se je razlegal po temi glas, ki je grozeče in svareče klical Špancem: "Huicelkotl je lačen vaše krvi, Tjuli; vsi pojdete isto pot, po kateri ste videli iti svoje tovariše; ječe so pripravljene, noži ostri, železa razbeljena za mučenje. Pripravite se, Tjuli; nobeden ne bo ušel, dasi nas mnogo pobije te."

Boj se je nadaljeval dan za dnevom brez prestanka; tisoči in tisoči Aztekov so padli in Španci so bili do dobra izčrpani od gladu, bojevanja in ran, ker niso imeli niti ure počitka in miru. Neko jutro, ravno ko je boj najhuje divjal, se je na osrednjem stolpu palače prikazal sam cesar Montezuma, sijajno oblečen in z dragoceno krono na glavi. Pred njim so se vstopili klicarji z zlato palico v roki, okrog njega pa so stali plemenitaši, ki so tvorili njegovo spremstvo v ujetništvu, in španska straža. Iztegnil je roko in, kakor bi trenil, je boj prenehal in tišina je zavladala po vsem širnem prostoru; celo ranjenci so nehali stokati in ječati. Nato je nagovoril neštevilne množice. Bil sem predaleč, da bi bil slišal, kaj je govoril, vendar sem pozneje izvedel vsebino njegovega govora. Prosil je svoje ljudstvo, da naj odneha od vojne, češ da so Španci njegovi prijatelji in gostje in da bodo takoj zapustili mesto Tenoktitlan. Ko je bil izgovoril te izdajske besede, se je ljuta besnost polotila njegovih podložnikov, ki so ga dolga leta častili kot boga, in en glas je pretresal ozračje, iz katerega je bilo slišati samo dve besedi:

"Baba! Izdajalec!"

Zdajci je prifrčala puščica in zadela cesarja, za puščico pa se je vsula ploha kamenja po njem, da se je zgrudil na streho stolpa.

Naenkrat je zavpil neki glas: "Ubili smo našega cesarja. Montezuma je mrtev!" in množica se je na ves glas jadikujoč razpršila na vse strani, tako da v kratkem ni bilo žive duše, kjer je bilo pred kratkim časom na tisoče in tisoče vojnikov.

Obrnil sem se, da bi tolažil kneginjo Otomi, ki je zraven mene gledala ves prizor ter videla, kako se je njen cesarski oče zgrudil, in sem jo plakajočo odpeljal v palačo. Tu sva srečala kneza Guatemoka; obraz mu je bil srdit in divji; bil je popolnoma oborožen in držal lok v roki.

"Ali je Montezuma mrtev?" sem ga vprašal.

"Ne vem in mi tudi ni mar," je odgovoril in se divje zasmejal; nato pa je pristavil:

"Proklinjaj me, sestrična Otomi; moja je bila puščica, ki ga je podrla na tla, tega kralja, ki je postal strahopetljiv, prava baba in izdajalec, nezvest svoji deželi in svoji možatosti."

Otomi je nehala jokati in odgovorila:

"Ne proklinjam te Guatemok; bogovi so bili udarili mojega očeta z norostjo, kakor si ga ti zadel s puščico. Najbolje je, da umrje, zavoljo njega samega in zavoljo njegovega ljudstva. Vendar sem prepričana, Guatemok, da tvoj zločin ne ostane nekaznovan in da boš za kazen za to bogoskrunstvo umrl sramotne smrti."

"Že mogoče," je odgovoril Guatemok," ampak jaz vsaj ne bom izdajal svojega ljudstva."

Sedaj pa moram povedati, da je bil po mojem računanju ta dan moj poslednji dan na zemlji; drugi dan je namreč poteklo leto dni mojega božanstva, in jaz, Thomas Wingfield, bi moral biti odpeljan na žrtvenik. Vzlic vsemu hrušču v mestu, vzlic žalovanju za mrtvimi in vzlic strahu, ki je visel nad mestom kakor črn oblak, so se verski obredi: in verske slovesnosti še vedno strogo vršile, v resnici še bolj strogo in natančno kakor kdaj poprej. Tako se je prigodilo, da se je to noč vršila slovesna gostija meni na čast; pri gostiji sem moral sedeti ovenčan s cvetlicami sredi svojih žena, in plemiči, kolikor je ostalo živih v mestu, so se mi priklanjali; ž njimi vred tudi Kuitlahua, ki bi postal cesar, ako bi bil Montezuma mrtev.

Ta gostija je bila prav žalostna; jaz nisem mogel biti vesel, dasi sem skušal v pijači vtopiti svoje gorje; pa tudi gostje so bili kaj malo dobre volje. Stotine njihovih sorodnikov so bile mrtve in ž njimi tisoči ljudstva; Španci so še vedno držali svojo utrdbo; velikaši so videli, da je cesar, ki jim je bil pravi bog, padel ubit od enega izmed njih samih in so z grozo čutili, da je prišla poguba nad nje vse. Zato ni čuda, da niso bili dobre volje. Resnično, nobena pogrebna gostija ni mogla biti bolj žalostna, saj cvetlice in vino in lepe ženske ne ustvarjajo veselja; in koncem koncev je bila ta gostija v resnici pogrebna gostija — za mene.

Naposled je bila gostija končana in jaz sem zbežal v svoje sobane, kamor so mi sledile tri moje žene — Otomi namreč ni prišla — in me blagrovale, kako srečen in blažen sem, ker bom drugi dan sam pri sebi, to je, pri svojem božanstvu v nebesih. Jaz pa jih nisem blagroval; v svoji togoti sem planil pokonci in jih segnal izpred sebe, rekoč jim, da imam samo eno tolažbo in ta je, da jih pustim za seboj, kamorkoli pojdem.

Nato sem se vrgel na blazine svoje postelje in žaloval od strahu in bridkosti srca. Tak je bil torej konec maščevanja nad de Garcio, katero sem prisegel izvršiti, da moram na koncu koncev pustiti, da mi iztrgajo srce iz prs in ga žrtvujejo hudiču! Resnično, moj dobrotnik Fonseca je bil govoril modre besede, ko mi je svetoval, da naj vzamem celo premoženje, grem domov in pozabim na osveto. Da bi bil ravnal po njegovem nasvetu, bi bil danes mož svoje zaročenke in srečen v njeni ljubezni doma na mirnem Angleškem; tako pa sem bil pravcata izgubljena duša v rokah zlodjev in namenjen za žrtev zlodju. Na glas sem jokal v smrtnem strahu in v bridkosti te misli ter prosil Stvarnika, da me reši te krute smrti ali da se mi vsaj odpuste moji grehi, tako da bom naslednji dan v miru počival v nebesih.

Čez dolgo časa sem v joku in molitvi rahlo zašpal; sanjalo se mi je, da sem hodil po griču blizu cerkvene steze, ki pelje skozi domači vrt v Ditchinghamu. Veter je šepetal po drevju, ki raste po bregovih vinorodnega griča, vonj dišečih angleških cvetic mi je bil v nosnicah in balzamična junijska sapica mi je pahljala čelo. Bila je noč in mislil sem, da je mesec prijazno svetil po travnikih in reki, in od vseh strani se je glasilo slavčevo petje. Toda jaz se nisem zmenil za te radostne poglede in glasove, dasi sem se jih dobro zavedal; moje oči so bile pozorno obrnjene na stezo, ki drži zadaj za hišo v breg, in moje srce je prisluškovalo, da bi zaslišalo stopinje, po katerih sem hrepenel. Tedaj se je izza griča začulo petje in besede te pesmi so bile žalostne; pripovedovale so o človeku, ki je odjadral v daljnjo tujino in se ni več vrnil; kmalu nato sem med jablanami zagledal belo postavo. Prihajala je počasi proti meni; zavedel sem se, da je bila ona, katero sem pričakoval, moja zaročenka Lilija. Medtem je prenehala peti, a je počasi in narahlo prihajala bližje in njen obraz je bil videti jako žalosten. Ta obraz je bil obraz ženske, srednjih let, a še vedno jako lep, celo lepši kot je bil v cvetu mladosti. Dospela je do vznožja griča in se obračala proti malim vrtnim vratom, kar sem stopil iz sence drevja in stal pred njo. Prestrašena je zavpila, se umaknila nazaj, nato pa je utihnila in mi zrla v obraz.

"Tako izpremenjen," je zašepetala; "ali je mogoče, da je isti? Thomas, ali si res ti in se vračaš v resnici od mrtvih k meni, ali je to samo privid?" In postava je počasi in dvomeče iztegnila roke, kakor da bi me hotela objeti.

Tedaj sem se zbudil. Zbudil sem se in glej, pred menoj je stala krasna ženska, belo oblečena, na katero je svetil mesec prav kakor v sanjah, in njene roke so bile ljubeče iztegnjene proti meni.

"Jaz sem, predraga, in nobena prikazen," sem vzkliknil, planil iz postelje in jo pritisnil na prsi, da bi jo poljubil. Preden pa so se moje ustnice dotaknile njenih, sem spoznal svojo zmoto; ženska, katero sem objel, ni bila moja zaročenka Lilija Bozard, marveč kneginja Otomi, ki so ji rekli moja žena. Tedaj sem se zavedel, da so bile to najbolj žalostne in najbolj bridke moje sanje, ki so mi bile poslane v zasmeh, kajti vsa grozna resnica je mahoma objela mojo dušo. Izpustil sem kneginjo, se zgrudil nazaj na posteljo in na ves glas zastokal; v trenutku pa, ko sem se zgrudil, sem videl, kako ji je rdečica zalila čelo in prsa. Ta ženska me je v resnici ljubila in zavoljo tega so bile moje besede in moje dejanje žalitev za njo, ki je lahko uganila, kaj mi jih je izvabilo. Vseeno je govorila jako prijazno.

"Oprosti mi, Tjule, prišla sem te samo čuvat, ne zbudit. Prišla sem tudi zavoljo tega, da bi te pred dnevom samega videla, v nadi, da bi ti bila na uslugo ali vsaj v tolažbo, kajti konec se bliža.

Povej mi pa, ali me nisi v sanjah zamenjal z neko drugo žensko, ki ti je dražja od mene in je lepša in katero si hotel objeti?

"Sanjal sem, da si ti moja zaročenka, ki jo ljubim in ki živi daleč za morjem," sem odgovoril ves v žalosti. "Toda dovolj o ljubezni in takih rečeh. Kaj imam opraviti z njimi jaz, ki odhajam v temo?"

"Resnično, ne morem povedati, Tjule; slišala pa sem modre može, ki so rekli, ako se ljubezen najde' vsepovsod, se najde tudi v temini smrti, ki je v resnici svetla. Ne žaluj, kajti ako je kaj resnice v veri, o kateri si mi pripovedoval, ali v naši veri, boš z očmi duha videl svojo drago, preden solnce zaide, ali na tem svetu ali na onem, in jaz želim, da bi jo našel zvesto. Povej mi pa, kako močno te ljubi? Ali bi se tudi ona vlegla poleg tebe na posteljo žrtvovanja, kar sem upala, da storim, ako bi bilo med nama drugače, Tjule?"

"Ne," sem odgovoril, "pri nas nimajo ženske navade, da bi usmrtile same sebe, če jim je mož slučajno umrl."

"Nemara mislijo, da je bolje živeti in se vnovič poročiti," je odgovorila Otomi na videz jako mirno, toda videl sem v mesečini, kako so se ji oči iskrile in prsa dvigala.

"Dovolj je tega nespametnega govorjenja" sem rekel. "Poslušaj, Otomi; ako bi me v resnici rada imela, bi me bila gotovo rešila te strašne usode ali vsaj pregovorila Guatemoka, da bi me rešil. Hči si cesarja Montezume; ali res ne bi bila tekom vseh teh dolgih mesecev mogla doseči, da bi bil izdal cesarski ukaz, da morajo meni prizanesti?"

"Ali v resnici misliš, da sem tako slaba prijateljica, Tjule?" je odgovorila razvneto. "Vedi pa, da sem vse te mesece podnevi in ponoči delovala in skušala najti sredstvo, da bi te rešila. Preden je moj oče, cesar Montezuma, prišel v ujetništvo, sem ga venomer prosila in nadlegovala, tako da mi je naposled prepovedal priti mu pred oči. Skušala sem podkupiti duhovne, snovala načrte za beg, veš, in tudi Guatemok je pomagal, kajti ima te zelo rad. Da bi ne bili prišli ti prokleti Tjuli in da ne bi v mestu zbirali vojakov, bi te bila gotovo rešila, kajti ženska glava je iznajdljiva in zna najti pot, kjer se drugim zdi nemogoče. Toda ta vojska je izpremenila vse; še to naj ti povem, da so možaki, ki vedežujejo iz zvezd in prerokujejo iz src žrtvbvanih, oznanili prerokovanje, ki je zapečatilo tvojo usodo. Prerokovali so namreč, ako bo tvoja kri prelita in ako se bo jutri opoldne na oltarju boga Tezkatlipoka žrtvovalo tvoje srce, da bo naše ljudstvo zmagalo nad Tjuli in jih popolnoma uničilo. Izjavili so tudi,da moraš umreti ne v templju orožja onstran jezera, kakor so se ta žrtvovanja po starodavnem običaju vsako leto vršla, temveč na veliki piramidi pred glavno soho boga. To so razglasili po vsej deželi; ti soči duhovnov molijo sedaj, da bi bilo žrtvovanje srečno, in nad žrtvenikom so obesili zlat obroč tako, da mora solnčni žarek natančno v trenutku poldneva zadeti na sredino tvojih prsi. Že tedne te stražijo in prežijo na te, kakor preži jaguar na svoj plen, ker so se bali, da ne bi pobegnil h Tjulom; tudi nas, tvoje žene, so skrbno stražili. V tem trenutku stoji trojen obroč straže okoli palače in duhovniki so razpostavljeni pred tvojimi vratmi in pod okni. Sedaj sodi, Tjule, ali je količkaj mogoče pobegniti."

"Pač malo," sem rekel, "in vendar poznam eno pot. Ako samega sebe usmrtim, potem me ne morejo žrtvovati."

"Ne," je urno odgovorila, "kaj pa ti bo to pomagalo? Dokler si živ, imaš vedno upanje, ko si pa enkrat mrtev, si mrtev za vedno. In dalje, ako moraš umreti, je najbolje, da umrješ pod roko duhovnika. Veruj mi, dasi je konec grozen," in stresla se je pri teh besedah," je skoraj brez bolečin, tako pravijo, in jako hiter. Mučili te ne bodo, toliko sva bila dosegla Guatemok in jaz, dasi so izpočetka želeli na ta veliki dan še bolj posebno počastiti boga."

"O Tjule," je nadaljevala Otomi, sedla na posteljo poleg mene in me prijela za roko, "ne misli več na to kratko trpljenje, temveč zri, kaj pride za njim. Ali je tako hudo umreti, in to hitro? Vsi moramo umreti, danes, nocoj, ali jutri — brez pomena je, kdaj — in tvoja vera te uči kot naša, da je onstran groba brezkončna blaženost. Pomisli torej, prijatelj moj, jutri boš imel vso to borbo in vse težave daleč za seboj; boj in žalost vsakdanji strah za bodočnost, ki grenijo dušo, vsega bo konec zate in užival boš za vedno mir, katerega ti ne bo nikdo motil. Tam boš našel ono mater, o kateri si mi pravil, in ki te je ljubila; tam tudi se ti nemara pridruži ona, ki te ljubi bolj kot tvoja mati; morebiti te celo jaz najdem tamkaj, prijatelj," in čudno me je pogledala pr' teh besedah." V resnici je temna pot, po kateri ti je hoditi, gotovo pa je dobro izhojena in na koncu sveti luč. Bodi torej mož, prijatelj, ne bodi žalosten; raje bodi vesel, da boš v tako zgodnji starosti dognal vso tugo in dvome in dospel do vrat radosti, da boš imel trnjevo, nenamakano divjino, za seboj ter gledal smehljajoča se jezera in vrtove in med njimi templje svojega večnega mesta."

"Sedaj pa zdravstvuj in srečno! Ne bova se več videla, dokler ne napoči ura žrtvot vanja; me ženske ki se šemimo kot tvoje žene, te moramo namreč spremljati do prve ploščadi templja. Zdravstvuj, dragi prijatelj, in misli na moje besede; najsi se boš ravnal po njih ali ne, o enem sem prepričana, da boš tako zavoljo samega sebe in svoje časti kakor tudi zavoljo tega, ker te jaz prosim, umrl pogumno, kakor da bi te gledale oči vsega tvojega ljudstva." Pri teh besedah se je nenadoma sklonila, me poljubila na čelo nežno kot sestra in odšla.

Zavese so se zagrnite za njo, toda njene besede so še vedno odmevale v mojem srcu. Nič ne more nagniti človeka, da bi prijazno zrl v smrt, in smrt, ki je čakala mene, je bila taka, da bi se tudi najsrčnejši zdrznil pred njo; vseeno sem se zavedal, da je Otomi govorila resnico in da bo taka smrt, kakor je bila tudi na videz grozna, morebiti v resnici manj strašna, kot je bilo življenje samo. Neki nadnaraven mir je objel mojo dušo, kakor objame gosta megla obličje oceana. Spodaj pod to meglo lahko divjajo vode in se penijo, zgoraj nad njo lahko sije solnce, ampak okroginokrog je mir. Dozdevalo se mi je, da stojim v tej uri izven svojega pozemskega jaz-a in da zrem na vse stvari z nekim novim čutom.

Tok življenja je odtekal od mene, obrežje smrti se je videlo jako blizu, in jaz sem razumel takrat, kakor razumem danes v tej visoki starosti, kako mnogo več dežela imamo mi smrtniki v smrti kakor v tem kratkem neznatnem življenju. Lahko sem pretehtal vso svojo preteklost, čutil začudenje nad bodočnostjo svojega duha in se celo čudil plemenitosti in modrosti indijanske ženske, ki je mogla misliti take misli in jih izražati.

Naj se zgodi karkoli hoče, sklenil sem trdno, da je v eni stvari ne bom razočaral; pogumno bom umrl, kakor pristoja Angležu, ostalo pa prepustil Bogu. Nikdar ne bodo ti divjaki mogli reči o meni, da je bil tujec bojazljivec. Kdo pa sem bil jaz, da bi se pritoževal? Mar ni na stotine ljudi, ki so bili prav tako dobri kot jaz, dan na dan umrlo na onem velikem trgu in brez mrmranja, brez glasu? Ali ni tudi moja mati umrla, umorjena po morilcu? Na svetu je vse polno groze in žalosti, podobne moji; kdo pa sem bil jaz, da bi se potem pritoževal?

Tako sem razmišljal, dokler se naposled ni jelo svitati, in z vzhajajočim solncem se je vzdignil tudi hrušč in trušč vojakov, ki so se pripravljali za bitko. Sedaj je namreč dan za dnevom divjal srdit boj in tisti dan je imel biti najljutejši. Toda jaz sem se tedaj kaj malo zmenil za vojno med Azteki in Španci, saj sem se moral sam pripraviti na bližnji lastni smrtni boj. —

ENOINDVAJSETO POGLAVJE.[uredi]

Poljub ljubezni.

Kmalu nato se je oglasila godba in v mojo sobano so vstopili moji paži, katere je spremljalo nekaj umetnikov in ki so nosili zame nova oblačila, še bolj sijajna od vseh, kar sem jih bil doslej nosil. Ko so mi ti paži slekli oblačila, katera sem imel na sebi, so mi umetniki poslikali vse telo z odurnimi risbami v rdeči, beli in modri barvi, da sem bil močno podoben zastavi; prizanesli niso niti obrazu in ustnicam, katere so pobarvali s škrlatnordečo barvo. Nad srcem so mi z največjo natančnostjo in merjenjem narisali škrlatast krog. Nato so mi počesali lase, ki so se mi doslej valili po ramah, navzgor na način, kakor so jih nosili indijanski poveljniki; vrh glave so jih namreč zvezali z vezenim rdečim trakom in vtaknili vanj petelinovo pero. Nato so mi oblekli nova sijajna oblačila, mi vdeli v ušesa zlate uhane,na zapestji in gležnje zlate zapestnice, okoli vratu pa ovratnik iz neprecenljivih smaragdov. Tudi na prsa so mi obesili velik dragulj, ki se je lesketal kakor voda v mesečini, na podbradek pa umetno brado iz školjkinih las. Nato so me povili kroginkrog s kitami cvetja, da mi je prišel na misel majhen mlaj, kakoršne včasih postavljajo fantje v domači fari; nato pa so počivali in občudovali umetno delo, katero so bili dovršili.

Dali so mi dve plunki, ki sem jih moral držati vsako v eni roki, in me med sviranjem godbe peljali v veliko dvorano v palači. Tukaj je bilo zbranih več odličnjakov in velikašev, ki so bili praznično oblečeni; tukaj so bile na vzvišenem odru zbrane tudi moje štiri žene, oblečene v bogata oblačila boginj Hoči, Hilo, Atla in Klihto, po katerih so dobile ime za oni čas, v katerem so bile poročene z menoj. Ko sem zavzel moje mesto na odru, so prišle moje žene druga za drugo k meni, me poljubile na čelo in mi podale slaščic in kruha na zlatih krožnikih in čokolade in vina v zlatih kupicah. Vino sem vzel, ker je bilo precej dobro in sem bil potreben notranjega okrepčila, drugih stvari pa se nisem dotaknil. Ko so bile te ceremonije pri kraju, je vladala nekoliko časa popolna tišina, nato pa je na drugem koncu dvorane vstopila gruča hudobnih duhovnov, ki so bili oblečeni v škrlatasta žrtvovalna oblačila. Bili so krvavi vsepovsod, njihovi dolgi kodri so se sprijemali v strjeni krvi, roke so jim bile vse rdeče od krvi, celo njihove zločeste oči so bile krvave. Stopali so po sobani in se ustavili pred odrom; tedaj je veliki duhoven nenadno vzdignil roke kvišku in na ves glas zaklical:

"Častite neumrljive bogove, ljudje," in vsi, ki so bili zbrani v dvorani, so se vrgli na tla in zavpili:

"Častimo boga!"

Trikrat je veliki duhoven zaklical tiste besede in množica se je pri vsakem odgovoru vrgla na tla in mu trikrat odgovorila. Nato so vsi vstali in veliki duhoven me je nagovoril:

"Odpusti nam, o Tezkatlipoka, da te ne moremo počastiti tako, kot ti pristoja, kajti med nami ni našega vladarja, ki bi te z nami vred častil. Dobro ti je znano, o Tezkatlipoka, kako huda je stiska tvojih služabnikov, ki se morajo v lastnem glavnem mestu vojskovati zoper nje, ki proklinjajo tebe in tvoje bratske bogove. Znano ti je, da leži naš preljubljeni vladar ranjen v ujetništvu v njihovih brezbožnih rokah. Ugodili smo tvoji želji, da bi odšel onstran nebes, o Tezkatlipoka; v svoji pozemeljski poosebljenosti si nam dal nauk, da je človeški blagor in prospeh zgolj senca, ki hitro zbeži; posreduj za nas v spominu na našo ljubezen, lepo te prosimo, da bi premagali te zločute ljudi in počastili tebe in nje z obredom žrtvovanja njih samih. O Tezkatlipoka, le malo časa si bival med nami, in sedaj gotovo ne boš pripustil, da bi te še dalj časa zadrževali in odvračali od tvoje slave; naše oči in srca so hrepenela, da bi doživela ta srečni dan, in naposled je prišel. Ljubili smo te, o Tezkatlipoka, in ti stregli po najboljših močeh; v zahvalo nam dodeli, da bi te gledali v tvojem blesku in sijaju, mi, ki smo tvoji mali otroci; in dokler ne pridemo za teboj, čuvaj nad našo blaginjo in nad blaginjo ljudstva, med katerim si blagovolil bivati."

Ko je ta hudobni duhoven izgovoril te besede, katere so se tupatam komaj slišale, ker je vsa zbrana množica ihtela in so moje žene razen Otomi na glas jokale, je dal znamenje in godba se je iznova oglasila.

Nato se je s svojimi spremljevalci razvrstil okoli mene, moje žene so se postavile spredaj in zadaj, ter me odpeljale preko dvorane in dalje do vrat palače, katera so na stežaj odprli, da bi mogel sprevod skozi.

Ko sem se hladno začuden oziral okoli sebe — v tej moji poslednji uri ni nič ušlo moji pozornosti — sem videl, kako prečudno je bilo, kar se je godilo okrog mene in v bližnji okolici.

Nekoliko stotin korakov daleč je divjal besen napad na Ahino palačo, v kateri so se bili Spanci utrdili. Roji vojnikov so skušali splezati s pomočjo lestvic na zidovje in smrtonosni ogenj Špancev in sulice in kopja njihovih tlaskalanskih zaveznikov so jih venomer odbijali. S streh onih hiš, katerih se ogenj še ni dotaknil, posebno pa z razne strehe in ploščadi velike piramide, kamor so peljali mene in kjer me je čakala strašna smrt, se je vsipala ploha puščic, kamenja in metalnih kopij na dvorišča in zunanje utrdbe španskega tabora.

Komaj pet sto korakov daleč je divjal ta boj na življenje in smrt; okrog mene pa, okrog vrat palače cesarja Montezume, se je odigraval vse drugačen prizor. Tukaj se je zbrala ogromna množica, med njo mnogo žensk in otrok, ki so čakali, da bi me videli umreti. Prišli so s kitami cvetja v roki, z godbo in radostnim vzklikanjem; ko se me zagledali, so zagnali tak vrišč v pozdrav, da je v njem malone udušilo gromenje topov in srditi bojni hrušč. Zdajpazdaj je kaka slabo merjena topovska krogla orala v njihovih vrstah, jih ubila nekoliko, nekoliko ranila, ostali pa se niso zmenili za vse to, ampak so še bolj kričali: "Dobrodošel, Tezkatlipoka, in srečno! Slava ti, odrešitelj naš; dobrodošel in srečno!"

Počasi smo si delali pot skozi veliko gručo, stopali po poti, posuti s cvetlicami, in prišli preko dvorišča do vznožja piramide. Tukaj ob zunanjih vratih smo se morali ustaviti, ker je bila gneča prevelika; ko smo tako stali in čakali, da bi se ljudstvo umaknilo, se je skozi množico preril velik vojnik in se priklonil pred menoj. Ko sem se ozrl kvišku, sem videl Guatemoka pred seboj.

"Tjule," mi je zašepetal, "pustil sem svojo četo," in pokazal je proti oddelku, ki je skušal prodreti v Ahino palačo, "da se poslovim. Ni dvoma, da se v kratkem vidimo. Veruj mi, Tjule, da bi ti bil pomagal, ako bi bilo v moji moči; vendar ni bilo mogoče. Želim si pa, da bi bil na svojem mestu. Prijatelj dragi, srečno. Dvakrat si mi rešil življenje, ampak jaz ne morem tvojega."

"Z Bogom, Guatemok," sem odgovoril; "Bog ti daj srečo, zakaj zvest možak si."

Nato smo odšli dalje.

