Guzaj

Guzaj. Ljudska povest. Januš Golec

Za prvo izdajo gl. Guzaj, Slovenski gospodar 1931.

Izdano:	Amerikanski Slovenec 48/25, 48/26, 48/27, 48/28, 48/29, 48/30, 48/31, 48/32, 48/33, 48/34, 48/35, 48/36, 48/37, 48/38, 48/39, 48/40, 48/41, 48/42, 48/43, 48/44, 48/45, 48/46, 48/47, 48/48, 48/49, 48/50, 48/51, 48/52, 48/53, 48/54, 48/55, 48/56, 48/57, 48/58, 48/59, 48/60, 48/61, 48/62, 48/63, 48/64, 48/65, 48/66 (1939)
Viri:	dLib 25, 26, 27, 28, 229, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I. POGLAVJE.

Pred poroto.

Obtožnica proti Francu Guzaju, samskemu natakarju pri Ani Klakočer na Dobrni, je bila prečitana. Predsednik okrožnega sodišča v Celju je vprašal obtoženca: “Franc Guzaj, priznate obe tatvini, katerih ste obdolženi?”

“Ne!” se je glasil odgovor.

“V svoj zagovor povejte porotnikom nekaj iz prošlosti vašega življenja. Kje ste bili pred prihodom na Dobrno? Kako je bilo sploh mogoče, da ste zablodili iz poprej neomadeževanega življenja v zločin, katerega vas dolži obtožnica?”

Pozvani se je dvignil z obtožne klopi, se po vojaško zravnal, se priklonil predsedniku in začel povsem mirno povest dosedanjega življenja:

“Sem sin majhnih posestnikov, pravzaprav kočarjev pri Sv. Primožu v župniji Sv. Jurja ob južni žel. Že kot šolarja me je dajal oče okrog po soseščini za pastirja. Pozneje sem hodil z očetom ali materjo po dnini. Z vso nestrpnostjo sem pričakoval nabora, ki bi mi naj odprl vstop v vojaško življenje in v kak poklic, ker starši me niso dali nikamor v uk. Najiskrenejša želja se mi je izpolnila, postal sem vojak. Tri leta sem služil pri 87. polku in se spravil do četovodje. Koj po odpustu od vojakov sem bil sprejet v orožniško šolo. Prideljen sem bil raznim žandarskim postajam po Dalmaciji Kljub obljubam ter zagotovilom, da bom zamenjal vročo Dalmacijo s Štajersko, se je zgodilo baš nasprotno! Mesto v domovino, sem bil poslan V Bosno. Koj po premestitvi sem se zahvalil za orožniško službo in se vrnil domov. Bil sem uverjen, da bom dobil kako mirnejše mesto, nego je bilo težavno službovanje pri orožnikih. Na Dobrno sem prišel, imam tamkaj teto. V restavraciji hotela ali boljše povedano v — krčmi pri Klakočerci so mi ponudili mesto vratarja — ne, saj veste, kovčeke sem prenašal, po meso sem hodil, vino sem nosil iz kleti, sodčke s pivom sem nastavljal, jedilno orodje čistil in konje sem spregal ter napregal, ker so se gospoda in kmetje radi ustavljali pri Klakočerci. Moral sem že biti marljiv ter vesten, sicer bi me ne bila povišala gospa v kratkem času iz pravzaprav hlapca v plačilnega natakarja. Dobro se mi je godilo. Gosti so bili zadovoljni z mojo postrežbo; jaz sem pa tudi zaslužil stokrat boljše ter lažje nego kot dalmatinski ali bosanski orožnik. Od aprila pa do konca oktobra sem bil pri Klakočerci. Moram še omeniti, da vzame gospa restavracijo na Dobrni za dobo obiska zdravilišča v najem, sicer živi z možem na posesti pri Sv. Križu pri Rog. Slatini. Kmalu sem opazil, da sem bil gospej po godu. Njen mož je namreč že bolj v letih in je prišel le tu in tam pogledat na Dobrno. Da ne bom tratil pred sodnim dvorom, porotniki in radovedneži nepotrebnih besed, povem na kratko: Klakocerca se je v mene zaljubila in me hotela imeti za vsako ceno. K vsemu se da človeka siliti, le k ljubezni ne in to še posebno zdravo ter krepko odraslega moškega ne! Kakor sem poprej gospo spoštoval, ker mi je zaupala tako hitro in toliko, tako sem se je ogibal, ko me je zasledovala z vsiljivimi ljubeznjivostmi. Vsa prejšnja hvaležnost se je pretvorila v meni v nekako sovraštvo, ko mi je bila vedno za petami s prigovarjanji, naj ji sledim iz Dobrne na posestvo, njen mož itak nima besede pri hiši in sploh ne bode več dolgo in potem bode že on Francelj gospodar. Sodni dvor in porota, zakonskega življenja nisem razdiral in ga ne bom! Gospejne ponudbe so bile nesprejemljive, vodile so v zakonolomstvo in pa še v kak hujši zločin. Sploh pa, kakor sem že povedal, prisiljena reč ni dobra in najmanj še — ljubezen. Ker vse pametne besede niso zalegle, sem se začel vsiljivke naravnost ogibati. Od dne do dne je rastel v meni hujši odpor napram nastavljanju ljubezenskih zanjk; v Klakočarici se je pa košatil pohlep po maščevanju radu zavrnjene in neuslišane ljubezni. Ko sem enkrat uvidel, da razljuteno ženšče ne bo poznalo šale, sem sklenil, da poberem šila ter kopita in bom pogledal za nekaj časa zopet domov v Št. Jurij. Nesreča je bila le ta, da sem zaupal svoj načrt kuharici, ki je bila zaupnica gospe. Predpoldne pred nameravanim pobegom sem pospravil svoje stvari in zvečer še štregel. Odpotovati sem nameraval po kar najkrajšem slovesu drugi dan predpoldne. Zjutraj sta me vzbudila orožnika. Po pregledu kovčeka sta dobila nekaj ducatov srebrnega namiznega orodja in v listnici 3 tisoč goldinarjev v treh bankovcih. Povedal sem po pravici, da ne znam, kako je priromala srebrnina v moj kovček in kako so se znašli tisočaki v moji denarnici. — Orožnika sta se nasmehnila in mesto vere sem prejel verigo krog rok in hajdi z menoj pri belem dnevu skozi Dobrno v Celje, kjer poslušate danes mojo izpoved. Kedo mi je podtaknil srebrne žlice, nože, vilice in denar, o tem morajo presoditi porotniki, sodni dvor je gotovo prepričan, da sem govoril resnico, saj moje življenje ni oštrafotano niti s pičico kakega madeža.”

Obtoženi se je priklonil, sedel ter skril glavo med obe roki. Njegove besede so napravile na vse globok utis in je bilo videti, da so zadele na verodostojnost pri poroti in poslušalcih. Obdolženi je bil prikupljive zunanjosti ter obnašanja. Bil je srednje velik, bistrih oči, majhnih rjavkastih brk pod nosom in glas mu je donel nekako božajoče.

Predsednik je bil očividno zadovoljen z izpovedjo obtoženca, ga ni več izpraševal, ampak je prešel na zasliševanje prič, predvsem krčmarice, debelušaste in že bolj priletne Ane Klakočarjeve in njene kuharice. Ženski nista nastopili prizanesljivo, ponižno ali vsaj dostojno, ampak drzno ter z očitki ter podtikanji, ki so bila izbruhana premišljeno ter naravnost iz peklenske maščevalnosti. Obe sta slikali obtoženca kot zapeljivca ženskega spola in predvsem razdiralca zakonske sreče. Ker ni Opravil pri obeh po bogznaj kolikokratnih poskusih s prilizovanjem ter zapeljivostjo, je začel z izmikanjem. Srebrnine ni izmaknil naenkrat, ampak počasi, bil je prepričan, da nikdo ne pazi na njegove dolge prste. Ko je bil kovček poln najlepšega namiznega orodja, je segel še po gospejni listnici in to je bilo gotovo znamenje, da bo pobegnil in: adijo Miško!

Klakočarca je še posebno naglašala, da je iz sumljive hiše, šentprimoških Šarklov (Guzajevo domače ime) ni bilo nič kaj prida in jabelko Francelj s te malopridne veje pač ni padlo daleč od debla. Obe izjavi sta se krili za las pri prvem zaslišanju in pri obravnavi. Podani sta bili odločno, na mestih surovo, a brez jecljanja ali morebitnih zapletijajev. Je bilo takoj videti, kako so se začela mnenja glede krivde in nedolžnosti deliti med porotniki in občinstvom.

Razne drage priče niso znale povedati nič bistvenega, niti ena ni pljusknila kake obtežilne brozge po obtožencu.

Pač pa je župni urad Sv. Jurja ob južni žel. potrdil črno na belem, da Sarkli tik pri podružni cerkvi sv. Primoža niso na najboljšem glasu, vendar o sinu Franclju ni bilo slišati nič kaj, kar bi zamoglo količkaj škodovati njegovemu dobremu imenu.

Državni pravdnik se je oklenil v svojem govora dejanskega stanja: najdbe v obtoženčevem kovčeku ter listnice in popolne verodostojnosti obeh glavnih prič.

Guzajev zagovornik je bil zopet dragega mnenja, da ne spada obdolženec na zatožno klop, ampak ona oseba, ki mu je podtaknila iz peklensko hudobnega maščevanja predmete zločina.

Državni pravdnik in zagovornik sta se prekljala precej časa med seboj in kazala svojo zgovornost. Vsekako so bila in ostala mnenja o obtoženčevi krivdi deljena in to je dokazalo tudi glasovanje porotnikov, ki niso Guzaja oprostili, ampak ga proglasili krivim z enim glasom večine. Razglas porotnega glasovanja je rodil obsodbo na 7 let ter 5 mesecev ječe.

Po proglašenju obsodbe se je sesedel Franc Guzaj na zatožno klop, zaihtel na giaš, a se zravnal na opomin obeh stražečih ga paznikov, vstal, stopil krepko, zasadil svoj pogled v Klakočarco, stisnil pest in siknil pred izginom za vrati na hodnik v jetnišnico: “Prokleta, se bova še srečala, a tedaj bom jaz porotnik in sodnik!”

V zaporni celici in pobeg.

Obsodbe Guzaj nikakor ni pričakoval. Prepričan je bil, da je presedel dva meseca v preiskovalnem zaporu več nego dovolj radi ženske zlobe in hudičeve maščevalnosti. Ko so se ponovno zaloputnila za njim vrata zaporne celice in je oznanil zaškrt ključa izgubo svobode po nedolžnem za več nego 7 let, je vzkipelo v njem z vso pobesnelostjo, da bi bil pobil vse ter polomil, le da bi zamogel ven iz ječe, da bi zadavil oba ženska zlodeja, ki sta mu pritisnila za celo življenje pečat zločinstva le zato, ker je prepošten za jarem nečistovanja. Škripal je z zobmi, klel, prisegal osveto in bil s pestjo po železnem križu, ki mu je branil ter zapiral pot v dir za samolastnim uničenjem vnebovpijoče krivične razsodbe. Večurnemu najsrditejšemu razsajanju in divjanju ter razbijanju je sledila telesna utrujenost. Izbruhana telesna moč je zahtevala nadomestila s spanjem, ki je bilo sicer nemirno, a mu je vrnilo razsodnost ter zavest, da z glavo nikako ne more skozi zid. Drugo jutro se je prebudil telesno umirjen; črv neugnanega pohlepa po najbolj krutem maščevanju se je oglasil v njem s podvojenimi ugrizi ter kriki. Sedel je na trdo ležišče, si podprl vročo glavo in se zamislil globoko ter na dolgo:

Treba je predvsem zagrabiti nad vse kruto, nezasluženo ter neusmiljeno zadevo pri pravem koncu. Njegov zagovornik je prijavil priziv, ki mu nikakor ne bo prinesel oprostitve ali znižanja kazni, pač pa ima sedaj še časa do polnomočja razsodbe par mesecev. Ko bo priziv zavrnjen, ga bodo prepeljali iz Celja v kako kaznilnico, od koder bi bila izključena, rešitev ali pobeg. Ako se hoče — ne — se mora maščevati, ne bo sedel nad 7 let, ampak mora izza objema štirih sten ven na svobodo kot divja zver v šume, kjer se bo opijanil z maščevalnimi naklepi. Pobeg je mogoč edino le od tod in tudi ne skozi trdo zamreženo okno, ampak od kod drugod. Treba bo zadeti na kako ugodno priliko izven zaporne celice. Predvsem ne sme zapraviti z divjanjem ter razsajanjem med pazniki dobrega glasu, katerega si je pridobil z mirnostjo med preiskavo. Sedaj, ko je bil obsojen, ga bodo začeli uporabljati za kaka pisarniška dela, pri katerih ne bode pazil nikdo s posebno pozornostjo nanj. Čakati — in zopet čakati, — le umirjenost mu bo prinesla svobodo — ključ do pri nebu, zemlji ter peklu zaprisežene osvete. Tako se je glasil zaključek Guzajevega prvega, drugega in vseh naslednjih razmišljanj, dokler mu ni sporočil paznik ponudbe preiskovalnega sodnika, ako bi ne maral preganjati dolgega časa s službo zapisnikarja tukaj v jetnišnici. Kakor bi mu bil pomolel rešilni angel roko, se je oklenil te bilke upa, da bo prost pred odvedenjem v kaznilnico.

Skraja je prepisoval razne akte v svoji celici, ko se je prepričal sodnik o njegovi sposobnosti v pisavi, ga je klical vsako drago popoldne v sobo pred jetnišnico, kjer je izpraševal one, ki so bili v preiskovalnem zaporu. Paznik ga je samo pripeljal v izpraševalno sobo, niti čakal ni nanj, kar sam je moral poklicati stražo, ko je moral po opravljenem delu zopet nazaj v celico. Že nad en mesec je bil Guzajev Francelj sodni pisar. Priziva še ni bilo nazaj, sodba še ni bila pravomočna in še vedno je tičal v svoji obleki, in to je pomenilo glavno pomoč pri pobegu.

Prav meglenega popoldne ga je poslal preiskovalni sodnik iz izpraševalnice v uradno sobo v zgornjem nadstropju okrožnega sodišča, od koder bi mu naj prinesel zapisnik poprejšnjega dne iz tega in tega akta. Guzaj je šel po obsodbi prvič iz jetnišnice po dolgem hodniku na okrožno sodišče, a ga ni bilo nikdar več nazaj. Iz prvega hodnika je zavil na levo in tamkaj je bilo križišče: na desno in na levo, navzgor in navzdol. Pri pogledu na štiri odprte strani mu je nekaj pošepnilo: sedaj ali pa nikdar! Ni izbral zaukazane mu poti navzgor po stopnicah, ampak navzdol, skozi glavna vrata na ulico — v svobodo — v šume po načrte najkratejšega maščevanja.

Na domu in v gozdu.

Niti prikriti ni skušal pobega na celjskih ulicah, ker je bil v svoji obleki in le brez klobuka. Iz Celja jo je mahnil po cesti skozi Teharje ter Štore proti St. Jurju. Znal je dobro, da bo preteklo nekaj ur, predno ga bodo pogrešali v jetnišnici. Zopet bo preteklo nekaj časa, predno bo prejela žandarmerija nalog, da ga poišče ter privede nazaj kot ubežnika. Kot bivši orožnik je tudi slutil, da ga bo roka pravice najprej iskala doma pri starših pri Sv. Primožu. Dobrega poldneva je bil še popolnoma varen pred zasledovanjem.

Domov k materi je moral, njej je moral pogledati v oči in jo vprašati: Ali verjame tudi ona, da je tat — lopov — zločinec — izmeček človeštva? Nikogar znanega ni srečal tja do Štor. Da bi ne položil uteka iz zapora na jezik znancem, prijateljem ter sorojakom Šentjurčanom, je zavil kmalu za Štorami s ceste na bližnjico proti levi po polju ter travnikih proti šentjurski podružnici Sv. Primoža, ki je na ravnici skoraj tik ob okrajni cesti Št. Jur—Ponikva. Na levo ob cesti, ako prideš iz Št Jurja ravno nasproti Sv. Primožu stoji še danes kmečka hiša, kjer so rekali pred dobrimi 50 leti pri Šarklu.

Razen Šarklove male posesti je bil v Guzajevih časih pri Sv. Primožu še en večji gruntar in nekoliko dalje ob cesti primoški mežnar, ki je bil po poklicu kovač.

Šarklova hiša je bila krita s slamo in je imela po stari kmečki navadi na sredini za malo lopo črno kuhinjo z odprtim ognjiščem in na levo ter desno po eno sobo s takozvanim štibelcem, kjer sta prebivala na desni strani Guzajeva starša. Pri hiši je bilo majhno posestvo, ki ni zadostovalo za prerejo družine. Treba je bilo na dnino. V tej borni primoški kočuri je bil rojen Franc Guzaj dne 12. novembra 1839 kot zakonski sin Antona in Ane, rojene Mravljak.

Okolica Sv. Primoža je odprta na levo od Št. Jurja, proti desni je obdana od gozda in bi bil kraj, ako bi ne peljala skozi cesta, precej samoten in se mu je mogoče približati čisto neopaženo.

Tudi našega ubežnika ni videl nikdo, dokler ni stopil pred mater ob ognjišču. Prestrašila se je, ko jo je ogovoril in so jej ušle nekako presenečeno besede: “Jezus, Marija, ti si, Francluh? Odkod za božjo voljo si se uzel? Saj si bil zaprt v Celju?”

“Za pet ran božjih, in vi mati ste verjeli, da je vaš sin res tat in so ga obsodili po pravici, ker je stegnil prste čisto po nepotrebnem po tuji lastnini?”

Mati si je utrnila solzo na to vprašanje, se vseknila, pogledala sinu v oči in ga pobožala po glavi z zagotovilom: “Veliko se govori po fari o naši hiši. Bog mi je priča, da sem znala, da boš prišel in mi boš povedal, da so te oropali po nedolžnem dobrega imena, kakor so ga že ukradli davno naši hiši.”

Mati in sin sta sedla na klop ob ognjišču in otrok je ponavljal materi izpoved, kakor jo je podal pred poroto in sodiščem. Poslušala ga je, mu verjela, odobravala pobeg, kedo neki bi trpel čisto po nedolžnem nad 7 neznosno dolgih let. “Le kam sedaj?” se je glasilo njeno skrbeče vprašanje, “tukaj te bodo izsledili takoj, saj veš, kako izdajalske in škodoželjne jezike imajo ljudje.”

Francluh je kimal, božala in tolažila ga je zavest materine vere v njegovo nedolžnost. Potolažen in umirjen je zaupal materi, da je premislil že prav dobro. Z doma nnra takoj in to po ovinkih, ne da bi ga videl kedo. Poiskal bo prijatelja Drobneta na Košenci, s katerim sta bila skupaj pri vojakih. Njegova kmečko zakotna krčma je na samoti, tamkaj se bo lahko v miru odločil, kam in kaj.

Ko se je zvečerilo, se je poslovil od matere z obljubo, da se bo vrnil kmalu in mu bo ona povedala, kje ter kod so ga iskali in kaj govorijo ljudje o njem.

Od rojstne hiše je krenil naravnost proti cerkvi Sv. Primoža, kjer je bilo tedaj še okrog pokopališče. Pokrižal se je pri pogledu na prijazno cerkvico, na katero ga je priklepalo toliko mladostnih spominov. In nocoj ga pelje pot mimo starodavnega svetišča v prebridki zavesti, da trpi krivico, radi katere se mora maščevati, četudi se bo sprl radi tega s svojo vestjo. Za cerkvico in mirodvorom je krenil proti gozdu, se poglobil v grabo, zopet navzgor, a ni mahnil proti Marijini podružnici nad Št. Jurjem, ampak se je držal bolj samotne leve strani, dosegel glavno cesto in preko te in preko mosta preko Voglajne v podnožje hribovja ter gozdov, ki bi naj postali njegov drugi, novi dom, življenja — kovanja načrtov najbolj krutega maščevanja nad peklensko žensko hudobijo, ki mu je uničila celo življenje.

Iz doline je zavil navkreber po dolgočasnem kolovozu tamkaj, kjer pripelje danes nova cesta Lisično—Žegar do trgovca in krčmarja Grasellija.

Pot od Grasellija proti vrhu na Košenco je še danes kljub novi cestni zvezi samotna, pelje preko grab in od obeh strani zastirajo razgled gozdovi, ki se razprostirajo na levo proti Žusmu, Olimju ter Podčetrtku, na desno proti Planini ter Sevnici ob Savi. Je precej daleč od Št. Jurja na Košenco in je cela okolica že po naravi prikrojena za oblasti prikrito življenje celo danes, kaj šele pred dobrimi 50 leti, ko je bil tukaj le globok ter razruvan kolovoz, ki je bil uporaben za prevoz le ob najbolj suhem vremenu. Na pobočjih hribov levo in desno kolovoza lukajo v dolino borne bajtice z nekaj sežnji posesti. Revščina je tod doma. Moški so preživljali družine, da so hodil delat v glažuto v Loki pod Žusmom, ali so pa napravljali po zelo obširnih graščinskih gozdovih drva za oglje, katerega so kupovali kovači celega Spodnjega Štajerja.

Že blizu na polnoč je šlo, ko je prisopihal Guzajev Francluh na vrh grebena, na Košenco, kjer je krčmaril tik ob kolovozu na levo roko prijatelj in vojaški tovariš Drobne. Nekdaj Drobnetova posest je tudi danes samotna. Hiša s parmo ter prešnico ležita tik ob hribu, spredaj pred hišo je par starih hrušk, za temi kozolec in koj nato smreke ter gozd. Krčma je bila tu že nekdaj, je baš tu pol poti iz Št. Jurja od železnice proti Pilštajnu ter Kozjem.

Pri Drobnetu so se ustavljali okrepčila potrebni potniki, vozniki, sejmarji ter kramarji in krošnjarji, ki so edini posredovali trgovino po teh zapuščenih hribih ter grabah.

Na Košenci in prvi nastopi.

Tovariš izza vojaških let Štefan Drobne na Košenci je sprejel Guzaja prijazno, mu postregel ter poslušal zgodbo njegovega življenja in udarce neusmiljene usode. Pomenkovala sta se dolgo, šepetala večkrat zaupljivo. Drobne je segel prijatelju zaupljivo v roko pred počitkom ob jutrajnem svitu z zagotovilom: “Tu-le ne bo stikal za teboj nikdo, tukaj bodeva sedaj gospodarila midva!”

Že na poldne je šlo, ko se je prebudil Guzajev Francluh, si omencal oči in zbral toliko duha, da je znal, kaj je bilo in kje da je.

Pasje mrzla januarska burja je brila po nezasneženih vrhih Košence, ko je stopil oblečen v kuhinjo, kjer mu je postregla gospodinja z gorkim zajutrekom. Gospodar ga je peljal po okrepčilu venkaj pred hišo in mu razkazoval z roko grabe, kotline, vrhe in gozdove, ki ga bodo ščitili pred zasledovanjem in mu nudili dovolj prilike, da se bo osvetil za prizadeto mu krivico.

“Tukaj le pred nama za smrekami in ovinkom so sami bajtarji sosedje. Malo dalje je pač zelo premožen posestnik Vrečko na Žegarju. — Bogznaj od kedaj je že ime Vrečko pri tej hiši, ker nosi ostanek kužnega znamenja ob kolovozu v kamen uklesan napis: Wreschko z letnico 1664. Sedanji posestnik pusti šolati svoje sinove v Celju, Gradcu ter na Dunaju in je moj dober prijatelj.

Dalje od Žegarja je na hribu župnija Prevorje, potem Zagorje, Pilštajn, Kozje, Podsreda, Št. Peter, Bizeljsko in Brežice. Tu le na levo po grabah imaš same kočarje, uboge pare. Vidiš pa čisto na levo na hribu dve cerkvi, to je Žusem in nekoliko spodaj je žusemski grad in spodaj v dolini Loka pri Zusmu v glažuto. Med Žusmom in Pilštajnom je v globoki grabi Olimje, potem Podčetrtek, koj pri Podčetrtku Sotla in preko te Hrvaško, kamor sploh ne sega štajerska oblast. Boš že sam spoznal te kraje in ljudi, ako boš hotel ostati pri meni. Povem ti pa, da so tile kočarji siromaki, odirani ter izžemani od graščin in par kmečkih oderuhov. Meso ti pozna taka le hribovska para za največje praznike in če žene kak kravji rep kam tukaj le bolj blizu na sejem. Šentjurčani, Planinci in Šentvidčani vidijo par mojih bolj daljnih sosedov kaj radi na sejmih, so res dobri mešetarji. Saj, kaj pa če se mora klatiti okrog, kočo mu tiščijo na hrib žena s kopico otrok, — grunta ima vsak toliko, da ne plačuje najbrže nobenega davka. Če boš prijazen s temi sirotami, ti bodo na uslugo, na kako čvekanje ali izdajstvo ni niti misliti. Razložil sem ti prilike tako po večjem. Več boš zvedel še danes od moje žene, a jaz moram hiteti v Št. Jur, da bom zvedel, kaj neki govorijo o tebi tržani. Po snočajšnjem dogovoru še moram za te marsikaj nakupiti in enkrat proti jutru bomo že zopet doma.”

Tako se je glasil Drobnetov prvi krajevni in narodoslovni pouk. Guzaj je priznal sam pri sebi, da mu je naklonila usoda te kraje, ki so kakor ustvarjeni za maščevanje krivice.

Ti hribi, grabe ter kotline z revnimi kočurami in razsežnimi gozdovi so daleč — daleč proč od prometa. Nudijo toliko skrivališč ter zatočišč, da bi moral biti slep ter gluh, ako bi ga zajela tukaj oblast, četudi bi ga preganjala s celim bataljonom Žandarmerije. Francluh je bil resnega mnenja, da je začetek dober, le mirno ter počasi je treba tipati okrog in on še bo gospodar vsega tega pogorja od hrvaške meje. Zloba ga je napodila v divjino kot divjo zver in sedaj se naj čuvata gospod ter bogatin, zverjad je zvita in bo grizla izza zasede ter po načrtu.

Iz premišljevanja o novem življenju je predramila Guzaja Drobnica, ki ga je povabila h kosilu, Štefan se je že bil odpravil v Št. Jur. Pri obedu je šele zvedel iz zgovornih ženskih ust, kedo vse biva v bližini, kaki ljudje se shajajo pri Drobnetu na Košenci in komu bi se lahko potipalo na žilo, ker ima preveč denarne krvi. Opoldanski razgovor je bil Guzaju dokaz, da je poučil mož ženo o namenu njegovega prihoda. Oba zakonca sta ga sprejela kot svojega, saj sta si obetala od novega podjetja v teh odljudenih krajih vsestranskega dobička. So se pač našli ljudje: eni, ki so si hoteli opomoči brez truda ter znoja; drugi, ki se je hotel osvetiti pod zaščito samote, gozda ter revežev.

Kako hitro mu je minil popoldne ob čebljanju žene, ki je bila moževa zaupnica in ena od taistih, ki ne vprašajo: ali pelje pot naravnost po cesti, ali za ovinki, ali navkreber ali navzdol. Glavno jej je bil zaslužek tudi od sumljivih ljudi, da so le plačali v gotovini in boljše nego oni, ki životarijo od žuljavih rok. Še z dobro večerjo mu je postregla in ga lepo povabila v štibelc, ki bo odslej njegov, kedarkoli in ob katerikoli uri se bo vrnil.

In zopet je spal trdno, mimo in dolgo v zimsko jutro. Šele pri zajutreku mu je razkladal Drobne, kaj je slišal in kaj nakupil. V trgu že znajo, da je pobegnil iz zapora, vendar vse z žandarmerijo vred je uverjeno, da se je odpeljal z železnico v Dalmacijo — sploh na jug, odkoder ga bo ponesla ladja v Ameriko, kjer ne izprašujejo, kaj je komu prisodila celjska porota. Mnogo Šentjurčanov je bilo pri porotni obravnavi. Ti so že bili po razsodbi uverjeni o njegovi nedolžnosti, sedaj so uprav veseli, da se mu je posrečil pobeg brez poboja kakega paznika — da, celo brez vsakega najmanjšega nasilja. On je prepričan, da niso bili orožniki niti pri njegovih starših, se jim ne mudi v trdni veri, da je ubral kot bivši žandar pot preko morja, kjer veljata le delo ter zaslužek in ne preteklost. Nakupil mu je blaga za par oblek, katere je pustil umeriti po svoji velikosti, sta vendar približno enake postave. Kakor je naročil sam, bo obleka lovskega prikroja, zelo pogostoraa se menjajoči logarji ter lovski pazniki raznih graščin so večkratna prikazen po teh krajih, kjer je srečanje s puško preko rame nekaj vsakdanjega. Puško in revolver mu posodi on, nekaj boljšega dobi le v Celju in za take posebnosti je še časa dovolj.

Guzaj je imel do preobleke v lovca in gozdarskega paznika časa dovolj, da je hodil in se razgledoval po dnevu po okolici, katero mu je bil razkazal Drobne kar z zamahljaji z roko.

Na novem domu je imel priliko, da je spoznal sosede ter tujce, ki so se oglašali pri Drobnetu in popivali ter kvartali večkrat pozno v noč.

Ko je bil lovec s krivcem za klobukom, s torbo ob strani in s puško preko rame, se je upal v Loko pri Žusmu, na Prevorje, Planino, Zagorje in celo v Podčetrtku ob Sotli je že bil. Govoril je narečno slovenščino s prostaki, se zabaval z na pol gospodo v gladki nemščini in kmalu je bil dobrodošla osebnost v vseh krajih, katere je gledal z vrha Košence od Drobneta. Mešetarjem je plačeval po krčmah, steklarji v Loki so ga poznali, da ne drži z gospodo in rudarji v železokopu pri Devici Mariji na Pesku med Podčetrtkom in Olimjem so prisegali nanj kot gospoda, ki ima odprto srce ter žep tudi za onega, ki ruje kot krt pod zemljo, a ne zasluži toliko, da bi preživel sebe z družino vred. Kočarji so kar strmeli vanj, kadar jim je razkladal kot — graščinski nameščenec, da je lov prav za prav prost. Srna in zajec sta danes tu, jutri tam in lastnik jima je Beg in oni, ki se sreča z njima z dobro pomerjeno puško. Graščina ima zemlje da ne ve kam z njo. Zakaj ne dati revežem vsaj nekaj od preobilice. Dračje je itak prosto po graščinskih šumah, zakaj bi ne bilo tudi listje in bukovje, ki prepereva od starosti, veter ga podira in trohni v nepreglednih množinah ne le po nedostopnih grabah ter kotanjah, ampak tudi ob lepo pristopnih potih, stezah in kolovozih.

O čemur je Guzajev Francluh sanjal pri prvem pogledu s Košenskega grebena, to je tudi postal v kratkem času: čislan od nadute gosposke nemškutarije, ker je z njo nemškutaril; ljubljenec vseh tlačenih ter potrebnih, ker je potrjeval svoj nauk o enakopravnosti, pravičnosti ter vsaj delnem izenačenju premoženja s plačevanjem po zakotnih in tudi dobro obiskanih javnih gostilnah ob glavnih cestah. Ljudje so bili veseli ter navdušeni, ako se jim je ponudila prilika, da so se sestali z graščinskim gospodom, ki je govoril na glas, o čemer so razmišljali oni le na tihem, jim stiskal roko, jih tikal in zahteval od njih, da so mu tudi oni pobratimi.

Mešetarji iz košanske okolice, steklarji iz Loke pri Žusmu, rutjarji iz Olimja ter bajtarji po onih siromašnih hribih so bili kmalu organizacija, katero je družil pod Guzajevo vodilno besedo skupen cilj: boj proti krivicam, ki se godijo že toliko in toliko let revežem, ki so obsojeni od roda do roda na najtežje ročno delo. In ta organizacija revežev ter tovarniških in rudniških tlačanov se je širila, romala je od trpina do trpina ne potom pisane, ampak žive besede vsakega, ki je imel kedaj priliko osebnega stika z gosposkim “bogom”, ki pomaga kot spreten lovec ter miren gozdar pri vseh graščinah od Žusma do Brežic. Guzaj je metal pridno iskre danes tu, jutri tam, tleti je začelo samo in do plamtečega navdušenja so pripomogli že s prisego zavezani najbolj zanesljivi somišljeniki.

Marca in aprila meseca po Guzajevi skoro stalni naselitvi na Košenci, ko so pričeli tako večji sejmi na: Planini, v St. Jurju, Šmarju, v Lembergu, pri Sv. Filipu na Selah in drugod, so se raznesle med imovitejše gruntarje vesti, da je bil oropan živinskega izkupička sedaj ta kmet, pa zopet oni nemški ali laški prekupec. Kmečki oderuhi so zakopavali svoj denar v skrivnem pod zemljo na najbolj prikritih krajih, doma pod zaglavjem ni bil varen pred nočnimi tolovaji. Neznani vlomilci so postajali tako drzni, da so v noči pri gospodarjevi prisiljeni navzočnosti zaklali svinjo, mu pustili drobovino v spomin in zginili bogznaj kam. Kakor s svinjami, je bilo seve tudi z drugo živino ter s kurami. O vseh teh ropih obenem na več raznih krajih so tožili le bogatejši sloji, revež se je na tihem muzal, saj je jemal tolovaj tamkaj, kjer je bilo denarja ter blaga ne le za sproti, ampak tudi za bogat prihranek. Okrivljeni so bili napadov na sejmarje, kmečke kurnike, svinjake in hleve ubogi Hrvati iz Zagorja, ki bi naj bili že od nekdaj uzmoviči, ako kaj zmanjka Štajercu bolj blizu meje. O Guzaju in o klice poganjajočih njegovih boljševiških naukih ni sanjal tedaj nihče, najmanj pa oblast z žandarmerijo vred. Ti kraji so bili tako daleč proč od kulture in od prometa, da niso prišli niti prav v poštev obcestni ropi in nočne tatvine brez ubojev. Vsak izropani ali okradeni je bil vesel, da je ušel z življenjem in je tožil svojo nesrečo Bogu, oblast se je ganila pred dobrimi petdesetimi leti, ako je kedo pobil kakega gospoda, ne pa le oskubil sejmarja ali kmečkega škrtljanca. Še nekaj let bi bilo zatonilo za božjo “gnado”, da bi ne bili zavohali Guzajeve sledi, da ni pokazal on sam oblasti s Kajnovim činom, da so ropi in tatvine od Št. Jurja do hrvaške meje delo njegove maščevalne roke radi krivične obsodbe.

