Hčerina ljubezen

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Hčerina ljubezen: Povest
J. P.
Poleg resnične zgodbe spisal J. P.
Izdano: Slovenske večernice, »Izdala družba Sv. Mohora«, Celovec (14. zvezek), 1866
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

(Poleg resnične zgodbe spisal J. P.) Proti koncu preteklega stoletja je služil ruskega cara stotnik Ivan Lopuhov. Bil je pošten in hraber mož, ki je zvesto spolnoval svoje dolžnosti. Njegovi podložniki so ga ljubili kot očeta; le enega sovražnika ni imel med njimi, saj je bil vsacemu pravičen. Tovaršem svojim pa, drugim častnikom, ni bil tako po všeči; to pa le zató, ker ni ž njimi enako mislil, ž njimi enako ravnal. Spolnoval je svoje dolžnosti in se je malo menil za njih druščino; deržal se je rajši domá. Sredi male družinice, preblage Ane in njene hčerice dveletne Praskovne, bilo mu je vse veselje, ves počitek in vsa zabava po trudapolnem delu. Pri takem ravnanji tedaj Ivan ni mogel imeti prijateljev med razuzdanimi svojimi tovarši, ampak toliko več sovražnikov ali vsaj nasprotnikov. Vse so si ti prizadjali, da bi mu škodovali ter se ga s časom popolnoma iznebili; kajti na poti jim je bil, da niso mogli ravnati po svoji glavi; živ izgled jim je bil in živo svarilo, kako naj opravljajo svojo službo. Ali kakor so bili Ivanu gorki, vendar mu niso mogli nič, prepošteno se je obnašal. Odjenjati pa vendar niso hteli od sovražnih naklepov zoper Ivana; čakali so torej priložnišega časa. Ni jim bilo treba dolgo čakati, kmalo dobé tako zaželeno priložnost. Zdaj, mislili so si, nam ne more nikakor izpodleteti, in žalibog! res je bila taka. Zbral se je bil poljski narod, da bi si z orožjem pridobil zopet nekdanjo domovino, ki se mu je bila zadnja leta zeló skerčila. Hudo je bolelo serce slehernega Poljaka o spominu préšnje slave poljskega kraljestva, mislil si je vsak, da je dolžen kri svojo dati za svobodo domovine. Zbrali so se torej pod hrabrimi vodniki ter se sperli proti ruski vladi. Da bi se poljski upor zaterl, dobí nekaj ruskih polkov povelje, da se naj vzdignejo nad Poljake. Med temi polki je bil tudi tisti, pri kterem je služil Ivan Lopulov. Njegovim nasprotnikom je pri tej priložnosti serce veselja igralo, kajti dobro so vedeli, da mu o vojski najlože morejo škodovati ter se ga iznebiti. Nekega najgorkejšega Ivanovega sovražnika se loti hudobna misel, da bi ga izdajstva obdolžili. Ta misel dopade vsem malopridnežem. Oglasé se celó krive priče, ki dokazujejo, da je Ivan s Poljaki zmenjen in jim skrivé naznanja, kaj namerja v prihodnje ruska vojska zoper nje. Tudi pisma so kazali, o kterih so terdili, da so je poljskim ogleduhom vzeli, kterim je Ivan dopisoval. Ivan se je opravičeval, kolikor mu je bilo mogoče; ali obveljala je sovražnikova: obsodili so Ivana v pregnanstvo - v merzlo Sibirijo. Merzla Sibirija! - O samem imenu že strah spreleti vsacega Rusa, kajti prava natorna ječa je velika ta dežela v severnem delu Azije. Prebivavcev je tu silno malo; polja ne obdelujejo veliko, živé se le bolj od lova in rudarstva. Zima je od sile dolga in huda; do šest - osem mescev terpi, v nekterih krajih je pa še dalja. Semkaj pošilja ruska vlada hudodelnike in druge sumljive ljudí, večidel za vse njih življenje. Rešitev od tod je težka, ker samo ruski car in njegovo starašinstvo ima oblast, da obsojenca pomilosti. Tje tedaj so obsodili Ivana. Mogoče ni popisati žalosti Lopulove družine; saj morajo zapustiti priljubljene domače kraje ter iti v tujo merzlo Sibirijo. Tu jim ni znano ne življenje ne kraj in ne ljudstvo. Grenka je že začasna ločitev od domovine, od prijateljev in znancev; koliko