Ob vznožju piramide se je sprevod razvrstil; pri tej priliki se je ena mojih žen poslovila od mene, se mi naslonila na vrat in jokala; jaz pa se nisem zjokal na njenih ramah. Cesta do vrha ploščadi se vije okoli in okoli piramide, vzdigujoč se vedno bolj; in po tej cesti smo stopali v svečani procesiji. Pri vsakem ovinku smo se ustavili in pri vsakem ovinku se je poslovila ena žena ali eno izmed mojega godbenega orodja, za kar mi ni bilo kar nič žal, ali so mi vzeli del moje čudovite oprave. Po eno uro trajajoči poti prišli smo naposled do ravne ploščadi vrh piramide, na katero se pride po velikih stopnicah; ta ploščad je večja kot cerkvišče okrog naše domače cerkve in neograjena ob robu. Na tem vrtoglavem prostoru sta stala templja Huicelkotla in Tezkatlipoke, zidana iz kamna in lesa; grozne, odurne postave malikov so stale v njih in strašne izbe so bile vse krvave od žrtvovanja. Tukaj so tudi bili sveti ognji, ki so večno goreli, žrtveniki, mučilno orodje in orjaški boben iz kačjih kož; drugače pa je bil ves prostor brez vsega drugega. Ni. pa bil prazen, kajti na oni strani, ki je bila obrnjena proti španskim utrdbam, je stalo nekaj sto vojnikov, ki so neprestano metali metalno orožje v njihov tabor. Na drugi strani je bila tudi zbrana množica duhovnov, ki so čakali na obred moje smrti. Na velikem trgu spodaj, katerega so obdajale pogorele hiše, se je trlo na tisoče in tisoče ljudi, eni v boju s Španci, večji del pa se je bil zbral, da bi bil priča, kako me bodo umorili.

Na vrh piramide smo dospeli dve uri pred poldnevom, kajti pred žrtvovanjem je bilo treba opraviti še mnogo obredov. Najprej so me peljali v svetišče boga Tezkatlipoke, čegar ime sem imel. Tukaj je bil njegov kip ali malik, izklesan iz črnega marmorja in pokrit z zlatimi okraski. Ta malik je držal v roki ščit iz zglajenega zlata; na ta ščit je upiral svoje oči iz draguljev in bral z njega, kakor so duhovni govoričili, vse, kar se je godilo na zemlji, katero je bil ustvaril. Pred njim je stal tudi zlat krožnik, katerega je veliki duhoven, mrmrajoč molitev, očistil, in drgnil s svojimi dolgimi lasmi. Ko ga je bil očistil, mi ga je položil pred usta, da bi dihnil vanj; slabo mi je prihajalo in omedleval sem; vedel sem, da pripravlja možak ta krožnik za moje srce, ki mi je močno in glasno utripalo v prsih.

Kakšne obrede so na tem brezbožnem kraju imeli še v mislih, mi ni znano; v tistem trenutku je namreč nastal spodaj na velikem trgu silen hrušč in duhovniki so me hitro odpeljali iz svetišča. — Zunaj sem bil pinča upapolnega prizora: Španci so razjarjeni vsled plohe metalnega orožja, ki se je vsipalo nanje z vrha piramide, napadli piramido. V močnih oddelkih, katere je vodil sam Kortez, so vreli preko dvorišča, ž njimi je bilo tudi mnogo stotin njihovih zaveznikov, Tlaskalancev. Na drugi strani je nekaj tisoč Aztekov hitelo proti vznožju prvega ovinka, da bi se ustavili sovražnemu naskoku. Pet minut je minulo in vnel se je srdit boj. Španci so pod varstvom ognja iz velikih pušk venomer napadali Azteke, ker pa je konjem drselo na kamenitem tlaku, so naposled razjahali in se bojevali peš. Počasi in z velikimi izgubami so bili Indijci potisnjeni nazaj in Španci so se ustanovili na prvem ovinku. Toda še vedno so stotine vojnikov držale vijugasto cesto, še več pa ploščak, in bilo je jasno, da je čakala Špance še trda naloga, preden bi dospeli do vrha. Silno upanje je vzklilo v meni, ko sem videl, za kaj gre. Ako bi Španci vzeli tempelj, se žrtvovanje ne bi moglo vršiti. Otomi mi je bila povedala, da se do poldneva ne bo vršilo nobeno žrtvovanje, in sedaj je bilo še dve uri časa do poldneva. Ako bi bili Španci zmagoviti v tem času, je bilo upanje, da bi ostal pri življenju, ako ne, bi moral umreti.

Ko so me bili peljali iz svetišča Tezkatlipoke, sem se čudil, kako je to, da je stala kneginja Otomi, ali pravzaprav boginja Alta, kakor so jo tedaj nazivali, med velikimi duhovni in se ž njimi prerekala; videl sem, kako je pri vratih svetega kraja povesila glavo; mislil sem, da je to storila v znamenje slovesa, ker je bila zadnja mojih zen, ki se je imela posloviti od mene.

Vsled bojnega hrupa nisem slišal, zakaj se je prerekala; toda njene besede so bile krepke in meni se je dozdevalo, da so bili duhovni nekam osupli zavoljo njih, a vendar zopet silno veseli.

Videti je bilo tudi, da je bila zmaga na njeni strani; kmalu namreč so se ji poklonili, ona pa se je počasi obrnila in se podala proti meni s toliko dostojanstvenoatjo, da sem se ji čudil. Ko sem ji pogledal v obraz, sem videl, da ji je žarel kakor vsled nekega velikega svetega namena, in da je bila podobna, srečni nevesti, ki hiti ženinu v roke.

"Zakaj nisi še odšla Otomi?" sem jo vprašal. "Sedaj je prepozno. Španci so obkolili piramido; tebe bodo ali ubili ali ujeli."

"Jaz čakam konca, najsi bo tak ali tak," je odgovorila na kratko, in nekoliča časa nisva več govorila, ampak opazovala potek boja ki je bil v resnici srdit. Besno so se azteški vojniki borili pred podobami svojih bogov in vpričo ogromne množice, ki je polnila trg in molče motrila boj. Vrgli so se nad Špance, se jih oklenili z rokami in jih med silnim vpitjem vlekli do strmega roba ceste z namenom, da bi jih vrgli v prepad. Včasih se jim je namen posrečil; velik klobčič vojnikov, čegar središče je bil Španec, okrog katerega so se vojniki oklepali drug drugega, se je zakotalil po strmini in razletel na kamenitem tlaku na kosce. Toda vzlic vsemu si je dolga bojna vrsta Špancev, ki se je v bleščečih oklepih zvila kakor orjaška kača, orala pot skozi neurje sulic in kopij. Korak za korakom, minuto za minuto, so se pomikali naprej, bojujoč se, kot se bojujejo možje, ki poznajo usodo, ki čaka oskrunjevalce anahuaških bogov, bojujoč se za življenje in čast in da se obvarujejo žrtvenika. Tako je pretekla ura in Španci so prodrli do polovice piramide. Vedno glasnejši je bil bojni metež; Španci so zmagovestno vpili ter klicali svetnike, svoje zaščitnike na pomoč; Azteki pa so zopet kot divje zverine tulili, duhovni so kričeč molili bogove in vzpodbujali vojnike; nad ves hrušč in trušč pa se je dvigalo pokanje velikih pušk, grmenje topov in strahoviti glas velikega bobna iz kačje kože, po katerem je napol gol duhoven besno razbijal. Spodaj stoječe množice pa se niso niti ganile, niti oglasile. Molče so stale na svojem mestu in srepo zrle kvišku, videl sem, kako so se solnčni žarki svetlikali v tisočih strmečih oči.

Ves ta čas sem stal v bližini žrtvenika in Otomi poleg mene. Okrog naju je stal močen obroč duhovnov; nad žrtvenikom je bil razpet velik štirioglat kos črnega platna na štirih drogih, stoječih v jamicah v tlaku. V sredi tega črnega platna je bil všit nekak zlat lijak, ki je ob ustju meril kakih šest palcev v premeru, in solnčni žarki, ki so prehajali skozi ta lijak, so padali v svitli lisi v velikosti jabolka na oni del tlaka, na katerega je padala senca platna. Kakor se je solnce pomikalo na nebu, tako se je ta krog svetlobe plazi preko sence, dokler ni polagoma zlezel na žrtvenik in dospel do njegovega zgornjega roba.

V tistem hipu so me na znamenje velikega duhovna njegovi pomočniki zgrabili in strgali z mene še tiste dele krasnega oblačila, kolikor mi ga je ostalo, podobno kakor skubijo hudobni dečki žive ptiče, da sem bil popolnoma brez vsega; samo barva mi je ostala na telesu in kos platna okrog ledij. Tedaj sem se zavedel, da je prišla moja zadnja ura, in čudno, obenem s to zavestjo me je prvikrat tisti dan prešinil pogum in bil sem vesel ob misli, da bom kmalu prost svojih rabljev. Obrnil sem se proti Otomi, da bi se z razločnim glasom poslovil od nje; v silno svoje začudenje pa sem opazil, da so ž njo ravnali, kakor z menoj; strgali so ž nje vsa krasna oblačila, da ni imela na sebi drugega kot svojo lepoto, valovite lase in vezeno srajco iz bombaževine.

"Ne čudi se, Tjule," je rekla z tihim glasom odgovarjajoč na vprašanje, katerega moj jezik ni hotel izreči, tvoja žena sem in tam je najina zakonska postelja, prva in poslednja. Dasi me ne ljubiš, umrjem s teboj tvoje smrti in ob tvoji strani, do česar imam pravico. Rešiti te nisem mogla, Tjule, ampak vsaj umrjem lahko s teboj."

V tistem trenutku ji nisem odgovoril; moje začudenje mi je zavezalo jezik in preden sem mogel govoriti, so me duhovniki vrgli na žrtvenik; že drugič sem ležal na njem. V tistem hipu je glasen krik, ki je bil silnejši in daljši kot vsi drugi doslej, oznanjal, da so Španci prodrli do poslednje ploščadi na piramidi. Čim so naravnali moje telo na sredo velikega žrtvenika, so položili poleg mene kneginjo Otomi tako blizu, da sva se dotikala; jaz sem moral ležati na sredini in tako ob strani ni bilo veliko prostora za njo, ker še ni bil prišel pravi trenutek žrtvovanja, so naju duhovni zvezali z vrvicami, katere so privezali k bakrenim obročem v tlaku, in opazovali boj.

Tako sva nekoliko minut ležala drug poleg drugega; v mojem srcu je vzklilo veliko začudenje in hvaležnost; čudil sem se, da more biti ženska tako srčna in vrla; bil sem hvaležen za ljubezen, ki mi jo je izkazala in zapečatila s svojim življenjem. Ker me je Otomi ljubila, si je izvolila to strašno smrt; ker me je tako silno ljubila, je želela raje umreti ob moji strani kot živeti v vsem veličastju in časti brez mene. Ko sem razmišljal o čudovitem njenem ravnanju, je kakor bi trenil, nova svetloba razsvetlila moje srce in bil sem ves drugačen, izpremenjen do nje. Čutil sem, da mi nobena ženska ne more biti tako draga, kakor ta veličastna ženska, da, niti moja zaročenka. Čutil sem — ne, kdo more povedati, kaj sem čutil? Samo toliko se zavedam, da so me zalile solze in mi tekle po pobarvanem obrazu; in obrnil sem glavo, da bi jo videl. Ležala je na levi strani, kolikor so ji dopuščale roke; dolgi lasje so se valili z žrtvenika na tlak, kjer so obležali, in njen obraz je bil obrnjen proti meni. Bil je tako blizu mojega, da ni bilo za palec prostora med najimi ustnicami.

"Otomi" sem zašepetal, "poslušaj me. Ljubim te, Otomi." Videl sem, kako so se ji prsi dvigale pod sponami in rdečica se ji je prikazala na čelu.

"S tem sem poplačana za vse," je odgovorila in najine ustnice so se združile v poljubu, prvem, in kakor sva mislila, tudi poslednjem. Resnica, tam na žrtveniku, pod nožem velikega duhovna in v senci smrti sva se poljubila; če je kdaj bil bolj čuden ljubavni prizor na svetu, ne vem, nisem še slišal o njem.

"Oj, poplačana sem za vse!" je rekla še enkrat;" z veseljem bi umrla še večkrat, da bi pridobil?, še en tak trenutek, in prosim bogove, da bi umrla, preden prekličeš svoje besede. Kajti vem, Tjule, da je še eno živo bitje ki ti je dražje kot jaz, ampak sedaj ti je udanost indijanskega dekleta omečila srce in misliš, da jo ljubiš.Naj torej umrem v veri, da je sen resničen."

"Ne govori tako," sem odgovoril s težkim srcem, kajti v tistem trenutku mi je prišla na misel Lilija. "Svoje življenje žrtvuješ za mene, zavoljo tega te v resnici ljubim."

"Moje življenje ni nič, tvoja ljubezen vse," je odgovorila in se nasmejala. "Ah, Tjule, kakšen čar imaš, da si dosegel, da sem prišla jaz, hči cesarja Montezume, na žrtvenik bogov in to iz moje proste volje? Veš, ne želim si mehkejše postelje; kako in zakaj, bova kmalu doznala oba, in še več drugih stvari."

DVAINDVAJSETO POGLAVJE.[uredi]

Zmaga križa.

"Otomi," sem rekel kmalu nato, "kdaj naju umore?"

"Kedar bo ost solnčne svetlobe ležala v krogu, ki ga imaš narisanega na prsih nad srcem," je odgovorila.

Obrnil sem glavo od nje in pogledal žarek, ki je prodiral nad nama kakor zlat svinčnik. V tistem trenutku je počival na kamnu kakih šest palcev od mojega telesa; izračunal sem, da bo dospel v približno petnajst minutah v škrlatnordeči krog, ki mi je bil narisan na prsih. Medtem je postajal bojni metež vedno hrupnejši. Premaknil sem se, kolikor so mi pripuščale vrvice, iztegoval glavo pokonci in videl, da so Spanci prodrli do vrha piramide; boj je sedaj divjal ob robu ploščadi; še nikdar nisem videl tako srditega, strašnega boja. Azteki so se borili z besnim obupom, ne meneč se za svoje življenje, samo da bi mogli pobiti kakega Španca. Toda njihovo preprosto orožje izvečine ni moglo prodreti železnih oklepov; tako jim je preostajala samo ena pot, da bi dosegli svoj namen, in ta je bila, da bi vrgli bele sovražnike preko roba ploščadi, da bi se razbili kot jajčna lupina na 200 čevljev spodaj ležečem tlaku. Tako se je boj razdelil v posamezne gruče nasprotnikov, ki so se borili in ruvali ob robu piramide, kjer jih je včasih po deset, dvanajst izginilo v prepadu. Tudi nekateri duhovni so se udeležili boja; bilo jim je manj do lastnega življenja kakor za oskrunjenje njihovih templjev; videl sem, kako je eden izmed njih, ki je bil orjaške postave in silno močan, zgrabil španskega vojaka čez sredo in skočil z njim v brezno. Vseeno pa so Španci in Tlaskalanci počasi prodirali proti središču ploščadi, in čim bližje so prihajali, tem manjša je postala zanje nevarnost, kajti Azteki so jih morali sedaj vleči bolj daleč.

Bojni metež se je približal žrtveniku; vsi Azteki, kolikor jih je bilo ostalo pri življenju, morebiti kakih dvestopetdeset, so se z duhovni vred postavili v krogu okrog njega in naju dveh. Zunanji rob solnčnega žarka, ki je padal skozi zlati lijak, se je neusmiljeno plazil dalje in se že dotaknil pobarvenega kroga na mojih prsih, kjer me je žgal kot razbeljeno železo; ni bilo v moji moči, da 'bi medtem, ko je divjal srditi boj, zapovedal solncu, da naj obstane. Kakor se je žarek dotaknil kroga, so me duhovni zgrabili za ude in glavo; njihov poglavar, prav oni, ki me je bil vodil iz palače, je z obema rokama pograbil nož iz kremenjaka. Obšel me je smrtni strah in zaprl sem oči, misleč, da bo zdajzdaj vsega konec; v tistem hipu pa sem slišal, kako je neki divji možak, glavar zvezdogledov, ki je stal v bližini, zaklical velikemu duhovnu:

"Ne še, duhovnik Tezkatlipoke Ako suneš, preden bo solnčni žarek ležal nad srcem žrtve, so tvoji bogovi pogubljeni in ž njim je pogubljeno anahuaško ljudstvo!"

Duhoven je od jeze zaškripal z zobmi, ozrl se je po plazeči se osti svetlobe in pogledal čez ramo proti bojnemu metežu, ki se je vedno bolj bližal žrtveniku. Obroč vojnikov in duhovnikov se je počasi zožil, zlati solnčni žarek je počasi priplezal na moje prsi in njegov zunanji rob se je dotaknil rdečega kroga na njih. Vnovič je veliki duhoven zavihtel strašni nož, iznova sem zamižal in zopet sem slišal glasni krik zvezdogleda: "Ne še, ne še! Sicer so naši bogovi pogubljeni!"

Takoj nato sem slišal drug glas. Bil je glas kneginje Otomi, ki je na ves glas klicala na pomoč.

"Rešite nas, Tjuli, morijo nas!" je vpila tako na glas, da so jo Španci slišali, kajti eden je zaklical v španskem jeziku: "Naprej, tovariši! Ti psi morijo na svojih oltarjih."

V mogočnem navalu so potisnili Azteke ob žrtvenik, da so prevrnili žrtvujočega duhovna, ki je padel na mene. Trikrat se je ponovil ta naval, podoben navalu morja ob breg, in vsakokrat je bila obramba Aztekov slabejša. Njihov krog je bil prodrt in španski meči so se bliskali na vseh straneh; svitli solnčni žarek je posvetil v sredšče kroga nad mojim srcem.

"Suni, duhovnik velikega Tezkatlipoke!" je zavreščal zvezdogledov glas, "suni, udari, v slavo naših bogov!"

Veliki duhoven je strahovito zakričal in vzdignil nož; videl sem solnčni žarek, ki je sijal naravnost nad moje srce. Ko je nož padal, sem videl isti solnčni žarek, ki se je zabliskal v dolgem, ozkem jeklu, ki je švignilo preko mene in se izgubilo v prsih duhovnika morilca. Težki nož iz kremenjaka je padel nizdol, vendar je zgrešil svoj cilj. Zadel me je sicer, toda ne v prsi, tako da mu vseeno nisem docela ušel. Padel je na žrtvovalni oltar, kjer se je razdrobil ob oltarjevem kamnu, padel je ravno med menoj in Otomi in nama prerezal meso, da se je najina kri pomešala na žrtveniku. Hkrati pa se je nad naju vdrugič zgrudil duhoven; ampak topot ni več vstal; zvijal se je umirajoč na telesih onih, ki jih je bil hotel umoriti.

Kakor v sanjah sem slišal jadikujoči glas zvezdogleda, ki je prepeval mrtvaško pesem anahuaških bogov.

"Veliki duhoven je mrtev, njegovi bogovi o padli," je kričal. "Tezkatlipoka je zavrgel svojo žrtev in je padel. Pogubljeni so bogovi anahuaški! Križ kristjanov je zmagal!"

Tako je jadikoval, naenkrat pa sem slišal glas udarcev z mečem in sem vedel, da je bil tudi ta duhoven mrtev.

Krepka roka je potegnila umirajočega velikega duhovna z naju, opotekel se je nazaj in se zgrudil na oltar, na katerem je gorel večni ogenj, in ga pogasil s svojo krvjo in truplom, tisti ogenj, ki je bil gorel nepretrgano izza davnih rodov; neki nož je prerezal vrvice, s katerimi sva bila zvezana.

Vsedel sem se pokonci in se preplašen oziral okrog sebe; nad menoj je govoril neki glas v španskem jeziku, seveda ne meni, temveč svojemu tovarišu.

"Za las je manjkalo, in tale dva reveža bi bila mrtva," je rekel. "Da bi bil samo eno sekundo pozneje udaril z mečem, in divjak bi mu bil naredil v prsih luknjo, veliko kot moja glava. Pri vseh svetnikih! Tole dekle je krasno, ali vsaj bi bilo, če bi bila umita. Prosil bom Korteza, da mi jo da kot nagrado."

Tako je govoril glas in jaz sem ta glas poznal. Noben drug glas ni zvenel tako trdo. Celo v tistem trenutku sem ga poznal, zlezel z žrtvenika in pogledal kvišku. Sedaj sem videl. Pred menoj je stal v polni bojni opravi moj smrtni sovražnik de Garcia. Božja previdnost je bila naredila, da je njegov meč prodrl prsi žrtvujočega duhovnika. Rešil me je človek, kateri bi, ako bi bil to vedel, rajši obrnil svoje jeklo proti lastnemu srcu kakor oroti mojemu morilcu.

Strmel sem vanj in ugibal, ali se mi sanja ali kaj; nato pa so se mi ustnice odprle brfez moje volje in vzkliknil sem:

"De Garcia!"

Ob zvoku mojega glasu se je zdrznil in umaknil od mene kakor človek, katerega je krogla zadela; bulil je vame, si mencal z obema rokama oči in zopet bulil. Naposled me je spoznal vzlic mojim barvam.

"Sveta Mati božja!" je zahropel, "tisti lopov, Thomas Wingfield — in jaz sem mu rešil življenje!"

V malo trenutkih sem se zavedel; spoznal sem, kakšno neumnost sem naredil, in se obrnil, da bi pobegnil. Toda de Garcia ni bil voljan, da bi me izpustil iz rok. Zavihtel je meč, zatulil kot besna zver in planil nad mene. Kakor blisk sem smuknil za žrtvenik za menoj pa dvignjeni meč mojega sovražnika. Kaj hitro bi me bil dotekel, kajti bil sem oslabel od strahu in gladu in moje mišice so bile odrevenele vsled vezi; zdajci je neki vitez, o katerem sem zbok njegove oprave in vedenja sodil, da ne more biti nikdo drugi kot Kortez sam, zbil de Garciji meč v stran in mu zaklical:

"Kaj pa je to, Sarceda? Ali si znorel vsled sle po krvi, da hočeš žrtvovati žrtve kot indijanski duhovnik? Pusti ubogega zlodja pri miru!"

"Saj ni Indijanec, ampak angleški vohun," je zavpil de Garcia in se zopet požuril, da bi prišel do mene.

"Naš prijatelj je v resnici blazen," je rekel Kortez in pozorno motril mene; "po vsej sili trdi, da je nesrečnež Anglež. Pojdita vsak svojo pot, drugače se bo še kdo drugi tako motil."

In zamahnil nam je z roko v znamenje, da naj gremo svojo pot, misleč, da nisem razumel njegovih besedi. Ko pa se me je de Garcia ves togoten še enkrat hotel lotiti, je dejal:

"Za Boga! Tega pa ne trpim. Kristjani smo in smo prišli žrtve reševat, ne pobijat. Hej, tovariši, primite tega bedaka, ki si hoče z umorom omadeževati dušo."

Španci so prijeli de Garcia za roke, on pa je divjal in jih proklinjal; njegova besnost je bila zverinska, ne človeška, kakor sem že dejal. Osupel sem stal, kjer sem se bil ustavil in nisem vedel, kam bi bežal. Na srečo je zraven mene stala oseba, ki sicer ni razumela španskega jezika, a je imela tem bolj bister um. Ko sem namreč nekoliko časa stal tamkaj, me je Otomi prijela za roko in šepnila: "Beži, urno beži!" In peljala me je proč od žrtvenika.

"Kam naj vendar greva?" sem rekel čez nekaj časa. "Ali ne bi bilo bolje, da bi se zaupala Špancem?"

"Tistemu hudiču v človeški podobi, ki te je hotel z mečem?" je odgovorila. "Le tiho, Tjule, in pojdi za menoj."

Peljala me je naprej; Španci so naju pustili pri miru, govorili so celo sočutno, ko sva stopala mimo njih; vedeli so, da sva bila oni žrtvi, kateri so rešili smrti na žrtveniku. In ko je neki divjaški Tlaskalanec planil nad naju, da bi naju pobil z gorjačo, ga je eden Špancev prodrl skozi ramo, da se je ranjen zgrudil na tlak.

Odšla sva naprej in ko sva dospela do roba ploščadi, sva se ozrla; videla sva, da se je bil de Garcia iztrgal onim, ki so ga držali, ali pa se je bil toliko umiril, da jima je povedal, kaj je na vsem. Sedaj je drvel za nama kakih petdeset korakov zadaj in se nama bližal z vzdignjenim mečem. Strah nama je, dal moč in bežala sva kot veter. Drug vštric drugega sva spela po strmi poti, skakala čez stopnice in stotine mrtvih in umirajočih; samo včasih sva se ustavila, da sva se obvarovala, da naju niso podrla seboj trupla duhovnov, ki so jih Španci metali s ploščadi. Ko sem se enkrat ozrl, sem videl, da naju de Garcia še vedno zasleduje; a zaostal je daleč za nama in kmalu ga nisva več videla. Brez dvoma se je naveličal zasledovanja ali pa se je bal, da ne bi padel azteškim vojnikom v roke, ki so še vedno stali ob vznožju piramide.

S kneginjo Otomi sva bila tisti dan prestala mnogo nevarnosti; vendar naju je čakala še ena, preden sva za nekoliko časa dosegla mir. Ko sva bila dospela do vznožja piramide in se obrnila, da bi se pomešala med prestrašeno množico, ki je drvela in vrela po tempeljskem dvorišču in odnašala mrtve in ranjene, kakor pobira morje ob pritoku naplavljene stvari, nama je zadonel na ušesa gromenju podoben hrušč. Ker je glas prihajal od zgoraj, sem se ozrl kvišku in videl neko ogromno stvar, ki je drvela z vrha piramide nizdol. Mahoma sem vedel, kaj je bilo; bil je malikovalski kip boga Tezkatlipoke, katerega so bili Španci vrgli iz svetišča in je sedaj kakor maščevalen zlodej drvel naravnost nad mene. Bil je že prav blizu; nikamor se nisva mogla umakniti, da bi se#rešila smrti; rešila sva se bila žrtvovanja Tezkatlipoki samo zato, da bi naju kamen njegove podobe stri v prah. Drvel je nizdol, visoko zgoraj pa se je slišalo zmagoslavno vpitje Špancev.

Spodnji del kipa je bil zadel ob kamenito pobočje piramide kakih petdeset korakov nad nama, nato se je prekucnil v zraku okoli in okoli, in priletel komaj tri korake od naju zopet ob piramido.

Čutil sem, kako so se trdna tla pod nama potresla pod udarcem kipa, in v naslednjem trenutku je po zraku švignilo neštevilno marmornatih kosov, ki so brneli in žvižgali mimo. naju, kakor da bi se bil pod najinimi nogami vžgal podkop s smodnikom. Bog Tezkatlipoka se je bil razletel na stotine kosov, ki so padali okoli naju kot ploha puščic; vendar naju ni nobeden zadel. Njegova glava je obdrsnila mojio glavo, njegove noge so izkopale precejšnjo luknjo tik pred mojimi nogami, vendar sem ostal neranjen; krivi bog ni imel moči nad žrtvijo, ki mu je bila ušla!