Guzaj — Kajn.

Uspehi, stroga tajnost in popolna prikritost je Guzaja tako osmelila, da se je že upal v raznih preoblekah v najbolj prometne kraje in tako pod noč celo v trg Št. Jur. Po boljših gostilnah je nemškutaril, po zakotnih beznicah je zavijal v šentjurskem narečju, plačeval več nego je zapil, kakor se spodobi za boljše oblečenega človeka in kedo bi ga naj bil osumil, da je priklical ravno on v te kraje obcestne rope ter tatvine denarja in blaga.

Že prvo leto precejšnjega prosvita njegovega osvetnega dela bi mu bila njegova drznost skoro usodepolna.

Na dan farnega patrona sv. Jurja 24. aprila je tudi v Št. Jurju živahen sejm. In baš ta dan je bil ves trg po koncu, ker je bilo toliko domačih in tujih živinskih kupcev ter prodajalcev okradenih pri belem dnevu na sejmišču, po krčmah, trgovinah in celo v cerkvi pri natlačeno obiskani sejmski sv. maši. Vse se je hudovalo nad Hrvati, ki nimajo kaj vzeti doma, pa hajdi preko Sotle v štajerski žep. Žandarji so tekali okrog, povpraševali, zapisovali, a vsakdo zaslišani se je zadiral nad njimi: “Gromska strela, če bi znal in bi ga bil videl, kedo mi je segel v žep, bi ga že bil sam prijel in ž njim obračunal po sejmarsko s palico ali pa z nožem s krvavim križem preko dlani tatinske roke!”

Pikre opazke so letele na orožnike, ki so bili uverjeni, da je na delu organizirana banda. Eden izmakne, izroči drugemu in tretji že baranta in kupuje z ukradeno svoto. Količkaj sumljive berače so prijemali, jih preiskavali do golega, zopet izpuščaj, ker niso našli nič. Proti večeru, ko so se sejmarji že napili, so očito zmerjali orožništvo, ki najbrž drži s pravimi uzmoviči, pesti le nedolžne malharje, ki niso nikdar nastopali na šentjurskih sejmih kot tatovi. Žandarmerija se je raje umaknila drznemu alkoholu v kasarno, le Dobrajčev Anza, ki je vršil službo občinskega redarja, se je še upal po trgu in med razkačene pivce. Nad njim si ni hladil nikdo svoje jeze, ni imel posla ob sejmskih dneh z nepoštenostjo, ampak je le pobiral stojnino od kramarjev. In bas ta liki jagnje pohlevni Anza je sledil previdno že v mraku ženski, ki je stopala umerjenih korakov iz trga navzdol proti Anderluhovi krčmi, kjer so se še prepirali vinjeni sejmarji kar zunaj na cesti. Redarju se je dozdevalo, da ima baba preveč po moško urezan korak. Kaj — grom in strela, če ni to v žensko preoblečen moški in eden izmed taistih, za katerimi so danes zastonj stikali žandarji. Pospešil je korak in pred Anderluhom, kjer je videl več ljudi, se je upal že toliko, da je zaklical:

“Baba, stoj, če je poštenje v tebi!” Pozvana ni postala, ubrala jo je skoro v teku mimo gruče ljudi na cesti in preko ceste po polju z vso naglico. Anza je bil sedaj prepričan, da je na pravi sledi, pa po bližnjici povprek, da bi zajel baburo od strani. Skrivnostna ženska je uvidela, da jej je odrezal preganjalec pot in da je nemogoče uteči brez spopada. Za slučaj, da bi jo občinski sluga res zagrabil, bi začel vpiti na pomoč in na mah bi mu prihitel na odpomaganje celi že itak razburkam trg. Postala je, se obrnila m zavpila z moškim glasom:

“Niti koraka več naprej, sicer ustrelim in bo po tebi!” Liki v zemljo zapičen kol je obstal Dobrajc in oči so se mu zasadile v begunko. Naenkrat se mu je izvila iz zasoplih prs glasna opazka: “Ti, ti — ti si pa Guzaj in — ne — ne!” Ni še končal prepoznanja, že je potegnila neznanka izza nedrij revolver in ustrelila nanj z gromečim: “To imaš, strela gromska! Kar si iskal, si iztaknil!” Sluga je obležal na njivi s prestreljenimi prsi. Guzaj je pobegnil in se skril v smeri proti Slivnici.

Gruča ljudi na cesti pred Anderluhovo krčmo je zasledovala zagonetni pogon občinskega redarja za žensko. — Vse je prestrašil nepopisno strel, ki je podrl Dobrajca na mah na tla. Kaj takega se še ni bilo zgodilo v Št. Jurju, da bi bila ženska roka ob večni luči kar na sredi polja usmrtila iz revolverja moškega. Je trpelo precej časa, dokler so zbrali toliko duševne prisotnosti, da so se upali na njivo do stražnika, ubijalka je že bila davno preko glavne ceste ter potoka Voglajna v smeri proti Sv. Urbanu pri Slivnici. Ubogi Anza, obe pesti je tiščal krčevito na levo stran prs na rano, iz katere je bruhala kri pri vsakem dihu. Krvave pene so mu že silile iz ust, oči je zaobračal in silil iz sebe z zadnjimi glasovi razodetja: “Gu — guzaj — ta — ta me je ... Skušal je še enkrat ponoviti ubijalčevo ime, ni šlo, preveč mu je hropelo po grlu in kri mu je kar vrela iz ust ... Še nekaj trenutkov, še en bolesten vzdih in prvi Guzajev Kajnov čin je bil — končan!

Od ust do ust preplašenih prič smrti Dobrajčevega Anzeta so romale nekako pritajeno skrivnostno njegove zadnje besede: “Guzaj — ta — me — je!” Torej domačin in njihov sorojak je stegnil roko po življenju človeka, ki je bil vendar za gospodom župnikom prva osebnost v fari, ker je opravljal službo občinskega biriča toliko let. Ako bi jim padel ubijalec v roke, bi ga bili linčali, zagrešil je Kajnov zločin nad očetom osmero nepreskrbljenih otrok. V žensko oblečenega, potuhnjenega ubijalca je že davno prikril večerni mrak, ko so stali eni, pri pravkar izdahnulem Dobrajcu, drugi so pa brzeli v trg z grozno novico o krvavem uboju, katerega je zagrešila na zunaj ženska roka — a v resnici Guzajevega Francluha, o katerem so bili uverjeni vsi, da je že davno preko morja v daljnji Ameriki. Ko so buknili prvi glasovi o krvavi novici po trgu, je zašumelo med Šentjurčani, kakor bi močno potolkel na večer po čebelnem panju. Vse je zevalo v neverjetnem presenečenju: “Kaj — groma — Guzaj, iz celjskih zaporov pobegli obsojenec bi naj bil danes kradel med lastnimi rojaki in končno enega celo ubil?” Kdor je le količkaj verjel kot strela učinkujoči govorici, je tekel iz trga navzdol po njivi, kjer je že bilo vse črno radovednežev krog ustreljenega občinskega redarja. Šele orožništvo je razgnalo zbrane, napravilo zapisnik in poskrbelo za prenos mrliča v mrtvašnico do prihoda sodne komisije.

Pozno so legli ono noč k počitku Šentjurčani. Kar dve tako veliki novici za sicer mirni trg sta dali snovi za dolge pogovore in razmotrivanja o skrivnostnem rojaku.

Po pretežni večini se je udeležila cela fara Dobrajčevega pogreba, ko je opravila sodna komisija svoj posel in dognala, da je prestrelil zločinec junaški žrtvi redarskega poklica glavno srčno žilo in je bila smrt izkrvavljenja neizogibna. Orožništvo je prejelo težavno in nevarno nalogo: izslediti za vsako ceno drznega begunca, ubijalca tatu in roparja! Da bi bil uspeh povelja izsleditve tem bolj učinkovit, so razpisale oblasti na Guzajevo glavo za tedaj lepo svoto 150 goldinarjev. Od tega časa bi ga bil lahko vsakdo ubil in bi še bil prejel povrh nagrado 150 goldinarjev. Guzaj se je smejal ponovno tej nagradi in pisal pozneje večkrat v Celje na okrožno sodišče: “Ljudje božji, na mojo glavo ste razpisali le 150 goldinarjev, imejte z menoj potrpljenje, dokler ne bom vreden vsaj 1000 gld. Samo vprašanje je, če bo prejel sploh kdo to nagrado!”

Žandarji so bili noč in dan na delu za zločincem, za katerim je manjkala vsaka sled. Nikdo ni več videl one strašne ženske, ki je izginila v grabah in gozdovih tedaj še tako redko obljudenih krajev od Slivnice proti Planini ter Žegarju. Pri Šarklovih pri Sv. Primožu na Guzajevem rojstnem domu je skozi nekaj dni ter nekaj noči prežal orožnik z navitim petelinom na puški v veri, da se bo priklatil zločinec odkod, da poizve od domačih, kako in kaj so ukrenile za njim oblasti.

Dnevno so se vršile na itak neznatni Sarklovini hišne preiskave, ki niso posvetile v zagonetno krvavo zadevo niti z iskrico uspeha. Uboj Dobrajčevega Anzeta je nakopal staremu Guzaju in materi obilo bridkosti in trpljenja, ker se je znašalo od onemoglosti razkačeno orožništvo nad staršema, katerima se niti sanjalo ni, kod se potepa ter skriva kajnovski sin. Mati Ana je prejokala toliko dni ter noči, saj je bila oblegana kakor v zaporu od straže, ki je silila vanjo, naj razodene, kje je njeno ničvredno — z nedolžno krvjo okrvavljeno seme.

Cele tedne se ni upal nikdo od Šarklovih v trg niti k službi božji ne, bilo jih je strah ljudske sodbe, ki navadno ne pozna milosti in prizanesljivosti.

Ubijalec Guzajev Franeluh je izginil kakor kafra. Orožništvo se je naveličalo brezuspešne preže ter povpraševanja in ljudje so se tudi umirili. Čas pač ozdravi vse in tudi ljudsko nevoljo, ako ne dobi tako dolgo prilike, da bi si dala dejanskega duška.

Vse te pojave je zasledoval iz skoro neposredne bližine Guzaj. Dobro je znal, da ga bo iskala roka pravice tamkaj, kjer ga gotovo ne bo. Kljub neprestanemu patruliranju se je čutil v svojih že preiskušenih skrivališčih povsem varnega. Le vest ga je močno pekla, ker je prelil prvič v življenju nedolžno kri rojaka. Skušal je udušiti vedno se oglašujoči glas notranjosti z izgovorom: “Strela gromska, kar je iskal, to je dobil!”

A ni šlo! Kri nedolžnega je vpila do neba! Kakor Kajna tudi Guzaja ni nikdo zgrabil, ga ne ubil, a nebo je začelo z maščevanjem nedolžno prelite krvi z neznosno grizečimi opomini, da ni stegnil maščevalne roke po krivcu lastnega zavoženega življenja, ampak po čisto nedolžnem očetu osmero nepreskrbljenih otrok! Ko se je poleglo najljutejše iztikanje ter povpraševanje po njegovih zatočiščih, ga je gnalo z neugnano silo na materino srce, o kojega glasu se je hotel prepričati, ali ga morda celo ta proglaša za Kajna.

Dober mesec po uboju se je podal burjastega spomladnega večera na pot proti domu k Sv. Primožu. V objemu gostega večernega mraka je šel preko mosta čez Voglajno in nato po glavni cesti do podružnice Sv. Ahacija. Od tod je krenil na levo navkreber v gozde, se ognil skrbno bolj obljudene Botričnice in zagledal Sv. Primoža iz šume od leve. Bila je že tema, upal se je iz gozda navzdol preko njive do cerkve in za pokopališčnim zidom preko travnika do domače hiše, kjer je brlela leščerba le še zadaj v štibelcu. Medel plamenček mu je oznanil, da je mati še pokoncu in jo bo lahko doklicati brez trkanja ter hrušča. Že je hušnil preko ceste; bil pri oknu in popraskal previdno po g;ipi s pritajeno prošnjo: “Mama, odprite, jaz sem!”

Po izbi ter lopi je bilo čuti drsajoče korake. Vežna vrata niso bila niti zapahnjena, samo le priprta. Mati ga je potegnila za; seboj in odvedla v štibelc. Pri zakajenem svitu svetilke na ripsovo olje je pogledal mater in streslo ga je po celem telesu. Poprej krepka ženska postava je bila upognjena, oči vdrte globoko, obraz izsušen in ves moker od hudournikov solz, ki so se spustili po že izdolbenih strugah po ovenelem licu koj pri pogledu na sina — Kajna! Mati in sin si nisa segla v roke, nista se pozdravila, materine oči so jokale obsodbo, ker se Šarklove hiše odslej ne bodo držale samo slabe govorice, celo nedolžna kri, ki kriči proti nebu po maščevanju.

Mučno — a glasno vpijoč molk je prekinil Francluh s poskusom na videz umirjenega opravičila: “Mati, jaz sem moral. Gromska strela, zakaj me ni izpustil!”

Mati se je useknila v predpasnik ter vzdihnila iz globočine: “Ali veš, kaj te čaka za uboj očeta osmerih nepreskrbljenih otrok? Gavge — vislice — in našo hišo ter celo rodbino pa pečat kajnovstva! Oče je že pobegnil od hiše, ni mogel prenesti vednega prežanja žandarjev, ki so čakali noč ter dan na te in naju neznosno mučili s premetavanjem po hiši, na podstrešju in sploh po celi kočariji in z vednim povpraševanjem, da morava znati, kod hodiš in kje se skrivaš. Jaz sama sem se jim ponudila, naj zaprejo ter obesijo mene radi tebe, da bo enkrat konec ter zadoščeno strašnemu zločinu. Ja kaj žandarji, ti so odšli in se vračajo le tu in tam, a ljudje — sosedje ter sofarani! Žandarji me niso hoteli zapreti mesto tebe; glas ljudske obsodbe me bo držal z devetimi ključavnicami zaklenjeno za vrati te radi tebe za vedno proklete in s človeško krvjo omadeževane kočure. Veš, kaj je mati sina Kajna? Prokleta z noč in dan nemirno vestjo, ker je udarila svet z otrokom, ki je stegnil roko po nedolžni krvi, ki tirja maščevanje iz neba! Vzemi vsaj z moje vesti prokletstvo s tem, da se javiš sam sodišču in to naj obračuna s teboj, sicer ne bodeš smel nikdar med količkaj pošten svet in tudi za vso večnost boš ločen od onih, katere so rodile krščanske matere za večno srečo in ne za — večno prokletstvo!”

Mati je obmolknila, sin jej je zrl celi čas očitkov v oči, solza mu je zapolzela po sicer trdem obrazu in že je odprl usta, da bo prisegel zadoščenje pred Bogom ter oblastjo, ko je nekaj zaropotalo zunaj na dvoriščni strani pred štibelcem, kakor bi se bil nekdo spotaknil v noči temi. Mati in sin sta se prestrašila, ostrmela za trenutek in že je hropnila majka z obupanim glasom: Francelj, Jezus Marija, žandar je že tu!”

Ni bilo to materino svarilo ter poziv k pobegu še izgovorjeno do konca, ko je bil Guzaj že skozi oboja vrata preko ceste ter travnika za obzidjem mirodvora. Šele tedaj, v kritju pokopališčnega zida mu je udaril na uho rezko zapovedujoči: “Stoj!” in koj za tem strel, ki je blisknil v noč, zapiskal preko ubijalčeve glave in se je zakopala krogla brez zadetega cilja v zemljo na mirodvoru, kjer so počivali najnovejšega Kajna predniki, ki so že davno prejeli plačilo ali kazen za pozemeljsko življenje ...

Pri blisku ter poku strela se je zgrudila Sarklova mati v nezavest žandar je klel ter robantil, ker je zgrešil plen; Kajn se je začasno oddahnil, saj je bil od neba za po nedolžnem prelito kri le zapečaten s prokletstvom grizeče vesti in ne obsojen v takojšnjo smrt!

II. POGLAVJE

Florjanjevanje.

Eden najbolj priljubljenih kmečkih svetnikov je sv. Florijan. Slovenci ga častimo kot zaščitnika proti ognju in radi tega ga je videti naslikanega na stranski steni skoro vsake vaške kapelice ali na pročelih imovitejših zidanih hiš. V zidanih stebrih kozolcev od Št. Jurja do Brežic so udolbine, v katerih so kipi sv. Florijana. Ni kmečke izbe, v kateri bi ne visela na odličnem mestu barvana podoba patrona proti najhujši nezgodi — požaru. Sv. Florijan, in sicer jutro njegovega godovnega dne 4. majnika je bil pred več desetletji nekak poseben praznik že bolj odraslih kmečkih fantov. Jurjevanje je pri nas Slovencih neznano, pač pa je bilo poprej ukoreninjeno florjanjevanje. S sv. Florijanom je pričenjala kmečka mladina pravo pomlad.

Navada florjanjevanja je po krajih naše povesti danes že precej ponehala, ker je vzbujala večkrat nevoljo kmečkih gospodinj in gospodarjev. Kmečki sinovi, pastirji in hlapci so se zbirali prav zgodaj zjutraj na spominski dan sv. Florijana na kaki bolj prikriti livadi ali v gozdu. K temu praznovanju je moral vsak nekaj prispevati. Ali je prinesel jajca, ali slanino, ali kako alkoholno pijačo. Zbrana moška mladina je zakurila ogenj. Najbolj spoštovani od fantovske srenje je pekel za vse iz jajc in masti cvrtje. Ko so se najedli, so posedli krog ognja in pili, dokler je bilo kaj. K florjanjevanju je spadalo tudi petje, ukanje in pripovedovanje fantovskih zanimivosti iz celega minulega leta. Taka spomladanska praznovanja so se spremenila večkrat v pijančevanja in kolikokrat tudi v prepire ter pretepe.

Nekateri fantje so nabirali jajca in slanino za proslavo sv. Florijana od hiše do hiše. Ker ni smel priti nobeden na slavje praznih rok, so drugi doma izmikali gospodinjske dobrote: jajca in špeh, gospodarje pa prikrajševali za vino in žganje. Iz tega zadnjega vzroka je bil odrašeni kmečki svet proti florjanjevanju, ki je danes malodane izginilo.

Tedaj cvetoči običaj florjanjevanja je izrabil Guzaj 4. majnika po uboju šentjurskega občinskega biriča v to, da bi imel enkrat skupaj zbrane na enem mestu svoje najzvestejše. Hotel se je prepričati, kako močna in v koliko zanesljiva je njegova organizacija. Po pobegu od matere si je bilna jasnem, da zanj ne bo prostora nikdar med poštenimi ljudmi. Žandar ga je napodil v noči s kroglo od najljubšega bitja na svetu, ki je edino čutilo z njim in ga je hotelo še v zadnjem trenutku vrniti na pravo pot — od matere. Oborožena sila ga je pregnala od doma v noč — v šumo in kaj mu je preostajalo drugega, nego dalje po breznu maščevanja nad človeštvom, ki ga je krivično izpljunilo iz svoje srede. Kljub kajnovstvu ter prognanstvu je hotel imeti dom danes tu jutri tam in neomejno gospodstvo po šumah ter gozdovih, po katerih se je tolikokrat vladoželjno razgledoval s Košence.

Zavedal se je tudi, da bodo šla od uboja na njivi v Št Jurju na njegov račun vsa tolovajstva, ki se bodo dogodila daleč na okrog. Če bo že krivec vsem hudobijam in nepoštenostim, se je moral tudi nekoliko oddolžiti za te obdolžitve in v to svrho je potreboval več ter do zadnjega izdihljaja zanesljivih pomagačev. Je že imel svoj svet tovarišev ter somišljenikov, katere je organiziral z živo besedo od moža do moža. Ta organizacija se je morala čutiti ter zavedati, da je celota, kateri načeljuje brezpogojno čez imetje, življenje ter smrt on po človeški hudobiji med razbojnike in tolovaje natirani Franc Guzaj.

Nekaj dni pred sv. Florijanom je obiskal vse najzvestejše in jim zaukazal udeležbo pri florjanjevanju pred vzhodom solnca na 687 m visokem vrhu Rudenca, ki se dviga nad enakoimenovanim in gosto pogozdenim grebenom med župnijo Olimje in Loko pod Žusmom. V teh gozdovih je bilo čisto varno ... Le tu in tam je stopal po teh malodane tedaj nedostopnih šumah kak lovec, gozdar ali ogljar, orožnik še gotovo nikdar ne! Tukaj je hotel videti zbrano svojo četo, da se jej predstavi kot glavar in jej razgrne načrte za bližnjo bodočnost. Ni se motil in varal Guzaj v svojih upih. Ko je stopil on na Florijanovo na Rudenški vrh, je plapolal tamkaj že mogočen ogenj, ki je osvitljeval obraze lepega števila mož, ki so tvorili stebre njegove organizacije. Hušnili so pokoncu, ko je stopil med nje glavar, ki je stisnil vsakemu roko in jim velel sesti. Najprej nekoliko zabave in potem dolžnostni del florjanjevanja. Že za prvo proslavo so se guzajci dobro založili z vsem potrebnim za vzdramitev dobre volje. Starejši možje so pekli na ražnjih prolenke, mlajši so donašali dračja in iztakali iz steklenic v velike lončene pinte vino ter slivovko. Od kod so priromali ti božji darovi na sicer prvič tako številno obiskani vrh, ni povpraševal nikdo. Požirlci žganja so pripravili pot po grlu in v želodcu za okusno svinjsko pečenko in vino iz Tinskih goric. Ko sta bila utolažena glad ter žeja, so položili glavni zaupniki (vsak iz odkazanega mu okoliša) pred glavarja izza zadnje razdelitve naropano gotovino in izkupiček za pokradeno blago. Znali so dobro, da je pribita na utajitev plena neizogibna smrt; spoštovali so pa tudi glavarja, ki je razdeljeval pravično in obdržal zase le toliko, kolikor je bilo neobhodno potrebno za skupne namene in oborožitev. Razdelitev denarja je bila določena čisto za konec proslave. Treba je bilo poklicati v spomin važnejše doživljaje posameznih članov izza najnovejše dobe. Ugotovili so, da so se posrečili doslej brez izsleditve ali kake izgube vsi ropi ter tatvine. Po zagotovilih zaupnikov se še ljudem niti sanja ne o guzajcih, vsega ponočnega zla je okrivi j en Hrvat. Guzaj sam je naglasil, da je bil on prvi, ki je bil prisiljen preliti človeško kri, kar je bilo znano skoro vsem.

Smešil je vpričo zbranih žandarje, ki vedno vohajo za njim povsod, le tamkaj ne, kjer je v resnici. O njegovem skoro stalnem bivališču niti ne slutijo.

Pač pa treba podčrtati, da je odprta z ubojem na njivi v St. Jurju sled za njim, kar dokazuje razpis nagrade na njegovo glavo. Ker se bodo množili ropi ter tatvine, si bo oblast kljub zatelebanosti na jasnem, da Guzaj ni sam, ampak ima pomočnike, ki se pojavljajo ob istem času na več mestih.

Od sedaj zanaprej je treba večje čujecnosti, molčečnosti ter zavesti skupnosti. Morebitne ranjene je treba za vsako ceno odnesti seboj, Ob času pohodov ne sme imeti nikdo seboj kakega lističa, ki bi ga lahko izdal. Ako bi bil kateri res tolikanj nesrečen ali nepreviden, da bi ga zasačili, ne sme izdati nikogar, kakor se je zavezal vsak prostovoljno z najsvetejšo prisego. Spopadov in pobojev se treba ogibati, kri je pač najbolj zanesljiv ovaduh. Bog varuj, da bi stegnil kateri roko po imetju siromašnega človeka!

Dovolj je kmečkih oderuških pijavk, ki imajo za zglavje vreče denarja, gospode in onih pod palcem debelih živinskih prekupcev. Za najbližjo bodočnost se bodo. vrgli na prekupčevalce ter sejmarje, v poletnem času so tod okrog od štajerske ter hrvaške strani kar najboljše obiskani sejmi. Pri premožnejših sejmarjih je gotovina sigurna, jo je najlažje skriti, uteči z njo in za denar se dobi vse. Denarni plen tudi najmanj izda roparja ali tatu. Nato jim je še razložil, katere največje sejme bodo posetili, kedo se mora udeležiti pohodov in kje naj počaka tolpa na njegova natančnejša navodila ali morebitne spremembe v načrtu. On bo pri večjih podjetjih povsod pred njimi, v sredini ali koj za petami, da se kak večji napad ne bo izjalovil ali celo ponesrečil. Vsak izmed zbranih je kadilec. Ravno pušenje iz čuka (mala pipica s kratko cevko), ali prav za prav čuk sam bi naj bilo znamenje, po katerem se bodo spoznali odslej med seboj. Tovariš Žunko iz tvornice za kopita v Loki je izstrugal za vsakega tovariša enega čuka. Nikakor niso vsi enake barve. Spodaj pod pakfanastim pokrovcem sta iz svetle kovine utisnjeni v les začetni veliki črki vsakega posameznega, kakor je to običaj pri vseh boljših in lesenih kmečkih pipah. Pod začetnima črkama je razločno prepoznati guzajca po treh malih zvezdicah, ki svetlikajo iz lesa. Skoro vsak odraščen moški danes puši. Kaj je bolj priprostega in ne bo zbodlo nobenega prebrisanca v oči, nego potegniti čuka iz žepa, ga nabasati in pričeti pušiti. Ako si zapazil tri zvezdice pri sosedu pušaču, znaš, da si v tovarišiji. To znamenje spoznanja se sme uporabljati le za slučaj, ako dvomiš, če se smeš v družbi komu zaupati ali ne.

Glavni zaupniki so porazdelili na člane res mično izdelane čuke in za tem je sledila prosta zabava, uglajena s pečenko in obilno pijačo.

Solnce je pozdravljalo že s celim obrazom veselo navdušeno družbo, ko je bilo treba misliti na razhod na vse strani. Guzaj je namignil k sebi v krog starejšim koreninam in odštel Vsakemu od skupnega plena svoto zanj in za pomagače njemu zaupanega okoliša. Ko je pomolil kot zadnji pred glavarja obe šaki Boštaletov Franček, je zasadil Guzaj vanj svoj kačji pogled s strašno obdolžitvijo: “Ti si prvi, ki me je nalagal in prikril znatni del plena. Tam in tam si zakopal denar in se upal med nas kot Judež kljub najsvetejši prisegi, da boš vsikdar in povsod odkrit napram glavarju ter tovarišem!” Obdolženi in nahruljeni je prebledel, kolena so mu zašklebetala, jezik se mu je zapletal zaradi smrtnega strahu kakor v pijanosti, niti razumljive besede zagovora ni spravil iz sebe. Vsi so stiskali pesti in grozili škripajoč z zobmi prvemu lažnjivcu iz njihove srede — da, izdajalcu! “Sami obračunajte z njim po naših postavah!” je zapovedal glavar in se poslovil od razhajajočih se s stiskom roke.

Sodba guzajcev je bila kratka, a strašna! Za roke, noge in vrat so ga privezali k bukvi z zamašenimi usti, da se ni mogel niti ganiti, ter se oddaljili eden za drugim. O ti ubogi Boštale, komaj dobrih 25 let star, bo moral umreti po roparskem brezsrčnem zakonu zaradi nekaj deset goldinarjev od lakote nepopisno strašne smrti. In ko se bo poslovila duša, bo ostalo truplo ob drevesu, dokler ne bo razpadlo do kosti, ki bodo pričale, da je bil tukaj obsojen na smrt po Guzajevi postavi bogznaj kedo. Končal in segnil bo brez groba žalostnejše ter slabše nego nema zver. Zima smrtne groze je pretresla Boštaleta po celem telesu v zavesti, da se mu bliža počasna zadnja ura brez najmanjšega upa na odpomoč. Ko bi ga bili vsaj ustrelili ali pobili, da bi bil mrtev takoj, b jim bil hvaležen, a sedaj to več nego mučeniško počasno umiranje pri popolnoma zdravem telesu in polni zavesti! Ko bi tudi ne imel zamašenih ust in bi upil iz polnega grla, kedo neki bi ga slišal od tod, ko ni po leta in leta na ure daleč niti enega človeka! To so bile ure peklenskih muk in razmišljanj, katere je prebil ob bukvi Franček, prvi Guzajev kaznjenec, ki je bil pahnjen v najbolj kruto smrt ob priliki tolovajskega florjanjevanja. Zblaznel bi bil pred smrtjo, da mu niso udarili na uho že bolj na večer od spodaj navzgor proti njegovi smrtni mučilnici bližajoči se koraki.

Od kraja je na drevo privezani revež mislil, da podi lisica zajca, a stopinje so bile pretrde, mora biti človek, ki ga bo ubil ali rešil. In res — v polmraku se je zravnal pred njim sam vsegavedni in vsemogočni glavar — strašni ter neizprosni Guzaj. Nož je potegnil iz žepa, ga odprl in sedaj ga bo otel najhujših smrtnih muk z — zadnjim zabodljajem v srce. Gospodar čez roparsko življenje in smrt mu ni otipal srca, ampak stopil za bukev in ga oprostil z dvema urezoma bukovega križa. Ko so popustile vezi, se je zgrudil po tleh, omotica ga je objela vsled križanja in prestalega strahu pred dolgotrajnimi smrtnimi mukami. Rešitelj mu je priklical zavest z drgnjenjem po čelu in s par krepkimi požirki iz čutare. Zavedel se je, pogledal, govoriti ni mogel. Položaj je spregledal glavar, ki se je nasmehnil dobrodušno, a se zopet namrdnil jezno z zagotovilom:

“Sedaj boš znal, da jaz vidim ter vem vse. Prikrivanje napram meni od strani nevrednih članov je blaznost. Sam znaš, da si zaslužil smrt, katere predokus ti bo gomazel še nekaj časa po vseh udih. Ker si ti prvi na smrt obsojeni iz moje družbe, ti bom prizanesel pod pogojem in prisego, da boš izpolnil do pičice, kar ti bom sedajle naložil kot znak milosti ter usmiljenja.”

Na pred trenutki do onemoglosti ter na smrt obupanega so kapljale te besede kakor življenje ulivajoči balzam. Sedel je, podprl desnico z levico, dvignil tri prste in ponovil najsvetejšo roparsko prisego, da se bo pokoril poglavarju, četudi mu zapove v takojšnjo in neizogibno — smrt!

Sigurne smrti oteti Boštale in Guzaj sta jedla ter pila in po obilnem okrepčanju je razodel nadtolovaj, za kaj ga je odločil in kako se mu mora izkazati hvaležnega za rešitev. Na dolgo in široko mu je zaupal zadevo, ki je pahnila njega Franca Guzaja v ječo in ga napodila v gozd med roparje ter tatove.

Glavnemu krivcu dosmrtno zavožene usode na dno pekla že tolikokrat prokleti Klakočerci je prisegel maščevanje. Radi izpolnitve osvete živi in bo živel, dokler ne bo maščevana krivica, s katero ga je oplazila čisto po nedolžnem navadna zlobna ženska. Baba živi sedaj na posesti na Rodnah v župniji Sv. Križa pri Slatini. Mož ji je že umrl, a sicer živi dobro, saj je umna ter skrbna gospodinja. Na Doberno se ne upa več, ve za njegov pobeg in bi jej bil strah pred njegovo maščevalno roko tamkaj za petami. On Franček mu mora pripomoči na lahek način do osvetnega cilja.

Njemu samcu je vseeno, ali žde po teh le šumah ter planotah oglje, ali služi za hlapca pri Klakočerci na Rodnah. Moških željna babura se bo hitro zatelebala vanj in mu bo sledila slepo v kratkem času. Ko bo omrežena z navidezno ljubeznijo, jo bo lahke zvabil na sejm v te le kraje, kjer bo prejela iz njegovih rok zasluženo plačilo za krivo prisego in popolno upropaščenje nedolžnega človeka. Kako zadeva napreduje, se bo že sam poučil po posebnih zaupnikih, katere mu bo pošiljal od časa do časa čisto neopaženo.

Odkup smrti na groznem bukovem križu za tako nizko ceno je navdal Boštaleta s takim navdušenjem, da je padel glavarju krog vratu in mu obljubil bogznaj kolikokrat, da mu bo on sigurna steza, po kateri mu bo pripeljal žrtev v past maščevanja.

Pozno v noč sta se razšla pod Rudenškim vrhom v globoki grabi roparski poglavar in pomagač: eden vesel, da bo zopet živel; drugi prepričan, da bo izpolnil le s pomočjo tega človeka cilj še njemu odločenega življenja — osveto!

Na štajerskih sejmih.

Kraji naše povesti, kakor že parkrat povdarjeno, so bili in so ostali bolj revni. Edini dohodek prebivalstva radi oddaljenosti železnice in večjih krajev sta živinoreja in vino. Od nekdaj so bili tod, četudi manjši posestniki, skrbni in upoštevanja vredni živinorejci. Živinski prekupci od blizu in iz daljnih krajev so radi zahajali na sejme po teh krajih, kjer je bila živina lepa in precej odporna napram raznim boleznim. Vsega tega so se dobro zavedali guzajci in so skušali ravno živinski denarni vir nakloniti svojim tolovajskim žepom. Z manjšimi ropi in tatvinami po sejmih so že poskušali uspešno tu in tam pred florjanjevanjem na Rudniškem vrhu. Natančno organiziranih sejmskih ropov, ki so jim vrgli lepe tisočake, so se lotili po sv. Florijanu!

