Grunt
| Grunt Janko Kač |
| |||||||||||||
Prvo je grunt, za njim denar. Potem pridejo postave in Bog. Taka je kmetska postava. Nikjer ni zapisana, nikjer dovoljena. V vseh deželah, pri vseh narodih, in v vseh verah je bila, je in bo bila, dokler je zemlja osebna last človekova.
Prvi del
[uredi]I.
[uredi]Mirno je sopla vsa dolina ob Savinji v žgoči pripeki pasjih dni. Brez veka se je povešala mlada otava kakor puh komaj izleglih piščancev in je medlela ajda po njivah. Krompir je že odcvetel, le fižol je še pocvital po prekljah in so košate solnčnice zrle z velikimi rumenimi očmi kakor zamaknjene v solnce. Zelenih hmeljnikov visoke butare so bile vse obložene z bledim cvefjem. Težke veje po sadovnjakih so se šibile prav do tal. Z brajd so bingljali še raztrešeni grozdi žlahtnine. Bahato razkoračeni kozolci so bili nabiti rumenega ječmena, blede rži in rdeče pšenice. Raz svisl je dišalo po senu.
Pred šumečim čebelnjakom je sedel v senci košate črnice gospodar ponosne kmetije, Matija Kolenc. Ves je bil v senci, le noge je iztegnil na solnce, da mu toplota iz njih izpije protin in starost.
»Hlače so vroče, kar čudo, da se ne kadi od njih,« si je šel devetdesetletnik v tresočo grčasto roko po kolenih. »Noge pa kakor, da niso iz mesa. Prej se bo ogrel ledeni cengelj na svečnico, kakor moje noge v julijski pripeki. Zor, oča, zor ... mi je rekel še pozimi žalski doktor Miško. Prav ima. Kako bi tudi ne imel, ko že vsaka baba ve, da me bo stisnilo ... Nikogar ni več, ki je videl šibo božjo Napoljona. Jaz sem ga videl. Voda je bila odnesla takrat grobeljski most. Kakor jezero je bila vsa gmajna. Na sveti večer je odneslo naš brod, mlin in mlinarja. Voda je hujša ko ogenj, še mogočnega cesarja je ustavila, da je moral prenočiti na naši pošti. Ko ga je pozdravil oče in so se srečale njune oči — oba sta imela jekleno sive — je rekel cesar, kakor je mnogokrat ponavljal moj oče: In om ziperb! (Un homme superbe: ponosen človek). Kolenci smo bili vedno rod puntarjev. Deda Tomaža je ubil celjski krvolok Friderik, ker je razdejal s svojimi hlapci prebolsko graščino. Bili so ravni možje in so umrli ponosne smrti. Jaz, zadnji njihov potomec, pa zorim v betežno starost, kakor baba in grejem na soncu protin. Sin Tona — kakor da ga ni! Pišemo 1893. leto in je o svetem Antonu Padovanskem izpolnil štirideseto. Postaven fant je, pa se ne oženi, čeprav je bil že na dvajsetih svatbah starešina. Kar furenga in furenga! Deklet je dosti ob cestah, ki rada gledajo mojega Tono. Tice so, tice ... Da se le ne bi kje opekel!«
V premišljevanje zatopljen ni opazil, da je senca prišla že čez noge. Ko so se pa tudi hlače ohladile v senci in je zapihalo mrzlo po nogah, se je zdramil, vstal in pomaknil stol spet na rob sence. Pri tem mu je ušlo oko preko vrta proti gmajni, kjer so ob Šketovem vem studencu prale perice, pripogibajoč se nad kamenite perivnike, da so se ostro odražala krepka, ožgana meča od belih spodnjic. »Kovačeva Micika ima najlepše!« se je zasačil Matija pri čudni misli. »Na smrt bi naj mislil, ne pa na ženske. Za Tono bi pa bila ... Kako, da ga le tako dolgo ni iz Celja?« se je ozrl po poti pod bregom, koder bi moral priti sin. Ostro starčevo oko je tedajci obviselo na temni senci, ki se je izvila izmed grmovja gmajne pri spodnji brvi perišnice: »Kako pa, da je napravil tak ovinek? Zaradi peric? ... Hudi so babji jeziki, zares. Pa kaj hočejo Toni? Da bi ne bila kakšna ženska vmes? Jeziki nemarni!« — se je razsrdil starec brez pravega vzroka, pograbil palico in stol ter oddrsal v hišo povedat ženi Poloni, naj pripravi malico za sina.
II.
[uredi]Prav čudna reč je človeški pogled. Človek gleda, kako bi se potuhnil in zlezel skrivaj za hrbtom ljudi, ki bi jih nerad opozoril nase. Pa je, kakor bi na glas vpil in trobil: »Le sem poglejte! Tukaj sem jaz, ki bi se vam rad prikril!« Še pri živalih je tako Mesar imel dva silno huda psa. Sosedov Cencek je hodil mimo v šolo in se jih je silno bal, ker sta vedno renčala nanj. Pa mu je rekel oče: »Ko greš mimo njiju, ne glej tja, temveč v stran in ne bosta te opazila.« Cencek se je ravnal tako in je imel posihmal vedno mir pred psoma.
Le nekaj korakov je še delilo Tono od gostega hmeljnika. Zagorel, rdečeličen možak sivih oči in ostrega nosu, pod katerim so se košatile močne kostanjeve ruse. Tak je bil Tona. Pazno je gledal perice, ki so se nagibale nad perišnico s hrbti proti njemu.
»Ukanem jih jezičnice!« se je že razveselil Tona v svojem hudo obloženem srcu in pospešil zadnje korake proti varnemu zatišju hmeljnika, ko so se kakor na povelje vse perice zravnale in ozrle naravnost vanj.
Vsa kri je planila Toni v lice, da je jezen revknil: »Preklete babe! Kakor lovski psi te zavohajo!« In je utonil za hmeljevim zelenjem.
Fidelčka, drobno in suho ženšče, bajtarica, ki je prala na spodnjem perišču, se je zasmejala, da je pokazala brezzobo čeljust. »He, he, tak je le res!« In je škodoželjno pogledala Kovačevo Miciko.
Brez ogledov in brez oklicev so ljudje določili Miciko Toni za nevesto. Saj tudi pri nas kakor v Indiji starši sparijo prav zgodaj svoje prvorojence: grunt h gruntu ali vsaj denar h gruntu.
Globoko se je sklonila Micika čez perivnik, pomočila hodno očetovo srajco daleč v rečišče in pričela biti z njo ob kamen, kakor da bije po umazanih brezzobih Fidelčkinih čeljustih.
»Z Balantovo kuharico in s Tono misliš?« je prinesla Fidelčki v mlin Štefanova Jerka, ki je slišala sicer že nekaj govoriti, a ni vedela nič natančnega.
»Pa še ja menda nima, še ja menda ni ...« je hitela vpraševati ribjeoka Kompoštela in je fečkala s pražnimi rokavci po perivniku.
»Mi pa še nismo nič vedele!» so se čudile ostale perice.
»Saj Kolenčeva mama tudi še niso nič vedeli,« je važno razlagala Fidelčka. »Davi sem šla v cerkev, pa so stali Kolenčeva mama — na pragu.« »Dobro jutro, mama,« sem rekla. »Lep dan bo,« sem rekla. »Bog daj, menda bo,« je odgovorila. »Za mlačev smo pripravili, pa je moral Tona neutegoma v Celje ...« Nu, pa sva s Kolenčevko takole besedovali:
»Aja zavoljo Balantove?« mi je naenkrat ušlo.
»Kaj, zavoljo Balantove?« je hlastnila ona kakor riba za trnkom.
»Kaj, da res nič ne veste?« sem se začudila.
»Ti se čudiš? Saj vendar veš, da so domači zadnji, ki kaj izvedo, najzadnja pa mati. Kaj veš, za božjo voljo?« so silili Kolenčeva mama v mene. Kar v kuhinjo so me vlekli in so postavili predme skledico dišeče kave in kos požinjavke. Kaj sem hotela, povedati sem jim morala, da Balantova kuharica že ziblje. »S kom?« me je Kolenka otresla za rameni. »S kom?«
»Aa kakor pravijo, z vašim Tono!«
»Lažeš!« se je raztegotila Kolenka. »Kdo je dejal tako?«
»Sama kuharica je pravila Anželakovi mojškri, da bosta imela zaradi otroka ta teden dan na sodišču. — V cerkev moram, bom že tako mudila!« sem izpila kavo, požinjevko pa sem zavila v robec.
»Da sem morala učakati to sramoto! Kolenčev sin se je spečal z deklo!« je tugovala vsa iz sebe Kolenka ...
Vse perice so z odprtimi usti in povešenimi rokami poslušale Fidelčko in se v začudenju zibale z vsemi životi ter z očmi trepale proti Micki, ki je krčevito ovijala prtič, da se med gostimi curki niso videle solze sramote, ki jo je navlekel Tona po nedolžnem na njeno ponosno glavo.
»Rdeče kurje črešnjice bi si bila skuhala, kakor sem ji svetovala po Anželakovi, pa bi vsega tega ne bilo,« je še pericam gostolela Fidelčka.
»Če želiš, se ti nikoli ne skolusti kaj takega, meni verjemi!« je ugovarjala Babnikova Polona, ki je že mnogo sveta izkusila.
»Nemara tudi hotela ni in je cikala, cikala na grunt,« je skušala priti do besede še Kompoštela.
»Kuharica, torej dekla, pa grunt! In še Kolenčev povrhu! H gruntu gre le grunt in komaj še denar s krepkimi rokami! Sama boka, nedrija in ljubezen ne pridejo na vago pri gruntu. Komaj za privago je ženska gruntu. Prej ko se ugeneš z grunta, boljše je zanj, saj pride z drugo ženo spet grunt in denar. — Dekla na grunt!« se je razvnemala Štefanova Jerka. »Par grošev dobi za plenice pankrtu, vse drugo je šola: dekla naj gleda za hlapci in trapastimi škrici, grunt pa ni za deklo.«
»Kak tisočak ji bodo že prisodili, ko je vendar bogatija pri Kolencu,« je še pripomnila Fidelčka in zadela na glavo škafek s perilom. Tudi ostale perice so se odpravile domov, ker so sence že kazale na enajsto dopoldne. Le Micika je ostala in prepirala že vdrugič in tretjič oprano perilo, samo da ji ni bilo treba z druščino.
III.
[uredi]Stara je bila Kolenčeva bogatija. Ustno sporočilo pravi, da izhaja iz starega slovenskega plemiškega rodu. Prvo najdemo med vsemi kmetijami zapisano v urbarjih sovneških gospodov: Adam Kolenz, kmet, prost tlake in vseh dajatev. Svoje rudnike srebra so imeli Kolenci v Veliki Reki in premogovnike v Libojah. Njihova je bila vsa šempaveljska zemlja in hribovje z gozdovi tja do Vrhov. Ko še ni bilo mostu čez Savinjo, so bili Kolenci lastniki broda na Groblji. Sodišče je bilo v hiši in pošta. Dolgi hlevi so stali ob cesti, prostorni za 30 parov konj, kašča za oves je bila večja od vsake kmetske hiše v dolini. Tu so prepregali konje za potujoče plemenitnike, kneze in škofe in časih za same cesarje.
S puntnim letom 1848 so ugasnile stare pravice. Ko je železna cesta odpravila tovornike z velike ceste, so razpadli hlevi in se je okrnilo po obilnih delitvah sinovom ogromno posestvo. Toda še, kar je ostalo pri Kolenčevih, je bila obširna kmetija, ponos vsej dolini.
V petdesetem letu se je bil šele oženil Matija Kolenc. Polona mu je prinesla od Pihelbirta pri Vranski poleg desetih tisočev cesarskih goldinarjev močno in delavno telo dvajsetih let. Čez leto dni se je rodil sin Tona, čez dve Marjeta, ki je umrla za črnimi kozami, ko ji je bilo osemnajst let. Ob delu in skrbi so živeli oče, mati in sin v složnosti z dolgoletno družino. Ker je oče v zadnjih petnajstih letih že nekam omagal, je legla skrb za grunt na Polonina ramena. Tona je pa najraje zdaj to zdaj ono vozaril ali zategnil koga na koleslju. Tako so živeli več ali manj zadovoljno vse do tistega avgustovega dne 1893. leta, ko je kakor z jasnega padla sramota na hišo.
»Polona!« je zaklical Matija že med podboji. »Pripravi malico za Tono! Pravkar prihaja.«
Počasi je oddrsal Matija v mračno sobo, ko je začul od nekod pritajeno hlipanje. Oči, navajene žarke sončne svetlobe, niso mogle še ničesar razločevati.
»Kaj pa ti je, za božjo voljo?« je vzkliknil, ko je vendar zapazil Polono, da leži preko postelje in jo kar mika od dolgega plača.
Polona je začela še hujše zavijati in ni mogel Matija ničesar drugega razbrati iz njenega javka kakor pretrgane, vedno se ponavljajoče besede: »Sra m-m-ot-ot ta-ta, sr-r-a m-m-o ta ...«
»Kaj ti je vendar, Polona? Tak govori!« jo je pobožal Matija z grčevo roko po glavi. Ona pa je še neutolažljivejše zavekala, kakor razvajen otrok, ki mu je materino sočustvovanje le v potuho.
Mrk je v tem vstopil Tona, obesil suknjič na kljuko ob zeleni ogromni peči, sedel na pečno klop, potegnil zajca izpod peči in pričel sezuvati svetle meksikajnarje. Kakor otročji vek se je čulo škripanje usnja škornjeve pete ob usnjatem obšivku zajčevih ušes. Isto je morala občutiti mati, ki je še krčeviteje zaplakala.
Matija je sédel na posteljo poleg Polone in z namršenimi obrvmi motril sina, ki je težavno vlekel raz sebe prepoteno barkalasto srajco. Ko je le spravil Tona raz sebe mokro slačilo, se je stegnil po delovno srajco, ki je visela od zjutraj nad pečjo.
Neznosno je postalo Matiji pri ihteči ženi in molčečem sinu.
»Tona, pa ti povej, kaj se je zgodilo!«
Tona je potegnil hodno srajco s police, se okrenil, da je bil videti ves njegov kosmati, zagoreli život. Sunkoma je pomolil glavo v srajco in zamrmral med zobmi: »Ni vredno, da bi govoril!«
Neverjetno je, kakšen učinek ima takole malomaren stavek sredi plesa razburkanih čustev. Česar ni mogla sočutna moževa roka in ne bi mogel nihče doseči, da bi namreč ženska nehala tarnati, je takoj dosegla ta sinova beseda.
Kakor da bi spustil zapornice na jezu, je zdajci presahnil potok solza in je utihnilo hlipanje. Kakor pod udarcem biča je planila mati pokoncu, vrgla roki v zrak in kriknila:
»Ni vredno! Ni vredno! Ti, ti nisi vreden naše hiše. — Ti vlačugar nemarni! Verjamem, da ti ni za ženitev, ker bi se potem nehalo to vlačuganje.«
»Ne govorite tako, mati! Rad jo imam!« je zavračal Tona hude očitke.
»Lej, lej! Rad jo imaš? se je škodoželjno nasmehnila in začudila mati. »Otroka si ustvaril iz same ljubezni za darilce, jelde!«
»Mati!« se je branil sin.
»Da jo oženiš, si ji tudi rekel, kaj ne?« se je neusmiljeno igrala s sinovo težavo mati.
»Saj jo tudi bom!« je vrgel Tona uporno glavo v tilnik.
»Kaj pa imata? Kar nič vaju ne razumem!« se je komaj otresel Matija začudenja in prišel do besede.
»Boš že razumel, ko dobimo mlado hotelsko kuharico. Potem se nama bo godilo! Klobuk pride v hišo in še domačo muziko bomo imeli na svatbi,« je vneto tolmačila Polona zaprepaščenemu možu.
»Ne norčujte se, mati,« je že skoraj prosil Tona v svoji tegobi.
»Še zmerom ne zapopadem prav, čemu vsa ta vika,« je zmajeval s sivo glavo Matija.
»Tebi je treba že vse prav po slovensko povedati. Najin sin in dedič Kolenčevine se je zdelal z Balantovo kuharico. Midva seveda nisva bila vredna, da bi nama bil kaj povedal o tem. Danes je imel zaradi otroka že dan na sodišču. Tona pravi, da jo ima rad in jo bo vzel,« mu je pripovedovala zastavna in kljub svojim petinšestdesetim letom še krepka Polona.
»Saj jo tudi vzamem, pa imejta sama Kolenčevino. Manjka se kruha na svetu za delovne roke. Pojdem pa v Ameriko!« je rekel trdo Tona in kakor v podkrepilo čvrsto pridrgnil jermen za pasom in hotel oditi po delu.
»Burja burjasta! Za mizo sedi, Tona, ti, Polona, pa ga prinesi polič. Vem, da si, Tona, žejen od poti. Zmeniti se je treba in ni časa za zabavljanje,« je segel v razburkan pogovor s pomirjevalno besedo starec.
Molče sta sedela oče in sin za javorjevo mizo in sta se zazrla vsak skozi eno okno. Podobna sta si bila kakor dve grudi iste njive: Tona v pripeki sredi poletja, Matija pod zimo, ko jo že zmrzal razkreplje. Nad njima je plaval v stekleni skledčki pisani golob svetega Duha in se je zdelo, da gleda z dopadajenjem na svoja vernika. Noben stan namreč ne časti svetega Duha, le kmel mu je odločil častno mesto nad mizo. Star je zato in pomemben rek za neteka: Troštarja svetega Duha mu manjka. Kakor zastava večnega upanja je sveti Duh nad kmetsko mizo. Edina opora je, ki drži kmeta med pozebo, močo, sušo, točo, rjo, snetjo in kobilicami. Upanje je, da se ga izognejo neuime in vidno znamenje tega je golob svetega Duha. Na steni so viseli kmetski svetniki, patron zmladletja sveti Jurij na konju, ko tlači zmaja, gospodarjev patron sveti Matija, tesač s prankačo, ki ledu ukazuje, sveti Anton s prašičkom, brani za darovano povojeno kračo vse leto svinjake pred kugo; sveta Polona gleda z deviškimi očmi začudeno dvoje očes na krožniku in ne ve, kaj bi ž njima. Zastonj bi iskali po kmetskih hišah podob spoznavalcev, devic, škofov, opatov in drugih svetnikov molitve. Kmet prizna le koristne svetnike, ki mu vižajo leto in letino ter varujejo ljudi in živad pred boleznimi.
Polona je postavila polič starine na mizo in sama prisedla. En sam požirek je napravil Matija in porinil polič pred Tona:
»Krepko srkni, da boš pametno mislil in prav govoril.«
Tona je hlastno požiral, da mu je med glasnim goltanjem poskakovalo Adamovo jabolko.
»Trezno je treba presoditi tvojo zadevo, Tona, brez ženskega javka in zbadljive besede,« je povzel oče. »Nerodna reč je nezaželjeni otrok za naju starša, zate in tudi za njo. Gobce bodo otresali, teden, dva in šepetali za nami, ko bomo šli k maši v trg ali v mesto. Potem pride pa že kdo drugi na vrsto in se pozabi sramota. Zaradi tega pa ne bo manj ne mene, ne tebe. Polona in ne Tona, tudi Kolenčevina se ne podere zaradi enega nenamenjenega cmeravta. Da bi hodil ti, Tona, zaradi bab od hiše? Ne nori! Na izgubljenega sina se spomni, kako se je stepel s kruhom in bi bil prav rad jedel v tujini pri svinjah pomije iz korita. Stara je že ta storija, pa ss vsak dan na novo dogaja. Doma ostaneš! — Da jo imaš rad, tisto kuharico, si rekel? »Res, oče, rad jo imam!« je z vnemo potrdil Tona.
V prijazen nasmešek se je razvezal irhasti obraz starca. Prav kakor obraz deteta z vedrimi očmi in brezzobimi dlesni.
»Štirideset jih že imaš na plečih, Tona, pa še nisi uvidel, da je vsa tista ljubezen, ki so jo polne pesmi in knjige, le varljiva čarovniška vešča, ki so ji vzeli iz otroških pravljic ljudje, tepci, ki jim je življenje le igrača in so pokvarili že mnogim življenje s to svojo trapasto bajko. Kdo je pel take pesmi: brezdomni muzikantje, pijani kočarji, ki so zapravili svoje bajte, hlapci in dekle, ki jim gospodar skrbi za delo in jelo ter še za obilno plačilo povrhu, pa svetna in duhovna gospoda iz dolgočasja, kakor petelini v soparnih popoldnevih. Poglej življenje pa boš kmalu videl, da se suče čisto drugače, kakor pojó pesmi. Pa porečeš nemara, da se življenje ne suče prav. Le potolaži se, ne boš ga preokrenil. Ljubezen je prijeten pajdaš, pa slab, slab gospodar. Še okopaval bi slabo, če bi ti godci godli, kaj šele gospodaril! Praviš: »Rad jo imam.« Vprašam te, Tona, zakaj jo imaš rad?«
Tona je poslušal in molčal, Polona pa je globoko vzdihnila.
»He, he! Ne veš, kaj bi rekel? Črne oči, polni boki, lepi lasje in rdeče ustnice — meniš, da jih ima le tvoja? Dokler so ženske mlade, so vse enake, ker so pač mlade. Po petih, desetih letih so si pa spet vse podobne. Še potice se človek naveliča, če je vsak dan na mizi. — Oženiti jo tudi misliš?« je vrtal starec v razbolelo Tonovo srce.
Tona je pa sedel mrk in vase zaprt in ni rekel ničesar na očetovo vprašanje. Z žilasto roko je spet pograbil majolko in hlastno izpraznil ostanek vina.
»Tako je prav, Tona. Taka huda hrasta se mora odmočiti. Še eno mero ga prinesi, Polona!«
Ko je izginila Polona v klet, je položil oče sinu roko na rame:
»Tona, dekla ni za grunt. Kdor je navajen le ubogati, ne bo znal nikoli velevati. Kakor čaka družina le na gospodarja in lenari, če ni ukaza za delo, tako praznuje ves grunt, če ne zna gospodinja dela ravnati. Če začne dekla ukazovati, boš pa ti sam še za pastirjem pri hiši. Vse lahko daš in moraš dati dekli: jedi in pijače, pokoja, obleke in še kot, ko obnemore. Vse — le vajeti ji ne daj nikoli! Le poglej, kdo pa jemlje deklo za ženo? Kdor ne ve, kaj je grunt! Kmalu pojde z ljubeznijo vred vse, kar so prigarali očetje in dedi, za tisti plot, kjer ni nobenega kola. Ko bi bil ti star dvajset let, Tona, ti ne bi tako govoril, ker bi nič ne opravil. Zato pa je prav in v redu, da starši izberejo mlademu druga. Treba je pretehtati vse, kakor za jarem voličev, če bosta vozila. Trda je namreč ledina življenja na gruntu. Ti pa si že v letih, Tona, zato ne budali za deklo. Z njo že uredimo. — Je fant?«
Kakor da se je prebudil iz omotice, je Tona pogledal očeta:
»Krepek fant je. Za Antona so ga krstili.«
Polona je prinesla novo mero in se je kar čudila lepi složnosti očeta in sina.
»Nič ne glej začudeno, Polona. Stvar je že urejena. Škoda lepega dne za prazno govorjenje. Čez nekaj dni se vse še bolj poleže. Ko se prespimo in premislimo, pa se pomenimo do kraja. Kozarce naiij, Polona, da trčimo.«
Ko so bili kozarci naliti, so Kolenci trčili. Tujec, ki bi prišel slučajno v hišo, bi niti ne mislil ne, da se je pravkar odločila usoda komaj rojenega Tončka. Tudi družina, ki je prišla h kosilu, se je na tihem čudila, da so bili vsi trije, kakor da se ni prav nič zgodilo.
IV.
[uredi]Pod večer je mazal Tona nov železni vitelj za skednjem, da bo dobro tekel drugi dan, ko spustijo ječmen skozi mlatilnico. Nihče ni imel takrat v vsej fari mlatilnice in ne vitlja, temveč so vsi bíli cele tedne, kakor že stoletja, žito s cepcem, da je polnil razposajeni pikapoka od zore do mraka vso dolino s poskočnim pritrkavanjem. Pisani šopki so štrleli na palicah izpred podov, znamenje mlačve.
Čast in ponos mlatičev je bil ta šopek in so kljub napornemu delu mlatiči vestno pazili, da jim ga drugi mlatiči ne izmaknejo. Če so pa vendar prišli obenj, so gledali, da ga sami izmaknejo drugje in ga nasadijo pred svoj pod. Dolgčas enakomernega dela so si preganjali še na druge načine. Sredi zaverovanega sukanja cepcev je planila z viška na nasad brezova metla: »Dobro je sklepljite!« je kriknil sosedov mlatič in že odbrzel. Če ni bil dosti urn, so ga mlatiči prijeli in je moral med zasmehom nesti nesklepano metlo nazaj domov. Nedolžne šale so se vrstile dan za dnem med obilnimi malicami in so se kadile opoldne po vseh mizah ogromne glinaste sklede, polne pehtranovih štrukljev, čez in čez posutih s sočnimi rumenimi ocvirki. Vrč ljutomerčana je krožil iz rok v roke cele tedne, da je bila omlačena še rž in pšenica in so stale pred podom dolge vrste tesno zvezanih škopov. Presna slama je dišala po vsej dolini kakor božje kadilo k mlačvi, prazniku rodovitnosti.
Tona je bil pa računar in se mu je videla mlačev na cepe nepotrebna potrata. »Dobre tri tedne se vleče mlačev,« je tuhtal že več let. »Po dva goldinarja dnevno vzamejo mlatiči: dobrih 40 goldinarjev. Posebne hrane jim je treba in vedro vina: da tudi svojih 40 goldinarjev. Mlatilnica in vitelj se dobita za 400 goldinarjev. Vitel bo gonil tudi rezilnico vse zime in še dobršen del leta. V petih letih se izplača stroj že za domačo porabo. Toda Tona je računal še dalje! Vaščani hitro uvidijo, da gre mlačev s strojem hitreje in ceneje izpod rok, pa gotovo pridejo, da še njim omlati. Trda je sicer za denar, bodo na žito dali, ki se lažje pogreši, ko je ravno novina.
Ni se uštel Tona. Tri tedne je brnela od svita do mraka pri Kolencu mlatilnica že prvo leto in je prislužila toliko žita, da ga je Tona komaj s parom konj peljal Bahaču v Nazarje, ki je z njim zalagal gorogranske splavarje. Vesel je spravil Tona štiri zelene stotake. Ko ga je pa vprašala debela Ferdinatelka, kjer je napajal konje in si ga privoščil merico, kako je tabernal, je vzel Tona ogorek viržinke iz ust in je zamahnil malomarno z roko: »Se že sili.« Na tihem si je pa mislil: polovica strojev je že plačana. In je še naročil polič starine, ki je ni bilo kmalu take vse do Zadnikove gostilne na Groblji, kjer je bila zadnja postaja flosarjev.
Vse to je šlo Tonu po spominu, ko je mazal in čistil vitelj za skednjem. Ves je bil zaverovan v svoje misli in delo in ni kar nič videl, da je zavil po zavrteh orjaški možak šestdesetih let. Še slovitega Martina Krpana, ki je norca bril iz samega ajda Brdavsa, bi oblila kurja polt, če bi padel kovaču Anzu v roke. Ogromna senca je padla čez vitelj, ko se je kovač bližal. Tona je mislil, da se je oblak pritegnil čez sonce. V skrbi, da se ne bi napravilo za dež, je dvignil Tona glavo in zagledal pred seboj kovača.
»Ga že?« je ogovoril Tona kovač.
»Bo treba, da se delo spravi dalje.«
»Tudi jaz sem mislil, da bi mi spustil ječmen skozi. Kočarske kure so drevi in davi v njem, kakor najeti mlatiči.«
»Pojutrišnjem bi ga kar lahko vi. Kar k oču stopite,« se je Tona pripognil in polnil oljnike z gostim bučnim oljem.
»Sem namenjen. Petroleja primešaj, da ne bo preveč troskve.«
»Sem ga že, pa se ne jemljeta dobro. Bom moral kupiti olja nalašč za mašine. Davi se nisem spomnil.«
»Sem čul, da si bil v mestu ...«
»Bil!« je Tona odrezal s takim naglasom pogovor kakor, da je rekel kovaču: Idi!
Kovač je brž uvidel, da je nekam nevedé dregnil pa si je šel v zadregi preko ščetinastega obraza. Drobne rjave oči so mu sočutno zamežikale. Dobrega in mehkega srca je bil, kakor so pač dobričine večina takih orjakov.
»Je v hiši?« je vprašal po očetu, samo da je nekaj rekel in mogel naprej.
»Bo že, menda,« je zagodel Tona in zavrtel vprežno drevo vitlja, da je zaklepetal jekleni jeziček: rt— rt— rt— rt— ...
Ko se je ozrl proti hiši, je stopil kovač baš na prag in zaklical v vežo:
»Kje pa ste kaj?« in izginil v veži.
»Kar noter stopi, Anza, kar noter,« je zaklical Matija iz sobe ter se naglo dvignil z zelene odeje, kakršne še danes nosijo splavarji na svojih plovbah seboj. Ponudil je kovaču stol pri mizi.
»Zavoljo mlačve si prišel, jeli? Jutri bomo mi, pojutrišnjem si pa lahko ti na vrsti.«
»Sem te res mislil prositi, če bi mi ustregel. Midva z Nejcem nabijava, hvala Bogu, od zore do mraka v kovačnici, pa kar ne utegneva na pod. Ženske imajo pa tudi dela več ko dovolj.«
»Za pridnega bi bilo komaj, da bi mu zrasel še po en par rok in nog. Posebno Micika je urna kakor želo. Davi sem jo gledal. Zadnja je prišla na perišče in je bila gotova hkrati z drugimi, ki so prale že cele ure,« je pripravljal Matija pot svojemu sinu, kakor Janez Krstnik božjemu.
»Bolj jim gredo jeziki kakor rike. Saj so morale tudi Miciki kaj natveziti. Vsa je preč, odkar je prišla s perišča. Še priteknila se ni kosila. Meni severa ne pove nihče ničesar. Mimogrede sem le ujel, da gre nekaj zaradi tvojega Tone. Tudi Tona je bil vireti revkast, ko sem zdajle govoril ž njim. Ali ga ženiš, ka-li?« je kar oblo vprašal kovač.
»Res, pogodil si!« je pokazal prazne dlesni Matija, ki je brzo uvidel, da mora dobro pripraviti pot, še preden izve Anza za nezaželjenega Tončka, in je zaklical v kuhinjo:
»Polona, Polona! Prinesi majoliko iz najinega kota!«
»Saj ni sveti dan, da bi kar nosila,« je zagodla žena v kuhinji.
»Tak ne bodi taka, Polona! Poglej vendar, gosta imamo ...« je pogladil Matija naglo ženino besedo.
»A, ti-i si Anza? Lej, lej! Po redko se oglasiš,« si je v zadregi brisala Polona roke in lica s predpasnikom in oddrsala po pijačo.
»Stara sva že postala s Polono,« je pletel Matija naprej svojo mrežo. »Tona je pa tudi sprevidel, da se bo treba vpreči v jarem, če hoče prevzeti grunt.«
»Pa ima že kaj zoranega?« je tipal Anza svoje plati.
»Z vašo Miciko jih nekaj ženijo, kakor čujem,« je ponudil besedo Matija, ki je prav dobro vedel, da ima Anza precej pod palcem in da zaradi dote ne bo umazan, Micika je pa zdrava ženska in bo razumna in delavna gospodinja.
»Babje marnje. Kdo bi vola z žabo ženil. S Kolenčevino se pač ne more meriti moja kočarija,« je poniževal Anza sebe, da bi ga Matija pohvalil.
»Kočarija pa kočarija! Da bi šlo le nam tako vkup; kaj ti ne poje vse dni naklo: cvancgarca, cvancgarca ... Čemu bi se v nič deval?« ga je zagovorila Polona in postavila majoliko na mizo, vzela ročno iz omance prt, kozarce in zadnje kose požinjevke na lesenem pladnju.
»Če se ti ne zdi za malo, Anza, deni v usta. Od žetve je,« je ponudila kovaču gospodinja in prisedla.
»No, ne rečem, da bi bili brez božjega,« je povzel besedo Anza in založil grižljaj potice.
»Kakih dvoje bo pa imela ...?« je koval Matija mehkega kovača, ki je bil naravnost počaščen s tako snubitvijo.
»Za Kolenčevino tudi štiri! Berači pa tudi nismo,« je zrasel Anza in položil svoje medvedje tace na mizo.
»Če je taka,« je udaril Matija Anzu v roko, »se pa lahko pomenimo.«
»Na dobro srečo!« je dvignila Polona kozarec.
»Bog daj!« sta odgovorila moža in so izpraznili kozarce vsi trije, da bo bolj gotovo držala beseda.
»Že glihajo!« je rekel sam pri sebi Tona, ko je šel pod oknom. »Pametneje je res tako. Micika je pa tudi zastavna in pametna. Menda ne bo delala kakih okolistav. Samo ono reč bo treba pač urediti.«
Stopil je mimo vrat v hlev, kjer mu je zarezgetala prama v pozdrav. Potapljal jo je po bedrih in pogladal po mehkem, mokrem podbradku še rjavca, da ne bi zameril.
V.
[uredi]Dobre volje se je vračal domov kovač, vesel, da bo tako dobro preskrbel svojega otroka. V duhu je meril Kolenčevino: črne njive, sočne travnike in košate gozdove. Vsega tega pade polovico na njegovo Miciko. Ne bo ji slabo.
Doma so sedeli ženski in sin že pri večerji. Kašo je pa zajemal iz rjave, glinaste sklede le Nejče, dočim sta ženski čemerili pred se.
»Kaj pa vidve, kisli nevesti? Mislita, da bosta lepši, če ne bosta jedli. — Pojutrišnjem nam bo omlatil Tona ječmen,« je dejal Anza in sedel k skledi.
Pri Tonovem imenu si je zakrila Micika s predpasnikom obraz in krčevito zaplakala.
»Kaj ti je kdo mlade požrl, da tako neumisljeno jočeš,« se je pošalil oče, ki se ga je malce prijela Kolenčeva starina.
»Tona, Tona, bi bil pač potreben, da bi mu jih kdo!« mu je planila v besedo mati.
»Kadar jih bo imel, ne boš tako govorila Lena, posebno če jim boš babica,« se je nežno razvnemal Anza.
»Če bi bila mati Balantove capavoznice ali pa Kolenka, bi bila že danes babica. Kovačica pa ne bo nikoli ...« je živo zagostolela Lena.
Anza je odložil žlico in gledal z odprtimi ustmi ženo, ker ni kar ničesar razumel. »Za božjo čast! Kaj se je pa vendar zgodilo?«
»Kaj se je zgodilo? Nič in pa vse! Toliko časa je lazil Tona okrog tiste Balantove, da ga je le vjela. Kolenčevina že ima nevesto, zraven tega že kar prirejo,« je pripovedovala razburjena Lena, ki je tudi že leta računala na tisti dan, ko bo stopila njena Micika v Kolenčevo kuhinjo kot gospodinja.