Kaj se je zgodilo potem, se ne spominjam; znašel sem se zopet v svojih sobanah v Montezumovi palači, o kateri nisem upal, da jo še kdaj vidim. Poleg mene je bila Otomi, ki je prinesla vode, da bi si opral barvo s telesa in kri z moje rane; ne brigajoč se za svojo, mi je spretno umila globoko rano, katero mi je prizadejal duhovnov nož in ki je močno krvavela. Oblekla se je tudi v novo obleko, prinesla meni oblačilo, živeža in pijače, po katerih sem hlastno segel. Nato sem ji velel, naj se še ona nekoliko pokrepča; ko se je bilo to zgodilo, sem zbral svoje misli in izpregovoril.

"Kaj pa sedaj?" sem jo vprašal. "Duhovniki bodo kmalu zopet nad nama in naju bodo iznova vlekli na žrtvenik. Tukaj ni zame upanja; bežati moram k Špancem in zaupati v njihovo usmiljenost."

"V usmiljenost tistega človeka z nožem? Slišiš, Tjule, kdo pa je to?"

"Tisti Španec je, o katerem sem ti pravli, Otomi. Moj smrtni sovražnik je, za katerim sem šel čez morje."

"In sedaj se hočeš njemu izročiti? Tjule, ti si v resnici neumen."

"Bolje je, da padem kristjanom v roke, kot vašim duhovnom," sem odgovoril.

"Ne boj se," je rekla. "Duhovni ti ne bodo zalega storili. Rešil si se njihovih rok in s tem je cela stvar pri kraju. Le malo se jih je rešilo iz njihovih krempljev; tisti pa, ki se jih reši, je v resnici čarovnik. Sicer pa mislim, da je tvoj Bog močnejši od naših bogov; On naju je zagrnil s svojim plaščem, ko sva ležala tam na žrtveniku. Ah, Tjule! Kako daleč si me pripravil, da sem začela celo dvomiti nad našimi bogovi in se v sili celo obrnila do sovražnikov svoje domovine za pomoč. Veruj mi, nisem storila tega zavoljo same sebe; iz srca rada bi bila umrla s tvojimi besedami ljubezni v ušesih, dočim moram sedaj živeti naprej v zavesti, da je vse to veselje meni prešlo."

"Kako to," sem odgovoril. "Kar sem rekel, sem rekel. Otomi, umreti si hotela z menoj in si mi rešila življenje s tem, da ti je prišlo na misel, da si poklicala Špance na pomoč. Odslej je to življenje tvoje, kajti ni druge ženske na svetu, ki bi bila tako vrla in pogumna, in rečem te še enkrat, Otomi, žena moja, jaz te ljubim. Najina kri se je pomešala na žrtveniku in tam sva se poljubila. To bodi obred najine poroke. Morebiti mi ni več dano dolgo živeti, ampak tvoj sem do smrti, Otomi, žena moja."

Tako sem govoril iz dna srca; moja moč in moja srčnost mi je upadla, groza in samotnost me je obšla. Samo dvoje mi je še ostalo na tem svetu; moje zaupanje v božjo Previdnost in ljubezen te ženske, ki je bila toliko tvegala zame. Zavoljo tega sem pozabil na svojo besedo in se oprijel nje, kakor se otrok oprijemlje svoje matere. Brez dvoma je bilo napačno, ampak jaz sem tako drzen, da trdim, da bi malokateri mož ravnal v mojem položaju drugače. Povrh tega tudi nisem mogel preklicati besede, katere sem bil govoril na žrtveniku. Kosem jih bil govoril, sem bil v resnici pričakoval smrti; ako bi jih bil za sedaj preklical, ko se je vzdignila senca smrti od mene, dasi samo za malo časa, bi bil ravnal nepošteno. Bilo dobro, bilo slabo, izročil sem se bil Montezumovi hčeri in pri tem sem moral ostati ali biti osramočen. In plemenitost te indijanske ženske" je bila tako velika, da me niti sedaj ni hotela prijeti za besedo. Nekoliko časa se je žalostno smehljala in vlekla koder svojih dolgih las skozi prste. Nato pa je rekla:

"Danes nisi popolnoma zbranih misli, Tjule, in podlo bi bilo, ako bi sklenila tako slovesno pogodbo s človekom, ki ne ve, kaj daje. Tam na žrtveniku in v trenutku smrti si rekel, da me ljubiš, in ni dvoma, da si v resnici tako mislil in čutil. Ampak sedaj si se zopet vrnil v življenje; povej mi, gospod, kdo ti je nataknil tisti zlati prstan na roko, kaj je napisano na njem? Pa tudi če so resnične besede, katere si mi govoril, in me v resnici nekoliko ljubiš, je vseeno onstran morja ženska, katero ljubiš še bolj. To bi mogla prenašati, kajti moje srce je dano samo tebi med vsemi moškimi, in gotovo je, da bi bil najmanj dober do mene, in jaz bi se solnčila v tvoji prisotnosti. Ampak sedaj, ko sem enkrat spoznala luč, ne morem živeti, da bi tavala po temi. Ne razumeš me, kaj hočem s tem reči. Povem ti, česa se bojim. Bojim se, ako — ako bi bila midva poročena, da bi so me naveličal, kakor se moški po navadi, in da bi te potem prevzel spomin na dom. Potem bi bilo polagoma mogoče, da bi se vrnil čez morje nazaj v domačo deželo in k nekdanji ljubezni in tako zapustil mene. Tega jaz ne bi mogla prenesti, Tjule. Sedaj te lahko še pustim in ostanem samo tvoja prijateljica. Ampak nemogoče mi je, da bi se pustila odsloviti kot plesalka, tovarišica za mesec dni, jaz, hči cesarja Montezume, kraljice v svoji deželi. Ako se poročiš z menoj, se moraš za vse življenje, Tjule; to pa je morebiti več, kot bi ti rad obljubil, dasi si me lahko poljubil tam na tistem žrtveniku in dasi je med nama krvno pobratimstvo." Pri teh besedah je pogledala na rdeči madež na platnenem oblačilu, ki ji je zakrivalo rano v strani.

"Sedaj, Tjule, te pustim za nekoliko časa, da poiščem Guatemoka, ako je še živ, in druge, ki imajo sedaj, ko je oblast duhovnov omajana, moč, da te čuvajo in povzdignejo do Časti. Razmišljaj o vsem, kar sem ti rekla in ne odloči se prenaglo. Ali bi pa morebiti rad takoj naredil konec in pobegnil k belim ljudem, ako se mi posreči najti pot, po kateri bi ušel tja?"

"Preveč sem utrujen, da bi bežal," sem odgovoril, "tudi ako bi mogel. Vrh vsega jaz pozabljam na nekaj. Pri Špancih je moj sovražnik, oni, katerega sem prisegel umoriti; zavoljo tega so njegovi prijatelji moji sovražniki in njegovi sovražniki moji prijatelji. Nočem bežati, Otomi."

"Pametno storiš," je rekla; ako bi namreč prišel k Tjulom, bi te tisti človek umoril; tekom enega dneva bi te umoril na lep ali grd način, to sem razbrala iz njegovih oči. Sedaj pa počivaj; grem iskat varnosti za tebe, če je v tej od krvi namočeni zemlji sploh kakšna varnost."

TRIINDVAJSETO POGLAVJE.[uredi]

Tom poročen.

Otomi se je obrnila in odšla. Gledal sem, kako so se zlate zavese zagrnile za njo; nato sem se zgrudil nazaj na ležišče in v trenutku zaspal; bil sem slab in tako omamljen od utrujenosti, da ta čas skoraj nisem vedel, kaj se je bilo zgodilo in o čem sva bila govorila.

Vendar sem se pozneje spomnil na vse. Spati sem moral dolgo časa, kajti bilo je že pozno v noč, ko sem se zbudil. Bila je noč, vendar ni bilo temno; skozi zamrežena okna je prihajal glas hrušča in boja in rdeči žar gorečih hiš. Eno teh oken se je nahajalo nad mojim ležiščem; stopil sem na posteljo, prijel za podoknico in se vzdignil vzlic bolečinam, ki mi jih je prizadevala rana, da sem videl skozi omrežje.

Videl sem, da Španci niso bili zadovoljni s tem, da so osvojili piramido, ampak so ponoči naskočili in zažgali stotine hiš v mestu. Ogenj je bil tolik, da je bila noč svetla kot temačen dan. Ob njegovem svitu so se beli umikali v svoje taborišče, zasledovani od tisočev Aztekov, ki so jih napadali s puščicami in kamenjem.

Spustil sem se s podoknice in začel premišljevati, kaj naj storim, kajti moj duh je iznova omahoval. Ali naj bi zapustil Otomi in se rešil k Špancem, če bi bilo mogoče, ter se podal v nevarnost, da mi de Garcia vzame življenje? Ali pa naj bi ostal med Azteki, če bi mi dali zavetje in se poročil z Otomi? Bila je sicer še ena tretja pot, da bi ostal pri njih in pustil Otomi na miru, dasi bi bilo to težko storiti brez izgube časti. Enega pa sem se zavedal: ako bi se poročil z Otomi, bi moral postati Indijanec in se odreči vsakemu upanju, da bi se vrnil na Angleško in k svoji zaročenki. To je bilo seveda kaj malo mogoče; lahko pa bi se primerilo, ako bi ostal pri življenju in ako bi imel proste roke. Ako bi bil zvezan po tem zakonu, bi se moje upanje ne moglo uresničiti, dokler bi Otomi živela; kar se pa tiče Lilije Bozardove, bi potem pač moral reči, da sem zanjo mrtev. Kako bi mogel biti tako nezvest do nje, njenega spomina in svoje prisege? In kako zopet sem mogal dati slovo ženski, ki je zame tvegala vse in ki se mi je— da govorim resnico, — tolikanj priljubila, vzlic temu, da je živela druga oseba, ki mi je bila še bolj ljuba? Samo velik junak ali angel je mogel najti pot iz te zagate! Jaz pa na žalost nisem bil eno ne drugo, temveč zgolj človek, poln človeških slabosti kot drugi ljudje, in Otomi je bila poleg mene, mila, ljubka, dražestna. Vzlic temu sem skoraj sklenil, da se bom poslužil njene plemenitosti, da bom držal dano besedo in jo prosil, naj me zaničuje in ne pride Več v mojo bližino, da ne bi bil primoran prelomiti slovesno obljubo, ki sem jo bil dal pod bukvijo doma v Ditchinghamu. Imel sem namreč velik strah pred to prisego dosmrtne zvestobe, katero bi moral priseči Otomi, ako bi krenil po drugi poti.

Tako sem razmišljal ves beden in zmeden, in se nisem zavedal, da vse to ni bilo v moji moči; drugi ljudje so bili že določili pot, po kateri sem hočeš nočeš moral iti ali pa umreti. In da govorim pošteno in resnično, v dokaz bodi to, da mi ne bi bilo treba ničesar pisati o teh bojih moje vesti in o moji slabosti, ako bi hotel prikriti resnico ali jo olepšati. Kaj kmalu je imelo priti do tega, sicer ne po njeni volji, da sem moral ali poročiti se s kneginjo Otomi ali pa umreti na licu mesta; in mislim, da pač nikogar ni, ki bi mi štel v zlo, da sem si izvolil prvo in ne zadnjega. Da, že poročen, bi bil lahko izjavil svoji zaročenki in vsemu svetu, da sem bil tako rekoč suženj dogodkov, zavoljo katerih je bilo nemogoče, da bi drugače ravnal. Ampak to še ni bilo vse, kar se je v meni godilo; bil sem namreč še neodločen, kaj naj storim, in povem odkrito, da mi ne bi bili drugi ljudje, v katerih moči sem bil, določili toka moja življenja, ne vem, kako bi se bil moj notranji boj končal.

Ko se sedaj oziram nazaj v daljno preteklost in pretehtavam strogo in nepristransko kot krvnik svoja dejanja in svoj značaj, se mi vidi, da je bila še ena stvar, ki bi bila gotovo nagnila tehtnico v korist kneginje Otomi, da bi bil jaz imel čas za premišljevanje. De Garcia je bil med Španci in moje sovraštvo do de Garcie je bila prva in zadnja strast mojega življenja, kačja strast celo kot moja ljubezen do dveh ljubih mi žensk. Daši je že mnogo let mrtev, ga sovražim še dandanes, in najsi je želja še tako pregrešna, povem odkrito, da še v teh svojih starih letih dostikrat želim, da bi mi bilo še vedno dano, da bi mogel izvršiti maščevanje. Dokler sem bil pri Aztekih, je bil de Garcia njihov in moj sovražnik in lahko bi nameril nanj v boju in ga ubil Ako pa bi se mi posrečilo dospeti v špansko taborišče, je bilo skoraj popolnoma gotovo, da bi bil jaz moral neutegoma umreti. Nobenega dvoma ni, da me je bil sedaj že toli očrnil pri Špancih, da bi tekom ene ure visel kot ogleduh ali bi me pa drugače spravili s sveta.

Vendar naj preneham s temi nekoristnimi ugibanji in razmišljanji, ki imajo samo eno vrednost, namreč da pojasnijo moj čudni položaj, v katerem sem bil primoran voliti med ljubeznijo v daljni domovini in ljubeznijo, ki je bila tako rekoč pri roki in mi rešila življenje; nadaljujem naj z opisovanjem dogodka, pri katerem nisem nimalo mogel pretehtavati svojih pomislekov in dvomov ter jih jemati v ozir.

Ko sem sedel na ležišču ves zatopljen v se, se je odgenila zavesa in vstopil je nekdo z bakljo v roki. Bil je Guatemok, ki je bas prihajal iz bojnega meteža, ki je bil končan za tisto noč, ako se ne oziram na požar, ki je še divjal med gorečimi poslopji. Perje mu je bilo strgano z glave, njegov zlati oklep je bil razbit od španskih mečev in na vratu je krvavel iz rane, ki mu jo je zadala krogla.

"Pozdravljen, Tjule," je rekel. "Da govodim resnico, nisem upal, da te bom nocoj videl živega, niti da bom jaz sam učakal to noč. Čuden je ta svet in danes se vrše v Tenoktitlanu reči, kakršne se še niso ki se jih najmanj nadejamo. Ampak nimam časa, da bi govorili. Prišel sem, da te pokličem pred zbor."

"Kakšna usoda me čaka?" sem vprašal. "Da me vlečejo zopet nazaj na žrtvenik?"

"Ne, glede tega ne imej nobenega strahu. Sicer pa ti ne morem povedati nič gotovega. Tekom ene ure boš mrtev ali pa velik med nami, ako je v teh dnevih sramote sploh mogoče reči o kom izmed nas, da je velik. Otomi je dobro delovala zate med knezi in svetovalci, tako pravi, in ako imaš srce v sebi, ji moraš biti hvaležen za to; po mojih mislih je malokatera ženska tolikanj ljubila moškega, kot ona tebe ljubi. Jaz sem imel drugje posla čez glavo," in ozrl se je po razbitem oklepu, Vvendar hočem tudi jaz povzdigniti svoj glas za tebe. Pojdi, prijatelj, baklja že dogoreva Sedaj moraš biti že dobro utrjen zoper nevarnosti; ena več ali manj ti je pač vseeno, kakor meni."

Vstal sem in odšel ž njim v veliko dvorano, opaženo s cedrovino, v kateri so me bili še tisto jutro častili kot boga. Sedaj nisem bil več bog ampak ujetnik, katerega so sodili na življenje in smrt.

Na odru, na katerem sem bil stal v uri svojega božanstva, so bili zbrani knezi in svetovalci, kolikor jih je še ostalo živih. Nekateri izmed njih so imeli kot Guatemok razbite, krvave oklepe, drugi navadno obleko, eden pa duhovniško haljo. Samo dvoje so imeli skupno med seboj, resne obraze in visoko dostojanstvo; tisto noč se niso zbrali, da bi odločili mojo usodo, kajti ta je bila neznatna malenkost, temveč, da bi se posvetovali, kako bi pregnali Špance, preden bi bilo vse mesto uničeno.

Ko sem vstopil, je eden izmed njih, ki je nosil oklep, sedel je v sredi polkroga — in sem v njem spoznal Kuitlahuo, ki je imel po Montezumovi smrti postati cesar, hitro pogledal kviško in rekel:

"Kdo je človek, Guatemok, ki si ga pripeljal seboj? Ej, spominjam se, tisti Tjule je,ki je bil bog Tezkatlipka in ki se je danes rešil žrtvenika.. Poslušajte, plemiči in velikaši. Kaj naj se zgodi s tem človekom? Povejte, ali je zakonito, če ga peljemo nazaj na žrtvenik?"

Tedaj je duhoven odgovoril: "Na žalost moram reči, da ni zakonito, visoki knez. Ta Človek je bil ležal na oltarju boga in sveti nož ga je celo ranil. Toda bog Tezkatlipoka ga je zavrnil v usodepolni uri in zavoljo tega ne sme priti v drugič na žrtvenik. Ubijte ga, ako vam je drago, toda ne na žrtveniku."

"Kaj se naj torej zgodi ž njim?" je dejal knez še enkrat.

"Krvi Tjulov je, zavoljo tega sovražnik. Eno je gotovo, da ne smemo pripustiti, da bi se pridružil belim hudičem ter jih obvestil o naši stiski ni bedi. Ali ni najbolje, da se ga nemudoma iznebimo?"

Nekateri zbranih so prikimali z glavo, drugi pa so molče sedeli in niso naredili nobenega znamenja.

"Nujte," je nadaljeval Kuitlahua, "nimamo časa, da bi ga tratili s tem človekom, ko gre vsako uro za življenje tisočev. Vprašanje je, ali naj tega Tjula usmrtimo?"

Tedaj je vstal Guatemok in izpregovoril:

"Oprosti, plemeniti sorodnik, ampak moje mnenje je, da lahko tega človeka bolje porabimo in ga ne usmrtimo. Jaz ga dobro poznam; srčen je in nam zvest in udan, kakor sem že dokazal; nadalje on sploh ni Tjule, temveč napol od drugega plemena, ki sovraži Tjule kot jih on. On tudi pozna njihove navade in njihov način bojevanja, kar je nam neznano, in jaz mislim, da nam more dati dober svet v naši stiski."

"Nemara, kakor volk jagnjetu," je dejal Kuitlahua hladno. "Svet, ki nas preda v kremplje Tjulov. Kdo bo porok za tega tujega hudiča, da nas ne izda, ako mu zaupamo?"

"Jaz sem porok s svojim življenjem," je odgovoril Guatemok.

"Tvoje življenje je preveč vredno, da bi ga tvegal za tako jamstvo, nečak. Ljudje te bele zalege so lažniki in njegova beseda je brez vrednosti, tudi če jo zastavi. Jaz mislim, da je najbolje, da ga ubijemo in naredimo vsej negotovosti konec."

"Ta človek je poročen s kneginjo Otomi, Montezumovo hčerjo, tvojo nečakinjo," je nadaljeval Guatemok. "In ona ga tolikanj ljubi, da se je dala ž njim vred žrtvovati na žrtveniku. Ne motim se najbrže, da bo tudi ona porok zanj. Ali naj jo pokličem pred zbor?"

"Ako hočeš, nečak! toda zaljubljena ženska je slepa; ni dvoma, da je tudi njo premamil. In dalje: ona je njegova žena samo po pravilih vere. Ali je vaša želja, tovariši, da se kneginja pozove pred nas?"

Nekateri so zanikali, večina pa jih je pritrdila in konec vsega je bil, da so poslali enega iz svoje srede po njo.

Kmalu je bila v dvorani; videti je bila zelo izmučena, a ponosnega vedenja in kraljevsko oblečena, ko je vstopila, se je priklonila.

"Gre za tole vprašanje, kneginja," je rekel Kuitlahua; "ali naj tako ubijemo tega Tjula ali pa naj ga zaprisežemo, da bo eden izmed nas, ako ga je volja, da priseže. Knez Guatemok je porok zanj in pravi nadalje, da boš i ti porok zanj. Ženska more to storiti samo na en način, s tem, da ga vzame za moža. Po pravilih naše vere si že poročena s tem tujcem. Ali se hočeš poročiti ž njim tudi po šegi naše dežele in jamčiti s svojim življenjem za njegovo zvestobo?"

"Hočem," je odgovorila Otomi mirno, "ako on hoče?"

"Resnično, velika je čast, ki jo hočeš s tem izkazati temu belemu psu," je rekel Kuitlahua. "Dobro pomisli, kneginja si, vladarica rodu Otomi in ena izmed hčera našega vladarja. In od tebe se nadejamo, da pripeljaš na našo stran gorske rodove Otomi, katerim si vladarica, in da se ločijo iz svoje brezbožne zveze s prokletimi Tlaskalanci, sužnji Tjulov. Ali ni tvoje življenje predragoceno, da bi ga zastavila za zvestobo tega tujca? Zakaj vedi, Otomi, ako bo nezvest, ti tvoje dostojanstvo ne bo pomagalo."

"Dobro vem vse," je odvrnila mirno. "Najsi je tujec ali ne, jaz ljubim tega moža in hočem biti s svojo krvjo porok zanj. Še več, z njegovo pomočjo upam, da pripeljem ljudstvo Otomi zopet v zvestobo domače dežele. Ampak dovoli, gospod, da govori sam za sebe. Mogoče nima želje, da bi me vzel za ženo."

Kuitlahua se je srdito nasmejal in rekel: "Kedar se izbera tiče smrti in tvojih zalih rok, nečakinja, se njegov odgovor lahko ugane. Vendar govori, Tjule, in hitro."

"Malo imam povedati, gospod. Ako me hoče kneginja Otomi vzeti za moža, jo hočem jaz vzeti za ženo," sem odgovoril; v trenutku nevarnosti so se razpršili vsi moji dvomi in pomisleki. Kuitlahua je bil govoril resnico; lahko je bilo uganiti izbero človeka, kateremu je bilo voliti med smrtjo in kneginjo Otomi.

Otomi je slišala moje besede, me pomenljivo pogledala in rekla s tihim glasom: "Spominjaj se onega kar sva govorila, Tjule. S to poroko se odpoveš preteklosti in mi izročiš svojo prihodnjost."

"Spominjam se, sem odgovoril; ko pa sem izgovoril te besede, se mi je v duhu prikazal Lilijin obraz, kakršen je bil, ko sem se poslavljal od nje. Tak je bil torej konec priseg, ki sem jih bil prisegel. Kuitlahua me je gledal, kakor da bi mi hotel prodreti v [nejasno] in je rekel:

"Slišim tvoje besede, Tjule. Ti, belopolti popotnik, si torej tako milostiv, da hočeš vzeti to kneginjo za ženo in se ž njo povzdigniti visoko med velikaše naše dežele. Ampak, kako ti moremo mi zaupati? Ako se nam izneveriš, umrje tvoja žena v resnici; kajpada to ni tebi nemara nič."

"Pripravljen sem priseči udanost in zvestobo," sem odgovoril. "Sovražim Špance, med njimi je moj najhujši sovražnik, za katerim sem se podal čez morje, da bi ga*ubil — tisti človek, ki me je prav danes skušal zopet umoriti. Več ne morem reči; ako dvomite nad mojimi besedami, je najbolje, da naredite konec z menoj. Mnogo sem že pretrpel od vaših ljudi; malo mi je na tem, ali sem mrtev ali živ.

"Drzno govoriš, Tjule. Sedaj, tovariši, pa prosim, kakšna je vaša sodba. Ali naj damotega človeka kneginji Otomi za moža in ga zaprisežemo, da bo eden izmed nas, ali pa ga naj pri tej priči ubijemo? Vsa zadeva vam je znana. Ako se moremo v resnici nanj zanesti, kakor Guatemok in Otomi verujeta, bo nam več vreden kot cela vojska; on pozna jezik, navade, orožje in način bojevanja teh belih hudičev, katere so spustili bogovi nad nas. Ako mu pa po drugi plati ne moremo zaupati, ako nam je težavno, da bi verovali človeku njihove krvi, nam utegne prizadejati mnogo zla; naposled potegne k Tjulom in jim izda naše načrte in našo moč, oziroma nje pomanjkanje. Na vas je, da sodite, tovariši."

Svetovalci so se jeli posvetovati med seboj; eni so dejali to, drugi so trdili ono; niso namreč bili enih misli. Kuitlahua je naposled postal nestrpen in jih pozval, naj glasujejo; glasovali so z vzdiganjem rok. Najprvo so glasovali oni, ki so bili za to, da umrjem, za njimi pa so bili oni, ki so bili mnenja, da bi bilo pametno, če bi ostal pri življenju. Poleg Kuitlahue je bilo šestindvajset svetovalcev navzočih in od teh je glasovalo trinajst za smrt, trinajst pa za življenje.

"Kakor je videti, moram še jaz oddati svoj glas," je rekel Kuitlahua, ko so bili glasovi prešteti; kri mi je zastajala po žilah, ko je govoril te besede, saj sem bil spoznal, da je bil tudi on zoper mene. Tedaj pa se je oglasila Otomi in rekla:

"Oprosti, stric, ampak preden izpregovoriš, naj še jaz rečem eno besedo. Kajneda, vi potrebujete mojo pomoč? Ako namreč bo ljudstvo Otomi sploh koga poslušalo in se dalo odvrniti od svoje zle poti, sem to jaz. Moja mati je bila že po svojem rojstvu njihova vladarica, poslednja dolge vrste glavarjev, in jaz sem edini njen otrok; poleg tega je moj oče njihov cesar. Moje življenje v teh burnih, hudih časih potemtakem ni majhne vrednosti; dasi nisem sama za svojo osebo nič, se lahko zgodi, da pripeljem trideset tisoč vojnikov pod vašo zastavo. Duhovniki tam na piramidi so to dobro vedeli, in ko sem zahtevala svojo pravico, da se dam žrtvovati ob strani tega Tjula, so mi ugovarjali in niso hoteli tega dovoliti, dasi jih je žejalo po kraljevski krvi, dokler nisem poklicala maščevanja bogov nanje. Stric, in vi, velikaši naše dežele, rečem vam tole: Ubijte tega človeka, ako vas je volja; toda vedite, da morate potem dobiti drugega človeka, da izpelje ljudstvo Otomi iz upora, ne mene; zakaj potem dovršim jaz, kar sem davi pričela, in grem za njim v grob."

Umolknila je in začudeno mrmranje je završalo po dvorani: nikdo ni bil pričakoval, da bi bila v srcu te visoke ženske tolika ljubezen in tolika srčnost. Samo Kuitlahua se je razsrdil.

"Brezvestno dekle," je rekel, "ti se drzneš staviti svojega ljubega pred blagor dežele? Sram te bodi, brezsramna hči našega vladarja! Ej, tako je pač v krvi, kakršen oče, taka hči. Ali ni Montezuma zapustil svojega ljudstva in šel k Tjulom, tem krivim otrokom Kvecalkotla? In sedaj hodi še ta Otomi njegovo pot. Povej nam, ženska, kako je to, da sta se samo ti in tvoj dragi rešila z one piramide, ko so bili vsi ostali pobiti? Ali si že v zvezi s temi Tjuli? Povem ti, nečakinja, ako bi bilo drugače in ako bi jaz imel glavno besedo, tvoja želja bi se ti v resnici izpolnila, zakaj usmrtili bi te ob strani tega človeka in tekom ene ure." Umolknil je, loveč sapo, in jo gledal ves razjarjen.