Prva žrtev guzajstva je postal daleč sloviti sejm na Planini, katerega so posečali židje in prekupci iz Gornje Štajerske. Guzaj se je pojavil drzno na planinskem sejmišču v gornještajerski noši z usnjatimi hlačami na polko ter golih kolen. Na glavi klobuk z zelenim trakom ter bingljajočim gamsbartom in s palico z ročajem od jelenovega roga. Ustvaril si je še umeten trebuh, ker je bil manjše postave, mu je preobleka pristojala prav dobro. Nikdo ni mogel sumiti kake prevare. Govoril je zavito pojočo nemščino in se posluževal pri barantanju kar dveh tolmačev-mešetarjev iz tamošnje okolice. Kupil je 5 parov najlepših volov, ki jih je po nakupu zaaral, pozneje v gostilni tudi izplačal vsem petim boljšim gruntarjem. Takoj so se mu ponudili gonjači, ki so bili pripravljeni gnati živino za malenkostno odškodnino iz Planine v Št. Jur, kjer je bila najbližnja železniška postaja iz Planine za Bruck na Gornjem Štajerskem. Po nakupu se je razgledoval po sejmišču, kjer sta se kmalu spoprijateljila z Židom iz Jaške pod Zagrebom, ki je kupoval vole in debele telice. Gornje-Štajercu je zaupal Žid na prvi pogled in ga še prosil pri barantanju za dober svet. Trgovanje se je zavleklo še po kosilu do kake tretje ure popoldne, ko je bil likof in izplačilo za židovski nakup. Jud je še vprašal prijatelja, kam je odposlal vole in kje se bosta razpila, ker njemu najbližja železniška postaja je Sevnica ob Savi. Kot barantača z živino, ki sta razumela svoj posel, sta si bila edina, da bi bilo dobro, ako bi se danes rejena živina odpočila in pošteno nakrmila, prav zgodaj zjutraj pa bi jo odtirali. Zidovi gonjači v Sevnico, Gornje-Štajerčevi proti Št. Jurju. Razpila in nočila bosta oba radi varnosti kar skupaj na križišču cest pod Planino, kjer so tedaj rekli pri Leskovšeku. Od tukaj pelje ena cesta proti Št. Jurju, druga proti Jurkloštru in v Sevnico.

Leskovšek je bila dobra krčma, kjer je bil velik promet z vozniki in sejmarji, ki so se tukaj razpijali ter razhajali na dve strani. Bilo je dobiti pri Leskovšeku vsega, tudi prenočišče, da, celo hlevi so bili na razpolago za živino ter konje.

Krščanski ter židovski prijatelj sta bila nekoliko pred mrakom z živino ter gonjači — samimi guzajci, pri Leskovšeku. Ker je bil nakup ugoden, je morala biti tudi večerja tečna in pijača obilna. Precej pred polnočjo po daljšem pomenjkovanju sta se podala oba trgovca k skupnemu, zasluženemu ter trdnemu počitku. Krčmar je moral oba zjutraj zbuditi k zajutreku, ker so morale ženske na poljsko delo. Pri kavi je razkladal napol slovenski in napol nemški, da so odtirali gonjači živino že davno pred svitom, vso v smeri proti Št. Jurju.

Zid ni poslušal gostilničarja, saj ga ni razumel, gornje-štajerski tovariš je samo kimal in se delal, kakor da je že prav, kar so napravili gonjači, ki so prejeli zvečer natančna navodila. Žida je odpeljal Leskovšekov hlapec po cesti proti Sevnici, štajerski Mihi je odkresal po slovesu od Abrahamovega prijatelja kar peš proti St. Jurju, je imel dovolj časa za nakladanje volov.

Na večer iz Sevnice se vrnuli hlapec je pripovedoval Leskovšekovim, da je pretaknil žid celi sevniški trg, a ni zadel niti na enega od gonjacev in niti na en kupljeni živinski rep, dasi je bil pošteno izplačal 11 parov volov in 9 debelih telic. Para čifutska je jokal, ko je ovajal žandarjem, ki so ga tolažili, naj le počaka še nekaj časa, morda se je pripetih gonjačem kaj nenadnega, kam neki hočejo pobegniti s tolikim krdelom živine.

Ko je on nahranil konja in se odpeljal Iz Sevnice, še ni bilo niti duha in ne sluha o židovih gonjačih in o živini.

Ko je čul Leskovšek voznikovo poročilo, je pripomnil, kako je razločil v noči po korakih živine, da gre cela trajba proti Št. Jurju in ne v Sevnico. Zadevo je omenil pri zajutreku obema gospodoma, a je bil oni z golimi koleni mnenja, da je že tako prav, kakor so storili gonjači. Ako je bilo enemu znancu po godu, zakaj bi ne bilo drugemu, si je mislil in se ni več brigal za zadevo, ker sta se prekupca razšla.

Hrvaški žid iz Jaške pod Zagrebom ni čul nikdar več ne o gonjačih in ne o plačani živini. Žandarmerija je poizvedovala nekaj tednov brezuspešno krog Sevnice ter Jurkloštra, seveda brez vsakega uspeha. V resnici in v srcu je celo vsak privoščil, da je neznanec iz Gornje Štajerske vsaj enkrat zvabil ter ogoljufal tolikanj pretkanega hrvaškega čifuta. Na Leskovšekovem dvorišču ukradeno židovo živino je prodal Guzaj in tovariši brez vseh težkoč ter spodtikljajev od strani oblasti na znanem sejmu v Lembergu pri Poljčanah 5. avgusta.

Znameniti, od Hrvatov, Štajercev in Nemcev iz Gornjega Štajerja obiskani sejmi so bili in najbrž še tudi so na Sv. gorah nad Št. Petrom. Sloviti živinski sejmi so se razvili iz svetogorskih božjepotnih prilik, ki so priljubljene spodnještajerskm Slovencem in Hrvatom daleč preko Zagreba. Sejmišče je pod cerkvijo na lahnem pobočju ob gozdu in križišču stez proti Sv. Petru in Bizeljskem. Dogon in odgon živine sta precej težavna, ker je svetogorski hrib strm Potne težave se premagajo, da je le kupčija dobra.

Nadaljnja bolj znana žrtev guzajstva je postal sejm na Sv. gorah 7. septembra pred praznikom Male Gospojnice, ko so na Gorah od tisočev in tisočev obiskani romarski shodi.

Guzajevi pomagači so se podali na gorski sejem peš vsak od svojega doma preko Sv. Trojice v Dobležicah, Buč, Sv. Miklavža na Polju in Št. Petra na Goro. Guzaj sam se je peljal v gozdarski obleki na kolesju od Lesične mimo Kozjega v Podsredo že popoldne pred sejmom. Za tokrat je bil načrt, da bo ostal on v Št. Petru, kjer se naj zbirajo tovariši po izvršenih napadih na kupce in prodajalce, ker kar z živinskim ropom in tatvino pač tokrat na takem hribu nikakor ne bi šlo.

V Podsredi je spregel Guzajev voznik v že bogznaj od kedaj znani krčmi pri Preskarju kraj trga. G. graščinski uslužbenec se je sprehajal po trgu, kjer je bil tedaj prvič. Ko je zvedel, da je Podsreda že staroznan trg, se je nasmihnil začudeno, kedo zlodja je obdaril to slamnato streho selo s trškimi pravicami. Radi zasmeha nevoljne so mu pokazale Podsredčanke s ponosom na pranger, ki stoji nekako na sredini trga in baš na posest znamenitega kamna je navezana trška čast in pravica Podsrede izza davnih — davnih časov.

Podsredčki pranger je že od nekdaj v spodnjih krajih znamenitost ter jabelko ostrih prepirov med Podsredo ter Št. Petrom. Pranger je bil znak nekdanje sodne pravice, vidimo ga še po več spodnještajerskih trgih, ki so v neposredni bližini kake srednjeveške graščine ali njenih razvalin. Pranger v Podsredi je kamenita soha na podstavku iz apnenca. V sohi je bil železen obroč in veriga, za katero so priklepali tatove in druge zločince, da jih je vsakdo mimoidočih lahko videl in si spustil nad njimi jezo s psovanjem. Kazen na prangerju je veljala kot zelo sramotna. Podsrečki pranger že gotovo ni žigosal javno nad 100 let nobenega zločinca, a je ostal na svojem mestu kot spomin na nekaanje čase javnega izvrševanja kazni. Ta pranger je že bil pred desetletji v noči od Šentpetranov izmaknjen ter odpeljan v Št. Peter. Iz cele zadeve se je izcimila sodna pravda in Podsrečani so dobili punčico očesa nazaj. Da bi ga zavarovali pred nepoštenimi in tatinskimi rokami, so priklenili kameniti steber z močnimi železnimi drogi. Kljub tej skrbi so se dogajale v prevratni dobi z zgodovinskim sramotilnim kamnom sitnosti. Da bo za večno mir, so v najnovejšem času Podsrečani kamen na debelo oblekli v cement, da je presneto težek in je ponočna tatvina brez opaženja naravnost izključena.

Baš ta podsrečki pranger si je ogledoval Guzaj od vseh strani, zmajeval z glavo in menil na glas: “Babnice, ve ste pač tako malo mešike ter narobe v glavi, ako mislite, da vam bom verjel, da je to razpokano kamenje trška krona.” Pljunil je po prangerju, ženskam pa pokazal dolg nos in hotel nazaj k Preskarju na vino ter piigrizek. S pobalinskim obnašanjem se je g. graščinski nameščenec tokrat urezal kakor najbrž nikoli poprej. Liki grom in strela iz jasnega so se zakadile užaljene tržanke v tujega gozdarja. Na mah je bil ves v pljunkih, klobuk razčesan na cesti in logar je padel po tleh, da je zakolobaril prah, kakor bi bila urezala težka granata na sredino trga. Še na tleh ležečega so že pobesnele Podsrečanke suvale z nogami, da se je kotal kakor sod. Gorje, če bi bil potegnil revolver in ustrelil med ženski svet tudi le za postrašenje! V tem slučaju bi bil linčan in tega se je najbrž zasmehovalec trškega znamenja zavedal, se pobral v največji zmedi in beži — beži k Preskarju in za skrbno zaklenjena vrata.

Tržanke so opravile svoje kar javno na Sredi ceste in mu niso sledile v krčmo. Lahko se je mirno očedil, jedel ter pil. Ko se je hotel pod večer odpeljati proti Št. Petru, ni mogel voznik napreči, ker mu je nekdo razrezal vprežno jermenje na drobne kose. Za lepo svoto si je kupil staro opremo, da je mogel dalje iz tega vražjega gnezda. Ko mu je bila Podsreda daleč za hrbtom, se je šele prav razpukšal, kako sramotno so obračunale z njim navadne ženske, kar se zgodi sicer le malokomu. Sram ga je bilo, jezen je bil in med celo vožnjo od Podsrede do Št. Petra je koval za razljutene Podsrečanke maščevalne načrte. Ko je pogruntal pravo, se je nasmehnil sam sebi in zagodel: “To izvršimo takoj za svetogorskim sejmom in bo tudi držalo kakor podsrečki pljunki.”

V Št. Petru je nočil v krčmi pri “Mesarju” bolj proti hrvaški strani, da bi jo lažje odkuril, če bi le kaj zagrmelo nad njim od strani žandarmerije. Večerjal ter spal je brez skrbi, prav nikdo ga ni motil. Drugo jutro je imel sestanek z došlimi tovariši, ki so bili napravljeni po mešetarsko z dolgimi leskovkami v rokah. Prejeli so od poglavarja navodilo, da smejo izrabiti za svoj posel trenutke, ko bo barantanje ali na višku, ali pa, ko bodo izplačevali kupci kupljeno živino pri lesenih bajtah pod sejmiščem, katere uporabljajo Šentpetrani ob času romarskih shodov ter sejmov kot krčme. Prodajalcu ali kupcu je na svetogorskem sejmišču lahko z vso naglico izmakniti denar in pobegniti z bliskavico navzdol, kjer ga skrijeta globoki jarek in gozd od vseh strani, kamorkoli hoče pobegniti. Tako se je glasil tokrat načrt in lopovi so si ga tudi dobro zapomnili. Podali so se od raznih strani na Goro. Ker so dospeli na cilj predčasno, so bili še pri sejmski sv. maši, da bi jim bil po italijanskem roparskem načinu uspeh tem bolj zasiguran.

Krog desete in polenajste ure je bilo svetogorsko sejmišče natrpano razne štajerske ter hrvaške živine. Petičnih ter večjih kupcev je bilo dovolj, barantija se je razvila z vso živahnostjo, z običajnim tleskanjem v roke in kričanjem, kakor bi šlo za najhujši prepir ter kreg.

Guzajci so se pomešali med sejmarje, ogledovali živino, a še bolj kupce ter prodajalce, od katerih nobeni niso bili vajeni nepoštenosti, kaj šele večjih ropov na tolikanj slovitih svetogorskih sejmih. Vse se je gibalo pošteno prosto, nikdo niti slutil ni o kakih tatinsko roparskih mrežah, ki so bile vržene z vso sigurnostjo in nepričakovano. Trušč ter šunder je odmeval s sejmišča po globokih grabah, ko so začeli sejmarji upiti, tekati ter kazati proti gozdu prav na vrhu sejmiškega pobočja.

Vse je imelo uprt pogled na razburljivi prizor na hribu, že se je zadri iz polnega obupanega grla sejmar na sredini sejmskega dirindaja, da mu je izmaknil lopov denar, ko ga je našteval na roko za vole prodajalcu. Hrvaški prekupci, židje in Nemci so zagnali pri krčmarskih barakah jerihonski krik, da so obdani od vseh strani od najbolj drznih uzmovičev, ki so par že okradli s spretnim preparanjem žepa na telovniku in z izmaknjenjem listnice, drugim so kar očito iztrgali denar iz rok, ko so pokali z njim pri likofu iz roke v roko po stari barantarski navadi. Vpitje prav na vrhu sejmišča, srditi dirindaj na sredini, obup pri barakah in kateri žandar, četudi so bili kar trije navzoči, bi naj pogodil v babilonski zmedi pravega uzmoviča ter roparja. Splošna nezaupnost ter preplašenost sta prevzeli tako sejmavje, da so se začeli poštenjaki ter znanci med seboj otipavati s palicami in si predbacivati tatvino. In ravno v tem splošnem kričanju, porivanju, zmerjanju, preklinjanju, ruvanju ter tepežu je bilo resničnim tolovajem malenkost, da so jo potegnili skoro neopaženo navzdol proti Št. Petru in Bizeljskem ter raznesli kot prvi po dolini, kaj strašnega se je zgodilo danes proti poldne na doslej poštenem svetogorskem sejmišču.

Ljudje na Sv. gorah, ki še niso bili prodali živine, so po teh obupnih prizorih bežali s prigonom navzdol vsak na svoj dom. Okradeni in oropani so robantili naprej in zahtevali izsleditev krivcev od žandarjev, ki so obljubili vse, a so bili prave ničle v primeri z Guzajevo organizacijo. Tako klaverno še menda ni bil zaključen nobeden svetogorski sejem, kakor po prvem in zadnjem obisku guzajcev 7. septembra.

Guzaj in nekaj njegovih tovarišev so bili pri polni mizi vsi ogorčeni nad čisto novim tolovajskim pojavom na Gori, so pili ter plačali in se proti večeru mirno in brez kakega osumljenja razšli v odljudene kraje, odkoder so se bili natepli med poštene sejmarje.

Lipšinetovega Antoniča je pridržal Guzaj še pri sebi pri Mesarju. Zaupal mu je, kaj ga je doletelo v Podsredi in kako je sklenil, da se bo osvetil. On naj spi nocoj v Št. Petru. Jutri se naj vrača skozi Fodsredo. Oglasi se naj na onem prokleto ponosnem županstvu s temle pismom in priloženim denarjem. Pismo je bilo v nemščini in se je glasilo v slovenskem prevodu tako-le:

“Slavno občinsko predstojništvo v Podsredi!

Podpisani trgovec s kožuhovino v Leobnu na Gornjem Štajerskem prosi slavno predstojništvo, naj blagovoli razglasiti dve nedelji zapored po glavni službi božji, da kupim žive mačke v trgu iz okolice po 1.50 gld. komad. Prodajalci naj blagovolijo živali zapreti v hlev Pri Podreberšeku, v krčmi nasproti prangerju v Podsredi. Odpeljal in plačal bom takoj vsako množino glede kožuhovine znamenitih podsrečkih mačk v ponedeljek zvečer po drugem preklicu. Prilagam denar za razglasitev v dobri nadi, da bo dovolj! Donašalec prošnje je moj zaupnik ter poverjenik, katerega dobro poznam ter mu zaupam izza dosedajnih tozadevnih kupčij.

V Leobnu, dne 4. septembra.

Michael Walzinger l. r., trgovec z kožuhovino.”

Podsrečki župan je prečital pisanje enkrat, dvakrat, zmajeval je z glavo, verjeti je moral, ker je bila priložena lepa nagrada za razglašanje, pisava lepo razločna in še povrh gotovo od bogatega nemškega trgovca.

Bogznaj s čim vsem ljudje danes trgujejo. Mačkinih mrcin je po trgu ter po okolici več nego dovolj in zakaj bi siromašnejši svet nekaj ne zaslužil na tako brzo ter lahko roko. Obljubil je Lipšinetu, da se bo zgodilo po gospodovi želji in sta se razšla brez nadaljnjih pomislekov in povpraševanj. Antonič je še stopil v gostilno k Podreberšeku, kateremu je raztolmačil na videz čudno kupčijo in plačal v naprej najemnino za hlev in še za prehrano onih mač, ki bi bile prinešene pred odpremo, da ne bo zagrešeno mučenje živali.

To so poslušali tržani in okoličani dve nedelji zapored, kar jim je preklicaval občinski berič izpred cerkve in jim zabičaval, da je razglas istiniten, ker Walzinger v Leobnu je bogata in znana tvrdka za nakup ter razprodajo sirovih kož ter kožuhovine.

Štirinajst dni je bilo v Poclsredi več nego dovolj pomenkov o čudni mačji kupčiji, pri kateri bo izkupil marsikateri za prazen nič po en in pol goldinarja. So se pa tudi našli prekupci, ki so stikali za večkrat nepotrebno mačjo nadlogo daleč naokrog.

Komaj so čakali zaželjenega ponedeljka, ko se bo pripeljal oni nemški gospod, ki trguje z mačkami. Že v nedeljo popoldne se je oglasil pri Podreberšeku Lipšenetov Antonič in pogledal, če si niso morda Podsrečani vendarle razpukšali glede prevare. Kaj še! Dva izpraznjena oddelka v svinjaku sta že bila polna mačk vseh barv, ki so puhale ter prhale v nestrpni negotovosti, zakaj so zaprte in kaj bo z njimi. Trgovčev predsel je zopet izginil z izgovorom, da mora po gospoda, ki se bo pripeljal po železnici do Št. Jurja in bo v ponedeljek popoldne gotovo tukaj.

Kar s parom brzih konj je pridrdral trebušasti gospod Walzinger iz Leobna v lepi gornje-štajerski noši s težkim zlatim lancem od ene strani obilnega trebuha do drugega. Lep koleselj se je ustavil pred Podreberšekovo krčmo nasproti prangerju. Gospod in Podsrečanom že znani spremljevalec sta izstopila in se podala na ogled mačkine robe, ki je bila natrpana že v treh oddelkih svinjaka. Trgovec je sporočil zbranemu in denarju željnemu občinstvu, da se lahko za par ur razide, ker mora počakati na veliki gajbi, ki vozita bolj počasi in v katere bo natrpal izborni mačkin nakup. Ko bo blago prevzeto in v gajbah, bo plačal vsakemu od komada, kakor je bilo razklicano. Ljudje so razumeli zakasnenje prevoza in se razkropili po številnih trških krčmah, kjer so pili na dober izkupiček za prav za prav ničevo robo, s katero že bodo znali odslej kam.

G. Walzinger je pri Podreberšku dobro jedel ter pil, voznik je sprevajal razgrete konje po trgu. Ko je zadostil telesnim potrebam, je plačal ceho, še dal lepo napitnino za najem svinjske staje in pisal. Zaključeno pisanje je zaprl v kuverto, jo zalepil, položil na mizo in nekaj namignil skrivnostno tolmaču, ko je že šlo bolj na večer. Antonič je izginil iz sobe, g. Walzinger si je pretegnil zaspane ter od vožnje raztresene ude. Dvignil se je s stola, se potrepljal zadovoljno po trebuhu, se nasmehnil in stopil proti pragu, koder je baš šetal mimo po cesti njegov voznik z že izpočitima konjema. Na gospodov pokim je obstal. Že so odmevali s Podreberšekovega dolgega dvorišča nagli koraki z glasnim pozivom: “Sedaj!”

Kakor blisk sta se pognala trebušasti Gornji Štajerc in Antonič na voz, hlapec z bičem po konjih in po trgu ter na desno navzdol proti Bistrici in v najhujšem peketu po cesti za potokom proti Kozjem. Za beguncema se je zakadil po dvoru in skozi vrata celi roj mačk ter mačkov, ki so se razkropile kot jata prestrašenih golobov na vse štiri vetrove po trgu. Ljudje so vreli iz krčem in se čudili divjemu mačkinjemu pogonu, katerega so videli prvič in zadnjič, odkar je Podsreda trg. Skraja so bili uverjeni, da si je dovolil kak domačin nedopustno šalo z izpustom mačk in so kar navalili na Podreberšekovo krčmo. Mačke so se že bile razbežale vse do zadnje ter poskrile po podstrešjih, hlevih in kolarnicah. Gornještajerskega Walzingerja in njegovega prokletega raešetarja od nikoder, gajb še manj — ljudska nevolja je že prekipevala, ko je pogledal krčmar še enkrat v pivsko sobo, kjer sta se mudila tujca. Na mizi je ležalo zalepljeno pismo, ki je bilo naslovljeno v slovenskem jeziku na Podsrečanke in se je glasilo:

“Vašo trško čast in pravice ste potrdile s pljunki in sunki po nedolžnem opazovalcu vašega trga pred dobrimi štirinajstimi dnevi. Opljuvani ter osuvani vam zapušča v spomin na frdamanega prangerja jato neplačanih mačk, katerim blagovolite postaviti spomenik poleg onega trškega kamna, radi katerega sem bil javno osramočen prvič in zadnjič v življenju od pobesnelih ženskih rok.

S pozdravi odpuščanja za pljunke in sunke: Franc Guzaj iz Št. Jurja ob juž. žel. in ne leobniški Walzinger.”

Zgorajšnje pismo je krčmar ponovil nevarno se gibajoči množici, ki je kar strmela. Kaj —? Guzaj — sam Guzaj — ta strašni ter prosluli tolovaj se jim je osvetil na ta način? Nikdo bi ne bil verjel čudnega maščevanja, ako bi ne bilo zabeleženo črno na belem in bi se ne bile razkadile mačke in ne odgalopiral oni prokleti golokolenež kar s parom najbolj brzih konj.

Nad kom so se hoteli znositi? Nad županom in občinskim biričem? Ta dva sta ravnala v dobri nadi, kakor oni. Osveta je osveta, če se tudi posreči na tako izreden ter smešen način kakor se je Guzajeva nad celo Podsredo radi zapostavljanja in blatenja prangerske časti!

Še smejali so se Podsrečani z ženskami vred, ko so se umirili in uvideli, da se je znosil nad njimi tolovaj na tako preprost in prav za prav nedolžen način. Ženske so se zavzele za trško čast in pravice s pljunki in sunki; javno od ženskega spola na pranger sramote postavljeni ropar jim je vrnil milo za drago z neplačanimi mačkami. Preko pljunkov, sunkov in mačje nadloge je bilo treba preiti mirno na dnevni red, kar so dobri Podsrečani s sicer dobrosrčnimi ženskami tudi storili, ko so spoznali, da je Podsreda s prangerjem eno, siloviti Guzaj drugo, in vendar je sedaj zadoščeno obema!

Sejem na Hrvaškem.

Guzaju so bili kraji preko Sotle ravno tako tuji ter neznani, kakor n. pr. Amerika. Ker je služboval nekaj let v Dalmaciji, je znal hrvatski, a kje je bila Dalmacija in kje hrvatsko Zagorje! Uverjen je bil, da je hrvaški sosed v vsakem oziru daleč za Štajersko in baš radi tega si je obetal na tamošnjih sejmih pred nastopom zime prav obilno denarno ter blagovno žetev.

Navajen je bil uspehov in niti na misel mu ni prišlo, da bi mu znalo tu in tam vendar le spodleteti. Stavil je preveč upanja vase in liki jeklo trdno svojo organizacijo ter podcenjeval Hrvate. Po izpraševanju ter temeljitem posvetovanju s tovariši se je odločil, da se bo lotil velikega sejma v Deseniču na godovni dan sv. Terezije 15 oktobra. Desenič ni daleč od meje in ima s slovensko sosedo zelo ugodno cestno zvezo preko Sotle pri Miljani na Imeno, Podčetrtek in v Olimske šume, kjer se je razprostiralo Guzajevo kraljestvo. Vsi guzajci so bili za to, da se ponovi na hrvatskem sejmu način žepne tatvine in drznega trganja denarja kar iz rok, kakor se jim je tako zlahka posrečilo ter sijajno obneslo na svetogorskem sejmišču.

Na Terezijevo v Deseniču ni bilo treba storiti nič drugega, nego izvesti še enkrat že posrečeno žeparsko ter roparsko vajo. Tatovi ter roparji bodo šli peš preko Sotle in po cesti kar naravnost na deseniško sejmišče; glavar jim bo sledil na kolesi ju do krčme pred Deseničem in bo prišel nadzirat tolovajsko delo k nogam, ko bo barantija na vrhuncu krog desete ure predpoldne. Dan pohoda je bil določen na 15. oktober zgodaj zjutraj. Guzajci kot mešetarji z leskovkami v rokah, glavar v ulogi štajerskega prekupca, ki govori kot večletni mejaš tudi zagorščino.

Po dogovoru je izpregel Guzaj v gostilni pri muzikantih Juračekih pred toliko opevanim in zgodovinsko opisanim deseniškim gradom, katerega nazivajo Zagorci “Naš Tabor”. Grad je še danes prav dobro ohranjen, na nižjem gričku in je zibelka zagorske junakinje ter mučenice Veronike Deseniške. Od Juračekov je lep pogled na gradišče, ki zre ter se smehlja po selu Desenič in mični okolici.

Roparski glavar ni povpraševal, kako in kaj je z gradičem na gričku, ampak je kresal kar peš od krčme navzdol, enkrat navkreber in že je bil v lepo ležečem Deseniču ter tudi pri sejmišču, kjer je bil šunder, dirindaj, krik ter vik, kakor bi barantali za konjska kljuseta sami cigani. Preril se je komaj skozi vhod, razrival kričečo množico in že bolj proti sredini se mu je nudil prizor, kateremu ni bil priča nikdar poprej. Kar groza ga je spreletela po hrbtu. V zemljo so bili zasajeni trije prav debeli koli eden za drugim in ob nje privezani trije guzajci za roke in noge, da se nobeden niti ganiti ni mogel. Vsak od mimoidočih je potegnil s palico po privezanem, koder je pač padlo. Priča tej ljudski osveti so bili orožniki in občinski pandur je še celo stražil kaznjence, da bi nobeden ne utekel. Kako žalostna prikazen so bili njegovi tovariši! Gologlavi, miloprosečih pogledov so prenašali molče neusmiljene udarce, ki so deževali nanje, sedaj redkeje, zopet bolj pogostoma, kakoršen je bil pač mimo se valeči promet. Moški so nastopali v vlogah vršilcev ljudsek kazni; ženske pa so vpile, zmerjale ter kazale s prsti na šibane z glasnim opazkami: “Evo vas, gadine krajnske (Zagorci pravijo obmejnim Štajercem Krajnci), boste znali v drugič izmikati denar poštenim Hrvatom! Le lopni ga, Imbra, da ga vzame vrag, ker tat je lopov, ki kakor cigan ne spada na pošten sejm!”

Šele to psovanje je poučilo Guzaja o hrvatskem običaju, da kar narod sam sodi ter kaznuje pri svežem zločinu zasačene. Ako bodo morali stati tovariši privezani do večera vsak na svojem lesenem križu, potem: adijo majka zemlja in pozdravljena večno! Treba jih je za vsako ceno rešiti, toda kako, bilo je vendar razljutenih ter maščevanja željnih hrvatskih batinašev kakor listja in trave. Ko je prehodil z največjo težavo sejmišče, ki je bilo natrpano živine ter raznolikega naroda križ na kraž, je zbral neopaženo osem tovarišev, ki so zrli vanj obupano po odpomoč, sicer bodo zapustili prvič ter zadnjič to prokleto Zagorje brez trohice plena, pač pa s tremi mučeniškimi mrliči. Glavar jih je podučil, da s tatvino ter ropom danes ne bo nič, ker je obdano sejmišče krog in krog od najbolj živahnega prometa in Hrvat je preveč pazljiv na svoj žep. Edina odpomoč, da otmejo tovariše gotove smrti, je ta, da dvigne osmorica bolj proti zgorajnemu vrhu sejma larmo in navidezen pretep ter krič kar med seboj. Celo središče se bo osredotočilo krog mesta pepira ter pretepa. Trenutke splošnega zanimanja na čisto drugem koncu bo izrabil že on sam v to, da bo prerezal vezi onim trem ob kolih in eden od njih jih mora odvesti navzdol iz vasi proti Juračekom, neopaženo na njegov voz in hajdi proti meji — Sotli in preko.

Tolovaji so bili poslušni učenci, ki so izvršili takoj nasvet ter povelje glavarjevo.

Čisto na drugem koncu je buknil krik, kletvice, videti je bilo neusmiljeno mahanje s palicami — običajna slika po zagorskih sejmih, kadar uhvatijo uzmoviča pri nepoštenem poslu. Sejmarski hrvatski kumeti so začeli kakor elektrizirani migati z ušesi, vsak je dvignil palico, oprijel tesneje torbo in najurnejših korakov proti onemu koncu, odkoder je podžigala vročekrvneže larma.

Moškim so sledile ženske in tem še kaznjence stražeči pandur z žandarji, saj se jim je obetala nova žrtev za kolec, vrv in batino. Par minut — prostor krog treh po ljudskem pravu obsojenih je bil prazen in Guzaj je imel lahko in neopaženo rešilno delo. Ko so izginili z zadnjimi močmi od kolcev odrezani guzajci, se je že pomikala galama ob vrhu sejmišča po selu navzdol in že je bilo videti, kako so bežali moški z jerihonskim krikom na vse strani, eden je psoval drugega in mu grozil z batinaškim obračunom.

Vse je vpilo iz polnih grl, se je rilo, grozilo, klelo, mahalo s palicami, a nikdo ni znal, za kaj da gre, kedo je uzmovič, lopov in ona prokleta gadna kukavica, ki spada na kol pred ljudsko sodbo!

Proti koncu Deseniča se je preganjala med seboj le osmorica guzajcev, ki so se pa že tudi umirjali, ker se jim je sijajno posrečilo, kar so nameravali. Komaj je bila ta predstava končana, je pričela druga. Hrvati so se vrnili nazaj proti sredini sejmišča in videli, da so kolci prazni in oni za pravo ter poštenost vneti kumeti ob ljudsko veselje — batinanje.

Križem kraž so frčala razburkana vprašanja: “Kjer je pandur, kje je vražja kukavica, ki je pomagala krajnskim lopovom s kolov v prostost? Ko je prišvajdral pandur na svoje mesto in opazil začudeno kole brez kaznjencev, je seglo po njem bogznaj koliko desetin moških in ženskih rok.

Do pobesnelosti razkačena množica bi bila linčala čisto nedolžnega, da mu ni priskočila na pomoč žandarmerija, ki ga je otela iz krempljev smrti s puškinimi kopiti. Komaj ter komaj rešeni berič je utekel iz sejmišča na občino in se ni upal taistega dne več na svetlo.

Opisani razburljivi prizori so nudili zagorskim kumetom in kumam toliko zanimanja, zabave in tvarine za glasen prepir za ter proti, da je bila sejmska barantija za tokrat odveč. Sejmarji so se razkropili po gostilnah in točilnicah, kjer so se naprej prepirali, lasali in gladili s palicami radi krajnskih lopovskih gadin in radi domače kukavice — prokletega pandurja.

Guzaj je že bil davno v krčmi v Deseniču pri Blažeku. Takega teatra še ni bil doživel. Za vse še tolikanj surove ter razburkane prizore mu ni bilo žal, je spoznal vsaj obnašanje in dušo hrvatskega Zagorca. Uvidel je, da bi bilo potreba prijeti Hrvata čisto drugače za žep nego Štajerca. Praksa je pač najboljša učiteljica in to še posebnb pri tatvini ter ropu!

V kotu za mizo pri Blažeku so sedeli trije na dolgo potegnjeni Zagorci, po obrazih presojeno, so bili gotovo bratje. Eden čez drugega se je hvalil ter udarjal z dušno kletvico po prsih z zagotovilom, da je baš on uhvatil štajerske tatinske gadine in jih najbolj batinal.

Guzaj je čul to hvalisanje, se zanimal zanj in že je bil v sredini med bahači. Pustil si je razložiti zadevo s krajnskimi gadinami in s številom udarcev, ki so padli po njih izpod batin treh bratov: Imbreka, Sandorja in Miška Vidovič iz Babjega sela pred Miljano.

Pohvalil je na glas hrvatsko vnetost za poštenost in posebno mu je dopadel običaj ljudske sodbe ob kolcu in z batino po lopovu. Dal je za vino, plačal mastno proletino in to vse kot nagrado, ker so bili Vidoviči oni, ki so prijeli gadine, jih izročili narodu v obsodbo in jih najbolj vicali z batino. Guzaj gospon — seljačine: Imbrek, Šandor in Miško so bili kmalu pobratimi, saj jih je družila zavest potrebe poštenosti in ljudske batine kot zdravilo proti tatvini. Skupnih nazorov so bili, skupaj so se mastili ter pili; a platil je le nadpoštenjak gospon od nekod tam preko Sotle in granice. Zagorci so pili, da so že debelo gledali in je šlo že bolj na večer, ko je rekel Guzaj, da mora nekoliko ven. Njegovemu konju se je omajala podkev, da je ne bo zgubil na povratku, si mora nabaviti podkovne žreblje in kladivo, a bo takoj nazaj. Na vasi je zadel na enega od tovarišev, kateremu je naročil, naj zbere še ostale in naj čakajo v trdem mraku v gozdu ob cesti za Juračekovo krčmo!

Vidoviči so komaj čakali, da se je vrnil gospon, ki je plačal vse in jih je še povabil s seboj do Juračeka, imajo itak vsi pot po eni cesti od Deseniča do Babjega sela in Miljane. Kedo bi se ne držal take dobričine, so mislili bratje in hajdi še k Juračeku, doma itak ne bodo zamudili prav nič.