»Tak nehajte no, mati!« je zahlipala hčerka, sunkovito vstala od mize in izginila na drugi konec v svojo kamro.
»Lej, lej! Tak zato sta bila stara Kolenca tako sladka in sta me skoraj prosila za Micikino roko. A, sem je pes taco molil. Viž ga, viž ga! ... Jaz sem si pa še v čast štel, tepec. Ko izvem pa vse najzadnji pri hiši,« se je Anza čudil in hudoval.
»V kovačnici ti vendar ne morem pred vsemi tega pripovedovati. Sem mislila, da se že zvečer pomeniva. — Kaj ste se res menili za Miciko?« je prijazneje vprašala Lena.
»Kaj menili? Zmenili smo se, da bi, če bo tebi prav, napravili po hmelju svatbo. Pa ti pride taka-le reč vmes,« se je mršil Anza in nadeval pipo, da nemara iz nje izmodruje pameten izhod.
»Nerodna reč ... Dekle ima Tona rado in je sedaj vsa preč,« si je podprla kovačica glavo.
Anza je zapalil pipo in je bil ves zavit v dim kakor pagansko preročišče, ko je izmodroval:
»Če ga ima res rada, mu bo že izpregledala to neumnost in ga bo vseeno vzela. Bo lahko še bolj nategnila vajeti in bo Tona bolj poslušen.«
»Kaj se pa res hoče kujati? Na tak grunt ne pride nikoli več. Saj tudi drugi fantje niso svetniki. Le jeziki, jeziki!« je preomlevala žena.
»Sama zavist govori iz njih. Stavim, da bi ponudil vsak gospodar devet far naokrog Tonu še sedaj kar dve hčerki, če bi za eno vprašal. Sicer je pa Tona poštenjak!« se je zopet razvnemal kovač.
»Počakajmo, da se voda malo uleti in se jeziki naklepetajo,« je potegnila Lena skledo z mize in odšla v kuhinjo.
»Prav imaš! — Kar leč se odpravima, Nejče! Jutri bo spet dolg dan,« je vstal Anza od mize.
»Lahko noč!« sta voščila ženi že izpred vrat in izginila na svisli.
»Glej, Anza, da se Nejče ne pojde potepat,« je zaskrbela za njima mati.
Mož je bil ves zatopljen v zamotane misli in ni kar nič slišal ženinega naročila. Nejče pa je dobro čul in si je mislil: Da bi očeta le preveč ne trli premisleki in bi kmalu zaspal.
Legla sta na dišeče seno na kozolcu in sta predla vsak svoje misli. Anza je pretehtoval Tonovo zadevo in čim dalj je premišljeval, tem bolj je kopnela Tonetova krivda med zelenimi Kolenčevimi travniki, njivami, gozdovi in vso ponosno graščinsko domačijo. Samo kakor nadležna smet v beli latvici mleka je še bil nezaželjen Tonov otrok. Na zadnje je pa še ta smet izginila in je zateglo smrčanje pričalo sinu, da je ta nerodna reč že urejena in mu sestra Micika ne bo za zgago pri hiši, ko se sam oženi.
»Saj sem že vendar vojake odslužil. Malo moram na vas in pod okno k Štefanovi Katrici povedat, da pri naši hiši ne bo tete,« je odločil Nejče in varno plezal po lestvi s kozolca. Ko je zacvilil razsušen klin, je sin pridržal sapo, potem pa je ročno skočil na tla in že je za oglom zavriskal, da so Katrici kar mravljinci zagomazeli po vsem telesu ...
Tudi Kolenci: oče, mati in sin so imeli sejo zaradi nepotrebnega Tončka, ker je kovač s svojim obiskom pospešil razvoj dogodkov in je bila nujna potreba, da se zadeva razjasni in uredi. Tona je bil pameten dovolj, da je kljub krvavečemu srcu, s pametjo uvidel, da imata starša prav. Nikakor pa ni hotel, da bi ga klela nezakonska mati, zato je odločno zahteval: »Petsto goldinarjev ji gre, da bo imela doto. Saj ji bo Tonček še tako na potu pri službi in pri ženitvi.«
»Prav imaš, Tona,« je potapljal oče sina po ramenih. »Takole ukrenimo: njej doto, nam pa sina! Od kraja bo za varuča, ko odrepi za pastirja, pozneje pa za hlapca. Na dom bo gledal in bo tudi sebi zaslužil lepo doto. Tako uredi, Tona, na sodišču, pa bo šlo vse gladko,« je odločil oče Matija in pomolil ženi čevelj, da mu ga sezuje.
Vsi so že spali. Le Kovačeva Micika se je še premetavala po postelji. Vsa molitev ni nič pomagala, ko je bilo srce tako hudo ranjeno.
»Da bi pobirala ostanke, hočejo! Res, rada ga imam in bi mu tudi odpustila ta korak. Saj vem, da ni bilo tam nič ljubezni, temveč le vino in zvita ženska ... Če se mi sam opraviči, mu še odpustim. Vem, da je Tona trma. Če me ima pa res rad, bo uvidel krivico in jo bo popravil ...«
Dolgo so se še prepletale in prepirale dekletove zbegane misli. Ko je usnula, je imela čudne sanje: Videla je grozno pošast, ki je sedela sredi polja in goltala črno prst. Vsenaokoli je že požrla in je bilo polje že kakor bel, izpran prod. Balantova kuharica je pa stala poleg pošasti in jo božala po odurni glavi.
»Le jej, ubogi Tonček, le jej! Saj je tvoja zemlja.«
Vsa potna se je prebudila Micika, ko je že lezel prvi svit na obzorje in so odpevali petelini zadnji del svojih jutranjic.
še ena ni spala tisto uro. V zatohli, podstrešni sobici tam v predmestju je dojila nezakonska mati Tončka in mu pela veselo pesem:
»Tvoj očka ima konjička dva,
Oba sta lepa, lepa šimelna ... «
VI.
[uredi]Mlačev je bila pri kraju in ž njo vročina pasjih dni. Ajda je že odevetala in so se povešale težke zelene češulje med rdečimi cvetovi jeruzalemščice, ki je tuintam pocvitala med zrnato ajdo. Čebele so brale na nje zadelovino, da okovarijo svoj letni pridelek za zimo. Repa in korenje sta bila okopana, krompirjevka je šla v zor in polegala po grobeh. Štokovje koruze je rumenelo. V prvem svitu so se že drle vrane po poljih in se sklicavale na sočno pojedino. Sveti Jernej je zgodnil lešnike po mejah otrokom v veselje.
Angeljska nedelja je bila. Kakor javorjeva miza se je umilo nebo, da ni bilo najmanjšega oblačka na obzorju. V gručah so se vsipali ljudje od maše, da so bile ceste in pota polne rumenih rut, kakor da je spet pomlad v deželi in so se že prebudili citrončki iz zimskega spanja.
Kolenčev Tona je šel v živem pomenku s Trapečarjevim Froncem. Govorila sta o štiriletni kobili, ki je zvrgla prav to noč pri Smodeju. »Veš, ko bi kovača ne bilo, pa bi bila pomolila vse štiri od sebe,« je končal Fronc svoje pripovedovanje o nočnem dogodku.
»Da, da, za kobile ga pa ni boljšega od Anza,« mu je pritrdil Tona. »Vso noč smo bili po konci in smo vlekli, da se nam je kar tema delala pred očmi,« je spet povzel Fronc besedo. »Ko je bilo pa vse v redu, se je celo stari stiskač Smodej izkazal. Kovač ga je poslal k Zadniku po polič starine za kobilo, pa je prinesel kar poln cekar. Pomisli, štiri zelenke! Vsi smo bili izmučeni in žejni, pa se nas je že dvoje kozarcev prijelo. Kovač je tlesnil z jezikom in udaril po mizi:
»Takega-le kupim za ohcet! ... Tak se le boš Tona,« se je nagnil Fronc k prijatelju.
»No, kaj se pa vidva izpovedujeta,« se je oglasil tedajci za njunim hrbtom Lahoda, ki je pridrobil za njima. Ko je bil namreč Lahodov Janez še majhen otrok, je prišel očetu pod koso in je izgubil obe peti. Zato je stopical in pocencaval pri hoji, kakor da prične zdaj pa zdaj plesati.
»Menda bi šel lahko že kar brez greha k obhajilni mizi, tako so me že izpovedali drugi,« se je namuzal Tona.
»Beži, beži! Kdo se pa še zmeni za tisto? Še babji jeziki so se davno vrgli na drugo kost. Zdaj te ženijo s Tončko in jih tare le ena misel: koliko ti bo prinesla?« je zvedavo hitel Lahoda.
»Spet vedo drugi bolje od mene,« je zamahnil Tona z desnico in krenil na pot pod bregmi, da bi se znebil nadležneža. »Sodim, da bo hmelj že dozorel. Pogledat moram, ker čakam poročila od oberavk.«
»Moje Dolenjke pridejo že jutri. Pa pojdejo za dan še v repo,« je pripomnil Fronc. »Tvojemu v Loki se pa še nič ne mudi Lahoda,« se je obrnil proti sopotniku. »Ves teden še lahko čaka, saj je še ves cotav. In tudi ...«
Za košatimi Kolenčevimi hmeljniki so utonile besede vaščanov.
»Vse bi šlo v redu, le dekle se mi zamika. K mlačvi je ni bilo in sem zastonj oprezal za njo na Mali Gospinj v Petrovčah. Na dom vendar ne morem iti,« je šlo Tonu po glavi.
Ko pa je stopil med hmeljevo zelenje in je pobožal s toplim pogledom rumenkasto storžje, ki je viselo kakor sladkarije z božičnega drevesa po gosposkih hišah s košatih hmeljevk, so na mah utonile vse hude misli. Čudovit je kmetski obraz, ko gleda sad svojih polj in svojega potu. Vse skrbi izginejo, gube na obrazu se poravnajo in na oči leže blesk, kakor na oči deteta, ki vidi prvič pisano jabolko na veji. Trgovec, obrtnik in gospod zrejo v vsakem blagu najprej denar, kmetu je pa prvo rast in lepota blaga. Zato se le težko loči od svojih pridelkov. Ko gre krava iz hleva in opitana svinja iz svinjaka, gre z njima kos srca gospodinje. Če bi ne bilo zaradi vsakdanjih potrebščin, bi kmet ne prodal niti enega lista iz hoste. Kmet živi s svojo grudo, kakor da je sam le del nje in ljubi njene darove zaradi njih samih, ne pa zaradi njihove denarne vrednosti. Če bi računal vse delo in tehtal ves znoj, ki se drži drugim neviden vsakega zrna pšenice in položil na tehtnico vso skrb, ki bdi vse leto nad njivami, gozdovi in travniki, kdo bi imel toliko zlata, da mu odkupi pridelek. Vse to neizmerno bogastvo neplačanega znoja in skrbi se steka nazaj v zemljo in raste iz roda v rod s krvavimi obrestmi v tisti čudnežni kapital, ki mu pravi kmet — grunt! Grunt ni dvajset oralov njiv, deset oralov travnikov, in pet oralov gozda. Ne! Grunt ni le zemlja. Za vsako reč ima kmet svojo domačo vsem umljivo besedo, le za grunt je nima. Čudovita skrivnost se drži te besede. Kdor ne vidi več te skrivnosti v njej, mu vsahnejo sredi dežja pridelki, zakaj grunt daje človeku svoje darove le nerad, tirja pa od njega v zameno krvave žrtve. Grunt je zadnje božanstvo in kmet je njegov poslednji veliki duhovnik, ki daruje svojemu božanstvu vsak dan samega sebe v žrtev, da živi in raste od grunta ves svet. Čim bo stopila tudi na mesto tega misterija nova trojica: Denar — Čas — Dobiček, bo sledil konec sveta, ker vse človeštvo živi le od žrtev, ki jih daje kmet svojemu božanstvu — gruntu. Vsi drugi stanovi dajejo človeštvu le tisto, kar jim pusti njihova trojica: Denar — Čas — Dobiček; kmetu ne bo pustila ta trojica ničesar. Če bo stopil sin Denarja in Časa, Dobiček na mesto grunta, bodo v enem letu prazne vse zaloge sveta in ne bo imel potem milijonar v vsem svojem bogastvu vrednosti niti za hlebec kruha. Zadnji svet ohranjajoči misterij je grunt, skrivnosten kakor egipčanska Izida, in nenasiten kakor semitski Moloh.
Tona je šel po hmeljniku, stegnil roko v zelenje in varno stisnil podolgasto hmeljevo rožo med palcem in kazalcem, da je zašumela od zrelosti.
»Bo!« je odločil in odtrgal zreli storžek ter ga precepil na dvoje. Kakor da so ga nanosile čebele, je bil cvet poln rumenega prahu. Ko je prinesel cvet pod nos, ga je opojni vonj rumene moke prijetno zaščegetal v nosu, da je zamižal in kihnil. Ko je spet odprl oči, je videl, da se je nekaj zgenilo za sosedno koruzo.
»Koga sem le splašil s svojim kihom?« je pomislil Tona in stopil na mejo. Videl je, da gre za koruzo Kovačeva Micika. Nerodno mu je bilo posebno, ker je vedel, da se Micika namenoma prikriva. Toda brž se je znašel: »Sedaj ali pa nikoli!« si je mislil in rekel na glas:
»Jo napekavajo?«
Micika se je zdrznila, zardela in skušala biti osorna, kar se ji je prav slabo posrečilo: »Pobeliti jo bo treba. Tako delajo v njej vrane! Drugi ne utegnejo, sem pa stopila jaz pogledat.«
»Kakor je letos gladovna živad, bo menda huda zima,« je pletel naglo Tona naprej nit pogovora in se preril skozi koruzo na sosednjo mejo. »Hmelj sem ogledoval, da vem zaradi oberavk, ki sem jih naročil za prihodnji četrtek. Kaj pa pri vas ? Boste kar sami obrali?«
»Sami!« je kratko odrezala pogovor Micika in hotela naprej po meji.
»Da mi ne uide,« je zaskrbelo Tona. Zato je stopil za njo:
»Micika!«
Dekle se je ozrlo nazaj in kar same so ji privrele solze na dan: »Tona, Tona! Zakaj si mi storil to sramoto?«
Tona je pristopil k njej in ji položil svojo žuljevo desnico na rame. »Če moreš, odpusti! Sam ne vem, kako je prišlo. Tako dolgo sem se igral z ognjem, da sem se prav pošteno opekel. Verjemi, da mi je hudo, da sem nakopal to sramoto na tvojo ubogo glavo. Micika, prosim te, odpusti mi!«
Dekle je dvignilo svoje vse objokane oči proti Tonu, ki ga je tako premoglo sočutje, da so se še njemu ovlažile oči. Česar bi ne zmogle vse prošnje, napravi moška solza pri ženski, ki je že ustvarjena za tolažnico. Sama ni vedela, kedaj je zgrabila Tona za roko in ga pogladila s svojo raskovo dlanjo po licih.
»Nesrečen si, revež. Saj sem vedela, da sam težko nosiš in hudo trpiš. Pozabiti bom poskušala.«
»Micika! Vem, da te nisem vreden,« je še Tona zajela razneženost. »Prisegam ti, da se bom poboljšal.«
Smehljaj sreče se je prikradel na dekletovo lice, kakor posije izmed deževnih oblakov naenkrat razposajen sončni žarek. Dvoje naravnih src se zmeni v dveh besedah, kar premleva in pretehtuje prosvitljenec vse svoje življenje. Kdo bi si pač nakladal po nepotrebnem bremena, ko je življenje tako kratko.
Spravljena sta šla roko v roki ženin in nevesta po meji in ju je od vseh strani pozdravljal šelest rastja.
»Lej, Tona!« je pokazalo dekle z veselim smehom na zeleno bučo v travi, v katero je paglavec vrezal režoč obraz.
»Kočarski potepini! Kar za škodo so,« se je razhudil Tona.
»Bo pa za svinje. Kar jutri jo ugenem, da ne bo gnila. Pri vas je gotovo vse polno rumenih buč,« je že zagospodarila Micika.
»Saj prideš kmalu sama pogledat,« je odvalil Tona zadnji kamen s pota.
Dekle je zardelo in tiho pristavilo:
»Če boš priden ...«
Tona je krepkeje stisnil njeno levico, z desnico si je pa ljuto zavihal košate ruse kakor junaški vojskovodja po dobljeni bitki.
Zadnja je šla od maše Fidelčka in je zapazila v svoje veliko veselje mladi par, kako stopa složno v živahnem pomenku po poti. Kolikor ji je dala duša, je hitela v Kolenčevo kuhinjo.
»Dobro jutro, dobro jutro, Kolenčeva mama!« je hitela že v lopi. Polona je komaj vidno okrenila glavo. Ko je uzrla Fidelčko, se ji je kar potemnil obraz: Kaj je spet prineslo to marnjevko v hišo? Kolenka je namreč spadala med tiste sicer redke ljudi, ki se bolj hudujejo na tistega, ki marnje prenaša, kakor na samega obrekljivca. Fidelčka je videla to senco, zato je še bolj hitela:
»Poglejte! Poglejte! Semkaj stopite! Kako se vaša mlada sprehajata?«
Radovednost je premagala mater Polono, da je stopila na lopni prag, od koder se je videlo naravnost na pot, po kateri sta šla ženin in nevesta.
»Matija! Matija! Brž leti!« je zaklicala možu v sobo, kjer je pil kavo. Nihče bi ne prisodil starim kostem tolike gibčnosti, kakor se je Matija jadrno pokazal v veži.
»Kaj pa vendar imate?«
Žena mu je s prstom pokazala na stezo. Tako so gledali vsi trije sliko sreče, dokler nista utonila mlada za prvimi hišami spodnje vasi, kamor je spremil Tona svojo izvoljenko.
»Saj sem vedel, da se bo vse uletelo. Sedaj še ono celjsko hrasto odluščimo, pa bo vse dobro!« je rekel Matija in oddrsal spet v sobo, da dokonča zajtrk.
»Saj jutri tako pojde Tona v Celje, kaj ne, da ono odkvita,« je omenila Polona.
»Odkvita za vedno!« je potrdil gospodar Matija in srebrnil zadnji požirek kave.
Ko je prišel Tona domov, je Fidelčka pridno namakala rumeni pšenični hleb v dišečo kavo. Sosedov fant je prinesel prav tedaj s pošte karto, da pridejo drugi dan obiravke.
»Dobro! Pa hkratu vse opravim!« je sklenil Tona in stopil k hlapcu v hlev.
»Šimen! Jutri pojdem v Celje s parizarjem po obiravke. Dobro ga namaži in glej, da bo okovanje na komatih tako zlikano, da bi se lahko obril pri njej. Ob šestih naprezi!«
Tisto popoldne ni strpelo Tona doma. Vse polje je pregledal in je zvečer prijetno utrujen mirno zaspal, kakor že ni mogel vse od pusta sem. Tudi pri Kovačevih je bil danes vesel dan in je Micika prav do poznega večera prepevala. Še celo oče Anza in mati Lena sta opustila svoj vsakonedeljski dremež in sta se pogovarjala o doti.
»Štiri bi ji dala, da ni bilo tega vmes. Kolenc je mislil celo kar na dva tisočaka,« je preudarno puhnil Anza dim iz pipe.
»Veš, Anza, preumazani pa tudi ne smemo biti. Tri bo že treba odriniti. Je pa le bogatija v Kolenčevini,« je primaknila Lena. »Da ne bo sramota za otroka.«
VII.
[uredi]Svež, kakor za deset let pomlajen, je vstal Tona drugo jutro. Mati je kuhala kavo, Šimen je pa pravkar porinil parizar izpod kozolca. Šele lani je bil nov, zato se je še vsa sveža lesketala zelena barva koles, opasanih v pestah in po peresih z rdečimi črtami. V taktu so potrkavala kolesa v puščah, znamenje dobrega voza in ponos voznika. Tona je že zajemal iz trebušaste skodele hlastno ogromne kose kruha.
»Tona!«
»Ahm!« je zagodel Tona s polnimi ustmi v skodelo.
»Ne škrtaj, Tona, preveč, da si ona ne premisli. Toda tudi ne razmetavaj po nepotrebnem, saj veš, denar je le denar. Dandanes počasi curlja k hiši,« je poučeval iz postelje oče sina.
Tona je polovil z žlico zadnje drobtine iz kave, poplahnll skodelo, izpil in si obrisal z dlanjo mokre ruse. Snel je zajčjek s kljuke in se potapljal po levi strani prs, če je denarnica na mestu, pogledal očeta v postelji:
»Bom skusil, kolikor se bo dalo,« in stopil v vežo.
Ni navada naših ljudi, da bi se veliko poslavljali. Še, če gre sin v daljnji svet, si komaj sežejo v roke s kratkim pozdravom: »No, pa srečno hodi!« Prav tako težko, morda še bolj kakor izobražencu, je tem ljudem ločitev, toda niti mati ne veka za sinom.
Polona je stopila na prag. Veselo sta pohrzavali kobilici v vozu in grebli nemirno s kopiti, da je cingljalo okovanje na upregi in se zajčkalo v soncu.
»Pa dobro opravi ono in glej, da boš vsaj dvanajst obiravk naložil,« je zaskrbela mati.
»Bom,« je prikimal Tona in napravil križ pred konji z bičevnlkom, da bi srečno vozil, in se zavihtel na voz. »Hi!« je zasukal krepko bič in počil, da je odjeknilo po gmajni.
Mati si je obrisala s predpasnikom lice in izginila v vežo.
Krmežljav mitničar grobeljske cesarske mitnice, čevljar Kos, je pritisnil nos na okence, ko je zadrdral Kolenčev parizar po klancu na most.
»Spet nič!« je zagodel in sedel ozlovoljen na svoj trinožni stolek ter se vdal razmišljevanjem.
Slabi časi so se pričeli, odkar je na jesen 1891. prvič zavriskal vlak po dolini. Kakor pušča se je vlekla sedaj prazna velika cesta, ki je prej nosila kakor bela reka noč in dan tovore od juga na sever in od severa na jug. Še so stale ponosno ob cesti bahate furmanske gostilne, nikjer pa ni bilo parizarskih procesij pred njimi. Mrko so gledala zaprašena okna na cesto, kakor stare device, ki so obsedele brez ženinov in jim je preostal le še prezirljiv pogled na življenje, hiteče mimo njih.
Kolesa Kolenčevega parizarja so prijetno pritrkavala na mastnih oseh med košatimi jablanami in vitkimi hruškami, ki so stale kakor straže ob veliki cesti. Njihove veje so bile tako obložene zorečega sadja, da so se kar šibile na glave voznikov. Vajen je bil Tona tega čudeža najlepše ceste v dolini in je gledal le po polju, kako kaj hmelj obeta. Dve uri se je vozil, ker ni silil kobilic, in presodil letino:
»Na šempeterskih prodih je roža ušiva. Žalčani jo silijo preveč z močnim gnojem, da bohoti v perje. Petrovče in Levec ga sadita v mlačine; pa vendar ni riž, da bi rasel v vodi. Pušeljc so naši hmelji proti tem. Le braslovške Polče, pa Kamenče in oboje Gorč, Parižlje že ne, so pred našimi. Po dva goldinarja je plačeval polzelski Žigan za zgodnjega. Še ne bo preušiva, če ostane pri tej ceni.«
Tako je pregledoval Tona polja, sodil in tehtal. Kar zavzel se je, ko so se prikazale prve celjske hiše. Spozabišč mu je ušel pogled na znano podstrešno okno pri Balantu, kjer je vedno ostajal z vprego.
»Bista!« je naglo potegnil Tona za vajet, ko sta hoteli prami zaviti pred Balantov hlev. Jezni sta stresli kobilici z glavama in zvedavo strgli z ušesi, češ, kaj je pa tukaj vmes. Pri postaji je zavil Tona na obširno dvorišče k Rebevšku, kjer so obstajali Teharčani, Šentjurčani in vsa Dolenjska. Hlapcu je vrgel vajeti in si je otepel prah z rdečim robcem z obleke in zajčjeka ter jo mahnil na rotovž, kjer je bilo v drugem nadstropju okrajno sodišče.
Ure so odbile po mestu osem, ko je Tona odprl čakalnico na številki 16.
»Hvala Bogu! Še nikogar ni,« je zamrmral polglasno nezakonski oče. Ker se je bal jezikov, se ni upal povabiti Pepce, Tončkove matere, v gostilno, temveč sta se kar v pismu zmenila, da se bosta do dobra pogodila tukaj pol ure pred razpravo. Pepca je v pismu že pristala na poravnavo. Sedaj je šlo le za višino njenih zahtevkov.
Ni se še ogrel stol pod Tonom, ko je stopila skozi vrata zastavna ženska, kakih tridesetih let, prijetno temne polti in žametno rjavih oči, z detetom v naročju.
»Bog daj, Tona!« je pozdravila Tona s komaj vidnim nasmeškom.
»Bog daj, Pepca!« je vstal Tona, ji dal roko ter privzdignil ruto z obraza deteta in se ves zdrznil pri pogledu.
»Kaj ne, kakor bi se pogledal v ogledalo štirideset let nazaj,« je šepnila Pepca in so postale njene oči materinsko mehke. Če je kaj ljubezen, je ljubezen ta pogled, ki je v vsem stvarstvu isti. Levinja gleda tako svojega leviča, košuta svojo srnico. Celo veliko oko solnčnic dobi zamolkel pogled, ko zorijo v njem stotine potomcev.
V resnici je bil mali Tonček prav podoben svojemu očetu. Kar nič se ni bal, še celo nasmehnil se mu je kljub svojim pičlim štirim mesecem. Pri tem se mu je ugreznilo dvoje jamic v lice, prav kakor Tonu, ki ga je z dopadanjem gledal.
»Le škoda, da ti ne bo naslednik,« je zahrepenela mati.
»Vse se še lahko zasuče,« je podprl z dobro besedo materino neizpolnjeno nado Tona, na pol v tolažbo, na pol pa v resnici še vedno verujoč tudi v to možnost. Ko se je na te besede materin obraz v nasmehu razjasnil, je šla Tonu nagla misel po glavi: »Dobro vozim,« na glas je pa pristavil:
»Ga še dojiš?« Ko je Pepca prikimala, je šel Tona s svojo trdo roko po obrazu deteta, kakor da bi blagoslavljal svojega prvorojenca in se na mah zresnil:
»Le glej, da ga prehitro ne odstaviš, da zraste zdrav in močan, kar je glavno.« V duhu ga je oče že videl, kako sedi na vozu in vihti bič, da zre prama z veselim pogledom nazaj na junaka. »Za prvo silo si že imela stotak, ki sem ti ga poslal. Tisočak sem še namenil tebi in tudi Tončku. Ko sin shodi, mi ga daš. Pri nas bo dobro preskrbljen in tudi tebi bi bil v napoto. Tako sem mislil, če ti je prav, da urediva brez tožbe. Vem, da se ti zdi to krivica, toda saj si pametna, vidiš, da je to edina pot za me in za te.«
»Rada sem te imela, Tona, in te še imam. Naj bo, tvegam se za otroka, da le tebi ne bom uničila sreče. Tako daleč pojdem v svet, da ne boš čul ti o meni in ne jaz o tebi,« je odvrnila Pepca in so ji orosile solze dolge trepalnice.
»Je že tako! Kaj hočemo! Torej velja!« ji je ponudil Tona desnico v strahu, da bi še njemu ne premagalo pameti nepreračunljivo čustvo. Mrtva mu je legla v roko Pepčina desnica. Samo, da je še nekaj rekel, je Tona nadaljeval:
»Ne krati mu prs, Pepca, da bo lepo rasel.«
»Razkvartirati jih moram,« se je gredoč oprostil Tona, pri tem pa je bil uverjen, da najde na njivi poleg hmeljnika nevesto, da ji izroči svoj dar. Kakor čreda ovac za pastirjem so se usule oberavke za njim.
»Si videl?« je vprašala Polona moža, ko je zavil Tona za oglom.
»Saj nisem slep. Tak je vendar enkrat ta hrasta stran,« se je oddahnil Matija, vzel stol in odrsal na vrt k svojim čebelam.
Ročno je navzdignil Tona nekaj desetin košatih hmeljevk, pa je prislonil mačka ter se razgledaval po hmeljniku. Ko mu je pogled ušel čez sosednjo koruzo, je videl, da se ni motil. Skoncema pod bregom je okopavala Micika repo. Bila je sama, ker se je mati doma mudila s peko.
»Je trdo?« se je nenadno oglasil za njenim hrbtom Tona, da se je kar zganila.
»Kako si me ustrašil! Čula sem, da so pripele vaše oberavke. Pa si se prav spešil iz Celja,« je odgovorila Micka in se naslonila na motiko.
»Res, prav zelo sem hitel. Na te sem pa vendarle mislil,« je potegnil Tona svetlo ruto izza srajce.
»Jej, kako je lepa!« se je oveselila nevesta daru in si hitela brisati roke ob predpasnik. Pa še potem je ni upala prijeti z golimi rokami, temveč le s predpasnikom. Blesk rute v solncu se je odbijal na njena lica, da so še bolj žarela sreče.
»Očetu reci, da je že vse urejeno in lahko kar pridete na oglede, da napravimo pismo in prijavimo oklice,« je koval Tona še vroče železo, »da se vsa stvar že vendar enkrat uredi.«
»Lej ga! Kako se mu pa mudi! Saj ti vendar nikamor ne uidem. Se nemara zase bojiš, da bi si premislil?« ga je pogledala poredno po strani nevesta in pristavila: »Samo kam naj shranim ruto?«
»V nedrija jo deni!« je svetoval Tona.
»Kaj pa misliš? Na potno kožo? ...« je naglo povzela Micika in zardela pri misli na svoje nedrije in na Tona. Odvezala je predpasnik in varno zavila vanj ženinov dar ter ga položila na mejo.
»Kakor otroka ...« si je mislil Tona, vendar si ni upal povedati svoje misli na glas, da bi ne spomnil neveste v sreči na ono reč. Micika je pogledala hudomušno Tona:
»Kdaj pa kaj ti prideš k nam?«
»Po ogledih!« je odvrnil Tona. »Le glej, da ne boš preveč pridna pri delu!« je pristavil in se umaknil v hmeljnik.
»Še zahvaliti sem se ti pozabila, Tona,« je zaklicala za njim Micika.
»Saj ti je nisem zato prinesel,« je zamahnil Tona z roko in utonil v hmeljski goščavi.
Oče Matija se je grel pri svojem čebelnjaku in z dopadajenjem zrl na mlad par pod bregom. Vesel je bil, da gre njegova setev tako lepo v klasje. »Po hmelju jo pa požanjemo in se stisneva s Polono v kot. Kaj bi se še silil? Saj vidim, da z nogami tudi pamet peša. Sam sem nekaj kriv Tonovi nesreči, ko nisem videl, da gre že v peti križ in mu še nisem dal grunta. Ženiti se ni mogel kar na hlapca. Eh, pa ko človek sam ne ve, da je star. Saj se še meni, ki mi leze deveti križ na hrbet, zmerom zdi, kakor da sem šele včeraj prevzel za očetom. Pa je že poteklo pol stoletja. Za dan veš, kdaj gre na poldan, kdaj je tri, kdaj šest in kdaj zvoni večno luč. Za polje tudi veš, kdaj se seje oves, kdaj sadi koruza, kdaj žanje proso in ajda. Še za kravo veš, kdaj je za mesarja. Nase pa kaj rad pozabiš, da bi šel v kot. Kar nič ne porajtaš na otroke, ki rasejo in jih žre natura. Saj je tudi mene. Pa kako? Še sedaj se priklatijo bogve od kod take neumne misli. Če ti čez dan ne morejo do živega, te trapijo ponoči v sanjah, ko se braniti ne moreš ... Saj pravim, sami smo krivi nesreče otrok, morda bolj iz samopašnosti kakor iz pozabljivosti. Čuden je grunt, prav kakor lastna koža, še sinu se ti ga mili dati. Pa je le vse prazno. Saj imaš nazadnje od vsega dela le hripav mizerere in lopatico grude za nameček ... Ne, pa vendar ni tako! V teh njivah ostane tvoje nevidno delo, kakor je v hostiji skrito. Ničesar se ni izgubi: telo rase v potomca, delo pa v grunt. Dvakrat je večno človeško življenje, tretje v nebesih je kar bolj za parado ... Kam vse zajde človek, če ima čas, da prede misli,« se je še popravljal Matija, ko ga je posilil dremež. Starec je kinkal na stolu ves obdan od čebel, ki so se vračale obložene z dela k počitku.
Zvečer je že dišalo po vasi grenko opojno iz hiš, ker se je parila po lesah zelena roža. Pozno v noč so še pele oberavke v zgornji hiši pri Kolencu, ki so ji rekli Napoleonova hiša, ker je baje tam nekoč prenočil mogočni cesar. Skozi odprta okna se je razlegala vse tja doli do Micikine kamrice zapeljiva pesem:
»Oj fantič pridi k meni!
Glej sama, sama sem doma ...«
Dolgo ni mogla zaspati tisto noč Micika, tako čudno ji je gomezelo po vročem telesu. Tona je pa prestavljal vso noč v vroči soparici sušilnice lese, da mu je lil pot v curkih po obrazu in rokah. Ko je še naložil v železno pečico premoga, je stopil v toplo noč pred hišo. S spodnjega konca je priplavala fantovska pesem ...
»Za vasjo je čredo pasla,
v srcu je nastal nemir ...«
Kar vleklo je Tona, da bi se jim pridružil, toda bridko je pomislil: »Kaj bi s svojimi štiridesetimi leti in še z otrokom silil med mladost?«
Tisto uro je postal Tona iz veselega fanta resen mož.
VIII.
[uredi]Veliki Šmaren je kakor proščenje vseh desetih fara Savinjske doline in zadnja leta nekak požetveni praznik hmeljarjev. Od ranega jutra prepevajo vračajoče se oberavke po cestah proti postajam.
Koleselj za kolesljem drdra proti svetišču doline Petrovčam. Težke kobile se zibljejo premišljeno in svečano pred njimi, da se tresejo njihovi okrogli životi. Prazniški sedijo gospodarji na vozeh, poleg njih žene, našopirjene od naškropljenih spodnjic. Otroci gredo peš, čevlje čez ramo, ker se je vse leto bosa noga odvadila tesne obutve. Vsa otožna postane dolina, ko popadajo košati hmeljevi gaji in prične cvesti po košenih travnikih spokorniški uživec. Zamišljenost prevzame ljudi sredi veneče narave. Čut osamelosti žene stare v molitev, mlade pa vabi v ženitev.
Sočutno gleda petrovška Marija s svojega trona na altarju temne cerkve mrke trpine in tolmači sinku v naročju tegobe in želje, ki jih bere z oči svojih vernikov.