Toda Otomi ni omahovala; bleda, tiha je stala pred njim, s sklenjenimi rokami in povešenimi očmi, in mu odgovorila:

"Ne oštevaj me zavoljo tega, ker je moja ljubezen močna in velika, ali pa mi očitaj, kar hočeš, če ti je drago; izpregovorila sem zadnjo besedo. Obsodi tega človeka na smrt, knezj samo potem si poišči kakega drugega človeka, ki pripelje ljudstvo Otomi vladarju anahuaške države."

Kuitlahua je strmel v temo nad seboj,si gladil brado in razmišljal; v dvorani je zavladala popolna tišina, ker nikdo ni vedel, kakšna bo njegova sodba. Naposled je izpregovoril:

"Torej bodi. Mi potrebujemo mojo nečakinjo Otomi; brez pomena je boriti se zoper žensko ljubezen. Tjule, damo ti življenje in z življenjem čast, bogastvo in največjo naših žensk za ženo ter mesto v našem zboru. Vzemi te darove in njo; ampak vama obema povem, pazita, kako bosta uporabljala vse to. Ako nas izdaš, da, ako bi samo mislil na izdajstvo, ti prisežem, da umreš smrti, ki bo tako počasna in tako grozna, da ti bo že ob sami misli nanjo kri zastajala po žilah. In sicer ti in tvoja žena, tvoji otroci in tvoji služabniki. Sedaj pa ga zaprisežimo!"

Slišal sem sodbo, v glavi se mi je zavrtelo, neka tema mi je pomračila oči. Zopet sem bil rešen trenutne smrti.

Tema mi je kmalu izginila; vzdignil sem oči in pogledal v oči ženske, ki me je bila rešila, moje žene Otomi, ki se mi je smehljala nekam žalostno. Nato se mi je približal duhoven, noseč leseno skodelo, ob robu obdano z vrezanimi čudnimi znaki, in nož iz kremena. Razgalil mi je laket in naredil vrez vanjo, da je tekla kri v skodelo. Nekoliko kapljic te krvi je zlil na tla in mrmral nekake molitve. Nato se je obrnil in pogledal Kuitlahuo; leta se je pikro nasmejal in odgovoril:

"Blagoslovi ga torej s krvjo kneginje Otomi, moje nečakinje, saj je ona porok zanj."

"Gospod," se je oglasil Guatemok, "kri teh dveh se je bila že na žrtveniku pomešala, in onadva sta mož in žena. Ampak tudi jaz sem jamčil zanj in s tem dajem svojo kri v dokaz svoje vere vanj."

"Ta Tjule ima velike prijatelje," je dejal Kuitlahua, "preveč si ga počastil. Ampak bodi."

Tedaj je Guatemok stopil naprej; ko ga je duhoven hotel vrezati z nožem, se je nasmehnil, pokazal na rano na vratu in rekel:

"Ni treba, duhoven. Tukaj teče kri, ki so jo Tjuli prelili. V ta namen ne more nobena biti bolj primerna."

Nato je duhoven odstranil obvezo in pustil, da je Guatemokova kri kapljala v drugo manjšo skodelo. Potem je stopil k meni, pomočil prst v kri in se me dotaknil z njim na čelo rekoč:

"V prisotnosti in v imenu boga, našega gospoda, ki je vse povsod in vidi vse stvari, te zaznamujem s to krvjo in te naredim s tem, da si od te krvi. V prisotnosti in v imenu boga, našega gospoda, ki je vsepovsod in vidi vse stvari, zlijem tvojo kri na zemljo." (Tako govoreč je zlil kri na tla.) "Kakor se ta tvoja kri pogrezne v zemljo, tako naj se pogrezne spomin na tvoje preteklo življenje in pozabi, zakaj zopet si se rodil član anahuaškega ljudstva. V prisotnosti in v imenu boga, našega gospoda, ki je vsepovsod in vidi vse stvari, pomešam te krvi," (s temi besedami je zlil kri iz ene skodele v drugo) in se ž njimi dotaknem tvojega jezika" (tako rekoč je pomočil prst v skodelo in se dotaknil ž njim konca mojega jezika) "in ti velim, da prisežeš takole:

"Naj pride vsako zlo, kateremu je podvrženo človeško meso, v moje meso, naj živim v bedi in nesreči, naj umrjem mučen strašne smrti, naj bo moja duša zavržena iz hiše solnca in naj tava brez doma v temi, ki je za zvezdami, ako prelomim to svojo prisego. Jaz, Tjule, prisegam, da bom zvest anahuaškemu ljudstvu in njegovim' zakonitim vladarjem. Prisegam, da se bom bojeval zoper njegove sovražnike, da bodo uničeni, posebno pa zoper Tjule, dokler ne bodo pognani v morje. Prisegam, da ne bom javno žalil anahuaških bogov. Prisegam, da sem poročen z Otomi, kneginjo rodu Otomi, hčerjo mojega vladarja Montezume, za tako dolgo, dokler bo živela. Prisegam, da ne bom poskusil pobegnili iz dežele. Prisegam, da se odpovedujem očetu in materi in deželi, v kateri sem se na novo rodil; in ta moja prisega velja, dokler ne bo ognjenik Popokatepetl nehal bruhati dima jn ognja, dokler ne bo nobenega kralja v Tenoktitlanu, dokler ne bo noben duhoven več daroval na oltarjih bogov in anahuaško ljudstvo ne bo več ljudstvo."

"Ali prisežeš vse reči, vsako in sleherno?"

"Prisežem vse in sleherno," sem odgovoril, ker sem moral, dasi je bilo v prisegi marsikaj, kar mi ni bilo nič kaj všeč. In čujte kako čudne stvari so se prigodile. Tekom petnajstih let izza tiste noči je ognjenik Popokatepetl nehal bruhati dim in ogenj, kralji so nehali vladati v Tenoktitlanu, duhovni so nehali darovati na oltarjih bogov, in anahuaško ljudstvo ni bilo več ljudstvo; moja prisega je postala neveljavna. In vendar so duhovni, ki so ustanovili to obliko prisege, vzeli te reči kot primere neminljivosti!

Po prisegi je stopil Guatemok k meni in me objel rekoč: "Dobrodošel, Tjule, brat mi po krvi in srcu! Sedaj si naš in mi pričakujemo od tebe pomoči in sveta. Pojdi, sedi zraven mene."

Dvomljivo sem pogledal Kuitlahuo, ta pa se je prijazno nasmejal in rekel: "Tjule, sodba je pri kraju. Sprejeli smo te medse in ti si prisegel slovesno prisego, d^ nam boš brat; ako jo prelomiš, boš umrl grozne smrti na tem svetu, na drugem pa te bodo mučili zlodeji na vekov veke.

Pozabi vse, kar je bilo mogoče izrečeno v tej uri pretehtavanja; tehtnica se je nagnila na tvojo stran in bodi prepričan, ako nam ne boš dal vzroka, da bi dvomili nad teboj, tudi ti ne boš imel vzroka dvomiti nad nami. Kot soprog kneginje Otomi si sedaj velikaš med velikaši, imaš Čast, dostojanstvo in velika posestva, in kot tak sedi poleg brata Guatemoka in se udeleži našega zbora."

Storil sem, kakor mi je rekel, in Otomi je odšla iz dvorane. Nato se je Kuitlahua iznova oglasil in je govoril, ne o meni in mojih stvareh, ampak o nujnih drž. zadevah. Govoril je počasi, tehtno, in več kot enkrat je izgubil od žalosti glas. Pravil je o silni nesreči, ki je zadela deželo, o smrti neštetih njenih najvrlejših vojnikov, o klanju duhovnov in vojakov na piramidi in o oskrunitvi bogov svojega ljudstva. "Kaj nam je storiti v tej sili?" je vprašal. "Montezuma umira v ujetništvu Tjulov in ogenj, katerega je bil zanetil, požira vso deželo. Noben trud, noben napor ne more streti železne moči teh belih hudičev, ki so oboroženi s čudnim, strašnim orodjem. Dan za dnevom je azteško orožje nesrečno. Kdo, kaj naj jim pomaga sedaj ko so bogovi, naši varuhi, razbiti prav v njihovih svetiščih, ko teče po oltarjih kri njihovih duhovnikov, ko so oraklji nemi ali pa odgovarjajo samo z besedami obupa."

Ko je končal, so vstajali knezi in poveljniki drug za drugim in govorili vsak po svoji pameti. Naposled so bili govorili vsi in Kuitlahua se je ozrl proti meni in rekel:

"Novega svetovalca imamo v svoji sredi, ki pozna vojskovanje in šege belih ljudi, ki je še pred eno uro sam bil njih človek. Ali nima besede tolažbe za nas?"

"Govori, brat," je rekel Guatemok.

Nato sem povzel besedo. "Plemeniti Kuitlahua, in vi, knezi, velikaši, poveljniki. Veliko čast mi izkazujete s tem, da me vprašate za svet. Odgovoril bom v malo besedah in prav na kratko. Vi tratite in trošite svojo moč s tem, da neprestano pošiljate svoje čete zoper kamenito zidovje in orožje Tjulov. Na ta način jih ne boste premagali. Ako hočete doseči zmago, morate izpremeniti način bojevanja. Španci so kakor drugi ljudje; oni niso bogovi, kot si domišljajo nevedni; živali, na katerih jezdijo, niso zlodeji, ampak živali, katere uporabljajo v razne namene v deželi, v kateri sem bil rojen. Španci so ljudje, pravim; ali pa ljudje nimajo gladu in žeje? Ali ni mogoče izmučiti ljudi s pomanjkanjem spanja in jih uničiti na več načinov? Ali niso ti Tjuli že do smrti utrujeni. Nehajte napadati Špance, ampak obdajte jih z močnim obročem, tako da ne bo noben živež došel do njih in njihovih zaveznikov Tlaskalancev. Ako to storite, se bodo tekom desetih dni od danes ali podali ali pa bodo skušali prodreti nazaj do morja. V ta namen pa morajo priti prej iz mesta in to ne pojde tako lahko, ako izkopljete jarke po cestah. Šele potem, ko bodo skušali pobegniti, obteženi z zlatom, po katerem tolikanj hrepene in po katerega so prišli v te kraje, potem šele, pravim, bo pravi trenutek, da jih napadate in docela uničite."

Nehal sem govoriti in glasno odobravanje se je glasilo med svetovalci.

"Kakor vse kaže, je bila naša sodba modra, ko smo sklenili prizanesti temu možu," je rekel Kuitlahua; "zakaj vse je gola resnica, kar nam je govoril, in jaz samo želim, da bi se bili takoj izpočetka ravnali po njegovih besedah. Tovariši, jaz glasujem za to, da ravnamo, kakor nam svetuje naš brat. Kaj pravite vi k temu?"

"Mi pravimo s teboj vred, da so besede našega brata dobre," je odgovoril Guatemok. "Ravnajmo se po njih do konca."

Zbor se je po kratkem posvetovanju razšel; jaz sem se podal v svojo sobano skoraj slep od prevelike utrujenosti in pod utisom vsega, kar sem bil pretrpel ta doživljajev polni burni dan. Zora je žarela na vzhodnem nebu in ob njeni svetlobi sem stopal po praznih hodnikih, dokler nisem dospel do zaves svoje spalnice. Odgrnil sem jih in odšel skozi nje. Na drugi strani sobe je stala moja nevesta Otomi; rahla jutranja svetloba se je razlivala po njenem snežno belem oblačilu, črnih laseh in zlatem nakitu.

Odšel sem proti njej in ona je z iztegnjenimi rokami splavala meni naproti. Objela me je okrog vratu in poljubila na čelo.

"Sedaj je vse dovršeno, moj dragi, moj gospod," je zašepetala; "in najsi pride dobro ali slabo, midva sva zvezana do smrti; takih priseg, kot so naše, ni mogoče prelomiti."

"Res, vse je dovršeno, Otomi, in najina prisega velja za vse življenje; samo je bilo treba prelomiti druge prisege za to ,da jo je bilo mogoče priseči," sem odgovoril.

Tako toraj sem bil jaz, Thomas Wingfield, poročen z kneginjo Otomi, hčerjo cesarja Montezume.

ŠTIRIINDVAJSETO POGLAVJE.[uredi]

NIČ STRAHU.

Preden sem se tisti dan prebudil, so bili že zdavnaj izvršili povelja našega zborovanja; podrli so mostove, ki so držali čez jarke in kanale, po katerih je tekla voda iz jezer. Tisti popoldan sem se napotil oblečen kot indijanski vojnik z Guatemokom in drugimi poveljniki na pogajanje s Kortezom, ki se je podal prav na isti stolp palače, na katerem je bil stal Montezuma, ko ga je zadela, Guatemokova puščica. O tem pogajanju ni kdovekaj poročati in jaz se ga spominjam najbolj zavoljo tega, ker sem zopet iz bližine videl Marino, prvikrat izza odhoda iz Tobaska, in slišal njen prijazni, zvonki glas. Bila je kakor vedno ob Kortezovi strani in tolmačila v aztežkem jeziku Kortezovo ponudbo za mir. V tej ponudbi je bila ena točka, ki mi je pričala, da de Garcia ni držal rok križem. Španci so zahtevali, da naj jim izroče Azteki onega belega človeka, katerega so bili oni rešili na oltarju bogov vrh piramide, in sicer v zameno za več azteških ujetnikov, da bi ga obesili, kakor zasluži kot vohun in begunec, kot izdajalec španskega kralja. Ko sem slišal te besede, sem bil jako radoveden, ali je Marina, ko jih je govorila, vedela, da ni bil tisti beli izdajalec nikdo drugi kakor njen prijatelj iz Tobaska.

"Sedaj vidiš, da si srečen, da si postal naš, Tjule," je rekel Guatemok in se nasmejal; "tvoji lastni ljudje te želijo pozdraviti z vrvjo."

Nato je odgovoril Kortezu, ne da bi omenil mene in mu velel, naj se pripravi on in vsi Španci na smrt:

"Mnogo je padlo naših," je rekel; a tudi vi morate poginiti, Tjuli. Poginili boste od lakote in žeje, poginili boste na oltarjih naših bogov. Ni rešitve za vas, Tjule; mostovi in ceste so razdrte."

In množica je povzela njegove besede m zagrmela: "Ni rešitve za vas, Tjuli; mostovi in ceste so razdrte."

Nato se je pričelo streljanje s puščicami m jaz sem se podal v palačo, da sporočim svoji ženi Otomi, kaj sem bil doznal o stanju njenega očeta Montezume, ki je še vedno umiral, kakor so dejali Španci, in o njenih dveh sestrah, ki sta bili talnici v njihovem taboru. Povedal sem ji tudi, da so zahtevali, da jim izroče mene; ona pa me je poljubila in rekla smeje, čeprav je bilo moje življenje obremenjeno ž njo, da je bilo vseeno bolje tako, kakor če bi prišel Špancem v roke.

Dva dni pozneje je prišla vest, da je Montezuma umrl, in kmalu za tem njegovo truplo, katero so Španci izročili Aztekom, oblečeno v sijajna vladarska oblačila, da ga pokopljejo. Položili so ga v veliko dvorano v palačo, odkoder so ga ponoči hitro odpeljali na Čapoltepek in ga na tihem pokopali; bali so se, da ga ne bi ljudstvo od jeze raztrgalo na kosce. Otomi je plakala zraven mene, ko sem se poslednjikrat ozrl na obraz tega tako nesrečnega cesarja, čegar v začetku tako sijajno vladanje se je končalo tako bedno. Zroč nanj sem premišljal, katero trpljenje je moglo biti njegovemu enako; pahnjen s prestola, oropan svoje države, obsovražen pri svojih podanikih, katere je bil izdal, je umrl kot ujetnik v oblasti tujih volkov, ki so trgali srce njegovi deželi. Res se ni čuditi, da si je Montezuma trgal obveze s svojih ran in ni pustil, da bi mu jih lečili. Zakaj prava, resnična rana je bila v njegovi duši; tam je bil globoko zadet in te rane mu ni mogel zaceliti noben drug zdravnik kot smrt. In vendar ni bil samo on kriv vsega; nad njim so bili maščevani tisti hudiči, katere je častil kot bogove; oni so ga bili navdali s praznoverstvom svoje hudobne vere in zavoljo tega so morali ž njim vred poginiti bogovi in njihovi duhovni. Da ne bi bil imel te prazne bojazni, ki ga je venomer mučila, bi se Španci nikdar ne bili ustanovili v Tenoktitlanu in Azteki bi bili še mnogo let svobodni. Toda božja Previdnost je drugače hotela in ta mrtvi, osramočeni vladar je bil samo njeno orodje.

Take misli so mi šle po glavi, ko sem zrl na truplo velikega Montezume. Otomi je nehala jokati, poljubila njegove zemeljske ostanke in je na glas vzkliknila:

"Oj oče, prav je, da si mrtev, kajti noben človek, ki te je ljubil, ne bi mogel želeti, da bi živel v sramoti in suženjstvu. Bogovi, katere si častil, naj mi podelijo moč, da te maščujem, ali pa naj najdem to moč samo v sebi, ako to niso bogovi. Prisegam ti, da ne bom odnehala in te bom skušala maščevati, dokler bom imela samo enega vojnika."

Nato me je prijela za roko, se obrnila, in odšla odtod, ne da bi izpregovorila besedico. Kakor bomo slišali, je držala prisego.

Tisti in drugi dan so se vršili boji s Španci, ki so planili iz svojega tabora, da bi zasuli jarke; namen se jim je posrečil, dasi so imeli pri tem nekoliko izgub. Ampak to jim ni dosti pomagalo; čim so zopet obrnili hrbet, smo mi jarke zopet odkopali. V teh dneh sem prvikrat okusil vojsko in sem dobro pomagal s svojim lokom, ki je bil narejen po angleškem vzorcu. Slučaj je nanesel, da sem izstrelil prvo puščico baš na svojega obsovražnega de Garcio; ampak to pot me je moja sreča zapustila; meril sem previsoko, bodisi ker sem bil toliko časa iz vaje, ali preveč v skrbeh; čeprav je bil cilj ugoden, je strelica samo prodrla železo njegove čelade, da je omahnil na sedlu, ne da bi ga bila ranila, Vzlic temu, da je bilo moje streljanje slabo, mi j e vseeno pridobilo velik ugled pri Aztekih, ki so bili kaj slabi lokostrelci, kajti dotej še ni bil nikdo s puščico predrl španskega oklepa. Sicer pa ga tudi moja strelica ne bi bila prodrla, da ne bi bil nabiral železnih osti španskih strelic ter jih priličil svojim puščicam. Oklep je redkokdaj kljuboval tako narejenim ostem, ako je bila razdalja majhna in sem dobro meril.

Po boju prvega dne sem bil imenovan poveljnikom oddelka tri tisoč lokostrelcev; dali so mi tudi bojni prapor, katerega so nosili pred menoj, in sijajno poveljniško opravo. Vse bolj mi je bila všeč verižna srajca, ki so jo vzeli s telesa nekega Španca. Dolga leta sem nosil pod bombažastim oklepom to verižno srajco, ki mi je več kot enkrat rešila življenje, kajti obeh tudi krogla iz puške ni mogla prodreti.

Samo oseminštirideset ur sem bil poveljnik, da sem v največji naglici le za silo podučil svoje lokostrelce v rabi orožja in boju; v tem so imeli malo znanja, dasi so bili j ako pogumni; kmalu se je ponudila ugodna prilika, da so rabili orožje v resnici, in z ugodno priliko nesrečno noč, ki je še sedaj znana med Španci kot noche triste. Popoldne pred tisto nočjo se je vršilo v palači vojno posvetovanje; oglasil sem se tudi jaz in povedal, da sem prepričan, da se nameravajo Tjuli umakniti iz mesta, in sicer v temi, ker drugače ne bi venomer zasipali jarkov. Na te moje besede je odgovoril Kuitlahua, ki je imel postati cesar sedaj, ko je bil Montezuma mrtev, dasi še ni bil izvoljen in kronan; rekel je, da je prav mogoče, da mislijo Tjuli na pobeg, da pa ne bodo poskusili oditi v temi, ker bi zašli po cestah in jarkih.

Odgovoril sem mu, da Azteki sicer nimajo navade korakati in se bojevati ponoči, da pa je to prav navadno pri belih ljudeh, o čemer so imeli že priliko prepričati se; in baš zavoljo tega, ker je Špancem znano, da Azteki imajo take navade, bodo toliko raje poskušali oditi pod varstvom teme, misleč, da njihovi sovražniki spe. Zavoljo tega sem nasvetoval, da naj razpostavijo straže po vseh cestah. Kuitlahua je pritrdil mojemu nasvetu in poveril cesto proti Tlakopanu Guatemoku in meni, da bi j o zastražila s svojimi oddelki. Tisto noč proti polnoči sva se Guatemok in jaz podala z nekoliko vojaki pregledovat straže, katere sva bila razpostavila.

Noč je bila zelo temna in padal je rahel dež, tako da ni bilo mogoče daleč videti. Našla sva in zamenjala stražo, ki je javila, da je vse mirno, in sva se vračala proti velikemu trgu; kar sem iznenada slišal neki zamolkel glas, kakor topot številnih korakajočih mož.

"Poslušaj," sem rekel.

"Tjuli so, ki skušajo uiti," je šepnil Guatemok.

Urno sva tekla proti kraju, kjer se ta cesta loči od velikega trga, in sva kmalu celo skozi dež in temo videla lesket oklepov. Tedaj sem zaklical na vse grlo: "K orožju! K orožju! Tjuli uhajajo po tlakopanski cesti!"

Razstavljene straže so slišale moje besede in jih podajale od straže do straže,, dokler se niso po vsem mestu razlegali klici k orožju. Glasili so se po vseh ulicah in kanalih, odmevali od hiš in stolpov stotero templje Vse mesto je bilo pokonci, kakor bi trenil, in od jezera sem so se slišali glasovi tisočero vesel, kakor da bi mirijade divje perjadi nenadoma vzletele iz svojih skrivališč v trstju. Tukaj, tam, vsepovsod so se svetile baklje, kakor bi se zvezde utrinjale, in trobili so na rogove in školjke; nad vsem hruščem in truščem pa se je dvigal grmeči glas velikega bobna, na katerega so tolkli duhovni na piramidi.

Hrušč in trušč je kmalu narastel v divje tuljenje in od vseh plati so vreli vojniki proti tlakopanski cesti. Nekaj jih je prišlo peš, večji del pa jih je bilo v čolnih, ki so pokrivali jezero dalje, kakor je uho moglo slišati. Kmalu na to so prihajali Španci, močni kakih petnajst sto mož, v spremstvu šest do osem tisoč Tlaskalancev, v dolgi tanki vrsti na cesto. Z Guatemokom sva bežala pred njimi zbirajoč spotoma vojnike, dokler nisva dospela do prvega jarka ali kanala, kjer so se že zbirali številni čolni. Čelo španske vrste je dospelo do kanala in vnel se je boj, ki je bil — kar se tiče Aztekov — nekak metež brez načrta in reda; v temi in zmedi niso poveljniki videli svojih vojnikov in vojniki zopet niso slišali in videli svojih poveljnikov. Ampak bilo jih je brez števila in v njihovih prsih je gorela samo ena Zelja, da bi pobili Tjule. Top je zagrmel in nas obsul s ploho krogel; pri svitu strela smo opazili, da so Španci nosili seboj lesen most, katerega so potiskali preko kanala. Tedaj smo padli po njih. Vsak vojnik se je bojeval zase. Pri prvem navalu sovražnika sva zletela z Guatemokom čez most kakor listje v viharju, in dasi sva obadva srečno dospela čezenj, se tisto noč nisva več videla. Z nami in za nami pa je prišla dolga vrsta Špancev in Tlaskalancev; od vseh strani so se Azteki vsipali nadnje in se oklepali njihove bojne vrste, kakor se mravlje drže ranjenega črva.

Kako naj popišem, kaj se je tisto noč vse godilo. Ne morem, saj sem le malo videl. Vem samo toliko, da sem se dve uri bojeval kot blazen. Sovražnik je prekoračil prvi kanal; ko pa so vsi prišli čezenj, je tičal most tako globoko v blatu, da ga ni bilo mogoče premakniti. Tri osmine milje dalje je bil drugi kanal, ki je bil širši in globlji od prvega. Preko tega niso mogli prej, dokler ni bil premosten z mrtvimi trupli. Bilo je kakor da bi bil na tem ozkem grebenu suhih tal ves pekel pokonci. Grmenje topov in pokanje pušk, glasovi in kriki od bolečine in strahu, klici španskih vojakov, bojni kriki Aztekov, hrskanje ranjenih konj, ječanje žensk, sikanje puščic in žvižganje krogel, zamolkli glas padajočih udarcev, vse se je v strahovitem hrušču in trušču dvigalo proti nebu. Dolga španska bojna vrsta se je majala sempatja kakor splašena čreda govedi. Mnogi so se prevrnili čez rob ceste in padli v jezero, kjer so jih pobili ali odpeljali v čolnih na žrtvenike, mnogo jih je utonilo v kanalih in še več je bilo pomandranih v blatu. Tudi Aztekov je padlo na stotine, in to zvečine pod orožjem lastnih rojakov, ki so bili in streljali vse vprek, ne da bi vedeli, koga naj bi zadeli ali čigave prsi naj bi puščica prodrla.

Jaz sem se boril z majhno četo mož, ki se je zbrala okoli mene, dokler ni napočil dan, ki je razkril našim očem grozovit prizor. Večina Špancev in njihovih zaveznikov, kolikor jih je ostalo živih, je bila že prekoračila drugi kanal po mostu, katerega so tvorila mrtva trupla njihovih tovarišev, razbiti kosi prtljage, topovi in zaboji z zlatimi zakladi. Sedaj je boj divjal na drugi strani. Nereden oddelek Špancev in Tlaskancev je še vedno korakal čez strašni drugi most; na te sem se vrgel z vojniki, kolikor jih je bilo z menoj. Planil sem naravnost v njihovo sredino, ko sem iznenada zagledal obraz de Garcie pred seboj. Z glasnim krikom sem navalil nanj. Človek je slišal moj glas in ga spoznal. Zaklel je na vse grlo in udaril proti moji glavi. Težki meč je padel na mojo čelado iz pobarvanega lesa, je odsekal en del in me podrl na tla; preden sem pa padel, sem ga udaril z gorjačo, ki sem jo imel v roki, po prsih in ga zvrnil po tleh. Napol omamljen in slep sem se plazil skozi gnečo proti njemu. Kri mi je zalivala oči in videl nisem drugega kot nejasen lesket oklepa. Vrgel sem se nad človeka v njun, ga pograbil za grlo in obadva sva se zvalila čez rob ceste v plitvo vodo ob bregu jezera. Jaz sem bil zgoraj; ves divji od veselja sem si otrl kri z oči, da bi videl, kako bom ubil sovražnika, ki mi je koncem koncev vendarle prišel v roke. Telo mu je ležalo v jezeru, glava pa na položnem obronku brega

sklenil sem, da ga bom toliko časa tiščal

pod vodo, dokler se ne utopi; gorjačo sem bil namreč izgubil.