Stari Juraček je bil ves obupan, ko je zagledal gospoda iz Štajerske, ki mu je bil zaupal konja ter voz predpoldne. Pokleknil je predenj in ga prosil med solzami milosti, ker so pridrveli nadenj proti poldnevu kranjski ravbarji. Vzeli so iz hleva njegovega konja ter z dvorca voz. Naložili so najbrž tri one iz sejmišča pobegle gadine in z Bogom diko proti bližnji granici! Vidoviči so zaškripali z zobmi; Guzaju je ušla krhka kletvica, ker sta postala še njegov konj ter voz žrtev kranjske nepoštenosti. Na omahanje pijani Vidoviči in bili kar zdirjali za prokletimi gadinami, ko bi bili mogli, a jim ni dopuščal preobilni alkohol. Juraček ni bil kriv, moral se je udati premoči in kaj je preostalo dobremu gosponu drugega, nego kresati peš z brati po cesti in si poiskati pri štajerskem sodišču pravico na povrnitev s silo odvzetega konja in voza. Vidoviči so bili zadovoljni, ni bilo treba drveti za lopovi, stari Juraček vesel, da se gospon ni nanj srdil, ampak še dal celo za vino pred odhodom. Po slovesu od dobrel ga Juračeka v že trdni noči bi bili Vidoviči pokapali od vinjenosti v obcestni jarek, da jih ni vlekel gospon kot trezni junak naprej po cesti, družila jih je skupna pot in skupna jeza na tatinske kranjske gadine. Kmalu za krčmo napravi cesta ovinek in zavije v teman gozd. Ko so prikrevsali do sredine res strašljivo samotnega kraja, je gospon spustil pijance, da so omahnili na stran in rezko zažvižgal. Izza bukovih in hrastovih debel so se prikazale dolge, tajinstvene postave, kar osem jih je bilo. Postavili so se v krog, da so bili Zagorci in Guzaj na sredini. Poglavar je dal povelje: “Tovariši, pripeljal sem vam: Imbreka, Šandorja ter Miška. Ti trije so zagrabili po lastni izpopovedi naše tri tovariše ter jih predali kolu in hrvaški batini. Obračunajte z njimi po naši sodbi!” Ubogi in tako prebridkc razočarani Vidoviči iz Babjega sela! Tolovaji so jim zvezali roke na hrbet, jim zamašili usta in jih pretepli z leskovkami skoro do nezavesti. Da bi se ne mogli povrniti prehitro do Juračeka in poklicati pomoč, so jih po tedanjem roparskem običaju podkovali. Radi tega si je bil preskrbel Guzaj v Deseniču kladivo in podkovne žreblje. Vsak je dobil po en podkovni žrebelj do glavice v peto in to je bilo hujše ter sigurne je nego biti privezan za roke ter noge ob kol na sejmišču in biti batinan po ljubi ljudski volji!

Ko je bilo maščevanje končano, je izginila tolpa med krohotom in prepustila žrtve roparske podivjanosti rešilnemu slučaju usmiljenega Samarijana.

Guzajci so bili z glavarjem vred na eni strani razočarani radi popolne polomije tatinsko roparskega načrta; na dragi do ukanja veseli, saj so vrnili Hrvatom tako lepo in z obrestmi vred, kar so jim posodili predpoldan. Le Guzaj še ni bil povsem zadovoljen, zaklinjal se je, da se bo še nocoj odpeljal iz Hrvaške v svoje kraljestvo z obilnim plenom.

In res! Banda je napadla še isto noč gradič Miljano, kjer je bilo vse v globokem počitku. Z revolverjem užugani oskrbnik je izročil Guzaju 5000 goldinarjev v gotovini, par najboljših konj in gosposki voz za 11 oseb. Tolovaji so se napili najboljšega grajskega vina in se odpeljali med vriskanjem preko Sotle v Imeno in od tamkaj proti Podčetrtku. Na križišču ceste v trg Podčetrtek in proti Olimju so pustili oropani voz kar na cesti, konja odgnali seboj peš po kolovozu proti Mariji Devici na Pesku v Olimje in mimo Olimske glažute navkreber v gozdove ter šume — v Guzajevo kraljestvo!

Hrvatsko Zagorje je bilo od tega obiska za vedno varno pred Guzajem in njegovo organizacijo.

III. POGLAVJE.

Na ljubezenskih stezicah.

Kadar se je mudil Guzaj na Košenci pri Drobnetu, je hodil okrog po okolici v vseh mogočih preoblekah. Priljubljena pot mu je bila od doma proti Spodnjemu Žegarju, dalje proti Prevorju, po hribu navzdol v dolino, po kateri teče gorski potok Bistrica, ki se izteka pri Sv. Petru pod Sv. gorami v Sotlo. Dolinica Bistrice je ozka, vabljiva in od izvora posuta z mlini. Kmalu pod Prevorjem na pešposti proti Dobju je stal ob potoku dvotečajni mlin, ki je bil last starega Andreja Amona.

Posestnik mlina je bil v mlajših letih steklar v Loki pri Žusmu in v olimski glažuti. Zaslužil si je pri težavnem steklarskem delu toliko, da je kupil že bolj v moških letih mlin z nekaj posesti. Oženil se je, dobil skrbno kmečko gospodinjo, ki mu je umrla kmalu, zapustivši mu hčerkico Barbiko. Ni si iskal druge življenske družice, ostal je vdovec celo življenje, katerega je posvetil otroku, mlinu in obdelovanju posestva. Amanov Drejc je bil na glasu kot pošten mlinar, dobra duša, ki je znal v sili pomagati tudi bolni živini. Hčerko edinko je vzgojil v krščanskem duhu strogo, da mu je bila v pomoč ter oporo na stara leta. Precej veliko, brhko in ljubeznivo Barbko je pogledal rad vsakdo z veseljem, duhtel je pač z nje dekliški cvet v neprisiljeni milini in dobrosrčnosti. Kot dobro vzgojena hčerka je vživala spoštovanje pri vseh, ki so nosili v mlin ali jo gledali ob nedeljah ter praznikih v farni cerkvi na Prevorju. Fantje so lukali za Barbko, bila je pač edinka štedljivega očeta in nikoli tamkaj, kjer je bil razuzdani dirindaj pri škripanju harmonike, vinu ter plesu. Starejši gruntarji so radi kazali na Amonovo s povdarkom, da bo vozil dobro skozi življenje, kateri jo bo dobil za ženo.

Radi največje krivice, s katero je zabodla Guzaja Klakočerca, je postal sovražen ženskemu spolu. Ko je pa videl prvič ljubko Barbko pri perilu ob domačem jezu, ga je nekaj ugriznilo prav na dnu srca. Vprašal je brezskrbno pevajočega dekleta za pot iz doline na Dobje ter proti Planini. Dekletce mu je opisalo stezo tako prijazno, da jo je poprosil za njeno ter hišno ime. Smehljajoča Barbka mu je razkazala radevolje lepo urejen mlin, kuhinjo, očetovo izbo in svoj štibelc, ki je lukal na vrtec. Okno in vrt sta bila v cvetlicah, ki so pričale o posebni negi ter ljubezni. Čedno napravljeni lovec se je zahvalil deklini za ljubeznivost in jo prosil, če jo še sme ogovoriti, ko ga bo vodila pot večkrat tod mimo po opravkih. Barbka se mu je smehljala dobrodušno in mu zaupala, da je malodane vedno doma, ker mora opravljati že staremu in od dela izmučenemu očetu čisto sama celo gospodinjstvo, delo na par njivah in v hlevu. Lovec je pohvalil njeno delavnost, ljubezen ter skrb za očeta, odlomil preko nizkega plota iz vrta vršič rožmarina in si ga vtaknil z njenim sramežljivim privoljenjem za klobuk. Čebljala sta še nekaj časa, da je poznal vse prilike pri Amonovih in je zavil razigrane volje od mlina navkreber proti Dobju. S hriba se je ozrl še enkrat na žuboreči gorski potok in na mlin, ki ga je vabil sicer osamljeno, a prisrčno po ljubki legi in po veselem ženskem bitju, ki ga je oživljalo ter ogrevalo. Priznati si je moral, da še ni naletel na deklino, iz katere bi bilo kipelo toliko mladostnega življenja, veselja in odkritosrčnosti, kakor ravno iz te Barbke. Nekaj ga je vedno vleklo, da je postajal, se obračal in zrl v dolinico proti mlinu, kjer je razvešala Barbka med petjem perilo. Ko se je vračal v noči mimo mlina nazaj na Košenco, je bilo v mlinu temno ter tiho. Hčerko in očeta je zibal brezskrbni — trdi senj. Ni se upal postopati ter prisluškovati krog voglov, zdel se mu je ta kraj presvet, da bi ga onečastil s ponočnjaškimi običaji. Od prijatelja Drobneta je zvedel o Amonu in hčerki vse najboljše ter najlepše. Dobro mu je dela pohvala, bila je resnična, v katero je verjel trdno tudi on, Guzaj, ki je tiščal človeka V brezno laži, pokvarjenosti in hudobije.

Sanjalo se mu je o samotnem mlinu ob Bistrici in o ljubki Barbki. Vstal je dobre volje in si priznal, da pleše in vriska po njegovem srcu in da pravijo ljudje taki srčni razigranosti prva žrjavica ljubezni ali zaljubljenosti. A naj je razmišljal, kar je hotel, vedno mu je stala pred očmi Barbka na hrbtu prekrižanih rok in s smehljajočim zagotovilom:

“La zataknite si vršič rožmarina za klobuk, ga imam dovolj in vam ga podarim z veseljem.”

Kako lepo in v srce segajoče so prižuborele te besede iz ust nedolžnega kmečkega dekleta, ki je poznalo le resnico in košček sveta ob bistriškem potoku v luči veselja in dobrote. Tako neprisiljeno ljubeznivo mu še ni domolila rožmarina nobena ženska kakor priprosta Amonova Barbka. Celo srečanje si je ponovil ter poklical v najbolj živi spomin po sto in stokrat na dan.

Tretji dan ga ni zadržalo doma. Dasi je zatrjeval sam pri sebi, da ne bo usmeril korakov proti Prevorju in navzdol proti Bistrici, je to vendar le storil, da se sair ni zavedel, kedaj prav za prav je naletel na starega Amona, ki je sedel zadovoljno na brunu pred mlinom, vlekel ter puhal iz pipe.

Stari ga je pozdravil v naprej in ga povabil na klop, slišal je že o njegovi ljudomilosti od Barbke, ki je nekje po opravkih na njivi. Že po prvih besedah je prepoznal stari Drejc, da ima opravka z domače prijaznim graščinskim gospodom, katerega še bo gotovo potreboval, ko bo šlo za listje in drva, gozdiča namreč ni bilo pri mlinu.

Kot dolgoletni steklar je vstal s težavo, se oprostil ter izginil v mlin. Vrnil se je s hlebom domačega kruha in poličkom tepkovca, ki tekne na potu tudi sicer vina vajenemu gospodu. Od dela omajana kmečko delavska dobričina je zaupal logarju in ga prosil pri podajanju poliča iz roke v roko za milostno roko, ko bo rabil izpod njegovega nadzorstva na zimo steljo za dve kravi in drva za kuho in peč.

Stari Amon in lovec sta že bila prijatelja, ko se je vrnila Barbka in bila vidno vzradoščena, ko je videla prijaznega graščinskega lovca z očetom pri kruhu in poliču. Ko si je umila z rok zemljo, je utrgala sama na vrtu rožmarin in ga zataknila logarju na suknjič z opazko, da raste dekliški pušelc tudi za potokom v dolini in ne samo na hribih po grajskih vrtovih. Lovec je bil ponosen na darilce in zrl tako ognjevito ter žareče v dekletce, da je zarudela, povesila oči in polukavala vanj izpod dolgih trepalnic tako sramežljivo ljubko le z enim očesom. V srcih obeh je pač že nekaj tlelo, kar je sililo na dan skozi oči in razodevalo veliko — veliko —!

Gozdar je krenil le pod pretvezo izgovora, da ima opravka v lesu na Dobju, preko potoka, v resnici pa bi bil najrajše ostal kar pri Amonu za vedno. Do noči je sedel na bukovem štoru na hribu nad Bistrico in zrl proti mlinu, krog katerega se je sukala danes že vsa njegova Barbka. Prvič v življenju je čutil, kako nekako blaženega je ljubezen do nepokvarjeno prisrčnega ženskega bitja, ako začne kapljati na srce tudi odraslega moža, ki je imel doslej opravka le z izmečki ženskega sveta.

Že pozno v noč se je zdramil iz sanjarij, kak raj bi užival tukaj na zemlji, ako bi bil kedaj poprej naletel na Barbko. In kaj sedaj? Kako dolgo bo še mogel gledati temu nepokvarjenemu cvetu v oko, ne da bi mu razodel, da on ne spada na gredo njenega srca, ampak na gnojišče? Kaj bi rekla ona in oče, ako bi vedela, kedo in kaj da je? Bo li mogel prikrivati resnico in napraviti vsaj enkrat v življenju par sladkih požirkov iz čaše nedolžne ljubezni? Vsa ta vprašanja so se zaletavala vanj, ko je stopal na povratku po prstih mimo mlina. Na klancu proti Prevorju je zopet nekoliko posedel in se povzpel do zaključka, da za enkrat se nikakor ne sme in ne more na dan z resnico, ki bi bila za dobra dva človeka ob potoku prehuda in prebridka. In kot sovražnik krivice ter hudobije je imel še vedno pravico do duhanja ljubezni, ker v zakon ni mogel, ni smel! Od ljubezni polnega materinega srca ga je napodil v temni noči kot psa žandar s kroglo; od tukaj ga ne bo, ta raj nove ljubezni je v njegovem kraljestvu, kamor ne bo stopila žandarska noga! Zaključil je razgrebanja s trdnim sklepom, da bo prepustil komaj vzklilo cvetko ljubezni razvoju usode, ne da bi vplival nanjo s prilivanjem nepotrebnega razodevanja iz svoje žalostne preteklosti. Vse pride enkrat na dan in bo tudi to še zvedela Barbka, kedo in kaj je njen ljubljeni, a tedaj bo gotovo že bolj močna ter utrjena, da bo mogoče prenesla tudi ta udarec. Taka bi naj bila njegova ljubezenska pot za bodočnost! Sam pri sebi je prisegel, da si ne bo tako hitro jemal dobrega imena, katerega sta mu prisodila na prvi pogled stari Amon in njegova edinka. Lažje mu je bilo, ko se je povzpel do tega sklepa. Zapustil je klanec pri Prevorju in se vrnil samozavestnih korakov na Košenco.

Tolovajska dolžnost ga je klicala po tem sestanku z Barbko za dalje časa daleč proč z doma, saj je moral zaslužiti za se in za obilno tovarišijo. V to dobo so baš padli precej dolgotrajni pohodi po sejmih, ko je moral izostajati po več dni s Košence. Vsak daljši povratek je porabil v to, da je pohitel na videz le bolj mimogrede k mlinu k Barbki ter njenemu očetu, kjer se je vsikdar oddahnil ter odpočil v par urah od roparskih grozodejstev.

Po izjalovljenem navalu na deseniški sejm je trkala na duri že bolj pozna jesen in skoraj že tudi zima. Po cele tedne se je zadržaval doma in delal obiske k potoku. Barbka je že znala za njegovo z živo besedo razodeto ljubezen, katere ni zavrnila, je ni tajila, ali jo skušala obiti, ampak jo priznala in se je oklenila s kmečko odkritostjo. Stari Drejc je že davno znal, da ne hodi lovec mimo njegovega mlina le po opravkih, hčerki ni prigovarjal, ne odgovarjal, bil mu je gosposki mož po godu radi neprisiljene ljudomilnosti. Njegova hčerka bo imela mlin, posestvece in še nekaj suhih prihrankov, zakaj bi torej ne bila logar jeva žena. Mesto da bi stanoval na žusemskr graščini, bo vršil zet iz mlina svojo gotovo lahko in dobro službo.

Oba zaljubljenca sta zadela pri dobrem očetu na vsestransko razumevanje. Stari je bil celo toliko obziren, da si je poiskal vedno kako opravilo v mlinu, ako se je prikazal Francelj; znal je, da je sveža ljubezen le za dva. Res blažene čase je užival Guzaj pri Amonovih in si priznal večkrat, da ga nebo le še ni čisto zavrglo: naklonilo mu je raj kmečke ljubezni. Ko sta si bila z Barbko po srcu eno, ni prihajal več k hiši praznih rok, ampak je izvoljenko naravnost obsipaval z darili, katerim se nista mogla načuditi z očetom. Številna obdarovanja so jima bila dokaz, da misli Francelj resno in da bo postal Amanov mlinar, ko bo uredil službeno razmerje z graščino.

Kadar je bil dalje časa z doma, je pošiljal svoje najzvestejše k Barbki s pismi. Bil je celo tako zaljubljen, da je pesnil na izvoljenko in je ena Guzajevih ohranjena v njegovem rokopisu. Pesem je brez naslova in se glasi:

Rožce naj cvetijo,
ptičice naj poj o,
naj nama razveselijo
srce, kdaj žalostno bo

Rožca razcveti,
poganja lepi cvet,
jaz pa z mojoj ljubcoj
še hočem veselje imet.

Posebno veselje je hotel napraviti svoji Barbki s tem, da jo je vzel s seboj v mesto, ker še ni bila videla nikdar železnice ali kakega večjega kraja. Šla sta peš do Št. Jurja in tamkaj z železnico v Celje. Pustila sta se skupno fotografirati pri Martiniju. Na sliki je videti Barbko visoke postave s tedaj običajno kreolino, njen izvoljenec sedi poleg nje v lovski obleki in gleda proti njej. Ta fotografija je ohranjena in jo je nosil Guzaj vedno pri sebi do smrti.

Govorice o drznih Guzajevih nastopih po sejmih so se že bile tako raznesle, da sta zvedela o njih celo Amonova v zaprto in od sveta ločeno Bistričko dolinico. Barbka je izrazila večkrat vpričo Guzaja željo, da bi rada poznala tolovaja, ki jemlje gospodi ter bogatinom in deli plen med siromake. Enkrat jo je celo vprašal ljubček ob priliki radovednosti po Guzajevi zunanjosti: “Barbka, kaj bi rekla, ako bi bil n. pr. jaz ropar, ki strahuje krivičnike ter bogate krvosese in pomaga revežu?” Dekle se je nasmehnilo, ga objelo z vso silo in reklo prepričevalno: “Francelj moj, ravno tako bi te imela rada, kakor te imam sedaj, ko si gozdar in graščinski lovec.” Ko bi bila znala, kaj in koliko je razodela s temi besedami Guzaju, ki se je bil prestrašil zgorajšnjega vprašanja, ki mu je nekako ušlo! Šolza ginjenosti se mu je utrnila iz očesa, ko je čul in bil prepričan o toliko udanosti ter zvestobi v ljubezni. Znal je, da bo prišla ura, ko bo zvedela tudi Barbka, komu je zaupala srce, a te prisrčne besede so mu porok, da bo vzdržala to preiskušnjo in ostala zvesta tudi roparskemu glavarju.

Zimske mesece po sejmskih ropih je prebil Guzaj z malimi presledki na Košenci s skoraj dnevnimi poseti v mlinu pri Barbki, ki je komaj čakala njegovega prihoda. Oče je večkrat ponovil hčerki, da bi že rad videl, da bi bil Francelj stalno kot gospodar v mlinu. Starega si je bil logar že davno pridobil z mičnim pripovedovanjem, s tobakom, slivovko, listjem ter drvmi, katere mu je pustil pripeljati na dom, razžagati in razsekati. Kdo bi ne bil vesel in ponosen na bodočega zeta, ki skrbi s toliko pazljivostjo, požrtvovalnostjo in ljubeznijo za tasta!

Maščevanje.

V sredini sprehodov po ljubezenskih stezicah je prejel Guzaj po posebnem odposlancu pismo, katerega še ni pričakoval in mu baš sedaj ni bilo zanj. Pisal mu je Bošteletov Franček z Roden j nad Sv. Križem pri Rogaški Slatini. Iz nerodnih kmečkih pismenk je razbral to le vsebino: Frančeku se je posrečilo, da se je vtihotapil brez nadaljnih težkoč in ovir pri Klakočerci za hlapca. Kot priden in vesten, si je pridobil kmalu zaupanje gospodinje ter domačih. Klakočerca je sicer skrbna gospodinja, a strah pri hiši in pri sosedih radi vednih sodnijskih pravd kot zlodej osovražena. Najbrž še za življenja moža je ljubimkala z drugim, ki zahaja večkrat v hišo, sicer pa nima nobenih pravic ali odločilne besede. Radi tega ljubčeka se njemu stara ni nikdar približala s kakimi ljubezenskimi razkritji ali ponudbami. On se ji tudi ni vsiljeval, kar bi bilo itak brez pomena, on glavar Guzaj bo dosegel maščevalni namen. Po Slatini že govori vse o Guzajevih delih. Ljudje se smejijo, ker jim vedno znaš uiti, da te ne zajamejo; obče narod odobrava, ker si postal strah bogatinov in dobrotnik revežev. Tukaj bi se lahko gibal prosto, nikdo te ne bi izdal, bil bi med tovariši in prijatelji. Klakočerci sem parkrat pri večerji namignil o tvojem slovesu, se je potajila in se napravila, kakor bi ne slišala mojih besed. Zaupam ti odkrito tudi to, da ima babnica že za možitev veliko hčerko, ki je najbrž po očetu, je vse nekaj drugega nego mati. Z Nežiko se prav razumeva in mi je že priznala, da sem jej po godu. Ko boš ti obračunal s staro, bi se ne ustavljal prav nič, ako bi me poročila deklina, ki je edinka in je pri hiši vprav gosposka obilica glede posesti in vsestranskega imetja. To le za enkrat še prikrito ljubezensko razmerje med menoj in Nežiko je vzrok, da jaz sam osebno kljub obljubi ne morem sodelovati pri vršenju naloge, katero si mi naložil.

Prav gotovo si imel že tudi sam srce za kako žensko in boš dobro razumel, da hčerkin ljubljenec ne more vreči njeni lastni materi konopca krog vratu in jo zadrgniti kot hudodelko. Cesar ne bom in ne morem jaz, bodo drugi in ti boš prišel še to spomlad, ki je pred nami, na svoj račun. Stara je poslala že dvakrat dobro rejene vole na sejem v Rogatec in Lemberg, a jih ni mogla prodati. Pogostoma je izjavila, da jih bo postavila sama na sejem v Podčetrtk 17. marca, tjekaj pride dovolj kupcev za rejeno živino iz Hrvaške in od drugod. Ta dan zjutraj bo odgnal vole naš pastir. Gospodinjo bo peljal z našim konjem sosed, jaz sem le hlapec, ki je uslužben za delo in ne za kočiranje po svetu. Eden od tvojih naj kupi vole. Pije naj likof z babnico izven Podčetrtka pri “Hrovatu”, kjer zavije ena cesta proti Loki pri Žusmu, tamkaj je itak tvoje lovišče. Kakor veš sam, ženska rada pije in ga bo gotovo potegnila tudi tokrat iz veselja, da je prodala vole tako dobro. S pijano babnico boste imeli lahek posel, saj voznik bo šleva bojazljiva, ki bo zadovoljen, da bo odnesel na Rodne zdrave pete.

To je bila na kratko vsebina dolgega Bošteletovega pisma. Guzaj je odložil pri Drobnetu nerodno počorgani papir, se zamislil, zopet čital in bil resnega mnenja, da je opravil in svetoval Franček dobro, dasi je igral v maščevalni zadevi vlogo Pilata.

Ni mu zameril, da ne bo pripeljal zlodejeve ženske sam, ker je baš sedaj uvideval, kaj je vdano ter zvesto dekliško srce tudi za podivjanega roparja. Frančekov načrt mu je ugajal, izvršitev je bila malenkost in se bo maščeval poprej, nego je pričakoval.

Razmišljanju o vseh podrobnostih osvete bi se bil vdal z večjim zanimanjem ter naslado, da ga ne bi motila ljubezen, ki mu je bila sedaj več nego maščevanje. Prisegel je bil pri nebu in zemlji, bil mu je to prav za prav življenjski cilj, da bo napravil obračun z ničvrednico, potem se bo držal glede žensk povsem drugega mnenja.

Omenjeni maščevalni načrt je razložil ob priliki Mačkovemu Janezu z naročilom, naj se pripravi s par tovariši za 17. marca, voli bodo namreč njihovi. Babnico morajo pripeljati živo na Rudniški vrh, kjer se bo vršila sodba in nje izvršitev v njegovi osebni navzočnosti.

Od izdaje ravnokar omenjenega povelja do njega izvršitve so pretekli tedni in meseci. Poglavar je še nadziral kake manjše tatvine ter rope, sicer so mu bili glavno — da, vse — obiski ter kramljanja v tiho mirnem mlinu ob žuboreči Bistrici. Dasiravno se Guzaj za naročilo večkrat na videz niti zmenil ni, pozabil ni nanj, preklicaval ni rad svojih besed in tega so se zavedali njegovi tovariši.

Mačkov Janez je bil pred meseci določenega dne pripravljen s svojo kompanijo brez posebnih ponovnih obvestil. Ko je pričela živinska kupčija na dan 17. marca v Podčetrtku, so bili tolovaji tolikanj čuječi, da so že čakali na Klakočerčin prihod. Njeni voli s pastirjem so bili na sejmišču med pitano živino. Par mesarjev je vprašalo fanta za ceno, ki jim je bila znatno previsoka in so se le smejali cenitvi. Med številnimi sejmskimi posetniki bahave Rodničanke ni bilo mogoče zgrešiti, ako se je kedo le količkaj držal njenega opisa. Šele krog pol desete ure predpoldne je pridrdral njen koleselj navzdol po trgu po stari strmi cesti pod gradom. Na enovprežnem vozu je sedela zadaj debelušasta, na pol gosposka mamca, da so se nagibali vzmeti pod njeno težo sem ter tja. Kočiral je suhljat možiček skrivljenih nog in že bolj v letih. Kot očividno stara znanka je pustila izpreči na dvorišču Nikole Staroveškega v spodnjem trgu, ki je bogati teti postregel takoj s predjužnikom ter pijačo. Po temeljiti okrepitvi je odracala proti sejmišču, ki je skoro ob Sotli na koncu trga. Ob obeh straneh ceste so bili kramarji, lončarji in prodajalci vsakojake suhe robe, katero rabita Štajerc ter Hrvat pri gospodarstvu in gospodinjstvu. Klakočerca je nakupila precej glinaste posode, kuhelj, lesenih krožnikov, rešet ter dve rodoseji. Šele po opravljenih postranskih poslih se je spustila z voznikom na sejmišče ter poiskala pastirja z neprodanimi voli. Gonjač je omenil povpraševanja mesarjev ter njih obnašanje, ko so zvedeli za ceno. Gospodinja je bila mnenja, da bo tokrat oddala živino, četudi bo treba najbrž znatno popustiti. Ni se še prav ozrla po okolici, kjer so bili privezani njeni voli, ko jo je vprašal postaven možakar, za koliko je blago naprodaj. Po temeljitem ogledu od vseh strani še na zobe, po otipavanju glede debelosti je pričelo živahno barantanje z običajnim kričanjem ter z zbijanjem cenitve navzdol. Ko je kupec z dvema mešetarjema ogorčen radi pretirane cene in nepopustljivosti lastnice odšel dvakrat, je prišlo v tretje do kupčije z odštetjem denarja in z izgovorom likofa že bolj pozno popoldne pri Hrovatu ob omenjenem križišču cest. Voli so bili kupljeni kot klavna živina za Šmarje pri Jelšah. Pastir jih je moral gnati še do Hrovata in počakati tamkaj na likof in na napitnino.

Klakočerca je bila vesela, da se je iznebila blaga. Kosila je pri Staroveškem in še imela popoldne dovolj nakupovanja pri usnjarju, klobučarju in v apoteki. Je že bilo pozno popoldne, ko se je zibal njen koleselj zopet navzgor po cesti, po vrhu pod gradom mimo “stoka”, nekdanjih grajskih žitnic in naravnost navzdol baš pri Hrovatu na cestno križišče na likof. Kupec z mešetarji je že čakal. Pastir je prejel napitnino in vole je odtiral drugi. Likof na srečo je moral biti izdaten, ker so bili voli plačani dobro in je to uvidela Klakočerca na tihem ter sama pri sebi. Ni se upirala plačevanju za jed ter pijačo. Pivci krog koleslja so bili tako zabavni, da se jej ni mudilo prav nič proti domu, akoravno je silil voznik na odhod radi teme in nevarne vožnje po samotni cesti pod Sv. Petrom na Medvedovem selu. Klakočerca je plačevala, vesela družba je pila ter zbijala šale, da je šlo proti enajsti uri v noč, ko so bili pri gorkem čaju. Kakega tolovajskega napada se med potjo ni bilo baii, saj je povabila na voz do Cigana v Mestinju kupca in še enega njegovih spremljevalcev. Slednjič se je veselo zadovoljna družba le zbasala na koleselj in konj je komaj premaknil voz radi teže. Dirjati je pričel, ko so bili čez most preko Mestinjskega potoka in krenili v smeri proti Pristavi. Klakočerca si še ni niti prav udobno razložila svojih udov po koleslju, ko jo je zagrabil kupec za vrat ter jo lopnil s pestjo po desnem sencu, da se jej je posvetilo v temni noči pred očmi, kakor bi bil švignil blisk. Zacingljalo jej je po ušesih, zašumelo po glavi in njena zavest je zatonila za nekaj časa. V trenutkih, ko si je dal kupec opravka z obilno žensko, je treščil spredaj mešetar voznika po glavi ter ga pognal s kozla v obcestni jarek, da reva švajdrava niti jeknil ni. V trenutku je bil obrnjen voz in nazaj mimo Hrovata, od tamkaj na desno po kolovozni cesti proti Loki pod Žusmom. Po ubogem konju je padal jermenov žegen, pa je tekel preplašen na vso moč, saj je bilo že pozno in še dolga pot na kraj nočne sodbe na Rudniškem vrhu. Ko so bili izven vasi Spodnje Tinsko ob Tinskem potoku, so se oglasili iz gozda preko vode na cesto rezki žvižgi, na katere sta odgovorila oba tolovaja. Voz se je ustavil. Temne postave so skočile preko vode in dvignile še vedno onesveščeno žrtev s koleslja. Novi voznik je odropotal s kolesljem naprej, Mačkov Janez je velel z žensko k potoku, da jej vrnejo z zmakanjem zavest, kedo bo neki nosil tako težko kobilo po temnih gozdnih stezah na visoki Rudniški vrh.

Že koj po prvem omočenju glave je odprla Klakočerca na široko oči. Pri pogledu na strašne tolovajske obraze je hotela krikniti na pomoč, a jej je zavrla glas moška šaka z zagotovilom, da bo po njej, ako ne uboga natančno, kar jej bo zapovedano. Kaj bi jej pač bilo tudi koristilo še tako krčevito vikanje, ko je bila v krogu sedmih človeških pošasti, ki sigurno niso bile nikdar vajene, ceniti dragocenosti človeškega življenja.

Eno krepko moško strašilo jo je močno podprlo pod levo, drugo pod desno pazduho in že je šlo navkreber preko gladine v gozd, kjer je vlekel težko ženšče le eden, drugi jo je porival od zadaj, eden spredaj je svetil, ostali so se zabavali od daleč, postajali ter pili žganje iz steklenice, katero je pripeljal od Hrovata Mačkov Janez.

To je bila za debelušasto mamco krijeva pot po ozki gozdni stezi, ker jo je eden vlekel, drugi potiskal, da je šlo hitreje. Kap bi jo bila zadela pred ciljem, da se niso večkrat ustavili, da se ji je vsaj nekoliko umirila od strahu, razburjenja in nagle hoje preveč razburkana kri in liki kovaško kladivo nabijajoče srce. Dobro uro je bilo treba krepko stopiti od Tinskega potoka, predno so bili na Rudniškem vrhu. Že od daleč jim je puhtel pod nos vzduh po dimu. Na vrhu zbrani so kurili ogenj in dim se je valil proti dolini. Ko so oznanili s tajinstvenimi žvižgi svoj prihod na cilj, so spustili težki plen v krog moških postav ob svetlo plapolečem ognju. Ženska je kar padla po tleh, ko jo je izpustil izpod pazduhe njen krepki spremljevalec. Zmakali ter drgnili so jo z vinom ter žganjem, da je razločila položaj in lahko prepoznala, kje in v kaki družbi da se nahaja. Neznanci so jej veleli, da mora sesti na štor ob ognju, da pride glavar, sodniki so že zbrani. Ko je slišala to-le zadnje pojasnilo, so ji šele zagomazeli mravljinci smrtne groze po vsem telesu. Jasno kot beli dan je bilo, da je zašla v past Guzaja ter pomagačev, od koder ne bo živega izhoda. Niti ni utegnila več uravnati vseh misli, ko je nekdo zažvižgal, možje v krogu so hušnili po koncu, med nje je stopil primeroma bolj majhen človek v čedni lovski obleki — Francelj Guzaj. Stisnil je vsakemu roko, sedli so. Stopil je pred smrtne srage prelivajočo ujetnico, prekrižal roke na hrbtu in vprašal prezirljivo: “Me li poznaš, gospa Ana Klakočer?” Vprašana je prikimala, nakar je nadaljeval: “Ti nisem prisegel, prokletnica, v sodni dvorani celjskega okrožnega sodišča, da se še bova srečala in tedaj bom sodil jaz po pravici!” Obtoženka je prikimala, nakar je sedel tudi glavar in ponovil vpričo zbranega telovajskega sodnega dvora, zakaj je dal privesti Ano Klakočer na zatožno klop na Rudniški vrh pod milo nebo v temni noči. Dasi znana obtožnica, je napravila globok vtis na navzoče in pretresla obtoženo do šklebetanja z zobmi. Zavedala se je, da sta obračunali z njo na tem svetu usoda in roka pravice. Na vsa od groznih nočnih sodnikov stavljena vprašanja je le kimala pokorno, govoriti bi ne bila mogla, ako bi jej tudi kurili pod petami. Na vse očitke le pritrjevanja, radi tega je bilo treba le še sodbe in njene takojšnje izvršitve.

Tolovaji so si molče namignili; poglavar se je odstranil. Še nekaj skrivnostnega šepetanja, dvig rok vseh moških prikazni in iz ust vseh glasni: “Tako je in po naši postavi se naj izvrši!”

Krepke roke so dvignile onemoglo obsojenko s štora, jo vlekle navzdol z vrha ter jo spustile na tla ob mogočni bukvi. Rablja sta jej zamašila usta, jo zravnala ob deblo in pritrdila trdno za na hrbtu zvezane roke, noge in vrat k bukovemu križu. Strahoten obračun s človeškim življenjem se je doigral v nekaj minutah brez besede pritožbe ali krvniškega pojasnila.