hujša mora še biti ločitev za vselej od vsega, kar je dragega človeku! - Da-si ne bi bilo treba Ivanovi ženi iti v pregnanstvo, vendar se ni htela ločiti od moža; prosila je, da bi smela ž njim. Dovolili so jej. Tako se je preselila Lopuhova družina v Sibirijo, da bi nedolžno terpeli vsi skupaj očetovo kazen. Ivan in njegova žena Ana sta hudo čutila, kakošna nesreča je pregnanstvo, ali ne tako njuna hčerica mala Praskovna. Rasla je srečna in vesela, kakor sploh otroci, ki ne poznajo rev tega sveta. Tudi v poznejih letih ni Praskovna dosti občutila nesreče svojih staršev. Izrejena sred pregnancev v pomanjkanji vsega, s čimur si slajšamo življenje, ni vedela, da je kje bolje na svetu. Presrečna je bila, ako je videla starše vesele, druge ljudí pa nji prijazne. Prizadjala si je torej na vso moč, da bi razveseljevala tužnega očeta in žalostno mater, ki sta samih skerbí, žalosti in nevajenega terpljenja bolehala in vidno se starala. Edino veselje in tolažba jima je bila Praskovna. Pa ne le domača hiša je bila Praskovne vesela, temveč vsa vas Išim; tu namreč so morali njeni starši stanovati; kajti bila je tako prijazna in postrežljiva, da je bila vsem v izgled; zató jo je pa tudi vse rado imelo. Marsikaka mati si je želela take hčeri. - Po zimi je bilo njeno največe veselje, da je hodila po hišah ter kinčala podobe svetnikov in delala altarčke. Praskovna je bila namreč kaj pobožna deklica, pa saj tudi ni mogla drugača biti; starši njeni, sami pobožni, odrejali so jo lepo kerščansko ter jej že v pervih letih lepe nauke in čednosti zasajali v mlado serce. Drugo opravilo je imela Praskovna o poletnem času. Letala je ko serna po gozdu in polji ter je nabirala kermo za edino kravico, ki je skoraj sama redila nesrečno družino. Pa tudi Praskovni se je to vse kmalo spremenilo. Bolj odrasla je jela tudi ona spoznovati nesrečo svojih staršev. Videla je njih revščino in potrebo, ker jim ni bilu mogoče živeti od tega, kar so oče od vlade v denarjih dobivali. Verh tega zadene družino še posebna nesreča, ko jej pogine edina kravica. Druge kupiti jim ni bilo mogoče, toliko denarja niso si mogli prihraniti. Sicer pa si je Praskovna, če tudi še skoraj otrok, vse prizadjala, da bi polajšala življenje staršem. Popraševala je povsod po delu, rada je hodila pomagat pericam, ženjicam in drugim delavkam; sploh je prijemala za vsako delo rada, karkoli jej je kdo naročil. Plačevali so jo večidel z žitom ali sočivjem, dajali so jej pa tudi mleka ali kaj druzega tacega. Največe plačilo pa za ves njen trud jej je bilo veselje, ki ga je delala s pridnostjo svojo ljubim staršem. Pri vsem tem je Ivana hudo tcrla nesreča; na obrazu se mu je brala žalost, ktero je rodil spomin boljših dni. To je bilo edino, kar mu je grenilo življenje na tujem; nikakor se ga ni mogel privaditi. Večkrat se je stari vojak jokal kakor otrok, zlasti kedar je bil sam; želel si je takrat, da bi zopet videl enkrat domače kraje, ali pa da bi ga vsaj smert rešila revnega življenja in krivčne kazni. Tudi žena njegova ni nič manj občutila nesrečo. Praskovni se pa nesreča vendar ni zdela še tako strašna, da-si je bila kaj bistre glavice. Nikdar jej ni prišlo na misel, da bi ljudjé živeli kje bolj srečni in v manjšem terpljenji. Izmišljeno se jej je zdelo, kar jej je včasih mati pravila o velikih ruskih mestih, o gorkih prebivališčih, o bogastvu in sreči prebivavcev svoje domovine. V Išemu se je Praskovna čutila tako srečna, da si sreče veče kar misliti ni mogla, ako je le starše svoje videla vesele. Kar zapazi nekega dne očeta milo jokati in odsihmal je tudi ona umela, da pregnanstvo le ne more biti prazna