"Vendar te imam, de Garcia!" sem zavpil v španskem jeziku in ga prijel višje zgoraj proti glavi.

"Za božjo voljo, pusti me!" je zahropel surov glas pod menoj. "Bedak, saj nisem indijanski pes."

Ves osupel sem pogledal v obraz človeku, ki sem ga tiščal v vodo. Pograbil sem bil de Garcio, ampak ta glas ni bil njegov glas, ta obraz ni bil njegov obraz, ampak obraz drugega španskega vojaka.

"Kdo pa si ti?" sem vprašal in zrahljal prijemljaj. "Kje je de Garcia — oni, ki mu pravite Sarceda?"

"Sarceda? Ne vem. Pred malo trenutki je ležal na cesti na hrbtu. Potegnil me je seboj na tla, ko je padel, in se zvalil za menoj. Pusti me, pravim. Nisem Sarceda; a če bi tudi bil, ali je sedaj čas za poravnavo zasebnih sporov? Tovariš sem tvoj, Bernal Diaz. Sveta Mati božja! Kdo pa si ti? Aztek, ki govori špansko?"

"Nisem Aztek," sem odgovoril. "Anglež sem in se borim z Azteki, da bi ubil njega, ki mu pravite Sarceda. Ampak s teboj nimam spora, Bernal Diaz. Pojdi in se reši, če moreš. Ne, dovoli, da obdržim tvoj meč."

"Anglež, Španec, Aztek ali "hudič", bodi, kar hočeš, ampak dober človek si in jaz ti obljubljam, ako preživim vse to, in ako se namreč, da jaz kdaj primem tebe za grlo, se bom spomnil, kako si ravnal z menoj. Z Bogom!" In brez obotavljanja je planil po bregu navzgor in se pridružil jati bežečih rojakov pustivši svoj dobri meč v moji roki. Skušal sem slediti mu, da bi našel svojega smrtnega sovražnika, ki se mi je zopet izmuznil z zvijačo, toda moje oči so me zapustile, de Garcijev meč me je bil globoko vščenil in kri mi je močno tekla. Zavolja tega sem moral vedeti; kjer sem bil, dokler ni prišel čoln in me odpeljal k moji Otomi; devet dni je minulo, preden sem zopet mogel hoditi.

Tak je bil moj delež pri zmagi v tisti noči noche triste. Na žalost je bila zmaga klaverna, dasi je padlo več kot pet sto Špancev in več tisoč njihovih zaveznikov. Med Azteki namreč ni bilo nobenega reda, nobene vojaške veščosti; namesto da bi bili zasledovali Špance, da ne bi eden izmed njih ostal živ, so se ustavili, plenili mrtve in vlačili žive na žrtvenik. Ta dan maščevanja pa je bil žalosten tudi za mojo Otomi; v bojnem metežu sta poginila tudi dva njena brata, Montezumova sinova, ki so ju Španci imeli kot talca.

O de Garcii nisem mogel izvedeti ničesar, kaj se je bilo zgodilo ž njim; niti toliko, ali je bil še živ ali mrtev.

PETINDVAJSETO POGLAVJE.[uredi]

Montezumov zaklad zakopan.

Knitlahna je postal po smrti svojega brata Montezume cesar Aztekov, ko sem ležal bolan vsled rane; katero mi je zadel de Garcijin meč, pa tudi — od one, katero sem dobil na žrtveniku. Ta se mi še ni mogla zaceliti, ker se mi je v srditih bojih v noči strahu zopet odprla in močno krvavela. Sploh mi je povzročala preglavice še dolga leta in še dandanes jo čutim v jesenskem vremenu. Otomi, ki mi je nežno stregla in je bila — tako čudno je žensko srce — v svoji žalosti spričo izgube očeta in dveh bratov videti skoraj potolažena zavoljo tega, ker- sem se jaz rešil in si pridobil slavo, mi je pravila o velikoslavju in venčanju, ki je bilo jako sijajno. Azteki so bili v resnici skoraj nori od veselja, ker so Tjuli naposled odšli. Pozabili so v resnici ali navidez, da so sami izgubili tisoče in tisoče svojih najboljših vojnikov in cvet svoje vojske, in se niso kar nič brigali za prihodnost. Od hiše do hiše, od ulice do ulice so tekali tropi mladih fantov in deklet, ovenčanih s cvetlicami, in vpili: "Tjulov ni več; veselite se z nami! Tjuli so pobegnili." In gorje tistemu, ki ni bil vesel z njimi, četudi jim je smrt opustošila hiše. Na veliki piramidi so zopet postavili kpe bogov, iznova postavili templje, z razpelom pa, katero so bili Španci postavili tamkaj, so ravnali kot so njihovi sovražniki ravnali z malikoma Huikotla in Tezkatlipoke; vrgli so ga s ploščadi piramide in sicer potem, ko so bili vpričo razpela žrtvovali nekoliko španskih ujetnikov. Sam Guatemok mi je pravil o tem bogoskrunstvu, vendar brez posebnega veselja; pripovedoval sem mu o naši veri in je skrivši veroval, da je bil Bog kristjanov pravi, mogočni Bog; vendar je bil pretrd pogan, da bi se bil izpreobrnil. Guatemok tudi ni mogel — podobno kakor Otomi — trpeti grozovitih obredov žrtvovanja ljudi, dasi jih je vsled vpliva in moči duhovnov moral odobravati.

Ko sem slišal o groznem bogoskrunstvu, mi je jeza prevladala razum in razjarjen sem zakričal:

"Prisegel sem, da bom živel za vašo stvar, Guatemok, brat moj, in sem vzel za ženo najvišjo žensko vaše krvi, ampak povem ti, da je vaša stvar od tega trenutka prekleta. Tisti Bog, katerega ste oskrunili, in oni, ki Njemu služijo, bodo prišli nazaj z veliko močjo, in On bo stal na mestu, kjer so sedeli vaši maliki, in nikdo Ga ne bo premaknil odtod na veke."

Tako sem govoril in moje besede so se uresničile, dasi ne vem, kaj mi je navdanilo srce ž njimi, kajti v togoti sem govoril tjavendan. Še dandanes stoji Kristusova cerkev v mestu Mehiko prav na tistem kraju, kjer so žrtvovali žive ljudi, kot znamenje Njegove zmage nad maliki in tam ostane, dokler bo svet stal.

"Nespametno govoriš in nepremišljeno," je odgovoril Guatemok še precej ponosno, dasi sem videl, da se je zdrznil spričo zlokobnega pomena mojih besedi. "Nepremišljeno, prenagljeno govoriš, pravim, in da bi te kdo slučajno slišal, veš, še imamo one, ki bi te vzlic dostojanstvu, katero smo ti dali, kljub časti, ki si si jo pridobil v boju in zboru, in neglede na to, da si se bil že rešil žrtvenika, prisilili, da bi še enkrat zrl v obraz onih bitij, ki jih proklinjaš. Mar se je vašemu krščanskemu Bogu kaj hujšega pripetilo, kar so tvoji beli sorodniki ponovno storili našim bogovom? Vendar ne govoriva več o tej reči, in jaz te prosim, brat, nikari meni ne govori več takih zlovestnih besedi, da ne bi zrahljale najinega prijateljstva. Ti torej misliš, da se Tjuli vrnejo?"

"Da, Guatemok, tako gotovo, kakor bo jutri solnce vzšlo. Ko si imel Korteza v svojih rokah, si ga pustil, da se ti je izmuznil, vidiš, in izza tedaj si je že izvojeval novo zmago pri Otompanu. Mar meniš, da je on mož, ki bo vtaknil meč v nožnico, katerega je bil baš izdrl, in odšel v temo in sramoto? Preden bo minulo leto dni, bodo Španci iznova stali pred tenoklitlanskimi vrati."

"Nocoj nimaš tolažilne besede, brat," je rekel Guatemok, "in skoraj se bojim, da so tvoje besede resnične. No, ako pa se že moramo boriti, skušajmo vsaj, da zmagamo. Sedaj vsaj ni Montezuma, ki bi si dal gada na prsa in ga negoval, dokler ga'ne bi pičil." Nato je vstal in odšel, in jaz sem spoznal, da mu je bilo srce težko.

Drugi dan po tem razgovoru sem mogel zapustiti posteljo in,tekom enega tedna sem skoraj popolnoma okreval. Tedaj je prišel zopet k meni Guatemok, rekoč, da mu je cesar Kuitlahna velel, da moram spremljati njega, Guatemoka, na zaupni in tajni poti. Ta naloga je v resnici pričala, kako veliko zaupanje so voditelji Aztekov stavili vame; šlo ni namreč za nič drugega, kakor da skrijeva zaklad, katerega so bili v noči strahu oteli Špancem, pomnožen z drugimi zakladi iz tajnih zakladnic velikega cesarstva.

Ko se je stemnilo, smo se podali na pot Guatemok, jaz in nekoliko velikašev. Ko smo dospeli do jezera, smo našli deset velikih čolnov, naloženih z nekim tovorom, ki je bil zakrit pod platnom. Skrivši smo stopili v čolne, mislec, da nas nikdo ne vidi.

Ker nas je bilo vsega skupaj trideset, so prišli po trije na vsak čoln; pod Guatemokovim vodstvom smo veslali dobri dve uri čez jezero Tezkuko, dokler nismo pristali na nasprotnem bregu na kraju, kjer je knez imel lepo posestvo. Tukaj smo stopili na suho in odgrnili tovor naših čolnov. Prikazali so se ogromni vrči in vreče, polne zlata, draguljev in drugih dragocenosti; med njimi je bila velika, iz čistega zlata izdelana glava cesarja Montezume, ki je bila tako težka, da sva jo z Guatelnokom komaj vzdignila.

Vrčev je bilo sedemnajst, ako se prav spominjam, vsakega pa je moralo nositi šest možakov s pomočjo vesel, katera so privezali na obeh straneh posode, in še tedaj je šlo težko. Vse to neprecenljivo bogastvo smo v več potih znesli do vrha višine, ki je bila kakih šest sto korakov oddaljena od jezera, in ga postavili po tleh v zavetju nekake grob- Ije ob ustju globokega navpičnega rova. Ko je bilo vse prenešeno na ta kraj, se je Guatemok dotaknil mene in še nekega velikega azteškega plemenitaša za ramo ter naju vprašal, ako je naju volja podati se v luknjo in tamkaj spraviti zaklad.

"Z veseljem," sem odgovoril; silno rad bi videl tisti prostor, ki je bil namenjen za zaklad; velikaš se je nekoliko časa obotavljal, na koncu pa je vendarle šel z nama — v svojo nesrečo.

Nato je Guatemok vzel baklje v roke in se dal privezan na" koncu vrvi spustiti v globoki rov. Za njim sem prišel jaz na vrsto. Viseč na vrvi kakor pajek na niti sem se odpeljal v globino. Jama je bila jako globoka. Naposled sem obstal zraven Guatemoka na dnu rova, okrog katerega je bil zgrajen — kakor sem videl pri svitu bakelj — nekak obklad ali nastavek iz sesušene opeke, ki se je vzdigoval nad najini glavi še toliko, kolikor je človek visok. Na tem obkladu in naslonjena ob steni rova je počivala sirovo obsekana črna skala, v katero je bilo vklesano pisano pisanje,pisano z azteško pisavo z znamenji. Pogledal sem pisanje, katero sem znal že precej dobro brati; spoznal sem, da je bilo v njem zabeleženo, da so na tem kraju in v prvem letu vladanja mehikanskega cesarja Kuitlahue zakopali državni zaklad; poleg tega napisa je bila vklesana strašna kletev, ki naj zadene onega, ki bi se ga drznil ukrasti. Pravokotno od tega rova je držal drug rov, ki je bil kakih "deset korakov dolg in tako visok, da je mogel človek stopati po njem; ta rov je vodil do nekake izbe, ki je bila izdolbena v zemljo in nekako tako velika, kot je le-ta, v kateri pišem doma v Ditchinghamu. Ob vratih ali ustju te izbe so bili nakupičeni kupi opeke in malta.

"Kdo je izkopal ta prostor," sem vprašal.

"Ljudje, ki niso vedeli, kaj so kopali," je odgovoril Guatemok. "Čakaj, glej, najin spremljevalec prihaja. Da veš, brat, prosim te, ne daj se iznenaditi od ničesar, karkoli se zgodi, in bodi zagotovljen, da imam dober vzrok za vse, kar utegnem storiti."

Preden sem mogel odgovoriti na te čudne besede, je bil azteški plemič pri nama. Nato so pričeli zgoraj stoječi spuščati vrče in vreče z zakladi po rovu nizdol; Guatemok jim je odvezoval vrvi in jih urejeval, midva z Aztekom pa sva jih valila po rovu v izbo, kakor valijo pri nas doma sode piva. Delali smo več ur. Končno je bilo delo dovršeno. Poslednji kos, katerega so bili spustili po vrvi nizdol, je bila vreča z dragulji, ki je počila, ko je dospela nižje doli, tako da se je vsul lesketajoč dež draguljev po nas. Naključje je naneslo, da mi je priletela na glavo velika ovratnica iz samih smaragdov, ki so bili nenavadno veliki in [nejasno] se mi obesila čez ramo.

"Obdrži jo, brat," se je nasmehnil Guatemok, "v spomin na to noč."

Nisem si dal dvakrat reči in sem vtaknil nečimerno reč za srajco. Še dandanes imam to ovratnico; samo en kamen iz nje — drugega najmanjšega — sem bil podaril naši milostni kraljici Elizabeti. Mnogo let jo je nosila Otomi in iz tega vzroka naj se pokoplje z menoj, dasi je njena vrednost neprecenljiva — tako vsaj trdijo ljudje, ki so strokovnjaki glede draguljev. Pa najsi bodo neprecenljive vrednosti ali ne, usojeno ji je, da bo ležala v groblji na ditchinghamskem pokopališču, in ista kletev, ki je vklesana na kamnu, ki krije azteški zaklad, naj zadene njega, ki jo ukrade z mojih kosti.

Zapustivši izbo smo vsi trije stopili v rov in začeli zazidavati dohod v izbo. Ko je novi zid dosegel višino dveh, treh čevljev, je Guatemok popustil delo in me prosil, naj vzdignem bakljo višje. Storil sem kot mi je rekel, radoveden, kaj je hotel videti. Nato se je umaknil kake tri korake nazaj v rov in nagovoril najinega spremljevavca, azteškega velikaša:

"Kakšna je usoda izdajalca, kateremu je izdaja dokazana, prijatelj?" je rekel z glasom, ki je bil sicer miren, a je strahovito zvenel; to rekoč je odpasal bojno gorjačo s steklenimi bodicami, ki mu je visela na jermenu.

Aztek je prebledel pod temno poltjo m vztrepetal od strahu.

"Kaj hočeš reči s tem, gospod?" je zasopel.

"Že dobro veš, kaj hočem reči," je odgovoril Guatemok z istim strašnim glasom in vzdignil gorjačo.

Tedajci se je izgubljeni človek zgrudil na kolena in kriče prosil milosti; njegovo ječanje je donelo tako strašno v tistem globokem, samotnem kraju, da je malo manjkalo, da mi ni baklja od groze padla iz rok.

"Sovražniku lahko izkažem milost — ampak izdajalcu nobene," je odgovoril Guatemok, zavihtel gorjačo, planil proti velikašu in ga z enim udarcem ubil. Nato je zgrabil s krepkimi rokami truplo in ga vrgel v izbo z zakladom, kjer je obležal strašno in nepremično med dragulji in zlatom. Po naključju sta se mu roki oklenili okrog dveh velikih vrče v, kakor da bi jih celo v smrti hotel pritisniti na srce.

Ozrl sem se proti Guatemoku, meneč, da je prišla tudi moja zadnja ura; dobro mi je bilo znano, kadar vladarji zakopljejo svoje bogastvo, da poskrbe, da jih je kolikor mogoče malo deležnih njihove skrivnosti.

"Ne boj se, brat," je dejal Guatemok. "Poslušaj: Ta človek je bil tat, strahopetec in izdajalec. Dvakrat nas je skušal izdati Tjulom, kakor sedaj vemo. Nadalje jim je nameraval pokazati to dragoceno gnezdo, ako bi se zopet vrnili, in z njimi deliti plen. Vse to smo doznali s pomočjo ženske, o kateri je menil, da je njegova ljubica; bila pa je v resnici vohunka, katero smo najeli, da bi prodrla v tajnosti njegovega zlobnega srca. Naj se nažre zlata! Poglej, kako ga še v smrti grabi; noben bel človek bi ne mogel bolj pritiskati to blago na prsa. Oj, Tjule, želim, da ne bi anahuška zemlja dajala nič drugega kot žito za kruh in baker pa kremen za osti sulic in puščic; potem bi bili njeni sinovi svobodni na veke. Prokletstvo na tisto šaro, saj ni drugega kot vaba, ki privablja zverine, da nas trgajo. Prokletstvo nanjo, pravim; nikdar več naj se ne leskeče na solncu, izgubljeno bodi na vekov veke!"

Nato pa je z vso vnemo začel zazidavati steno.

Kmalu je bila skoraj vsa dozidana; preden pa sva vložila poslednje opeke, ki so bile štirioglate oblike kakor pri nas doma, sem pomolil bakljo skozi odprtino in poslednjikrat pogledal v zakladnico, ki je bila hkratu mrtvašnica. Tamkaj so ležali lesketajoči dragulji; tam je na enem vrčev stala in se svetila zlata glava cesarja Montezume, ki je s svojimi smaragdanimi očmi bulila vame, kakor se mi je dozdevalo; in tam je ležal mrtvi velikaš, naslonjen s hrbtom prav ob isti vrč in oklepajoč z rokama dva druga na levi in desni. Vendar ni bil več mrtev, vsaj tako se mi je videlo; njegove oči, ki so bile prej zaprte, so se bile odprle in so srepo strmele vame kakor smaragdne oči zlate cesarjeve glave na njim, samo bolj strašno.

Prav urno sem potegnil bakljo nazaj; nato sva molče dokončala delo. Ko je bilo dovršeno, sva odšla do konca rova in se ozrla kvišku; in jaz za svojo osebo sem bil vesel, da sem videl zopet zvezde, ki so se svetile na nebu nad menoj. Nato sva naredila v vrvi dvojno pentljo; na dano znamenje so naju potegnili navzgor, dokler nisva visela nad nastavkom, na katerem je počival veliki črni kamen, nagrobni kamen Montezumovega zaklada in njega, ki spi med njim.

Ta kamen je bil nameščen v polnem ravnotežju; potiskala in porivala sva ga z rokami in nogami, dokler ni z glasnim treskom padel v rov in se ujel na nastavku, katerega so bili priredili zanj; s tem je bil rov, ki vodi do zakladnice, tako močno zaprt, da bi moral rabiti smodnik vsakdo, kdor bi hotel kdaj priti v ta rov.

Nato so naju potegnili kvišku in sva srečno dospela na zemeljsko površje.

Eden okoli stoječih velikašev je vprašal, kje je oni, ki je bil šel z nama v rov in se ni več vrnil.

"Zljubilo se mu je, da je ostal spodaj, da čuva zaklad kot dober in zvest državljan vse dotlej, dokler ga kralj ne bo potreboval," je odgovoril Guatemok, in navzoči so ga razumeli ter prikimali.

Po teh besedah so prijeli za orodje in zasuli ozki rov z zemljo, ki je bila pripravljena; delali so brez prestanka in danilo se je že, preden je bilo delo dokončano. Ko je bila jama navsezadnje zasuta, je eden spremljevalcev vzel iz prinešene vreče semena in ga potresel po goli zemlji, drugi pa je vzel dve mladi drevesi, ki ju je bil prinesel seboj, in je vsadil na mestu rova; jaz nisem vedel, zakaj je to storil, mislim pa, da bi zaznamoval prostor. Ko je bilo prav vse storjeno, smo pobrali vrvi in orodje, stopili v čolne in se vrnili zjutraj v mesto Mehiko; čolne smo pustili na nekem pristajališču zunaj mesta in odšli posamič ali po dva domov neopaženi, kakor smo mislili.

Na ta način sem jaz pomagal zakopati Montezumov zaklad; usojeno pa mi je bilo, da sem bil pozneje mučen zavoljo njega. Ne vem, ako bo kako mučenje pomagalo, da bi ga našli in odkopali; vem samo toliko, da so do mojega odhoda iz anahuaške dežele vsi ohranili skrivnost za se, ki so bili navzoči, ko smo ga zakopali, in mislim, da so bili razen mene vsi mrtvi. Ko sem poslednjikrat prišel v mesto Mehiko, se je prigodilo, da me je pot pripeljala mimo onega kraja; spoznal sem ga po obeh drevesih, ki sta bili že visoko vzrastli; in ko sem stopal sredi Špancev mimo tistega kraja, sem se zarotil v svojem srcu, da z mojo pomočjo ne bodo dobili tistega zlata v svoje roke. Iz istega vzroka niti sedaj nočem natančneje opisati lege tistega kraja, kjer leži zakopan z izdajalčevimi kostmi vred, dasi mi je prav dobro znana; kaj lahko je mogoče, da se zgodi, da pride tole, kar sem napisal, v roke človeka njihovega rodu.

Preden pa nadaljujem glavno zgodbo in opišem obleganje mesta Tenoktitlan, moram omeniti še nekaj; namreč kako sva se z mojo ženo O tvorni podala k rodu Otomi in jih pridobila veliko število, da so bili zopet zvesti in udani azteški kroni. Vedeti je namreč treba, ako moja zgodba tega še ni pojasnila., da azteško cesarstvo ni sestojalo iz enega samega ljudstva, ampak je bilo zgrajeno iz več ljudstev; to je zopet obdajalo več drugih rodov, izmed katerih so bili nekateri njihovi zavezniki ali jim podložni, nekateri pa celo njihovi smrtni sovražniki.

Taki so n. pr. bili Tlaskalanci, majhno, a bojevito ljudstvo, ki je prebivalo med Mehiko in obrežjem in je Kortez z njihovo pomočjo premagal Montezumo in Guatemoka. Za Tlaskalanci proti zapadu je bivalo v svojih gorah ali še biva veliko pleme Otomi. To ljudstvo je pogumnejše kot so Azteki, govore drug jezik, so druge krvi in sestoje iz mnogo rodov.

Včasih so bili podložni velikemu azteškemu cesarstvu, včasih pa so se zopet vojskovali ž njimi in bili dobri prijatelj Tlaskalancev. Montezuma si je bil vzel za ženo hčer in edino zakonito naslednico njihovega poglavarja ali kralja s tem namenom, da bi tesnejše zvezal ljudstvi Aztekov in Otomijev.

Ta žena pa je umrla za porodom svojega prvega otroka in ta otrok je bila moja žena Otomi, dedna kneginja Otomijev. Dasi pa je imela Otomi pri ljudstvu svoje matere tako visoko dostojanstvo, ga je bila samo dvakrat obiskala in še takrat kot otrok. Vendar je dobro poznala njihov jezik in njihove šege in običaje, ker so jo bile vzgojile in učile učiteljice in varuhinje otomijskih rodov; ti rodovi so ji tudi vsako leto plačevali velik davek in ona je nad njimi izvrševala mnogo kraljevskih pravic, in to vse lažje in bolje kot njen oče cesar Montezuma.

Kakor smo bili že povedali, so se nekateri teh otomijskih rodov zvezali s Tlaskalanci in se kot njihovi zavezniki na strani Špancev udeležili vojske. Zavoljo tega se je na svečanem zborovanju v Tenoktitlanu sklenilo, da se podava Otomi in jaz v posebnem poslanstvu v glavno mesto ljudstva Otomi, ki je bilo znano pod imenom Mesto smrek, in ga poskusiva zopet privesti pod azteško zastavo.

Odposlala sva glasnike naprej in se naposled podala na pot, ne vedoč, kakšen bo na koncu vzprejem. Potovala sva s silnim velikoslavljem in najino spremstvo je venomer naraščalo; ko so namreč otomijski rodovi doznali, da jih pride njihova kneginja osebno obiskat in da pripelje s seboj svojega soproga iz rodu Tjulov, ki je postal Aztek, so vreli skupaj v velikih množicah, ki so pomnoževale njeno spremstvo; tako se je zgodilo, da nas je, preden smo dospeli v Mesto smrek, spremljala cela vojska, broječa najmanj deset tisoč gorjancev, samih velikih, silnih ljudi, ki so delali spotoma divjo godbo. Vendar se nisva niti ž njimi niti ž njihovimi glavarji spustila v noben razgovor, če odštejemo formalne pozdrave; kadar sva se zjutraj napo tila dalje, Otomi v nosilnici, jaz na konju, katerega so bili ujeli od Špancev, so naju vselej na ves glas pozdravljali, da je odmevalo od gora. Čim dalje sva prišla, tem bolj divji in lepši so postajali ljudje in kraji; potovala sva skozi gozdove, po katerih je rastel hrast in smreka in razno lepo zelenje in praprotje. Včasih sva prekoračila velike, peneče reke, včasih zopet se je najina pot vila po globelih, soteskah in gorskih prelazih; z vsako uro sva prišla višje in podnebje je postalo milejše, kakor je pri nas doma na An gleškem, samo bolj čisto. Osmi dan sva potovala po soteski, ki je bila narejena v rdeči skali in mestoma tako ozka, da so trije jez deci komaj mogli jezditi vštric. Ta soteska, ki je pet milj dolga, je glavna cesta, ki pelje v Mesto smrek; drugače se pride do njega samo še po skrivnih gorskih stezah; na obeh straneh ceste kipe v zrak strme skale, visoke od enega do dveh tisoč čevljev.

"Tukaj je kraj, kjer bi se sto mož lahko celi vojski ustavljalo," sem rekel ženi Otomi; tedaj se seveda nisem zavedal, da je imel priti čas, ko bom baš jaz izvrševal to nalogo.

Naenkrat se je soteska zavila in zavzet sem ustavil konja; pred menoj je ležalo Mesto smrek v vsej svoji krasoti. Mesto je ležalo na kolesu podobni ravnini, ki je merila kakih dvanajst milj počez, okoli in okoli te ravnine pa se vzdigujejo gore, pokrite do vrha z gozdovi hrastov in ceder. V ozadju mesta in na sredi obroča teh gora se vzdiguje ena gora, ki nima zelenega drevja, ampak je črna od lave; nad lavo pa je bela od snega, iznad katerega se dviga podnevi dim, ponoči pa ognjen steber. To je bil ognjenik Haka ali kraljica; dasi ni tako visok kot njegovi drugi Orizaba, Popokatepetl in Iztakcihuatl, je zame najlepši izmed vseh teh, in to zavoljo svoje polne oblike in modroškrlataste barve ognja, ki ga bruha ponoči ali kadar mu je osrčje vznemirjeno. Otomijci so častili to goro kot boga, ji darovali človeške žrtve, kar ni bilo nič čudnega, saj je nekoč lava, ki se je razlila iz njenega telesa, naredila pot skozi Mesto smrek. Menijo tudi, da je gora sveta in da strašijo duhovi na njej, in živa duša si ne upa stopiti na njene višave. Meni je bilo usojeno, da sem lezel po njih — in z menoj nekomu drugemu.