Klakočerca je ostala sama ob deblu, luč krvnikov se je oddaljila proti vrhu, odkoder ni bilo več slišati glasu in ne koraka. Obsojena je ostala čisto sama v temni mrzli noči pri polni zavesti, da je izpolnil priseženo maščevanje nekdaj pošten mož in katerega je pahnila njena zloba v razbojniški brlog. Radi zavrnjene ljubezenske vsiljivosti kriva prisega, krivična večletna obsodba in zdaj strašna kazen za vso to hudobijo na bukovem križu, v temno noči pod milim nebom in bogznaj v čegavem gozdu. Z milostjo ni bilo računati. Ni je poznala ona z nedolžnim; je tudi on ne bo vršil nad njo po priznanju ter zasluženju obsojeno. Take in enake misli so se preganjale po Klakočerčini glavi, ko se je začelo daniti in niti jutrajni svit ni motil grozne gozdne tišine. S posinom solnca je pritisnil spomladni mraz, ki je prevzel križano, da so jej otrpnili udje. Zmagala je v njej mehkejša ženska narava. V popolni samoti se je začela smiliti sama sebi, potoki solz so se jej spustili kakor hudourniki po licu in polzeli preko prs ter kapljali po obleki navzdol na listje, ne da bi bili zadeli v grozni samoti na iskrico sočutja in usmiljenja. Med solzno prošnjo po milosti ter usmiljenju se jej je rodilo vprašanje: Kaj bo z menoj, ako ne bo rešitve iz strašnega položaja in bom umrla slabše nego nema zver? Njeno življenje ni bilo uravnano po božjih in še manj po cerkvenih zapovedih. Cerkveni prag je prestopila, kadar so jo k temu silile razmere. Prejem sv. zakramentov jej je bil — španska vas. In kako bo sedaj, če bode treba stopiti pred sodni stol ne le čisto praznih rok, ampak še z na črno plat popisano življensko knjigo? Očitki vesti so se zbudili z neugnano silo in jo bolj plašili, nego zahteva po življenju. Malo poprej je bridko jokala radi osamelosti ter mraza, sedaj je skušala kričati zamašenih ust radi kesanja ter očitkov nad za večnost izgubljenim življenjem. Kesanje je rodilo obžalovanje, iskreno molitev in trdni sklep poboljšanja za slučaj čudežne rešitve z bukovega križa. Obračun s samim seboj v vesti, ki se je kesala, molila k peterim ranam Križanega za odpuščanje in še upala na zadoščenje, jo je pomiril, da ni zabredla v brezno nevolje ter preklinjevanja. Solnce jo je pozdravilo še pri zavesti. Uprla je vanj motno zasolzeni pogled, srce je šepetalo gorečo molitev:

“Križani, razlij nad menoj usmiljenje ter milost, če že ne tukaj, vsaj ko stopim pred tebe, ki si trpel pod milim nebom po nedolžnem, a tudi zame krivoprisežnico ter brezbožnico!” Molitev jo je potegnila iz obupa, jej vlila trdno upanje, da večni Sodnik ni kakor zakrknjen človek, ki ne pozna odpuščanja.

Stvarnik in Odrešenik sta ljubezen in odpuščanje in baš ta zavest je bila njena najtrdnejša ter zadnja tolažba, ko se je popoldne po obsodbi onesvestila in se prebudila pred Onim, katerega je vsaj nekaj ur prosila z vso iskrenostjo za milost, odpuščanje in za odvrnitev vsaj — večno trajajoče nesreče!

Čez dobrih pet let za tem so podirali graščinski bukve na pobočju Rudniškega vrha. Pod debelim drevesom so naleteli na kup človeških kosti z lobanjo vred. Vrv krog rok ter nog je bila že sicer preperela, a je še vedno, priklepala nekaj kosti k deblu. Ostanki motvoza so bili po letih dokaz, da je umiral tukaj človek grozne smrti in mu je bil prisojen grob do belih kosti pod milim nebom. Bukve niso podrli, graščina je pustila nanjo pritrditi Križanega v znamenje, da je izdahnil Strašno obsojeni kot kristjan!

IV. POGLAVJE.

Guzajev boljševizem pred 50 leti.

Glavna oseba naše povesti — Guzajev Francluh — je bil že pred 50 leti pravi boljševik po današnjem ruskem vzorcu. Poznal ter upošteval je le revnejšega človeka; proti bogatejšim ter gospodujočim slojem je bila naperjena njegova organizacija. Siromak — kakor razlagajo dandanes komunistični kolovodje — je smel krasti ter ropati, da, celo ubijal je slobodno v skrajni sili, ako je šlo za to, da je oškodoval premožnejšega. Res — čisto pravi boljševizem je sejal ter gojil Guzaj po vseh krajih svojega odljudenega kraljestva.

Že pri deci na paši je začel. Rad se je igral s pastirji, delil med nje tedaj običajne bakrene štirjače (4 krajcarje skupaj) in jih ščuval, naj pasejo živino nalašč na škodo kakega osovraženega gruntarja ali graščine. Razposajeni kočarski fantini so ga poznali že od daleč — darežljivega “jagra” (lovca), ki je metal med nje denar, jim znal povedati toliko zanimivega ter strašnega iz tujih krajev ter jih navduševal za dejanja, katera jim je prepovedoval vsakdo dragi. Bil je boljševiški mladinoljub v skrajno kvarnem smislu.

Kakor smo povdarili že večkrat, je bila Guzajeva hribovita, grabasta ter pogozdena republika obljudena od kočarjev, bajtarjev — sploh od siromakov. Tem je bil Guzaj prijatelj, dobrotnik in pobratim. In ta revni človek, ki ni bil nikjer izven mej domače župnije, kaj je slišal rajše neko hujskanje proti kapitalu in oblasti. Kapital — graščina je imela vsega dovolj, milijon in milijonkrat več nego je rabila za preživljanje. Ves ta kapital so znosili grofu na kup oni in njihovi predniki s krvavimi žulji. Da je šlo lažje z ustrahovanjem reveža, je skoval kapital oblast: sodišča, glavarstva, davkarije, žandarje, biriče in še vojaštvo. Ako migne posamezni tlačan le z mezincem, ker ga privija preveč krivica od zgoraj, ima že opravka z oblastjo, ki pošlje ponj žandarja ali beriča. Če je tožil preveč na glas zaradi pomanjkanja in nečloveške hudobije višjih, mora v luknjo, kjer ga že naučijo, da bo molčal za bodočnost. En sam bojevnik proti kapitalističnim ljudskim pijavkam pomeni toliko, kakor kaplja sladke vode v slanem morju. Da bodo pod palci mastni in s surovo silo obdani mogočnjaki zgoraj vsaj poslušali siromaka, je treba organizacije z geslom: Vsi za enega, eden za vse! Vsi po teh pobočjih, grabah ter dolinah morajo dvigniti glave po koncu in zahtevati kakor iz enega grla: Do tod in ne dalje! Ako bo videl enkrat kapital proti sebi trdno organizirano protisilo, bo popustil in začel kar sam iz strahu za obstoj te moči deliti Lazarjem vsaj drobtine s preobilno obložene mize. Na revežem dolžne pravice se mora te proklete kapitaliste navaditi že v naprej z ustrahovanjem. Enega je treba pristriči nasilnim potom posamič na samotnem kraju na žepu, drugega na preveč razmnoženem živem blagu v hlevu, tretjega na žitnih ali lesnih zalogah itd. Kapitalist se mora predvsem začeti bati, da se nekaj kuha ter vre za njegovim hrbtom in da zna vsak trenutek nekaj zanj neprijetnega bukniti na dan. Iz strahu bo postal v takem slučaju popustljivejši in se ne bo upal dninarju pritrgovati dolžnega mu zaslužka.

To je bil za te kraje čisto nov nauk. Tako jim še ni govoril doslej nikdo. Slišali so le o dolžnosti garanja, o dajatvah, a prav nič o pravicah ter o prejemkih. Guzajeve pidige so vžigale kar trenutno. Besedam so sledila razmišljanja in zavest: Prav ima! Sedaj šele znamo, so govorili kočarji, da smo bili brezpravni sužnji. Skupaj bo treba potegniti, da bodo tudi naši izstradani želodci polni ter mi in naša deca oblečena. Ako bomo podpirali molče naše brege, hodili v toplejšem času k bogatinom na dnino, po zimi pa zmrzovali brez drv ter listja mi in naše blago, bo vedno slabše. Kapital nas bo še brez organizacije pregnal z rodne grude in bo postalo še to, kar posedamo sirote, graščinsko!

Mali posestnik, bajtar ter kočar niso gledali v Guzaju le moža ognjevite besede, ampak tudi dejanj. Ta pridigar ljudskih pravic je delil svoje denarno imetje z reveži in podpore potrebnimi. Kdorkoli s teh hribov ga je prosil v denarni stiski, mu je po možnosti pomagal. Zahteval ni nobenih obresti, da še v toliko in toliko slučajih niti povračila ne.

Uboga para na vrh hriba je imel polno kočo otrok, še mleka ne, da bi prehranil nebogljenčke. Prejel je denar za nakup mlečnatega živinčeta in pomagano mu je bilo. Eksekutor ali kak sodni cenilec se v letih Guzajevega paševanja sploh ni upal v te kraje. Resnični gozdni čuvaji, graščinski lovci in logarji so mižali z obemi očesi, ker ljubše jim je bilo življenje, nego neusmiljeni obračun s tolovajsko roko. Graščinski niso kratili siromaku pravic do listja in drv. Radi obiranja malin ni bil klican nikdo na odgovor.

Kedo bi ne sledil organizatorju, ki je bodril z besedo, pomagal sam in je zboljšal celo pred kratkim neznosne razmere že njegov nastop ter par bolj trdih srečanj z graščinskimi valpeti. Guzaj je bil v vsaki kočuri najbolj čislan gost, kjer so mu postregli pri priči z najboljšim, kar so imeli. Jedel je tolikokrat iz skupne sklede, povedal veliko z upanjem na zboljšanje in ob slovesu je stisnil revežu za pogostitev še kaj okroglega v roko, ali porinil potihoma pod lončeno skledo.

Odkar je bil zaljubljen, je postal izredno ljudomil tudi z ženskim spolom. V zimskem času je zahajal rad na preje, kjer so krožile med brnenjem kolovratom pripovedke in nedolžne šale. Vsaki pravljici je znal dodjati nauke iz svojega boljševiškega evangelija tudi za pokorščino ustvarjeno žensko. Nikdar ni bilo slišati, da bi se bil obnašal napram kaki ženski nespodobno ali celo nasilno. Nekaj nerazumljivega za njegovo glede ljubezni mehko dušo sta istočasno zaljubljenje in neizprosno ter vprav trinoško maščevanje nad Klakočerco na pobočju Rudniškega vrha.

V pekočem poletnem času, ko so se parila dekleta in žene na travnikih ter na njivah pri ogrebanju ter pletvi, jih je posečal, zbijal šale in razdeljeval med nje sladkorčke, brez katerih se ni podal nikamo na pot.

Pri opisovanju razmer v Guzajevih časih smo se že dotaknili parkrat omenka steklarn v Loki pod Žusmom, tik olimske farne cerkve in rudnika v grabi pri Devici Marije na Pesku pri Podčetrtku. Pred 50 leti je bilo po spodnještajerskih krajih dovolj glažut, ki so bjle na višku in je šla trgovina s steklom.

Danes so malodam propadle vse, ker so bile predaleč od mo[nejasno]rnega prometa in jih je izpodrinila mo[nejasno]devna modernizacija industrijsko naprednejših dežel. V Loki ter Olimju so izdelovali: steklenice, kupice, razno stekleno namizno orodje in šipe. Glede brušenja stekla so bili po teh steklarnah pravi občudovanja vredni umetniki. Po boljših hišah je videti še danes debele ter visoke kupice, v katere so vbrušeni okraski ter napisi, ki so danes iskane umetnine. Posebnost loške in olimske steklarne so bile manjše ter večje, slabše in lepše izdelane steklenice, v katerih so bile skozi ozki dulec na dno položene in večkrat iz lesa ter papirnatih podob prikupljivo izdelane ter sestavljene postaje iz Kristusovega trpljenja. Ako človek pogleda danes tako steklenico z vloženo postajo, se mora čuditi, kako se je posrečilo spraviti toliko mično izdelanih predmetov skozi tako ozko odprtino in vsakega tudi trdno pritrditi. Pasijonske steklenice so izdelovali steklarji doma ob prostem času, jih prodajali kramarjem in trgovcem ter tudi po bogatejših hišah. Tudi ti izdelki loških in olimskih steklarjev so danes redkost, ki se plača drago.

Kdor je imel kedaj priliko, da si je ogledal delo steklarjev ob razbeljeni peči s palico v roki ter v ustih, bo moral priznati, da je ta obrt presneto težavna za prsa, noge in sploh za celo telo že radi vročine. Dolgoletni steklarji so navadno izmozganih obrazov in vsled neprestanega stanja pošvajdranih nog. In te trpine, ko še ni bilo nikakih delavskih organizacij, so izrabljale tovarne.

Bajtarja, kočarja in tudi malega posestnika z družino vred ni mogla prerediti majhna posest. Moral je v steklarno, da je zaslužil za živež ter obleko. Ker je glažar v vedni vročini, ga žeja, tudi rad pije in po nedeljah ter ob prostem času ne vode, ampak kaj boljšega. Sploh ljudje, ki imajo veliko opraviti pri ognju, so podvrženi luckanju, pa bodisi od te ali one stroke.

Loški in olimski steklar sta bila tlačana že od doma, ki ju ni mogel prerediti, izrabljala je njih moč ter znanje še tovarna, ali se smemo čuditi, da jih je Guzaj s svojimi nauki ter pridigami kmalu zboljševiziral. Med njimi je imel tako zavedne ter trdne pristaše, da so bili pripravljeni storiti na njegov ukaz vsak zločin ter grozodejstvo. S temi je zahajal po največ na tolovajske pohode, izvrševal rope ter delil z njimi po bratsko denarni, živinski ter razni drugi plen. Na te se je lahko zanesel, da ga ne bodo izdali, četudi bi jih kedo ščipal z žarečimi kleščami. Ob nedeljah ter praznikih jih je zbiral po raznih krčmah ter jim govoril o pomenu organizacije, kar jim je bilo do tedaj španska vas. Po Guzajevem poduku so se čutili kmalu močnejše ter smelejše, da so se že upali ponagajati delovodjem, nadzornikom in oskrbnikom ali direktorjem, kakor se je imenoval vrhovni vodja tovarniškega podjetja. O udeležbi delavstva na industrijskem premoženju ni imel Guzaj še niti pojma; pač pa je bil oskuben žepnega perja kje na samem kak prav strog delovodja ali nadzornik in to je bila tudi nekaka soudeležba pri premožnejši zasebni lastnini. Uradništvo po obeh steklarnah je vohalo, da brije nov duh med delavstvom, a od kod in kedo ga zaganja v te skrite grabe, ni sumil dolgo časa nikdo. Na nemškutarskega gozdarja s torbo ob strani ter s puško preko rame ni nikdo niti mislil, saj je graščinski uslužbenec popival ter kvartal z njimi, da, zmerjal čez proklete delavske gladovnjake, ki bi samo lenuharili, popivali, malo delali in še upali biti drzni, ako jih opozori predstojnik na dolžnost in poslušnost. Guzaj je pač znak voditi za nos nemškutarsko gospodo in ščuvati podložne, kar je že bilo lažje.

Med župnijama Olimje in Podčetrtek stoji na hribčeku prijazna cerkvica Devica Marija na Pesku, pod katero se razprostira pokopališče podčetertečke fare. Kmalu pod cerkvijo je bil in je še rudnik, iz katerega so dobivali že pred desetletji železno rudo.

Lomili so rdečkasto rujavo kamenje, ga valili iz rovov v grabo, kjer so ga razbili na male komade. Gramoz so nakladali na vozove in vozili rudo s konji na fužine v Štore. Olimska železna ruda je bila nekdaj čislana, vsebovala je precej čistega železa.

V rudniku je bilo zaposlenih v rovu in pri drobljenju do 50 delavčev. Vozniki so bili iz bližnje ter daljnje okolice. Bili so noč in dan na cesti med rudnikom ter Štorami.

Danes je rudokop že davno zaspal, je preveč oddaljen od železnice in tudi fužine na Štorah počivajo. Iz opuščenega rudokopa še kopljejo v dandanašnjih časih rdečkasto rujavo zemljo in kamenje za izdelovanje barv. Obratuje se le od časa do časa in sta zaposlenost delavstva in voznikov le prav malenkostna.

Rudarji so dovzetni najbolj za besede o izžemanju od strani kapitala in o organizaciji, ki je edina v stanu, da omehča tu in tam sicer neizprosno silo kapitala k popustljivosti.

Olimski steklarji in rudarji so si bili sicer najbližji sosedi, o kaki skupnosti pred Guzajevim nastopom ni bilo niti govora. Glažarji so se smatrali za znatno zvišane nad rudokopi, ki so bili le najbolj priprosti razstrelači in razbijači zadnje stvari na tem ljubem svetu — kamenja! Steklarji in rudarji so se družili pri pretepih in še tedaj v sovražnem smislu, bilo je med njimi nepremostljivo brezno najnižjega ročnega in duševno višjega dela. Guzaj z naukom o skupni vladni moči graščinskega, tovarniškega ter rudniškega kapitala, kateremu je deloma kos združitev vseh delavskih moči, ne oziraje se na zaposlenost pri tem in onem podjetju, jih je zbližal in s časom pobratil. H Guzajevi protikapitalistični in protioblastni organizaciji zatiranih ter izrabljenih so spadali steklarji ter rudarji. Tukaj so se našli, spoznali, sklepali pobratimije na tolovajskih pohodih ter se objemali in rajali po razdelitvi tolikokrat bogatega in na lahko ter hitro roko nagrabljenega plena.

Iz na kratko povedanega je razvidno, da je bil Guzaj dobrih 50 let pred Leninom, Trockijem, Stalinom in drugimi Židi ter Rusi pravi boljše vik v besedi, dejanju in predvsem v nastopu napram vsemu, kar je bilo nad njim. Priznaval je le najbolj revne ter zatirane sloje, samo ti so smeli biti v njegovi organizaciji in so si lahko rezali sami v slučajih potrebe pravico in jemali s silo od preobilice bogatejših. Organizacija je bila privlačna, vsakemu siromašnejšemu človeku razumljiva ter dostopna in bi bila postala za priznanje kapitala in oblasti skrajno opasna, če bi se bila razširila izven mej odljudenega Guzajevega — boljševističnega kraljestva. Kmalu po vgnezdenju omenjenih naukov so se pokazale koj najbolj žalostne posledice v posurovelosti mladine, v tolovajstvu odraslih in v splošni podivjanosti vseh tamošnjih proletarcev od pastirjev na paši do mož pri delu in žen pri skromnem gospodinjstvu.

V. POGLAVJE.

Guzaj in duhovščina.

V zadnjem poglavju smo obravnavali v glavnih obrisih Guzajev boljševizem, ki je bil seve tudi proti naukom krščanske vere. Duhovščina po spodnjih krajih, ki je živela med siromašnim narodom, je kmalu spoznala, kako je podivjal od šolarja do moža. Dan na dan so se širile iz najbolj resnih ust govorice o vedno novih tolovajstvih, ropih ter grozovitostih. Varstvena oblast je bila očividno brez moči v očigled tolikerim in tako pogostim zločinom. Nič se ni prav zvedelo, kedo je pravi krivec, kako zgleda, kod se klati ter skriva. Jasno je bilo, da nastopajo cele bande najbolj drznih zločincev, ki se pojavljajo ob istem času na več raznih mestih, a organizirano spretno in ni Za njimi sledi. Gotovo je tudi bilo, da se porajajo načrti za tolovajske pohode v eni brihtni glavi, ki je duševna vrhovna moč cele organizacije. Priprosti ljudje so vedno stikali glave, šepetali med seboj, bili pa skrajno nezaupljivi napram bogatejšim in celo lastne dušne pastirje so gledali po strani. Trgovci, krčmarji in bogatejši gruntarji so prosili duhovnike, naj začnejo za božjo voljo svariti narod pred odobravanjem obcestnih ropov, razbojništev in pobojev. Ako se bo razpasla splošna podivjanost, bo trpela tudi duhovščina. Posvetna oblast ne stori svoje dolžnosti, da bi iztrebila te bande z oboroženo silo, ne smejo gledati vsaj duhovniki vse to zavezanega jezika.

Predvsem treba pribiti s prižnice, da je sokriv zločina tudi oni, ki prikriva ter daje tolovaju potuho. Ti resni opomini so vzdramili dušne pastirje od Št. Jurja do Brežic. Nedeljo za nedeljo so začeli resno svariti vernike, kam bo dovedlo časno ter večno prijateljsko kimanje s tatovi in s krvjo oštrafotanimi Kajni. Za javne ter neustrašene nastope je zvedel po svojih pristaših kaj kmalu Guzaj. Do tedaj se ni zmenil ne za cerkev in ne za njene služabnike. Tudi ni bilo slišati, da bi bili guzajci vlomili v kako svetišče, ali oropali katero župnišče. In baš prepad med njegovo brezbrižnostjo ter popustljivostjo in ostrim nastopom duhovščine je močno razsrdil glede moči in vpliva precej domišljavega roparskega glavarja.

Pri nebu ter zemlji in peklu je strastno prisegal s svojih vrhov, da se bo osebno maščeval nad maziljenci. Večkrat se je bahal, da bo tem črnim ptičkom nekoliko postrigel predolge peruti, da bodo tičali v kletki skrbno zaklenjenega ter zastraženega župnišča in ne bodo frfotali okrog ter kljuvali po njegovih načrtih in ljudeh. Po svojih zaupnikih se je pustil poučiti o premoženjskih razmerah tega in onega župnika, o kaplanih je vedel, da so bili v vseh časih presneto lahkega ter redkega denarnega perja.

Boga po cerkvah, je večkrat naglašal, bo pustil v miru, ta mu ni storil nič; le par bogatejših fajmoštrov bo oplašil, da se ne bedo zaletavali v njega ter njegove, ki so za pravico in vsaj delno izenačenje premoženja ter posesti.

Starejša duhovščina je bila pred 50 leti štedljiva in so zbrali nekateri varčni župniki precej denarnih prihrankov. Saj ravno iz teh časov izvira toliko duhovniških dijaških štipendij, ustanov za dijaška semenišča, kuhinje in druge dobrodelne zapuščine kot podpora za šolanje slovenskih izobražencev. Gospodje po župniščih so znali obrniti denar v najboljše namene, a so bili nekateri le razkričani kot bolj skopi, ki sedijo na denarnih žakljih.

Duhovniki so nadalje pravilno uganili v naprej, da bodo njihovi javni opomini zadeli na maščevalnost tolovajskih band, Zavarovali so župnišča z novimi, močnimi ključavnicami. Od znotraj preko vrat so pustili potegniti proti vlomu železne ali debele lesene droge.

Za vse te varnostne odredbe in naprave je zvedel Guzaj ter se jim smejal. Norčeval se je med svojimi na glas, češ, farji mislijo, da bom iztikal po njihovih gnezdih v temni noči kakor dihur, kuna ali ris. V noči je ptiča lahko oskubiti, ker ne vidi po solnčnem zatonu. Jaz bom igral v teh slučajih vlogo podnevnega lovca in bom pretehtal to gospodo glede debelosti kar pri belem dnevu.

Guzaj na obiskih po župniščih.

Kar je oznanjal roparski glavar z grožnjami, je tudi storil. Nekega dne še je mudil po opravkih v planinskem trgu. Že v trdem mraku je pridrvel v župnišče k Sv. Vidu pri Planini. Ko je stopil v veliko družinsko sobo, je zagledal sivolasega in že davno pokojnega župnika Ribarja, ki je klečal v sredi med družino ter molil naprej sv. rožni venec. Iskrena molitev, katere ni pričakoval, očital je duhovščini hinavščino, ga je dirnila, da je obstal in ni upal naprej. Starejša dekla se je ozrla ob prihodu, streslo jo je strahotno in vzdihnila je na pol glasno: “Mati Križanega, Guzaj je tu!” Vsi molilci so pridržali sapo, le župnik je molil naprej, kakor bi se ne bilo zgodilo prav nič. Šele po končani molitvi je vstal in vprašal neznanca, kaj hoče ter želi v tako pozni uri. Glas častitljivega duhovnika, ki ni razodeval niti najmanjše bojazni ali razburjenja, je roparja tako vkrotil v drznosti, da je prosil ponižno, naj mu da krstni izpisek za tega in tega. Še oprostil se je, da je motil večerno molitev, vendar poprej ni utegnil. Župnik ga je celo povabil z vso neustrašenostjo v uradno sobo, mu ponudil stol in mu dal, za kar je prosil. Izpis je bil takoj gotov, pozni prišlec se je zahvalil in gospod mu je odprl glavna hišna vrata z običajnim: “Lahko noč in Bog s Teboj, če si res Guzaj!”

Kolikokrat je razlagal pozneje, da ga še ni kmalu kdo tako panal s svojim glasom nego ravno ta duhoven, ki je bil na glasu, da je svetnik in dobričina, ki bi razdal več, nego sploh ima. Na dušo se je zaklinjal, da temu gospodu ni hotel skriviti niti lasu, moral je imeti oni listič in niti na misel mu ni prišlo, da bi privijal župnika za denar ter imetje, katerega itak ni imel. O Ribarju je razlagal večkrat: “Orjak sivolasi, ozrl se ni, niti glasu ni spremenil, celo z vso mirnostjo sva šla sama v uradno sobo, dasi je znal dobro, kedo in kaj da sem. Za njegov mirni in junaški nastop ga zavidam.”

Pri Sv. Miklavžu na Polju je bil za Guzajevega paševanja dolga leta župnik Kozovinc, ki je bil razkričan, da skriva cele vreče suhega zlata ter srebra. Pri njem se je oglasil lovsko napravljeni Guzaj pri belem dnevu. Ustrahoval ga je z revolverjem, da si je pustil zvezati roke na hrbtu in zamašiti usta, da ne bi kričal na pomoč. Guzaj ga je tiral z naperjenim samokresom po celem župnišču ter pretaknil vse skrivne kote — nikjer nič. V razkačeni jezi je odmašil staremu gospodu usta in ga nahrulil: “Ako mi ne izdaš, kje so žaklji zlata in srebra, te bom zadavil počasi in ne ustrelil, ker si skopuh in ljudski oderuh!” Gospod župnik mu ni odgovoril, ampak mu je pokimal, naj odpre ta in ta predal stare črvive pisalne mize. Ko je tolovaj ubogal, je privlekel mesto denarja zveženj skrbno prevezanega papirja, katerega je razmotal in preletel z očmi par pol. Na več nego desetih polah je stalo zabeleženo, koliko sporoča blagi gospod župnik za šolanje revnih dijakov. Vso njegovo razbobnano zlato ter srebro je bilo naloženo v dijaške podpore, katere so uživali revni študenti do prevrata. Po prepričanju na lastne oči je obstal tolovaj osramočen. Vtaknil je revolver v žep, dobrotniku dijaštva je razvezal roke in se odpravil kakor psica z gostije brez plena. Radi krivice, s katero je oplazil tega gospoda, je bil večkrat hud na ogleduhe, ki so videli kupe zlata ter srebra; a je imel župnik naloženo celo premoženje za reveže v hranilnici, ki je izplačevala le obresti hvaležnosti in nič drugega!

Na Bizeljskem je bilo tedaj jasno kot beli dan, da mora imeti fajmošter težko gotovino kar pri rokah. Saj je kupoval vinograde, tržil z vinom, sploh se je sukal s prav srečno roko v trgovini, sam zase pa živel v največji skromnosti. Torej na Bizeljsko se je odpravil Guzaj, da bi olajšal zapuščine župnika, ki je bil po govoricah več trgovec nego pastir zaupanih mu ovčic. Že pri prestopu farovškega praga ni imel sreče, zvedel je, da župnika res ni doma. Odpeljal se je na koleslju kar sam po opravkih. Zvečer bo sigurno v Sušici pod cerkvijo pri Pečniku, kjer bodo kvartali, so mu razložili v župniščuv Poizvedoval je še okrog po najbližji soseščini in ugotovil, da govorice o izdatnem premoženju tega gospoda ne bodo prazne pene. Sosedje so priznali skrbno oblečenemu gozdarju, da njihov gospod ne hodi v denarni zavod, ampak izplača vsak nakup takoj. Tukaj bo šlo, je mislil Guzaj in čakal potrpežljivo v krčmi pri Pečniku, kjer se je zglašal g. župnik redno na karte. Dobro je večerjal, pil in še povedal marsikatero zabavno zbrani tovarišiji, ki je čakala na fajmoštra. Slednjič je vendar le zaropotal na dvorišču voz in v sobo se je prikazala dolga, suha postava z bičem v roki, katero so pozdravili čakajoči z: “Dober večer, g. župnik, nocoj vas dolgo ni bilo.”

Nagovorjeni je odložil kmečko težki bič v kot, postavil stol k mizi in sedel s pripombo: “Nič nisem prave volje. Najrajši bi šel kar spat.” Prijatelji so bili radovedni, kaj bi naj bilo danes šinilo v gospoda, ki je bil sicer pripravljen ob vsaki uri za kartanje. Silili so vanj s povpraševanjem po vzroku nerazpoloženja tako dolgo, dokler ni priznal med vzdihom: “Oh, danes se mi je obesil lisjak!”

“Kaj? Kako? Kje in kedaj?” so se glasila radovedna vprašanja, ki so tiščala v gospoda od vseh strani, da je že bil dolžan podati pojasnilo. Izpraznil je maseljc, natlačil kratkocevno pipo, jo prižgal in pričel:

“To veste, da sem kupil pred leti v Pišecah od Kostevca čisto mladega lisjaka. V žepu sem ga prinesel domov in ga odgojil skrbno. Znano je, da redi moja sestra trikrat preveč kur ter piščancev. Povrh je še župnišče tik vinograda. Koliko škode so mi napravile kurje mrcine vsako jesen, ko so mi obzobale vse zgorajne vrste v vinogradu.

Ako sem zahteval, da morajo biti zaprte ali pod kurniki, ko začne mehčati grozdje, so bile moje besede bob ob steno. Nekdo je izpustil kurjo svojad, kakor hitro sem odnesel pete z doma. Krepelil sem posilnice, streljal — vse zastonj! Dam rad piti vsakemu ter koliko hoče, le zobati ne najboljšemu prijatelju, nikar še kuram!

Ko je lisjak odrasel, sem mislil: Ta le bo sedaj kurji strah! Napeljal sem ob brajdah ob vinogradu dolgo ter močno žico. Na to sem pritrdil obroč, za tega dolgo verigo, na katero je bil priklenjen lisjak. Po žici se je lahko popeljaval sem ter tja od enega konca brajde proti drugemu drage volje. Ko so smukale kokoši v vinograd, je zagrabil sedaj eno, pa zopet drugo in kmalu se ni upala niti ena več v vinograd. Dasiravno pravijo, da imajo kure presneto malo pameti, so vendar prebrisane toliko, da znajo obiti smrtno nevarnost. Ko so videle, da jim brani njihov najhujši sovražnik dostop do slaščic od zgorajnega konca, so se spuščale na sredini v vinograde in cufale tamkaj jagode. Lisjak je bil še bolj zvit nego kokoši. Zagnal se je na brajdo, tukaj postal, skočil pred nje v vinograd in čap! že so zakokodakale kure, ena je obležala mrtva, druge z najbolj glasnim kokodajsom na vse strani. Takle lisjakov lov kar preko brajd je bila moja največja zabava; a babja najhujša jeza!

In danes zjutraj — ko pridem iz cerkve, lisjaka nikjer pred vinogradom! Gledam, gledam, in o ti moj Bog ti, reva je visel z brajde, kjer se mu je bila zamotala veriga pri preskoku. Z vso naglico sem že bil na mestu neseče, da bi še mogoče rešil čuvaja, če že ni visel predolgo. Ko sem ga potipal, je že bil ohlajen. Nesreča se je morala zgoditi na vse zgodaj, ko sem še počival. Če ga je tudi katera od žensk videla bingljati v zraku, ga je poprej še nategnila na noge, nego bi ga bila snela.”

Takole je pripovedoval g. župnik prijateljem o žalostni smrti ljubljenca in o današnji upravičeni nevolji. Družba se je režala škodoželjno, ker kura je domača žival; lisjak pa zver, ki spada v šumo in ne pred vinograd in prav se mu je zgodilo. Stari Pečnik je še mešal karte in kaj je hotel ozlovoljeni župnik drugega nego kvartati in si prepoditi bridkost z igro. Predno so začeli, je bil resnega mnenja, da nocoj bi “ferbljal”, četudi bi zaigral vse, kar ima pri sebi in seboj. Le eden je še bil poleg gospoda za to nevarno igro, drugi proti, ker pri “ferbljanju” se preveč zgubi, pride navadno do prepira in do sovraštva. Župnik je le silil in pozival na “ferbljanje”, danes se mu je obesil lisjak in on se mora razvedriti, če drugače ne — z izgubo! Nobeden ni maral v krog kvartopircev, se je pa ponudil tuji gozdar, ki je mirno sedel, pil ter pušil pri sosedni mizi. Ko je povedal, kdo in kaj da je — se ve ne po pravici, ga je še župnik opomnil, da brez denarja se naj ne podaja v nevarnost, saj sili ga nikdo ne. Kar bo zaigral, bo moral plačati takoj, tukaj je namreč hrvatsko-štajerska meja, kjer je že batina najkrajša sodba. Gozdar je sprejel vse pogoje in začeli so. Nekaj časa je tujec res drzno stavil, zgubljal ter plačeval. Kar se je preobrnilo kolo sreče in g. župnik je odpiral vedno pogosteje listnico, ne da bi bil kaj pograbil z mize v pest in spustil v dolgi hlačni žep. Odpiranje in seganje v denarnico je šlo tako dolgo, dokler ni bila prazna in gospodovi kvartopirski strasti še ni bilo zadoščeno. Nekoliko je že bil nevoljen, ker ga je oskubel popolnoma tuj človek, katerega vidi danes prvič. Moral je priznati, da je igral gozdar pošteno in tvegal denar z isto negotovostjo kakor on. Župnik je že bil suh, da bi mu ne bil padel iz žepa krajcar, četudi bi ga bil kedo postavil na glavo. Stari Pečnik mu je ponujal novce na posodo, ni hotel, rajši je stavil na trikratni “ferbel”: koleselj, konja in taistile kmečki bič v kotu. Točno je tudi zgubil in bil ob stavo ter se začel krohotati na ves glas z zatrdilom, da tako ga še ni izpraznil nikdo pri kartah in prav sedaj le, ko je zaferbljal še bič, se mu je vrnila sicer običajna dobra volja. Tujec je povdaril z vso resnostjo, da je igral za zabavo in ne za dobiček. Voza, konja in biča nikakor noče, to bi bilo kvartopirsko oderuštvo, za kar njemu ni. Pa je zarohnel fajmošter, vdaril po mizi, da so odskočili maseljci, in zahteval: “Igra je igra, kar sem stavil, sem zaigral. Zaigrane stave so vaše, sedaj mirna Bosna, tako bo in vina gor!”