»Ponosna so njihova srca, da še meni ne potožijo z besedo svojih tožav. Sama veš, kaj nam je treba, si mislijo. Če smo vredni, nam daj brez sitnarenja po zasluženju, kar si nam namenila. Če ne gre, pa ne gre. In bi bilo ne le odveč vsako moledovanje, še celo zamero bi si nemara nakopali.« Tako pojasnjuje smehljajoča se Mati doline neukemu sinku ponosna srca savinjska. Sinko zre z dopadajenjem na take vernike, ki so mu ljubši od omotičnega, osladnega kadila, ukazujoče latinske besede in stokanje orgel na koru.
S trdno zavestjo, da so storili s svoje strani, kar je treba, in z vso gotovostjo, da bo storilo tudi nebo, kar bo prav, so se vsipali po maši verniki iz mračne cerkve. Moški so se zgrinjali na Šantlovo dvorišče, kamor so postavili svoje vprege. Pivo se je penilo v vrčkih, ki so jih raznašala brhka dekleta. Iz kuhinje je dišalo po golažu in pečenki.
»No, si tudi ti tukaj,« se je oglasil Matija za hrbtom, kovača, ki se ga je držala Lena, da se v gneči ne zgreži z možem.
»Ko je pa tako lep dan in tako velik praznik,« je odvrnila prijazno Lena in potegnila moža za rokav. »Ali si gluh, da ne čuješ, ko te zadaj ogovarjajo?«
Naglo se je okrenil Anza in pomolil Matiju svojo šapo v pozdrav. »Lej no, lej jih Kolencev! Gledam, kam bi sedla. Tam-le v kotu je še prazna miza.« S težavo so se prerili in sedli. Komaj so naročili, že je kakor iz mize izrasla jedača in pijača. »Bog žegnaj!« so si križem želeli in niso niti čmrhnili vse, dokler niso bili krožniki prazni. Taka je navada pri kmetskem obedu: za vsako reč svoj čas.
Po globokih požirkih piva sta si moška obrisala penasti ustni, ženski sta se pa nakremžili, ker jima je bila neprijetna grenčica.
»Sta kar sama!« je povzel besedo Matija.
»Saj res,« se je obrnil Anza k ženi, »na Miciko bi morala počakati.«
»Eh, saj se ne bo izgubila! Sejem si pa tudi mora malo ogledati,« je odvrnila žena.
»Če se izgubi, jo bo pa že Tona kje našel,« se je namuzal Matija.
»Od nekdaj je bilo tako, da so se rinili mladi na sejmišču pri srcih in medici, stari pa v gostilni pri starini,« je pletel dalje pogovor Anza.
»Danes se pa vendar oglasite, ko smo prav vsi skupaj, da se do konca pomenimo in ne bo preomljevanja pri notarju. Vesta zadnje mesece mene že hudo baše. Posebno noge so kakor, da sem jih ukradel beraču na božji poti,« je zajadral Matija kar brez ovinkov tja, kamor so stremele misli vseh treh.
Lena je stopila Anzu na čevelj in mu neopaženo trenila, da naj le pristane. Anza je zaradi lepšega še globoko srknil, izpraznil vrček, si obrisal peno in menil:
»Saj gremo mimo; pa stopimo in se pomenimo. Če kar naprežemo, bomo lahko že ob desetih doma.«
»Prav govoriš,« mu je pripregel Matija. »Kaj bi pa čakali na opoldansko vročino?« Moža sta plačala in šla napregat, ženske so pa zaskrbele, kod hodita otroka.
Tona je oprezoval pred cerkvijo na Miciko. Ves naval iz cerkve je bil že pri kraju. Le stare ženice so še podrsavale čez cerkveni prag. Že je Tona mislil, da jo je zgrešil v gneči, kar se je prikazala Micika vsa mlada in spokorna od goreče molitve.
»Si pa dolgo molila? Si se name kaj spomnila?« se je pošalil Tona in stopil za njo.
»Za najino srečo sem molila!« je odvrnila in živo zardela, ko je slišala, kako so si šepetali ljudje: »To je mlada Kolenka! ... So ju že že neki klicali? Premlada bo zanj! ... Sicer je pa Tonu tudi že čas, da pride na uzdo ...« Kar deževalo je nasvetov in pikrih opazk.
Tona se ni kar nič zmenil za vse to. Z enim samim ponosnim pogledom je obšel klepetajočo gručo in so vsi utihnili. Pisanega rokusa je kupil nevesti na stojnici in še veliko rdeče lectasto srce z napisom:
»Srce moje hrepeneče,
k Tebi, ljuba, vedno vleče.«
Kakor otrok je bila Micika vesela pisanega odpustka in ga je varno zavila v robec. Dalje sta šla mimo svetih podob in molkov do konca sejmišča, kjer je razgrnil medičar svoj šotor. Polno je bilo tam žensk in otrok, da se je Tona le s težavo prerinil do točaja in kupil pol litra sladke medice in kos lectovega kruha. Hlastno je pila Micika sladko pijačo in je ponudila tudi Tonu. Le da ji ustreže, je srebnil dvakrat.
»Presladko je za me. Meni se bo grenki bolj prilegel,« se je opravičeval in stopil k sosednemu šotoru ter izpil v dušku vrček mrzlega piva.
»Škoditi ti zna mrzla pijača,« je zaskrbela Micika.
»Nič se ne boj! Meni ne presede zlepa kakšna reč,« jo je pomiril Tona.
»Jej! Kaj le naši mislijo, kje sem?« se je naenkrat spomnilo dekle in naglo izpilo ostanek medice. Spet sta se rila med množico.
»Saj smo rekle,« sta se oglasili hkrati obe materi, ko je zavil mladi par na Šantlovo dvorišče.
»Danes se pa vam hudo mudi,« se je začudil Tona, ko je videl že naprežene koleslje.
»Imamo še važen opravek med potjo! Kaj ne, Anza?« je mežiknil Matija. Ženi sta se namuzali, da je postalo mladima dvema očitno, da gre sedaj pa prav za res.
Že so posedli na vozove, ko je hitel debelušni oštir Šantel, stiskaje roke gostom za slovo.
»Nekaj se čuje, čuje! Prav lepo, prav lepo! Naj si še ta dva poskusita potice in črnega kruha svetega zakona! Pa se še kaj oglasite!«
Prijetna utrujenost je bila v vseh, ko so se vozili po beli cesti sredi poletnega praznika. Vso pot so molčali, dokler niso ustavili kobilic v senci pod lipo pred Kolenčevo hišo. Stari so šli v hišo, Tona je pa pomagal Šimnu izpreči kobilici. Micika se ni vedela kam dati. Sedla je na klop pred hišo. Pri sosedih so stikali glave in kakor ogenj je šla po vasi novica, da imajo pri Kolencu oglede.
Ko je Tona opravil pri konjih, je sedel poleg neveste na klop in ji začel pripovedovati o svojem romanju na Višarje pred petimi leti, ker je bilo baš ta dan tam glavno opravilo. O vojvodu Dolgem Jurju, o krvavih žuljih, o gorah in dolinah je šla zgodba.
Med tem so sedeli za mizo v sobi štirje računarji. Ko je eden govoril, so prisluhnili drugi z napol sklenjenimi pestmi pred ustmi in naježenimi obrvmi.
»Kakor sem rekel,« je važno poudaril vsako besedo Anza. »Če bi ne bilo tako, kakor je, bi prav rad odrinil štiri tisočake. Tri bo pa dobila!«
»In lepo balo, da ne bo sramota za Kolenčevino,« je pristavila Lena. »Kaj vama nisem povedal, da smo tisto hrasto že odluščili. Kmalu ne bo niti spomina na njo. Sicer bo pa vendar vaša naspol na gruntu,« je gladil Matija s pametno besedo oglatost.
»Kako si pa mislil, Matija? Za deklo pač gre lahko drugam in ne baš na Kolenčevino. Kakor sem rekel — tri dam. No, pa eno jalovco čez, da bo prinesla rodovitnost k hiši,« je stegnil Anza roko proti Matiju. Ta se je pa le še krčil. Pa je Polona segla proti možu:
»Na srce se nama pa tudi ni prirasel denar! Če bo Tonu prav, naj bo še nama.«
»Prav govoriš! Midva ga res ne bova dolgo potrebovala. Mlada dva si bosta še pa nemara prste cuzala za njim. No, pa če je že tako, naj pa bo!« je udaril Matija Anzu v roko. »Kdaj pa pojdemo pismo delat?«
»Tja v sredo bi stopili, sodim,« je menil Anza, »da se vsa reč ne bo predolge vlekla in bo konec jezikanja.«
»Micika! Tona! Kje pa hodita?« je zaklicala Polona in nalila kozarce.
Tona je zagrabil Miciko pod pazduho in jo privedel vso rdečo v sobo. Vsi so dvignili kozarce. Tudi mladima je nalila Polona. »Bog daj srečo!« so želeli vsi prav odkrito mlademu paru, izpraznili kozarce ter hrupno vstajali od mize.
»Tak v sredo, ne,« je še vprašal Anza, »pa napravimo pismo?«
Tonu se je odvalil zadnji kamen od srca. Miciko je pa ta beseda tako prevzela, da jo je posilil jok in so ji debele solze kapale na lectovo srce, da so se poznale rdeče pege na robcu kakor krvave srage.
»Lej, jo! Lej! Ne bodi tako otročja!« jo je hrabrila mati, ki je sami šlo na jok. Tona pa se je sklonil k nevesti in ji šepnil na uho: »Moja sladka ženka!« Oberoč se je naslonila na njegovo ramo, ga pogledala vsa blažena ter se sredi solz sladko nasmejala.
Pri notarju so hitro opravili. Stara Kolenca sta si izgovorila Napoleonovo sobo, hrano, kar bosta želela pri odprtem kruhu in pipi ter deset tisoč goldinarjev. Tona je nekam postrani gledal. Sivolasi notar pa je, videč njegov pogled, dvignil kazalec in rekel: »Se vam, mladi gospodar, mnogo zdi? Vendar imata starša prav! Danes si, jutri te ni, pa pride grunt na tuje. Stara, to vama rečem, še žlico si izgovorita!«
Oče Matija je zamahnil s roko. Pa so sedli in po vrsti podpisali pismo.
Ko so se vračali, so bili koleslji obloženi zavitkov za poroko in svatbo. V petek so dali poroko na oklice in so se pričele skrbi in dirindaj pri obeh hišah.
Ko je prihodnjo nedeljo župnik odbral sveti evangelij, so vsi posluhnili. Nadušljevci so pritisnili robce pred usta, da se ne bi izgubila nobena beseda. Župnik Miha se je odkašljal in prav razločno oklical:
»V stan svetega zakona želita stopiti. Ženin je Anton Kolenc, zakonski sin ... nevesta je Marija Sirk ... Sta oklicana prvikrat.«
Zaprl je knjigo in pričel s pridigo.
IX.
[uredi]Naglo sta minila dva tedna. Jesen je zagospodarila na polju in pri domeh. Kvaterni teden je bila vsa dolina v krompirju. Po rjavih njivah so tekle brazde kakor potoki in se je belil na njih krompir nalik ribam, ki se obračajo v vodi na hrbet pred dežjem. Urn roke žensk in otrok so hlastno pobirale debele štruce. Težko so vzravnavali pobiravci usločene hrbte, ko so nosili zvrhane locnjavke na vozove. Pozno v noč so prebirali pred kletmi obilni dar zemlje, drobnega v kot za svinje, debelega na oder za hrano ljudem in za prodaj. Komaj je bil krompir z njive, že so škripali od zore do mraka vozovi, naloženi z mastnim gnojem za setev ječmena. Kdor le more, ga vseje kvaterni teden, da se do zime setev obrase in klubuje zimskim mrazovom in srežu. Krompirjevemu tednu je sledil koruzni. Vse večere je bilo zaposleno staro in mlado s kožuhanjem. Deset far doline je letos kožuhalo s Tonom Kolencem in njegovo nevesto, da niso lezle oči v dremež in roke v počitek. Tona so že obrali prav do belih kosti. Tudi Miciki niso prizanašali, toda le eno so našli na njej. Da je stiskava. Je pač že stara resnica: Kdor se ženi, mu preštejejo grehe, umrlim pa pretehtajo dobrote.
Na zadnjo nedeljo v septembru je župnik Miha v tretjič oklical mladi par. Popoldne so se zbrala pri Kovačevih vsa vaška dekleta, da se poslovijo od neveste, ko zapusti njihove deviške vrste in stopi v krog žena. Vsaka je prinesla nevesti svoj poročni dar. Ta lepo brušeno steklenico s kozarci, druga je izvezla namizni prt, tretja to, četrta ono. Ves dopoldan so odmevale otožne dekliške pesmi po vasi, da je šlo materam na jok, ko so se spominjale svojih porok. Kakor imajo fantje vsake vasi svojega vodnika, tako si tudi dekleta zberejo svojo govornico, da se poslovi od neveste. Marcelakovo Rozo je doletela čast, da izroči nevesti poročni šopek iz samih belih nagelnov. Odmotala je v svileni papir zavito kito belega cvetja in jo izročila nevesti. Beseda se ji je tresla, ko je nagovorila tovarišico.
»Svečana ura slovesa je odbila, ko odhajaš, ljuba Micika, za vedno iz naše srede. Prišel je tvoj izvoljeni ženin, da te odvede na svoj dom, da mu boš pomagala nositi breme dela in skrbi ter mu vedrila srce v bridkih urah življenja. Kakor se priveže ulačno drevo za močen kol, da združena kljubujeta pišu in vihri, tako bosta tudi vidva podpirala drug drugega v življenju. Rade smo te imele, zato nam je težko, ko se poslavljaš od nas. Izbrala si po srcu, zato ti želimo vso srečo v novem stanu, saj vemo, da te bo čuval tvoj dobri mož kakor punčico v svojem očesu.«
Že pri prvih poslovilnih besedah so polile nevesto solze ganotja. Pri nadaljnjih pa so pokrile ves obraz kakor rosa mlad travnik pri prvem svitu pomladnega dneva. Micika je segala dekletom v roke in so ji podrhtevale grudi v plaču.
Mati Lena je še prinesla prigrizka, potice, polne sladkih rozin, in svinjine. Z zadnjo trto, na kateri visi v kašči obešena dišeča svinjina, pokade drugod že o kresu. Da se branijo črvov, pravi žegava ljudska beseda. Pri Kovačevih pa so vedno čakali najboljši kosi, gnjati in plečeta Božiča in novih kolin. Oče Anza je pridno prinašal iz kleti izbelo, ki je prejšnje leto prav obilno obrodila v njegovem vinogradu tam nad Grajsko vasjo.
Vino je kmalu pregnalo puščobo slovesa iz hiše. Sprva se je plaho oglašala pesem iz svežih dekliških grl. S poučno Slomškovo se je začelo kakor vedno. Najboljša pevka Ocvirkova Hana je nagnila glavo in zapela:
Preljubo veselje, oj kje si doma?
Povej, kje stanuješ, moj ljubček srca!
Pritegnili so gladki soprani in mehki alti. Samo orgelj je še manjkalo, pa bi mislil tuj potnik, ki bi šel mimo, da gre mimo cerkve, kjer se pojejo šmarnice. Za Slomškom je prišel otožni Gregorčič:
Rože je na vrtu plela,
Pela je pesmi glasno ...
Vino in topel večer sta legala na veselo družbo.
Ko sta prisedla še oče Anza in mati Lena, se je veseli družbi kar sama pridružila narodna pesem in je napravila iz puste sedmine vesel domač praznik, da so preslišali pevci angelsko češčenje. Šele, ko je oče prižgal luč, so zaskrbela dekleta in hitro vstajale, ker jih je doma čakal še ves popravek pri živini. Še enkrat so želela dekleta Miciki vso srečo v zakonu, da so se ponovno otvorile zatvornice nevestinih solza.
»Kakor da so odnesli mrliča iz hiše,« je zavzdihnila Lena, ko je pospravljala ostanke z mize.
»Še ti si mi začni cmeriti! Čudne ste res ženske! Že sama misel na ločitev vam izžme cele potoke solza,« se je razhudil Anza. Toda takoj mu je bilo žal pikrih besed. Prvič, kar je odrasla, je pobožal oče s svojo podplatasto roko Miciko po mehkih laseh.
»Nič ne jokaj, Micika! Veš, je že tako na sveti! človek se zato rodi, da dela, se oženi, potem pa še bolj dela, dokler ne umrje. Tako je bilo, je in bo gotovo do konca sveta. Kaj bi ne rekli, da se je s pametjo skregal tisti človek, ki bi vsak večer vzdihoval, in jokal, ko solnce zaide in pride noč. Vse to nam je samo po sebi prav. Kadar se pa v našem življenju kaj obrne, pa stojimo in gledamo začudeno kakor teliček nova vrata. Dokler ne gre za našo kožo, nam je pač vse prav. Ko smo mi sami na vrsti, se pa cmerimo, kakor da bi se za res svet podiral. Kmalu boš tudi ti, dekle, spoznalo, da gre življenje prav kakor maša. Od glorije preko darovanja do itemisa in zadnjega križa. — H kobili stopim pogledat, če bo pila,« je naglo pristavil Anza, da bi skril ginjenost, ki se ga je lotevala kljub možatim besedam, katere je govoril iz pameti, ne pa iz srca. Ko je prižigal leščerbo, se mu je tresla roka.
Stopil je iz hiše in začuti iz gornjega konca vasi razposajeno fantovsko pesem:
»Kaj se ti pobič v nevarnost podajaš ...«
Ozlovoljila ga je: »Na vse zadnje gredo še k Tonu na fantovščino, nerodniki! Nič več se ne drže fantje starih navad.«
Imel je prav, dasi ne povsem. Vseh štirinajst dni od prvega oklica so se fantje vsako noč na vasi pomenkovali in tehtali, če bi šli ali ne. Kakor ves rod je že namreč star običaj, prav kakor same svatbe, da nima fant, ki je postal nezakonski oče, več prostora med fanti, ti pa ne pravice na njegovo fantovščino. Vendar se je pa zdelo fantom hudo, da bi se jim izmuznila takšna prilika, ker na Kolenčevini se ne bo kmalu spet kdo ženil. Posebno zadnjo soboto so vso noč prevdarjali in premišljevali, dokler niso naposled dognali, da terjati sicer ne morejo ničesar od Tona, ki se je pač zdelal, vendar pa si bo ženin nemara sam domislil, kaj je vseeno dolžan tovarišem, ki jih je vodil obilo desetletje.
»Pa bi vendar fante povabil, Tona. Saj denarju se še napisane postave uklonijo,« je rekel tistega nedeljskega jutra Matija sinu, ko sta prišla od maše.
Tonu je že zdavnaj povedal domači hlapec, kako so sklenili fantje. Zato mu je bila prav všeč očetova ponudba, toda ponos mu je branil, da ni kar hlastnil po ponujeni besedi. Zato je le skomizgnil z rameni:
»Vse lepo! Toda kaj, če ne pridejo na moje vabilo?«
Matija je namršil obrvi in si moral priznati, da ima sin prav. Zamislil se je. Kmalu pa se mu je razjasnil obraz in je vzkliknil:
»Sam jih povabim. Meni ne bodo odrekli. Tebi se pa poniževati ne bo treba!«
Tona je na tihem občudoval očetovo bistroumnost, rekel pa ni nič. Takoj je poklical Matija hlapca in dal ž njim pošto vaškemu fantovskemu vodji, rdečeličnemu Rojnikovemu Froncu, da naj pride k njemu.
Fronc je neutegoma prišel. Ko ga je Matija povabil z njegovimi fanti na fantovščino, je Fronc privzdignil obrvi in dejal:
»Ne rečem ne da, ne ne. Fantje naj odločijo!«
Čeprav je Matija vedel, da Fronc prav dela, se je vendar na tihem že pokesal, ker se je morda zaman ponižal. Težko je čakal večera in ni mogel zadremati ves popoldan, čeprav je stiskal oči, da so ga veke že kar bolele. Zato ga je silno razveselila fantovska pesem, ki je tako ozlovoljila kovača Anza. Še na svojo palico je oče pozabil, ko je skočil s postelje proti vratom in zaklical v kuhinjo:
»Polona, Polona! Brž pripravi mizo! Že gredo!«
Polona je brž pograbila dva že pripravljena polna krožnika potice in ju nesla na mizo. Ko je videla vesel možev obraz, se je še sama nasmejala:
»Ej, Matija, Matija! Saj si dobre volje, kakor da se sam ženiš. Kje pa je Tona?«
»Kaj Tona? Bo že prišel! Glavno je, da fantje pridejo in ne bodo hudobni jeziki rekli: Stradeljnom je še prav, da so se jih otepli,« je rekel Matija in sam pomagal razgrniti težak prt iz pražnjega platna. Tudi Tona, ki je počival v zgornji Napoleonovi sobi, je slišal fantovsko pesem in prišel doli. V tem so fantje že obstali pred hišo. Pa je povzel glas Žebljev Drejče, ki je imel najlepši bas v desetih farah doline. Za njim so pa upadli drugi, kakor orglje na praznik svete Ane, druge farne patrone:
Za vasjo je čredo pasla,
v srcu je nastal nemir ...
Stara vaška himna je tako prevzela Tona, da je stopil na prag in sam pritegnil s svojim mogočnim basom. Ko so odpeli zadnjo kitico, je stopil iz fantovske gruče Rojnikov Fronc in nagovoril ženina:
»Tona! Sam veš, kakšne so naše postave in si prav storil, da nas nisi vabil. Ne bili bi prišli. Vedeli smo pa tudi, da bo težko tebi, ko si vodil skoraj dvajset let naše vrste, da bi odšel brez slovesa od nas. Vsi tvoji vrstniki so se že poženili. Ti sam si bil večini celo starešina. Zato smo sklenili, da za te napravimo izjemo. Tako smo presodili tvojo zadevo in prišli k tebi, dragi Tona, da se poslovimo od tebe, ki si nam bil vedno najboljši vodja, prijatelj in svetovalec. Hudo te bomo pogrešali med nami, vendar se bomo s teboj veselili, če boš srečen v zakonskem stanu, kar ti želimo iz vsega srca. Živel ženin Tona!«
Vsi so vzkliknili za Froncem. Vidno ganjen jih je nagovoril Tona:
»Hvala vam, tovariši, da ste mi izkazali čast, ki je res nisem vreden. Pokazali ste s tem, da je vam življenje več kakor postava in prijateljstvo več kakor najsvetejši običaji. Stopite v našo hišo, da praznujemo v veselju ta večer!«
Počasi so vstopali fantje in napolnili sobo, kjer sta jih veselo sprejemala stara Kolenca in jih posajala po letih za mizo. Kakor da je že svatbena gostija, so žvenketali kozarci in se je vrstila pesem za pesmijo pozno v noč. Vsa vas je spala, le dekleta so žalostna bedela in zaman čakala fantov pod okna. Še huda bi bila na Tona, če bi ne bile pesmi tako lepe.
Le ena ni samevala, Babikova Katrica, pri kateri je slonel na oknu do zgodnjega jutra Kovačev Drejče, za katerega se ni spodobilo, da bi šel na fantovščino svojega svaka. Pogovarjala sta se, kako bo na njuni svatbi, ko sta poslušala vrisk in jok fantovske pesmi. Preslišala sta prvo petelinovo petje. Še le zadnji krajec ju je splašil, ko je zvedavo pogledal iznad sosedove strehe ...
X.
[uredi]Mirno teče po izglajeni strugi na kmetiji življenje, kakor zahtevata leto in vreme. Le o velikih praznikih z biljami se ustavi to večno kolo. Gospodinja se ne gane iz kuhinje, gospodar pa postopa zamišljen okrog doma. Edina skrb mu je živina, da ne bo stradala krme in vode.
Največji praznik kmetije je svatba, ko se polaga temelj novemu rodu, ki bo zamenjal onemogle roke očetov in mater, se ugrizel v grunt in mu bo sužnjil, dokler mu zemlja ne izpije zadnje kaplje krvi in bo stopil nov rod na njegovo mesto. Kakor večni stražarji grude se izmenjujejo rodovi, grunt pa ostane isti, poleg solnca edino večno božanstvo. Slavnostna izmena te večne straže je svatba — praznik kmetije.
»Prehitelo nas bo,« je zdvojevala Lena, ko je pekla ves ponedeljek potice in klala perjad za številne svate, da je ne bodo vlekli skozi zobe in skrivaj odhajali domov na koruzno pogačo.
»Nič se ne bojte, mati, dokler vam še jaz pomagam,« jo je bodrila Micika, že vsa odsotna, tako da je bila materi bolj v napotje kakor v pomoč.
Krepka je še bila mati Lena in jo je skoraj zbodlo hčerkino sponašanje o pomoči, iz katerega je čula rahel očitek, da je stara in pomoči petrebna ... Nihče noče biti star, najmanj pa kmet, saj mu starost vzame iz rok vajeti grunta in ga potisne v kot, kjer mu vrača mladi gospodar milo za drago, kakor je on nekoč posojal očetu. Že je videla Lena tudi poleg sebe snaho, kar jo je tako ozlovoljilo, da se je izpozabila:
»V pomoč? Kakor jajca kokoši! Z muko jih spravi reva na svet, ko se pa zgodnijo iz njih piščeta, pa gredo po svojih potih. Deset, deset let še bom sama vodila!«
»Ali niste nekaj rekli, mati?« se je zdrznila hčerka pri zadnjih besedah in se prebudila iz svojih misli.
»Nič! Le lopar se mi sloči, ker ni vajen takih pogač,« je zatajila mati svojo prenaglo besedo in varno vozila po loparju, ki mu je podložila valjec, ogromno pogačo. Komaj jo porinila skozi sicer široko istanje v zakurjeno peč, kjer se je že rumenila cela vrsta potic.
»Ta bo za fante, kaj ne mati?« je naenkrat oživela Micika, »ko pridejo na podoken.«
»Kako pa!« je pritrdila mati in spretno izpodmaknila lopar, da se je vsedla pogača tja, kamor jo je bila namenila in se ni potegnila za loparjem.
Ves torek je bilo toliko dela, da je Lena zvečer vsa trudna vzdihnila: »Komaj bi zmagala delo, če bi mi zraslo še dva para rok.« Tudi pri Kolenčevih so se pripravljali za slovesen dan in so pekli in cvrli, da je dišalo po vsej hiši in okrog vseh voglov po svatbi. Sosednji kočarji so željno vihali nosove, vlekli vase čudoviti vonj pečenega hleba, požirali sline in sanjali o velikem petku, ko bo tudi njihove bajte napolnil ta čudoviti vonj, ki ima primer le v vonju sveže zemlje na pomlad za plugom.
Vas se je v torek zvečer že zgodaj upokojila in so bila že ob desetih vsa okna temna. Na zapadu so se zbirali težki oblaki k zadnji jesenski nevihti.
»Da bi le dežja ne bilo,« si je želel Tona, ko je gledal pri odprtem oknu v soparni večer. »Zemlja je še prav vlačna. Če bi jo nalilo, bi spet ne mogli ta teden spraviti pšenice v zemljo ... Eh, pa kaj mislim o setvi, saj bo šel ves ta teden v nič. Jutri bo poroka. Komaj v petek se bo razšla svatovščina, sobota bo pa za počitek. Da bi bilo že enkrat to pri kraju!« Kar oblečen je legel na posteljo in so mu bogve kod vse blodile misli ... Zaspal je šele, ko so petelini že odpeli jutranjico.
Ko se je zdanilo, je bilo nebo po kratki nevihti kakor umito dojenčkovo lice. Dež je poškropil prašne ceste, poživil mlado zelenje ječmena ter prilil okrepčila travnikom, da je gosta paša kar vidno rasla.
Pred hišama obeh zaročencev so obstajale kočije. Na vpregah se je lesketala medenina in so v lahnem vetru plapolali papirnati trakovi, vpleteni v grivah in repih svetlih kobil. Dostojanstveno so izstopali svatje, možje ogrnjeni v težke, črne burmuse, žene vse v svili, okrog boka opete s svetlimi pasovi iz križevačev Marije Terezije. Urno so hodila okrog svatov za ta dan najeta dekleta in jim nudile prigrizka za zajtrk. Hrupno so se pozdravljali savinski veljaki pri Kolencu: šentrupertski Petek, gotovski Preflak, gršovski Čepur in druga oddaljena botrija. Na nevestinem domu pa je stiskal grobeljski Cajnar, starešina roko grajskemu Pankracu, kapelskemu Valaju in zviška pokimal navzočim vaščanom.
Za deveto je bila oznanjena svatovska maša. Vendar pa so že celo uro stale ob cesti radovedne ženske in čakale svatovskega »blagoslova«. Da jim ni bilo dolgčas, so še do dobrega premlele mladi par. Otroci so se podili po cesti in vreščali.
Na ženinov voz je sedel godec Levica ln komaj krotil svoje roke, dokler niso zlezli svatje v kočije.
»Poženi, Šimen!« je ukazal, danes zadnjič gospodar, oče Matija.
Levica je zavriskal in mogočno raztegnil harmoniko v svatbeni marš, ki se ga je bil naučil pri vojaški godbi. Na samem cesarskem Dunaju je sviral, ko se je ženil princ Rudolf z vsiljeno mu Štefanijo. Čim je odjeknil prvi glas svatbene pesmi, so se oglasili za vasjo topiči. Nemir je zašel med ženske gruče ob cesti:
»Že gredo!«
V naglem diru se je pripeljalo šest kočij pred Kovačevo hišo. Toliko, da so se pozdravili in izpili kozarec vina in že je šlo proti fari v zložnem teku. Deset kočij še ni bilo na nobeni svatbi, kar pomni dolina. Po njivah so orači ustavljali sredi brazd konje, da zamahnejo s klobukom v pozdrav staremu fantu Tonu, najbogatejšemu ženinu doline.
Svečano so pele orgije v nizki farni cerkvi. Župnik Miha je poučeval z domačo besedo mladi par o pravicah in dolžnostih novega stanu. Zvesto je poslušala nevesta, Tona se je pa zagledal v Marijino podobo v oltarju, ki je držala v rokah božjega sina. Spomnil se je, da nemara prav to uro drži nekje njegovega Tončka lepa ženska in bridko joka. Tako ga je prevzel spomin na sinka prav v tem svetem trenutku, da je preslišal župnikovo vprašanje:
»Tona, vprašam te, če je res tvoja prosta in premišljena volja vzeti Miciko v zakon?«
Molk. Po cerkvi je nastalo gibanje, zakaj Tona takoj ne odgovori. Cajnar, ki je stal za njim kot nevestin »mož«, je dregnil ženina pod rebra in mu šepnil:
»Tak reci no, da!«
Kakor da se je pravkar zbudil iz sanj, Je Tone hlastno ponovil:
»Da!«
Miciko so solze polile, da je komaj sam župnik čul njen plahi:
»Da!«
Desetaki so padali na krožnik za cerkvene potrebe pri običajnem darovanju okrog oltarja. Cerkovnik se je prav blaženo nasmehnil, ko je z eno roko segel ženinu v roko in mu želel vso srečo, z drugo pa je spravljal svetel goldinar.
Nagla je pot svatov k poroki, zamudna od poroke, saj se je treba ustaviti pri vsaki gostilni da bo večja sreča v zakonu. Mnogo je pa gostiln ob cesti in beseda da besedo. Hudo so že godrnjale kuharice in pogledavale, kdaj se pripeljejo svatje. Šele ob petih so privriskali že malce okrogli na kosilo.
Mize so se kar šibile pod težo v pot pridelanega blagoslova zemlje. O mraku so prišli fantje in so zapeli podoknico. Rojnikov Fronc je prišel čestitat v imenu fantov in zaplesal prvi ples z nevesto. Napivanj ni bilo ne konca ne kraja, pevci so pa hoteli peti. Zato je vstal svat Tinče Tenč in dvignil svoj glas:
»V Kan galilejski na ohcet so bil
sam Ježeš Marija, sto tavžent Idi
in cela sveta družina.
Glej, svatom je zmanjkalo vina ...«
Vsi so pritegnili, da je zaplapolala v mehek jesenski večer naša lepa svatbena pesem. Le eden ni pel — ženin Tona. Njegove misli so šle spet k malemu Tončku, na katerega so vsi pozabili v hrupu in veselju.
Preflak se je sklonil k njemu in mu šepnil na uho: »Saj vendar nisi ti nevesta, da se tako kislo držiš. Kaj bodo pa svatje rekli.«
»Prav ima, zaradi njih sem tukaj!« je pomisli Tona, dvignil kozarec, ter se zahvalil vsem svatom in fantom za voščila. »Fantje, mojo zapojte!« je končal in sedel poleg neveste, ki je pozabila vse bridkosti. Gledala je vsa blažena svojega Tona, ki je stal tako zdrav in močan poleg nje in govoril kakor pravi gospodar. Ko je zaplavala zunaj otožna:
»Prepovedala si meni,
da ne smem v vas priti k tebi ...«
se je nagnil Cajnar k Petku:
»Predolgo je fantoval, zato je huda ločitev.«
»Se bo že privadil uzde in jasli,« je pritrdil Petek in preteknil vržinko iz enega kota ust v drugega.
Še ves četrtek in petek je hrumela bučna svatovščina. V soboto zjutraj so pripeljali balo nevesti, ki se je z obilnimi solzami poslovila od svojih dragih. Matija in Polona sta se preselila v Napoleonovo sobo, da sta napravila mladima prostor v spodnji hiši.
V nedeljo je že stala Micika v belem predpasniku na Kolenčevem pragu in ukazovala, kakor da je že deset let pri hiši. Tako se je spet menjala večna straža na Kolenčevini.
Drugi del
[uredi]I.
[uredi]Po veselih svatbenih dneh so nastopili spet tedni dela. Na zavrteh je podoraval Šimen turščevje za setev pšenice. Veselo je trgal plug goste korenine in obračal storževje v brazdo. Kobili sta zamišljeno pokimavali v enakomernem koraku. Za oračem so paberkovale vrane in pobirale mastne ogrce. Nebo se je prevleklo s tankimi oblaki, zrak je bil miren, da so se čuli od daleč s polja orači, kako so bodrili in vižali konje: »Ali boš! ... Ti-hot obrnit! ... Bijst-bijsta-bijstahor! ...«
Tona je pripravljal doma pšenico za setev. Že prejšnji teden je bil stopil h podvinskemu Novaku po pol centa živega apna in ga pustil pod pajato, da je od zračne vlage razpadlo v prah. Kakor oblojo med pomije je mešal Tona beli apneni prah med rumeno pšenico, da ne bo pognala toliko snetja. Stoletja je že tako prašil kmet pšenico preden je sploh svet vedel, kaj je snetje. Ni poznal kmet knjižne modrosti, pa je bil pametnejši od knjig.
Deset mernikov semena je pripravil Tona in stopil pogledat, kako se je zoralo. Šimen se je baš obračal na zarah, brknil z otko zel, ki se je nabrala pod gredijem na plugu, odnesel kočve v brazdo in zasadil plug v novo brazdo: »Vee-ha!«
»Se dobro obrača?« se je oglasil za njegovim hrbtom gospodar.