reč. Odslej je Praskovna skoro ravno tako, če ne še bolj, čutila krivično kazen, kakor njeni starši. Sicer ni žalovala zató, ker jej je previdnost božja odločila tako osodo ter nji toliko prijetnega odrekla, česar je drugim obilno podelila, temveč zató, ker je videla starše tolikanj nesrečne. Edine njene misli in želje so bile sedaj, da bi očetu zopet podala, po čemur je tako milo zdihoval. Sklenila je starše rešiti. V ta namen jej pa ni kazalo druzega, kot da bi šla naravnost do cara v Petrograd. To pa ni bilo kaj lahkega, kajti pot iz Sibirije v Petrograd je silno silno dolga ter jako težavna. Poti se pa vendar Praskovna nikakor ni bala, skerbelo jo je le bolj pregovoriti starše, da bi jo spustili na pot; zatorej se za sedaj še ni upala komu razodeti svojih željá. Vedela je tudi dobro, da je za to njena moč preslaba in da jej brez posebne pomoči božje nikakor ne bo mogoče staršev rešiti. Iskala je torej pomoči v molitvi; pridno je hodila večkrat čez dan na kak samoten kraj in serčno je tu prosila nebeškega Očeta, da bi jo podpiral v njenem sklepu. Prosila je pa tudi za zdravje staršev svojih, saj si je le to edino želela, da bi jih videla zopet srečne. Prišedši nekega večera ravno od molitve, čutila se je močnejša v svojem sklepu. Sklenila je tedaj, da bi svoje misli vsaj materi razodela; nadjala se je namreč pri materi pomoči in podpore. Stopi v kočo, kar zasliši Ivana, ki je ravno v sv. pismu bral, reči te-le besede: „Angelj božji pa je zaklical z nebes Hagari rekoč: kaj delaš tu? pojdi, pa ne boj se!“ Praskovna se poprime teh besedi sv. pisma, ki so se jej zdele da veljajo nji, ter razodene naravnost očetu svoj sklep. Starši se ustrašijo, kajti mislili so, da Praskovna norí; ko pa slišijo, kako goreče je štirnajstletna deklica zagovarjala blage svoje misli, prepovedali so jej prav ostro, da se s tacimi mislimi kar nič več nima pečati. „Rada bom vas ubogala,“ reče Praskovna, „ako ne vidim očeta nikdar več jokati; kajti to mi je najhujše; pervič pa, ko bom vas žalovati videla, poberem jo naravnost v Petrograd.“ Pri teh besedah sta Ivan in Ana objela blago svojo hčer, solze ljubezni in veselja pa se jima ulijó po obrazu. Ivan je sedaj za terdno sklenil, odslej bolj moško in poterpežljivo terpeti pregnanstvo: ali svoji obljubi ni mogel dolgo zvest biti. Presrečne dneve je vžival v domačem kraju pri znancih in prijateljih; je-li torej čudo, ako je Ivanu o spominu prešnjih časov kaka solza zalila oko? V takih trenutkih je mislil, da je sam in ga nihče ne vidi; ali revež se je jako motil. Praskovna je očeta prerada imela, ni ga pozabila, še bolj je pazila na-nj. Videla je očeta zopet enkrat jokati. Nikomur ni nič o tem omenila, sklenila je temveč še terdneje, staršem pomagati, naj veljá kar hoče. Predno se je pa na pot spustiti mogla, treba jej je bilo potnega lista, kajti v Sibiriji nihče ne sme brez posebnega privoljenja svojega kraja zapustiti. To privoljenje je dajalo za prebivarce Išimske vojaško poglavarstvo v Tobolsku. Iz Išima v Tobolsk je pa precej daleč; morala je torej Praskovna potnega lista pismeno prositi. Naprosila je nekega znanca, da jej je spisal prošnjo, obljubiti pa jej je moral, da ne bode staršem ničesar o tem omenil, pa tudi drugim ne. Prošnjo je poslala precej v Tobolsk, ali potnega lista je morala skoraj šest tednov čakati. Kaj težko ga je pričakovala, vsaki dan je šla na pošto prašat po listu. Kak dan je prišel poštni posel, ali njenega lista ni imel seboj: včasih pa še njega ni bilo po cel teden, ker za vsako majhno stvar ga niso pošiljali. Nekega večera dobí Praskovna zaželeni popotni list; poljubi ga od veselja in naravnost