Krčmar je vbogal župnika in pili so vsi na lisjakovo žalostno smrt, fajmoštrovo temeljito zgubo ter gozdarjev dobiček. Župnik je postal izredno židane volje, pili so, peli in se objemali v najboljšem prijateljstvu pozno v noč.

Krog polnoči je povabil župnik najmlajšega pobratima, ki ga je oskubil pri kartah, seboj v župnišče, tukaj nima kje prenočiti in jutri se lahko odpelje s priigrano vprego, kamor bo hotel.

Guzaj je nočeval v bizeljskem farovžu in niti zmislil se ni, da ni prišel prav za prav kot pobratim, ampak kot tat in ropar. Takemu duhovnika bi ne mogel kaj izsiliti, četudi bi gledal, kako šeta po stezi, ki je posuta z zlatom in srebrom. Zjutraj je še bil celo pri fajmoštrovi sv. maši, je zajuterkoval v župnišču in je moral dati pri slovesu besedo, da se bo odpeljal na priferbljanem koleslju, s konjem ter s kmečko težkim bičem vred.

Človek bi pričakoval, da bo pustil Guzaj po teh le opisanih izkušnjah farovže na miru, bito je baš nasprotno resi Ako se je enkrat zagrizel v kak načrt, ga je hotel izpeljati za vsako ceno. Posebno ga je vjezilo poročilo njegovih ogleduhov, da župnik pri Sv. Emi rohni nedeljo za nedeljo proti tolovajavu, njega prikrivanju ter potuhi. Drznil se je celo ponoviti parkrat javno s prižnice Guzajevo ime, ki že spada davno na vislice in v peklensko družbo! Temu junaku je obljubil hitro polko, da si bo pomnil in znal svojim vernikom še več povedati o Guzaju in njegovi posmrtni kompaniji v peklu. Pisal je šentemskemu župniku lasnoročno pismo, v katerem mu je naznanil, da ga bo obiskal v kratkem in naj se le pripravi, ob tej priliki bosta plesala.

Si lahko predstavljate, kako se je prestrašil revež, ko je bral črno na belem, kakega gosta bo dobil. S pismom se je odpravil takoj na Slatino k žandarjem in jih pozval, da ga očuvajo pred roparskim napadom.

Stražmojster se je smejal župnikovi ovadbi, kateri ni verjel, obljubil mu je le skozi nekaj noči orožniško patruljo v bližini župnišča, da bo sam videl, da je to pismo le prazen strah, izpod peresa kakega njegovega farana. Po tej razlagi je bil župnik potolažen, vendar je prosil za patruliranje, saj orožnikom ne bo slaba pri njegovi mizi.

Ko se je zvečerilo, je bil šentemski gospod s služinčadjo vred v skrbno zaklenjenem župnišču za mogočnimi barikadami ob oknih ter vratih. Dva žandarja sta hodila okrog po vrhu. Varnostne odredbe so se vršile nekaj noči zastonj, pač Guzaj grozilnega pisma ni pisal, ni niti vedel zanj, tudi ni mogel priti. Župnik je bil že sam čisto uverjen, da je nasedel kakemu drznežu iz domače fare. Zaklepal je še sicer z vso skrbjo duri, žandarjem se je zahvalil, saj je bilo grozilno pisanje le prazen bavbav za smeh ter kratek čas.

Nekega predpoldne je oznanil svetoemski mežnar s hriba po fari z zvonom moški krst novorojenega sofarana. H krstu je prinesla novorojenčka babica v družbi botra. Otrok je bil iz vasi Nimno ob Sotli in sin posestnika Planinca. Boter Jurij Gerak, posestnik in sorodnik iz Rogatca. Po zapisanju v krstne bukve in izvršenem obredu se je rogaški boter presneto izkazal. Plačal je župniku desetkrat več nego je bil običaj, dal za cerkev, da bo spremljala krščenca sreča, in nagradil še mežnarja. Ko so bili iz cerkve, je povabil gospod tako odličnega ter za hišo božjo vnetega Rogačana v farovž na kupico vina, babica je odhitela navzdol proti Sotli z otročičkom.

Župnik in darežljivi boter sta v župnišču za mizo pila, pušila in se pomenkovala o letini in prišla seve tudi na Guzaja. Fajmošter je zaupal gostu zadevo z grozilnim pismom, o varnostnih ukrepih in o že popolnem pomirjenju, ker si je dovolil neki razposajenec drzno šalo, o kateri se prokletemu Guzaju niti sanja ne. Ko je prišel gospod do imena Guzaj, se je razsrdil, da je pordečel liki kuhan rak in začel lomastiti s psovkami po tej tolovajski gadji zalegi, katero bi že bili davno lahko iztrebili z ognjem ter mečem, a je oblast za nič in višji očividno držijo s tatovi in z roparji! Njemu naj dajo par žandarjev, bo ukrotil sam Bog nas varuj Guzaja s celo njegovo ničvredno bando. Da še poosebljenega zlodeja Guzaja niso obesili, je sramota za čase, v katerih živimo in plačujejo pošteni ljudje tako visoke davke. Žandar je danes pohajač in pijanec, sodnik kvartopirec, glavar se podi za ničvrednimi ženskami; radi tega je tudi navaden obcestni ropar Guzaj: orožnik, sodnik in glavar od Št. Jurja do Brežic.

Župnik se je razgreval vedno bolj in bolj in slednjič pljunil na tla v potrdilo na sramoto vseh oblasti, ki mirno gledajo iz mest ter trgov kraljestvo tolovajstva in jim je najbrž s hudičem zvezani Guzaj — bog!

Boter je gledal vedno bolj debelo razljutega govornika, si otipal žep na suknji, nekaj potegnil iz njega ter pomolel pri zadnji besedi župniku revolver pod nos z gromečim glasom: “Sedaj si mi držal ti javno spoved; odvezo in pokoro bom delil jaz! Ali ti nisem pisal, da te bom obiskal in danes sem tukaj, jaz, od tebe tolikokrat prokleti Guzaj, katerega je treba iztrebiti z ognjem in mečem, ga obesiti in pokopati na dno pekla!”

Da ni zadela po tem spoznanju svetoemskega fajmoštra kap, je bila sreča kljub dejstvu, da je bil suh in trdnih živcev. Ko je zagledal pred seboj strašnega razbojnika, ki mu je namerjal samokres naravnost v glavo, so mu zašklebetala kolena in na mah je izpuhtela iz njega vsa pravkar izbruhana korajža na pogon in iztrebljenje Guzaja ter njegove zalege.

Kakor nedolžno jagnje mesarju, je sledil roparju, ki mu je velel izročiti gotovino, sicer mu bo zavezal s kroglo jezik za vselej na tem tolovajskem svetu.

Svetoemski g. župnik je podaril botru Guzaju na prvi poziv brez vsakega obotavljanja: zlato uro z verižico in 4500 goldinarjev v gotovini. Glavar je shranil zlatnino ter denar, zvezal župnika, mu zamašil usta in se poslovil: “Z Bogom, me boš pomnil, kedaj sem botroval pri Sv. Emi! Ako boš zinil le še eno žal besedo s prižnice o meni in tovariših, ti bom zabil ne enega, ampak v vsako peto po pet podkovalnih žrebljev. Tukaj v sobi slobodno zmerjaš, javno ne, to pomni, tega se drži, Bog s teboj in te očuvaj drugega obiska.”

S temi besedami se je poslovil strašni Guzaj od svetoemskega g. fajmoštra. Zaklenil ga je v sobo, vtaknil ključ v žep in odšel počasi žvižgajoč navzdol proti krčmi pri Hrovatu, kjer je dobro jedel in pil, predno je odnesel bogati plen na Košenco.

Se enega župnika je imel na muhi, ki je grmel s prižnice proti njemu in njegovi kompaniji. Bil je to fajmošter v Olimju. Baš Olimje je bilo radi steklarne tik pred farno cerkvijo in zaradi bližnjega rudokopa pri Devici Mariji na Pesku glavno torišče Guzajevega kretanja. Župnik je znal najbrž za to tolovajsko postojanko, se jo je le upal bičati ter korobačiti v pridigah in krščanskih naukih. Guzajci so pozivali glavarja, naj nekoliko posveti temu farju, da bo držal jezik za zobmi, saj za odnesti itak nima nič iz tako revnega župnišča, kakor ga ima n. pr. Olimje. Guzaj je prisluhnil prošnjam in obljubil, da bo ob prvi priliki župnikov gost, mu bo on držal pridigo in krščanski nauk!

Župnišče v samotnem Olimju je v dvonadstropnem gradu, ki je bil do Jožefovih časov last hrvatskih menihov pavlincev. Grad je pozidan v precej globoki grabi ob potoku Olimšica in je bil postavljen v četverokotu. Vsak ogel je bil utrjen s stolpom. Krog in krog je bil obdan od globokega jarka, preko katerega je bil na južni strani srednjeveški dvigalni most, o čemur pričajo tamkajšnja glavna vrata z letnico 1550. Nekateri zgodovinarji trdijo, da je pozidala samotni grad krog leta 1015 sv. Hema. Prvič se imenuje leta 1404, nato v 16. in 17. stoletju. Posestniki gradu so bili prvotno grofi pilštanjski, za temi Tattenbachi in danes Attemsi. Grad je bil predan menihom leta 1663. Prvi redovniki so bili iz Hrvaške.

Samostan je bil razpuščen leta 1782 ter bil leta 1788 še cel, visok dve nadstropji, 23 sob s proti zapadu veliko ter krasno cerkvijo. Danes stoji od nekdanjega četverokota le še polovica s cerkvijo, ker je zadnji del podren.

Stanovanjskih sob je še danes več nego preveč. Župnišče je v drugem nadstropju, kjer je še znamenitost opatova soba v stolpu V župnišču je prav udobno bivanje v poletnem času, v zimi je gorje, je malo solnca in se debelo zidovje sploh ne da razgreti s kurjavo.

Kak vlom v olimski farovž v noči, ako so spodnja vrata zaklenjena, bi bil precej težaven, pot v drugo nadstropje pelje namreč po dolgih hodnikih.

Da bi si prihranil ponočno rogovilenje, je prišel roparski glavar v posete ob večni luči, ko je še bilo vse odprto. Na tedanjega g. župnika, ki je bil bolezensko debel, je naletel v najlepši prelatovi sobi. Ni maral začeti koj z nasilnostmi, hotel je gospoda speljati v zabavljanje čez Guzaja ter njegovo bando. Radi tega užitka je prosil za krstni izpisek. Gospod ga je najprej poučil, da po kaj takega ne pride človek pozno na večer, ampak ob bolj svetli uri. Naj bo, mu bo dal, le naj mu sledi malo dalje naprej v pisarno. Šla sta eden za drugim. Pred pisarno je župnik postal in ko je zasukal ključ, se je ozrl v poznega obiskovalca, ki je stal čisto tik za njim. Ko je škrtnil ključ v ključavnici, se je stresel g. župnik po celem telesu. Ni odprl vrat, le kriknil je preplašeno: “Marija olimska, Guzaj je tu!” Izpustil je kljuko, se zasukal bliskovito kot mladenič s težo 42 kg in bežal po hodniku naprej, saj sam ni znal prav kam se Hoče skriti pred tolovajem, ki mu je bil koj za petami. Hodnik je končal v stranišče, ki je bilo in je še, štirioglata leseta škatla, ki je pritrjena z žreblji na zunanjo stran drugega nadstropja, polovica gradu je porušena. Pritrditev prepotrebnega prostora je bila preračunana le za težo ene osebe, in ne dveh.

Preganjani ni utegnil, zapahniti za seboj nekako obešenih straničnih vrat, že ga je dušil Guzaj z obema rokama za vrat in ga hotel potegniti na precej širok ter prostoren hodnik, kjer bi se naj pomenila ter napravila obračun. Usoda je hotela drugače. Pod težo dveh ruvajočih se možakov so žreblji v steni drugega nadstropja popustili in straniščni zaboj je smuknil z obema borcema po steni navzdol ter priletel na srečo ne na trda tla — na gnojišče! Župnik se je zakopal v gnoj precej proč, Guzaj se je zasadil v škatlo vred precej globoko v gnojno brozgo in bi se ne bil sam nikdar izmotal iz gotove smrti. Že v drugič od strahu šibani fajmošter je priletel bolj na trdi gnoj brez vsake poškodbe in bil hitro na nogah. Malo prej je še bežal župnik pred tolovajem, da bi se mu skril; a sedaj je javkal ta izpod trhlih straniščnih desk, ki so tičale do polovice v blatu ter gnojnici. Je bil Guzaj junak, tak pa le ne, da bi bil utonil molče in brez klica na odpomoč v bogznaj koliko desetletij neizpraznjenem gnojišču. Župnik ni bil ropar, kristjan ter dušni pastir s srcem tudi za take garjave ovce, kakor je bil razbojniški izmeček človeštva. Prav nič ni pomišljal, s celo težo svojega telesa se je uprl v zaboj, ga prevrnil in otel življenje onemu, ki ga je davil malo poprej. Jako žalostna prikazen je bil roparski glavar, ko se je izkobacal iz smrdečega blata. Bil je ves oštrofotan in lovske hlače razcefrane. Luna je posijala s prvimi bledimi žarki na oba: ponosnega rešitelja ter klavernega rešenca, ki je bil na prvi pogled vse drugo, le glavar proslule roparske tolpe ne!

Mislite, da se je pognal Guzaj zopet v fajmoštra, da bi odmolila večerno kozjo molitev? Kaj še! Osramočeno je stal, se otipal, če še ima cele ude žalostnega svojega rojstva, pogledal hvaležno v angela varuha in se poslovil ponižno z zahvalo: “Hvala prisrčna gospod župnik. Vas ne bom pozabil, da ste me oteli tako strašno sramotne smrti.” Po vseh štirih se je potegnil iz gnojne jame, postal na obronku in gledal, kje bi bila najbližja pot proti potoku. Župnik ga je povabil, naj se oglasi pri njem v farovžu, ko se bo očedil v vodi nesnage, ker skupno prestana smrtna nevarnost iz drugega nadstropja na tla brez posebnih poškodb ustvarja iz smrtnih sovražnikov najboljše ter najzvestejše prijatelje. Župnik je čakal dolgo, Guzaja ni bilo, ga je bilo preveč sram, kakor je pozneje omenil v prisrčnem zahvalnem pismu na župnika rešitelja iz največje sile.

S padcem v straniščno brozgo je zaključil Guzaj obiske po župniščih, od katerih si je toliko obetal. Za tem ni nikdar več zmerjal čez duhovščino. Ako se je zaganjala kaka nemškutarska družba ob slovenske duhovnike, je večkrat javno po krčmah povdarjal: “Recite, karkoli hočete, naši farji so kampeljci. Vi jih psujete in jim podtikate vsemogoče, ker jih ne poznate tako dobro kakor n. pr. jaz. Osel vsakdo, ki buta z glavo ob zid slovenskega duhovnika, ki se še ne bo porušil tako hitro. Rečem samo to: Farja prav in ob vsaki priliki spoznaj; našel boš v njem najboljšega prijatelja. Prisegam vam, da bi se ne upal nikdar dvigniti roke zoper duhovnika, kar sem žalibog poskusil, a ne bom več.

Resnica je, kar mi je zabičavala neštetokrat moja dobra mati. Če stegneš po duhovnu z mezincem, boš gotovo ob roko, če ne ob življenje!”

Tako je govoril roparski kralj Guzaj, ko se je prepričal na lastne oči in na svoji koži, da so bila poročila njegovih ogleduhov o župniščih in o župnikih — laž!

Dodatek k V. poglavju.

Ko je bila ljudska povest “Guzaj” že zaupana papirju ter ožnanjeno njeno izhajanje v “Slovenskem Gospodarju”, je prejel pisec še dva dodatka k V. poglavju.

Vpokojeni g. šolski upravitelj pri Sv. Barbari v Slov. goricah Fran Kranjc, rodom Bentjurčan in že starejši gospod, je poslal sledeče pismo:

“Ko je hodil Guzaj po svojih pustolovščinah iz svojega skrivališča na Košenci, župnija Prevorje, je kaj rad poizvedoval o denarnih razmerah tega ali onega gospoda. Nekoč je bil prišel kot mesar iz Celja tudi h č. g. župniku Jakobu Mastnaku v Slivnico pri Celju vole kupovat.

Ker se pa le ni mogla pogoditi radi cene, ga je povabil župnik na kupico vina v župnišče. Pri tej priliki mu je g. župnik razložil, da se mora na malih župnijah iskati denar le pri živini, da ga drugod ni dobiti in je življenje težko. Čujte in mislite si, to je celjskega mesarja tako ganilo, da mu je odkupil vole po župnikovi ceni in dal nadavka 100 goldinarjev, hlapcu pa, da jih 14 dni še dobro redi 5 goldinarjev in kuharici pa 2 goldinarja. Ali kaj, po preteku 14 dni, treh tednov, mesec dni ni bilo nobenega po vole. Po vsem Celju so iskali tega mesarja, pa ga tudi niso našli.

Slivničani so na tihem šušljali, da je bil ta mesar Guzaj. Še tisti dan je nadučitelj Boštjan Sirk dal na svoja okna narediti močne nočne polke in si je kupil puško iz samega strahu pred Guzajem, češ, za mene ve, da nimam otrok, pač pa imam denar. Enemu da, drugemu vzame. Vendar ni bil prišel. Tiste polke so še sedaj.”

Č. g. župnik J. Lončarič od Sv. Jederti nad Laškim je poslal sledeči dve pojasnili:

I.

“Guzaj je prišel nekoč pri belem dnevu v župnišče pri Sv. Jederti nad Laškim. Bil je nobel oblečen. Župnika ni bilo doma. Gospodinji se je predstavil po nemški za nekakšnega uradnika z Dunaja. Gospodinja mu je postregla kot se je spodobilo takemu gospodu. Med pogovorom pa je vprašal, če ima župnik kaj denarja. Gospodinja je odgovorila, da ne, ker je pred kratkim plačal neko masno obleko s svojim denarjem in je torej zdaj suh. Ko se je Guzaj najužinal, se je vljudno zahvalil in pristavil: “Povejte gospodu župniku, da ga lepo pozdravi Guzaj, to sem jaz.” Izignil je. Ženske so se tako prestrašile, da so zaloputnile in zaklenile vsa vrata in se več ur, dokler ni prišel župnik domov, niso upale nikamor iz hiše.”

II.

Tu pri Sveti Jederti nad Laškim živi posestnik Jakob Selič (p. d. Knir), ki je bil v mladosti na Dobju pri Planini. O Guzaju pripoveduje:

“Neki večer pred Simon-Judovim je slišal strele iz pušk. Brž je skočil iz hiše ter začul “z vrha Jezerc — kakih pet minut hoda — velik krik in vik. Kmalu je zvedel, kaj se je zgodilo. Guzaj je ustrelil gospodarja. Takoj so hiteli po župnika. (G. Kunej, ki je umrl na Zgornji Ponikvi pri Žalcu, je takrat bil tam župnik.) Ta je rekel, da gre le z oboroženim spremstvom na spoved. A ni trebalo. Ustreljeni je prej izdihnil.

Zakaj je Guzaj umoril gospodarja? Govorilo se je tedaj, da je imel Guzaj z neko Šentjurčanko znanje ter z njo kupil posestvo na Jezercah. Ko pa je moral k vojakom, je njegova znanka vzela drugega Sentjurčana. To je Guzaja peklo. Po kakih 15 letih je šel z enim pajdašem omenjeni večer na Jezerce. Začel se je prepir, ki je končal z obestranskim streljanjem. Guzaj in njegov spremljevalec sta med bojem potegnila gospodarja ven in ga pred hišo ustrelila. Žena se je prestrašila m skočila skozi okno ter zbežala, sin ki še zdaj tam gospodari, p. d. Kačan — je vpil na pomoč. Zločin je bil izvršen.”

(Opomba pisatelja. Zločin na Jezereah je Guzaj v svojih po ustrelitvi javnosti prepuščenih pismih odločno zanikal. Piše v enem pismu dobesedno: “Proklete Jezerce, nikoli nisem bil tam in ne poznam ne ženske in ne ustreljenega moža, katerega mi hoče hudobni svet naprtiti na vest. Vem, da bom kriv vsake tatvine, ropa in prelitja krvi, ki se bo zgodilo za mojega življenja na Spodnjem Štajerskem. Svet naj me le dolži, jaz in moji prijatelji vemo in sodimo drugače in po resnici.”)

VI. POGLAVJE.

Roparski glavar se igračka z zasledovalci.

Ko je bil Guzaj le količkaj slutil, kako kašo si bo skuhal s štoranjem po župniščih, bi tega ne bil storil nikdar. Njegovi farovški obiski se niso raznesli le po posameznih župnijah, priromali so do ušes višjih oblasti. Po tako drznih roparskih poskusih so se obrnili duhovniki do glavarstev, posamezne orožniške postaje so bile preslabo zasedene, da bi se bile upale z uspešnim ter doslednim zasledovanjem najbolj drznega roparskega glavarja s celo bando in še pod zaščito priprostega naroda. Orožnik je bil tedaj tudi nerodno ter že od daleč razločno vidno napravljen. Za trdim klobukom blesteče petelinovo perje, puško s prav dolgim bajonetom in še dolgo sabljo s svetlim ročajem. Treba je bilo malo stopiti na hrib in lahko si pokazal s prstom, po kateri grabi se vzpenja kvišku žandar.

Po redko obljudenih gozdnatih krajih od Št. Jurja proti jugu so bile orožniške postaje posejane presneto na redko. In še iz teh so se gibale patrulje le bolj po vaseh, po graščinskih šumah, zapuščenih in z bajtami posutih pobočjih ni stikalo tedaj nobeno oko postave. Pred Guzajevim pojavom je bil v teh krajih mir. Orožnik je patruliral le bolj na papirju, bilo je dovolj dobrih ter obilno založenih hiš, kjer bi bil dobrodošel ter pogoščen ob vsaki uri.

Posebno vznemirljivih slučajev do Guzaja ni bilo in za tatinske malenkosti se nikdo niti zmenil ni. Ko so butnili v javnost najdrznejši Guzajevi sejmski ropi po raznih krajih, jih na orožniškem poveljstvu ter glavarstvu niti verjeli niso. Šele ovadbe izpod peresa resnih duhovnikov so odprle oblasti oči, da je vendar le nekaj na celem bavbavu.

Orožniške postaje so prejele povelje: Napraviti natančen zapisnik z vsemi, o katerih je znano, da so bili oropani ali napadeni od Guzajeve tolpe. Sestavljanje nepotrebnih zaslišanj je bilo čisto nepotrebno, dolgotrajno in niti najmanj nevarno. Predno so bili zapisniki prepisani na čedno, odposlani na pristojno mesto in tamkaj prečitani, je trajalo presneto dolgo.

Šele z visokih uradniških mest so ugibali, ali je Guzajev pojav istinost, kje se klati, ta pošast v človeški podobi, in kako jej priti do živega.

Po temeljitih posvetovanjih ter dopisovanju sem in tja je priromala na žandarmerijske postaje zapoved: potom pogostejih patrulj dveh mož je ugotoviti, kje se zadržuje tolovaj in kako močna bi naj bila njegova tovarišija. Oblast je bila že davno pozabila, da je bilo razpisanih na Guzaj evo glavo 150 goldinarjev in ga ubije slobodno vsakdo, kjerkoli ga dobi. Za razpisano vsoto se ni doslej zmenil nikdo, najmanj gotovo žandarji, katerim je bila ljubša cela koža nego nevarno srečanje s samo na 150 goldinarjev ocenjenim razbojnikom. Stara nagrada na uboj tolovaja je bila pozabljena, za novo ni bilo denarja in suho povelje izsleditve ter patruliranje ni tolikanj vleklo. Kljub dejstvu da pri višji gospodi ni bilo pravega zanimanja za Guzajeve pohode, je storilo orožništvo toliko svojo dolžnost, da je doznialo s povpraševanjem pri bogatejših kmetih, krčmarjih ter trgovcih, da se potika iskani poglavar po olimskih hostah in se zadržuje po samotnih bajtah ter krčmah med St. Jurjem in Pilštajnom.

Pravega opisa o tolovaju niso imeli, dokler ga ni fotografirala duhovščina v obširnih vlogah na glavarstvo. Varstveni in za osebno varnost odgovorni organi so bili takega mnenja, da mora biti prosluli razbojnik: velike ter močne postave, nasršenih brk ter daljše brade, z nožem za pasom, s puško preko rame in že na zunaj vidno oblečen po tolovajsko. Ker vseh teh znakov na Guzaju ni bilo, nikdo niti sanjal ni, da se skriva razbojnik najlažje za boljšo obleko in v vseh mogočih vlogah. Ker je bila oblast tedaj z vsemi varnostnimi odredbami vred še vedno za srednjeveškim plotom, je umljivo, da je uganjal Guzaj s svojo bando tako dolgo nemoteno rajbolj gorostasna ter kričeča razbojništva in grozodejstva.

Treba še posebno omeniti, da so bili poleg duhovščine posebni Guzajevi sovražniki njegovi domačini iz šentjurskega trga. Te je še bolel ter razburjal nekaznovani uboj ubogega občinskega beriča, ki je bil sposobnejši od vseh žandarjev, kaj šele sejmske tatvine, obcestni ropi, ki jih vprizarja že tako dolgo faran ene najbolj mirnih in dobroglasnih župnij lavantinske škofije. Trško izobraženstvo z dr. Ipavcem na čelu je besnelo proti tolovaju in gorje mu, ako bi ga bili prepoznali kje v kaki krčmi. Guzajev Francluh je znal za to kačje sovraštvo domačinov tržanov in radi tega je pošiljal na boljše naslove po Št. Jurju pisma, v katerih je odlične osebnosti zasmehoval in jim pretil z bridko osveto. Sentjurčani so bili tudi oni, ki so pogruntali tako približno, kje bi utegnilo biti varno gnezdo njihovega proslulega rojaka.

Za vse ovadbe, ukrepe in ugibanja o njegovem stalnem zadržavanju je Guzaj zvedel mnogo poprej nego žandarji. Radi dobro razporedenega vohunstva in radi priljubljenosti med nižjimi sloji mu je bila malenkostna kretnja, odbiti vsak napadalni poskus. Proti njemu odrejene patrulje so rodile le to, da ni čepel ob prostem času le pri Drobpetu na Košanci in v mlinu pri Barbki, ampak je spreminjal svoja dnevna ter ponočna zatočišča. Žandarji so lezli na vohanje za njim v jutranjih urah, in to je znal razbojnik. Na vse zgodaj se je razgledoval s kakega vrha po okolici. Ko je videl že prav od daleč dolgi orožnikov bajonet, je lahko prisegel, kam jo kreše oko postave in kje bo on danes povsem mirno ter varno veseljačil. Mimo Drobneta na Košancj se je večkrat prisvetlikal kak bajonet, vršila so se tudi povpraševanja glede posestnikov in prebivalcev samotne krčme, a se je vse razbilo ob trdosti Guzajeve organizacije in ob molčečnosti Drobnetovih sosedov. O Amonovem mlinu v prevorski grabi ob Bistrici ni sumil kaj slabega nikdar kak orožnik.

Ko je Guzaj enkrat temeljito proučil načrt oblastnega nastopanja proti sebi, je začel z igračkanjem z varnostnimi organi. Sicer bi bil lahko pobijal posamezne patrulje, tega ni storil, v prepričanju, da s krvavo silo ne gre dolgo. Ako bi potipal le enemu žandarju s kroglo na žilo, bi jo za njim udri kar celi bataljon.

Največja zabava mu je bila, ako se je sestal kje na samoti z žandarjem, ki niti najmanj ni slutil, s kom ima opravka. Med prijaznim pogovarjanjem, saj je znal kot bivši žandar, kaj zanima tovariša, ga je zvabil v bližnjo krčmo. Tukaj je plačal ubogi pari jed ter obilno pijače, še nalašč je zgubljal pri kartah, da je le prepričal žandarja, da se je pajdašil z najboljšim in najbolj radodarnim graščinskim gospodom.

Gostoljuben in postrežljiv napram žandarjem ni bil le po samotnih krčmah v svojem najožjem kraljestvu, da celo po trgih ter mestih. Kolikokrat je napajal ter rajal s kozjansko, podčetrtečko in šentpetersko žandarmerijo, ki mu je zaupala vse ukrepe proti miljonkrat prokletemu tolovaju, katerega je pač izključeno izslediti. Rad je povdarjal, da je Guzaj res prebrisana glavca, vendar je sramota za žandarje, da ne poznajo niti do danes pravega osebnega opisa, kaj šele, da bi zvohali, kod hodi, kje se zadržuje, ker ni krt, da bi ril pod zemljo in ne tič, da bi frčal po zraku in gnezdil na veji. Pri takih očitkih so se odrezali žandarji, da so plačani veliko preslabo, da bi nosili kožo in mogoče še življenje posamič na trg za razbojnika, ki je zavarovan od bogznaj koliko kompanjonov.

Kadar se je našalil Guzaj do sitega z domačimi žandarji, se je rad odpravil v bolj gosposki preobleki po železnici v Celje ali v Maribor. Tukaj je čital nemške časopise in se smejal, da se je tolkel po kolenih, kaj vse je priobčevala o njem strahopetna gospoda iz spodnjih trgov. Ko so čitali meščani gorostasne pravljice o Guzaju, so po prečitanju razpravljali o predmetu, ki je bil zadnje mesece na dnevnem redu. Takim pomenkom se je rad pridruževal s posebnim povdarkom, da je baš iz onih krajev, kjer se vršijo ti indijanski dogodljaji.

Ali ga je poslušal radoveden meščan, ker tolovaj je resnico še pretiraval in slikal posamezne tatvine, rope in napade v tako strašnih barvah, da so strmeli vanj poslušalci od strahu kvišku štrlečih las.

Ko je končal indijanske storije v eni krčmi, je šel s ponovitvijo predstave v drago in v par dneh je bilo čitati po časopisih, kaj pripoveduje o roparskem poglavarju očividec. Čas je imel, denarja tudi in takile nastopi po mestnih krčmah so mu bili v večjo zabavo nego bogznaj koliko gledaliških predstav ali koncertov.

V Celju ter Mariboru je kupoval orožje, streljivo ter si pustil delati pri izvežbanih mestnih krojačih vse mogoče obleke. Celo po Gradcu ter Dunaju se je parkrat sprehajal. Ob priliki enega dunajskih obiskov je dal sam v časopis, da je bila slovita dunajska policija že na sledi roparskemu kralju iz Spodnjega Štajerje, a je odnesel lopov pete v Budimpešto in preko Pragerskega nazaj v svoje lastne brloge.

Krog Slov. Bistrice in Konjic kroži o Guzaju vest, da je šel nekoč peš iz St. Jurja v Maribor. Ob tej priliki je prepotoval ter spoznal vse večje kraje ob južni železnici in ob vznožju Pohorja. Pri podružnici Sv. Treh kraljev v župniji Kebelj na Pohorju bi se naj bil sestal z roparjem Krivcem, ki je tolovajil in uganjal razne zločine od Čadrama do Maribora. V zgoraj omenjeni župni cerkvi bi se naj bila razbojnika dogovorila, da bosto nastopala skupno in preplavila z grozodejstvi ter ustrahovanjem vse kraje od Brežic do Maribora. Te govorice so brez vsake resnične podlage, ker se je pojavil Krivec krog Čadrama ter okolice tedaj, ko so bile od Guzaja le še kosti. Vsekako pa je to ljudsko pripovedovanje dokaz, da je prodrl glas o Guzajevi tolovajski slavi kmalu izven mej njegovega resničnega delokroga.

VII. POGLAVJE.

Pred zatonom tolovajske slave.

Največ pritožb radi neustrašenih Guzajevih roparskih pohodov je romalo od vseh strani na celjsko in brežiško okrajno glavarstvo. Celjski glavar je še bil vedno mnenja, da je krik o razbojniškem paševanju navadnega človeka veliko pretiran; predstojnik brežiškega glavarstva grof Attems je moral verjeti ovadbam ter prošnjam na odpomoč, bile so izpod peresa njemu dobro znanih, verodostojnih in odličnih oseb. Sam se je že bil uveril, da je osebna varnost v znatnem delu njegovega okraja pod ničlo. Radi tega je grozil orožniškim stražmojstrom z osebno odgovornostjo za tatvine in rope, ako se ne bodo postavili na noge in prepodili iz gozdnih brlogov roparskega glavarja z njegovo bando vred. Brezbrižnost orožništva mu je bila nerazumljiva, ker je šlo za toliko najbolj kričečih slučajev in doslej ni padel niti eden od zločincev v pest pravice. Na žandarmerijske postaje so vandrale okrožnica za okrožnico z novimi razpisi denarnih nagrad na glavo vsakega dokazanega guzajca, najsi pride pred puškino cev kjerkoli.

Guzaj je popival ter kvartal z orožniki in zvedel, kako zakleto mu je za petami baš grofovski predstojnik glavarstva. Sklenil je, da bo dokazal že razvajenemu plemenitašu, kaj je, kaj zna in kaj premore. Obdal je glavarja z ogleduhi, ki so mu poročali, da so mu uradni posli le postranski zaslužek; glavno mu je barantija s konji dirkači. Za te je plačeval visoke vsote a seve po dragi strani je dobro zaslužil na dirkah, katerih se je udeleževal tolikokrat z lastnoročnim kočiranjem. Kot športnega prenapeteža ga je bilo lahko zvabiti v past posebno še, če je bila zvito ter premišljeno nastavljena. Guzaj je gruntal nekaj dni, nato se mu je rodil načrt, s katerim se je hotel osvetiti grofu za vsako ceno.