»Kakor greda se razprhne, da skoro ni videti brazd,« se je obrnil Šimen, snel klobuk z glave in si obrisal z rokavom znojno čelo. »Do kosila jo bom.«
»Z vlako pa počakaj. Bom kar na brazde nasejal, da se bolje zavleče. Potem si pa naj brusijo kure kremplje. Tako je letos gladovna živad, bo menda huda zima,« je menil Tona. »Mrve vrzi kobilicam, pa pridi k mali južini.«
Matija je zažveplaval čebele in nosil satovje, polno zlatega medu v hišo. S koščenimi rokami je stiskal in ožemal krhko satovje, da mu je tekel sladki med v obilnih curkih med prsti v lesen čebrič. Ožmete kepe satovja pa je polagal v staro rešeto, da izkuha iz njih vosek za sveče. Nikakor se ni mogel ločiti Matija od stare svečave in se privaditi smrdljivca petroleja.
Po kosilu je Šimen krmil kobili, da ne bosta omagali pri vlaki. Tona je pa zadel na desno ramo vrečo pšenice, na levo pa je obesil pleteno sevnico.
Kakor da nasiplje cekine, je Tona varno točil na žarah pšenico v sevnico. Ko je stopil na njivo, je zagrabil s polnim prgiščem v zlato zrnje.
»Sveti križ božji ...« je vzdihnil Tona napol na glas, iztegnil polno desnico v zamah, dvignil glavo in nagnil vse telo na desno nogo. Ko je zamahnil z desnico, je završal iz nje mogočen curek zrnja, ki je padalo enakomerno v velikem kolobarju in odskakovalo od tal. Desnica je šla po novo prgišče v sevnico, ko je prestavil levo nogo, da se je z vzmahom desnice lahko spet zgenila desna.
Kakor na povelje nevidnega ukazovalca se je zibal široko korakajoč Tona v enakomernih gibih po črni prsti in so bile vse njegove misli pri veselem spočetju rumenih milijonov: »Da bi ne stradalo moče v prvi rasti. Da se okrepi za jesensko zmrzal. Da ga pokrije topla snežna odeja v jeklenosvetlih zimskih nočeh, dokler sveti Valentin ne da znamenja za rast. Da bi ga Šentjuri obilno žalil za majsko pripeko, ko bo snovala klas. Da bi zorela brez toče v gladki kresni vročini v kleno zrnje ...«
Kakor tiha molitev pri zibelki novorojenčka je šel po brazdah gospodarjev blagoslov s krepkimi zamahi desnice, ki je polagala zlate otroke nazaj v mehko, črno naročje večne matere ...
Setvi je sledilo spravljanje skuhe. Zažetega korenja in bele repe visoko natovorjeni vozovi so stali v toplih poznooktobrskih večerih na dvoriščih, da so jih komaj zmogle do polnoči urne roke. O svetem Martinu so bila polja že pokojna in se je prelivalo rumenkasto zelenje ječmena v temnejšo zelen pšenice in v sivino vitke rži. Le tu in tam je še obračal zapozneli vratar mastne brazde v praho, da jo zrahljata srež in zmrzal za pomladno setter. Po sočnih travnikih so kimale krave na paši. Gosti dim pastirskih ognjev je legal k zemlji in oznanjal zimo.
»Sonce svetega Martina, prinese v treh dneh zimo,« je rekel Matija Miciki, ko je pridrsal v vežo od čebeljnaka, kjer je okovarjal z otavo panje za zimo.
»Zmerom pa menda ne drži,« je na rahlo oponesla mlada gospodinja, saj tudi ni mogoče zahtevati, da se podjetna mlada glava kar ukloni starim izrekom.
»Drži kakor amen v očenašu,« je odgovoril Matija odločno, vendar brez sledu nejevolje v glasu. Na svojo mladost se je spomnil in je čuvstvoval sam pri sebi: »Nikoli ne verjame mladost starim izkušnjam. Tudi jaz nisem verjel, dokler me ni življenje poučilo, da so imeli stari prav. Koliko zmot, žalosti in skrbi bi si svet prihranil, če bi vsak človek ne začenjal spet sam prav tam kakor njegovi očetje in dedje, vse do samega Adama. Nemara pa je prav tako, da te oklofuta in obrca življenje in zrase iz odpora močnejši rod. E, pa še dolgčas bi bilo, če bi se sukal ves svet, kakor bi stari godci peli. Tako si pa kakor koza privezana za dolg povodec na kol zabit sredi travnika, ki mu pravimo življenje. Dokler se paseš v bližini kola, ga ne vidiš in povodca ne občutiš. Čim pa ti uide oko vstran na sočnejšo pašo in hlastneš po njej, te pa nevidni povodec neusmiljeno vrže na hrbet. Skraja ne verjameš na kol in povodec, toda boleč hrbet te že nauči vere vanja. Tudi mene je metalo, dokler se nisem privadil. Vsega se človek privadi, še smrti, ko pride na red ...« Da je imel prav, je pokazal brat smrti spanec, ki se ga je loteval, da je starec oddrsal v miren zapeček.
Tudi s sončnim svetim Martinom je imel Matija prav. Dva dneva za njim sta bila še babjeletna, tretje jutro je pa že snežilo v debelih krpah. Zima je zaprla ljudi v hiše. Da ni bilo kolin, božiča in pusta, bi ti meseci sploh ne pustili nikake sledi v spominu.
Božič je prinesel v zimski mir Kolenčevine vesel pozdrav. Že ves mesec je Polona skrivaj ogledovala snaho. Vedno bolj izpremenjena se ji je zdela. Ko je norico omenila Matiju, je ta malomarno zamahnil z roko:
»Čenče! Nazadnje boš še trdila, da bomo za veliko noč že zibali.«
Svetla je bila sveta noč, kaj čuda, če je zvabila h polnočnici tudi mlada Kolenca, saj so prva leta zakona le srečno nadaljevanje veselega fantovanja. Od vseh strani so se zgrnili v malo cerkev verniki, ko se je spet rodilo spomladi spočeto mlado leto z božjim sinkom v jaslih in se celo živina v hlevih pomenjkuje o tem čudovitem dogodku. Kakor odsev večne glorije je ta noč za ves svet ...
Ko sta se vrnila mlada Kolenca od polnočnice in ju je zajel prijetni dih zelene glinaste peči, je objela Micika s toplim pogledom jaslice v kotu, pred katerimi je plapolala drobna dušica v rdečem kozarcu olja. Oklenila se je Tona z mehkimi rokami okrog vratu. Tona je bil tako močen in velik, da je žena komaj sklenila roki na njegovem vratu in naslonila svojo glavo na njegove prsi. Z udelano roko ji je šel Tona božajoč po mehkih laseh. Ko ji je pobožal še lica, je nenadno občutil, kako mu kapajo na roko gorke solze.
»Kaj pa ti je, ljuba ženka, da jočeš na sam svet večer?« ji je privzdignil mož glavo, da vidi vzrok joka v njenih očeh.
Namestu žalosti pa je sijala iz ženinih oči le čudovita radost, še toliko lepša, ko se je okopala v solzah. Tona kar ni vedel, od kod vse to. Žena je videla njegovo osuplost pa se je kljub silni zadregi nasmejala in ga potegnila k jaslicam. Prst je položila na malega voščenega Jezuščka, ki je ležal v hlevcu, in udano povesila glavo.
Ganjen jo je privil Tona na svoje mogočne prsi in ji šepnil na uho:
»Bo dekle, ali bo fant?«
Še mož je komaj slišal v tihi sobi, ko je dahnila:
»Fant.«
Ko sta se spravila k pokoju, se je Micika tesno privila k možu. Dokler ni mimo usnula, je odgovarjala njena materina duša v veseli božični pesmi: »Eno je dete rojeno, oj rojeno ...«
Tona je pa še dolgo strmel v jekleno nočno nebo in si želel z vsem srcem: »Če že mora biti, naj bo vsaj dekle. Stran se omoži z obilno doto, Tončku pa ostane Kolenčevina. Če že Pepci ni bila usojena, jo usodim sam svojemu sinu!«
V sanjah se je pretegnila žena in se še tesneje privila k svojemu možu. Tona se je osvestil iz svojih čudnih misli. S krepko voljo jih je napodil, zaprl oči in kmalu zaspal. V enakomerno tiktakanje ure in tiho sopenje spečih je mirno svetila rdeča luč pred božjim hlevcem.
II.
[uredi]Po trdi zimi, ki je potekla brez posebnih dogodkov razen slovesnega reševanja Matijevega devetdesetega godu, je zapihal prav na praznik svetega Jožefa močen in topel jug, ki je po štirih dneh vztrajnega dela stopil snežno odejo. Kakor vznemirjena mravljišča so oživele vasi in so se pretegavali ljudje in živina v mehkem vlažnem zraku.
Dolga zima je pometla listnice do zadnjega pereta, zato je bilo naslednje dni vse v listju. Tudi Tona je najel pet grabljic. Ko je šele prva bleda lisa kazala na vzhodu, da bo spet dan, so se odpravili v zavod. Na mreže so posedle grabljice, Tona in Šimen pa sta zlezla spredaj na desko.
Vasi v dolini so še spale, le stražarji psi so oznanjali od soseda do soseda, da se pelje tuj voz skozi vas. V reški soteski se je že danilo, ko so privozili skozi. Komaj je prostora v ozki zaseki za potok in ozko cesto. Na strmih pobočjih kraljujejo ponosni hribovski domovi: Uplaznik in Koritnik na levi, na desni pa Ahac in prav na Grebenu Vrhar. Razen Pepelča in Strgarja ni nobene kmetije v grapi. Le dvoje, troje drvarskih bajt se stiska ob pobočju. Iz nekaterih se je že kadilo. Ženske v samih srajcah so se prikazovale med podboje in naglo v zadregi izginjale.
Moška na vozu sta molčala, zato so pa ženske toliko bolj gostolele.
»Pa, da se je Nejčeva Jela zdelala, tega še ne veste?« se je čudila suha Fidelčka. »Predvčerajšnjim, je prišla z Dunaja vsa v židi. Sinoči pa je Prislanka že lovila.«
»Kaj nam poveš! Pa Nejčeva, ki je bila tako pametna,« so zmajevale ženske neverjetno z glavami.
»Kaj poznate svet! Pametna pravite? Lahkoverna je bila. Svet je pa ves pretkan. Še vsaka se je opekla, ki mu je verjela,« je važno razlagala Fidelčka.
»Ti že ves iz izkušnje, ko si nasedla Honzu, ko ti je lagal, da je fotograf in še kaj več. Sedaj pa sirovščino tolčeta,« ji je oponesla Babnikova Polona.
Grabljice so se muzale, Fidelčka pa jo je ošinila s hudim pogledom in ji ni ostala dolžna.
»Ti si pa terno zadela s tvojim nasedenim Jakom, ko sta se bratila na Ogrskem s cigani in pokopavala otroke brez krsta, dokler se te deda ni otresel in so te »po šup« prignali nazaj na Grobljo.«
»Ti brezverka, ti me boš mazala s svojim blatnim jezikom. Ti, jaz Ti že pokažem!« se je vsa zasinela zagnala Babnikova z nohti v Fidelčkin obraz. Ženske na vozu so zavreščale, da se je Tona zbudil iz svojih misli in se okrenil nazaj. Tudi Šimen je pogledal na voz in švrknil po kobilicah, da so zletele v dir. Nagel sunek je zmešal bojevnice, da so se spustile in lovile kline v lojterščinah. Tona se je nasmehnil njihovi zmedi in si je mislil:
»Drugih skrbi nimajo, pa se za tuje lase pulijo. Kako so kaj po meni udrihale?« Pri misli na svojega otroka se je zresnil i n pričel šteti na prste: »Junij, julij, avgust, september, oktober, november, december, januar, februar, marec. Deset mesecev že šteje. Sedaj ima gotovo že nekaj zob in nemara že skuša hoditi. Korenjak bo ...«
»Hot!« je krenil Šimen kobilici v temni Dolgi graben za Kranjčevim mlinom, da se je voz močno zagibal in polej zmotil Tona v mislih.
Spočiti dolgega zimskega praznovanja so se zagnali grabljači z vso vnemo na delo. Kakor ogromen plaz so gnali po hribu zgrabek volnega bukovega listja, kostanjevo je pa že močno sperelo pod snegom. Dobro so se navezale mreže in jih je bilo že do male južine za eno vlačugo. Trdo sta jih nalagala Tona in Šimen na vejevje v drči, jih zašpalila drugo k drugi z ulačnimi klini ter prepeljala skozi mreže vrv. Dobro je bilo treba okovariti mreže za smuk po strmini. Kakor težek čoln se je majala vlačuga v dolino, zadrževana v zagonu na vrveh v močnih moških rokah. Srečno sta prikrmarila Tona in Šimen vlačugo v dolino, razdrešila vrvi in popravila pri kobilah mrvo. Tona je snel z gabrove veje trebušat cekar, ga nataknil na roko in spet sta lezla v hrib.
Grabijice so sedle okrog velikega štora, kamor je izložil Tona vsebino cekra. Dve zelenki tolkca, svinjsko pleče in velik pečenjak, ki ga je tako lepo zapekla mlada gospodinja. Najprej je natočil Tona vsakemu kozarec pijače in mu odrezal par kosov plečeta. Potem pa je varno prijel z levico rumeni pečenjak in ga dvignil pred se, da so lahko rekovne ženske videle, kako visoko je kipnil. Uganil je Tona misli žensk, ki so ugotovile vse hkrati same pri sebi: »Če se ji pečenjak ni pokazil, bo tudi druga kuha kaj prida.«
Z desnico je prekrižal Tona pečenjak, ki se je v tem zazibal, da ga je roka čvrsteje prijela. Slabovečno testo se je pri tem odkrbnilo in se je potočil rumeni pečenjak kakor brus po strmi rebri, odskakoval in se zadeval nižje ob drevesa, dokler se ni razprhnil v nešteto koscev.
Ženske so kriknile in planile pokoncu. »Jej!«
Tona je oblila v zadregi rdečica. Le Šimen, ki mu ni bilo do takih poslastic, je ohranil mirno kri in segel v cekar:
»Za delavnega človeka se še bolj prileze koruznjak.« Izvlekel je lep hlebec koruznega kruha. Vsi so mu pritrdili. Kaj so pa tudi sicer hoteli, lačni sredi gozda.
Ko so se pokrepčali, jim je še bolj spešilo delo posebno, ker je bilo listje že zagrabljeno. Že ob treh so spravili težke mreže na voz in ga dobro povezali, da se ne bo preveč listja iztreslo po kamnitih kolobitih do ceste. Pri Kranjčevem mlinu so zlezli vsi na voz, ker je bilo še debelo uro do doma.
Pred Frenčkovo gostilno je rekel Tona Šimnu, naj ustavi. Vesel naglega dela, še bolj pa, da zaveže grabljicam jezike zaradi ponesrečenega pečenjaka, je zaklical gostilničarju in mesarju Frenčku: »Štefan, belega prinesi!«
»Gospod Kolenc!« ga je poklicala iz hiše nasproti poštarica. »Pismo imate.«
Tona je zdrknil z voza, si oprhal listje z obleke in premišljeval, odkod bi bilo pismo. »Nemara mi je pisal nazarski Bohač zaradi hmeljevk, ali pa je prišel naročeni plug ...«
Ko je imel pismo v rokah, je pa Tona videl, da je od tam, od koder se ga je najmanj nadejal. Pepca mu je pisala.
»Kaj le hoče?« ga je zaskrbelo. »Menda ja ni zbolel kdo od njiju.« Naglo je odtrgal rob zalepke in čital okorne črke.
»Ljubi Tona! Prej, ko Ti nadalje pišem, Te od vsega srca pozdravljam in Ti dam vedeti, da sem bila hudo bolna. Pljuča so se mi vžgala. Sedaj sem že spet pokoncu in upam, da ne bo več hudega. Le za eno reč sem žalostna. Vročina mi je posušila vse mleko in sem morala Tončka odstaviti z desetimi meseci. Ne veš, kakšen vesel fantič je. Osem zob že ima, sedaj mu že bodejo podočnjaki. Jé že vse in so mu bile prsi le za priboljšek. Tudi hoditi že poizkuša. Kakor veš sva se zmenila, da ga vzameš k sebi, ko ga odstavim. Ne silim Ti ga, saj kar ne morem misliti, da bi se ločila od njega. Toda pri vas bo imel mleka in prostosti, zato pridi kmalu ponj, da ne prične hirati. Morda Te bom, moj ljubi Tona, lažje pozabila, če ne bom več videla Tončka. Ne veš, kaj vse mu pripovedujem, ko mislim, da si Ti, kadar zrem v njegove jasne oči. Preden grem v daljni svet, bi Te še rada enkrat videla. Srce mi pravi, da se ne vrnem nikoli več nazaj. Če utegneš, pridi na veliki četrtek. Te pozdravlja od vsega srca brez jeze in Ti želi vse sreče v zakonu Tvoja Pepca, ki bo še na zadnjo uro mislila na Tebe. Z Bogom!«
Ko je prečital Tona pismo mu je stisnila bolečina srce, toda takoj se je zavedel in vrgel nagel pogled na poštarico. Ta je bila vsa zatopljena v svojo pisarijo in je le glavo dvignila v odzdrav, ko ji je želel Tona »Srečno!« in vtaknil pismo v notranji žep suknjiča.
Vse grabljice so uprle željne poglede v štefan, le Fidelčkino oko je ošinilo Tona.
»Ona mu je pisala,« je razbrala vešča ženska z gospodarjevega lica.
Čim je stopil k vozu, se je Tona spet znašel. Potrepljal je mesarja po rami: »Za praznike bi imel zate jalovico.«
»Kar pridem. Vem, da je pri Tebi zmerom kapitalno živinče,« mu je segel Frenčk v roko.
Ko so popili, je Tona rekel Šimnu: »Kar poženi, jaz imam še opraviti. Hotel je biti sam, da premisli vso nerodno reč.
Voz je zdrdral po klancu, Tona je pa stopil v gostilno, da najde v kozarcu vina pravo besedo za ženo, ki ni nič vedela o sklepu med Tonom in Pepco zaradi Tončka. Toda Frenčk ga je vrtel v drugih pogovorih, da je povsem pozabil na pismo. Šele, ko je zavil mimo domačega kozolca, se je Tona spet domislil svoje težavne naloge.
»Vzeti ga bo pač treba k nam. Dogovor je dogovor. Toda, kaj bo rekla Micika, ko izve? Se bo že kako uredilo ...« je zamahnil Tona z roko in odgnal te misli.
Ko so ženske čakale na večerjo, je ves čas Fidelčki jezik kar balandal v ustih, da bi povedala o Pepčinem pismu. Miciki si tega naravnost ni upala, zato je oprezovala za Polono. Tej pa ni bilo dobro, in se je podala že zgodaj h pokoju. Tako je morala Fidelčka nehote držati zase tako važno novico.
Mlada Kolenca sta se pogovarjala, ko sta že ležala v postelji, kakor je to že kmetska navada, o delu za drugi dan, ko je bila cvetna sobota. Tona je večkrat že odprl usta, da bi povedal ženi, kako in kaj, toda nazadnje je sklenil: »Rajši ne! Saj še tako prehitro izve. Mati naj ji pove!«
III.
[uredi]Cvetna nedelja. Tisto leto je bila prav zgodnja velika noč. Po topli odjugi pa je vendar zarumenel dren in tudi iva je snela zimski plašč s svojih mladih mačic. Cvetna nedelja je pravi fantovski praznik. Že ves teden so stikale gruče šolarjev iz vseh sedmih vasi šempavelske fare za leševkami po reških hostah za cvetno butaro. Težko obloženi so se vračali trudni in lačni domov. Kdo bo imel največjo, to je bila glavna skrb vseh.
Trije bratje, Pepi, Anza in Francelj, sinovi najbolj trdnega latkovskega gruntnarja Ocvirka so za to leto na tihem pripravljali presenečenje. Že tri tedne pred veselim praznikom sta zlezla Anza in sin cerkovnika Otorepca na cerkvene dile. Na dolg trak je navezal Anza svoj železni nožič in ga spustil iz line v cerkev. Kakor dva pomorščaka sta merila na cerkvenem oboku globino ladje. Dvanajst metrov sta namerila. Anza si je ves vesel mel roke.
Kaj pa nameravaš?« je silil vanj zvedavo mali Otorepec. Anza se je le zvito muzal, rekel pa ni nič. Šele, ko mu je dal Otorepec pest belih oblatov, ki so se skvarili pri peki, mu je zaupal Anza:
»Veš, ne smeš nobenemu povedati. Jeli, da ne boš?«
»Saj nisem baba!« se je moško odrezal mali Otorepec.
»Prav, do stropa bomo napravili butaro!« je tedaj zazmagoslavil Anza. Neverjetno je pogledal Otorepec:
»Ne vem, če jo boste zmogli?«
»Pa jo bomo!« je stisnil Anza zobe in pesti.
In so jo res. Dvoje opor so spojili z glavno butaro. Pod vrhom so obesili venec iz zimzelena, na vrh pa so pritrdili šopek zelenike, pomešan z vejicami ive, čremsa, dobrovite, drena in božjega lesa. Sedem vrst je namreč svetega lesa. Ves pester šopek je bil spet s pisanimi trakovi iz svilenega papirja. Na vrhu pa se je končavala butara v svetlo zvezdo.
Kakor pravi fantje s farnim banderom so koračili Ocvirki samozavestno med drugimi pritlikavimi butarcami. Sredi cerkve so jo zravnali in res se je šopek v vrhu uklonil pod cerkvenim svodom. Ko so se ozrli Ocvirki po cerkvi, so videli, da so druge butare le kakor grmovje okrog ponosne smreke. Le Zmetova fanta sta postavila poleg njih za komolec nižjo butaro. Če bi ne bil šel Anza pomerit, pa bi jih bila ta dva posekala. Še pred mašo je sunil Zmetov Francelj Ocvirkovega Anza pod rebra:
»Jutri vas pa nakurimo, vi bahači!«
»Kar poizkusite,« so mu odgovorili trije bratje ter stisnili grozeče proste levice ...
Leska je od davnih dob sveta šiba. Ž njo so iskali pod zemljo zaklade in vodo, zagovarjali protin in škodo od kačjega strupa. Blagoslovna molitev cvetne nedelje pa ji je dala še večjo moč, da preganja ob hudi uri strelo in točo. Kdor nima sam butare doma, si dobi pri sosedu pest šib za svoj dom, ker dolgo je leto.
Tudi od Kolenca ni nihče vesel butare, ker je to izrecna pravica otrok, odrasli nesejo le za spomin v blagoslov vejo oljke ali pa božjega lesa, polno žarečih jagod. Četrtak je stisnil Tona Jakovčevemu Tonču za blagoslovljeno šibje. Prve hlače je oblekel ta dan Tonče. Oče Martin mu je pomagal nesti pretežko butaro in ga poslal z leskami k sosedu, da se sin nauči zaslužiti.
»Križce napravi!« je rekel Matija Tonu in tudi že vlekel oster fovčk iz žepa. Tona je videl to in je porinil predenj leševke:
»Kar vi jih napravite. Vam gre bolj od rok.«
»Sicer si res ti gospodar in je to tvoje delo, vendar sem vesel, da me tako spoštuješ,« je odvrnil starec z veselim usmevom na razoranih licih in se lotil posla. Nihče bi ne bil prisodil koš enim starčevim prstom tolike spretnosti. Res je bil tudi nož prav oster in že v nekaj minutah je bilo naklanih za dvajset križcev platičev. Matija se je stegnil v zidno omaro za hrbtom in izvlekel kladvič in žebjičke: »Pribij pa ti, Tona! Bolje vidiš ko moje stare oči.«
Ko so bili križci gotovi, je odbral Matija petero najlepših, ostale pa je porinil pred Tona:
»Te nesi na polje! Na vrata jih pa sam pribijem. Pomni, Tona, velika moč je v tem lesu. Danes ves svet s samo duhovno gospodo vred trdi, da ni prav nič na vsem tem, le prazna vera je. Ne verjemi jim, Tona! Sredi zime cvete leska, zato ima moč proti pozebi. Nobena žival ne mara njenega perja, zato odganja gosenice in drugo golazen, ki prinaša neuimo in bolezen. Ne bo dobre letine na polju, ne zdravja v hlevu in hiši, če boš zavrgel to vero, ki je resnična.«
Tona sicer ni prav nič verjel v čudežno moč mrtvega lesa, vendar pa ni ugovarjal očetu. V cekar je dal križce in se napotil z njimi na polje.
Ni bil sam. Od vseh plati so prihajali vaščani gologlavi in zatikali med molitvijo in kropitvijo z blagoslovljeno vodo križce v zemljo, na vsako njivo enega, da bi šle neuime mimo njihovih njih, zaznamovanih s križcem odrešenja in da bi plenili pridelki v zdravo hrano ljudem in živini ...
Matija je povezal ostale konce šib v butarico in jo položil na polico nad vrati, kjer bo čakal blagoslovljeni les za netivo ob hudih urah pasjih dni. Iz zelenke v kotu je nalil Matija kozarec blagoslovljene vode, vzel križce in šel po hlevih. Po trije, štirje križci so bili pribiti na vratih vsakega svinjaka, konjskega in govejega hleva še od prejšnjih let. Nove je pribil k njim Matija in poškropil vhod z blagoslovilom.
Ko se je vrnil v hišo, je planilo nanj bridko hlipanje, ki ga je tako živo spomnilo na lanski dogodek s Polono, da je s skrbjo v glasu vprašal, še preden je stopil v izbo:
»Kaj pa je spet, Polona?«
Ženski glas je še bolj žalostno zavekal in je Matija spoznal, ko je stopil bliže, Miciko, ki je ležala preko javorjeve mize in krčevito plakala.
»Kdo je pa tebi, za božjo čast, kaj žalega storil?« se je starec zares prestrašil. »Morda sta se s Polono kaj sporekli?« je pomislil. »Ženske so si hitro navzkriž.«
Pobožal je s tresočo roko Miciko po glavi. Tedaj mu je padel pogled na sinov delovni suknjič, ležeč na mizi. Poleg njega pa se je belilo odprto pismo.
»Od Pepce je nemara,« mu je takoj šinila v glavo misel, da je potegnil iz žepa tul z očali, jih nataknil na nos in se zatopil v pisanje. Ko je bil prečital, je potisnil list nazaj v ovitek, si šel z roko preko golobučne glave ter na glas pomislil:
»Kako smo le mogli pozabiti in nismo že takrat vsega tega do kraja povedali.« Na tihem pa si je priznal, da so še tako komaj izvozili s poroko.
Micika je dvignila obraz. Odločen je bil njen pogled kakor pogled levinje, ko ščiti svojega mladiča.
Prav tedaj je vstopil Tona. Z enim pogledom je spoznal ves neugodni položaj. Ena sama misel ga je vsega osvojila: »Sedaj se bo odločilo!«
Ne da bi čakala njegovih opravičb, ga je obsula žena s ploho besedi:
»Sram te bodi, Tona! Sram te bodi, da si mi lagal in se hlinil ves čas, medtem si pa mislil na drugo. Jaz, nesrečnica, sem pa mislila, da si pozabil na svojo zablodo. Sedaj šele vem, zakaj si imel vedno pota v Celje. Ž njo, ž njo si se shajal in me varal. Jaz sem ti pa garala doma kakor sužnja. Tak to sem si zaslužila, ko sem ti prinesla neomadeževano telo, delavne roke in tisočake v hišo. To, da si me varal in mi polagaš sedaj še kukavičje jajce v gnezdo. Še danes poberem svoje reči in grem domov. Samo s čim sem si zaslužila to sramoto?«
Solze so jo posilile, da se je spet vrgla na mizo in krčevito ihtela v strašni bolečini.
»Pomiri se, ljuba ženka, vse ti ...« je stopil Tona bliže in jo prijel za roko.
Vsa besna se mu je iztrgala Micika in polej se je odprla zatvornica besedne plohe:
»Stran! Ne dotikaj se me s tvojimi umazanimi rokami. Vsa tvoja ljubezen je bila samo na jeziku, da si me preslepil in dobil tovorno žival k hiši. O jaz nesrečnica!« Spet so jo posilile solze, da je padla onemogla za mizo.
Tona je hotel spet povzeti pomirjevalno besedo, ko mu je oče odmajal in sam spregovoril:
»Jaz sem hotel tako! K nama pojde otrok, da dorase v poštenega človeka in se ne spridi nam v sramoto v mestu. Nič ti ni lagal Tona, še enkrat preberi pismo, pa boš videla, da nista vedela od poletja drug za drugega. Kaj misliš, da je bilo njej lahko, odreči se zaradi tebe Tonu, sinu in gruntu. Vse si vedela, kako je bilo. Sedaj vendar ne boš pregovarjala skorje kruha nedolžnemu otroku. Tako je in tudi ti ne spremeniš kar ničesar z vsem tvojim jokom.«
Kmalu po prvih Matijevih besedah je prišla v izbo Polona. Ko je mož končal, je prijela Miciko okrog vratu in rekla z mehkim glasom:
»Kaj se boš prerekala z moškimi, ki vedno huje govorijo, kakor mislijo. Z mano pojdi, da se sami pomeniva brez prič in hudih besedi.«
Česar bi ne bila zmogla oba moška v dolgih dokazovanjih, je dosegla Polona s pametno besedo. Kakor svoje rodne matere se je je oklenila Micika in šla z njo kakor poslušen otrok.
Tona in Matija sta se spogledala in je slednji menil:
»Ženske že uredijo nerodnost, da bo prav. — Kaj pa setve, so dobro prezimile in je mačkovca kaj videti.«
»Dežja bi bilo treba, da bi jih opral, sicer so pa pri srcih žita še lepo zelena, le mačkovec je hudo pognil,« je odgovoril Tone že povsem mirno, kakor da se ni prav nič zgodilo.
»Podoral ga boš za koruzo, saj pravi Šimen, da so petri še naphani sena,« je pametno svetoval starec.
»Ga pa podorjem!« je soglašal ž njim sin, vtaknil usodno pismo v žep in obesil delovni suknjič na kljuko.
Ko je čez čas prinesla Micika kosilo na mizo, je bila že mirna, le ostri potezi sta se ji vrezali ob ustih in nista izginili tudi prihodnje dni. Kakor da so šli za teden v pratiki nazaj, je minila pri Kolencu to leto prav tiho veselo začeta cvetna nedelja.
IV.
[uredi]Ko so na veliko sredo povečerjali in je šla družina po svojih poslih, je pobobnal Tona s prsti po mizi in rekel, ne da bi dvignil oči od mize.
»Jutri zjutraj pojdem pa v Celje ...«
»Po otroka? Ne boš —« je začela odločno Micika, toda Polona jo je takoj prekinila:
»V nedeljo smo se zmenile, da pojdem jaz po —« hotela je reči po sinka, vendar se je še pravi čas zatehnila in pristavila, »ponj«.
»še bolje,« je odvrnil na to mirno Tona in zatrl v srcu zaradi ljubega miru misel, da bi še enkrat videl Pepco.
Micika je pobrala žlice po mizi in vrgla izpred Tona kupček krompirjevih olupkov, ki je ta nanj pozabil, v skledo, ter zravnana odšla v kuhinjo. Stara dva sta želela lahko noč — in odšla h pokoju. Ko sta bila sama v gornji izbi, pa je menil Matija:
»Hudo je nategnila vajeti.«
»Prav ima! Da sem jih jaz tako o pravem času, ne bilo bi vsega tega. Pri taki snahi, se mi ne bo treba obračati v grobu.«
»Ni trd v glavi Tona, pa bi ga znala žena spačiti, če bi mu prenatrdo zapela podbradnico. Sicer bosta pa kmalu sama vozila brez mene,« je menil Matija, ko je legel v posteljo.
»Kaj boš zmerom o smrti govoril,« ga je pokarala Polona, se prekrižala in začela moliti: »Za srečno zadnjo uro. Očenaš ...«
Tona je obsedel sam za mizo, si podprl z obema rokama glavo in se zamislil: »Dolga leta sem presanjal, kako bo, kadar postanem sam gospodar. O, da bi nikoli ne bil poslušal očetove krive vere o gruntu. Velik je svet in poln kruha za delavne roke. Kakor črna živina bi delal, da bi žena lahko nosila bele roke. Kje je tista postava, da moraš žrtvovati telo in vso svojo srečo gruntu in makar še večno življenje. Kdo jo je napravil in čemu? Da moraš še za telo, ko ti ga je grunt izpil do samih kosti, kupiti klaftro zemlje za zadnji dom, kakor vsak brezdomec? Ali zato, da zapravi nevredni potomec žulje svojih pradedov? Koliko je pa še starih gruntov? Na prste ene roke jih našteješ v vasi. Vsi drugi so propadli. Kakšni lastniki pa smo mi, komaj oskrbniki smo te zemlje, ki daje kruha svetni in duhovski gosposki. Ta je napravila take postave sebi v korist, da so vklenili v verige naše močne roke in so varni pred njimi. Mar bo zmerom tako? Zmerom so overjeni ti naši valpti, ki jih redi naša kri! Jaz pa vem, da bo prišel čas, ko bodo ti naši gospodarji postali to, kar morajo biti — naši delavci, ki bodo poslušali naše ukaze ...«
Ko so se podale Tonove misli spet na polja, kjer so se prebujale setve iz zimskega spanja, je na mah izginil ves odpor iz njegovih misli, da je bil spet le del grude, ki ga je držala v jeklenem objemu. Zadnja vez, ki veže človeka z življenjem, je rodna zemlja, mati vse ljubezni in vsega sovraštva. V svoje misli zatopljen ni zapazil, da je šla že davno žena v hešco. Šele ko je odprl vrata, je videl, da Micika že spi, obrnjena v steno. Slekel se je in je spanec takoj objel njegove zbičane misli ...
Veliki četrtek je že od nekdaj kmetski sopraznik, ko počivata plug in polje. Zato je Šimen že zgodaj zapregel kočijo. Ko je že sedela mati Polona v vozu, je stopil k njej Tona, ji stisnil stotak v roke in glasno želel:
»Pa dobro opravite!« ter odšel mimo kozolca na polje, da je bil sam s svojimi mislimi med mladim zelenjem. Micika se je že toliko potolažila, da je navezala v cekar moke, klobas in slanine za žensko, ki jo je črtela iz vsega ljubečega srca, čeprav je ni nikoli videla.