V naročju tega gorskega obroča in v za vetju mogočne gore Haka, oblečene v snežno oblačilo, s čepico dima in krono ognja na vrhu, leži, ali bolje je ležalo Mesto smrek. Sedaj je namreč v razvalinah, vsaj v takem stanju sem ga jaz zapustil. Mesto samo ni bilo tako veliko kakor druga mesta, katera sem bil videl v anahuaški deželi, in je štelo samo kakih petinštirideset tisoč duš. Otomiji kot gorjansko ljudstvo namreč ne bivajo radi po mestih. Ako pa ni bilo tako veliko, je bilo najlepše med vsemi indijanskimi mesti. Ceste so bile ravne in so se stekale na trgu, ležečem sredi mesta. Ob teh cestah so stale hiše, vsaka v svojem vrtu; bile so izvečine zgrajene iz strjene lave in so imele strehe iz nekega cementa iz belega apna. Sredi trga je stala piramida, venčana s templji, na katerih so visele vrvi z lobanjami; za piramido, oziroma njej nasproti pa je stala palača, dom prednikov moje žene, dolgo, nizko, jako staro poslopje z mnogimi dvorišči, vsepovsod okrašeno s kačami in režečimi se maliki. Palača in piramida sta bili zgrajeni iz finega belega kamna, ki se je svetil na solncu kakor srebro in se čudno razločeval od temnih hiš, ki so bile zidane iz lave.

Tako je bilo Mesto smrek, ko sem ga bil prvikrat videl. Ko sem ga poslednjikrat videl, je bilo le kup kadečih se razvalin, in je sedaj brez dvoma dom šakalov in netopirjev; sedaj je "dvor sov", "sedaj se je zmeda zgrnila čezenj in kamenje praznote polni njegove ceste".

Ko sva zapustila sotesko, sva potovala nekoliko milj po ravnini, kjer je bila vsaka ped zemlje obdelana in je rastlo žito, aloa in drugi sadeži, dokler nisva dospela do enih izmed štirih mestnih vrat.

Ko sva stopila v mesto, so bile ravne strehe na obeh straneh široke ceste natlačeno polne žensk in otrok, ki so metali na naju cvetlice in vpili: "Dobrodošla, kneginja! Dobrodošla, Otomi, kneginja Otomijev!"

In ko sva naposled dospela do velikega trga, je bilo videti, kakor da bi se vsi moški otomijske dežele zbrali na tem kraju; tudi oni so povzeli pozdrav žensk in vpili: "Dobrodošla, Otomi, kneginja Otomijev!" da se je zemlja tresla. Tudi mene so pozdravljali s tem, da so se z desnico dotaknili zemlje in jo potem vzdignili nad glavo; mislim pa, da je konj, na katerem sem jezdil, vzbujal večje občudovanje kot jaz; saj večina njih še nikdar ni bila videla konja in ga je gledala, kakor da bi bil kak zlodej ali pošast. Tako sva se premikala skozi pozdravljajočo množico, spredaj in za nama pa tisoči vojnikov, mnogi iz med njih pokriti z blestečim oklepom in s prapori v rokah. Naposled sva prišla mimo piramide, kjer sem visoko zgoraj videl duhovne pri njihovem krvavem poslu, in takoj potem do vrat palače. In tukaj sva v čudni sobani, polni izrezljanih podob režečih se malikov našla za nekoliko časa počitek.

Drugi dan se je vršil v veliki dvorani palače zbor glavarjev in načelnikov otomijskih rodov; bilo jih je kakih sto ali še več. Ko so bili vsi zbrani, sva stopila v dvorano Otomi in jaz; ona je nosila kraljevska oblačila, v katerih je bila videti nad vse krasna, jaz pa sem bil oblečen kot azteški velikaš prve vrste. Zbor je vstal v pozdrav. Otomi jim je velela, naj posedejo, in jih je tako-le nagovorila:

"Poslušajte me, glavarji in poveljniki ljudstva moje matere, mene, ki sem po krvi vaša vladarica, poslednja vaših starodavnih vladarjev, hči anahuaškega cesarja Montezume. ki je sedaj mrtev za nas, ki pa živi večno življenje v palačah solnca. Predvsem vam predstavim svojega soproga, velikega plemenitaša Tjula, kateremu sem bila dana v zakon, ko je v njem bival duh Tezkatlipoke; ko je prišel živ z oltarja tega boga in ga je nebo izvolilo, da nam pomaga v našem boju, sem se iznova poročila ž njim po običaju naše dežele in z voljo mojih kraljevskih bratov. Vedite pa, glavarji in poveljniki, da ta plemeniti gospod moj mož, ni naše indijanske krvi, tudi ni popolnoma krvi Tjulov, s katerimi imamo vojsko, temveč je iz krvi. pravih otrok Kvecalkotla, ki bivajo ob daljnem morju na severu in ki so sovražniki Tjulov. In kakor so oni njihovi sovražniki, je tudi ta moj gospod njihov sovražnik; gotovo ste slišali o noči zmage nad Tjuli, ampak nobeno junaštvo ni bilo večje od njegovega in on je bil tudi tisti, ki je prvi spoznal, da se Tjuli umikajo.

"Glavarji, poveljniki velikega in starodavnega ljudstva Otomi! Mene, vašo kneginjo, je poslal z mojim gospodom Kuitlahua, ki je moj vladar in vaš, da bi se z vami pogovorili o neki zadevi. Naš kralj je slišal in tudi jaz sem slišala osramočena, da se je mnogo vojnikov naše krvi pridružilo Tlaskalancem, ki so bili od nekdaj sovražniki Aztekov, v njihovem brezbožnem zavezništvu s Tjuli. Sedaj so beli ljudje za enkrat odbiti; ampak oni so videli zlato, po katerem jih skominja in se bodo vrnili kakor čebele na cvetje, katero so še malo obrale. Vrnili se bodo, ampak sami iz svoje moči ne morejo ničesar storiti zoper slavo Tenoktitlana. Kako pa pojde potem, ako pridejo ž njimi tisoči in deset tisoči indijanskih ljudstev? Dobro se zavedam, da je v teh časih stiske, ko se kraljestva rušijo, ko je ozračje polno usodepolnih znamenj in so celo bogovi brez moči, kakor vse kaže, da je v teh časih stiske mnogo ljudi, ki bi radi porabili ugodno priložnost in se ž njo okoristili. Mnogo je ljudi in rodov, ki se spominja jo starih vojn in starih krivic in ki kričijo: Sedaj je prišla ura maščevanja, sedaj bomo vzeli v misel vdove, ki so nam jih pustile azteške sulice, davek, katerega so iztisnili iz naše revščine, da bi si povečali svoje bogastvo, in ujetnike, ki so krasili njihove oltarje in njihove žrtvenike!"

"Ali ni tako? Da, je tako in jaz se ne čudim temu. Prosim vas pa, da pomislite, da se bo jarem, katerega bi pomagali nadeti na vrat kraljice vseh naših mest, kmalu oklepal tudi vašega vratu. Oj, nespametniki, mar mislite, da bo vam prizanešeno, ko bo Tenoktitlan z Vašo pomočjo v razvalinah in Azteki ne bodo več ljudstvo, Povem vam, da nikdar! Tjuli bodo tiste palice, s katerimi so ukrotili- Tenoktlitlan in mu vzeli življenje, zlomili drugo za drugim in jih pometali v ogenj, da zgore v njem. Ako padejo Azteki, pade prej ali slej sleherni rod v tej prostrani deželi. Pobiti bodo vsi rodovi, njihova mesta porušena do tal, njihovo bogastvo vzeto in njihovi otroci bodo jedli kruh suženjstva in pili vodo bede^ Izberite si, otomijsko ljudstvo! Ali hočete držati z ljudmi vaše dežele in vaših šeg, dasi ste si bili včasih z njimi sovražniki, ali pa hočete izročiti svojo usodo neznanim tujcem? Izberite, otomijsko ljudstvo, vedite pa, da odvisi usoda vseh anahiiaških držav od tega, kaj si boste izbrali vi in drugi anahuaski možje. Vaša vladarica sem in meni bi morali biti poslušni; ampak danes ne dajem nobenega ukaza. Pravim samo, svobodno si volite med zvezo z Azteki in med jarmom Tjulov. in bog, ki je nad bogovi, vsemogočni, nevidni bog naj vodi vašo izbiro!"

Otomi je umolknila in glasno odobravanje je zadonelo po dvorani. Jaz kot njen mož na žalost ne morem ceniti ognja njenih besedi, kakor ne morem opisati dostojanstvenosti in dražestnosti njene osebe v tisti uri. Ampak segle so preprostim glavarjem v srce, ki so jo poslušali. Mnogi izmed njih so zaničevali Azteke, češ, da so pomehkuženi ljudje ravnine in jezer, ljudje kupčije. Mnogi so imeli z njimi krvave boje, ki so segali nazaj v davne rodove. Vzlic temu so se zavedali, da je njihova kneginja govorila resnico in da bi zmaga Tjulov nad Tenoktitlanom pomenila njihovo zmago nad vsemi mesti po deželi.

Zavoljo tega so lahko izbirali, dasi jih je pozneje, ob času poraza in stiske mnogo zabavljalo čez to, kako so ta dan izbirali, kakor je pač navada pri ljudeh.

"Otomi," je vzkliknil njihov govornik po kratkem posvetovanju, "volili smo. Kneginja, tvoje besede so nas premagale. Mi združimo svojo usodo z Azteki in se hočemo bojevati proti Tjulom za svobodo do poslednjega dihljeja."

"Sedaj šele spoznam, da ste v resnici moje ljudstvo, da sem jaz v resnici vaša vladarica," je odgovorila Otomi. "Tako bi v podobnem slučaju bili tudi govorili velikaši, ki jih ni več, moji predniki, vaši glavarji. Nikoli se ne kesajte te odločitve, bratje moji, možje otomijskega ljudstva!"

Tako se je prigodilo, da sva z Otomi, ko sva odhajala iz mesta smrek, nosila cesarju Kuitlahui obljubo, da stoji na njegovi strani dvajset tisoč vojnikov, ki so prisegli, da mu bodo v njegovi vojski zoper Špance služili do smrti.

ŠEST IN DVAJSETO POGLAVJE.[uredi]

Kronanje Guatemoka.

Ker je bila naloga, ki sva jo imela pri otomijskem ljudstvu, dovršena, sva se vrnila proti mestu Tenoktitlan, kamor sva srečno dospela po odsotnosti enega meseca in enega dne. Le kratka je bila ta doba, vendar dovolj dolga, da je nova beda in tuga zadela to nadvse nesrečno mesto. Sedaj je še Vsemogočni poslal svojo šibo poleg usode, ki ga je bila že itak zadela. Pred kratkim je bilo mesto okusilo smrt od meča belih mož, sedaj je smrt prišla nadenj v drugi obliki. Španec je bil prinesel seboj grde bolezni iz Evrope in koze so razsajale po vsej deželi. Na tisoče jih je dan za dnevom pomrlo za to novo boleznijo, to nevedno ljudstvo je namreč zdravilo to kugo s tem, da so oblivali telesa obolelih z mrzlo vodo in tako pregnali mrzlico v notranje bistveno važne organe; tekom dveh dni je večina zbolelih umrla zavoljo tega. Žalostno jih je bilo gledati, ko so v bolezni blodili, tavali po cestah sem in tja in razširjali nalezljivo bolezen daleč naokoli. Umirali so po hišah, ležali na kupih po trgih čakajoč, da jih pokopljejo; bolezen ni prizanesla nobeni hiši, nobeni družini, celo duhovni so zboleli za njo pri oltarju, ko so žrtvovali otroke, da bi potolažili jezo bogov. Ampak najhujše moram šele povedati; bolezen je vrgla na posteljo tudi cesarja Kuitlahuo, ki je umiral, ko sva se z Otomi vrnila s pota. Vzlic temu je naju želel videti in je poslal povelje, da naju pripeljejo k njegovi smrtni postelji. Zaman sem prosil ženo, naj ne gre tja; ona, ki ni poznala strahu, se mi je samo smejala in rekla: "Kaj, mož moj, jaz se naj izognem nevarnosti, v katero se moraš ti podati? Pojdiva obadva tjakaj in poročajva, kaj sva opravila. Ako se me bolezen loti in moram umreti, pač umrjem, ker je prišla moja ura."

Tako sva se podala oba v palačo, kjer so naju peljali v sobano, v kateri je ležal Kuitlahua, pokrit z rjuho, kakor da bi bil že mrtev, in v kateri je v zlatih kadilnicah gorelo kadilo okrog njega. Ko sva vstopila, je bil v nezavesti, a se je kmalu zavedel; obvestili so ga, da sva midva prišla in da čakava.

"Dobrodošla, nečakinja," je rekel, govoreč z zamolklim glasom in skozi rjuho. "V zlem stanju me najdeš; moji dnevi so šteti; kuga Tjulov mori nje, ki jim je njihov meč prizanesel. Kmalu bo moral drug vladar zavzeti moj prestol, kakor sem jaz prestol tvojega očeta; in jaz se nič kaj ne žalostim, kajti na njem bo slonela slava in breme poslednjega boja Aztekov. Tvoje poročilo, nečakinja; hitro mi ga povej. Kaj pravijo otomijski rodovi, tvoji podložniki?"

"Gospod," je odgovorila Otomi ponižno in s sklonjeno glavo, "želim, da bi te ta kuga zapustila in da bi še dolgo vrsto let živel in vladal nad nami! Gospod! Moj soprog Tjule in jaz sva pridobila večji del otomijskega ljudstva nazaj pod naše zastave. Vojska dvajset tisoč gorjanskih vojnikov čaka na tvojo besedo in za temi jih sledi še več."

"Dobro sta izvršila svojo nalogo, Montezumova hči in ti, beli mož," je hropel umirajoči kralj. "Bogovi so bili modri, ko so na žrtveniku zavrnili vaju dva in jaz sem bil nespameten, Tjule, ko sem te hotel ubiti. Tebi in vsem naročam: vaše srce bodi stanovitno in ako boste morali umreti, umrite častno. Boj se bliža, vendar se ga jaz ne bom udeležil; kdo ve, kakšen bo njegov konec?"

Po teh besedah je nekoliko časa mirno ležal, nato pa je naenkrat vrgel rjuho raz sebe, kakor da bi ga nekaj navdahnilo, in je sedel pokonci; ni bilo prijetno gledati ga. kajti bolezen ga je strašno izpremenila.

"Gorje!" je jadikoval, "gorje! Ulice tenoktitlanske vidim rdeče od krvi ognja, vidim mrtve, ki leže na kupe in konji Tjulov teptajo po njih. Vidim duha svojega ljudstva; njegov glas vzdihuje, njegov vrat je obtežen z verigami. Šiba božja je prišla nad jtroke zavoljo hudobnosti njihovih očetsv. Izgubljeno si, anahuaško ljudstvo, ktaerega sem negoval kot orel neguje svoje mladiče. Pekel ti zija nasproti, zemlja se te brani zavoljo tvojih grehov; ostanek pa, ki ostane, bo suženj od roda do roda, dokler maščevanje ne bo dovršeno!"

Ko je Kuitlahua na ves glas izgovoril te besede, se je zgrudil nazaj na blazine; in preden mu je prestrašeni zdravnik, ki ga je zdravil, mogel vzdigniti glavo, je odšel tja, kjer ni nadlog tega sveta. Toda besede, katere je bil govoril, so se vtisnile globoko v srce vseh, ki so jih slišali, dasi jih niso pozneje povedali nikomur drugemu kot Guatemoku.

Tako je vpričo mene in moje žene Otomi umrl azteški cesar Kuitlahua potem, ko je vladal samo petnajst tednov. V drugič v kratkem času je anahuaško ljudstvo žalovalo za svojim vladarjem, glavarjem tisočerih svojih otrok, katere je ž njim pobrala kuga, da so odšli v palače solnca ali morebiti v temo za zvezdami.

Vendar žalovanje ni dolgo trajalo; časi so bili hudi in položaj države je zahteval, da bi čimprej venčali novega cesarja ,ki bi prevzel vodstvo vojske in vladal ljudstvo. Z ozirom na to se je takoj na dan po pogrebu rajnkega cesarja sešel zbor štirih volivcev in ž njimi knezov in velikašev vseh vrst, vsega skupaj tristo veljakov; med njimi sem bil tudi jaz z ozirom na svoje dostojanstvo kot poveljnik in kot soprog kneginje Otomi.

Zbranim ni bilo treba pretehtavati in premišljevati; dasi se je res da imenovalo več imen, so se vsi zavedali, da je bil med njimi samo eden, kateri je bil po svojem rojstvu, svoji srčnosti in plemenitaštvu duha sposoben in zmožen, da bi bil v teh hudih časih kos nadlogam anahuaškega ljudstva. In ta mož je bil Guatemok, moj prijatelj in pobratim, nečak zadnjih dveh cesarjev in soprog sestre moje žene, Montzumove hčere Tekuičpo. Vsi so se zavedali, pravim, samo eden ne, namreč, čudno, Guatemok sam; ko sva namreč skupaj šla na zbor, mi je imenoval dva druga kneza rekoč, da bo brezdvoma samo med njima mogoče izbirati.

Veličasten, svečan prizor je bil ta sestanek štirih velikašev, ki so bili volilci, oblečeni v sijajna oblačila, in nižje potrdilne zbornice treh sto knezov in velikašev, ki so sedeli zunaj kroga, vendar tako daleč, da so slišali vse, kar se je vršilo. Jako slovesna je bila tudi molitev velikega duhovna, kateri je bil v svojem črnem oblačilu videti kakor madež črnila na blestečem zlatu. Molil pa je takole:

"O, bog, ki si vsepovsod in vidiš vse, ti veš, da je naš vladar Kuitlahua odšel k tebi. Položil si ga pod svoje vznožje in tam počiva v večnem počitku. Potoval je po poti, po kateri mora iti vsakdo izmed nas, in je dospel v kraljeva bivališča naših mrtvih, dom večnih senc (duhov). Tam, kjer ga nikdo ne bo nadlegoval, tam se je zazibal v spanje. Njegov kratki trud je končan in, zaznamovan z grehom in tugo, odšel k tebi. Ti si mu dodelil, da je okusil radosti, ne da bi jih pil; sijaj cesarstva je minul pred njegovimi očmi liki hude sanje. S solzami in molitvami do tebe je vzel svoje breme, poln sreče ga je odložil. Kamor so šli njegovi očetje, tjekaj mu je sledil in se ne more več vrniti k nam. Naš ogenj je pepel, naša svetiljka je sreča. Oni, ki so nosili njegov cesarski plašč pred njim, so mu zapustili neznosno pezo vladanja, in on jo zopet zapušča drugemu. Resnično, slaviti in poveličevati bi te moral, ti kralj vseh kraljev, gospodar zvezd, ki stojiš sam, ker si mu vzel tako veliko breme z ramen in s čela krono gorja, poplačujoč mu z mirom za vojsko, s počitkom za trud.

O bog, naše upanje, izberi si sedaj služabnika, ki mu bo sledil, človeka po svojem srcu, ki se ne bo ne bal ne omahoval, ki bo delal in ne bo utrujen, ki bo vodil tvoje ljudstvo kakor mati vodi svoje otroke. Gospod gospodov, bodi milosten tvojemu Guatemoku, katerega si izberemo. Potrdi ga, sprejmi ga v svojo službo in daj, da bo kot duhoven sedel na tvojem pozemskem prestolu vse dni njegovega življenja. Daj, da bodo tvoji sovražniki postali njegovi podložniki, daj, da bo poveličeval tvojo slavo, oznanjal tvoje češčenje in varoval tvoje kraljestvo. Tako sem sedaj molil k tebi v imenu ljudstva. O bog zgodi se tvoja volja!"

Ko je veliki duhoven končal svojo molitev, je vstal prvi izmed velikih volilcev in rekel:

"Guatemok, v imenu boga in z glasom vsega anahuaškega ljudstva te poživljamo na anahuaški prestol. Dolgo živi in pravično vladaj in tvoja bodi slava, da poženeš nazaj v morje te sovražnike, ki nas hočejo uničiti. Živel Guatemok, cesar Aztekov in njihovih podložnih rodov." In vseh tristo članov potrdilnega zbora je gromko ponavljalo:

"Živel Guatemok, cesar!"

Tedaj je stopil sam knez naprej in rekel:

"Vi veliki gospodje volilci, in vi, knezi, poveljniki, plemenitaši potrdilne zbornice, poslušajte me. Bogovi naj mi bodo priča, da nisem, ko sem stopil v to dvorano, niti mislil, niti vedel, da sem bil določen za tako visoko čast, katero mi izkazujete. In bogovi naj mi bodo priča, da bi vam rekel, ako bi bilo moje življenje moje in ne zastava v rokah našega ljudstva: Tščite dalje in najdite vrednejšega za prestol. Toda moje življenje ni moje, Anahuak kliče svojega sina in poslušen se odzove klicu. Deželi grozi vojska na življenje in smrt; mar naj se potem umaknem, dokler je v moji roki meč, da udari, in ima moja glava glava moč, da misli? Ne. Sedaj in odslej slovesno obljubljam, da se postavljam v službo svoje domovine in za vojsko zoper Tjule. Ne bom sklenil miru ž njimi, ne bom počival ne miroval, dokler ne bodo pognani tja, odkoder so prišli, ali pa dokler ne padem mrtev pod njihovim mečem. Nikdo ne more povedati, kaj imajo bogovi za nas pripravljeno; morebiti imajo zmago, morebiti pogubo; ampak bodi zmagoslavje, bodi smrt, bratje moji, ljudstvo moje, prisezimo skupaj veliko prisego. Prisezimo, da se bomo bojevali zoper Tjule in izdajice, ki jih podpirajo za naša mesta, naša ognjišča, naše oltarje, dokler ne bodo naša mesta kup kadečih se razvalin, naša ognjišča polna mrtvih in oltarji rdeči od krvi njihovih častilcev. Tako bo naše zmagoslavje gotovo, ako nam je usojeno, da zmagamo; ako pa smo obsojeni, da propademo, bodo vsaj lahko govorili o nas. Ali prisežete, ljudstvo moje, bratje moji?

"Prisegamo!" so mu odgovorili kakor en mož.

"Tako je prav," je rekel Guatemok. "Večna sramota naj pa pride nad njega, ki prelomi to prisego."

Na ta način je bil torej izvoljen Guatemok, poslednji in največji izmed azteških cesarjev, da zasede prestol svojih očetov. Sreča je bila zanj, da ni predvidel onega strašnega dne, ko je moral on, najplemenitejši človek umreti kot zločinec baš pod roko teh Tjulov. Ampak tako se je zgodilo, kajti usoda, ki je zadela deželo, je udarila vse enako; resnično, čim višji je bil človek, tem bolj gotova je bila njegova usoda.

Ko je bilo vse končano, sem odhitel v palačo, da bi sporočil svoji ženi Otomi, kaj se je bilo zgodilo; našel sem jo v spalnici ležečo na postelji.

"Kaj te boli, Otomi," sem jo vprašal.

"Oj, mož," je odgovorila, "kuga se me je lotila. Ne pridi blizu mene, dragi, prosim te, ne pridi blizu. Pusti, naj mi ženske strežejo. Ne smeš tvegati svojega življenja zame, dragi."

"Le tiho," sem rekel in stopil k nji. Govorila je resnico; sem kot zdravnik predobro poznal pojave bolezni. Da bi ne bil jaz vešč zdravilstva, bi bila Otomi gotovo umrla. Tri dolge tedne sem se ob njeni postelji boril zoper smrt in naposled sem zmagal. Mrzlica jo je minula in po zaslugi mojega ravnanja ni bolezen zapustila niti ene brazgotine na ljubkem njenem obrazu. Osem dni se ji je neprestano mešalo; šele v teh dneh sem spoznal, kako globoka, kako popolna je bila njena ljubezen do mene.

Ves ta čas namreč, ko se ji je mešalo, ni govorila drugega kakor o meni, in razkrila se mi je tajna bojazen njenega srca — da ne bi naenkrat več maral za njo, da je ne bi zapustil, da me ne bi "dekle cvetic", tako je namreč rekla Liliji, ki je bivala daleč za morjem, z njenim čarom zvabila nazaj; taka je bila'vsebina njenih blodenj. Naposled se ji je pamet vrnila in vprašala me je:

"Kako dolgo sem že bolna, mož moj?"

Povedal sem ji in ona se je nasmejala.

"In ti si mi ves čas stregel in v tako grdi bolezni?"

"Da, Otomi, stregel sem ti."

"Kaj sem storila, da si tako dober do mene?" je zamrmrala. Nato pa je naenkrat zaječala kakor od bolečine, katero ji je prizadejala neka grozna misel, ki ji je šinila v glavo, in je zavpila:

"Zrcalo! Hitro, prinesite mi zrcalo!

Podal sem ji ga; vzdignila se je na komolec in si je pri medli svetlobi zasenčene sobe skrbno pregledala obraz; nato je izpustila ploščo iz zglajenega zlata in se s slabotnim, a srečnim krikom zgrudila nazaj.

"Bala sem se," je rekla, "da sem grda postala kot vsi oni, ki se jih je bolezen lotila, m da me boš nehal ljubiti; potem bi bilo bolje, da bi umrla."

"Sram te bodi," sem dejal. Mar misliš, da more peščica brazgotin pregnati ljubezen?"

"Da," je Otomi odgovorila, "taka je pač ljubezen moških; ni taka ljubezen kot je moja, mož moj. Da bi se mi koze poznale, oj, mraz me spreleta ob sami misli, tekom enega leta bi me sovražil. Morebiti bi se ne zgodilo tako z drugo žensko, zalim dekletom od tam daleč, ampak mene bi sovražil. Ej ne, saj vem; vem pa tudi to, da ne bi mogla živeti, ako bi čutila, da me sovražiš. Oj, hvaležna sem, hvaležna."

Nato sem jo pustil za nekoliko časa samo; Čudil sem se silni ljubezni, ki jo je gojila do mene, in ugibal, ali je bilo kaj resnice v njenih besedah in ako bi moglo biti moško srce tako nehvaležno in tako podlo. Pa recimo, da bi bila Otomi sedaj taka kakor jih je bilo toliko, ki so hodile po tenoktitlanskih ulicah, namreč polna odurnih brazgotin, brez las, s slepimi pobelelimi očmi, ali bi se ji potem umikal? Ne vem, samo hvalim Boga, da ni dal moje stanovitnosti na tako preakušnjo. V tem sem pa prepričan: ako bi bil jaz postal gobav, Otomi bi se mi ne umikala.