domú letí. Pridšedši pred starše, ni vedela le besedice govoriti, nekaj zavoljo velicega veselja, nekaj pa in sicer še bolj, ker se je bala. da bi jej ne branili. Da-si je bila Praskovna zelo pokorna staršem, da ne kmali kak otrok tako, vendar bi je sedaj nikakor ne mogli pregovoriti; kakor skala je bil terden njen sklep, ne prošnja in ne solza bi ga ne bile omajale. Polni list se jej je zdel kot spričevalo božje volje, ki jo sili v Petrograd. Vendar se je pa bala žaliti svojih staršev; torej se ni upala, da bi jim prec svoje misli odkrila. Praskovna se je pa sedaj zelo motila nad starši; skoraj nič jej niso branili; zdelo se je njim, da božja volja tako hoče. Žalostni seveda so se poslovili od svoje hčeri; blagoslovili so jo ter jej dali nekaj denarja, kolikor so premogli, — en dolar, več niso imeli; pa saj njihov blagoslov in hčerino blago serce je bil le najdraža popotnina. Bil je ravno mali šmaren (mala gospojnica) njen rojstni dan, ko se je poslovila od svojih staršev. Spolnila je bila takrat petnajsto leto svoje starosti. Zdaj se je neskušeno dekle spustilo med svet; spremljala sta jo angelj varh in pa čista vest, pač najboljša tovarša. Stopivši iz koče objeli so se vsi trije, molčé si podajo roke in se ločijo za — vselej. Nekako čudno je bilo vsem pri sercu. — Kaj so pa sosedje govorili in mislili o Praskovni? Večina prebivavcev, sirovi in po nesreči še bolj zarobljeni ljudjé so zasmehovali blago deklico; nikakor niso umeli ljubezni Praskovine do staršev. To zasramovanje pa dekleta kar nič ni motilo, odpustilo jim je iz serca. Pervi dan svojega popotovanja je bila Praskovna še dosti srečna, nič posebnega se ji ni pripetilo. Zvečer je dobila prenočišče pri dobrih kmečkih ljudéh. Zjutraj je odrinila zopet dalje, ali prav za prav nazaj, zgrešila je namreč reva prave poti. Morala se je za nekaj ur verniti, zvečer pa je bila zopet pri tistih dobrih ljudéh, ktere je ravno davi zapustila. Da-si je bila prec drugi dan tako nesrečna, ustrašila se vendar ni daljnega pota; sicer jej je tudi gostoljubni kmet prijazno svetoval, da naj se proti domu verne. Ničesar mu ni na njegov svet odgovorila, prosila pa ga je, da bi ji malo pot popisal in razložil. Kmet pomaje z glavo, češ, da ni kaj pametnega prosila; pové jej, kar je vedel in znal. Šla je tedaj drugo jutro zopet dalje. Samo po sebi se razume, da je bila Praskovna na težavni poti vedno v skušnjavah zarad svojega sklepa; ali deržala se ga je zvesto; podpirala jo je vroča ljubezen do staršev. Marsikteri večer je morala, prišedši do negostnih ljudí, po več hišah prenočišča prositi. Odkrižali so se je nekteri prec, ko je komaj skozi vrata stopila; drugi pa, če so jo že vzeli pod streho, zmerjali so jo s potepinko, ki delati noče ter se rajši po svetu vlači. Najlože se pa bomo prepričali, koliko je imela Praskovna na svojem poti terpeti, če pomislimo, kaj čaka vse potnike po neizmernih puščavah merzle Sibirije in izhodnjega konca ruskega carstva v Evropi. Močvirje pokriva po letu te planjave, po zimi pa led in sneg; redko kje je kako drevo; če je pa kje kak gozd, gotovo je tako silno velik, da še izveden človek lahko zaide. Pri vsem tem pa nadlegujejo potnike še divje zveri, zlasti medvedje in volkovi, kterih je na Ruskem sploh skor vse živo. Veliko imajo potniki v tistih krajih pred njimi terpeti; Praskovni pa vendar niso nič žalega prizadjale, varovala jo je pač posebna pomoč božja, pa saj je imela že drugega dosti terpeti. Tako se je zgodilo večkrat, da zvečer ni mogla do hiš dospeti, prenočevati je morala pod milim nebesom, gotovo neprijetno prenočišče. Neko noč si je morala zavoljo nevihte strehe