V predmestno ulico je zapeljal Šimen kočijo in ustavil pred veliko rjavo hišo, kakor mu je velela Polona. Težko je sopla starka z nabasanim cekrom po strmih stopnicah, kamor so ji pokazali. Pred podstrešno sobico je obstala. Prav dobro ji je delo, ko je slišala iz nje mehak materinski glas:
»Tonček, le papcaj. Ti eno žličko, jaz eno!«
Polona je potrkala in na odziv vstopila. Lepa ženska je sedela pri mizi in pitala krepkega rdečega fantka. Začudena je pogledala Polono in menila:
»Menda niste prav prišli?«
Polona je postavila cekar na stol ob postelji in povsem mirno odvrnila:
»Sodim, da se nisem zmotila. Saj ste vi Pepca, mali pa je Tonček, ali ne?«
»In vi ste Tončkova stara mama, kaj ne?« je brž uganila Pepca. »Sedite vendar. Kaj pa Tona, ni ...?«
Nerodno je bilo materi to vprašanje, zato je hitro odgovorila:
»Zaradi ljubega miru je bolje za vse, da je ostal doma. Saj veste, zakon je pač zakon.«
Preveč je že prestala Pepca, da bi jo bila spravila tudi ta zadnja bridka beseda iz ravnotežja, zato je pripomnila bolj zase, kakor za to tujo žensko: »Rada bi ga bila še enkrat videla ... Toda morda je celo bolje tako.«
»V Egipt pojdem, da pozabim vse, kar je bilo,« se je okrenila h Poloni. »Vi ste prišli po otroka, kaj ne? Nikomur na svetu bi ga ne dala. Pri Tonu pa vem, da bo dobro rasel in da ga bo imel rad.«
Polona je zdevala med tem iz cekra darove in položila na mizo stotak:
»Od Tona je. Lepo te pozdravlja in ti želi srečo v svetu.«
Solze so se udrle Pepci pri teh besedah. Ko je udaril v plač tudi sinko, si je Pepca s krepko roko otrnila solze in poljubila sinka, da se je sredi solz ves srečen zasmejal.
Mati Polona je bila že na cvetni petek v Braslovčah na sejmu kupila lesenega konjička. Iz rute ga je sedaj izmotala in zapiskala v votel rep. Dete je zavriskalo in stegnilo ročice za igračko: »Hii.« Polona je vzela otroka v naročje, stopila k oknu in pokazala kočijo s pramo spredaj. Tonček je zaplosknil z rokami: »Otili, otili ...«
Pepca je pobrala otrokovo perilo in oblekce ter jih nabasala v cekar, češ: »Ni mi za kaj, naj le podere.« lz miznice je potegnila šop papirjev, izbrala med njimi neko pisanje in ga izročila Poloni: »Krstni list je, dobro ga hranite.« Polona je odpela jopo in shranila papir v nedrije.
Ves je bil zaverovan Tonček v novo igračo, da je celo mater odrinil, ko ga je pokrižala in zadnjič poljubila.
»Z Bogom!« je rekla Pepca. »Srečno se vozita, pa radi ga imejte.«
»Sama ga bom varovala,« se je odgrela tudi trda Polonina beseda. »Če boste pozneje še kaj todi hodili, pa ga pridite pogledat. Pa srečno!«
Že so se zaprla vrata in je Polona naglo spela po stopnicah, da otrok ne sliši plača matere, ki se je vrgla čez posteljo in si zagrebla glavo v blazino ...
Ko je bila Polona z otrokom pri kočiji, se je še celo skorjastemu Šimnu razvezalo lice v vesel smehljaj: »Ta je pa kampelc!« Polona je nesla fantka še k prami, ki je radovedno pogledala rdečeličnega drobiža, ko jo je pobožal po mehkem podbradku.
Na vozu je Tonček kmalu vsnul in je spal vso pot, krčevito držeč v drobni ročici lesenega konjička, ki mu je trepetala v vetru pisana pernata griva ...
Tona je ves dopoldan pogledoval na most, če se že pelje kočija. Nobenega pravega dela se ni mogel lotiti, žena je imela polne roke dela za praznike in se ni brigala za njegovo oprezovanje. Že se je oglasil tenek glas šentruperskega zvona za poldan, pol ure pred drugimi, ko je zaropotala na mostu kočija. Z desnico si je zastrl Tona oči, ko je stal pod lipo na griču zadaj hiše, da je bolje videl, če mati res pelje sinka.
»V naročju ga ima,« je ugotovil Tona in zavil okrog vrta na cesto. Nalašč si je dal opraviti pri plotu, dokler ni obstala kočija pred hišo. S hrbtom je bil Tona obrnjen proti hiši in se je le počasi okrenil, ko je mati zaklicala:
»Tak pojdi mi ga no prijeti, Tona, da zlezem doli!«
Urno je tedaj skočil Tona in sprejel iz materinega naročja sinka, ki je še vedno spal. Šimen je zapeljal kočijo v pajato, Polona si je pa sprhnila krilo in rekla Miciki, ki je stopila na prag:
»No, pa smo doma!«
Micika ni niti trenila z očesom, ko je zagledala Tona z otrokom v naročju. Le v srcu ji je zazvenela nelepa misel: »Kakor prireje v hlevu ga je vesel,« pa je ni spustila na jezik, temveč je rekla, da se je sploh oglasila:
»Ravno preslabih rok nimaš za varuča.« Ne bi se mu bila kmalu bolj ustregla žena, samo da ni rekla pikre besede. Tako hvaležno in ljubeče jo je pogledal, da se je tudi njej razjasnil obraz, le grdi gubi ob ustih nista izginili. Tedaj pa je odprl Tonček svoje velike sive oči, spočite dolgega spanja.
»Mama!« je zaklical in iztegnil proti Miciki svoje debele ročice. Ta pa je stala kakor mrtvoudna in ni zgenila svoji hrok. Morda je opazil otrok, da ga ta ženska ne mara, ali pa je spoznal, da se je zmotil: nakremžil je svoj okrogli obrazek in bi bil prav gotovo planil v jok, da ga ni Tona poujčkal in nerodno tolažil:
»Tonček, no, no, Tonček ...«
Takoj je iztegnil sinček ročice za košatimi Tonovimi brki in nabral obrazek spet v smeh.
»K nama se bo priselil,« je rekla Polona in vzela sinčka spet na svoje roke. Tona je hotel videti, kaj misli k temu žena, pa se je ozrl na prag. Le ženin hrbet je še videl po strani, ko se je ognila očetu Matiju, ki je tudi prilezel pogledat »celjsko hrasto«.
»Močen je. Da bi bil tudi zdrav,« je rekel starec in pokrižal Tončka na čelo.
»Kar gori ga nesem,« je dejala Polona in odnesla otroka v Napoleonovo sobo.
»Jest!« je zaklicala iz kuhinje Micika in je zunaj ponovil njen poziv služinčadi Tona ter stopil v hišo.
Počasi so seveda spet zaregljali jeziki, Fidelčka, ki je hotela vedeti vse bolje in prej kakor drugi, je prva obrnila jezik:
»Blez, še enega prinesejo.« Ker se je pa le ustrašila izgovorjene laži, da bi ne bila ob kruh pri Kolencu, je naglo pristavila:
»Pa so menda kar marje; jaz že ne verjamem.«
Novica je pa vendarle šla naprej in so mnogi tudi verjeli, da je resnična.
Na veliko nedeljo zjutraj so sedeli pri »žegnu« in je Tona ponosno gledal svojega sinka v Poloninem naročju. Miciki je hudo del ta pogled, zato je rekla napol zares, napol za šalo:
»Lepo pisanko si dobil, Tona. Na mojo si pa kar pozabil.«
Lahko bi bila taka beseda podrla vso svečanost velikega praznika. Da je ni, je ukrenil Tona. Naglo je vstal in šel preko ceste k mizarju Košmrlju in se takoj vrnil z neko v papir zavito rečjo.
»To je pa tvoja pisanka,« je spustil Tona papir na tla. Micika je zagorela v lice kakor mak sredi zoreče pšenice; Tona je namreč držal v rokah lepo politirano zibelko iz rdečega črešnjevega lesa. Spretna mojstrova roka je vložila v končnico dvoje rdečih src med belimi rožami in morsko taco spodaj, ki naj čuva dojenčka pred moro.
Tako se je vsaj na videz še dosti srečno iztekla tako nerodno začeta zadeva nepotrebnega Tončka.
V.
[uredi]Najboljše zdravilo za žalostno srce je delo. Žalost je kakor razvajen otrok: bolj ko ga milješ, bolj se cmeri in šopiri, da postane tiran svojih ljubiteljev. Prav tako zagospodari žalost v ubogem srcu, če najde časa, da se razbohoti in ga tako napolni, da ni v njem za nobeno drugo misel več prostora.
V delu in skrbi je utešila tudi Micika svoje ranjeno srce, da jo ni več bolel pogled na tujega otroka. Že močno nadložna je podkopavala Kolenka v kresnem jutru endivijino seme na vrtu, da bo tudi pozimi vsaj ob praznikih solata na mizi. Gosposke ženske se prikrivajo zadnje mesece, kmetska gospodinja pa gre še, ko so izpolnjeni dnevi, na delo. Kakor rodna zemlja ne skriva svoje grude, temveč pusti, da jo prepeka solnce od svita do mraka, tako tudi prepeka nadložno blagoslovljeno telo naših mater solnce, ko zori v njih čudežni sad.
Vesel krik se je razlegal izpod košate črnice ob čebelnjaku, kjer je jezdil Tonček koleno starega očeta. Matija se je ves pomladil pri živahnem otroku in se tako pootročil, da se ni brigal nič več, kako gre delo na polju, temveč je bil veren tovariš rdečeličnega vnuka od zore do mraka.
Kar samo je uhajalo Miciki oko tja pod črnico in si je želela le eno: »Da bi bil tudi moj tako čvrst in veder, da bi Tona tudi zanj našel nekaj ljubezni. Kako ga bom varno povijala in mu pela najlepše uspavanke, da bo sladko spaval in ...«
Sredi te misli jo je silovito popadlo v drobovju. Čebelnjak, črnica in ves svet se ji je zavrtel okrog. Dobro, da je bila ob plotu. S trepetajočimi rokami se je oprla nanj in debele potne srage so ji stopile na čelo. V tem je pridrobila mimo po cesti Fidelčka.
»Krta čakaš?« je ogovorila nepremično gospodinjo. Ko je pa bližje pristopila, je videla Micikin izpremenjeni obraz. Komaj je čula njen glas:
»Sam Bog te je prinesel. V posteljo —« Brž je stekla Fidelčka v hišo po mater — Tona je bil pri senu za Grajsko vasjo —, da sta spravili vso premočeno Miciko v posteljo.
Fidelčka se je urno odpravila po babico k fari. Spotoma je povedala novico Kovačici Leni, ki je obsipala pozni krompir na njivi za cesto. Kar v razgon je vrgla mati motiko in naglo, kolikor so jo nesle noge, hitela na Grobljo.
Ko se je vrnila Fidelčka z babico v pičli tri četrturi, se je že vila Micika v hudih krčih, ki so se vrstili v naglih presledkih, in obupno vekala. Materi sta, vajeni iz dolgega življenja takih zadev, zmajevali z glavo, da nekaj ni prav.
Tona je bil pravkar prišel s travnika po kosilo za sušače in se je močno začudil, ko ni bilo nikjer nobene ženske, ne v kuhinji in ne v sobi. V tem je presekal tišino silen neoblikovan krik iz hešce.
»Kaj pa more to biti, Bog nas varuj?« je planil Tona z enim skokom v sobo in je kakor vkopan obstal. Polno žensk, na postelji pa njegova žena, vsa znojna po obrazu, spačenim od bolečin. Micika je videla njegov sočuten pogled in ji je tako dobro del, da se je kljub bolečini trudno nasmehnila.
Tona je spet zaprl vrata in se opotekel na stol v veliki sobi in si podprl glavo z rokami.
Pa je stopila iz hešce babica in mignila Tonu v vežo:
»Takoj se peljite po zdravnika, če jo bo mogel še rešiti. Jaz ji ne morem pomagati.«
Tona je planil ven in naglo okomotal mlajšo pramo, ki je bolje tekla, in je bil v pol ure že nazaj z zdravnikom.
Znočilo se je že, ko se je silnemu zdravnikovemu trudu in izredni spretnosti posrečilo rešiti porod.
»Ne bila bi smela zanositi,« je rekel zdravnik in pristavil kakor za sebe, da je komaj babica razumela, »in ne bo nikoli več.«
V gorke prte je zavila babica rdečo stvarco, ki je klavrno cvilila. Mati Lena je baš obrisala potno lice svoje Micike, ko je odprla ta oči in zašepetala:
»Sem ga dajte, da ga vidim.« Tako prepričana je bila, da je fant, da še povprašala ni po tem.
Polona je stopila k vratom in poklicala Tona, ki je sam sedel pri nedotaknjeni večerji, in mu povedala veselo vest: »Ga že imamo!« Prav ko je vstopil Tona, so razgrnili prt z novorojenčkom. Od trpljenja vse kalne materine oči so odsevale v čudoviti milini, ko je pogledala svojega nebogljenčka. Noben slikar še ni pričaral na platno tega pogleda in ga tudi ne bo nikoli, ker je nemogoče, da bi mrtvo platno moglo peti to himno poveličanja žene.
Nikogar ni videla mlada mati okrog sebe. Ves svet se je zgostil v to drobno bitje, ki mu je mati s tresočo roko napravila na čelo znamenje odrešenja. Nato je zatisnila oči in ji je upadlo trudno telo v topo dremavico.
Tona je gledal s studom rdeče, starikavo revše in le ena misel mu je prišla v možgane:
»Z otrobi bi ga bilo treba potrositi ...« Nasmehnil se je bil pri tej misli in se grajal: »Kaj mi hodi na misel, saj ni teliček!«
Ženske so videle ta Tonov smehljaj, pa so ga obrnile Tonu v prid, češ, rad ga bo imel.
Drugo jutro je na vse zgodaj vrgla Fidelčka umazano spodnjico v škafek, da je lahko šla z opravkom na perišče. Z odprtimi usti so jo sprejele rékovnice in ji na gosto odzdravljale na njeno »Dobro jutro!« Fidelčka pa se je molče tebi nič, meni nič spravila k izpiranju perila.
»No, kaj si prisegla, prisegla večno molčečnost,« jo je čez čas pičila nestrpna Kompoštela.
Fidelčka je počasi ožela na kamnu spodnjico, da je tekla umazana milnica v debelih curkih v čisto studenčnico, nato pa vzdihnila: »Še vsa sem omotena od dobre starine. Še nikoli ni pila nobena otročnica take kaplje, kakor jo je kupil Tona ženi. Pa naj še reče kdo, da je nima rad.«
»Pri bogatinu več odvaga srce kakor vsa starina. Kdor ima denar, jo pač lahko kupi!« je oponesla Mahoničarjeva Treza in hlastno pristavila: »Kaj pa otrok?«
»Kakršnega je Bog hotel,« se je Fidelčka palej sklonila nad perivnik. »Kaj mislite, da bom svoje dobrotnike obirala.«
Vendar pa ni mogla zatreti svoje narave in je počasi povedala, da je otrok prav droben.
»Zajedla ga je,« je ugotovila s svojim basom Brezarjeva Zefa in so vse ženske prikimale.
Ko je Fidelčka še omenila Tonov blažni nasmeh, je toliko zasrbel jezik Babnikovo Polono, da je priteknila:
»Eh, se mu je že dobro zdelo, da njemu ni bilo treba roditi.«
Vse perišče je planilo v smeh. Fidelčko pa je ta nesramna pripomba tako ujezila, da je naglo ovila spodnjico in zapustila ženski sejem z nečednim pozdravom:
»Gobci nemarni!«
Ko so drugi dan pripravljali otroka za krst in je vprašala botra Čepurka, kako mu bo ime, je po dolgem času Miciko zopet zaskelela stara rana.
»Anzek naj bo, ko smo v kresu,« je menila in ni izgovorila skrite misli, »ker Tonček ne more biti.«
Tako se je zgodilo, da je krstil kaplan Andrej Fekonja, veliki zgodovinar doline, za Janeza Krstnika potomca puntarja Adama Kolenca. Ko mu je dal krstitelj šepec soli v usta, se je Anzek nakremžil. Botra je bila tega vesela, ko je pomislila:
»Ne bo pijanec!«
Ko so zapisali krst in nato zamakali botrijo pri Frenčku, je odgrnila šivilja Tinka, ki je bila v gostilni v šteri, krščencu prt z obraza.
»Fej te bodi!« je pljunila po strani zaradi urokov in vzkliknila: »Kako lep fantek je.«
Gospodinja Kati je stopila bliže in se začudila: »Tonu pač ni podoben. Kako le, da ima rdeče lase?«
Anzek je imel res bakrenordeče lase in sinje oči kakor dvoje spominčic.
VI.
[uredi]Naglo minejo ure dela pri stroju, ki je oklenil s svojimi neizprosnimi jeklenimi rokami živo človeško telo ter mu odkazuje vzgib in počinek. Prav tako tečejo naglo leta kmetu, ki ga ženeta vreme in grunt s seboj na povodcu, da z njima vihra in počiva z njima. Komaj odleze zima, že čakajo polja na delavne roke. Bolj ko le-te spešijo, več se jim dela odpira. Naglo bežijo dnevi in si podajajo roke vižarji dela: sveti Jožef, prvi sevec krompirja, fižolar Florijan, sveti Anton, kosec in prvi žanjec ječmena. Ajdo seje molčeči Aleš, sveta Marjeta pa žanje zlato pšenico. Na ražnju pečeni Lovrencij opleve korenje, devica Marija prične z obiranjem hmelja, sveti Jernej zaključi vročino poletja, voz črnega zrnja pripelje na ajdo sveti Matevž, sveti Mihel kožuha zvečer koruzo, podnevi pa seje pšenico, sveta Terezija si pere deviške roke v vinu in puli Lukež repo za svojega vola. Sveti Martin že mežika sosedoma Katarini in Klemenu, naj pričneta z zimo. Leto za letom isto delo in svetniki na las si podobni v vseh časih in verah. Čas pa hiti brez prestanka ...
Dvoje otrok se podi okrog oglov poprej desetletja tihe Kolenčevine. Že četrto leto je izpolnil Tonček o kresu, Anzek pa tretje. Dolgo ju je ujčkal Matija in jima odgovarjal, kakor je vedel in znal, na sto in sto čudnih vprašanj, ki sta hotela imeti otroka nanje odgovora. Česar nihče ne ve, hočeta izvedeti od njega.
Vesel ogleduje vnuka starec, predeč svoje misli. »Ko telca na paši raseta. Zastaven je Tonček in brihten, pa tudi rjavček Anzek se je še dosti storil. Prav je tako: Dvojega je treba za borbo življenja! Krepke roke ali pa mnogo blaga. Oboje skupaj je najbolje, a redko se najde skupaj. Tonček se bo že prerinil s svojimi močnimi rokami, ko dorase in se okrepi ob kruhu in mleku. Za Anzka pa je tudi preskrbljeno, da bo navzlic svojim drobnim rokam varno krmaril grunt. Krepke ženske mu bo treba. Metelanova Nežika, njegova vrstnica, bi bila pripravna zanj. Močna in pametna je ter denarja prinese k hiši. Lep par bo ...«
»Zakaj pa rože cvetijo?« je stresel drobiž Anzek za koleno Matija, da se je zbudil iz sanj.
»Saj morajo cvesti ...« išče stara glava odgovor.
»Zakaj pa morajo?« ne odneha vnuk.
»Ker jih sonce sili,« se izkopava iz mreže Matija.
»Čigavo je pa sonce?« vprašuje dalje malček.
»Božje!« se vmeša Tonček, ki je pravkar ujel pod klobuk pisanega metulja in ga varno tiščal v peščici.
Začuden se vzre Anzek v bratca in ne ve, ali bi verjel njegovi mladi glavi. Starec pa prikima:
»Prav je, Tonček! Bogec zapove soncu, naj sije, sonce pa rožicam, naj cvetijo, da imajo moje čebelice pašo.«
»Saj čebele ne jedo cvetja,« je počasi oponesel Tonček.
»Cvetja ne, pač pa med,« se bori z radovednežema Matija.
»Kje pa med rase?« mu je bil že z novim vprašanjem za petami Anzek. Nasmehnil se je starec in pokazal s palico proti plotu:
»Anzek, ali vidiš tisto visoko rožo tam ob plotu z rdečimi piskerčki. Utrgaj jo in mi jo prinesi!«
Tonček je bil urnejši od bratca in je utrgal kosmat vršič, preden je pritekel Anzek. Ko je le-ta videl, da je prišel prepozno, je povesil kakor premaganec roke. Ustnice so se mu zategnile in bridko je zaplakal.
»Njemu jo daj!« je bolj prosil, kakor ukazoval Tončku Matija.
»Tu jo imaš Anzek, pa ne jokaj,« je pogladil Tonček bratca po mehkih rdečih laseh. Anzek je vzel vršič pljučnika, stisnil obrvi, udaril sklonjenega Tončka po licu in stekel k Matiju.
»Ne smeš tepsti bratca, če ne, bom jaz tebe,« je zažugal s palico starec, vendar ni udaril.
»Rajši ga ima, kakor mene. Vsi ga imajo rajši ...« je bridko občutil Tonček in bi se bil nemara palej kam zaril, da se izjoka, pa ga je poklical Matija: »Tonček, sem pridi, da boš videl med.«
In že je starec s tresočo roko izpulil rdečo cvetno čašo, ter jo dal Tončku: »Pokusi!«
»Še meni, atek!« je zaprosil Anzek.
»Na še ti enega,« je pomolil Matija tudi njemu cvet.
»Kako je sladko!« sta zavriskala oba dečka.
Starec je vzel vsakega k enemu kolenu in razlagal. »Ta slaščica je med, ki ga nabirajo moje čebelice in ga nosijo v satovje. Malo je medu v enem cvetu, zato morajo drobne živalce ves dan letati od cveta do cveta za eno samo kapljo medu. Nobena žival ni tako pridna.«
»Jaz bi bil tudi rad čebela,« je rekel Tonček.
»Meni jih boste pa vi dali, jelite,« se je poplužil Anzek po Matijevem kolenu.
»Oba jih bosta dobila, če bosta pridna,« ju je pogladil starec s svojo koščeno roko po glavah ...
Ko je Matija zadremal, sta se mu vnuka izmuznila preko plota na grič za hišo, kjer je stala prastara lipa. Turki so jo zasadili, je šlo ustno izročilo. Mogočni Napoleon je stal nekoč pod njo na tem griču in motril stisnjenih usten, na prsih sklenjenih rok slovenske vojake, ki so šli mimo njega umirat na ruske stepe za grande nation in svobodno Ilirijo: »Ves svet zmagam s svojimi Ilirci in jih povzdignem do svojega velikega naroda.« Ruska neskončnost je strla njegove polke, njega in njegovo Ilirijo, ostal pa je grande nation Francija, da nas še enkrat odreši.
Prav ničesar nista vedela otroka o vsem tem, ko sta presojala in preudarjala, kam jo mahneta.
»Mline pojdiva delat!« je prijel Tonček bratca za roko in ga vedel po visoki, gosti travi v gmajno, kjer so žuboreli čez pota drobni in nagli potočki. Tonček je potegnil iz žepa rumen zaklepič, urezal dve vrbovi rogovilici in zataknil ob vodi na vsak brežič enega.
»Na teh bo ležalo vreteno,« je razlagal Tonček bratcu in meril razdaljo, da ne bo vreteno prekratko. Ko je naperil vanj še lopatice, je položil mlinsko kolo na rogovili. Veselo se je zasukal mlin in čofotal v vodi.
Anzek je od veselja zaploskal z rokami:
»Kdo te je pa naučil delati mlin?«
»Košmrljev študent!«
»Kje pa je sedaj?«
»Daleč v šolah. Pa pride kmalu doom. Potem pa napravimo velik, takega, da bo klopotal, mi je obljubil. On zna vse,« je navdušeno pripovedoval Tonček.
»Več pa ne zna, kakor stari ate,« je palej oponesel Anzek.
»Zna!« je povdaril Tonček.
»Čebel pa le nima,« je hotel ugnati Anzek brata in rešiti čast svojega starega očeta.
»Ima pa knjige s čudnimi živalimi in ptiči,« se je zavzel za svojega prvega učitelja Tonček.
»Jih bo meni tudi pokazal?« je vprašal Anzek. »Če mu bom jaz rekel,« se je sponosil Tonček.
»Reci mu no, Tonček,« je zamoledoval bratec tako iskreno, da mu je Tonček moral obljubiti.
Jagnjedovje, jelšje in vrbovje je medlelo v opoldanski pripeki in utrudilo bratca, da sta trudna zadremala ob potočku. Tedaj se je oglasil z griča zaskrbljen glas: »Tonček, Anzek.«
Tonček je planil iz sna in se odzval: »Tukaj sva,« da se je še bratec zbudil ter sta jo ubrala domov. Tako je že vršil Tonček prvi del svoje službe, kakor je namenil Matija: ... Ko pa odrepi, bo za varuča!
VII.
[uredi]Mirno je teklo življenje po svoji uglajeni strugi, ko je šlo stoletje v zaton. Dobre letine in zdravja so se držale doline in je rastla hmeljeva cena. Nenadno pa je posegla po štiridesetletnem odmoru spet smrt na Kolenčevino.
Topel oktober 1898. leta se je poslavljal in so bili Vsi svetniki pred pragom. Sonce je pravkar zašlo, ko se je vračala nerazdružljiva trojica Matija, Tonček in Anzek od popoldanskega kramljanja na vrtu. Micika je nesla naročje drv v kuhinjo in sta se zagnala otroka za njo, da je ostal Matija sam, ko je zapiral vrt, da ne bi udrle drugo jutro kure notri in po svojem zagospodarile po gredah.
Ko je stopical starec mimo hleva, je videl, da je dekla pri večerni molžnji. Stopil je na prag in gledal, kako se peni pod krepkimi rokami v močnih curkih mleko v žehtarju.
»Se pozna paša?« je vprašal, da je kaj rekel.
»Vse so lepo pribrale. Še celo ozimka Dima ga da po tri litre,« je menila dekla in prestavila stolek pod Sivko, ki je stala prav v kotu.
Starec je dvignil pogled proti stropu. Kakor v cerkvi se je dvigal od mogočnih opornikov v kotih enakomeren obok in so se vezali na sredi štirje grebeni v nekak kameniti popek. Omet je že na več krajih popustil in so se črnile velike lise sivega kamenja kakor morja na zemljevidu. Tu in tam je že manjkal kakšen kamen.
»Že lani sem prigovarjal Tonu, naj dá popraviti strop, če ne mu zgrmi nekoč na živino. Pa ne popravi. Pri konjih je podrl še močen kameniti obok, obokal strop na traverzo in napravil tla nova iz jelševih krcljev. Za goveji hlev se pa ne briga, kakor da ni njegov.«
Prav nad Dimo je visel iz obokanega rebresa velik kamen. Pa je stopil Matija v hlev.
»Še komu na glavo pade, kadar se odlušči,« je zamrmral in dvignil palico, da ga spodere.
»Lej, pa se še tako drži, kakor bi res kaj zlega nameraval,« mu je šlo po glavi, ko je močno uprl s svojo še krepko desnico palico ob kamen in ga majal — Rmh! je votlo udarilo iz hleva. Krave so grozno zabokale, debel oblak sivega prahu se je privalil med podboji in dekla je planila iz hleva vsa siva groze in zavpila:
»Jezus Marija! Oče!« Kakor iz uma je vila roke.
Na njen grozni krik so pritekli iz vseh vrat ljudje.
»Ogenj!« je kriknil Šimen, ko je videl sivi oblak, in stekel proti hlevu, da reši živino. Prehitel ga je Tona in že je kriknil iz prahu: »Velb je padel.«
»Oče!« je spet viknila dekla.
Vsi so jo osupli pogledali; Polona, ki je prav tedaj pritekla iz gornje sobe, jo je pa potresla za rame:
»Kje je Matija?«
V nemi grozi je pokazala dekla na hlev. Kakor bi jih bil pognal z bičem, so vsi planili v prašno meglo, le dekla je vila roke pred hišo. Tudi otroka sta stekla za drugimi, vendar si nista upala v prašni val.
»Luč!« je zaklical Tonov glas iz megle in streznil deklo, da je stekla v kuhinjo po leščerbo. Komaj se je pokazala spet na pragu, že je stegnil Šimen roko iz hleva in zgrabil leščerbo. Le slabo je osvetljevala brleča luč razvaline, iz katerih je štrlelo nekaj črnega.
»Škorenj!« je kriknila Polona. Deset rok je brž odgreblo kamenje z Matija. Brez zavesti je bil, a je še dihal, iz rane na glavi mu je tekla v tankem curku kri. Pod rame ga je zagrabil Tona, Šimen pod koleno in sta ga odnesla v hišo. Ko sta videla otroka svojega ljubega varuha krvavega, sta se z bridkim vekom pridružila Poloninemu zavijanju.
V hlev so pritisnili še sosedje in izkopali izpod podrtije Dimo in Rdečko, ki sta bili stali na sredi, obe s polomljenimi križi, dočim sta bili Lisa in šeka vrženi ob steno in ju je pobilo kamenje le po rebrih.
Ženske so brihtale Matija, ki je venomer ječal, Tona pa je zaklical Šimenu: »Zaprezi!«
Preden je minilo pol ure, sta že pripeljala zdravnika in mesarja. Zdravnik je pogledal poškodbo na glavi in ugotovil: »Ni huda.«
Vsi so se oddahnili in tudi Polona je zadržala jok. Tedaj je zdravnik privzdignil srajco in se dotaknil bolnikovih prsi. Matija je glasno zastokal. Zdravnik je namršil obrvi in zamrmral med zobmi: »Udrt koš in notranje poškodbe,« na glas pa pristavil: »Po gospoda pošljite!«
Polona je spet zarigala, z njo so potegnili otroka, Micika in sosede.
Zunaj pred orehom sta ležali kravi in stokali, ko so jima spirali prah s teles. Mesar je otvezal na močno vejo dvoje dolgih plužnih vag, da bodo lahko nanju obesili in razdevali kravi.
Ko je peljal Tona zdravnika spet domov, ga je vprašal:
»Ni pomoči?«
»Ne!« je odgovoril zdravnik odločno kakor sodnik in pristavil: »Take poškodbe in pri tej starosti — popolnoma izključeno. Koliko je pa star?«
»Tri manj ko sto,« je odvrnil Tona. »Najstarejši je v sedmih farah.«
»Lepa starost. Za dva druga. Mi je ne učakamo z vsemi našimi zdravili,« se je zamislil zdravnik, ki je že tudi šel v šestdeseto leto.
»Kako dolgo se bodo pa še mučili?« je spet povzel Tona.
»Krepak je še. Morda še jutri ne bo zdelal. Razen če se mu udere kri ...« je tolmačil zdravnik.
»Kako se bo še revež mučil!« je čustvoval z očetom Tona in kar samo mu je ušlo, da se je prestrašil lastnih besed: »V bolnišnicah pa dajo takim kar povohat.«
»Babje čenče! Ko prepeljejo bolnika tja že z dušo na jeziku« je zamahnil zdravnik z roko. »Za življenje smo mi in ne za smrt kakor konjederci!« Kakor zase je še pristavil: »Morda bi bilo res bolje tako. Toda, kdo bo pred vestjo odgovarjal. Smrt je pač smrt, prepustimo jo naravi in božji previdnosti. Še rabljev bi ne smelo biti, saj so ječe.« Svojo pot so šle njegove misli ...
»Pa pridite jutri ob osmih spet po mene, da ne bo toliko trpel,« je rekel zdravnik, ko je odklepal vežna vrata. Tona je potrkal nato na kaplanijo in naložil gospoda.
Šele tretji dan proti večeru je Matija zdelal. Popoldne se mu je toliko izboljšalo, da je odprl oči. Ko je videl, da je v postelji, se je takoj spomnil nesreče. »Velb ...« je dahnil, zamežal in skrivil obraz od bolečin. Ko je spet pogledal, mu je obviselo oko na Tončku, ki je sočutno gledal starega očeta s svojimi sivimi očmi. Starčevo oko je poiskalo med ljudmi Tona. Z vsem naporom je dvignil Matija desnico, pokazal na Anzeka ob materinem krilu in s težavo skozi zobe naročil Tonu: »Go-spo-dar!«
Tona je prikimal. Veder mir je legel na starčevo lice. Polona je stala pri vzglavju. Nagnila se je naprej, da vidi moževe oči.
»Z Bogom,« ji je še trenil in mirno usnul, kakor bi bil prišel pravkar od čebeljnaka, in še tisti večer se je zbudil tam, kjer ni ne gruntarjev, ne kočarjev. Kar ugasnil je. Da se mu ni potočila solza iz očesa, bi ne bili molilci niti vedeli, kdaj je umrl.
Vest o Matijevi smrti je šla po vsej dolini in znanci so se zgrinjali, da pokropijo mrliča. Starci so sedeli pri peči in zamišljeni besedovali:
»Takole pojdemo ... Ta je že opravil, nas pa še čaka.«
Martin Bricl, pokojnikov vrstnik, je sklonil glavo in obujal spomine.
»Kolikokrat sva skupaj peljala flos do Rogljice in še dalje prav do Belega grada. Ni še bilo železnic; z vozmi, kula so jim rekli doli, smo se vozili po tri tedne domov, med cigani in drugimi potepuhi, da si moral imeti nož vedno pripravljen. Zadrečkega vnuka Jeraja iz Niske in koliko drugih ponosnih gospodarjev si štel med prijatelje. Ni ga boljšega prijatelja od gorogranskih možakov. Trd rod je, toda dobrega srca ...
Matijev pogreb se je vršil na nedeljo in so se ga udeležili poleg vaščanov vsi mogotci iz doline.
VIII.
[uredi]Polono je zelo potrla Matijeva nenadna smrt. Ko je pomagala pipati pozno repo, jo je napral mrzel jesenski dež. Drugi dan jo je pa podrlo. Silna naduha jo je podila iz gorke postelje sredi noči, da si je prosila le eno — smrt.
Micika je ni zanemarjala in ji je stregla kakor lastni materi. Edino razvedrilo v dolgi zimi, ko jo je hotela kar zadušiti, če je pomolila nos v megleni zrak, in edini tovariš ji je bil Tonček. Po izgubi starega očeta se je otrok z vsem srcem oklenil Polone, ki mu je vedno dajala skrivaj od svojih priboljškov, da ni videla Micika. Tudi Anzek je prihajal k njima, kadar je bila mati zaposlena v kuhinji. O zakladih, ki jih čuvajo kače s kronami na glavah, o zakletih kraljičinah in zlih čarovnicah jima je pravila Polona čudovite zgodbe, da nista genila svojih oči od njenih ust.