Tako je Otomi okrevala od hude bolezni in kmalu potem je kuga zapustila tenoktitlansko mesto. Sedaj sem moral misliti na obilico drugih reči, kajti izvolitev Guatemoka — mojega prijatelja in pobratima — za cesarja je pomenila zame povišanje; postal sem poveljnik najprve vrste in glavni svetovalec na njegovih posvetovanjih in zborovanjih. V njegovi službi si nisem prizanašal, temveč sem delal noč in dan, da bi pripravili mesto za obleganje; urejeval in vežbal sem čete, posebno vojsko otomijskih rodov, katera se nam je pridružila močna dvajset tisoč mož, kakor so nam bili obljubili. Delo je bilo v resnici naporno, kajti tem indijanskim rodovom je manjkal red in disciplina in močna edinost, brez česar so njihovi tisoči v vojni z belimi ljudmi malo zalegli. Tudi je vladala velika zavidnost med njihovimi voditelji, katero je bilo treba odpraviti; celo jaz sem bil predmet zavidnosti nekaterih. Mnogi rodovi so dalje porabili priliko, ko so Azteki bili v takih nadlogah, da so se otresli njihovega zavezništva ali podložništva; in ako se tudi niso pridružili Špancem, so ostali nevtralni in čakali izida vojne. Vzlic vsemu temu smo delali dalje; razdelili smo vso vojsko po evropskem načinu na polke in vsakega postastavili na njegovo mesto, vežbali vojake v boljši rabi orožja, zalagali mesto z živežem za slučaj obleganja in izgnali iz mesta mnogo nekoristnih ust. Samo en človek je bil v Tenoktlitlanu, ki se je pri vseh teh nalogah še več trudil in mučil kot jaz, in ta je bil cesar Guatemok, ki ni poznal počitka ne podnevi ne ponoči. Jaz sem celo poskušal naredili smodnik s pomočjo žvepla, ki so ga prinesli iz žrela ognjenika Popokatepetla; ker pa nisem imel nobenega znanja o tej stvari, se mi ni posrečilo. Sicer bi nam pa tudi kaj malo koristilo, ako bi bil uspel; ker nismo imeli ne pušk ne topov in jih nismo znali vlivati, bi ga k večjemu lahko rabili, da bi podminirali ceste in vrata, in morebiti za granate, da bi jih metali z roko.

Tako so minevali meseci, dokler se niso vrnili ogledniki s sporočilom, da prihajajo Španci v velikem številu in ž njimi neštevilne čete zaveznikov.

Hotel sem poslati ženo Otomi k njenemu ljudstvu, kjer bi bila bolj varna; ona pa se mi je prezirljivo nasmejala in rekla:

"Kjer si ti, tam bom jaz, mož moj. Kaj kdo bi mogel trpeti, da bi se ti podajal v smrtne nevarnosti, da bi morebiti našel njega, a jaz ne bi bila zraven tebe, da bi umrla s teboj ? Ako bele ženske tako ravnajo, naj le, dragi; jaz ostanem tukaj pri tebi."

SEDEM IN DVAJSETO POGLAVJE.[uredi]

Padec tenoktlitlanskega mesta.

Kortez je ob morski obali zbral novo vojsko. Čez morje je prišlo mnogo ljudi vse mogoče vrste in se pridružilo njegovim praporom; pridobil si je tudi novih zaveznikov med domačini, katerih je bilo na tisoče in tisoče. Nato je odrinil iznova proti notranjim krajem in je kmalu po božiču ustanovil glavno taborišče v Tezkuku v mehikanski dolini. To mesto leži blizu jezera in je od Tenoktlitl& na oddaljeno več milj; ker pa je ležalo hkratu ob meji ozemlja njegovih zaveznikov Tlaskalancev, mu je bilo najbolj pripravno kot vojno izhodišče in oporišče. Te-[nejasno] pričela ena najgroznejših vojn, kar jih je bil svet videl. Divjala je osem mesecev in ko je je bilo naposled konec, je bil Tenoktlitan in ž njim mnogo drugih lepih, procvitajočih mest kup očrnelih razvalin, večino Aztekov je pobral meč in lakota in njihovo ljudstvo je bilo strto za vedno. Ne bom opisoval podrobnosti tega boja; ako bi to storil, bi te knjige ne bilo ne konca ne kraja, jaz pa moram pripovedovati svojo lastno zgodbo. Zavoljo tega jih prepuščam pisateljem zgodovine. Zadostuje naj, da povem, da je imel Kortez načrt, da uniči poprej vsa Aztekom podložna in ž njimi zvezana mesta in rodove, preden bi se lotil Mehike, kraljice lepe doline; in ta načrt je začel izvajati s toliko veščostjo, hrabrostjo, točnostjo in vztrajnostjo, kakršne ni izlepa pokazal noben poveljnik izza časov Cezarja.

To pot se ni obračala v strastnem govoru do ponosa in šeg izgubljenega ljudstva, sedaj m bila več mlada in prvotni sijaj njene ženskosti je bil minul. Vzlic temu sem mislil, ko je stala s sinom in menoj ob svoji strani, da bi nagovorila zbrane svetovalce, ki so od strahu upadlega lica in brez moči zoper kruto usodo molče ždeli pred njo, da Otomi ni bila nikdar lepša in da njene besede niso nikdar bile bolj zgovorne, kakor so bile preproste.

"Prijatelji," je rekla, "znana vam je nesreča, ki nas je zadela. Moj mož vam je sporočil poslanico Tjulov. Naš položaj je obupen. V najboljšem slučaju imamo samo tisoč mož za obrambo našega mesta, doma naših očetov, in samo mi med vsemi anahuaškimi ljudstvi se še vedno upamo z orožjem v roki ustavljati belim ljudem. Pred leti sem vam rekla: Volite med smrtjo s častjo m življenjem v sramoti! Danes vam zopet rečem: Volite! Za mene in za moje ni izbire; smrt je naš delež, ali se odločite za eno ali za drugo. Ampak glede vas je drugače. Ali hočete umreti v boju z orožjem v roki ali hočete vi in vaši otroci-služiti ostala leta svojega življenja kot sužnji?"

Svetovalci so se nekoliko časa posvetovali, nato pa je njihov govornik odgovoril:

"Otomi, in Ti tjule! Dolgo vrsto let smo se ravnali po vajinih nasvetih in ti so nam prinesli le malo sreče. Ne pripisujemo krivde vama, zakaj anahuaški gogovi so nas zapustili kakor srno mi zapustili nje, in samo bogovi stoje med ljudmi in njihovo zlo usodo. Katerakoli nesreča,je zadela nas, vidva sta jo delila z nami, in tako je tudi sedaj na koncu. V tej poslednji uri otomijskega ljudstva bomo držali svojo besedo. Mi smo volili; svobodni smo živeli z vama in še vedno svobodni hočemo z vama umreti. Kakor vidva smo tudi mi takih misli, da je boljše za nas in za naše, tla poginemo kot svobodni ljudje kakor da bi živeli svoje dni pod jarmom Tjulov."

"Dobro je," je rekla Otomi; "sedaj nam ne preostaja nič drugega kakor da si poiščemo smrt, ki bo tako slavna,da jo bodo opevali še v poznih časih. Soprog, slišal si odgovor našega zbora. Naj ga čujejo tudi Španci."

Tako sem se vrnil z belo zastavo v roki nazaj na mestno obzidje in takoj nato je iz španskega tabora odšel poslanec, da bi govoril z menoj — ne več de Garcia, ampak drug. Z malo besedami sem mu povedal, da hočejo oni, kolikor jih je še ostalo od otomijskega ljudstva, umreti pod razvalinami svojega mesta kakor so pred njimi umrli otroci Teniktitlana; ampak dokler bodo imeli eno sulico, da bi jo zagnali, in eno roko, ki bi jo vrgla, toliko časa se ne bodo podali milosti Špancev.

Odposlanec se je vrnil v svoj tabor in tekom ene ure se je pričel napad. Španci so privlekli svoja dva topa, ju postavili v daljavi dobrih sto korakov od vrat in nas začeli obstreljevati z železnimi kroglami, kakor se jim je poljubilo; v taki oddalji jim naša kopja in puščice niso mogle ničesar storiti. Vseeno nismo rok držali križem. Spoznali smo, da morajo lesena vrata kmalu pasti, in smo pričeli podirati hiše ob njih in zapirati cesto s kamenjem in drugimi rečmi. Zadaj za takim kupom sem dal izkopati globok jarek, preko katerega niso mogli ne konjiki, ne topova, dokler ga ne bi zopet zasuli. Ob vsej glavni ulici, ki je držala na veliki trg s piramido, sem postavil druge barikade, zavarovane spredaj in zadaj z jarki, izkopanimi v cesti; in za slučaj, da bi nas Španci poskusili prijeti od strani in prodreti skozi ozke, vijugaste stranske ulice na levi in desni, sem tudi zabarikacliral vse štiri dohode na veliki trg.

Do noči so Španci obstreljevali razbite ostanke vrat in okopov za njimi; pri tem niso naredili posebne škode, samo krogle iz topa in pušk so ubile nekoliko ljudi. Vendar tisti dan niso poskusili naskočiti mesta. Naposled se je znočilo, in njihovo streljanje je utihnilo, ampak z nočjo naše delo ni bilo končano. Večina moških je morala zastražiti vrata in šibke dele ozidja; zbog tega je bila zgradba ponajveč prepuščena ženskam, ki so delale pod vodstvom mene in mojih voditeljev. Tudi Otomi se je udeležila dela; njenemu zgledu so sledile vse gospe, sploh vse mestne ženske; bilo jih je veliko, kajti med Otomijci je bilo mnogo več žensk kot moških; saj jih je še tisti dan mnogo ovdovelo.

Čuden je bil pogled nanje pri žaru neštetih bakelj, narejenih iz smolnate smreke, ki je dala mestu ime. Vso noč so se v dolgih vrstah premikale sempatja, opotekajoč se pod pezo z zemljo napolnjene košare ali težkega kamna, kopale z lesenimi lopatami trdi zemljo ali se mučile s podiranjem hiš. Iz ust jim ni prišla najmanjša tožba; mrko, obupno so delale; noben vzdihljaj, nobena solza ni privrela iz njih, niti od onih, ki so tisto jutro izgubile svoje može in sinove, ki so bili vrženi z visokega skalovja, ki obdaja sotesko. Zavedale so se, da bo vsak odpor zaman, ampak med njimi ni bilo čuti glasu, da bi se Špancem udali. Otomi izmed njih, ki so sploh kaj govorile o tem. so rekle z Otomi, da je bolje umreti svoboden kot živeti v suženjstvu; večina njih pa sploh ni zinila besedice; stare in mlade, matere, žene, vdove in device, vse so delale molče in otroci so delali zraven njih.

Ko sem jih gledal, mi je prišlo na misel, da je vse te molčeče potrpežljive ženske moral navdajati nekak skupen, obupen namen, katerega so se vse zavedale, o katerem pa nobena ni hotela govoriti.

"Ali boste tudi za svoje gospodarje Tjule tako naporno delale," je zaklical neki možak v bridki šali, ko je stopala dolga vrsta žensk mimo njega, omagujoč pod težkimi kamni.

"Bedak!" je odgovorila njihova voditeljica, mlada, ljubka ženska visokega rodu; mar mrtvi tudi delajo?"

"Ne," je odvrnil šaljivec. "ampak tako zalih kot si ti, Tjuli ne bodo pobili in dolga bo tvoja vrsta let v suženjstvu. Ej, kako se pa boste rešile?"

"Bedak!" je zopet odgovorila ženska; "mar ugasne ogenj samo vsled pomanjkanja kuriva? Mar mora vsak človek živeti toliko časa, da ga starost pobere? Tako-le se bomo rešile!" Tako rekoč je vrgla bakljo, katero je držala v roki, na tla, jo potisnila s svojimi čevlji v zemljo in odšla s tovorom svojo pot. Tedaj sem bil prepričan, da so imele neki določen namen, vendar se mi niti sanjalo ni, kako obupen je bil; in Otomi mi ni hotela razodeti skrivnosti te ženske.

"Otomi," sem ji rekel tisto noč, ko sva se slučajno srečala, "slabo novico imam zate."

Najprvo je padlo mesto Iztapalapan; tukaj je bilo poklanih deset tisoč moških, žensk in otrok ali so živi zgoreli. Za njim je prišla vrsta na druga mesta; Kortez si je osvoji) drugo za drugim, dokler ni bil ves obroč ali pas v njegovih rokah, ki je obdajal glavno mesto; samo Tenoktlitlan je ostalo nedotaknjeno. Mnoga mesta so se sploh podala brez boja; ker so bili anahuaški rodovi raz lične krvi, so bili zgolj kakor sveženj trstja in ne eno drevo. Ko je španska moč prerezala vezi cesarstva, ki so jih skupaj držale, so padli eni sem, eni tja; edinosti ni bilo med njimi. Tako se je zgodilo, da je Kortezova moč rastla v isti meri, v kateri je Guatemokova slabela, kajti Kortez je metal razvezano trstje v svojo košaro. Ko so ljudje videli, da je Mehika naletela na sebi enako moč, je vzplamtelo marsikatero starodavno sovraštvo in tleče tekmaštvo, in padli so nanjo in jo trgali, kakor padejo napol ukročeni volkovi na svojega mojstra, ko se mu bič zlomi To je ravno povzročilo padec Anahuaške. Da bi bili ostali zvesti sami sebi, da bi bili pozabili na spore in zavidnosti in planili nad Špance kakor en mož, nikdar ne bi bilo padlo te noktlitlansko mesto in Kortez bi bil z vsemi svojimi Tjuli, kolikor jih je imel, ležal na žrtveniku.

Ali nisem rekel, ko sem prijel za pero, da bi napisal to zgodbo, da se vsaka krivica naposled maščuje nad človekom ali narodom, ki jo izvrši? Tako je bilo tudi sedaj. Mesto Mehika je bilo uničeno vsled grdega češčenja svojih bogov. Ti spori med zavezniškimi rodovi so vsi koreninili v strašnih obredih žrtvovanja ljudi. V preteklosti so bili namreč iz vseh tistih mest vlačili žrtve na oltarje mehikanskih bogov, kjer so jih duhovniki pobili, ljudožrski verniki pa požrli. Ti rodovi so se naenkrat spomnili na ta grozodejstva sedaj, ko se je roka kraljice doline posušila; otroci njih, katere je bila darovala na žrtveniku, so se vzdignili, da bi sedaj oni njo po bili in vlačili njene otroke na svoje žrtvenike.

Meseca maja so bili vzlic vsem naporom vsi naši zavezniki strti ali pa so nas zapustili; redkokdaj so se napadeni bolj hrabro branili. Nato pa se je pričelo obleganje glavnega mesta. Pričelo se je na suhem in na vodi; Kortez je namreč v svoji neverjetni iznajdljivosti dal v Tlaskali zgraditi trinajst brigantin (ladja z dvema jamboroma) in jih kosoma prinesti šestdeset milj daleč čez visoko gorovje do svojega taborišča; odtod so jih splavili v jezero po kanalu, katerega je izkopalo deset tisoč Indijancev, ki so delali dva meseca brez prenehanja. Nosače teh trinajst ladij je spremljala vojska dvajset tisoč Tlaskalancev; ako bi bila moja obveljala, bi bili mi napadli to vojsko v gorskih prelazih. Teh misli je bil tudi Guatemok; ampak imeli smo premalo čet; večina naše vojske je bila poslana, da bi grozila nekemu mestu po imenu Čalko; dasi so bili njegovi prebivalci azteške krvi, se niso sramovali zapustiti azteško pravdo. Vzlic temu sem se ponudil, da peljem zoper tlaskalansko spremstvo onih dvajset tisoč Otomijev, katerim sem poveljeval; pri bojnem posvetovanju se je vnel buren razgovor o tem. Toda večina je bila zoper to, da bi se tako daleč od mesta spustili v boj s Španci in njihovimi zavezniki, in tako je zopet šla po vodi ugodna prilika in se ni več vrnila. Spremljala nas je pač nesreča kakor sploh v vsem; baš te ladje so namreč povzročile padec Tenoktitlana s tem, da so odrezale dovoz živeža, katerega so čolni dovažali čez jezero. Ej, tudi najsrčnejši junak ne more ničesar storiti zoper silo lakote. Glad je jako velik možak, pravijo Indijanci.

Sedaj so stali Azteki sami sovražniku nasproti in poslednja borba se je pričela. Španci so najprej pretrgali vodovod, ki je zalagal mesto z vodo iz studencev kraljeve palače na Qupoltepeku, kamor so me bili peljali, ko sem bil prvikrat dospel v mesto. Odslej je bila edina pitna voda vse do konca obleganja umazana, slana tekočina, katero je nudilo jezero in vodnjaki, katere smo izkopali. Dasi se je ta voda dala piti, ako smo jo prekuhali, da se je oprostila soli, je bila vzlic temu nezdrava, neokusna in je povzročala mnoge hude bolezni in mrzlico. Tisti dan, ko so pretrgali vodovod, mi je Otomi rodila sina prvorojenca. Nadloge oblege so bile že tako silne in živila tako redka, da mislim, da bi bila umrla, ako bi bila manj močne narave ali da bi bil jaz manj vešč v zdravilstvu. Vendar je okrevala v veliko mojo hvaležnost in veselje in sem krstil prvorojenca kot kristjana z lastno roko in mu dal po sebi ime Thomas.

Boj se je nadaljeval dan za dnevom, teden za tednom z menjajočim se uspehom, včasih v predmestjih, včasih na jezeru in včasih po mestnih ulicah. Zdajpazdaj so bili Španci z velikimi izgubami vrženi nazaj, zdajpazdaj so zopet prodirali od različnih taborišč. Nekoč smo jih ujeli šestdeset in več kot tisoč njihovih zaveznikov. Vsi ti so bili žrtvovani na oltarju boga Huicelkotla in izročeni Aztekom, da so jih požrli po živinski navadi; po tej šegi je bilo v anahuaški državi zapovedano jesti trupla onih, ki so bili žrtvovani bogovom, in to ne zavoljo tega, ker je Indijancem prijalo tako meso, ampak iz nekega skrivnega verskega vzroka.

Zaman sem prosil Guatemoka, da naj opusti te grozote."

"Je li sedaj čas za dobrote?" je odgovoril srdito. "Ne morem jih rešiti oltarja in jih tudi ne bi hotel, ako bi bilo v moji moči. Pusti, naj psi umrjejo po običaju dežele, tebi, moj brat, Tjule, pa rečem, ne pojdi predaleč."

Guatemokovo srce je, žal, postalo še bolj srdito, čim dlje je trajala borba; in temu se res ni čuditi.

Kortez je bil zasnoval strašen načrt, nameraval je kosoma razdejati mesto, ko je postopoma prodiral proti njegovemu osrčju; in ta načrt se je brezobzirno izvrševal. Čim so se Španci ustanovili v enem delu mesta, so poslali tisoče Tlaskalancev, da so požgali hiše in vse, kar je bilo živega v njih. Preden je bilo obleganje končano, je bil Tenoktitlan,kraljica doline, zgolj kup očrnelih razvalin. Kortez bi bil lahko vzkliknil nad mehikanskim mestom s prerokom Izaijo: "Tvoje veliko slavje je pahnjeno v grob in glas tvojih gosli: črv je razprostrt pod drevesom in črvi te pokrivajo. Kako si padel z nebes, Lucifer, sin jutra! Kako si pobit na tla, ki si oslabil narode!"

To pot se ni obračala v strastnem govoru do ponosa in šeg izgubljenega ljudstva, sedaj m bila več mlada in prvotni sijaj njene ženskosti je bil minul. Vzlic temu sem mislil, ko je stala s sinom in menoj ob svoji strani, da bi nagovorila zbrane svetovalce, ki so od strahu upadlega lica in brez nooči zoper kruto usodo molče ždeli pred njo, da Otomi m bila nikdar lepša in da njene besede niso nikdar bile bolj zgovorne, kakor so bile preproste.

"Prijatelji," je rekla, "znana vam je nesreča, ki nas je zadela. Moj mož vam je sporočil poslanico Tjulov. Naš položaj je obupen. V najboljšem slučaju imamo samo tisoč mož za obrambo našega mesta, doma naših očetov, in samo mi med vsemi anahuaškimi ljudstvi se še vedno upamo z orožjem v roki ustavljati belim ljudem. Pred leti sem vam rekla: Volite med smrtjo s častjo m življenjem v sramoti! Danes vam zopet rečem: Volite! Za mene in za moje ni izbire; smrt je naš delež, ali se odločite za eno ali za drugo. Ampak glede vas je drugače. Ali hočete umreti v boju z orožjem v roki ali hočete vi in vaši otroci služiti ostala leta svojega življenja kot sužnji?"

Svetovalci so se nekoliko časa posvetovali, nato pa je njihov govornik odgovoril:

"Otomi, in Ti tjule! Dolgo vrsto let smo se ravnali po vajinih nasvetih in ti so nam prinesli le malo sreče. Ne pripisujemo krivde vama, zakaj anahuaški gogovi so nas zapustili kakor srno mi zapustili nje, in samo bogovi stoje med ljudmi in njihovo zlo usodo. Katerakoli nesreča,je zadela nas, vidva sta jo delila z nami, in tako je tudi sedaj na koncu. V tej poslednji uri otomijskega ljudstva bomo držali svojo besedo. Mi smo volili; svobodni smo živeli z vama in še vedno svobodni hočemo z vama umreti. Kakor vidva smo tudi mi takih misli, da je boljše za nas in za naše, tla poginemo kot svobodni ljudje kakor da bi živeli svoje dni pod jarmom Tjulov."

"Dobro je," je rekla Otomi; "sedaj nam ne preostaja nič drugega kakor da si poiščemo smrt, ki bo tako slavna,da jo bodo opevali še v poznih časih. Soprog, slišal si odgovor našega zbora. Naj ga čujejo tudi Španci."

Tako sem se vrnil z belo zastavo v roki nazaj na mestno obzidje in takoj nato je iz španskega tabora odšel poslanec, da bi govoril z menoj — ne več de Garcia, ampak drug. Z malo besedami sem mu povedal, da hočejo oni, kolikor jih je še ostalo od otomijskega ljudstva, umreti pod razvalinami svojega mesta kakor so pred njimi umrli otroci Teniktitlana; ampak dokler bodo imeli eno sulico, da bi jo zagnali, in eno roko, ki bi jo vrgla, toliko časa se ne bodo podali milosti Špancev.

Odposlanec se je vrnil v svoj tabor in tekom ene ure se je pričel napad. Španci so privlekli svoja dva topa, ju postavili v daljavi dobrih sto korakov od vrat in nas začeli obstreljevati z železnimi kroglami, kakor se jim j e poljubilo; v taki oddalji jim naša kopja in puščice niso mogle ničesar storiti. Vseeno nismo rok držali križem. Spoznali smo, da morajo lesena vrata kmalu pasti, in smo pričeli podirati hiše ob njih in zapirati cesto s kamenjem in drugimi rečmi. Zadaj za takim kupom sem dal izkopati globok jarek, preko katerega niso mogli ne konjiki, ne topova, dokler ga ne bi zopet zasuli. Ob vsej glavni ulici, ki je držala na veliki trg s piramido, sem postavil druge barikade, zavarovane spredaj in zadaj z jarki, izkopanimi v cesti; in za slučaj, da bi nas Španci poskusili prijeti od strani in prodreti skozi ozke, vijugaste stranske ulice na levi in desni, sem tudi zabarikacliral vse štiri dohode na veliki trg.

Do noči so Španci obstreljevali razbite ostanke vrat in okopov za njimi; pri tem niso naredili posebne škode, samo krogle iz topa in pušk so ubile nekoliko ljudi. Vendar tisti dan niso poskusili naskočiti mesta. Naposled se je znočilo, in njihovo streljanje je utihnilo, ampak z nočjo naše delo ni bilo končano. Večina moških je morala zastražiti vrata in šibke dele ozidja; zbog tega je bila zgradba ponajveč prepuščena ženskam, ki so delale pod vodstvom mene in mojih voditeljev. Tudi Otomi se je udeležila dela; njenemu zgledu so sledile vse gospe, sploh vse mestne ženske; bilo jih je veliko, kajti med Otomijci je bilo mnogo več žensk kot moških; saj jih je še tisti dan mnogo ovdovelo.

Čuden je bil pogled nanjte pri žaru neštetih bakelj, narejenih iz smolnate smreke, ki je dala mestu ime. Vso noč so se v dolgih vrstah premikale sempatja, opotekajoč se pod pezo z zemljo napolnjene košare ali težkega kamna, kopale z lesenimi lopatami trdi zemljo ali se mučile s podiranjem hiš. Iz ust jim ni prišla najmanjša tožba; mrko, obupno so delale; noben vzdihljaj, nobena solza ni privrela iz njih, niti od onih, ki so tisto jutro izgubile svoje može in sinove, ki so bili vrženi z visokega skalovja, ki obdaja sotesko. Zavedale so se, da bo vsak odpor zaman, ampak med njimi ni bilo čuti glasu, da bi se Špancem udali. Otomi izmed njih, ki so sploh kaj govorile o tem. so rekle z Otomi, da je bolje umreti svoboden kot živeti v suženjstvu; večina njih pa sploh ni zinila besedice; stare in mlade, matere, žene, vdove in device, vse so delale molče in otroci so delali zraven njih.

Ko sem jih gledal, mi je prišlo na misel, da je vse te molčeče potrpežljive ženske moral navdajati nekak skupen, obupen namen, katerega so se vse zavedale, o katerem pa nobena ni hotela govoriti.

"Ali boste tudi za svoje gospodarje Tjule tako naporno delale," je zaklical neki možak v bridki šali, ko je stopala dolga vrsta žensk mimo njega, omagujoč pod težkimi kamni.

"Bedak!" je odgovorila njihova voditeljica, mlada, ljubka ženska visokega rodu; "mar mrtvi tudi delajo?"

"Ne," je odvrnil šaljivec. "ampak tako zalih kot si ti, Tjuli ne bodo pobili in dolga bo tvoja vrsta let v suženjstvu. Ej, kako se pa boste rešile?"

"Bedak!" je zopet odgovorila ženska; "mar ugasne ogenj samo vsled pomanjkanja kuriva? Mar mora vsak človek živeti toliko časa, da ga starost pobere? Tako-le se bomo rešile!" Tako rekoč je vrgla bakljo, katero je držala v roki, na tla, jo potisnila s svojimi čevlji v zemljo in odšla s tovorom svojo pot. Tedaj sem bil prepričan, da so imele neki določen namen, vendar se mi niti sanjalo ni, kako obupen je bil; in Otomi mi ni hotela razodeti skrivnosti te ženske.

"Otomi," sem ji rekel tisto noč, ko sva se slučajno srečala, "slabo novico imam zate."

"Bog kristjanov jih je skril pod svoje krilo. Radujmo se z onimi, katere je zavrgel," so vpile ženske in vlekle zadnjega ujetnika na žrtvenik.

Mislil sem, da je bilo vsega konec, vendar ni bilo tako. Omenil sem že, da sem razbral neki skriven namen iz mrkih oči indijanskih žensk, ko so delale barikade; kmalu mi je bila dana prilika videti, kaj so nameravale. Blaznost je še vedno razvnemala srca teh žensk; žrtvovanje je bilo končano, ampak pravo praznovanje je imelo še priti. Umaknile so se na drugo stran piramide, kjer so nekaj časa ostale in se pripravljale, ne meneč se za krogle, ki so zdajpazdaj zadele katero izmed njih. Na onem kraju so bile namreč popolnoma izpostavljene španskemu ognju. 2 njimi so šli tja tudi žrtvovalni duhovni, drugi moški pa so ostali na svojem mestu v mrkih gručah in gledali, kaj se je zgodilo; nobeden izmed njih ni vzdignil ne glasu ne roke, da bi zabranil njihovo peklensko namero.