iskati pod smreko; tu se vé da ni bila zavarovana pred dežjem in mrazom, vendar pa je dočakala dne. Vsa premočena in premrazena se spravi zopet na pot; zelo je bila oslabela, kar dalje ni mogla. Kmalo se je zgrudila na cesto ter ležé tam v blatu vsa terda od mraza je že mislila, da jej ni več daleč zadnja ura. In res bi ne bila več vstala, ko bi ne bilo pomoči. Pripelje, se mimo neki kmet; ta se je usmili; vzame jo na voz ter jo pelje v bližnjo vas. Tu je prosila od hiše do hiše gostoljubne strehe; ali nikjer je niso hteli, povsod so se je bali, ker je bila, vsa raztergana in umazana; nekteri so še mislili, da je kaka tatica ali pa vlačuga. Takó zeló se je Praskovni hudo godilo; ali ona je terdno zaupala na Boga, da jej bode bogato poplačal njeno ljubezen do staršev; mislila si je, Bog jej da zató toliko terpeti, ker jo skuša v njenem sklepu, ker bi jej rad še veče plačilo naklonil. Ker le ni gostoljubnih ljudi dobili mogla, pokleknila je na prag neke zaperte cerkve ter je tu nebeškemu Očetu izročevala svoje reve. Kmalo jo zapazi župan tiste vasí, stopi k nji in jo jame izpraševati, kdo da je, od kod in kam da gré. Vse po pravici mu pové Praskovna. Pri tej priči jo vzame župan s seboj. Precej se je razvedelo po vasi o Praskovni, kaka deklica da je. Vsak jo je hotel videti. Spoznavši njeno blago serce, so jo hteli skoraj vsi v hišo nazaj, zlasti tisti, ki so jo ravno pred od sebe pahali. V tej vasi je ostala nekaj dni, da se je odpočila, saj je bila počitka zelo potrebna. Ljudjé so jo z vsim preskerbovali, posebno so ji ustregli, da so ji napravili gorko zimsko obleko: prešnja oblačila so bila namreč tako slaba, da ne bi bila ž njimi zime preživela. Prosili so jo ljudjé, da bi čez zimo pri njih ostala, kajti dobro so vedeli, kakšno je po zimi popotovanje v tistih krajih; ali Praskovna se ni dala pregovoriti, ni se bala terpljenja, saj jej je bila sladka vsaka težava, ktero je terpeti morala, da bi rešila starše. Lepo se je zahvalila ljudem za postrežbo ter šla dalje; zeló se jej je mudilo, kajti rada bi bila očeta pred ko mogoče rešila. Kamor je prišla, povsod je ljudém rada kaj dobrega storila za njih dari; šivala, prala jim je ali kaj druzega tacega delala. Sicer pa je skerbela previdnost božja, da je dohajala skorej večidel k dobrim ljudém. Neko noč je spala pri kmečkih ljudéh na peči, kar jo popraša prav gerdo gospodinja, koliko ima denarja. Praskovna ga je imela le malo ter ji je po pravici povedala, koliko ga ima. Zdaj jo jame gospodinja zmerjati, da je lažnjivka in da denar taji, kajti nihče ne gre v Petrograd s prazno mošnjo. Preišče vsa oblačila, in ker najde v resnici le malo denarja, pusti jo pri miru. Komaj se jame daniti, vstane Praskovna in misli nalihoma nevarno hišo zapustiti. Na pragu pa jo ustavi kmetica rekoč: „Stoj! resnico si govorila, res nimaš več, kakor si rekla; tu imaš svoje denarje nazaj, hodi z Bogom in bodi srečna! Zapustivši vas ustavi se Praskovna, da bi svoje premoženje preštela in glej — našla je v mošnjici še enkrat toliko, kot je imela pred. Vesela je šla dalje. — Še dosti lahko je popotovala nekaj dni, ali mraz je bil vsaki dan hujši: snežilo je ter take zamede naredilo, da ni mogla več naprej, ostala je v snegu. Milo je gledala krog sebe, kod se bode kdo pripeljal, ki bi se je usmilil ter jo potegnil v bližnje mesto. Peš deklici kar več ni bilo mogoče dalje. Precej dolgo je zastonj čakala, kar zasliši zvonce, gotovo znamenje, da se vozniki bližajo. In res, ni se motila. Kmalo se prikaže cela versta voznikov; kakor bi trenil, tako naglo so bili na mestu, kjer je Praskovna stala. Ubogo dekle se je vsem v serce