Po polževo so tekli bolnici pusti dnevi. Od časa do časa pa je spet oživela, ko je prišla Fidelčka s košem novic in vaških marnij. Čeprav ni verjela starka vsem njenim besedam, vendar so ji bile v veliko uteho sredi puščobe. Radovedne vaške ženske so izpraševale Fidelčko, kako je s Polono. Skomignila je za rameni in menila: »Zelenje jo bo pobralo ...«
Pa je ni. Majeva toplota je odgrela tudi njene kosti in voljan zrak je umiril piskanje njenih pljuč. Z otrokoma je posedala pod črnico, opiraje se na Matijevo palico. Ze več let niso tako pridno rojile čebele kakor tisto pomlad. Kakor orjaški grozdi so viseli roji zdaj na črnici, zdaj na hruški, ki je stala v vrtnem kotu vsa opeta z izabelinim penjevjem. Polona jih je onemogla gledala, kako so odleteli drug za drugim v grozd in z njimi so šle njene misli:
»Kako je še lani Matija navezal na hmelovko panj in ogrebel vanj novo družino. Še zdaj so napisani na čebelnjakovi zadnji steni roji tri in petdesetih let nazaj, odkar je prevzel Matija z gruntom tudi čebelnjak, ko mu je vzela očeta kolera, ki je tisto leto pobrala mnogo ljudi. Še jo pomnim, šibo božjo! Moča je vzela dve leti prej vse pridelke. Kozolci so bili majhni, pa se je ocimilo in segnilo žito na polju. Fižol se je sprezal in je zelenelo zrnje po razgonih. Ko smo orali krompir, je smrdela gniloba cele dni po polju. Hudo prizadene toča tistega, kogar oplazi; lakote pa ne dela, le reveža kmeta. Suša je hujša, z njo že gre kos kruha, moča je najgorja, ko vzame tri kose kruha, kakor prav govori stara izkušnja. Drugo leto moče so bile že jeseni prazne kleti in kašče. Samo repo in korenje smo otepali vso zimo, da smo bili lačni še, ko so bile mokre žlice, in so hodili otroci okrog trebušasti kakor prehitro odstavljena teleta. Na pomlad je bilo treba delati, pa ni bilo jela. Turščično štokovje, ki je ležalo že več let na svislih, so mleli mlinarji. Ko so jemale gospodinje te prešce iz peči, ni bilo treba veslice; kar z grebljico so potegnile ta čudni kruh v kvasnice, postavljene nad pepelnjak. Trave so skuhale na nezabeljenem kropu in polile te štokovjeve prešče. Kakor živo srebro je zdrknila skozi ta jed. ‚Neték je prišel v goste‘ so tarnali starci in kadili po hišah s korenjem madrakore, da preženejo nevidnega gosta. Ne čarovnije ne molitve niso pomagale: neték se ni dal odgnati. Zaman so prosili berači hrane, ker lakota ne pozna usmiljenja. Za cestami so umirali reveži; pri Žalcu so našli nekega, ki mu je še trava molela iz ust, ki jo je z zadnjimi močmi mulil ob cesti. Pa je pričela kositi kolera. Kar cele hiše so izumrle, da so iskale graščine, kdo bo dedoval za njimi. Ko je zorel ječmen, so ga hodile ženske s škarjami strič. Z ječmenom sta pojenjali tudi kolera in lakota. Še čebele je pobralo, da sta ostala samo dva slaba kranjiča ...«
Tako so minevali dnevi in Poloni se je vidno vračalo zdravje. Samo to jo je hudo bolelo, da se ni nihče brigal za čebele, ko je uhajal roj za rojem v hosto. Moških ni bilo doma, ženska se pa ni brigala.
Nekega julijskega popoldneva se je usedel lep roj komaj dva metra od tal na povešeno mlado slivo. Polona je dremala, Anzek se je pa igral v travi. Tedaj je pritekel Tonček iz šole, vrgel torbo za mizo, pa hitel brž k stari mami. Ko je zagledal nizki roj, je nemudoma sklenil in rekel Anzku:
»Ogrebel ga bom, da ne uide.«
»Te bodo opikale,« je svaril bratec.
»Ne bodo me ne!« se je korajžil Tonček in otvezel prazen panj na močno obrezljino. Poskusil je še, ali bo dovolj močno, nato pa si pokril glavo z Matijevim klobukom, obšitim na krajcih s črno tančico. Tudi pipo je vzel z obloge, stekel po žveplenke in jo prižgal.
Varno je vdel dolgi grozd čebel v panj in ga potresel, da so se vsule vanj žive grozdove jagode. Ročno je spustil k sebi polni panj in ga zaprl s končnico. Nič se mu ni zgodilo. Dvoje ubeženk je pa planilo v Anzka, ki je stal malo ob strani in gledal Tončkovo umetnost. Nekaj časa se jih je Anzek otepaval z rokami, potem pa je kriknil:
»Usekala me je ...« in planil v jok, da se je prebudila Polona in vzkliknila nenadno utrujena:
»Kaj pa je spet?« Anzek je pritekel k nji in pokazal na koren svojega nosu:
»Tukajle me je usekala čebela. Tonček jih je razdražil.«
»Saj jih nisem, le ogrebel sem roj!« se je hitel zagovarjati in postaviti Tonček, kazaje na polni panj, ki je šumel poleg njega v travi.
»Lej ga fanta, pa si jih res!« se je oveselila Polona, prijela Anzka za čelo, potisnila njegovo glavo od sebe, svojo pa nagnila nazaj, da je bolje videla želo, ki je tičalo v rdeči koži prav v sredi med obrvmi. Z nohti ga je prijela in ga s sunkom potegnila iz kože, pomazaje ranico s slino.
»Po kuhinjski nož skoči!« je rekla Tončku, ki je bil v nekaj skokih že nazaj. S strahom se je odmaknil Anzek pred nožem, Polona pa ga je potegnila k sebi:
»Saj te ne bom urezala. Na čelo ti ga bom položila, da umiri mrzlo železo bolečino.«
Tonček je vložil svoj roj poleg drugih panjev in rekel stari materi: »Kadar bom jaz doma, ne bo ušel noben roj več. Vse bom —« ker mu je kar sredi besede vzelo sapo, je pogledala Polona, kaj mu je, in videla, da se je opiral z obema rokama ob čebeljnakov ogel in silno bruhal. Poleg nog se mu je kadila dedova pipa.
»Ne bil bi smel kaditi! Ni za te taka reč,« ga je pokarala Polona. Tonček pa je v bolečinah že sam pri sebi sklenil, da ne bo več tako moževal.
Vse bi se bilo še dobro izteklo, da ni Polona s strahom opažala, da je Anzek vedno bolj zabuhel v oči. Tonček je moral po vodo in hodno otiračo. Toda tudi ti obkladki niso nič pomagali. Oteklina je rasla, da je kmalu gledal Anzek le še skozi ozko špranjo kakor mladi psički, ko izpregledavajo. Preden je minila ura, ni mogel Anzek več odpreti oči in je silno vekal ...
Takrat je prišla domov Micika, ki je nesla malo južino na polje.
»Jezus, Marija, ti meni pomagaj! Kaj pa si si napravil Anzek?« je planila v otroka mati in ga vzela v naročje.
»Če-bbb-ela me je,« je s težavo povedal Anzek med mikanjem joka in dvignil proti nji svoje zabuhle oči.
»Kaj si jih dražil?« je vrtala mati.
»Tonček jih je ogrebal, pa me je usekala,« je zatožil po otroški navadi mlajši bratec starejšega.
»Ti seme pankrtsko,« je hlastnila Micika za ušesom od prvega kajenja še vsega zelenega Tončka, da je bridko zajokal. »Zato smo se te usmilili, da si mojega otroka poškodoval.«
»Ne govori tako,« se je vmešala Polona in se potegnila za Tončka. »Saj ga ni nalašč. Sam je bil kriv Anzek, zakaj je pa šel blizu.«
»Moj otrok lahko hodi, koder hoče, saj hodi po svojem,« je poučila mater Micika, poudarjaje vsak zlog, in vprašala Tončka:
»Kdo ti je rekel čebele ogrebati?«
Ves je bil revež v solzah, da ni mogel odgovoriti, zato je odvrnila Polona:
»Prav je napravil. Koliko rojev je že ušlo, ko se nihče ne briga za uboge čebelice, odkar je moj rajni zatisnil oči. Ali ni škoda!«
»Škoda pa škoda! Tisto strd že kupimo, če bo treba! Kar za škodo in zmoto so čebele pri hiši. Tona jih mora takoj prodati!« se je razvnela snaha.
Ves čas je Polona mirno govorila. Pri zadnjih besedah se je pa pognala kvišku: »Po pismu so bile Matijeve, sedaj so pa moje. Dokler bom jaz, jih ne bo nihče prodajal.« Prijela je Tončka za roko in jezna oddrsala v hišo.
»Le dajajte mu potuho!« je že hotela reči za njo Micika, kar je zagledala Tona, ki je pripeljal voz prelasta. Brž je stekla z otrokom k njemu.
»Takoj pojdi k zdravniku ž njim, da nesrečni otrok ne oslepi,« je kriknila in mu povedala o piku.
Tona je pogledal mesto pika in menil: »Bo že splahnelo. Če na lice piči čebela, vedno koža tako zateče.«
Tedaj pa je planila žena v jok: »Bo že splahnelo?! Saj vem, za mojega otroka je vsega škoda. Sam Kristus vedi, da sem se mogla tako pokopati. Če ga ti nočeš peljati, ga pa sama nesem.«
»Ne uganjaj komedij!« je popustil Tona. »No, no, ga pa peljem.«
Čez eno uro je bil že nazaj od zdravnika. »Kaj je rekel?« ga je sprejela že na pragu žena.
»Da ni nič hudega. Pa v tole belo vodo naj namakamo obkladke in mu jih devamo na glavo,« je mirno odgovoril Tona.
»Drugega nič?« ie vprašala žena.
»Pa goldinar je hranil,« je ušlo Tonu kar samo iz nejevolje, ko je šel izprezat kobilo.
»Pri Tončku pa nisi štel takšnih krajcarjev,« mu je oponesia žena.
Tona je stisnil pesti in se naglo obrnil, nato si je premislil. Le zamahnil z rokami in odpel kobili oprsnico ...
Tončku kar ni mogla iz spomina čudna beseda, ki jo je rekla Micika v jezi, zato je vprašal staro mater, preden je zaspal:
»Mama, kaj pa je to seme pankrtsko?«
Polona se je ustrašila vprašanja in ni vedela, kaj mu naj odgovori. »Ne misli na to, Tonček in zaspi,« je naposled odgovorila in ga hotela spraviti na druge misli. »Sama bom ogrebala odslej čebele, saj sem že spet močna v rokah.«
Pri pomenku o čebelah je res pozabil Tonček na tisti hudi besedi.
V šoli pa se je drugi dan spet spomnil otrok na nju ter vprašal druge otroke, kaj naj pomenita. Vsi so bili tihi, samo hčerka Čimžarjeve dekle je rekla:
»Meni tudi pravi Čimžar tako, ker nimam očeta.«
»Jaz ga pa vendar imam,« se je zavzel Tonček, še bolj radoveden kakor prej, zakaj mu je mati tako rekla. Več let mu je ležala ta uganka v mislih, dokler je ni odgonetil.
IX.
[uredi]»Nihče ne bo tepel našega Anzeka!« se je razkačil Tonček na cesti pred pretepaškimi Kaplančani, ko so hoteli pretepsti drobnega brata, ki je hodil že v tretji razred, zaradi neke barantije. Krepak fant je bil Tonček z desetimi leti kakor drugi s šestnajstimi, zato so se takoj povesile sovražne roke!
Močnejši brat je vedno branil slabejšega, kar je vedno bolj utrjevalo med njima srčno prijateljstvo. Ko je Micika izvedela za takšno Tončkovo junaško borbo za Anzeka, se ji je sicer zdelo prav dobro, toda pokazala ni tega nikoli Tončku, češ, saj spada tudi to v njegov posel, kakor so se pogodili. Čim pa je Anzek odraščal, se je tudi Tončkova služba spremenila. Že je gonil Šimnu konje pri oravi in prav na globoko ukazoval: »Hi-hot, prama!« Zelo ponosen je bil na svojo novo službo in je važno prigrizoval h kruhu slanino, ki mu jo je dal od svojega kosa Šimen in modro nagnil z vodo zredčeni tolkec. Tako čudovito je dišala sveža brazda, da je vprašal Šimna:
»Zakaj pa zemlja tako diši?«
Vesel ga je pogledal Šimen: »Vohaš? Veš, vsaka novina tako diši kakor pečen kruh. Smrdi samo mrtvina, vse drugo pa ima duh po življenju.«
Ni ga razumel fantič, vendar je s polnimi prsi vlekel vase ta življenjski duh in je vidno rasel ter se krepil ob njem ...
Z dvanajstimi leti ga je Micika že redko pošiljala v šolo, da ne bo po nepotrebnem jedel kruha pri hiši. Na jesen je cele mesece pasel krave v tistem skritem kotu gmajne, ki mu pravijo koti, ker se tam zliva potok Bolske v Savinjo v ostrem kotu. Tam je bilo življenje za otroke! Pašniki, kamor je neslo oko, in nikjer blizu njiv, da bi bilo treba vračati krave iz škode. Mirno se je pasla goved v sočni travi ali pa je leno prežvekovala v senci košatih jelš. Otroci pa so se igrali po mili volji in pekli krompir, repo in turščico. Breg ob Bolski je brez nasipov, pač pa se je voda ujedla globoko v ilovnato zemljo. Tam so izdolbli v breg obrežne peči in jih obložili z opeko, ki so jo prinesli od doma, da je žerjavica dalje obstala in se je krompir bolje spekel. Kakor iz pravih dimnikov se je kadilo ob potoku iz lukenj med rušo. Duh krav se je mešal z vonjem pe ene repe, krompirja, koruze, z belim dimom in veselim smehom pastirjev ...
Med mahom položnega griča so gnezdili čmrlji, Tončkova last, ker so bila njihova gnezda na Kolenčevem svetu. Poleg je pasel Cajnarjeve krave sin osebenjaka Stvarnikov Mihče, ki mu je prihajala pomagati past še več otrok njegove kampe. K Tončku pa sta prišla včasih v vas brat Anzek in sosedova Nežika.
Prav lep septembrski popoldan je bil, ko je hotel Tonček pogostiti svoja gosta s prav posebno slašico. Ob grmu, kamor ni segla žival s svojim dolgim jezikom, je odtrgal tri suhe travnate bilke, dal vsakemu po eno in jima mignil, naj gresta za njim. Ko pridejo do grička, pa obstane Tonček in reče z zamolklim glasom:
»Nekdo mi jih je ogrebel in ukradel.«
»Kaj pa?« je vprašala Nežika.
»Črmlje, moje čmrlje, ki so imeli polne piskrčke strdi. Vama sem jo hotel dati posrkati,« je žalosten razlagal Tonček. Pa je nabral čelo v gube, stisnil ustnice in pomislil ...
»On jih je vzel, pa nobeden drugi,« je sklenil in že odhitel ob potoku navzgor, kjer je imela Stvarnikova kampa svoje peči v bregu. Ko ga je videl Mihče prihajati, je urno zmašil svoj jopič v novo peč pred seboj ter stopil par korakov naprej.
»Kje so moji čmrlji?« je kar oblo vprašal Tonček in hudo gledal.
»Kaj so pa meni mar tvoji čmrlji?« se je malomarno začudil Mihče in vtaknil roke v hlačne žepe.
»Zakaj si pa suknjič v peč potisnil?« ga je vprašal Tonček.
To nepričakovano vprašanje je Mihča zmedlo, da je zardel in zajecljal:
»Pa kaj, če ga?«
»Bomo videli!« ga je porinil Tonček vstran, da se je opotekel in plusknil v vodo. Tonček se ni kar nič zmenil za to, temveč je brž potegnil Petrov suknjič iz peči in segel v votlino.
»Kaj nisem vedel, da si tat,« je kriknil Tonček, ko je dvignil iz peči celo skladnico športovih škatel, v katerih so brenčali čmrlji.
»Saj niso tvoji čmrji,« je oponesel Mihče ves moker in jezen.
»Kaj so pa tvoji, če so gnezdili na našem?« ga je vprašal s samozavestjo gruntarskega otroka Tonček.
»Na naašem?« je zaničljivo zategnil Mihče. »Če bi Anzek tako rekel, tvojega pa ni nič pri Kolencu, ti — pankrt!« in stekel.
Drugič je padla ta huda beseda, ki ji je sedaj že vedel Tonček pomen. »Zakaj mi je rekel to besedo?« ga je udarilo, da je bliskoma skočil za Mihčem. Kmalu ga je vjel sredi travnika, ga podrl na tla in zgrabil za lase.
»Zakaj sem jaz pankrt?« je siknil v žaljivca. Vsi otroci so prihiteli za njima in stali okrog, ko je rekel Mihče: »Zato, ker nisi Kolenčev. Po svetu se poteplje tvoja mati.«
»Ni res, lažeš!« je kriknil Tonček in pričel s pestmi obdelovati nasprotnika.
»Res je, res! Tudi mi vemo, da nisi od iste matere kakor Anzek,« je pritrjevala vsa njegova kampa.
Tonček je spustil nasprotnika in brez besede ves žalosten odšel počasi k svojim kravam. Debele solze so se mu vlile po licih. Tedaj ga je pa pobožala mehka ročica po glavi. Sosedova Nežika je bila pritekla za njim, mu pogledala s svojimi krotkimi rjavimi očmi v njegove velike sive objokane oči ter mu rekla:
»Ne jokaj, Tonček! Bom pa jaz tvoja mama.«
Hvaležno jo je pogledal nesrečni Tonček in zažugal Stvarnikovi kampi, ki je kazala za njima jezike in vpila: »Ženin in nevesta.«
Anzek se je tudi prebudil iz začudenja, da Tonček ni njegov brat, pa je pritekel za njima in pograbil Nežiko za roko:
»Domov pojdiva!«
Na lahno ga je dekletce odrinilo in reklo:
»Sam pojdi, jaz ostanem pri Tončku.«
Anzek je obstal sredi travnika, potem se je pa okrenil in šel sam domov. Ko je povedal materi, kaj se je zgodilo na paši, mu je rekla, da je Mihče govoril resnico.
O mraku je prignal Tonček čredo domov ter se je brez večerje zaril v posteljo in bridko jokal. Polona je prišla kmalu za njim. Iz kota je začula ihtenje, zato je pristopila in pobožala Tončka:
»Kaj ti je pa kdo storil?«
»Mame nimam!« je zajavkal otrok in še bridkeje zajokal.
»Kdo pa ti je to povedal,« se je strahoma začudila Polona.
»Vsi otroci vedo, samo meni ni do danes še nihče tega povedal,« je s težavo spravil med mikanjem joka iz sebe Tonček.
»Saj imaš mater. Lepa gospa je. Veš, morala je po svetu. Ko se vrne, te vzame s seboj,« ga je tolažila starka.
»Kdaj se pa vrne?« je hotel vedeti Tonček in je prenehal jokati.
»Čez eno ali dve leti,« je dejala Polona in pristavila v mislih: »Bog mi odpusti ta greh, saj mu ne morem povedati resnice.«
»Joj, kako dolgo jo bom moral še čakati,« je zahrepenel po nepoznani materi od žalosti in jokal onemogli sinko. Ko je vsnul, je lepo sanjal: Mlada rdečelična ženska ga je božala po licih z mehko, belo roko in mu šepetala: »Nikoli več se ne ločiva ...«
Tudi Nežika je imela žalosten večer. Komaj je odprla v mraku vrata, že jo je zagrabila mati:
»Kje si se potepala tako dolgo?«
S Kolenčevim Tončkom sem pasla krave,« je povedalo dekletce brez strahu.
»Anzek je že dve uri doma. Zakaj nisi šla z njim?« je bolj ukazovala, kakor izpraševala mati. Ko ni Nežika nič odgovorila jo je potresla mati za rame:
»S Tončkom mi ne smeš hoditi, da veš!«
X.
[uredi]Tonu so srečno teletile krave in žrebetile kobile, da so naglo tekla leta. Tonček je že davno odložil cekar in postal Tonče. Ni bilo ne dela, da bi ga ne bil znal, ne pomenka, ki bi si ga ne bil zapomnil. Tudi iz Anzeka je postal Janez, toda mati ga je ščitila pred težkim delom, ker je bil slaboten. Odkar je Tonče vedel, da nima matere, in mu je Tona povedal, da je še ne bo kmalu nazaj, se je oklenil z vsem srcem očeta. Tona se ni dosti menil za pikre poglede, ki mu jih je metala žena, kadar se je preveč zavzel za Tonča.
Že dve leti ga je učil Tona najlepšega kmetskega dela — košnje.
S seboj ga je jemal, ko je šel k žalskemu Krašovcu kupovat kose. Z važnimi obrazi so izbirali gospodarji svetla rezila, jih ogledovali in merili v peli.
»Za moja dva prsta — za tvoje štiri — mora biti prostora med listom in peto,« je učil Kolenc sinka in trknil s koso ob kamenita tla, da je zapela. »Ne sme peti ne prenizko ne previsoko, da ni ne pretrda, ne premehka. Tole, pazi, je pravi žvenk.« Tonče je napel ušesa in se trudil, najti oporo za ta skrivnostni glas. Pa se je nasmehnil, ko se je spomnil, da se sosedova Nežika prav tako zvonko smeji, še nožič je vzel Tona iz žepa in šel z rezilovim hrbtom po kosini ostrini: »Da se kosa dobro kleplje in enakomerno liže, mora biti povsod enako trda, kar občutiš pod nožem,« je razlagal oče sinku. Ko je izbril Tona kosišče, ga je dal potežkati Tonču in ga poučil: »Lahko mora biti kosišče, če hočeš dobro kositi.«
Doma mu je kazal oče, kako se nasadi kosa, da pravilno jemlje travo v redi, in kako se kleplje. Naglo je napredoval v tej šoli Tonče v veselje in ponos očetu od mačkovca preko prelasta do lucerne in gmajnske kraševke.
Ko je bil Tonče star osemnajst let, ga je vzel oče prvič na travnik pod Grajsko vasjo. Velik je bil Kolenčev travnik, da je deset koscev podiralo seno do enajstih. Prvi svit je lezel na obzorje, ko so že stali na travniku najboljši kosci soseske: deda Drejc Žebl in Miha Telej, stara fanta dva Korla: Polavdrov in Jozeljnov, in mlajši štirje: se je nasmejal Žebl. »Ves je nekoč smrdel Dajčman po brinjevcu, Jakovčev Tona, Tenčev Jože, Ocvirkova Anza in Tonče. Čim so se dvignile iz rosnega morja v travi do pasa visoke šibe, zataknjene k menikom po meji, je važno potegnil Tona z brusnikom po kosi, da je odjeknilo v mirno jutro: figu-fegu. Kakor v pesmi na vasi so udarili vsi za njim, da je bil zrak poln klepeta kakor na ženskem sejmu: figu, fegu, figu, fagu, figu, fiki ... vse do zadnjega ostrega — fik! Pa je iztegnil Tona roke, pozencnil z močnim životom in zamahnil v gosto rosno travo, da jo je nagnetel za polno naročje sočnega zelenja s kosiščem na levo. Ko je odrezal petkrat v red, je zamahnil za njim sin Tonče, nato pa so se vsi drugi uvrstili za njima. Kakor oprano je pogledalo solnce izza gorá in pozdravilo deset koscev, ki so zamišljeni poslušali pesem svojih kos: iš-iš-iš ...
Ko so prikosili na drugi konec travnika, se je obrnil Tona in pogledal po koscih. Nekateri so se kar kopali v znoju, Tonče pa je vihtel koso kakor peresce — brez vsake srage na zagorelem licu.
»Dober kosec bo!« je odločil pri sebi Tona. »Ni prida tisti, ki pri košnji teče od njega.«
Ko so prikosili vsi do konca, je potapljal najboljši kosec Polavdrov Korl Tonča po rami: »Dobro si jo brisal.«
Vesel je bil Tonče take pohvale, oče pa še bolj, posebno, ko je videl, kako motri sin ogromni redjak, ki ga je oče zgnal. Uganil je njegovo misel:
»Ti bi se najrajši kar redjaka lotil, kaj ne?«
Sin je zardel in bodro pogledal očeta: »Bi ga!«
Tona se mu je ponosno nasmehnil, toda zmajal je z glavo: »Morda bi ga res. Pa te je škoda, da bi se pretegnil.«
Vsi so dali prav Tonu, ko se je obrnil in pričel zganjati ogromen redjak. Vsak zamah je krepko pritegnil, da ne bo pod redjakom ostalo kaj neodrezanega za jezike grabljic.
Vse do enajstih so se pozibavali kosci po travniku ob godbi brusnikov in kos. Ko so rezali že zadnje redi, se je pripeljal Janez s petimi brhkimi grabljicami in malo južino. Tudi Nežika je bila med njimi. Z veselim pozdravom so jih sprejeli kosci in se vrgli v delo kakor vojaki, kadar jih pri vežbi nadzira sam general, in ročno odrezali še ostale redi. Potem so obrisali kose in jih obesili v jelšje. Tona pa je delil malo južino: velike zagozde hleba in za palec debele rezine svinjskega želodca, najboljše mesne konzerve, ponos vse doline od Solčave do Celja.
»Dobro si ga ustvaril!« je pohvalil okusno jed Drejče Zebl. »Kar nič ne zaostaja za ljubenskim, ki mu vsi Gorogranci priznavajo prvenstvo.«
»Vsi, razen solčavskega Dajčmana, ki pravi, da je njegov najboljši,« je pripregel Jozeljnov Korl, ki je večkrat hodil v Solčavo po hmeljevke.
»Če bi ga napravili iz njegovega jezika, bi ga še pes ne povohal,« se je nasmejal Žebl. »Ves je nekoč smrdel Dajčman po brinjevcu, ko je oblačil oba gospoda za mašo — bil je namreč poleg krčmarja tudi cerkovnik. Pa se je obrnil gospod župnik Šmid s karajočim pogledom vanj: »Dajčman, po žganju smrdite, kaj ste ga že spet pili?« Prav nedolžno je pogledal cerkovnik gospoda župnika in rekel: »Jaz že ne. Morda ga je gospod kaplan.«
Vsi kosci so planili v smeh, le Tonče se ni zgnail. Ves srečen je opazoval Nežiko, kako trosi seno in kako se sveti njen beli predpasnik v solncu ... Tenčevemu Jožetu, ki je sedel poleg njega, pa ni dala žilica miru, da se ne bi sklonil h Tonču in mu šepnil:
»To bi se pa še bolje prigriznilo kakor najboljši ljubenski želodec.«
»Ne govori tako, Jože,« ga je skoraj zaprosil Tonče, ki so ga hudo zbodle te besede.
»Saj nisem tako hudo mislil,« je popravljal Jože svojo hudomušno misel.
Ko so si kosci dobro podložili, jih je naložil Janez, da jih odpelje domov. Tudi Tona je prisedel in rekel Tonču:
»Ti pa ostani pri senu, da boste ljudje.«
Tonče se je pridružil dekletom, da so hitro raztrosili rosno travo. Komaj so bili gotovi, je že vroče junijsko solnce izpilo roso na drugem koncu travnika in je bila treba travo takoj obrniti, da pride čimprej vsa mokrota iz nje. Ročno je šlo delo izpod rok, kakor da leze po travniku orjaški stroj in obrača seno ...
Vročina je migljala nad travniki, sušači pa so sedeli v senci in kramljali o vsem tistem, kar narekujejo toplo solnce, vonj sušečega se sena in tiha modrina neba. Pa je potožilo neko dekle: »Kakor ogenj me pečejo noge.« Hudo je biti v trdi obutvi sredi leta, ko se obujejo čevlji le v nedeljo, pa še takrat le za v cerkev. Po travniku pa je ostro strnišje.
»Okopat si pojdimo noge!« je pristavila Nežika in že so odhitele grabljice k bližnjemu tolmunu, kjer je stala mirna voda kakor speča zelena kača.
Na plitvi breg so se vsedla dekleta, naglo sezula čevlje in veselo čofotala z nogami v hladni vodi. Tonče je gledal iz sence k njim in videl, da je sedla Nežika poslednja na breg. Napol je mižal in predel svoje misli o bog ve čem, ko so nakrat dekleta kriknila: »Nežika!« in planile skupaj kakor piščeta, če pade med nje kanjuh. Pod Nežiko se je namreč utrgala izpodlizana zemlja.
»Kaj jo je kača?« je šinila nagla misel v Tončeve možgane, da je bil v nekaj skokih ob tolmunu.
»Tonček pomagaj!« je kriknila Nežika s smrtnim strahom v široko razprtih očeh in se potopila v zeleno vodo. Kar zviška se je zagnal Tonče za njo v vodo in jo zagrabil za roko, ki jo je še molela iz vode. Krčevito se ga je oklenila utopljenka krog prsi, ko je zagrabila Tončeva roka za grčavo vrbovo korenino ob bregu. Že je mislil, da sta oteta, ko se je pod težo dveh teles korenina nenadno odtrgala in sta se potopila obadva pod zeleno gladino. Tonče je zadržal sapo in se ni skušal oprostiti jeklenega objema s smrtjo se boreče Nežike. Še tesneje se je privil k njej, da je prvič začutil mehkoto njenega deviškega telesa. Ena sama misel je vriskala v njem: »Pa če je ne morem rešiti, bodiva vsaj v smrti združena.«
Takrat pa so zadele njegove noge na prod. Naglo se je pognal s podesetorjenimi močmi, ki jih da človeku borba za življenje, in se dvignil z dekletom vred izpod gladine. S padcem in premetavanjem sta se namreč pognala na kleč. Globoko je zajel Tonče zrak, pograbil še z desnico Nežiko za noge in jo odnesel na breg.
Dekleta, ki so vse do tedaj kakor okamenela gledala smrtni boj, so skočila k tovarišici takoj, ko jo je položil Tonče na travo in onemogel padel poleg nje. Odpela so ji obleko in jo spravila po dolgi muki spet k življenju.
Ni še odprla Nežika oči, ko so zašepetale njene ustnice:
»Vsaj v smrti sva združena!«
Počasi so se ji otvorile oči; brezizrazno je gledala nekaj časa okoli sebe, nato pa se je pognala kvišku z vzklikom:
»Kje je Tonček?«
Ko ga je ugledala poleg sebe, ga je objela in vpričo vseh poljubila: »Moj rešitelj! Moj ...«
Takrat je pripeljal Janez južino. Ko so mu povedali o nesreči, si je želel:
»O, da nisem jaz ostal pri sušenju. Če bi ji bil rešil življenje, bi me gotovo rada imela.«
Vsako dekle je dalo Nežiki nekaj obleke, Janez pa Tonču hlače in lajbič, da sta se rešenca lahko za silo preoblekla. Ko so ju z vročo juho pokrepčali, ju je odpeljal Janez domov: Tončeta, da se preobleče, Nežiko pa, da pride v posteljo.
Kakor da vozi svojo mrtvo srečo, je sedel Janez ves žalosten spredaj, zadaj pa sta se držala za roke Tonče in Nežika, ki ju je dih smrti združil za vedno.
Pri Metelanu so hiteli izrekat Tonču hvalo. Toliko, da je odpeljal Janez z dvorišča, pa je že menila Nežikina mati: »Dober fant, le škoda, ker nima grunta.«
XI.
[uredi]Kakor mlada setev po pomladnem dežju je rasla ljubezen med Tončem in Nežiko po tem dogodku. Z bridkostjo sta občutila, da ju Nežikini starši ne vidijo radi skupaj, zato sta morala biti pogosto zadovoljna, če sta se le oddaleč videla. Čemu bi jima tudi bile besede, ko je vsaka kretnja že iz dalje zapela pesem o večni ljubezni.
Janezu seveda ni ušlo vse to, dasi ni hotel niti sebi priznati, da ljubi Nežiko. S smehom je zavračal vrstnike, ki jim niso ušli njegovi strastni pogledi za Nežiko, ko je šla mimo fantov po maši iz cerkve. Vaške rekovnice so pa brž popadle to novo kost in pretehtovale, kako se konča ta tako krepko zrasla ljubezen.
»Tako bo, kakor vedno: pankrt od hiše, njegova ljubezen pa z obilno doto na grunt!« je modrovala na Zadnikovi metvi tisto jesen Bobnikova Polona svojemu paru na ritovju Kompošteli in varno podvijala dolgo latje pod bose podplate.
»Pa nič kaj trden ni Janez, kakor pravijo. Za vsako sapo se prehladi, da kašlja. Posebno zadnje čase hujša, kakor bi meso rezal z njega,« je v drugem paru povzela razgovor Fidelčka, ki je kakor otrok s svojimi malimi nogami drobila na snopu.
»Ljubezen, nesrečna ljubezen ga nese doli. Huda, huda bolezen je to, huda,« je hitela kakor po taktu svojih nog Kompoštela, da se je stresač Peter na ves glas zasmejal:
»Vi že veste, kako vas napekava, napekava.«
Ves pod je udaril v bučen smeh, Kompoštela, ki ni ostala nobene dolžna, je pa pomežiknila Petru:
»Petrač, ti bi menda imel rad, da bi še tvoji grehi prišli na svetlo.«
»Eh,« je zategnil usta v zadregi Peter in z vso silo butal ob podovo steno s trdim ritovjem prosenega snopa, ki ga je držal za ometo latovja kakor paglavca za kuštre in utihnil.
Tedaj pa je butnila z viška velika rumena buča na pod, da so se menice s krikom razbežale.
»To je pa čuden kupec, se je prva oglasila iz osuplosti Fidelčka in pobirala kose razbite buče. Kar je zapazila kos papirja med peškami. Ko ga je vzela v roko in prebrala, je vzkliknila:
»Pa še lep pozdrav zraven: Tisočaki za jezikovo mažo, da se vam ne vžgejo.«
»In na pravi atres je prišel,« jo je podražil Peter. Fidelčka pa, kakor da ni nič rekel:
»Prav kakor Jakc, ki je imel sveto hostijo pod podplatovo kožo všito, da je bil neviden. Kadar so se o njem pogovarjali pri jesenskem delu, je priletela buča skozi okno. Zaman so oprezali fantje za njim. Še kraševski krošnjar ga je pogodil, preden se je mogel izpremeniti, in mu preparal trebuh.«
»Babja vera. Kdo bo take neumnosti poslušal. Rajši bolje menite, da ne bodo otepi vsi bodeči,« je prekinil ženski sejem z ukazajočo besedo Peter.
Nič se ni zvedelo, kdo je vrgel bučo: nekateri so dolžili Tonča, drugi Janeza. Zadnjega je bolj bolelo to, da je bila Nežika prav prijazna z njim, dasi je bila v teh besedah zgolj stara tovarišija, ljubezni pa nič.
Tiste čase so pletli fantje dekletom verižice iz žime. Da namigne Nežiki o svoji ljubezni, kar ni mogel z besedo, je tudi Janez na skrivaj pletel dolgo verižico iz črne žime zanjo. Že je bila gotova in je izdeloval le še velik srčast obesek, v katerega je vpletel iz bele žime veliki N, ko ga je presenetil Tonče.
Začudene so mu obstale oči na belem N-u, da je z nenavadnim glasom vprašal: »Za katero si jo pa spletel?«
Janez je začutil očitek iz bratovih besed, toda potajil se je in se nasmehnil:
»Zate, ki nimaš za take reči časa, čeprav je zima. Za god jo daš Nežiki.«
»Ti se pa res na vse spomniš. Prav hvaležen sem ti. Nikoli ti ne pozabim tega,« je vzradoščen vzkliknil Tonče in spravil dar, da ga izroči svojemu dekletu.
Ko je bil Janez sam, mu je bilo hudo za verižico, vendar se je nenadno razveselil, ko se je spomnil, da bo nosilo dekle na svojih prsih vsaj delo njegovih rok.
Visok sneg je ležal po dolini, ko se je reševala Nežika. Ves dan je Tonče zaman oprezal za svojim dekletom, šele pod večer jo je videl, ko je šla v trgovino ob veliki cesti. Malo je še počakal, potem pa ji je šel nasproti. Ko sta se srečala, ji je želel vso srečo in zdravje za god ter ji stisnil verižico, zavito v pisan svilen papir.