Kozjansko graščino z nepregledno obširnimi gozdovi je oskrboval tedaj dokaj premožni oskrbnik Dietrich. Bil je trdno nemškega prepričanja in Guzaj njegov vsikdar v krčmi dobrodošli somišljenik. Oskrbnik je spoštoval gozdarja iz Gornjega kota, znal je toliko lovskih zanimivosti in je bil vprav strokovnjak v razkladanju Guzajevih napadov. Bogatejši Kozjani so se čutili nekako posebno varne, ako se je mudil med njimi žusemski graščinski logar, ki je v besedah kar kopernel, da bi se le srečal enkrat s tolovajem, ki je priklical tekom par let toliko razburjenja, strahu ter groze kar v dve spodnještajerski glavarstvi. Posebno je povdarjal, da bi bilo treba poveriti izsleditev razbojniškega gnezda civilistom in ne žandarjem z nerodno opremo. Orožništvo samo ne bo kos tolovajstvu, ki je že preveč drzno, vkoreninjeno in ima svoje zaupnike. Kozjanski purgarji so komaj čakali, da se je prikazal njed njimi žusemr ki gospod, ki je znal kaj novega iz Guzajevega koledarja. Oskrbniku je bil gozdar ljub ter drag poleg družabne zanimivosti še radi tega, ker je bil izboren posrednik pri lesni, živinski in konjski trgovini. Koj ko je izrazil Dietrich skrb, kam z dvema prav lahkima, doma vzrejenima konjičima, je uganil gozdar pravo. Pripovedoval mu je o brežiškem glavarju, ki je kar zaljubljen v bolj plemenito konjsko robo, katero preplačuje in vzgaja za razna dirkališča. Ponudil se mu je, da bo posredoval pri kupčiji, ko bo imel kmalu opravka v Brežicah. Tega sporočila je bil oskrbnik tolikanj vesel, da ga je povabil, naj se pelje do kupca z njegovimi na prodaj odločenimi konjiči, kadar hoče in seve proti dobri mešetarini, da ne bo njegov trud zastonj. Segla sta si v roke in določila dan, kedaj se odpelje gozdar s konjskim blagom v Brežice. Dietrich bo napisal še pismo na glavarja, ki bo obenem logarju pooblastilo za prodaj za tako in tako ceno.

Minul je dober teden in že je bil logar iz Žusma v Kozjem in bil pripravljen, izpolniti oskrbniku dano obljubo. Dobro je predjužnikoval v graščini, ko so bili zapreženi iskri konjiči v mičen lovski voz. S prodajno pravico in priporočilom v žepu na voz in šlo je po trgu v lahnem trabu, kakor bi drčal po pernici. Mlada konja sta bila izborno sparjena gledi velikosti, barve in dolgosti koraka. Peketala sta v neprisiljenem trabu, da je bilo treba držati le vajeti napete, bič in vzpodbudna beseda sta bila pri tej odlični čilosti preveč.

Logar se je odpeljal iz Kozjega kakor Elija v nebo proti Podsredi, Koprivnici in Rajhenburgu, kjer je krmil ter napajal. Povsod so občudovali mladi konjski par, ki je kar hrzal od spočijenosti in bil vesel da je enkrat za dalje časa na cesti.

Iz Rajhenburga je oddrčal proti Vidmu in že je bil v Brežicah, kjer je sklenil, da bo odpočil konja do drugega jutra. Poiskal je glavarja na stanovanju v gradu ob mostu preko Save in mu izročil pismo kozjanskega oskrbnika, s katerim sta bila dobra lovska prijatelja.

Ko je preletel z očmi pisanje, je bil uverjen, da mu pošilja lovski tovariš nekaj posebnega za dirko. Prosil je gozdarja, naj pride zgodaj zjutraj ponj, da si bo robo ogledal in bosta napravila poskusno vožnjo. Treba je bilo rano vstati, konje očediti ter nakrmiti in radi teh opravil je bil logar koj po večerji pod kočo v hlevu pri konjih.

Glavarja ni bilo treba buditi, niti klicati, je že bil pripravljen, ko so pripeketali konji ponosno dvignjenih glav na ogled. Gospod je bil strokovnjak v presoji konj. Pregledal je brhki živalci od vsake strani, ju gladil in se zanimal posebno za vitkost nog. Ko je bil ogled na sredi Brežic končan, je hotel preizkusiti še konjski korak po ravnem in v hrib. Sam je odločil cesto iz Brežic proti Vidmu, tukaj je dovolj ravnine in tudi klancev. Skraja je pustil vajeti logarju in motril z največjo pazljivostjo kot izvedenec lahki trab z dolgimi ter uspešnimi koraki. Oskrbnik ni lagal, ko mu je sporočal, da je konja z lahkoto voditi le z vojkami brez vsakega podžiganja z besedo ali celo z bičem. Ko je prijel sam za vajeti, sta prestala konja preizkušnjo brezhibno. Skoro isti korak kakor po ravni sta obdržala tudi v lažje klance, kar je bil znak izredne vztrajnosti, ki je odlična lastnost pri dirkanju. Konja sta že bila prodana ter kupljena, ko je odložil vajeti in izročil vozniku kuverto, v kateri je bilo izplačilo za v pismu določeno zadnjo ceno. Hotel je konja takoj prevzeti, radi tega ga je prosil, naj zavozi na povratku v koraku do njegovih hlevov, kjer bo pustil voz in on sam se odpelje lahko z vlakom do Rajhenburga odkoder ni več tako daleč peš v Kozje. Logar je bil zadovoljen v dno srca, ker je prišlo tako naglo do sklepa kupčije, pustil konja stopati korakoma in gledal zvedavo na desno ter levo stran ceste. Vračala sta se od vasi Pesje proti Brežicam. Cesta med zgornjim Obrežem in Zverinjakom pelje skozi hrastov gaj in je samotna. Srečala nista nobenega voznika. Glavar je gledal ves zaljubljen v konjiča, ki se nista potila kljub diru, ampak le hrzala nestrpno in prosila za hitrejši tek v jutranjem hladu. Baš sta vozila skozi omenjeni gajček, ko je prosil gozdar visokega gospoda, naj podrži vajeti, mora pogledati k zadnjemu kolesu, ki nekod neprijetno brusi po lesu. Ustavil rje konja, oddal vajeti, skočil z voza in glavar je pokorno čakal, dokler ne bo odstranjen nedostatek. Presneto kratko je stal voz, ko mu je priletel od zadaj po glavi udarec s krepelom, da mu je zablisnilo v možganih, mu zazvonelo po obeh ušesih, se zavrtelo, da je izpustil vajeti, omahnil v brezzavesti in bi bil z voza, da ga niso prestregle voznikove roke. Sledila sta še dva udarca s pestjo po levem ter desnem sencu, streslo ga je parkrat po celem telesu, zahropel je bolestno in obledel kot stena. Voznik mu je otipal srce, ki je bilo, dihanje se mu je umirilo, ni bil ubit, le globoko onesveščen. — Ko je bila žrtev nagnana v prisiljeno spanje, jej je pretaknil logar še vse žepe, kimal zadovoljno ter shranjeval precej pitano listnico, zlato uro ter verižico. Mesto oropanega denarja ter zlatega plena mu je porinil v notranji žep suknje zalepljeno pismo, ga dvignil z voza in skotalil v obcestni jarek tako, da ga je moral zapaziti vsakdo od mimoidočih. Po izvršenem zločinu na voz, nazaj proti Vidmu in šlo je nekaj časa do Vidma ne v navadnem trabu, v galopu. Mimo Vidma ter Rajhenburga v naglem trabu, od tod ne proti Kozjem, ampak Sevnici, Jurkloštru in do krčme pri Leskovšeku pod Planino ob že znanem cestnem križišču.

Od Sevnice do Leskovšeka je vozil Guzaj skoraj vedno v koraku in se krohotal, da se je pokal z desnico po obeh kolenih. Tako sijajno in na lahko ter na hitro roko se mu še ni bil posrečil zlahka kak obračun, kakor z grofovskim glavarjem. Trikrat ga je birmal ž udarci do nezavesti. V guverti na Dietricha je bilo 1200 goldinarjev za oba konja, ki sta bila sedaj tukaj le v njegovih rokah s krasnim gosposkim vozom vred. Povrh je še naletel pri preiskavi v glavarjevi listnici na 500 goldinarjev in kot napitnina za posredovanje prodaje neprodanih konj mu je bila dragocena zlata ura z verižico. Kaj hoče človek še več, ako ima opravka z omenjenim glavarjem, ki hoče ustrahovati Guzaja, bo lahko sam razmišljal na bolniški postelji o tolovajskih žegnih.

Posebno ga je še veselilo, da je opravil z glavarjem brez prelivanja krvi, na kar je bil pripravljen le v skrajni sili samoobrambe. Če bo grofu šumelo nekaj dni po plemeniti glavi, to nič ne de, bo vsaj pomnil, kedaj je ščuval žandarje na Guzaja. Kedaj in kedo bo naletel na onesveščenega v obcestnem jarku, mu je bilo vseeno. Kedo je potipal grofa, bo povedal že sam, ko bo odprl oči in sploh mu je vtaknil v žep na suknji lastnoročno pismo, v katerem mu razlaga, zakaj ga je tokrat le poplašil z omedlevico; pri drugem srečanju ter obračunu ga bo ubil, ako ga ne bo pustil v miru.

Da je pri tej priliki oskrbnik Dietrich ob najboljše lahke konje in skoro nov lovski voz, se mu zgodi prav, je tudi eden iz vrst proklete bogate gospode, ki bi najraje videla ter vohala, kako bi pekli Guzaja živega na razbeljenem ražnju. Tokrat je zadel kar dve muhi z enim zamahljajem in to je bil in še bo teater, ko se bo zvedeio, kako je osmešil grofovskega glavarja in nemškega oskrbnika priprosti Guzaj, ki obračunava le z onimi, ki ga perganjajo in zabavljajo na njegova dela ter oznanila pravice.

Takele so plesale samotnemu vozniku po glavi, ko se je vračal s sijajnim plenom iz rok dveh bogatašev ter dolgoletnih ljudskih pijavk. Pri prijatelju Leskovšeku je naročil konja dirkača, ki sta prestala eno najlepših dirk v Guzajevem življenju, pošteno odrgniti in nakrmiti z ovsom.

manjka 56 GFE

Ko so ljudje zvedeli iz časopisov in še več po ustnem izročilu, kako je izpadlo srečanje Guzaja z okrajnim glavarjem in s kozjanskim oskrbnikom, je postal roparski kolovodja pravi junak vseh onih, katerim so bili gospoda in bogataši že davno trn v peti.

VIII. POGLAVJE.

Solnce zahaja.

Solnce zahaja. Zavest kratke zmage nad brežiškim glavarjem je obledela v Guzaju kmalu. Nekaj mu je šepetalo, da se je spozabil tokrat predaleč in da se bo zapodila za njim mogočna gospoda z vso besnostjo. Kedo bo podlegel v tem zadnjem boju, ni bilo težko prerokovati. Vest mu je že govorila, da se je maščeval dovolj za storjeno krivico; pravici ter revežem ne bo pripomogel do priznanja, četudi bi pobil vso gospoda ter oplenil vse bogataše in ljudske krvosese. Nazadnje bo ostal le sam žrtev tega brezuspešnega boja! Človek mora misliti nekoliko tudi nase, ako je končal enkrat glavne za življenje začrtane naloge. Iz vseh teh razmišljanj za bodočnost se mu je smehljala nedolžna, nad vse ljubljena Barbka, ki je zaslužila za vztrajno ljubezen nekaj več nego slabo ime “ljubica roparskega glavarja” in potikanje ter skrivanje po šumah. Barbka mu je že bila razodela pred par meseci, da ve, na koga je navezala in komu je popolnoma zaupala svoje dekliško srce. Polutnikova Lenka jej je siknila pred cerkvijo v uho, da je “ravbarjeva”. Kljub temu groznemu razodetju ga ne more pustiti in mu bo sledila, kamorkoli bo hotel. Oče še ni bil zvedel strašne novice in je sprejemal bodočega zeta pri vsakem obisku odprtih rok. Ako je še hotel imeti od življenja kaj bolj mirnega ter poštenega in če se je hotel izkazati Barbki količkaj hvaležnega za prekomejno ljubezen, je moral proč od dosedanje tovaršije, proč iz tega gozdnega kraljestva v kraje, kamor še ni prodrl glas o njegovi žalostni slavi. Odločil se je za Ameriko pod izmišljenim imenom. Najprej se bo peljal čez morje sam. Ko bo stal enkrat v novem svetu na trdnejših denarnih tleh, mu bo sledila tudi Barbka. Pobeg se je moral zgoditi po možnosti naglo. Glavar bo okreval primeroma hitro in takoj mu bo naščuval na vrat preganjalce. Za potovanje v daljnji svet preko morja je bilo treba denarja in to še nekaj več nego samo za pot. Je že posedal nekaj prihrankov, vendar so bili po njegovem mnenju prepičli, da bi začel po izstopu iz ladje kak posel na lastno roko. V teh krajih je bilo treba še nagrabiti v naglici suhega denarja, da ne bo priberačil v ameriške prilike. Koga se je še hotel lotiti z nasilno pestjo, da bi se sploh bilo vredno podati na zadnje tolovajske pohode? Pri duhovščini se je opekel v vsakem oziru. Gradovi so bili preveč varno zapahnjeni na strminah in povrh v noči skrbno in dovoljno zastraženi. Ostali so mu še trgovci, katerih še doslej ni bil obiskal, ker je bil navezan na družbo vasi in trgov.

Ob slovesu je moral prekiniti z vsem, torej tudi z boljšo tovaršijo, katero je itak samo farbal in vodil za nos. Nad trgovce! se je glasilo njegovo zadnje tolovajsko geslo.

Guzaj je bil mož naglih načrtov in še hitrejše izvršitve. Ko je vse premislil, kaj hoče in kaj bo storil v bližnji bodočnosti, se je zmotal iz gnezda na Košanci in se odpeljal po železnici v Zagreb. Hrvatom se niti sanjalo ni o kakem kranjskem roparskem poglavarju, imeli so sami dovolj opravka z lastnimi nevarnimi ptički, radi tega je bil med njimi povsem varen. Poizvedel je za izseljeniško družbo, ki je posredovala nabavo potnega lista in vsega potrebnega za na pot iz Avstrije v Ameriko. Tedaj preselitev iz Evrope preko Oceana ni bila nič kaj težavna, Združene ameriške države se niso branile priseljencev iz starega sveta. Povrh je še dobro plačal, kmalu je imel zasiguranje potnega lista in vseh ostalih potrebščin. Dokler ni uredil vsega, je šetal po zagrebških ulicah, se zabaval po krčmah, kavarnah ter v gledišču in si priznal, da je svet vendar le lep, ako ga lahko uživa človek brez neprestano strašeče zavesti, zdaj pa zdaj te bo kedo popadel za vrat, uklenil ter odgnal na odgovor, kjer te bodo obesili. Po Zagrebu je razmetal precej denarja, opravil dobro in se vrnil h Barbki z obilnimi darili.

Zvečer jej je razlagal na klopi pred mlinom, kaj je sklenil, kar se mu mora posrečiti, da bosta srečna ter pričela novo življenje eden za drugega in za vedno združena. Pri razkladanju lepih in vse dobro obetajočih načrtov za bodočnost se mu je naslonila dobra deklina na prsa in zrla vanj kakor v na pol boga. Verjela mu je, zaupala vanj in mu obljubila, da bo storila vse, kar je njegova želja, da bo le enkrat drugače in da ne bo več ravbarjeva! Tukaj se itak ne moreta poročiti in torej le proč, čim dalje proč, kjer bosta živela novo, srečno ter pošteno življenje. Kaj bo s starim očetom Andrejem po njunem odhodu, kako bo slovo od ljubega doma iz te tihe mirne Bistriške grabe in dolinice, o tem nista nič govorila, to bo prišlo vse samo od sebe.

Ukal bi bil to noč Guzaj od razposajene radosti, tako je bil vesel, ko se je vračal od dekleta, ki je potrdila vse njegove sklepe in mu šla brez oklevanja v objem sreče v — rajsko bodočnost! Odhod v Ameriko v zavesti, da mu bo sledila kmalu še Barbka, je bil po Guzajevem mnenju najlepši zaključek njegovih dosedanjih osvet in borb za reveže in dosego pravice.

Še nekomu je moral razodeti, da bo krenil na pravo pot in to je bila njegova nesrečna mati. Stara je že bila reva, onemogla, sključena ter vedno objokanega obraza radi gorja ter sramote, katerega jej je nakopal baš on nevredni sin dobre slovenske matere. Že dolgo je ni bil videl, ker je bila oblegana od žandarjev in njemu sovražnih domačinov. Celo njena pot v cerkev na Ponikvo, saj v Št. Jurij ni smela radi obče ljudske nevolje, je bila spremljana od prebridkih opazk: “Glejte jo, ravbarjevo mater!”

Poletnega večera, ko je bliskalo, treskalo in je lil dež, se je plazil za Št. Jurjem, mimo Botričnice v grabo in na vrh po temnem gozdiču proti cerkvici sv. Primoža.

manjka 58 ZAE

Prvo pismo nosi naslov: “Preljubeznivi moji vsi dobri ljudje!” Pismo začenja: “Jaz Franc Guzaj (pisano je Guhsaj) vam pišem vsem skupaj eno besedo prijateljem kakor sovražnikom, ker vsi dosti govorite od mene. Najpopred pa prosim vse skupaj, ne zaničujte mojih staršev, ker oni so me zmiraj lepo učili in niso nič krivi, da sem jaz tako daleč padel. Žalujejo vsi za menoj.

Moja zlata mati toči bridke solze — krvave solze. Iz srca mi je žal, da sem jaz moji dragi — zlati materi in mojemu očetu srce ranil in solze iz njihovih oči prešal in da Čisto po nedolžnem toliko zavoljo mene žalosti in zaničevanje trpeti morajo. Žandarmi jih nadlegujejo, a jaz ne grem nič domov. Rad bi mojo žalostno mater še videl in objel, a jaz nočem mojega življenja tako daleč na vago dati, ker vem, da žandarmi noč in dan tam stojijo. Pa najle stojijo, saj so sami uržoh, da imajo toliko potov za menoj, pa jih še imeli bojo, zakaj me niso na miru pustili. Žleht jeziki so me dolžili, da sem krave drl, a jaz nisem nobene.”

Toliko dobesedno iz Guzajevega pisma, da lahko presodijo čitatelji iz navedenih vrst: kako srce je imel tolovaj do staršev in kako slovenščino je pisal.

Dalje opisuje v prvem pismu, kako je bil obsojen po krivici na 7 let in 5 mesecev ter pravi, da te krivice ne bo pozabil ali odpustil oblasti nikdar. Opisuje, kako se mu je godilo v ječi, kako je kuhal ogenj maščevanja do vseh tistih, ki so zakrivili, da je bil obsojen. V ječi je tudi sklenil, da bo počakal z osveto tako dolgo, dokler mu ne umrjejo starši, katerim ni hotel delati sramote, a so ga prisilili na grozno pot maščevanja predčasno ‘Fanghundi’ (žandarji).

Nato našteva imena Šjentjurčanov, ki so ga dolžili, da jih je okradel, a jih ni. Na te pošilja v pismu vse gromske strele. Posebno preklinja nekega Zandla, Krofliča in Sireca, katerega imenuje, da je trški bik. Ta Sirec bi rad vtaknil Guzaja na vsak način zopet v ječo, ker hoče zaslužiti Judežev denar in piti na Guzajevo kožo. In ravno Sirecu obeta in prisega, da mu bo posvetil na njegovem lastnem domu na nos skozi okno s tako, ki ima dve luknji. Sireca tudi dolži, da je on zakrivil, da so prijeli Guzajevega očeta pri Sv. Ani, ga odgnali na sodišče in ga tamkaj obsodili po nedolžnem.

Maščevanje obljublja v prvem pismu tudi šentjurskemu doktorju, ki nanj ščuje ter pošilja žandarje. Našteva še imena vseh onih Šentjurčanov, ki so baje zakrivili, da je zašel na kriva pota, tem se mora osvetiti in jih poslati v grob. Vsem drugim ne bo storil nič žalega. Osobito so lahko brez vsake bojazni ženske ter otroci. Obširno opisuje, kako vodi za nos žandarje, ki stikajo za njim povsod, le tamkaj ne, kjer se nahaja v resnici. V Gradec in na Dunaj se vozi ter zapravlja denar, ki ga je nagrabil iz vreč skopuhov in ljudskih pijavk.

Za tem sledi njegova izpoved o popolnem brezverstvu in preko ene cele pole zmerja duhovnike, katere bi on vse povesil, ako bi mogel. Ravno v tem delu pisma je nagromadenih toliko tolovajsko in peklensko surovih psovk, kakor jih je redko slišati, nikdar ne čitati. Ko je izlil žolč preko duhovščine, se zopet loti žandarjev. Glede teh piše, da bi naj solnce otemnelo, zemlja bi se naj zdrobila v prah in ob takih prizorih bi naj poginili orožniki z vsemi oderulii in debeluhi vred. Ob koncu prvega pisma še pravi, da je pisal glede žandarjev do samega cesarja, pa so pismo prestregli in je na okrožnem sodišču v Celju. Zagotavlja, da bo pisal drugega na 15 polah, se peljal z njim na Dunaj in ga oddal tamkaj, da bo prišlo sigurno na pristojno mesto. Žandarji ga še bodo pomnili, kakor hitro se bo izvežbal popolnoma v črni umetnosti, na katero se že razume, a hoče postati mojster.

Prvo pismo je sklenil s: Srečno, z Bogom!

Drugo Guzajevo pismo je veliko krajše od prvega in brez naslova. Začne popisovati, kako so razpisale oblasti na njegovo glavo 150 gld. Zmerja oblast, ker ga je ožigosala kot razbojnika, to on ni, ker še ni pričakal nobenega ob cesti in ga oropal. Trdi, da je od Vseh svetnikov do tedaj, ko to piše, obiskal samo dva ptiča in ju oskubil nekoliko. Oba sta bila še dokaj pernata, ju ni oropal, ampak okradel na tihem. Zjutraj sta šele spogrešila denarno perje, a tedaj je bil on že v bližini Maribora.

Na Jezercah (med župnijama: Slivnica in Dobje) so ga dolžili, da je napravil “falš kontrokt”, a ni. Kačerjeva Mica na Jezercah ni boljšega vredna nego “falš kontrokta”, ker njena koča je Guzajeva last in on bi tisto Mico razsekal na drobne kosce radi nezvestobe, ako se kje srečata. Na dušo in smrt se zaklinja, da ni bil v fari Dobje že celih 18 let in najmanj pa v tistih prokletih Jezercah, katere naj ubije gromska strela. Jezerc ne bo videl nikdar več. Nikoli pa si ne bo oskrunil oči s pogledom na tisto prokleto suho Mico, ki mu je tolikanj prisegala zvestobo, a ga je v istini prevarila po babje.

Drugo pismo sklepa z željo, da bi živel rad tako dolgo, da bi gledal pred seboj celo vojaško kompanijo in bi se poskusil s pravim sovražnikom. Glede poveljevanja se ne boji on nobenega avstrijskega stotnika, še obersta ne!

To pismo zaključuje žalostinka na uboge kmete, katere odira gosposka z davki in vendar živi ne morejo pod zemljo. Gosposka si sama redi sovražnike in ravno ti jo bodo ugonobili. Siromak je prisiljen, da krade in ropa. Eni imajo polne mize najboljših jedi, druga reva se spravi spat s teščim želodcem.

Drugo pismo konča brez pozdrava.

Tretje pismo je naslovljeno: “Dragi vsi moji prijatelji!” Tem svojim prijateljem, katerih je dosti in ki pravijo, da on ni kriv vsega, česar ga dolžijo, prav imajo in on jim zagotavlja, da jih ljubi, čeravno jih pozna le malo. Prijateljem, ki njega prav sodijo, naj rodi zemlja prav obilno, žitno polje ter vinske gorice naj razveseljujejo njihova srca, ker so pošteni in veselja ter radosti vredni.

Nato svari požigalce pred požigi in tatovom daje tale dober nauk: “Vse tate prosim, ne kradite pri ubogih ljudeh. Jemljite le takim, ki imajo dovolj, ali pa hudobne jezike. Pridnim, ki tatov toliko ne sovražijo, ne kradite, pustite jih pri miru!”

V tem pismu zmerja ponovno duhovščino in ščuje nad njo vse pravoverne tatove in požigalce. Ko si je zlil jezo nad “farji”, prisega, da je njegov trden sklep: Oblasti ga ne bodo dobile v roke živega, branil se bo do zadnje kaplje krvi, saj njegovi sovražniki niso Turki ali Rusi, ampak “Fanghundi”, ki nimajo pasjih nosov. On se se upa bivati na Štajerskem celih 10 let, pa ga ne bodo dobili.

Našteva, kje vse se zadržuje dnevno, vendar ga ne morejo zvohati, ker so celo tako neumni, da jim lahko svobodno sedi na njihovih petelinovih klobukih.

Podčrtava čenče o skrivanju pod ženskimi krili in pride na opis prave ljubezni dekleta do fanta. Svari fante pred zapeljivimi obljubami deklet in jim navaja kot svarilen vzgled pred ženskim medom samega sebe, katerega je tako bridko prevarila enkrat v življenju babnica.

Kljub prvotnemu razočaranju v ljubezni je vendar le naletel na žensko rožico. Le “žal mu je, da ni našel v tem velikem svetovnem vrtu te rožice že pred 20 leti. Ona ga kratkočasi v žalostnih in veselih urah. Vredna je zlata in dragega kamena. Izmed milijon deklet ni takega, kakor jo ima sedaj ravno on. Pri pogledu na to zvesto ljubico ga žalosti zavest, da je kljub ljubezni vendar le nesrečen, ker se ne sme gibati po svetu pošteno in prosto po svoji volji. Prva Guzajeva stopinja na pogubonosno pot je bila ženska, druga pa njegovi sovražniki, ki so ga primorali do tolovajstva. Sovražnikov ne bo pozabil. Škodo jim je želel in škodo jim dela.

Eni pravijo o njem, da je dobrega srca, gorje onemu, ki se mu zameri! Guzaj ljubi le dobre prijatelje in le ti naj ostanejo srečni — poguba vsem sovražnikom!

Ob koncu tretjega pisma postane pesniško navdahnjen in popisuje spomladansko vstajenje narave iz zimskega spanja.

Kljub zimi se je zabaval prav dobro v tem žalostnem času v prijetni družbi, čital časopise in zvedel marsikaj novega.

Pismo sklepa s pesmico na svojo ljubico, katero celo imenuje brezo na svetopisemskem Libanonu. Tretje pismo je podpisano z njegovim polnim imenom: Franc Guzaj, skrivalec — a ne razbojnik.

Četrto nemško in zadnje pismo. Guzajevo četrto pismo je zopet brez naslova in odseva iz njega razbojni kot boljševiški modrijan. Modrovanje skuša odeti z nekako pesniško obliko. Pismo je pisano v zelo gladki ter pravilni nemščini in nam je dokaz, da je čital Guzaj marsikaj in ob prostem času se je rad ukvarjal z modroslovnimi ugibanji v stihih. Zadnje pismo kaže celoto brez skokov od ene misli na drugo in radi tega ga navajamo skoro v dobesedni prestavi. Pismo slove takole:

“V nepreglednem svetovnem prostoru se giblje naša zemlja. Jaz (Guzaj) hočem napraviti le nekak pregled in drugo prezreti.

V srce živalstva je uvedenega marsikaj žalostnega. Od človeka, ki stoji na najvišji stopinji, do najmanjšega črva v prahu — med obema vladata zavist in maščevalnost. Vendar kažejo živali ljubezen do živali enake vrste, a največja žival maščevalnosti je — človek. Po naukih prednikov je človek izšolan ter izobražen, da mora biti najbolj surova žival — on uničuje vse — črve v prahu in tudi svoje soljudi.

Enako pravico ima vse na zemeljski obli, a je to žalibog že davno izginilo in mnogo živalskih ljudi je že pozabilo, kaj da so.

Ljudje čutijo verigo suženjstva, vendar ne vedo, kedo je temu vzrok. Tožijo radi velikih davkov in drugih plačil tako, da že ni mogoče več životariti in se pogrezajo počasi smrti nasproti.

Le ozrimo se okrog po zemlji; povsod bomo zadeli na žalost in bolest.

Ustvarjena ter sprejeta oblast vsiljuje na krut način nižjemu ter ubogemu ljudstvu suženjsko verigo, mu izsesava kri, nekako uničena životari uboga stvar in čaka na smrtni zamahljaj.

Kakor ne prizanaša kosec nobeni cvetlici ,nobena roparska ptica ne tiču pevcu in ne izpusti več iz krempljev najbolj pisanega tička, tako ima tudi umetno ustvarjena oblast svoje “Fanghunde” (žandarje). Orožniki se klatijo noč ter dan okrog in kjer je le mogoče količkaj, se polastijo uboge žrtve in to seve v imenu postave in pravice.

Tako dolgo, dokler sta izginila ljubezen ter pravica — ti dve sestri in dokler se ne bosta vrnili: gorje — gorje — ubogemu zapuščenemu ljudstvu ... Okrog razposlani žandarji so mnogo bolj kruti nego kosec, ki pokosi lepe cvetlice, ker cvetlice so neobčutljive. So pa tudi cvetlice, ki čutijo, veliko bolj žalostno, ako so izpostavljene maščevalnosti ... O, ko bi bilo človeško srce neobčutljivo!

Orožniki ne poznajo usmiljenja. Oni uničujejo cele družine in pahnejo toliko nedolžnih žrtev radi hudobnih jezikov v sramoto ter uboštvo. Tisočkrat slabši je večkrat žandar nego ona žrtev, katero žene pred sodišče in jo sune v ječo.

Kosec uniči cvetlico s koso, ona ovene ter usahne in pozabljena je; cvetlice s srčno občutljivostjo pa so predane v ječi počasnemu ginevanju — nobenemu ni prizanešeno, ne otroku v materinem telesu, ne onemu v materinem naročju. Mater prisilijo iz otroške postelje, da mora že koj prvi dan po porodu v ječo, večkrat čisto po nedolžnem, ker so zastonj vse njene prošnje, vse solze. O ti nesrečna človeška zalega z neusmiljenim ter neprizanesljivim srcem!

Strela iz neba bi morala ubiti koj prvi dan po porodu otroka, ki hoče postati v poznejšem življenju sovražnik sočloveka.

Vzemimo kot primer solnce. Solnce ne stori nikomur nič zalega. Vsakemu dovoljuje dobrohotno dnevno svetlobo, katere se veseli vsakdo, a ti človek — črv zemlje pa zamoreš biti tako krut!

Poglejmo nekoliko žrtve, ki morajo ječati zapuščene po ječah, zaničevane od vsakogar. Žandarji ne prizanašajo nobenemu, ki postane enkrat njih žrtev; kljub temu sedi tudi veliko orožnikov po ječah, ki so bili poprej največji sovražniki človeštva. Starega, že odslovljenega “Fanghunda” vjame zopet mlajši ter ga odvede v kletko. Le poglejte po jetnišnicah, našli in videli boste tamkaj več nego dovolj žandarjev in še celo oficirje. Tako je in tako se spreminja svet v najlepši smeri!

Toplo solnce naj otemni in naj uniči vse od najmanjšega do največjega!

Guzaj l. r.”

IX. POGLAVJE.

Oblega in smrt.

Guzaj je velikokrat pravil: “Le stopi gospodu ali bogatinu nekoliko na rep, bo krožil njegov krik dalje nego preko devet far. Srednji človek in siromak preneseta tudi največje gorje molče.”

Zavedal se je, da bo vpil poplašeni brežiški grof in pol tucata na mošnji privitih trgovcev po celi Avstriji, kaj uganja grozni tolovaj po skoro celem Spodnjem Štajerskem in oblast pa gleda razbojništva prekrižanih rok. Nemško časopisje je beležilo v številnih odlomkih natančne opise o posameznih napadih, vlomih ter ropih s pozivi, da se bo treba lotiti v tem slučaju nekaj večjega ter resnega, ker narod je v obupu. Nikdo se ne upa več po dnevu z vozom na cesto; v noči ne srečaš nikjer kakega potnika, kakor bi bili kraji od Št. Jurja do Brežic v obsednem stanju.

Da bo prihrumel ves ta tamtam nad njega, je trdno pričakoval Guzaj, radi tega se je požuril z dobavo potnega lista, s poslavljanjem in z nagrabljenjem za pot potrebnega denarja. Jemal je slovo za nekaj mesecev, kakor je sam naglašal radi uspavanja oblasti, pri Drobnetovih sosedih, s katerimi je največkrat veseljačil v prijateljevi krčmi. Prirejali so mu cele gostije iz hvaležnosti in navdušenja za boljšega človeka, ki se je potegoval le za pravico in dobrobit revežev. Na teh številnih poslovilnih pojedinah je čisto pozabil da bi bil moral nekoliko bolj odpreti oči in ušesa, zapazil bi bil ter slišal, da zbira nad njegovo glavo oblast oblake z bliski ter gromi. V rajanju s prijatelji nividel, ni slišal nič, bil je čisto uverjen, da se mu bo posrečil pobeg preko morja v Ameriko, kjer bo užival zakonsko srečo.

Le iz tega vidika se da razlagati, da sicer tolikanj previdni razbojnik ni cul zvoniti, da je napovedalo celjsko orožniško poveljstvo za dne 10. septembra 1880 zvečer velik pogon za njim. Bilo jim je tokrat samo za Guzaja v prepričanju, če bo on enkrat v kleščah pravice, se bo njegova tolpa itak raztepla ter razkropila na vse strani. Pozvani so bili potom strogo tajnega povelja žandarji iz Celja, St. Jurja, Planine in Šmarja omenjenega dne v Slivnico pri Št. Jurju, odkoder se bo začel pod zaščito teme pohod za Guzajem celo noč od 10. na 11. septembra. Ako bi se jim ptiček izmuznil tudi tokrat, pridejo vojaki. Omenjeno noč so nameravale orožniške patrulje pretakniti in preiskati vsa skrivališča, o katerih so tedaj že znali, da se po njih zadržuje Guzaj najbolj pogosto v noči.

Predpoldne 10. septembra sta se podala iz Planine proti zbirališču v Slivnico orožniški postajevodja, 26letni Marij Grizold (Marij Grizold je doma iz znane Grizoldove hiše na Smolniku nad Rušami. Živi še v Mariboru kot vpokojenec in je star okrog 80 let, a je še čil ter krepak in je lansko leto celo na Pohorju še srnjaka ustrelil.) in neki Stres, od Sv. Florjana pod Bočem pri Rog. Slatini.