usmililo, pa kaj bi se ne! Mili njen obraz ni bil rudeč, pa tudi ne bled, temveč moder, nič menj kot plavica, na njem pa so se lesketale zmerznjene solzé. Zeblo je revo tako, da je bila vsa terda, še govorila je komaj. Vozniki bi se bili za njo kmalo stepli, vsak jo je hotel na voz imeti. Ko se je malo ugrela, zavili so jo dobro v kožuhe, in so jej dali jedi in pijače, tudi té je bila potrebna. Pripeljejo jo v neko vas ter jo izročé tu postrežljivi kerčmarici. Praskovna je htela že gospodinji dobro plačilo za postrežbo obljubiti, kar zapazi, da je mošnjico z denarji v snegu zgubila. Reva je bila zdaj popolnoma brez krajcarja. Jokaje je povedala to kerčmarici; iz serca rada jej je verjela, kajti spoznala je Praskovno prec po pervem pogledu, da je pošteno dekle. Prav lepo jej je postregla, tudi jo je skušala pregovoriti, da bi pri nji ostala; ali Praskovna jej ni mogla ustreči, dokler je svoje starše imela v pregnanstvu. Silila je torej z vozniki dalje, ker so se ravno naprej napravljali. Prav radi so jo sprejeli. Videli so, da za tako hudo zimo ni nič kaj posebno oblečena in da je brez denarjev, zató so zložili toliko skupaj, da bi ji lahko gorek kožuh kupili. Ali kje ga dobiti? Svojega o takem mrazu nihče prodati ni hotel, novih pa nikjer ni bilo na prodaj. Kaj jim je bilo po takem storiti? Denar so jej dali, med seboj pa so se zmenili, da jej bo vsak za nekaj časa svoj kožuh posodil. Sedaj so se spravili na pot. S serčno zahvalo se je poslovila Praskovna od kerčmarice; sedla je na voz dobro zavita v gorek kožuh, ni se jej bilo sedaj bati mraza. Kožuha pa ni vsak čas zamenjevala, kakor je bilo zmenjeno, ampak vozniki so si med seboj menjali kožuhe in sicer tako, da je vsak nekaj časa bil brez njega. Ko pridejo, kamor so se bili namenili, ločili so se od Praskovne. Njeno pervo delo v tujem kraju je bila serčna zahvala nebeškemu očetu, ki je v najhujši sili ni zapustil. Šla je torej v ta namen naravnost v cerkev. Tu jo zapazi neka gospá, kteri se revno in pobožno dekle v serce usmili. Stopi k njej in jo jame izpraševati, kdo da je in kam da gré. Praskovna jej vse pové. Po svojih odkritoserčnih odgovorih se je tako prikupila gospej, da je ta sklenila za njo kot mati skerbeti. Povabi jo tedaj s seboj ter ji postreže domá, kar je največ mogla. Praskovna se jej je htela za postrežbo lepo zahvaliti in precej zopet dalje odriniti; ali ni je pustila gospa, vsaj do spomladi je morala ostati. Gospa Milinska, tako so ji namreč rekli, je bila vdova; bogastva je imela veliko, pa ne za sé, temveč za reveže in sirote, zlasti ker nič svojih ljudí ni imela. Bila je vsem skerbna dobrotnica, kdorkoli je njene pomoči potreboval. Bogu služiti in ubogim pomagati je bilo po moževi smerti njeno edino opravilo. K tej gospej je previdnost božja pripeljala Praskovno. — Če dalje rajša je imela gospa deklico, skerbela je za njo, kakor bi jej bila lastna hči, učila jo je pisati, brati in druzih potrebnih stvarí. Rada bi jo bila za vselej pri sebi obderžala, ali ona jej za vse njene dobrote ni mogla tega veselja storiti. Starši so jej bili vedno v mislih; da bi je rešila, spustila se je na pot, in ni jej bilo miru, dokler ni svojega namena dosegla. Zató je spomladi po vsej sili naprej tiščala, morala jo je gospa spustiti, kakor jo je nerada. Gospa Milinska jej je dala na pot vsega, česar je potrebovala: oblačil, denarjev in dobrih naukov; saj teh je bilo neskušeni deklici najbolj treba. Tudi je plačala za-njo ladijo, da se je po reki dalje peljala in sicer lep kos pota; neki gospej v Moskvi jo je pa pismeno priporočila. Predno se je Praskovna ločila od nje, morala jej je obljubiti, da