Radovednost je premagala dekle, da je razvilo papir in pogledala dar. Vsa se je razveselila priprostega daru in srečna vzkliknila:
»Kako lepa verižica! Pa tak lep srček. Kako dolgo si jo pa delal?«
Brez ovinkov je odgovoril Tonče: »Nisem jo delal sam. Janez mi jo je napravil zate.«
Kaplja neugodja je skalila Nežikino veselje. Dvignila je k Tončku svoje pohlevne oči in tiho vprašala.
»Si ga ti naprosil?«
»Ne, sam si je zmislil,« je odgovoril Tonče.
»Sem si kar mislila ...« je vzdihnila Nežika, da jo je Tonče začudeno vprašal, kam merijo te besede.
»Ti že drugič povem, ko bo še bolj potrjena moja misel,« je odgovorila Nežika, se mu zahvalila za dar in voščilo ter odhitela domov.
Tonček je nekaj časa premišljal te zagonetne besede, potem pa prepustil vse Nežiki, češ, ona mu bo že pojasnila, kadar bo čas.
Doma je Nežiko sprejela mati, ki je videla skozi okno njen sestanek s Tončem, s kmetskim naukom:
»Pusti vendar Tonča, ki nima ničesar, razen nekaj grošev, ki mu jih morda podari oče Tona. Janeza se drži, ki bo imel grunt. Veš: prvo je gruntič, potem šele fantič.«
Nežika je bila že vsa leta vajena takih naukov, toda tisti večer ji niso šli iz spomina, čeprav je zakopala verižico na dno svoje skrinje. Ko je zaspala, so se priklatile nanjo čudne sanje:
Poročno obleko je imela na sebi, ta pa ni bila bela. Okrog vratu je imela obešeno črno žimnato verižico. Srček z njenim belim N-om pa je držal trdno v roki Janez. Nežika ga je prosila s solzami:
»Pusti me!«
Janez jo je pa gledal z vročičnimi očmi in še krepkeje stisnil srček:
»Moja je uzda in vse, kar se je drži.«
»Kaj bo pa Tonče rekel, za božjo voljo,« je kriknila Nežka.
»Njega se boj!«
»On je že preskrbljen,« je rekel s čudno mrzlim glasom Janez ter potegnil za verižico, da se je Nežika opotekla za njim.
»Ne, ne ...!« je kriknila na glas in se zbudila.
Iz kota se je oglasila mlajša sestrica: »Strah me je—«
»Moliva!« je rekla Nežika in se poglobila v molitev za srečo in zdravje izvoljenega ženina. Z molitvijo je legel prijeten spanec na njene trudne možgane ...
Dolga je bila zima na 1912. leto in poleti je predla trda za steljo. Zato je rekel Tona sinoma:
»Vzemita résnici in ju sklepljita. Jutri pojdemo v resje v Dolgi graben.«
Drugo jutro sta kosila Tonče in Janez visoko v rebri, kjer je bilo gosto staro resje med redkimi brezami. Tonče je kosil zgoraj in kmalu zavil za obronek, dočim se je držal Janez bolj nizko proti veliki bukvi. Rskali sta kosi po trdem resju, da so se tresla kosišča in škripala v kljukah.
Solnce je pripekalo tako hudo v reber, da je prišel Tonče ves poten k veliki bukvi, koder je baš tedaj kosil Janez. Segel je v cekar, vzel iz njega zelenko, jo nagnil hlastno in pil tolkec.
Sredi požirka pa mu je zastala pijača v grlu, ker je obviselo njegovo oko na čudni sliki: V gladko bukovo skorjo je bilo urezanih dvoje velikih src, prebodenih s puščico. V levem srcu je bil vrezan J, v desnem N, pod obe pa letnica 1917.
»Kaj pa tole pomeni,« je zateglo vprašal Tonče. Ko je prišel Janez bliže, je pogledal srepo svojega polbrata in rekel trdo:
»Ko izpolnim leta 1917. štiri in dvajseto leto, se oženim z Nežiko.«
Tonče se je zasmejal:
»Na kaj se boš pa oženil?«
»Na svoj grunt. Mati so že pregovorili očeta, da mi ga izročijo,« je uporno pripovedoval Janez.
»Vse lepo. Pa ste Nežiko že kaj vprašali?« se je šalil dalje Tonče s svojim slabotnim bratom.
»Starši so za to, ona jih bo pa ubogala,« je trdovratno odgovarjal Janez.
»Kaj pa jaz? Čigava pa je Nežika,« je tedaj zrasel Tonče in stopil korak proti polbratu: »Moja je in jaz jo vzamem!«
»Tii?« je zaničljivo zategnil Janez. »Na kaj jo boš pa vzel. Hlapci pri nas ne jemljejo gruntarskih hčer.«
V trenutku, ko je dvignil Tonče roko, da bi prijel Janeza za ramo, je zagledal nekaj svetlega v njegovi desnici.
»Noož!« je kriknil Tonče in mu ga z naglim udarcem izbil iz roke. Janez se je opotekel, Tonče pa je pobral nožič, prijel z dvema prstoma klino in jo zlomil kakor tresko.
Janez se je opotekel, Tonče pa je pobral nožič, prijel z dvema prstoma klino in jo zlomil kakor tresko.
»Vidiš, Janez, tudi tebe bi lahko takole, pa se mi smiliš. Vem, da te je zapeljala ljubezen. Drugo si izberi! Manjka se za dediča Kolenčevine lepih in bogatih deklet. Roko mi daj, pa pozabiva.« Iztegnil je desnico proti Janezu, ki je tudi obotavljaje približal svojo desnico. Ko je pa dvignil oči in videl toliko dobrote v Tončevih očeh, se je bridko razjokal.
»Ne jokaj, moj mali,« ga je tolažil Tonče kakor oče sinka.
»Odpusti Tonče, pamet me je zapustila,« je zaprosil Janez.
»Saj vem, zato pa pozabiva.«
Tona, ki je prišel kmalu nato z vozom, se je kar čudil, ko je videl, koliko sta nakosila in kako sta oba vedra in vesela.
Tisto leto bi ne bilo prineslo nič novega, da ni z listjem vred izzorila tudi Polona, ki so jo položili kraj Matija. Pri hiši je niso dosti pogrešali, pač pa je bilo Tonču tako hudo, kakor da mu je umrla rodna mati. Tonču je zapustila najdražjo zapuščino — Matijeve čebele.
XII.
[uredi]Pomlad 1913. leta je bila prav posebno zgodna. Že v Matijevem je odlezel sneg in so se naglo vrstila pomladanska dela. Žita so bila o Šentjurjevem že za dve pedi visoka, črešnje in hruške so že odcvitale, jablane pa so bile vse obložene z rožnatim cvetjem.
Po prvi maši je stopil pred občinsko hišo občinski sluga Zmetov Tenč, nataknil na konec nosa ščipalnik, pogledal izpod njega, se odkašljal in važno pričel: »Razglas. Od okrajnega glavarstva se vam naznani, da so prišle za letnike 1890, 1891 in 1892 pozivnice za nabor, ki se bo vršil 3. maja v šmalski kasarni. Vojaški obvezanci morajo priti tja lepo omiti in trezni ob določeni uri. Kdor ne bi prišel na nabor, bo strogo kaznovan po vojnih postavah, kakor vojaški begun ali dezerter. Pozivnice se dobijo sedaj po maši v občinski pisarni.« Sledili so razglasi o davkih, premiranju živine, cepljenju koz in drugih važnih ukrepih oblastev.
Z mešanimi čuvstvi je poslušal Tonče razglas. Mikalo ga je v svet, toda še pomisliti ni smel, da bi se ločil od svoje Nežike. Nad njeno ljubeznijo ni kar nič dvomil. Toda leta so dolga in ženska se da pregovoriti, ko ostane sama brez svetovalca in tolažnika.
Naglo je minil teden. Že je bil pripravljen parizar ves v zelenju in cvetju, da popelje fante na nabor. Dekleta so žalostna trgala veje rožmarina, roženkravta in zadnje cvete zimskih nageljnov, rož ljubezni, jih povijale v šopke in jih rosile z vročimi solzami.
Vso noč so peli fantje na vasi tako lepo, da razen gluhih starcev in dojenčkov ni nihče spal. Od okna do okna je spremiia pesem fante po šopke. Na ta večer pridržujeta še oče in mati sapo, da slišita sladke besede, pozen spomin davno minilih dni ...
Komisija je bila to leto posebno izbirčna. Od desetih vaških fantov je potrdila le Tonča za tri leta k dragoncem. V trikot je zganil Tonče list in ga vtaknil za črn zajčjek, ko so posedli pri Balantu na voz. Šele o mraku so pripeli na Grobljo:
»Klobuk ima na glav
za njim pa listek bel ...
Ta listek tako prav,
da cesar ga je vzel ...«
Pred Zadnikom so ustavili, da dostojno proslavé ta dan, ki daje fantom pravico do prikupnine pri prvi sledeči podokni in pravico do vasovanja. Brž je završalo po vasi: Katerega so kaj potrdili? Čim so matere zvedele, da so le Kolenčevega Tonča, so se oddahnile in mirno zaspale. Le Nežika je sedela v temi na svoji postelji in brez misli gledala v zvezdnato nebo ...
Kolenčev Janez tudi ni spal. Vest o Tončevi potrditvi ga je navdala z novim upom, ki je naglo razpihal pod pepelom tlečo žerjavico zatajene ljubezni v silen ogenj. Kar zadržalo ga ni več doma. Oblekel se je in stopil v pomladno noč polno sladke ljubezni.
Od Zadnika se je razlegal Tončev čisti glas, ko je zapel naprej:
»Al me, al me boš kaj rado melo,
ko bom, ko bom nosil suknjo belo ...«
Jakovčev Tona, ki se je prejšnjo jesen vrnil od vojakov, je vzel čez, vsi drugi so pritegnili s krepkimi basi, da so se tresle šipe v oknih ...
»Vsi so tam zbrani,« je pomislil Janez in sklenil, čeprav še ni bil goden za na vas: »K Nežiki grem pod okno in ji odkrijem svoje srce. Morda pa le nima tako rada Tonča in najde tudi moja ljubezen skrit kotiček v njenem srcu. Pa četudi me ne usliši, bom vendar morda le lažje nosil ta ogenj v sebi, če bo ona vedela zanj.«
Kakor tat se je splazil Janez tiho pod Nežikino okno, toda pod kapom je zaškripal izprani pesek pod čevljem. Nežika je čula stopinje in je naglo odprla okno v veri, da je prišel Tonček. Vsa pa je osupnila, ko je pričel Janez naglo s pridušenim glasom svojo ljubezensko izpoved: »Usmili se me, Nežika! Že od kar se zavedam, sem te imel rad. Z leti je rasla tudi moja ljubezen, ki me žge v srcu dan in noč. Ne prosim te poljuba, le ene besede te prosim. Reci mi, moja sladka Nežica, da me imaš vsaj malo rada, pa bo ozdravelo moje bolno srce. Ti vsa moja sreča ...
Neizmerno dobra je bila Nežika in so ji izvabile vroče besede nesrečnega tovariša solze sočutja. Po laseh ga je pobožala in zašepetala.
»Ubogi fant! Vedno sem —« sredi besede pa je nenadno kriknila: »Beži Anzek!«
Izza vodnjaka so se dvignile štiri sence in planile za bežečim Janezom.
»Tudi Kolenčev mora teči, če se ni prikupil ...« je še odjeknilo med smehom in cepetanjem nog za oglom, ko je vsa trepetajoča zaprla Nežika okno. Na Nežikin krik se je prebudila mati v sosednji sobi ter prebudila moža, ki je smrčal poleg nje: »Ali nič ne čuješ?«
»Kaj pa?« je od spanja ves omoten zamomljal mož.
»Kolenčev Janez je bil pod oknom in mu je Nežika odprla. Sedaj so ga pa fantje pregnali, ker se še ni prikupil.«
»Beži no! Kdo bi si mislil, da je Nežika tako pametna,« se je čudil mož.
Žena je sedla v postelji in se potrkala na prsi: »Moje delo je to, da veš. Koliko sem si brusila jezik, dokler je nisem pregovorila, da se je ohladila za onega. Sedaj, ko odide Tonče k vojakom, se pa še bolj zvari ta moj obroč. Samo da je Janez ves v ognju, ona se že od njega vname. Ti moj ljubi Bog, ali bi mogla kaj boljšega ukreniti za hčer, kakor da jo spraviva na Kolenčev grunt.«
Še, ko je žena vsa navdušena nad svojim dozdevnim uspehom tako pripovedovala, je spet zahrkal mož, da se je razjezila:
»Ko klada je, jaz pa naj vse oskrbim,« in je predla naprej svoje načrte s Kolenčevino, dokler tudi nje ni premagal spanec in je s tankim glasom odgovarjala moževemu smrčanju ...
Na god svetega Antona Padovanskega, po kmetsko Salatnika, je izpolnil Tonče enaindvajseto leto. Naslednjo nedeljo mu je izročil Tona hranilno knjižico, v kateri je bila materina dota 2000 kron, sam mu pa je priložil še 1000 kron za plačo zadnjih petih let, ko je sin delal na gruntu.
»Kadar prideš od vojakov, boš že polnoleten. Če boš pameten, si lahko ustanoviš s tem denarjem lasten dom. Vedno je kaj pripravnega na prodaj, saj gredo lahkomiselni pijanci vsak dan na kant. Nekaj dolga prevzameš, kakor ga morajo drugi z dotami bratov in sester. Če da Bog zdravja tebi in meni, bova lepo uredila tvoj novi dom. Tedaj ti bo tudi sosed rad dal svojo hčerko. Tako ne bo tebi krivice in tudi me ne bo skrbelo na zadnjo uro, kako se bo pretolkel skozi življenje moj sin. Zraven je krstni list. Dobro shrani oboje.«
»Oče, vem da ste me imeli vedno radi in da ni vaša krivda, da nisem vaš naslednik na Kolenčevini. Hvala vam za vse dobrote in nauke. Nikoli vas ne bom pozabil!« se je zahvalil Tonče svojemu očetu in pristavil: »Le eno me boli: Kje je moja mati? Vsi bi dal, da jo le enkrat vidim. Morda trpi sirota pomanjkanje ...«
Tona si je šel s tresočo roko preko čela in tolažil sina: »Če je še med živimi, ji ne more biti slabo. Vedela je, da držim obljubo, ki sem ji jo dal: da ji nikoli ne bom kratil pomoči. Morda je celo bolje zanjo in zame, da molči, čeprav je tebi hudo. Odpusti njej in meni, kakor je ona meni odpustila. Nisem bil kriv jaz, temveč tisočletni zakoni grunta, ki nas uklepajo v svoje okove. Danes že popuščajo. Z njimi pa popušča ljubezen do zemlje. Kadar jih več ne bo, tudi grunta ne bo več. Na videz je tako prav in pravično, da se grunt razdeli med otroke. Z deklo ali hlapcem se ženijo, si pozidajo hišico, morda je celo za eno kravo paše in krme pri hiši, za dve je že ni. Ko pa pridejo otroci, se proda oče ali mati včasih oba fabriki. Ta ve dobro, da so ti ljudje prikovani na svoj kos zemlje in jim po tem reže svojevoljno kruh. Oče še ne, sin bo pa že klel tisto edino njivo, polno tisočletne krvi prednikov, ker ga usužnjuje fabriki. Ne bodo poznali več zemlje in njenih zakonov, zato ne bo v njih več ponosa in žive vere v nesmrtnost rodu. Sin pomni, zadnjo in večno resnico. Kruti so zakoni grunta, vendar teče na njih zibelka sreče človeštva. — Dvajset let sem se puntal v svoji nespameti proti njim. Da sem takrat vedel vse to, kar danes vem, koliko bridkih ur bi si bil prihranil. Tebi, moj sin, naj bo to prizanešeno, zato sem ti povedal.«
Še preden je mogel Tonče kaj odgovoriti, je prinesla Mica južino na mizo. Ni ji bilo videti 46 let, tako sveža je bila.
»Nemara je še vesela, da se me iznebi,« je pomislil tegobno Tonče. Da ni imel prav, je pokazala ženska, ko je stopila k njemu in mu želela vso srečo za njegov god in pristavila:
»Dokler sem jaz gospodinja, so ti vedno odprta vrata v hišo in bo vedno zate žlica v skledniku.
Tonču so se ovlažile oči, ko je rekel: »Ljuba oče in mati, za vse dobrote vama bom vedno hvaležen.«
»Saj še vendar ne greš od hiše,« se je začudil Janez, ko je pri zadnjih besedah stopil v hišo in postavil majolko na mizo. Tona je nalil vsem kozarce, da so trčili na zdravje godovnjaka.
Kakor en sam deloven dan so minili naslednji trije meseci, da se je vsem zdelo, kakor da bi se bili šele prejšnji dan tako pomenjkovali. Tona se je odpravljal k vojakom v Maribor. Na predvečer svojega odhoda je prinesel Nežiki shranit svojo hranilno knjižico.
»Ni mi do denarja,« je vzdihnilo dekle. »Kaj bom vendar počela, ko te tako dolgo ne bom videla.«
»Saj ti bom vsak teden pisal. Maroldovega Lojza sem že naprosil. Dajal ti bo ob nedeljah pošto, da jo ne bo kdo prestrezal,« je urejeval že napol odsoten Tonče bodoče stike.
»Nič se ti ni treba bati, Tonče, za mene. Kar sem v vodi obljubila, bom držala na vse večne čase.«
»O ti moje sladko dekle,« se je sklonil k njej Tonče in jo prvič poljubil.
»Moj zlati Tonče,« je omahnila Nežika na njegove prsi in zajokala ...
Ko je peljal drugo jutro Janez Tonča na vlak, je pritekla Nežika na cesto in pripela svojemu fantu velik šopek gorečih nageljnov ...
»Prerada ga ima. Ne bo ji lahko sami. No, jo bo pa Janez tolažil,« so se vpletli vaški jeziki, da niso zarjaveli od dolgega molka.
XIII.
[uredi]Na zimo je tisto leto kmalu zaprlo. Že v vseh svetnikih je zapadlo snega do polenta. Mnogo repe je še bilo na polju. Ker sneg le ni hotel skopneti, so ga gospodarji odmetavali pred ženskami, da so mogle do repe. Na saneh so jo vozili domov in jo obrezavali po toplih kleteh. Kdor je pohitel, je dobil še nekaj nastelje, počasneži pa so imeli prazne listnice in so vsteljali slamo. Vse čez božič se je držal prvi sneg. Še na Štefanovo so peljali na sankah gospodarji v Gomilsko vrečice ovsa v blagoslovitev, da bo sreča pri konjih. O Kraljevem se je pa vendar pretrgala zima za dva tedna, da so dobili skrbni in počasni listja za polne listnice. Po polževo so lezli Nežiki zimski dnevi in bi bila revica skoprnela, če ne bi bila dobila vsako nedeljo pisma od Tonča. Prav pohvalil se je v vojaški suknji.
Pomladni nabori so klicali pod mero tudi Kolenčevega Janeza, kar mu je bile zelo neprijetno. Ne zaradi vojaške službe same, saj je bil vsak fant ponosen, da so ga vzeli k vojakom. Nekaj povsem drugega ga je skrbelo, odkar je imel naborni listek v rokah: kje bo dobil šopek. Mnogo lepih in bogatih deklet je metalo oči za njim.
Toda Janez je bil gluh in slep za vse njihove čare, kajti vse njegove misli so bile pri Nežiki.
Zadnjo nedeljo pred naborom je Janez, kakor že večkrat, oprezoval, kdaj pojde Nežika v cerkev. Komaj je krenila na zavrti, že je pospešil za njo korake.
»Saj se še ne mudi tako,« jo je od zadaj ogovoril, da se je dekle okrenilo in odvrnilo z veselimi očmi:
»Še moram prej na pošto.«
»Kaj pa, če ne bo nič pisal?« jo je z nasmeškom podražil Janez.
»Jaz pa vem, da bo!« se je zasmejalo rdečelično dekle in pokazalo dve polni vrsti ko repa belih zob.
»Blagost ti bodi ...« jo je zablagroval Janez in globoko vzdihnil.
»Kaj te pa tare, da vzdihuješ, kakor bi te kdo za stotisoče terjal,« je hotelo dekle s šalo iti preko pereče zadeve.
»Kako bi ne vzdihoval,« je Janez naglo poprijel za dobrodošlo besedo, »Na nabor pojdem v torek, pa bom edini brez šopka.«
»Ta reč se da pa kaj hitro urediti!« je odgovorila Nežika.
»Kako pa?« je radovedno vprašal Janez.
»Tako, kakor napravijo vsi drugi. Dekletu se priporoči zanj!« se je zasmejalo dekle.
»Če mi ga bo le dalo?« je podvomil Janez in uprl v njo svoj koprneči pogled.
Tedaj je šele zapazila Nežika, da je nerodno zavozila dobro pričeti pogovor. V zadregi ni mu vedela kaj odgovoriti. Janez pa je sklenil izkoristiti te tesne ulice za to je spet poprijel nit razgovora.
»Deset bi jih lahko dobil, pa ga od nobene nočem. Brez šopka pojdem!«
»Veš, da ne gre tako, ko jih bodo vsi drugi imeli. Šopek pa vendar moraš imeti,« je ugovarjala Nežika.
»Če mi ga boš ti dala,« je zajadral Janez kar naravnost k cilju in pristavil: »Vsaj kot tovarišu in sosedu ...«
Kakor vsaki ženski je tudi Nežiki prav dobro dela zavest, da jo ima Janez rad, zraven pa se ji je dopadla njegova odkrita beseda. Po kratkem premisleku je oprezno pogledala okrog sebe in tiho pripomnila:
»Da ne boš ti sam žalosten med drugimi veselimi, ti jaz napravim šopek kot tovarišu in sosedu. Toda samo pod enim pogojem.«
»Zahtevaj kar hočeš od mene!« je vzkliknil ves radosten Janez.
»Zareci se, da ne boš tega nikomur nikoli povedal!« je zahtevala Nežika s poudarkom. Hud je bil sicer ta pogoj, vendar pa je bil Janez prav zadovoljen tudi s tem malim uspehom in je slovesno izjavil:
»Kakor je Bog v nebesih, ne bom povedal tega nikoli živi duši!« in pristavil, »Kdaj pa naj pridem ponj?«
Nežika je malo pomislila: »Na okno ga bom pripravila jutri zvečer. Vzemi ga, pa me nikar ne kliči.« V tem je začula, da jima je nekdo za petami in je brž na glas pristavila, da je preokrenila pogovor: »Bom vprašala mamo, če imajo še kaj tistih buč.«
»No, le pojdimo,« ju je tedaj pozdravil Dolenčev Anza, ki se je pripeljal s kolesom za njima.
»Saj bo treba,« sta se odzvala oba hkrati. Ko je bil že daleč je menila Nežika:
»Če ni na ušesa vlekel?«
»Anza pa ne! Najboljši fant je v vsej soseski,« se je odkrito zavzel za tovariša Janez.
Ko so izvedele vaške rekovnice, da sta šla skupaj v cerkev, so staknile glave in z zadoščenjem ugotovile, da so le imele prav.
Glavno besedo je imela spet Babnikova Polona, ki je važno zamahnila z rokami:
»Kaj vam nisem rekla! Grunt je pa le grunt. Lepo pa ni od nje, da ga je tako hitro pozabila. Saj pravim, mladi rod se je ves izpridil.«
»Če bo le čakala, čakala,«je zaskrbela za Nežiko Kompoštelka. »Tona bo gospodaril še trideset, trideset let, kakor je Matija, Matija njegov oče.«
Drugi večer je bila tema kakor v ragu. Fantje naborniki so pili pri Zadniku in prelevati. Sosed cestar Griškovec se je že tretjič prebudil, se obrnil v zid in zagodel:
»Človek še ponoči nima miru. Anó vendar ...«
Ura je šla že na enajsto, ko se je Janez odstranil od druščine. Srce mu je močno utripalo, ko je stopal proti Nežikinem oknu, še ves v negotovosti, če se dekle navsezadnje morda ni premislilo. Potipal je po oknu in res: velik šopek zavit v svileni papir je ležal med cvetličnimi lončki. Kakor svetinjo ga je Janez varno vzel v roke, ga razvil in poljubil. Da ne bo trkal, je bil obljubil dekletu, zato mu je omahnila roka, ki se je bila že dvignila, da potrka na šipo. Le pritajeno je šepnil med cvetice:
»Nežika, hvala! Nikdar ti tega ne pozabim.«
Ničesar ni imel, da bi si pripel šopek, zato je stopil domov in kar v temi iztaknil v nedeljskem suknjiču iglo. Varno je spravil svileni papir pod vzglavje in si pripel šopek. Iz polnih pljuč je zavriskal, ko je bil spet pred gostilno in na stežaj odprl vrata. Žarka svetloba je planila vanj in ga vsega oblila. Vsi pogledi so obviseli na njegovem šopku. Vseh misel pa je uganila gospa Mimi, ko je rekla:
»Ovbe, ovbe! Kje je neki rasel ta šopek,« in pomislila: »Precej časa te ni bilo nazaj. Nekje na spodnjem koncu vasi imaš medo.«
Nič ni odgovoril Janez, samo zvito se je namuzal in zapel:
Odkod si dekle ti doma,
oj ti doma,
da te nobeden ne pozna ...
Vsa vas si je maman belila glave z Janezovim šopkom, toda nihče ni odgonetil, kje ga je dobil.
Drugi dan so na naborih kar od kraja pobirali. Ko je pa Janez stopil v ris, ga je plosknil zdravnik po plečih:
»Za enkrat nesposoben.« Obrnil se je proti pisarju in mu narekoval, »Ozka prsa ...«
Nepopisen sram je obvladal Janeza pri teh besedah, ko je videl, da bo sam izmed vseh tovarišev ostal nepotrjen. Spomnil se je tudi svojega lepega šopka in kaj bo Nežika rekla.
»Prosim, potrdite me! Dovolj sem močan!« je naenkrat zaprosil zdravnika.
»Ein guter Patriot!« se je nasmehnil debelušni zdravnik in potrapljal Janeza po rami:
»Še eno leto boš žgance jedel. Drugo pomlad boš pa naš.«
Nekoliko ga je sicer potolažila ta beseda, vendar pa ga je še ves teden po naboru grizla zavest, da je slabši od drugih.
Za veliko noč je prišel Tonče na dopust. Kako se mu je prilegala uniforma: Rdeče jezdne hlače, svetli škornji z ostrogami, svetlomodra bluza s svetlimi gumbi, na glavi mehko rdečo čepico, okrog pasu pa opasano težko svetlo sabljo. Vsa fara ju je gledala, ko sta šla z Nežiko od druge maše, oba velika, mlada in zdrava.
»Pa pravijo, da ima Tonče denar blez tisočake,« je rekel, ko sta šla mimo oštir Rožaj županu Blatniku, ki je hodil še od zjutrajšnjega.
»Tri ima v naši kasi,« je potrdil župan.
»Pa rije za Metelanovo. Mar bi se naj priženil k dolenjski Kraljici. Lep grunt, brez dolga, ženska še pa tudi nima dosti čez štirideset. Nežiko bi pa naj Janezu prepustil,« je gospodaril zanj Rožaj.
»Veš, Kolenčev je. Ga ne preverješ zlepa. Sicer pa čujem, da namerava Tonče, ko pride od vojakov, kaj pripravnega kupiti. Nekaj ima on, Nežika tudi ne bo brez božjega, nekaj bosta pa najela. Težko se spravi narazen par, ki je že tako skupaj zrasel,« je pripomnil Blatnik.
»Če bosta zdrava, jo tudi izvozita. Saj se je meni prav tako godilo. Veš, Tonče tudi ni prazen. No, Bog jima daj srečo!« je sklenil ta pogovor Rožaj in izpraznil kozarec. Pogovor se je zasukal k cenam sena, ki ga je marsikateremu gospodarju že zmanjkovalo.
Med zadnjimi sta šla Tonče in Nežika čez polje domov, ker se je moral Tonče še pri orožnikih odjaviti. Med potjo mu je Nežika pravila o vseh dogodkih preteklih mesecev in seveda tudi o Janezovem šopku.
»Veš, je pač revež, smilil se mi je,« je končala zgodbo dekle in pogledala od strani ženina.
Ta se je prav od srca zasmejal in krepko stisnil njeno roko: »Prav si napravila. Vesel sem, da imaš dobro srce.«
Vse okrog njiju se je prebujala pomlad. Zare in meje so že zelene. Med nizko travo pa so dvigale marjetice svoja drobna rumena očesa proti mlademu solncu. Nad svetlimi setvami pa je trepetala škrjančkova pesem ...
XIV.
[uredi]»V Šempetru streljajo,« je pomislil Tona, ko ga je vzbudilo butanje topičev v jutranjem svitu na praznik svetih apostolov Petra in Pavla. Dva sta zapisana svetnika na ta dan, vendar pozna kmet le prvega, drugi mu je pregosposki in prebahaški. Ne bom se hvalil, je zapisal Pavel, pa takoj pristavil, kolikokrat je bil v ječi in v raznih nevarnostih. Celo v sami šempavelski fari časte slovesneje god matere Ane v stranskem oltarju, kakor gosposkega patrona, ki ga je kdovekdo vsilil fari. Zato imenuje narod ta praznik apostolov v začetku poletja le Petrovo, kakor da bi ne šel prav nič mar njegovemu tovarišu Pavlu.
Petrovo je kmetski poldan sredi leta. Krompir in koruza sta zdavnaj obsuta. Hmelj že poganja, muhe in so hmeljniki gosti kakor mlada smrekova gošča. Črešnje zorijo ob hišah v pašo otrokom in ptičem. V zevajoče čeljusti kozolcev je zloženo snopje ječmena. Kokoši ne zobljejo več kobilic v travi, ob prvem svitu že mlatijo spodnje snopje v latah. Zunaj na polju zori rdeča pšenica, prasketajoča v gladki pripeki. Domove uspava omotni vonj suhega sena. Živad prežvekuje leno po hlevih in odganja muhe z enakomernimi gibi košatih repov. Pes dremlje v senci, naglo sopeč, da mu teče pot z dolgega rdečega jezika. V mehki travi ležijo v senci košatih jablan utrujeni ljudje in spijo. Ceste so prazne in tišina leži nad vasmi.
Tako je bilo Petrovo vsa leta in tudi to leto je spala vas po južini kakor izumrla. Tedaj pa je planila v ta sveti dan strašna vest. Da ni stalo črno na belem, kdo bi verjel. Od hiše do hiše je šla strahotna vest: Sarajevo, streli, bombe, prestolonaslednik Ferdinand ... Naglo so vstajali ljudje iz popoldanskega spanja in se glasno pomenkovali.
»Oba sta ubita, Ferdinand in njegova žena,« je razlagal važno pred Kolenčevo hišo učitelj Šmid in krilil z dolgimi rokami.
Neverjetno so ga gledali poslušalci, če jih ne vleče, kakor je bila sicer to njegova navada, in zmajevali z glavami.
»Pravkar se je pripeljala k Zadniku gospoda iz Celja. »Črno na belem lahko berete v časnikih, ki so jih prinesli s seboj. Vse Celje je v črnih zastavah,« je že skoro jezno zatrjeval dolgi učitelj nevernim ušesom.
»No, po stopimo pogledat,« je menil Tona in se je napotila z njima vsa radovedna množica pred gostilno. Cele gruče so že stale tam in živahno razpravljale o dogodku ter si podajale iz rok v roke črnoobrobljen nemški list, kjer je stalo z mastnimi črkami zapisano:
»Der Brevel von Sarajevo.«
»Kdo ju je pa?« je vprašal od zadaj Jakove.
»Srbski študent,« je razlagal v celjski nemščini tuj gospod z zalisci. »Iz Bosne je doma in ju je ustrelil, ko sta se peljala po mestu.«
Vsa trda je poslušala množica njegove besede in kar ni mogla doumeti ves njihov pomen.
Kakor da je vprašal za vse, so posluhnili vaščani, ko je spet povzel Jakove: »Jezas, Jezas, zakaj jih je pa?«
»Zato, da bi izzvali našega dobrega cesarja v vojno, so ga plačali Srbi. Deset milijonov je dobil,« je vneto razlagal in lagal tuji gospod.
Vojna! je udarilo kakor strela strašna beseda.
»Tak, da bo vojska?« je menil počasi Jakove, ki je celo na svojo pipo pozabil, da mu je ugasnila.
»Seveda bo, da naučimo manire te srbske ubijalce,« je odgovarjal vneto tujec.
Tona je v mladih letih večkrat vozil splave do Mitrovice in še dalje prav do Golubovca, pa je poznal Srbe, da so pošten in miren narod. Zato je na glas podvomil:
»Poznam Srbe, pa mislim, da niso krivi te krvi. Jaz bi dejal, da so anarhisti ...«
»Kdo pa ste vi, da se potegujete za morilce?« je stopil tujec proti Tonu.
»Vas kar nič ne briga,« ga je s prezirom pogledal ponosni Tona.
»Bomo že videli, če nas briga ali ne. Vi puntarji!« se je razjezil tujec, zažugal s pestjo in odšel na vrt koncu gostilne. Tam je nemškutarska gospoda že vodila vojno proti Srbiji.
»Kakor uš jih stremo, te ubijalce kraljev. Takole!« je krepko stisnil desnico v pest siv bradač pri mizi in naglo pritisnil s palčevim nohtom na mizo, da se je skoraj čulo, kako je počilo pod njim.
»Z mokro cunjo jih zapodimo v beg, da se bodo pozabili ustaviti,« je kričal z nosljajočim glasom brezzobi davkar Wissiack, nevredni potomec slavnih Bezjakov.
»Tako je, gospod Wissiack,« je pritrjevalo omizje. Tudi ženske je omamil krik po krvi. Mlada gospodična je pričela jokati in tolkla s svojimi drobnimi ročicami po mizi.
»Oči jim izpraskamo tem ušivim svinjskim pastirjem.«
V tem je stopil Tona na vrt. Kljub svojim 63 letom je bil še čvrst kakor petdesetletnik. Čim ga je ugledal gospod z zalisci, je dvignil vik:
»Ta tudi drži s tisto sodrgo. Zagovarjal jih je, ušivce!«
Kakor v mravljišču je zašumelo med nemškutarsko gospodo. Davkar Wissiak je dvignil stol in planil proti Tonu:
»Pobijmo ga, izdajalskega psa!«
Vsa družba je zavreščala in navalila na Tona. Ta pa se je ročno izognil udarcu, pograbil davkarja in ga treščil v gručo napadalcev, da je telebnil po tleh. Kdo ve, kakšne posledice bi bil imel tako ljuto pričeti pretep. Deset krepkih fantov je že planilo na vrt in se postavilo k Tonu. Tedaj pa je prevpil ves trušč Ilauniggov komi:
»Nehajte, saj to je vendar gospod Kolenc.«
Vse Celje je dobro poznalo to ime, zato so se umaknili napadalci. Le gospod z zalisci je še godel:
»Kolenc gori, Kolenc doli. Nihče ne bo zagovarjal to bando.«
Komaj so ga pomirili drugi, češ, kaj ve kmet o politiki.