Poti iz Planine v Slivnico orožnika nista ubrala po cesti, ki se razceplja pri že večkrat omenjeni krčmi pri Leskovšeku, ampak sta krenila po pešpoti ter gozdovih skozi Loke, na Lokarno ves in sta prišla na kolovoz proti Slivnici na Spodnjem Žegarju pri znanem posestniku Vrečku. Tukaj mimo pelje danes krasna nova cesta: Sv. Urban—Lesično, po kateri vozijo osebni, tovorni avtomobili in lep avtoomnibus. Baš ob cesti pri blagem Martinu Vrečku na Žegarju stoji kamen v spomin na otvoritev te prepotrebne cestne zveze s pomenljivim v marmor vsekanim napisom, ki se glasi:

“To cesto je začel graditi okrajni zastop kozjanski l. 1915. Prometu se je izročila, ko je bil dr. Fran Schaubach veliki župan mariborske oblasti, dr. Josip Leskovar oblastni komisar. Vso pobudo za začetek sta dala in vso skrb za izvršitev sta imela dekan in načelnik okrajnega zastopa v Kozjem in načelnikov namestnik Mart. Vrečko, stavbenik iz Žegarja.”

Med baš ne kaj zložno pešpotjo od Planine na Žegar je pripovedoval Grizold tovarišu, da je kmalu za Vrečkom na Žegarju krčma pri Drobnetu na Košanci, kjer se baje Guzaj pogostoma zadržava. Njemu, Grizoldu, je zaupal orožnik Črnčič, kako ga je speljal na led ta prokleti razbojnik ravno v omenjeni gostilni. Crnčič je izpraševal na patrulji Guzaja samega, seve ga ni poznal, če mu je kaj znano, kod se najrajši klati, hodi, zadržava in skriva ropar, s katerim ima žandarmerija toliko posla. Guzaj je povabil Crnčiča seboj k Drobnetu, kjer mu je plačal jesti in piti, kolikor je hotel. Povrh mu je zaupal, da zahaja Guzaj kot neznanec večkrat v to krčmo. So časi, ko je celo vsakdanji gost. Pač pa zna izginiti ob prihodu žandarjev kakor senca. Crnčič je zvedel šele pozneje, da je bil pri patruliranju za Guzajem z njim samim skupaj, izborno se je zabaval v njegovi družbi, jedel in pil je na njegove stroške. Kakor Črnčiču se je godilo še več drugim žandarjem. In ker je ravno v Drobnetovi krčmi potegnil Guzaj žandarja, sta se podala onadva danes na pot ne po cesti, ampak povprek čez šume, da se bosta lahko oglasila pri Drobnetu, saj vedi ga Bog, če ni ropar sedajle v krčmi na Košanci.

Od Vrečka na Žegarju do Drobnetove krčme je nekaj minut mimo par hiš in skozi smrekov gozdič že ob pobočju hriba zidana, s slamo krita hiša. Na levo je bila krčma, na desno vinska klet. Od hiše na levo je polovico slamnatostrehega poslopja parma za listje, levi del je zidan k hribu in je služil kot shramba za sadjevec, kislo zelje, repo in krompir. Pol streljaja pred hišo je kozolec. Med nekdanjo krčmo in kozolcem je trata, na kateri rastejo orehi, tepke in drugo sadno drevje. Kolovoz iz Žegarja proti Slivnici je peljal mimo krčme, današnja nova cesta gre nižje.

Predno sta stopila orožnika iz smrekovega gozdiča na plan, da bi ju že bilo videti od Drobneta, sta zavila s kolovoza po pobočju v gozd, odkoder sta nameravala nekoliko opazovati življenje pred krčmo. Opazila nista nič sumljivega, nobenega odraslega človeka, pač pa je pasel v bližini gozda fantek živino. Grizold je privabil pastirčka z vso ljubeznjivostjo k sebi. Ko se otrok vidno ni več bal, mu je dal groš z naročilom, naj gre v krčmo kupit kruha in jima pride hitro povedat, kdo vse je v izbi. Dečko je vzel denar in šel. Vrnil se je s poročilom, da ni v krčmi žive diše, pijejo pač v zidanici poleg hiše: krčmar in še dva moška.

Žandarja sta sklenila, da si bosta ogledala pivsko družbo natančneje.

Pripravila sta se in stekla kar najbolj urno proti odprti pivnici. Ko sta že bila blizu zidanice, so se zaprla vrata in iz kleti sta utekla bežečih korakov gostilničar in še en moški ter se spustila oba za hišo navzdol po hribu. Nekdo je zaklepal kletna vrata od znotraj glasno ter z ropotom. Grizold je vprašal: “Kedo je? Odpri!”

Nobenega odgovora.

Blizu zidanice v smeri proti zaklenjenim vratom je bil zložen precejšen kup drv. Stres je stopil za drva ter stražil od spredaj. Grizold se je podal na ogled krog pivnice in dognal, da je pobeg nemogoč, ker je imela zidanica samo ena hrastova vrata in nobene druge večje odprtine. Celo skozi podstrešje je bilo nemogoče uteči, ne da bi orožnika opazila begunca, stavba je bila prenizka in se je naslanjala ob zadnji strani na hrib. Ko je pregledoval Grizold krajevni položaj, je zapazil, kako se maje kamenje na kleti na strani proti kolovozu. Nekdo, ki se je skrival v pivnici, je skušal izdreti izhod. Stopil je ob stran k zidu, iz katerega se je gibalo kamenje in skrbno opazoval ... Kmalu se je izluščil iz zidu velik kamen, koj za njim se je pojavila četverokotna odprtina, človeška roka je brskala blato ter prah izpred luknje ... Neznani ujetnik je pomolil glavo skozi udrtino ... Žandar je vprašal: “Kedo je?” Mesto odgovora je, počil revolverski strel proti orožniku, a ga na srečo ni zadel. Ko se je prikazala neznančeva glava drugič pri odprtini, je ustrelil Grizold iz puške; ker je stal v zaščiti pred streli preveč tik ob steni, se je odbila krogla ob kamenju. Vse je potihnilo za nekaj časa ...

Grizold je stopil bliže in ustrelil skozi luknjo, iz kleti je nekaj zaječalo — znamenje, da je strel pogodil. Za tem je ustrelil iz kleti oblegani, krogla je oprasnila Grizolda nad očesom, sicer ne nevarno, pa vendar se mu je vlila kri kar curkoma.

Zopet nekaj časa sumljiv mir ter tihota po kleti ... Grizold je dal za drvmi pred kletjo prežečemu Stresu povelje, naj strelja kar skozi zaprta vrata, tamkaj nekje mora tičati sam Guzaj, s katerim sta se srečala čisto po naključju. Stres je izpolnil povelje, ustrelil petkrat skozi vrata, jih preluknjal in te znake oddanih strelov je videti še danes, na pivnici so namreč še ista vrata.

Po Stresovih strelih je bilo spet vse mirno. Kar je slišal Grizold, kako kljuje ter udarja tolovaj po kamenju v smeri proti hribu, na katerega se naslanja klet. Ker mu je bil zaprt pobeg proti kolovozu, je hotel oblegani vlomiti drugo stran zidu in uteči navkreber. Razbojnik je lomil kamenje z vso drznostjo, Grizold je ustrelil večkrat skozi luknjo v klet, vendar je moral štediti z municijo, imel je pri sebi v celem le osem nabojev in jih je bil že pet porabil. Guzaj ni odgovarjal s protistreli, prekinil je lomljenje in objela je trdnjavo napeta tišina ...

Oblegani si je nekaj premislil in pognal skozi odprtino proti Grizoldu dvocevno pištolo. Sigurno je bil uverjen, da se bo žandar sklonil, pobral orožje in ta trenutek bo porabil on za beg. Varal se je. Žandar je pustil vrženo vabo na miru in čakal mirno zravan. Kar se mu je izjalovilo ob Grizoldovi strani, je poskusil na Stresovi. Skozi bolj slabo zaklenjena vrata je iztiščal zavoj papirja (to so bila pisma, o katerih smo že govorili v prejšnjem poglavju), padla so na tla, žandar se ni ganil izza svoje dobro zavarovane postojanke. V vratih je bilo pet od krogel izvrtanih lukenj in skozi te je opazoval tolovaj položaj oblege. Ustrelil je iz revolverja skozi luknjico in zadel Stresa do krvavega v palec na roki ... Zopet mir in tišina ...

Žandarja sta pričela obleganega pozivati na prostovoljno predajo. Prejela sta jezno zadirčen odgovor: “Živega me ne dobita, prokleta Fanghunda!”

Oblega je že trajala več nego poldrugo uro. Številni streli so privabili na hrib na klet vse polno radovednežev. Nekateri od gledalcev so bili pritekli celo s puškami. Grizold jih je pozval, naj jima pomagajo, nobeden se ni ganil. Bili so sami Guzajevi pristaši, ki so prihiteli pomagat vjetemu glavarju, pa jim je bil vpadel pogum pri pogledu na kar dva žandarja in bogve koliko jih je še bilo skritih v gozdu pod hišo.

Orožnika je že oplazoval upravičen strah: Kaj bo, če se ju lotijo možje in otvorijo ogenj iz pušk?

Pričela sta se med seboj pogovarjati glasno, da bosta klet zapalila in Guzaja izkurila kakor jazbeca iz skrivališča, ako se ne preda. Nobenega odgovora iz zidanice ... vse tiho ...

Oblega je že trajala preko dve uri, solnce se je že nagibalo k zatonu in ura se je že pomikala na pet popoldne.

Kar naenkrat se odprejo vrata na kleti na stežaj in iz zidanice se prikaže Guzaj. Držal je v krvaveči desnici revolver, katerega cev je bila zadeta od krogle in močno skrivljena, izpod vrata mu je curljala kri, divje je ošvignil s pogledom oba žandarja, da bi ju preplašil ter zmedel in baš v tem smrtno nevarnem trenutku pobegnil na njemu lasten — najbolj drzen način.

Ves ta prizor je trajal le par trenutkov. Že sta dvignila orožnika puški, strela sta blisnila ter počila ... Eden je zadel dolgo — dolgo iskano žrtev v prsa, drugi v trebuh ... Smrtno zadeti Guzaj je omahnil in se zakotalil po tleh. Nekaj časa je še brcal z nogami, krčil prste na rokah, začelo mu je rohljati iz prs in izdahnil je ...

Ko so videli očividci na hribu, da je padel njih poglavar, da ne bo vstal nikdar več, so pobegnili in se razkropili na vse strani ...

Žandarja sta si obvezala lastne rane in nato pregledala klet. Na sredini majhne pivnice je stal prazen ter poveznjen. polovnjak in na njem literska steklenica, ki je bila od krogle preluknjana. Našla sta še heč (sekiro za sekanje stelje), s katerim je lomil Guzaj kamenje iz zida.

Pri Guzaju sta našla razen poškodovanega revolverja, ki je shranjen v muzeju v Celju, še dolg nož in drugega nič. Na tleh sta pobrala zavoj papirja, ki ga je porinil razbojnik skozi vrata, ga razmotala in videla, da so to njegova štiri obširna pisma.

Dan Guzajeve smrti je bil topel jesenski dan brez oblačka na nebu. Solnce se je poslavljalo z zadnjimi žarki s hribov in obsevalo poslednjič parletnega kralja teh planin, grab ter kotanj, ko je ležal na hrbtu pred kletjo z zevajočo rano na prsih, iz katere je še vrela sveža kri ...

Ustreljenega sta stražila oba orožnika, sicer ni bilo videti žive duše daleč na okrog. Vse se je poskrilo, vse potihnilo, ko je ležal mrtev na tleh oni, v katerega je trdno veroval ter mu zaupaval svoje težnje od Št. Jurja do Brežic in sta se tresla pred njim noč in dan gospod ter bogataš ... Niti žandarja se nista pomenkovala med seboj pri pogledu na okrvavljeni plen, ki jima je zašel pred puškino cev le po neprevidnosti in slučajno. Vendar sta bila zmagovalca nad proslulim in takorekoč nepremagljivim roparskim glavarjem lahko ponosna na čin, ki je zahteval precej junaštva in prezira lastnega življenja. Ovenčala sta se slavo, storila dolžnost in odrešila te kraje strahovalca oblasti in vseh premožnejših slojev.

Sodna komisija in pokop.

V Slivnici zbrana orožniška četa je slišala streljanje na vrhu, a si ga ni znala razložiti. Vsi pozvani žandarji so že bili na mestu, da bi se lotili v gostem mraku izsleditve Guzaja, katerega je tirjal iz njihovih rok graški deželni glavar živega ali mrtvega. Poveljnik čete je že hotel začeti s poukom ter natančnimi navodili, dveh iz planinske postaje še vedno ni bilo. Tovariši so čakali v nevolji na zakasnela, žo zopet so odmevali v dolino s Košanske višine streli in kar večkrat en za drugim. Nekateri so bili glasnega mnenja, da ni izključeno, če se nista srečala Grizold in Stres z onim, katerega šele hočejo loviti. Mogoče kličeta s streli na pomoč. Kaj če ju je napadel Guzaj s celo bando? Oba bodo pobili in to takoreko vpričo cele žandarske čete, ki ždi v Slivnici prekrižanih rok in se niti ne zmeni za strelne klice na pomaganje. Nekaj krvavega se mora vršiti na hribih, sicer bi ne bilo padlo toliko strelov v presledkih in pet kar eden za drugim. Na vse te resne pomisleke tudi poveljnik ni mogel biti brezbrižen. Opustil je pouk ter navodila ter odposlal močno patruljo po kolovozu v smeri, iz katere je udarjalo pokanje. V večernem hladu je stopala izvidna četa naglo, gotovo se je mudilo, če le ne bo došla pomoč prepozno, je že precej časa vse tiho ter mirno, ni slišati nobenega strela več, od planinskih tovarišev jim ni nobenega naproti. Nekaj mož od patrulje je parkrat ustrelilo v zrak kot znamenje, da se bliža pomoč, nobenega odgovora. Zvračali so krivdo na poveljnika, ki je predolgo okleval, saj oni sami bi že bili davno odhiteli na pomaganje, koj ko so slišali prve ostre strele. Niti pomenkovali se niso radi prenagle hoje, bojazen jih je oplazovala, da so zamudili in so opravili tolovaji nad žandarji, kar bi že bili morali davno oni nad Guzajem in njegovo kompanijo. Bolj ko so se bližali vrhu, večja tišina ... Celo pot niso srečali žive duše, katero bi bili vprašali, kaj se je odigravalo pred dvema urama nekje na Košanci. Ljudje so se gotovo poskrili iz strahu pred streli. Skrajno mučne in negotove so bile minute, ko so se bližali Drobnetovi krčmi, ki je bila označena v že izdanem pogonskem povelju kot prva važna točka pregleda ter hišne preiskave. Kako so jim zažareli obrazi veselja, ko so zagledali na trati pred krčmo oba planinska tovariša, ki sta pušila cigarete in zrla v smeri proti parmi, kjer je ležal nekdo vznak na tleh. Šele tedaj, ko je bila cela patrulja na vrhu klanca, sta jo zapazila zmagovalca Grizold in Stres.

Izvidniki so se kar vsuli v neugnani radovednosti proti pivnici, kjer je ležal v krvi, prestreljenih prs in trebuha ter ves okrvavljen srednje velik mož moških let z osteklenelimi očmi na široko odprtih ust ... Vsak od patrulerjev je častital na uspehu iskreno junaškima tovarišema, ki sta končala kar sama težavno in nekaj let brezuspešno nalogo. Sledila so vprašanja, odgovori in končno je bilo le treba odposlati poročilo poveljniku v Slivnico, ta bo že poklical sodno komisijo, ki je v takih slučajih predpisana po zakonu.

Žandarji so pustili ubitega na mestu, kamor se je bil zgrudil. Bili so žejni vsi, zmaga namreč žeja in jo je treba tudi zaliti z vinom. Pri Drobnetu in daleč na okrog nikjer žive človeške duše. Krčma je bila odprta, ključi od kleti na mizi in kedo bi še čakal na posestnika vina, ki je bil gotovo v zvezi z Guzajem in najbrž tudi njegov ožji pomagač. Orožniki so si postregli s suhim svinjskim mesom ter vinom kar sami.

Vsak je hotel nocoj dati za pijačo na proslavo tako temeljite in čisto nepričakovane zmage. Vino je prižgalo dobro voljo in to vpričo mrliča, ki je celo življenje najbolj sovražil orožnike. In bas ti tolikrat prokleti “Fanghundi” so popivali ob njegovem mrtvaškem odru, se šalili in bili rajsko veseli, da je bil ubit človek, ki je hotel pripomoči s tolovajstvi pravici do zmage in revežem do boljših časov.

Ko je dospel na Košanco še poveljnik z ostalimi tovariši, se je svetil v temo zaviti košanski hrib od dolgih žandarskih bajonetov. Proslavljanje zmage nad enim največjih razbojnikov se je raztegnilo preko cele noči. Orožniki so nanosili na kupe suhljadi ter kurili ognje. Poveljnik je čital na glas celi četi Guzajeva pisma, katera so si nekateri stražmojstri prepisali dobesedno in jih hranili zase kot spomin na Guzaja, ki jim je delal nekaj let prebridke preglavice.

Šele drugo predpoldne se je prikazala na Košanci sodna komisija iz Celja s sodnikom, zdravnikom iz Št. Jurja in fotografom. Sodnik je opravil svoj posel kmalu. Zdravnik se je lotil raztelesenja na prostem pred hišo. Ko je vzel v roke nož, se je nasmehnil in rekel: “Guzaj, Guzaj, kolikokrat si mi grozil pismeno in po odposlancih, da me boš potipal na smrt, ker ščujem nad te žandarje; danes si v mojih rokah in pod mojim nožem!”

Raztelesenje je ugotovilo, da je imel Guzaj strel skozi desno roko, ena krogla ga je oprasnila precej pod vratom, ena mu je prebila prsa in ena raztrgala čreva.

Treba še omeniti, da predno je pričel zdravnik s krvavim opravilom, so naslonili ustreljenega ob navaden koš listnjak. V tem položaju ga je fotografiral celjski fotograf Martini, ki ga je slikal pred leti skupno z ljubko Barbko. Na sliki je videti Guzaja pokritega s čepico, pod nosom majhne brke, zevajočo rano na prsih, oblečen je bil takrat v priprosto kmetsko obleko.

Guzajeve ostanke so zmetali v nepobarvano krsto in jo zabili. Žandarji so prisilili štiri tamošnje sosede, da so nesli krsto pod orožniškim spremstvom na pokopališče župnije Prevorje, kamor so dospeli že v bolj v mraku.

Prevorski župnik je bil skrajno nejevoljen, da so prinesli ravno njemu tako neljubega ubitega gosta. Prerekal se je nekaj časa z žandarji, slednjič se je le udal sili zakona in pokazal prostor ob pokopališčnem zidu, ki je bil odločen za samomorilce, katerih pa Prevorje ni poznalo.

Možje, ki so prinesli krsto, so si poiskali v mrtvašnici lopate ter kramp, izkopali jamo, položili vanjo Guzaja ter ga zagrebli kar sami brez luči, križa, molitve ter kapljic blagoslovljene vode!

Ko so odšli od žandarjev prisiljeni pokopiči, je vzel prevorski župnik farno kroniko in pero ter zabeležil čudni dogodek Guzajevega pogreba s par kratkimi besedami: “Dne 11. sept. leta 1880. proti mraku so prinesli kar meni in tebi nič ustreljenega ravbarja Guzaja, ki je šentjurski faran in ga zagrebli na prevorsko pokopališče.”

G. župniku na Prevorju zakopani Guzaj ni dal miu. Vsilili so njegovo truplo baš prevorski zemlji. Dal je napraviti lesen križ in nanj pritrditi napis: “Tukaj počiva Franc Guzaj, ravbar iz Št. Jurja ob južni “železnici.” Te črke so oznanjale raznim radovednežem skozi desetletja o žalostnem koncu Guzajevega tolovajskega kraljevanja. Danes ni več na prevorskem mirodvoru o Guzajevem grobu in o križu s čudnim napisom ne sluha in ne duha več, čas je zabrisal tudi to zadnje znamenje.

Po pogrebu.

Orožniki so mislili, da bodo zadeli ob priliki temeljitih hišnih preiskav pri Drobnetu in še pri več drugih osumljencih na Guzajeve denarne in blagovne zaklade, pa so se zmotili. Dobili niso prav nič. Kam je zginil denar roparskega glavarja, ni zvedel do danes nikdo.

Drobne je bil nekaj časa v preiskavi, istotako par drugih, pa so jih izpustili vse, ker niso mogli dokazati nobenemu nič. Vloge Judeža ni igral niti eden iz res trdnih vrst Guzajeve organizacije. Po Guzajevem žalostnem koncu ni bilo slišati več o napadih, tatvinah ter ropih. Tolovajska četa se ni upala brez poglavarja na delo, zadremala je, zaspala in ni se več prebudila, ni več dobila Guzaju vrednega naslednika.

V nedeljo po ustrelitvi so govorili že po vseh farah od Št. Jurja do Brežic, kako so izsledili orožniki nepremagljivega Guzaja in obračunali z njim s kroglo. Časopisje je prineslo dolge opise oblege, junaškega nastopa žandarmerije in sliko ustreljenega roparskega poglavarja s fotografijama obeh orožnikov zmagovalcev.

Kmalu za tem se je vršilo na Planini veliko slavlje. Celjski glavar in orožniški poveljnik sta odlikovala Marija Grizolda s srebrnim zaslužnim križcem, njegov tovariš Stres je prejel višjo pismeno pohvalo in izplačano na Guzajevo glavo prvotno razpisano nagrado v iznosu 150 gld.

Guzajeve sedmine je prirejala trška gospoda in bogataši po celem Spodnjem Štajerskem, kjer so pili in se veselili, da so rešeni tolovajskega strahu, ki jim je bil par let po noči in po dnevu za petami. Poprej tolikokrat ozmerjano orožništvo je bilo na mah ovenčano s slavo zvestobe v vršenju službe, brezprimernega junaštva in končne zmage!

Rožmarin.

Še nekoga je iznenadila za celo življenje Guzajeva tolovajska smrt — kmečko nedolžno Amonovo Barbko.

Njenega Francija ni bilo že nekaj dni v obiske, vendar to je ni skrbelo, saj se je odpravljal na odhod preko morja in so ga klicali selitveni opravki nenadoma kam dalje, da res ni imel niti časa, da bi jo bil obvestil, kje se mudi in kaj počne. Slišala je usodepolnega dne k mirnemu mlinu ob Bistrici strele, pa sta bila z očetom enoglasnega mnenja: “Graščinski lovijo in tako bo šlo celi teden.”

Šele v nedeljo, ko je prišla do cerkve, se je čudila, da je pred službo božjo zbrana cela fara na pokopališču. Moški so kazali z rokami na sveži grob ob zidu, ženske so stale v posameznih gručah od daleč. Nikdo ni govoril na glas, vsi so le šepetali, ker mirodvor je svet kraj. Ko je hotela tudi ona zadostiti radovednosti in si razložiti to nenavadno zbiranje, so jej naredili vsi prostor, kakor bi bil stopil na pokopališče sam g. kozjanski dekan. Stala je že na sredini za večni počitek blagoslovljene zemlje, še šepet je potihnil med farani, pogledi moških in žensk so bili uprti v njo. Ozirajoči se okrog in molče vprašujoči od kod in zakaj ta tajinstvena tišina, jej je priletel v uho vkljub šušljanju oni zlobni: “Ravbarjeva niti ne ve, da so njenega ustrelili in pokopali za zidom, kamor pač spada razbojnik!”

Pri vdaru teh besed se jej je zavrtelo v glavi, vendar zmagala je njena močna, da, silna dekliška narava. Premagala se je in odšla molče povešenih oči iz sredine župljanov, kamor ni več spadala, bila je “ravbarjeva”.

Obiskala je samotni grob v ponedeljek proti večeru, ko je ni motil nikdo. Govorila je dolgo z ljubim pod grudo, ki jej je nakopal z odkrito ljubeznijo sramoto ter izobčenje iz poštene človeške družbe do smrti. Ni mu očitala, on ni bil kriv, zakrivila je to prokletstvo ljubezen, ki je sojena enemu tako, drugemu drugače! Ona ni niti prav pila iz ljubezenske čaše in že je bila otrovana s pečatom “ravbarjeva”, ki jo bo zaklepal do groba v kletko sramote in odljudenosti! Vsega tega se je zavedala Barbka ob svežem grobu onega, ki je bil prvi in zadnji zapisan v njenem dekliškem srcu. V znak, da njena zvestoba do edinega, kateremu je prisegla ljubezen tudi tedaj, ko je vedela, da je izmeček človeštva, stalna, je vsadila na sveži grob grm rožmarina ... Po tej zaobljubi je omagalo njeno srce, zahtevalo je izstopa v solzah in tolažbo v molitvi za rajnega ... Pozno se je vrnila s pokopališča, vračala se je nanj pogosto ob samotnih večerih, ko je zalival rožmarin, od katerega je odnesel Francelj vršič pri njunem prvem srečanju. Vsako zimo je presadila grmič v lonec in ga negovala doma za zopetno pomlad, dokler je živela.

Rožmarinovega grma na Guzajevem samotnem grobu ob zidu na prevorskem pokopališču s čudnim napisom na lesenem križu se ni pritaknil nikdo razen Amonove Barbke, bil je to skozi desetletja — “ravbarjev rožmarin”.

X. POGLAVJE.

Kaj pripoveduje o Guzaju danes priprosti narod.

Ko se je raznesla vest o Guzajevi smrti od žandarske krogle, so bili eni veseli ter rajali; drugi žalostni in potrti ter sploh niti verjeli niso, da bi njihovega ljubljenca ne bilo več med živimi. Revnim, tlačenim, preganjanim in pomoči potrebnim je postal Guzaj tekom let nekak bog, ki je znal ter premogel vse in povrh je še bil nepremagljiv. Toliko izrednega glede borbe za pravico in pomoč siromakom je bilo slišati o njem, kar naenkrat bi mu naj bil upihnil luč življenja navaden žandar! Ker ga le ni bilo tako dolgo od nikoder, ni bilo slišati nič novega o njem, se je vkoreninjevala tudi med priprostim narodom vedno bolj zavest, da ga res ni več in ga tudi ne bo. Sčasom je bil Guzaj mrtev za vse; pokopana niso bila njegova dejanja v boju za pravico z gospodo in bogataši. Tolovajeva spretnost v napadih, pri tatvini ter ropu je v ustnem izročilu vedno bolj rasla, dokler ni zaplesala v bajke nemogočega, ki še kroži danes od ust do ust priprostega človeka. Stara mati, ki je še poznala osebno roparskega glavarja, ali vsaj slišala o njegovih resničnih dejanjih, je vpletala po večerih na ognjiščih sedečim vnukom v Guzajeve povesti čudesa moči, drznosti ter junaštva. Na ta način je bil povzdignjen navaden ropar v pravega narodnega junaka, ki je moral umreti nekončanem boju za pravice revežev.

Iz današnjih storij o Guzaju in njegovem delovanju je težko razbrati jedro resnice. Za vzgled hočemo navesti nekaj teh pripovedk, ki so se rodili ob ognjiščih, na prejah ter furežih.

Ljudje priznavajo, da je bil Guzaj brezbožnež, ki ni dal veliko na cerkev ter duhovščino. Verjel je pa v Boga in njegove sv. zakramente. Nekoč, predno se je podal v boj za pravo naroda, je pristopil k mizi Gospodovi. Ko mu je položil duhovnik sv. hostijo na jezik, je ni povžil, ampak jo je odpihnil z jezika v molitvenik. Zunaj cerkve si je prerezal na desnici kožo in porinil sv. hostijo pod njo ter pustil, da je rana zopet zacelila. Hostija pod kožo mu je podeljevala moč, da so se mu odprla še tako trdno ter varno zaklenjena vrata, če se jih je le dotaknil z desnico.

Na steni slovite romarske cerkve na Sv. gorah nad Št. Petrom so obešeni železni okovi, katere je moral imeti krog rok nekoč jetnik. V zahvalo, da je bil rešen iz ječe na Marijino priprošnjo, je obesil železje na zid svetogorske cerkve. Romarji pravijo tem okovom “špringerji” in so nekaj prav posebnega v očeh moške mladine.

Po ljudskem pripovedovanju je znal tudi Guzaj za čudežno moč “špringerjev”. Splazil se je skrivoma v cerkev, snel okove in si dal enega na levo, drugega na desno roko in jih obesil nazaj na prvotno mesto. “Špringerji” so mu ojačili roke, da je zdrknila z njih vsaka žandarska veriga, najsi je bila še tako debela, nategnjena ter zaklenjena z obešanko.

Po spodnjih krajih znana, priljubljena in dobro obiskana božja pot so Stare gore pri Podsredi. Romarska cerkev je posvečena Mariji sedem žalosti in se omenja že l. 1347 po starih listinah. Poleg Marijine cerkve so na Starih gorah še dve prostorni kapeli: sv. Ane ter sv. Mohorja in Fortunata. Pod eno izmed kapel je prostorna grobnica ali žerf, v katerem počivajo v kamenitih krstah na podsrečkem gradu umrli grofi. Položili so jih k zadnjemu počitku z vsem nakitom in tudi s prstani na rokah. V tem starogorskem žerfu je bil tudi Guzaj. Odprl je eno od grofovskih krst in odnesel iz nje dragocen zlat prstan. Kakor hitro si je pozneje nataknil starodavni prstan na prst, je lahko poželel, kar je hotel, izpolnilo se mu je.

Za Št. Petrom pod Sv. gorami preko Sotle na hrvatski strani je na hribčeku Hrvatom ter Štajercem priljubljena božjepotna cerkvica sv. Roka. Kakor znano, upodabljajo sv. Roka s psičkom, ki drži v gobcu kosec kruha. Guzaj je obiskal nekoč kumrovškega sv. Roka in izmaknil njegovemu psu kruh iz zob. Radi te hrvaške svetinje, katero je nosil neprestano v žepu pri sebi, je imel vedno vsega dovolj in je lahko delil dobrote revežem, ne da bi mu bilo kedaj zmanjkalo.

O junakinji hrvaškega Zagorja Veroniki Deseniški krožijo po obeh straneh Sotle vse mogoče nemogočnosti ter izmišljotine. Hrvati trdijo, da je bila reva kot mučenica zazidana živa v sobo rojstnega gradu Naš Tabor na griču pred Deseničem. Guzaj je seve obiskal ta grad. Pustil si je pokazati sobo, v kateri je končala tako strašne nasilne smrti Veronika. Tamkaj je še opeka, katero so rabili za zazidanje vrat. Kos te opeke je vtaknil tudi Guzaj v žep in bil od tedaj obvarovan pred ječo. Ako bi ga bili tudi prijeli ter pahnili v kajho, bi ne bili mogli zakleniti vrat, ker tega bi ne bil dopustil čudežni kos opeke iz zazidanih vrat sobe Veronike Deseniške.

Kraj Olimje pri Podčetrtku smo omenili v naši povesti parkrat. V Olimju je znamenita cerkev Marijinega vnebovzetja, ki je bila pozidana leta 1675. V žagradu je med drugimi starinami tudi zelo star masni plašč, ki ga že dolgo ne uporabljajo pri najsv. daritvi. Guzaj je bil itak pogosto v Olimju in nekoč je obiskal celo cerkev. Podal se je v zakristijo, odprl omaro in zadel na starodavni plašč. Dal si ga je preko glave in se zasukal v njem trikrat okrog. Plašč mu je podelil moč, da ga ni mogel nobeden duhovnik zmaševati, ali mu sploh škodovati s pomočjo raznih žegnov. Guzaj je bil vendar srdit sovražnik duhovščine, katere ni le črtil, ampak jo tudi dejansko napadal in ropal po župniščih. Župniki bi mu že bili posvetili in ga zmaševali v solnčni prah, pa kaj, ko se je zavaroval proti temu z olimskim masnim plaščem.

Od vseh grozodejstev, katera je vršil roparski glavar tekom let po krajih od Št. Jurja do Brežic, je ostalo narodu najbolj v živem spominu ono o podkovanju. V ljudski pripovedki ne zabije Guzaj žrebljev v pete Hrvatom, kakor se je to zgodilo resnično, ampak jezični ženski. Zadeva s podkovan jem bableta je tale:

Že bolj postarana ženica se je podala z Drenskega rebra na Pilštanju na Planino na sejm. Lepo oblečen gospod je sedel ob potoku, kamor je stopila babnica, da bi si umila čevlje, ker ni marala preveč z blatom ošrafotana na sejmišče. Gospod je pričel z žensko razgovor in jo vprašal ob koncu prav prijazno, kaj neki ona misli o Guzaju, ali je dober, ali resnično razbojnik. Bable ni poznalo Guzaja, pač pa slišalo že mnogo o njem, da je tat, ropar in se je odrezala na kratko, češ: “Bog nas obvaruj zlodijevih sinov, kakor je Guzaj, ki ne spada drugam nego za pete na gavge (vislice).” Gospod se je nasmehnil ženski sodbi, jej ponudil čutarico z žganjem in jo še vprašal, kedaj in kod se misli vrniti s sejma. Ženska je povedala po pravici, da gotovo danes pred večno lučjo in prav po tej poti, po kateri gre sedaj. Gospod jo je potapljal ljubeznivo po rami, jo vščipnil na rahlo v lice in jo prosil ob slovesu, naj mu prinese proti dobremu povračilu in napitnini nazaj grede s Planine zavojček srednje dolgih žrebljev. Jo bo pričakoval ravno na tem mestu, sam ne more v trg, ima preveč opravka v hosti., Babnica je obljubila radevolje in sta se razšla.

Ob večni luči je že čakal oni prijazni gospod pri potoku. Ženska mu je izročila polna radostnega pričakovanja napitnine žreblje. Neznanec jo je še povabil, naj sede tik njega, ji ponudil čutarico z žganjem, nato se zadri na ves glas: “Baba, sezuj čevlje!” Nahruljena je prestrašeno ubogala, pograbil jo je za boso nogo, izvlekel iz žepa kladivo, odprl zavojček z žreblji in vkljub odporu, kriču ter viku je zabil babnici lastnoročno s Planine prinešene žreblje v pete. Ko je bil gotov z neusmiljeno krvniškim delom, je rekel:

“To je, baba neumna, tvoja napitnina iz rok Guzaja, katerega si zmerjala zjutraj za razbojnika, ki spada za pete na vislice!”

Guzaj je odšel in prepustil vikajočo babnico grozni usodi.