bode pri jej ostala, ko pride nazaj. Bila je Praskovna komaj tri dni na poti, in zopet je bila nesrečna, razbila se je namreč ladija, na kterej se je peljala. Utonila bi bila, da si niso bili brodarji vse prizadjali ter jo rešili gotove smerti. Do kože mokra se je sramovala, da bi se vpričo ljudi preoblekla; v mokri obleki se je peljala dalje na drugi ladiji. Prišedši na kraj, kamor je bila ladija namenjena, zbolela je Praskovna, prehladila se je bila reva. Po svetu gospe Milinske se je tu oglasila pri nunah. Kaj ustreglo se jej je s tem, kajti bila je popolnoma tuja v tem kraju, zraven pa pomoči miloserčnih ljudi zeló potrebna. Nune so jo z veseljem prejele, zlasti ker je bila po gospej Milinski priporočena. Praskovna je morala za hudo boleznijo ležati in predno ju ozdravela, bila je zima zopet blizo. Nikakor jej ni kazalo zdaj dalje, bila je sicer že popolnoma zdrava, ali za potovanje je bila še preslaba. Svetovale so jej torej nune, da naj čez zimo pri njih ostane. Prav rada jih je ubogala, saj je sama prevideti morala, da tako bolje stori. — Ostala je tedaj v samostanu. Nunam je bilo to kaj všeč; rade bi jo bile za zmeraj med seboj imela, pa kaj bi je tudi ne? Praskovna je bila v resnici tako pobožna, tako pohlevna in prijazna, kakor je redko kdaj kako dekle. Ni se tedaj čuditi, ako si je na mah vsa serca pridobila. Spomladi se je Praskovna zopet napravljala na pot. Nune so jej tudi sedaj odsvetovale, da bi jih zapustila. Dokazovale so jej, kako težko jej bode mogoče rešiti očeta, ki je morda zarad svoje bolehnosti in starosti že lahko umerl. Še veliko drugega so jej pravile, da bi jo pregovorile, ali Praskovna se jim ni dala ustrašiti; spustile so jo, pa obljubiti jim je morala, da se bode k njim v klošter vernila, kedar spolni svoj sklep. Tudi so jo silile, da naj se s slovesno obljubo zaveže, da bode prišla gotovo nazaj k njim, naj ji steče njena stvar tako ali tako. Tega se je pa Praskovna serčno branila, rekla jim je: „Prav srečna bom, ako na tem svetem kraju sklenem svoje dni, a kaj vem, kaj Bog še od mene tirja? Zgodi naj se njegova sveta volja; kar mi On zapoveduje, to moram storiti!“ Odslej je nune niso več pregovarjale, vendar pa so jo še enkrat prosile, da naj res k njim nazaj pride, — Samostanska predstojnica jej je pomagala po svoji moči, da jo Praskovna srečno dalje popotovala ter brez kako posebne nezgode prišla, kamor se je bila namenila, — v Petrograd. Od kar je bila Ivanova hči, preblaga Praskovna, zapustila sibirsko vas Išim in nesrečne svoje starše, preteklo je celih 18 mescev. — Sedaj je bila deklica v velikem mestu; tu ni poznala nikogar, da-si je toliko prebivavcev; ravno tako tudi Praskovna ni bila nikomur znana. Kam se jej je bilo sedaj najpervo oberniti? Imela je res nekaj priporočil in sicer do imenitnih gospodov, pa vse to ji ni nič pomagalo. Hotla je previdnost božja, da bi Praskovna sama rešila očeta, kakor je bila slaba; kajti od nikogar ni imela kake pomoči; tistih, kterim je bila priporočena, pa ali takrat v Petrogradu ni bilo, ali jih pa najti ni mogla. Ko je slišala, da starešinstvo le more pomilostiti pregnance, napotila se je Praskovna tedaj najpervo tje. Reva pa ni vedela, da to ni tako lahko, kajti ravnati se je treba po nekterih šegah, ki so pri starašinstvu navadne in zapovedane. V palači starešinstva je sedla na stopnice; mislila si je, tu hodijo gospodje gori in doli, bode me že kdo poprašal, kaj bi rada. Res so hodili ljudje v različni obleki po stopnicah, a za njo se nihče ni zmenil, ona si pa tudi nikogar ni upala nagovoriti. Tako je hodila sem sest zaporedama več dni, pa opravila ni nikdar