Ena ženska ni šla ž njimi, in ta ženska je bila moja žena Otomi.

Ostala je pri žrtveniku; bila je pomilovanja vredna videti; njena razburjenost ali pravzaprav njena blaznost se je bila unesla in sedaj je bila zopet kakoršna je bila po navadi. Tam pri žrtveniku je stala, strmela s široko odprtimi, preplašenimi očmi sedaj na znamenja tistega brezbožnega obreda, sedaj na svoje roke — kakor da bi mislila, da so rdeče od krvi; in stresla se je ob tej misli. Približal sem se ji in se je dotaknil za ramo. Urno se je okrenila in zahropla.

"Mož! Mož!"

"Jaz sem," sem ji odgovoril, "ampak ne reci mi več mož."

"Oj! Kaj sem storila?" je ječala in se nezavestna zgrudila meni v roke.

Na tem mestu hočem nekaj dostaviti, kar mi tačas še ni bilo znano, kar mi je bil šele dolga leta pozneje povedal župnik naše fare, jako učen človek, dasi je imel svoje predsodke. Da bi bil to takrat vedel, bi bil tudi v tisti uri bolj prijazno govoril s svojo ženo Otomi in bi boljše sodil o njeni hudobnosti. Kakor vse kaže, tako mi je rekel moj prijatelj župnik, so izza najdavnejših časov one ženske, ki so pripogibale svoje koleno pred poganskimi bogovi, zlodeji, — in taki so bili tudi anahuaški bogovi — kaj lahko vsak čas postale obsedene od njih, tudi potem ko so že opustile njihovo čaščenje, in so lahko šle tako daleč, da so izvršile največje zločine. Med drugimi primeri mi je povedal, da pripoveduje neki grški pesnik, Teokritos po imenu, v eni svojih idil, kako je neka ženska z imenom Agava, ko se je udeležila neke skrivne verske orgije na čast nekega hudobnega duha z imenom Dionizos, zagledala svojega sina Penteosa, ki je opazoval obhajanje skrivnosti; tedaj jo je obsedel hudobni duh, planila je nad sina in ga umorila s pomočjo drugih žensk. Zavoljo tega jo je pesnik, ki je bil sam častilec Dionizosa, proslavljal, ne grajal, ker je storila to dejanje na zapoved boga, "in tako dejanje se ne sme grajati".

To sem napisal iz gotovega vzroka, dasi nimam jaz nič opraviti s tem. Kakor je namreč Dionizos obsedel Agavo in jo prisilil do nenaravnega umora, tako je tudi, kakor vse kaže, Huicelkotl obsedel mojo ženo Otomi; tako mi je pozneje tudi sama rekla. Prepričan sem namreč, ako so imeli hudiči, katere so Grki častili, tako moč, da je bila še večja moč dana anahuaškim bogovom, ki so bili med v semihudobnimi duhovi prvi. Ako je temu tako, kakor verujem, potem ni bila Otomi, ki sem jo videl pri žrtvovanju, ampak hudobni duh Huicekotl, katerega je nekdaj častila in molila, in ki je zavoljo tega imel moč, da je namesto njenega lastnega duha prešel za nekaj časa v njeno telo.

ŠEST IN TRIDESETO POGLAVJE.[uredi]

Predaja.

Vzel sem svojo ženo v naročje in jo nesel v eno izmed skladišč poleg templja. Tamkaj je bilo mnogo otrok, da so bili na varnem, med njimi moj sin.

"Kaj je materi, oče?" je vprašal fant. "Zakaj me je zaprla k tem otrokom, ko je zunaj boj?"

"Mati je padla v omedlevico," sem odgovoril: "brez dvoma te je dala sem noter, da bi bil na varnem. Sedaj pa skrbi zanjo, dokler se ne vrnem."

"Bom," je odgovoril deček; "gotovo pa bi bilo boljše, da bi se boril s teboj zoper Špance, saj sem že velik, namesto da bi ostal tukaj in stregel bolnim ženskam."

"Stori, kakor sem ti velel," sem rekel, "in ti zapovem, da ne zapustiš tega kraja, dokler ne pridem zopet pote."

Odšel sem iz skladišča in zaprl vrata za seboj. Malo trenutkov pozneje sem si želel, da bi bil ostal, kjer sem bil. Na ploščadi je moje oči pozdravil prizor, ki je bil vse strašnejši od vseh prejšnjih. Tam so namreč bile ženske, razdeljene v štiri oddelke, nekatere z otroci v naročju, in stopale proti nam. Prihajale so pojoč in skakajoč, in mnoge so bile gole do pasu. Ampak to je ni bilo vse; pred njimi so tekali pabi in one ženske, ki so bile visokega rodu. Ti voditelji, moški in ženski, so tekali, skakali, prepevali, klicali imena svojih zlodejskih bogov in proslavljali hudobnost svojih prednikov, za njimi pa so se vsipale tuleče množice žensk.

Drvele so po ploščadi sempatja; sedaj so se poklonile podobi Huicelkotla, sedaj zopet so se vrgle na tla pred njegovo odurno sestro, boginjo smrti, ki je sedela poleg njega okrašena z ovratnico polno človeških lobanj in rok; sedaj so se priklanjale okoli žrtvenika, sedaj zopet iztegovale gole roke v plamen svetega ognja. Celo uro ali še dalje se je vršilo to pošastno rajanje, čigar pomena nisem razumel, dasi prav dobro poznam indijanske šege in običaje. Naenkrat so se pomaknile, kakor da bi jih navdajal en sam duh, na sredo odprtega prostora, se razpostavile v dvojnem krogu, sredi katerega so bili pabe, in zapele neko pesem tako divje in tako vreščeče, da mi je kri zastajala v žilah.

Dospevši do templja sem sporočil ugodno vest tovarišem, ki so jo molče sprejeli. Možaki belega plemena bi se radovali spričo take rešitve, kajti kedar je smrt blizu, se nam zdi vsaka druga izguba kakor nič. Ampak s temi indijanskimi ljudmi ni tako; kadar jim je sreča mila, se ne oklepajo življenja. Ti otomijski možaki so bili izgubili svojo deželo, svoje ime, svoje premoženje, svoje brate in svoj dom; zbog tega jim ni bila nič posebnega svoboda, v kateri so se lahko podali, kamor so hoteli. Zavoljo tega so sprejeli dar, ki sem ga bil dobil od sovražnikov, kakor bi sprejeli pogibelj, ako bi se stvari drugače zasukale namreč z mrkim molkom.

Šel sem k Otoni in tudi njej sporočil veselo vest.

"Upala sem, da bom umrla, kjer sem," je odgovorila. "Pa bodi; smrt se vedno najde vsepovsod."

Samo moj sin se je radoval, ker je vedel, da nas je Bog rešil smrti od lakote ali meča. "Oče," je rekel, "Španci so nam dali življenje, vzamejo pa nam deželo in nas iz ženejo iž nje. Kam pa pojdemo potem?"

"Ne vem, sin moj," sem mu odgovoril.

"Oče," je rekel fant iznova, "zapustimo to anahuaško deželo, kjer ni nič drugega kot Španci in žalost, Poiščimo si ladjo in odpeljimo se čez morje na Angleško, kjer je naša domovina."

Deček je izgovoril prav mojo misel in srce mi je poskočilo od veselja, ko sem slišal te njegove besede, dasi nisem imel namere uresničiti jih. Za trenutek sem pomišljal in pogledal ženo.

"Misel je dobra, Tjule," je rekla in odgovorila na moje neizrečeno vprašanje; "za tebe in za najinega sina ni nič boljšega; za svojo osebo pa hočem odgovoriti s pregovorom mojega ljudstva: Tista zemlja, ki nas rodi, leži najlažje na naših kosteh."

Nato se je obrnila in se pripravljala, da bi odšla iz skladišča, kjer smo bivali za časa obleganja, in nobene besede nismo več izpregovorili o tej stvari.

Preden je solnce zašlo, je stopala bedna množica mož z nekoliko ženskami in otroci preko dvora, ki je obdajal piramido in do katerega smo prišli čez lesen most, ki smo ga naredili preko jame v poti.

Pri vratih so nas čakali Španci, da bi nas sprejeli. Nekateri so nas preklinjali, drugi zasmehovali, oni pa, ki so bili boljšega srca, so molčali; naša beda se jim je smilila in oni so nas spoštovali zavoljo poguma, ki smo ga bili pokazali v zadnjem boju. Navzoči so bili tudi "njihovi indijanski zavezniki, ti pa so se režali kot lačni pume, renčali in cvilili iz poželjenja po našem življenju, tako da so jih morali njihovi gospodarji biti, da so utihnili. Poslednje dejanje padca anahuaške države je bilo kakor prvo; pes je jedel psa pustivši ničvredni plen levu, ki je gledal.

Pri vratih so nas izbrali; navadne preproste možake so z otroki vred odpeljali pod varstvom posebne straže iz razdejanega mesta in izpustili v gore; uglednejše pa so vzeli v španski tabor, da bi jih izpraševali, preden bi jih izpustili. Mene so z ženo in sinom peljali na naš stari dom, da izvem tamkaj, kaj je bil Bernal Diaz sklenil.

Pot do tja ni bila dolga, vendar sem spotoma nekaj doživel. Ko sem se ozrl kvišku, je stal pred menoj de Garcia s prekrižanimi rokami in ločen od ostalih. Nekoliko dni se skoraj nisem spomnil nanj, tako mi je bila glava zaposlena z drugimi zadevami; ko sem pa videl njegov hudobni obraz, sem se zavedal, da me bo spremljala žalost in nevarnost, dokler bo ta človek živel.

Gledal nas je, ko smo stopali mimo njega, si pozorno ogledal vsakega, nato pa je zaklical meni, ki sem bil zadnji:

"Da si mi zdrav, Thomas Wingfield. Preživel si torej tudi to nevarnost in si dobil celo pomiloščenje zase, za svojo žensko in otročeta. Da bi bil stari, ki je tukaj naš poveljnik, mene poslušal, bi bili vsi sežgani na grmadi, kolikor vas je; ampak sedaj je pač tako. Da si mi zdrav za nekoliko časa, prijatelj. Odhajam v Mehiko, da sporočam o teh zadevah podkralju; ta bo nemara tudi še katero rekel v tej zadevi!

Nisem mu dal odgovora, vprašal pa sem našega spremljevalca, prav onega Španca, katerega sem bil rešil smrti na žrtveniku, kaj je ta senor mislil s temi besedami reči.

"Ej, tole, Tjule, da sta se naš tovariš Sarceda in naš poveljnik sprla. Prvi ni hotel pristati na prav nobene ugodne pogoje za vas; v. lažnivimi obljubami vas je nameraval izvabiti iz vaše utrdbe in vse pomoriti kot nevernike, do katerih nobena prisega ni veljavna. Kapitan se je protivil temu; rekel je, da se mora dana beseda držati tudi napram poganu; mi pa, ki si nas rešil, smo vpili Sarcedi, da ga bodi sram. Padle so besede in na koncu je senor Sarceda, ki je tretji naš poveljnik, izjavil, da noče biti pri sklepanju tega miru, ampak da se poda s svojimi služabniki v Mehiko, da javi tam vso reč podkralju. Stotnik Diaz mu je rekel, da naj gre v pekel, če hoče, in sporoči hudiču, in pristavil, da je že dolgo prepričan, da je Sarceda pomotoma od tam pobegnil; in ločila sta se v jezi; sicer pa se izza tiste noehe triste nista nič kaj rada gledala drug drugega. Konec vsega tega je, da namerava Sarceda tekom ene ure odjezditi v Mehiko, da bi naredil tam z dražbo,kakor bi pač mogel. Mislim, da si lahko vesel, da se ga iznebiš."

"Oče," me je nagovoril sin, "kdo pa je tisti Spanec, ki nas tako krvoločno gleda?" "To je tisti človek, o katerem sem ti pravil, de Garcia, ki je dva roda prokletstvo naše rodovine; tisti, ki je izdal tvojega starega očeta španskim oblastem in umoril tvojo staro mater, ki je mene mučil in čigar zlodejstev še ni konec. Varuj se ga, sin, sedaj in vedno, na vso moč te prosim."

Bila je sama, mrzla, lepa, kakor da bi bila izklesana iz mramorja.

"Pokopala sem ga pri kosteh njegovih bratov in njegovih očetov," je rekla odgovarjajoč na vprašanje, ki so ga izražale moje oči. "Mislila sem, da je najboljše, da ga ne vidiš več, da ti ne poči srce."

"Dobro si storila," sem ji odgovoril, "ampak srce mi je že počilo."

"Ali je morilec mrtev?" me je vprašala na to z istimi besedami kakor Diaz.

"Mrtev je."

"Kako je umrl?"

Povedal sem ji v malo besedah.

"Sam bi ga moral ubiti; kri najinega sina ni maščevana."

"Sam bi ga bil moral ubiti, ampak v tisti uri nisem iskal maščevanja; gledal sem, kako je maščevanje prišlo iz nebes, in sem bil zadovoljen. Morebiti je najboljše tako. Iskanje maščevanja je prineslo nad mene vso bedo in tugo; maščevanje je Gospodovo, ne človekovo, kakor sem prepozno doznal."

"Jaz pa ne mislim tako," je rekla Otomi in izraz njenega obraza je bil oni izraz, ki sem ga bil videl, ko je udarila Tlaskalanca, ko je oštevala Marino in ko je kot voditeljica žrtvovanja plesala na piramidi. "Da bi jaz bila na tvojem mestu, bi ga bila ubila pomalem. Šele kadar bi jaz bila gotova, potem bi hudiči lahko pričeli, ne poprej. Ampak to je. brez pomena; vsega je konec, vsi so mrtvi in ž njimi moje srce. Sedaj pa jej, zakaj utrujen si."

Segel sem po jedi, potem pa sem se vrgel na posteljo in zaspal.

V tem sem slišal glas moje žene Otomi, ki mi je rekla:

"Zbudi se! Rada bi govorila s teboj," in v njenem glasu je bilo nekaj, kar me je vzruvalo iz trdnega spanja.

"Govori," sem ji rekel. "Kje pa si, Otomi?"

"Tukaj zraven tebe. Nimam počitka, zavoljo tega sem sedla. Poslušaj. Srečala sva se pred mnogo, mnogo leti, ko te je Guatemok pripeljal iz Tobaska. Oj, dobro se spominjam, ko sem te prvikrat videla, Tjula, na dvoru mojega očeta Montezume v Čapaltepeku. Ljubila sem te takrat, kakor sem te ljubila vse izza tedaj. Jaz vsaj nisem zašla za tujimi bogovi," in bridko se je zasmejala.

"Čemu govoriš o teh rečeh, Otomi?" sem jo vprašal.

"Ker me je ravno volja. Ali mi ne moreš odtrgati še eno uro svojega spanja, ko si jih odtrgal toliko? Spominjaš se, kako si me preziral — oh! Mislila sem, da bom umrla od sramote, ko si mi potem, ko sem dosegla, da sem postala tvoja žena, žena boga Tezkatlipoke, povedal o dekletu onstran morja, o tisti Liliji, ki je njen prstan še sedaj na tvo: jem prstu. Ampak preživela sem vse in te ljubila še bolj zavoljo tvoje poštenosti; ostalo ti je vse znano. Priborila sem si tebe, ker sem bila vrla in pogumna, in sem legla poleg tebe na žrtvenik, kjer si me poljubil in mi rekel, da me ljubiš. Ampak ti me nisi nikdar ljubil, nikdar v resnici, in ves čas si mislil na tisto Lilijo. To sem vedela že takrat, kakor vem sedaj, dasi sem skušala prevariti samo sebe. Tiste čase sem bila lepa, in to je že nekaj za moškega. Bila sem zvesta, in to je še več, in enkrat, dvakrat si mislil, da me ljubiš. Sedaj si želim, da bi bili tisti Tjuli prišli uro pozneje in da bi bila skupaj umrla na žrtveniku; to se pravi, želim to zavoljo sebe, ne zavoljo tebe. Rešila sva se in pričel se je veliki boj. Tedaj sem ti povedala, da razumem vse. Poljubil si me bil na žrtveniku, ampak v tistem trenutku si bil takorekoč že kakor mrtev; ko si se vrnil v življenje, je bilo drugače. Toda sreča ti je vzela igro iz rok in poročil si me, in mi prisegel in to prisego si zvesto držal. Poročil si me, ampak nisi vedel, koga si poročil; menil si, da sem bila lepa in mila in zvesta in kakršna sem že bila, nisi pa razumel, da sem bila daleč od tebe, da sem bila še vedno divjakinja, kakor so bili moji očetje. Menil si, da sem se priučila tvojemu načinu življenja, morebiti si celo mislil, da sem častila tvojega Boga, kar sem zavoljo tebe tudi skušala; ampak ves čas sem živela po načinu svojega ljudstva in nisem mogla docela pozabiti svojih bogov; ali vsaj oni niso pustili, da bi jim ušla jaz, njihova služabnica. Leta in leta sem jih odrivala od sebe, ampak naposled so bili maščevani in moje srce me je prevladalo, ali bolje rečeno, oni so me prevladali, zakaj nisem se zavedala, kaj sem delala pred nekoliko nočmi, ko sem obhajala žrtvovanje Huicelkotlu in si me ti videl pri naših starodavnih obredih."

"Vsa ta leta si mi bil zvest in jaz sem ti rodila otroke, katere si ljubil; ampak ljubil si jih zavoljo njih, ne zavoljo mene; da, v svojem srcu si celo sovražil indijansko kri, ki je bila v njihovih žilah pomešana s tvojo. Tudi mene si ljubil na gotov način in ta tvoja polovična ljubezen me je malone tirala v blaznost; in taka ljubezen, kakršna je bila, je zamrla, ko si me videl zamaknjeno in sem tam na piramidi obhajala obrede: svojih očetov, in spoznal si v meni, kar sem, divjakinjo. Sedaj so mrtvi otroci, ki so naju vezali — drug za drugim so pomrli na en ali drug način, zakaj nad nje je prišlo prokletstvo, ki zasleduje mojo kri — in ž njimi je umrla tudi tvoja ljubezen do mene. Samo jaz sem ostala živa, spomenik minulih dni, in jaz tudi umrjem."

"Ne, bodi tiho; poslušaj me, zakaj moj čas je kratek. Ivo si mi velel, naj te ne imenujem več moža, tedaj sem vedela, da je prišel konec. Ubogam te, odrekam se ti, ti nisi več moj mož in jaz bom kmalu nehala biti tvoja žena; vzlic temu, Tjule, te prosim, poslušaj me. V tvoji tugi se ti dozdeva, da je tvojih dni konec in da ni več sreče za tebe. Ni tako. Ti si še možak v začetku srednje starosti, čvrst si še in čil. Rešil se boš iz te uničene dežele in kadar si otreseš njen prah s svojih nog, bo padlo od tebe prokletstvo, ki je nad njo. Vrnil se boš v svoj domači kraj in tam najdeš njo, ki toliko let čaka tvojega prihoda.

Tam ti postane ona divjakinja, ki ti je bila družica, kneginja padle cesarske rodovine, fantastičen spomin, in vsa ta čudna, dogodkov toli polna leta ti bodo samo kot polnočne sanje. Samo tvoja ljubezen do mrtvih otrok bo vedno živela, nje boš moral vedno ljubiti ponoči in podnevi, in hrepenenje po njih, tisto hrepenenje po mrtvih, od katerega ni nič strašnejšega, ti bo sledilo do groba; in jaz sem vesela, da bo tako, kajti jaz sem jim bila mati in ž njimi boš moral tudi nekoliko misliti name. Samo toliko mi je prepustila Lilija in samo v tem bom zmagala nad njo, zakaj vedi, Tjule, noben njen otrok ne bo živel, da bi oropal tvoje srce spomina na one, ki sem ti jih jaz dala."

"Oj, opazovala sem te dan in noč; videla sem v tvojih očeh hrepenenje po obrazu, ki si ga bil izgubil, in po deželi svoje mladosti. Bodi srečen, oboje boš zopet videl, zakaj boj je končan in Lilija je bila premočna za mene. Moči me zapuščajo, le malo ti imam še povedati. Midva se ločiva, morebiti za vedno, zakaj kaj naju še veže kakor duše najinih mrtvih sinov? Ker ne maraš več zame in da bi bila najina ločitev še bolj popolna, se odpovedujem sedaj v svoji smrtni uri tvojim bogovom in poiščem svoje, dasi mislim, da ljubim tvoje in sovražim bogove svojega ljudstva. Ali je kaka zveza med njimi? Ločiva se, morebiti za vedno, vseeno te pa, prosim, misli dobro o meni, zakaj ljubila sem te in te še ljubim; bila sem mati tvojih otrok, s katerimi se kot kristjan zopet snideš. Ljubim te sedaj in za vedno. Vesela sem, da sem živela, ker si me poljubil na žrtveniku in sem ti pozneje rodila sinove. Tvoji So in moji; sedaj se mi dozdeva, da sem samo zavoljo tega čutila nagnjenje do njih, ker so bili tvoji, in oni so ljubili tebe, ne mene. Vzemi jih — vzemi njihovega duha, kakor si vzel vse. Prisegel si, da bo naju samo smrt ločila; držal si svojo prisego po črki in po duhu. Sedaj pa odhajam v palače solnca, da poiščem. svoje ljudstvo, in tebi, Tjule, s katerim sem živela mnogo let in videla mnogo žalosti, katerega pa nočem več imenovati moža, ker si mi to prepovedal, rečem, ne norčuj se iz mene pri Liliji. Govori o meni kolikor moreš malo — bodi srečen in — zdravstvuj!"

Govorila je vedno bolj slabotno in jaz sem jo poslušal ves osupel in prestrašen; svetloba jutranje zore je počasi prodrla v sobo. Razsvetlila je belo postavo moje žene Otomi, ki je sedela na stolu tik poleg postelje, in videl sem, da so ji roke visele nizdol in da ji je glava počivala zadaj na stolu. Planil sem pokonci in ji pogledal v obličje. Bilo je bledo, mrzlo, iz njenih ust ni prihajala sapa. Prijel sem jo za roko; tudi ta je bila mrzla. Šepetal sem ji na ušesa, poljubljal čelo, a ona se ni ganila, mi ni odgovorila. V sobi je postalo svetlejše; tedaj sem spoznal vse. Otomi je bila mrtva, usmrtila je bila samo sebe.

Pila je neki strup, čigar skrivnost je znana samo Indijancem, strup, ki učinkuje počasi, brez bolečine in pušča duha neomračenega vse do zadnjega. V tem, ko je v njej ugašalo življenje, je bila govorila tako žalostno in bridko. Sedel sem na posteljo in srepo zrl vanjo. Nisem jokal, zakaj v meni ni bilo solz, in mojega miru ni moglo vzruvati več, kakor sem že rekel, najsi sem občutil še take boli. In ko sem zrl vanjo, me je obšla velika mehkost in žalost in ljubil sem Otomi bolj sedaj, ko je bila mrtva pred menoj, kakor sem jo bil kdaj ljubil, ko je bila živa, in to pomeni veliko. Spominjal sem se je v sijaju njene mladosti, ko je bivala na dvoru svojega očeta, spominjal sem se pogleda, s katerim me je bila pogledala, ko je stopila zraven mene na žrtvenik, in tistega drugega pogleda, ko je zoprvala cesarju Kuitlahui, ko me je hotel usmrtiti. Zdelo se mi je, da še enkrat slišim njen krik grenke žalosti, ko je razkrila truplo mrtvega deteta, najinega prvorojenca, in vidim meč v njeni roki, ko je stala nad Tlaskalancem.

Mnogo reči mi je prišlo v spomin v tisti žalostni jutranji uri, ko sem čul ob truplu svoje žene Otomi. Resnica je bila v njenih besedah, nikdar nisem bil pozabil na svojo prvo ljubezen in pogosto sem želel videti njen obraz. Ni pa bila resnica, ko je rekla, da nisem imel ljubezni do nje. Močno sem jo ljubil in bil zvest v svoji prisegi do nje, da, šele tedaj, ko je bila mrtva, sem se zavedal, kako silno sem jo bil vzljubil. Resnica je, da je bil velik prepad med nama, ki se je z leti razširil, prepad krvi in vere, kajti dobro sem vedel, da se ni mogla popolnoma odreči svoji stari veri; in resnica je, da me je obšla velika groza, ko sem jo videl dajati takt pri žrtvovalni pesmi, in mi je nekoliko časa bila mrzla. A vse te reči bi ji bil sčasoma odpustil, kajti izvirale so iz njene krvi in narave, in kar je še več, poslednje in najgorše ni zagrešila iz svoje lastne volje; ako sem pustil vse to na strani, je še vedno ostalo mnogo, kar sem lahko Častil in ljubil v spominu na to nad vse krasno, kraljevsko žensko, ki mi je bila mnogo let zvesta žena. Tako sem mislil v tisti uri in tako mislim še dandanes. Rekla je, da se ločiva za vedno; vendar jaz upam in verujem, da ni tako. Gotovo najdemo vsi odpuščen je in kraj, kjer morejo oni, ki so nam bili na zemlji bližnji in dragi obnoviti tovarištvo.

Naposled sem vstal in vzdihnil, da bi poiskal pomoči; ko pa sem vstal, sem začutil, da sem imel nekaj okoli vratu. Bila je ovratnica z velikimi smaragdi, katero mi je bil dal Guatemok in ki sem jo jaz dal svoji ženi. Obesila mi jo je tja, ko sem spal, in ž njo koder njenih dolgih las. Oboje pojde z menoj v grob.

Položil sem jo v staro grobnico sredi kosti njenih očetov in trupel njenih otrok, dva dni pozneje pa sem z Bernalom Diazom odjezdil v Mehiko. Ob vhodu v prelaz sem se obrnil in se ozrl še enkrat po razvalinah Mesta smrek, kjer sem bil preživel toliko let in kjer so bili pokopani vsi, ki sem jih ljubil. Dolgo in resnobno sem zrl nazaj, kakor se v zadnji uri ozira človek na svoje minulo življenje; zdajci mi je Diaz položil roko na ramo in rekel:

"Sedaj si sam, tovariš," je rekel; "kakšne načrte imaš za prihodnost?"

"Nobenih," sem mu odgovoril, "samo smrt."

"Nikari tako ne govori," je rekel, "ej, saj imaš komaj štirideset let; saj še jaz ne govorim o smrti, ki jih štejem petdeset in več. Poslušaj me: ali imaš v domači deželi, na Angleškem, prijatelje?"

"Imel sem jih."

"V tistih mirnih krajih ljudje dolgo živijo. Pojdi, poišči jih; jaz ti preskrbim vožnjo do Španske."

"Hočem razmišljati o tem," sem mu odgovoril.