nič. Na zadnje pa sklene gospode v sobah poiskati. Stopivši v pervo pisarnico je hodila od pisarja do pisarja, povsod popraševaje, kje je starešinstvo. Nagovarjala je gospode tako tiho in tako od daleč, da so jo komaj zapazili ali pa še ne; kar zadene, kakor slepa, na nekega vojaka. Ta popade prestrašeno deklico ter jo pahne iz pisarnice na mostovž; zmerjaje jo jej pové, da se starešinstvo le pismeno prosi. Sedaj je Praskovna že zvedela nekaj več. Prošnjo si je kmalo preskerbela, spisal ji jo je neki tergovec, s kterim se je po naklučbi seznanila. S tem pisanjem je šla zopet na stopnice sest. Prepričana je bila, vsak velja pri starešinstvu kolikor toliko, torej je vsakemu ponujala prošnjo, a še brati je nihče ni hotel, ker sleherni si je mislil, da Praskovna prosi miloščine, zato ji je časi padel kak belič. Naveličala se je bila že tega svojega posla. Vsa poterta ni vedela, kaj bi počela; kar jej pride na misel velikanski spominek cara Petra 1. Tej bronasti podobi, mislila si je, bom podala prošnjo, morda opravim več, kakor sem opravila na stopnicah v palači starešinstva. Šla je k podobi; ali spomenik je silno visok, ni jej mogoče, da bi prošnjo caru v roke dala. Plezati torej jame proti cesarskemu spominku, — podoba stoji namreč na visoki skali. — V tem hipu se pripelje neka imenitna gospa; ko zapazi Praskovno, zapové ustaviti ter pokliče deklico k sebi. Izpraševati jo jame, kaj hoče pri spominku vélikega cara. Ponižno jej je odgovorila Praskovna: „Milostljiva gospa! za očeta prosim, da bi ga poklicali iz Sibirije; a moje prošnje nihče brati noče; upam pa od Boga, da ta-le bronasta podoba bode jo brala ter me uslišala.“ Ginjena po teh besedah vzame gospa prošnjo ter jo naglo prebere, potem pa obljubi Praskovni, da bode skerbela za prošnjo, da jo bode bral sam car. In res, dva dni poznejše je že vedel car Aleksander vse o Praskovni. Carica sama je dala poklicati blago hčer Ivanovo ter jo je pokazala vsej carski družini. Car je uslišal Praskovno ter ji je očeta pomilostil. — Hitro se je ta vesela novica pregnancu v Sibirijo naznanila. Serčno je želela deklica, da bi še enkrat videla svoje starše, pisala jim je torej, da naj urno zapusté nesrečni kraj ter se veruejo v predrago domovje. Spolnivši z božjo pomočjó svojo težko, ali blago nalogo, spomnila se je Praskovna obljube, ki jo je storila gostoljubnim nunam. Bogato obdarjena se je vernila torej k njim. S slovesno obljubo je tu posvetila vse svoje prihodnje življenje nebeškemu ženinu. Bila je Praskovna zdaj na koncu svoje poti, pa tudi na koncu svojega življenja. Veliko je preterpela na popotovanji, ni se torej čuditi, da je dan za dnevom slabela. Dobro je vedela, da se jej bliža zadnja ura; za življenje se je ona malo več menila. Eno samo željo je še imela na tem svetu, da bi namreč še enkrat objela svoje starše; po tem je še hrepenela, ali zastonj; tega jej ni bilo dano: prej se je ločila njena blaga duša od telesa. Sklenila je kratko svoje, pa blago življenje 8. grudna (decembra) l. 1809. Umiraje že je poprašala po starših, kje so; in ker jih ni bilo, je neki rekla: V nebesih jih bodem videla, tam je naša prava domovina, tam nas nihče preganjal ne bode! — Drugi dan se oglase njeni starši v samostanu. Oh! kako se prestrašijo videti hčer na mertvaškem odru; tolažile so je le hčerine zadnje besede. Želeli so si sedaj samo, da bi je Praskovna rešila še iz te doline solz. Kmalo se jim je izpolnila želja. Eno leto je še živel Ivan Lopulov srečno v svoji domovini, potem se je pa preselil v boljši kraj, k svoji Praskovni. Šest tednov poznej pridružila se je k njima še Ana, zvesta žena, skerbna mati! — —