Fantje so prisedli k Tonu in s petjem zadušili nemško zabavljanje.
Vse je prevzela beseda o vojni, da se je kar sama začela peti stara pesem:
»Rdeči so oblaki,
ki gor nad nami so,
kteri nas spominjajo
na nesrečno vojsko prajzovsko.«
Takoj za njo se je oglasila nezaceljena rana brezplodne zmage na Italijanskem:
»Radecki pa na konj sedi,
krvavi meč v rokah drži ...«
Spet ni bilo Nemcem všeč in je pričel gospod z zalisci zabavljati:
»Veleizdajalci! Ušivce zagovarjajo, naša zaveznika pa blatijo. Doli s Srbijo!«
»Doli! Smrt ušivcem,« je zatulila vsa družba.
Tedaj pa je povzel glas Šmidov najboljši pevec Pepelčev Miha, ki je slučajno zašel v ta konec fare:
»Iz bratskog zagrijaja
zadoni pjesma sveta ...
Slovenec, Srb, Hrvat
za uvjek brat i brat!«
Tedaj pa je prekipel srd gospoda z zalisci, da je zavihtel vrček in ga zalučal v fantovsko družbo. Vajeni takih napadov so se vsi umaknili, da je treščil vrček v drevo. Kakor bi bil trenil, je bila vsa nemška družba postavljena na cesto. Od daleč so še vihteli palice in grozili s pestmi, ko so odhajali proti Šempetru. Fantje pa so se povrnili na vrt in peli vse, dokler ni prišla orožniška patrulja in prepovedala petje ...
Kakor mora je legla beseda vojna na vas, da ni hotel objeti spanec trudnih misli. Pozno v noč se je premetavala Nežika po postelji in trepetala pri misli, da bi moral Tonče na vojno ...
Vse prve tri tedne julija je visela vojna v zraku. Sedaj se je govorilo, da bo že jutri počilo, koj nato pa se je čulo o mirni poravnavi. Vsak glas je prinesel novo zagonetko, ki ni pustila, da se umirijo zaskrbljena srca. Le eden je oživel pri besedi vojna: kanonir Lavžarjev Jože, ki se je tepel 1866. na Italijanskem. Pripovedoval je radovednim ušesom o strašnih ranah, o kupih mrličev in o dragih grozotah vojne. Vsako svoje pripovedovanje pa je zaključil:
»Vedno smo tepli Italijane, še bolj kakor pod Radeckim oseminštiridesetega ali pa devetinpetdesetega. Tako smo jih potiskali, da smo jih ie imeli prav ob francoski meji. Petnajst maršev smo jih gnali še onkraj Turina. Vedno manj jih je bilo pred nami; kakor marčev sneg je kopnela njihova vojska. Pa pride od cesarja povelje: Ablassen! Čudno smo se spogledali. Celo generali so zmajevali z glavami: »Prav pred poslednjim porazom naj se umaknemo?« Pa kaj smo hoteli, cesarska beseda je bila pač taka, da smo jo mahnili nazaj. Šele pozneje smo izvedeli, da je Prajz zmagal in prisilil cesarja k miru. Mi smo prelivali kri in potolkli v vseh hitkah Plemontezarja, cesar mu je pa odstopil Lombardijo. Še zmerom je bil tepen Plemontezar, vojno pa je vsakokrat dobil. Vsi smo vedeli, da ni prav tako. To so pač morali cesarja nalagati. Mlad je še bil in lahkoveren.«
Neštetokrat je slišal narod, ko so v teku skoraj petdesetih let pripovedovali veterani po vsej deželi o čudnih mirovnih pogodbah, ki so vedno prisodile premagancu obilen delež zmage. Zaman je tekla naša kri v potokih po vsej gorenji Italiji. Nihče na svetu še ni slišal, da bi se tako delila pravica. Pravni čut naroda je bil tako kruto žaljen, da se je zajedlo v vsa srca sovraštvo do premaganega strahopetca, ki se je potem rogal našim krvavim žrtvam. Petnajst maršev onkraj Turina ... Kolikokrat se bo to še ponovilo! Kdo bi se čudil sovraštvu, ki ga je rodila žaljena pravica ...
Po časnikih je bilo malo pisanja o sporu s Srbijo, le toliko je stalo dne 23. julija, da je zahteval cesar zadoščenje od srbske vlade. Ko je naslednje dni raznašal pošto pismonoša Maroldov Lojzek, kar ni mogel sproti odgovarjati na vsa vprašanja. Ničesar zanesljivega ni mogel vedeti, zato je le tolažil zbegano ljudstvo: »Kakor se čuje, se bodo pobotali.«
Tako je napočila sobota pred Anino nedeljo. V napetost poletnega popoldneva pa je namah prihrumela od zapada strahovito huda ura. Silen orkan je zaplesal nad dolino: podiral kozolce, odnašal strehe, ruval stoletne jagnede po gmajni, razčesaval drevje po sadovnjakih in lomil težko obložene hmeljevke po hmeljnikih. Samo za nekaj minut je zaplesala vihra, potem pa je spet posijalo sonce.
V trumah so hodili ljudje na polje gledat škodo. Česar ni vedel takrat nihče, ne Dunaj ne Beograd, je vedela dolina: Vojna bo! Vihar jo je napovedal.
XV.
[uredi]Anina nedelja — 26. julija 1914. Po osvežujoči nevihti prejšnjega dneva je bil zrak čist in se je modrilo nebo, kakor da je prišlo pravkar iz božje delavnice. V veselo pritrkavanje šempavelskih zvonov so pokali od velikega križa sem možnarji in oznanjali slovesni dan farnega proščenja.
Verniki so hiteli v trumah k rani maši in se glasno pomenkovali o dvojem: o viharju in o preteči vojni. Nihče še ni vedel nič določnega. Šele ko so prišli k fari, so čuli mesarja Frenčka, ki je med delom na glas razlagal:
»Mobilizirenga je že podpisana. Vse pojde na vojno do dva in štiridesetega leta. Sredi noči je dospel telegram. Blatnik, Nestl in Tenč so že vsi na občini, da uredijo potrebno. Piki je že odšel s prvim vlakom.«
Groza je stilnila vsa srca, ko so čuli strahotno vest. Ženske so se že hlimpale, moški pa se držali mrko in revkali nad njimi:
»Saj se ni nič razglašenega. Morda pa le ni res ...«
»Lejte, lejte!« so ponovno zatarnale ženske, ko so videle v občinski pisarni naglo hlastanje župana, tajnika in občinskega sluge.
»Ne onegavite vendar, saj je vsako nedeljo tako,« so jih mirili možje. Ko pa je Jakove poizkusil na kljuko na občinski hiši, so bila vrata zaklenjena ...
Nič ni šla ljudem molitev med mašo pod vtisom vsega tega. Tudi župniku Fortunatu Končanu se je tresel glas pri slovesnih latinskih napevih. On je že vedel trdo resnico: — Jutri pojdejo. Vsi so trdili, da so se porosile močnemu gospodu oči, ko je dvignil tresočo desnico k blagoslovu. Kako bi se mu tudi ne, saj je vedel, da zadnjič blagoslavlja mnoge svojih vernikov. Komaj je škrtnil ključ v vratih tabernaklja, že se je čulo od zunaj:
»Vojna, vojna!«
Kakor iz uma so drli verniki iz cerkve. Sam tajnik Šunkov Nestl je stal pred občinsko hišo z velikim plakatom v rokah. Glas se mu je tresel, ko je čital z visokim glasom, kakor bi pel pogrebni psalm, cesarjev manifest:
— Mojim narodom! Moja srčna želja je bila, da posvetim leta, ki so mi po božji milosti še usojena, delom miru in da obvarujem svoje narode hudih žrtve vojne. Usoda je sklenila drugače. Rovarjenje sovraštva polnega zopernika me silijo ... zgrabiti za meč ... Zločinsko rovarjenje že sega čez mejo, da izpodkoplje na jugovzhodu monarhije temelje države in omaja narod, ki mu posvečam v očetovski ljubezni svojo polno skrbstvo, v njegovi zvestobi do vladarske hiše in očetnjave, da zvodi doraščajočo mladino na kriva pota k zločinskim delom blaznosti in veleizdaje.
Kakor se ves svet podira, so padale usodne besede na glave občanov.
Sluga Zmetov Tenč pa je pribijal na zid velik papir, s katerega so vpile debele črke: Mobilizacijski razglas vseh pripadnikov vojske in mornarice do 42. leta.
Divji plač so zagnale žene že pri prvih besedah, da je skoraj utonil v njihovem javku tenek Nestlov glas. Ko je utihnil, so navalile ženske na trgovine po kvas, da spečejo popotnico svojim možem in sinovom. Možje pa so se zgrinjali v občinsko pisarno in izpraševali, ali morajo tudi oni iti. Na vsa vprašanja je odgovarjal Nestl: »Kdor je bil vojak, vsak do 42 leta. 1872. leta rojeni še morajo iti. Jutri opoldne že ne sme biti nikogar doma.«
Moški so se kmalu pomirili in vdali v neizoigibno: »Če moramo iti, pa pojdemo.«
Drug drugega so izpraševali, kam pojde kdo, in ugibali, kako dolgo bo trajala vojna.
»Kakor je vse pripravljeno, ne more dolgo trajati,« je menil Jakovčev Tonče, ki je bil trobentač pri kompaniji.
»Sami Latkovljeni jih poženemo en regiment,« se je korajžil Polavdrov Korl.
»Nemara pa sploh ne bo prišlo do spopada. Srb se bo ustrašil naše armade,« je pristavil sebi in vsem v tolažbo Ocvirkov Jože.
»Njega bi že. Toda pravijo, da je Rus za njim. Rusa je pa kakor listja in trave,« je spet podrl komaj postavljeno upanje Tišlarjev Francelj, kakor je bral prejšnji dan v časniku.
Ko so prišli vojaki v razgovoru med polja, so kar odrezali pogovor o vojni in ugotavljali, koliko škode je napravil vihar. Vsi so mislili enako, da je treba postaviti vsaj hmeljevke, ki jih je polomil vihar, čeprav je nedelja, da se ženske ne bodo mučile same z njimi. In res so se takoj preoblekli in ves dan postavljali hmeljevke. Kdor je bil prej gotov, je pomagal sosedu. Nikoli še ni bilo take zastopnosti med ljudmi kakor tisto nedeljo. Kakor da so že vsi ena sama armada, ki mora izvršiti svojo nalogo. Ženske so doma jokale in mesile svoje solze v testo za popotnico.
»Med prvimi pojde Tonče,« je rekel Metelan svoji ženi. Že prej je bila Nežika vsa objokana, ker ni dobila pisma od njega, te besede pa so jo pognale v silen plač. Nič ni pomagala tolažilna materina besedda. Nesrečnica se je zarila v posteljo in med joke tarnala:
»Prva krogla bo ubila Tonča!«
Nihče ni spal tisto noč. Mladi gospodarji so razlagali jokajočim ženam delo do zime. Stare matere pa so molile, da bi se sinovi srečno povrnili iz vojne. Kakor da ne slišijo, se niso brigali starši za vasovalce pri svojih hčerah: Vojna je pač vojna!
Vse ceste so bile polne vozov z zastavami. V rezek glas trobent in zateglo pesem harmonik se je kradla žalostna popevka:
»Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo,
nazaj nas več ne bo ...!«
Vse dopoldne so odhajali vozovi. Popoldne pa je bilo tiho, kakor da praznuje vsa dolina sedmino. Tudi polja so bila prazna, ko so grunti žalovali za svojimi lastniki. Le solnce je sijalo tako prijetno, kakor da se ni prav nič zgodilo na svetu ...
Ker so odšle najboljše roke, je grunt toliko bolj upregel doma ostale. Kakor zapuščena piščeta so se stisnile vasi skupaj in prenehali so vsi prepiri; sosed je pomagal sosedu, kolikor je le mogel. Pazno so čitali časnike in čakali glasov od vojakov. Med prvimi je pisal Tonče v kratkih besedah: »Gremo nad Ruse. Peljemo se po ogrski ravnini. Povsod so velike kope pšeničnega snopja, po planjavah pa se pasejo silne črede živine. Upam, da si zdrava, pa moli zame. Te pozdravlja vedno Tvoj Tonče.«
Nežika kar ni vedela, kaj naj počne od veselja. Skrbno je spravila karto v nedrije. Vsak večer jo je dala pod zglavje in je dolgo molila za Tonča.
Čudne reči so se dogajale prvi teden po vojni napovedi. V ranem jutru so peljali proti Celju Matevžičevega študenta Lipeta, na rokiah in nogah uklenjenega, sredi štirih bajonetov.
»Kaj neki je napravil?« so se vpraševali splašeni ljudje, toda nihče ni vedel odgovora. Šele potniki, ki so prišli iz Maribora, so pripovedovali, kako gonijo naše izobražence v graške ječe, češ, da so prijatelji Srbov in ogleduhi zanje. Tudi po duhovnikih so segli. Ribničana Janka Olca, ruskega župnika, so ometavali mariborski nemčurji z zaprtki in kamenjem, da je bil ves smrdljiv in krvav. Vsa dolina je poznala gospoda Ilca, bivšega šempavelskega kaplana, kot veseljaka, lovca in dobrega duhovnika. Kaj bi imel on s Srbi?
»Ne bo prav,« so zmajevali modri možje z glavami. In res je bilo nesmiselno preganjanje namišljenih veleizdajalcev, zlasti duhovništva, največja napaka norih avstrijskih uradnikov. Tako so sami podžagali glavno oporo avstrijstva in pospešili preporod slovenstva v jugoslovensko miselnost.
Čez teden dni je dobila Nežika dolgo pismo, brez označbe kraja. Tonce je pisal, da sta skupaj z Grabnerjevim Cenom in da pojdejo v ogenj še tisti dan. Tednik, ki so ga imeli v hiši, je pisal, da je bila prav ta dan zmagovita bitka pri Krasniku, kjer so ujele hrabre avstrijske čete 10.000 Rusov. Kako težko je pričakovala Nežika vsak dan pismonošo! Toda tedni so minevali brez vsakega glasu. Vedno bolj je jokala in vedno bolj tudi goreče molila.
Vsa vas je že vedela grozno novico, da je padel Tonče v bitki pri Krasniku. Grabnerjev Cena je namreč pisal domov, da ga je videl ležati pri umiku nekaj metrov za sabo z obrazom, polnim muh, za vasjo. V nagiici mu je vzel legitimacijo in notes. V njem je bilo pričeto pismo za Nežiko: »Moja ljuba Nežika! Sam Bog in Tvoja molitev sta me čuvala v prvem ognju ... Ne veš, kako je to strašno, ko sikajo krogle krog ušes in vpijejo umirajoči in ranjenci krog mene ...«
Vsi ljudje, ki je Nežika govorila z njimi, so po tem pismu s čudnimi pogledi motrili dekle. Če je v zli slutnji koga vprašala, kaj ji skrivajo, ji pa ni nihče upal povedati resnice.
Teda pa ji je nekega dne obstalo oko na seznamku mrtvecev v listu. Kakor v srce zadeta košuta je kriknila Nežika. Tam je stalo med drugimi imeni: Kozinc Anton, 1892, 87. p. p., doma iz Celja.
»Ne, ne, saj ni mogoče! Moje srce mi pravi, da ni umrl,« je kričala in hotela uveriti samo sebe, da ni resnična vest o Tončevi smrti. Koliko je prejokalo ubogo dekle, dokler se ni spremenil jok v tiho žalost, ki še huje gloje v srcu. Le, ko so ji dali komaj pričeto zadnje Tončevo pismo, je spet udarila v plač. Poslej je hodila zamišljena na polje in domov ter le redko odgovarjala na sočutne besede sosedov.
Kolenčev Janez je vse te bridke dni iskal prilike, da bi se približal Nežiki. Močno ga je potrla Tončeva smrt, pri tem pa se je sam bal, da bi Nežika ne zbolela od silne žalosti, ki jo je tako prevzela, da ni bilo za nobeno občutje več prostora v njenih zbičanih možganih.
Na mali Gospinj sta se odpeljala Metelana s sinom Markom v Petrovče. Pred deseto mašo je sedela Nežika sama na klopi pred hišo, zatopljena v svoje mračne misli. Tedaj je pristopil Janez in ji položil roko na ramo.
Nežika se je zdrsnila iz svojih sanj in pogledala Janeza.
»Sirota, mnogo trpiš! Verjemi mi, tudi meni je hudo za Tončem. Rad sem ga imel kakor rodnega brata,« je rekel tiho Janez in prisedel k njej. Toliko resnične ljubezni in žalosti je bilo v njegovih besedah in njegovih plavih očeh, da je Nežika nehote segla v njegovo roko ter ga hvaležno pogledala:
»Ves svet me je zapustil. Ostani vsaj ti pri meni, tovariš moje mladosti.«
»Nikdar ne pojdem od tebe, Nežika!« je iskreno vzkliknil Janez in ji stisnil roko. Ves dopoldan sta se pogovarjala o mladih letih, paši, košnji in vseh svetlih dogodkih, ki so jih doživeli v troje z rajnim Tončem. Dobro so deli ubogemu Nežikinemu srcu ti spomini, da je spet oživela iz svoje otopelosti. Poldan je že odzvonilo, ko se je dvignil Janez k odhodu.
»Janez, pa še kaj pridi. Ko ml je tako hudo sami,« je zaprosilo dekle.
»Pa še ti pridi k nam. Boš videla, kako so letos dobro brale čebele,« jo je povabil Janez.
»Pridem!« je obljubila Nežika.
Odslej skoraj ni bilo dneva, da bi se ne sešla tovariša. Starši obeh so z zadovoljstvom gledali, kako se zbližujeta otroka. Vsak večer je molila Nežika za Tonča in vedno bolj je bledela žalost v njenem srcu ter se izpreminjala v neko tiho spoštovanje spomina na izgubljenega ženina. Kakor slabovečen slak je žensko srce: brez opore hira, čim pa jo najde, se je tesno ovije ter bohoti in cveti ...
XVI.
[uredi]Vojna vihra je plesala svoj krvavi ples, poročila o zmagah in vojnih ujetnikih so omamljala krvaveče narode, ranjenci pa so pripovedovali o moriji pri Grodeku, Premislanih in drugih neštetih grobiščih ter o begu cesarskih armad.
Ker ni bilo moških, so pokosile ženske otavo, izorale obilen pridelek krompirja, posejale ozimino ter sprašile njive za pomladno setev. Ko so hodile ženske za plugi in s tenkimi glasovi vižale neposlušno živino, kar niso mogle verjeti, da se tam nekje daleč prav v teh lepih jesenskih dneh koljejo njihovi možje in sinovi z neznanimi nedolžnimi vojaki, ki prav tako ne vedo, čemu vse to klanje.
»Sami se naj pomerijo, cesarji in generali,« so se hudovale stare žene. Polovdrica je snela s stene cesarjevo podobo in ji iztaknila oči, cesarja samega pa je klela:
»Bog te kaznuj, ti zmešani starec! Oslepe naj ti tvoje krvi lačne oči!«
Dolgo je še visela cesarjeva podoba na steni in gledala z votlimi očmi po prazni sobi. Naposled pa je bil nekdo posvaril starko, da jo je, v strahu pred kaznijo, zažgala.
Prvi ranjenci so prispeli v Celje. Tona je šel pogledat, ali ni morda kateri med njimi, ki bi mu utegnil kaj natančnejšega povedati o sinovi smrti. Komaj dovršeno gimnazijsko poslopje so preuredili za bolnico. Tona je dal pri Balantu v hlev kobilico in krenil mimo protestantske cerkve proti velikemu rumenemu poslopju.
Prostorne sobe so bile polne belih postelj, s katerih so gledale grozničave oči nezaupno posetnika. Iz ene sobe v drugo je romal Tona, gledal izmučene obraze in premišljeval:
»Pa čemu vse to? Vera nas vendar uči: ‚Ne ubijaj!‘ Kadar se pozemskim oblastnikom zahoče igre, pa ne velja več božja postava. Pravijo, smrt Ferdinanda in njegove žene je treba maščevati. Da jo maščuje, je moral umreti moj sin. Kdo bo maščeval njega in kdo tisoče drugih sinov, mož in očetov. Spet drugi tisoči in te novi tisoči brez konca ... Ali ni človek, kakor so drugi ljudje? Kdo pa je bil praded Habsburgov? Roparski vitez, njegovi nasledniki morilci, tatje in roparji, ki so vsužnjili tuje, mirne narode. Če meni, poštenemu kmetu, ubije sosed sina, kaj bom šel jaz zato umorit njegove otroke in hlapce. Čemu neki je postava, ki pravično kaznuje. Za poštenjaka je, za roparje in cesarje je ni. Pa pravijo, da so od Boga postavljeni, a nihče ne pove, kdaj jih je postavil Bog in kako. Za enega vemo, da je od Boga postavljen in tudi kdaj in kako: za papeža. Ta je edini, ki bi moral govoriti, on molči in moli, Ni prav, da molči, drugi pa zlorabljajo božje ime. Ali se boji mogočnih cesarjev? Kaj se jih bo bal! Telo mu vzamejo, kakor so ga že stoterim njegovih prednikov paganski trinogi. Po svojih služabnikih bi nam naj zaklical: Ne ubijaj! Vsi bi mu sledili. Za glavo se boji in rajši pusti mučiti milijone, kakor bi sam legel na raženj. Ne diši mu mučeniška krona, dobro živi in čaka na mehki stolček v nebesih. Boga ne boste ukanili, kakor ste strahopetne ljudi, da se koljejo za cesarskega žlahtnika. — Saj vsi ti ne verjamejo v Boga, le za priprego ga imajo in za strah. Ali je samo za revne in neumne, zanje, ki so bogati in učeni, ga pa ni. Ali je sploh ...«
»Gospod Kolenc,« ga je zmotil v teh mislih slab klic iz kota. Vsa v belo zavita glava se je dvignila na postelji in le eno oko je gledalo Tona. Ko je stopil le-ta bliže, mu je bilo nerodno, ker ni mogel spoznati vojaka. Pa mu je obvisel pogled na tablici nad vzglavjem: Filip Podbregar.
»Me ne poznate?« je govoril iz ozke špranje v ovojih vojak. »Iz Reke sem.«
»Kaj nisi bil pri istem eskadronu kakor naš Tona?«
»Seveda sem bil. Pri Krasniku so poslali naši bedasti generali celoten eskadron kakor na paradi groti Rusom, ki so bili zakopani v jarkih sredi krompirjevega polja za vasjo. Pa so zaregljale skrite strojnice po nas kakor po zajcih. Prav poleg mene je jezdil Tonče, ko ga je zbilo iz sedla, da je telebnil znak v razgon. Mi smo divjali naprej in ga nisem več videl. Drugi dan mi je kazal Grabnarjev iz vaše vasi njegov notes. Saj ste ga prejeli?«
»Prejel,« je zavzdihnil Tona. »Ali je kaj kriknil?«
»Nič! Saj tudi časa ni bilo, da bi ga pogledal, kam ga je zadelo. Menda ga je v srce.«
»V srce ...« je zase ponovil ves sključeni oče.
»Vsi pojdemo za njim. Mene so za enkrat le po obrazu oplazili drobci granate. Ko se izližem, jim nesem pa nazaj celo butico. Nihče ne bo ostal ...« je tolažil Tona bolnik.
Ko je Tona odhajal, mu je še naročil ranjenec: »Naše pozdravite, če jih boste kaj videli.«
»Bom,« mu je segel Tona v roko ter odšel kakor v sanjah iz te hiše trpljenja. V mestu si je domislil, da bi stopil v opatijo, ker je tam morda že mrtvaški list. Mlad kaplan je pogledal v seznamek mrtvecev in izvlekel listič, na katerem je stalo zapisano od vojnega kurata, da je padel leta 1892. rojeni Tone Kozinc dne 17. avgusta pri Krasniku. Tona se je zahvalil, spravil listič ter odšel tih in sključen, kakor da pravkar prihaja od pogreba. Do tega dne je še zmerom upal, da vest o sinovi smrti ni resnična, mrtvaški list pa mtu je ubil to poslednjo nado.
Kar nič ni priganjal spotoma kobilice. Mrak zgodnje jesenske noči je že legal na dolino, ko je zavil na grobeljski most. Mimo je privozil mlad voznik v diru ter zarentačil nad Tonom: »Kaj boš spal na vozu?«
Tona je dvignil oči in se začudil, da ni nič vedel, kako je privozil do sem. Doma je hodil ves teden zamišljen okrog. V enem tednu se je postaral za deset let.
»Kdo bi si mislil, da ga je tako rad imel!« so rekali sosedje, ki jim je bilo vsem hudo za takim fantom, kakršen je bil Kolenčev Tonče.
V nedeljo je oznanil župnik Fortunat mašo za Tonča.
»Jaz sem pa pozabila ...« je bridko pomislila Nežika. Po maši je šla tudi ona v župnišče in dala za eno mašo.
»Za dober namen ...« je zašepetala.
»V kakšni zadevi?« je vprašal župnik.
»Da bi se še morda oglasil odkod Tonče,« je vzdihnila vsa v rdečici Nežika.
»Revica uboga! Kaj ti ni nič povedal njegov oče?« je sočutno vprašal gospod Fortunat.
Dekle ga je pogledalo in odkimalo.
»Bog je tako hotel, da ga ne boš več videla na tem svetu. Njegov mrtvaški list smo že dobili,« je počasi povedal duhovnik in pristavil: »Neumljiva so božja pota.«
Dvoje debelih solz se je potočilo dekletu po licu, zadnjih, ki so še ostale od morja že prejokanih. Reklo je le še:
»Pa naj bo maša za pokoj njegove duše!«
Ko je šla mimo Kolenca, je stal Janez pred hišo. Stopil je k njej na cesto. Ona je obstala, dvignila svoje velike oči in dejala:
»Nikoli več ga ne bo,« potem pa vzdihnila: »Vsaj ti me ne zapusti, Janez!«
»Kako bi te zapustil, ko si mi pa najdražje bitje na svetu,« je hlastno pristavil Janez. Spet je dvignila Nežika oči na to naglo besedo, toda njene misli niso razumele njihovega pomena.
O prvem snegu sta se odpravila Tona in Janez v zavod, da podereta nekaj bukev za dolgo zimo. Kakor da izbira žive otroke, je pregledoval Tona bukve v rebri, preden se je odločil za eno.
»Tole bova. Sodim, da je žlaborasta,« je rekel oče, pljunil v dlan, zavihtel sekiro in udaril, da so letele iveri daleč okrog. Ko ji je z zaseko umeril padec, sta oba pokleknila in pričela vleči žago, ki je pela svojo enolično pesem, dočim so misli obeh Žagarjev tavale po svojih potih. Janez je preudarjal, kako bi se še bolj prikupil Nežiki, in pretehtoval, kaj ji bo kupil za god. Tona pa je bil spet ves pri rodnem sinu: kako sta podirala pred dobrim letom smreke za na žago in se pogovarjala o gozdu. Dà, Tonče je umel tajno gozda in se bal za vsako vejo ... Misli so se pozibavale po enakomernem napevu žage — kar je na mah zahreščalo. Janez je naglo izpustli žago s klicem: »Ate!« in skočil za debelo sosedno bukev. Tona je planil kvišku, a se ujel v korenino, da je padel. V tem je zaplesala rtina bukve na štoru, skočila z viška na Tonovi nogi in mu jih odbila nad kolenoma, kakor bi ju odsekal.
»Ojoj!« je zaklical Tona in se onesvestil. Janez je brž skočil k njemu. Ko je videl, da je odbilo očetu obe nogi, je planil, kar so ga nesle noge, v dolino do bližnjega mlina, da pozove ljudi. Sopihajoča sta hitela kmalu z mlinarjem v hrib. V tem so pa potekale dragocene minute in je z njimi odtekalo v dveh curkih Tonovo življenje.
»Saj bo izkrvavel!« je zaskrbel mlinar, ko je zagledal ranjenca. Brž je pretrgal svoj predpasnihk na dvoje in za silo obvezal strašni rani. Varno sta dvignila ranjenca in ga nesla v dolino, za njima pa se je rdečila po snegu krvava sled.
Pri mlinu so vlili Tonu žganja med zasinele ustnice, da je trudno pogledal in zašepetal: »Grem za svojim Tončem ...« Kratek drget je stresel močno telo in Tona je obležal negiben v rokah svojega sina.
Ko je pripeljal Janez opoldne na vejevju očetovo truplo domov, je vsa vas odrevenela v strahotni novici. Mica se je vrgla na mrliča ter bridko vekala:
»Tona, moj dragi Tona, kar enkrat me še poglej!«
Negiben je ležal Tona z mirnim usmevom na licih, njegova duša je blodila kdo ve kod in zaman iskala poljuba sinove duše ...
Ta nenadni udarec je še bolj zbližal oba nesrečnika Nežiko in Janeza.
Ko so Kolenca pokopali, je rekla na sedmini Mica Janezu:
»Dovolj si star. Jaz se ne mislim pekliti sama brez moža na gruntu. Ti ga prevzemi in gospodari!«
Vsi pogrebci so prisluhnili. Metelanka pa je dregnila pod mizo moža.
Ne bilo bi še prišlo tako naglo do prevzema Kolenčevine, če ne bi bil Janez po novem letu potrjen.
»Nemara bi se ga dala obdržati doma, če bo sam gospodar,« je menil odvetnik, ki ga je vprašala Mica za svet.
Da ne bo po nepotrebnem dvakrat stroškov, so starši sklenili, da napravijo obenem tudi ženitno pismo. Nežika je toliko prestala, da ni rekla niti dà niti ne, ko ji je mati povedala, da pojdejo delat pismo.
Tiho so svatovali v predpustu na Kolenčivini, brez godca in brez podokni. Mica se je preselila v Napoleonovo sobo. Spodaj sta pa zagospodarila Janez in Nežika, ki je hodila tiha, kakor v sanjah po prostrani hiši. Tako se je spet menjala večna straža na Kolenčevem gruntu ...
Le dober mesec sta gospodarila mlada, ko je moral Janez odriniti na vojno. Odvetnik ga je zagotavljal, da bo prišel kmalu domov, čim bo prošnja ugodno rešena.
Zato tudi slovo ni bilo tako bridko. Nežika se je v zli slutnji vendar vrgla možu na prsi in zaihtela:
»Še tebe naj izgubim. To bo moja smrt.«
Z materjo vred jo je tolažil Janez, da pride že drugi teden nazaj. Toda teden je lezel v mesece in leta ...
Tretji del
[uredi]I.
[uredi]Večer je legal na zemljo. V daljavi se je čula slabotna pristrelka, ki so jo zdaj pa zdaj udušile poki lahke poljske baterije, ki se je še držala nekje za vasjo. Škripaje so se premikale skozi vas kolone vozov. Prav pod soncem, ki je stalo še za dva moža nad obzorjem, je gorela velika vas in zdelo se je, kakor da bo zdaj pa zdaj padla tudi sončna obla v ognjeno morje in bo vsega konec.
Ranjenci so hropli med zelenjem krompirja in grebli v razpokano zemljo s prati, da so jim krvaveli. Na širokih žarah je vstajal in padal zastaven dragonec, ves zasipel v obraz, se grabil za trebuh in rjul kakor žival. Granatni drobec mu je bil pretrgaj čreva. Kakor pošastno odpevanje neubranega zbora so vpadale v njegov krik kletve, molitve in prošnje: »Der Teufel solls holen ... Marija, Marija...; vode ... Wasser; Jezus ... Tak pridi no hudič po nas, ko nas je Bog v zadnjico sunil. Joj, ojoj, hu juhuhuhu ...«
Tonče je pa ležal vznak v razgonu, negiben. Debele zelene muhe so sedele na napol zaprtih očeh in sesale vlago iz njih. Na svetli sabli so se odbijali zadnji sončni žarki ...
»Sanitejci!« je nekdo kriknil v to brezupje. Kakor da jih je poklicalo vtelešeno upanje, so prenehali ranjenci vzdihovati, celo dragonec na žarah je obstal za hip vravnan, kakor da straži to smrtno plesišče ... Res, izza vasi se je pomikal voz z rdečim križem. Kakor pri lovu je šlo pred njim morda deset vojakov v presledkih drug za drugim. Čim so ranjenci videli, da se bliža pomoč, so hiteli klicati, mahati in lesti proti vozu. Čudna tekma se je pričela: kdo bo prej rešen ...
Kako počasi se je bližala saniteta! Ni mogla hitreje, ko je bilo treba vsakega ležečega vojaka pogledati, če ni morda še živ. Voz je prihajal bliže, odhajal in spet prihajal ter jemal s seboj ranjence, mrtvece pa so zlagali na kupe kakor slabovečne vreče krompirja ...
»Mjortvi« je obrnil tudi Tonča ruski sanitejec. Že sta ga zgrabila s tovarišem in ga nesla na kup mrličev. Ko sta stopala mimo voza, ju je ustavil zdravnik: »Čto s njim?«
»Mjortvi!« sta odgovorila vojaka in hotela naprej.
»Stoj!« js ukazal zdravnik. Sanitejca sta položila mrliča k njegovim nogam. Zdravnik je pokleknil, razgalil Tončeve prsi in prisluhnil.
»Vodkak mjortvi? Živjot!« je vzkliknil zdravnik, segel po čutari, dvignil Tonču glavo in mu vlil v izsušena usta poživljajoče pijače. In res, dozdevni mrlič je goltnil, zakašljal in odprl oči. Začuden je pogledal rjavo uniformo in voz, ves oblit z ognjenim svitom, se prijel z roko za glavo in zavaljeno vzdihnil:
»Glava ... bali ...«
»Ruski čelovijek?« se je sklonil k Tonču zdravnik in kar ni mogel verjeti svojim ušesom, da je prav slišal. »Morda je kakšen političen begunec, ki je utekel v Avstrijo in se prikril ...«
Tedaj pa je Tonče spet odprl oči in se, odmajavši z glavo, trudno nasmehnil:
»Slovenec sem ...«
Še bolj se je začudil zdravnik in vprašal dalje:
»Avstrijec?«
Tonče je prikimal in dostavil:
»Iz Savinjske doline na štajerskem ...«
Sedaj šele se je zdravniku posvetilo v glavi:
»Štirska ... Graz ...«
Oveselil se je Tonče znanega imena in pojasnil:
»Cilli ...«
»Krasivi gorod,« je pritrdil zdravnik, ki se je spomnil Celja, ko se je vozil na oddih v Italijo.
»Pozna naše kraje,« je pomislil Tonče in pristavil:
»Celjskih grofov je bil grad ...«
Čeprav ni razumel, je zdravnik vendarle prikimal in sam zase dodal: »Sin naše velike Slavije je ...« nato pa velel sanitejcema: »Na voz!«
Potrepljal je Tonča po rami, se mu nasmehnil: »Zdravstvuj, Slavjanec!« in se nagnil do drugih nosil. Dolgo je poslušal, potem pa skomignil z rameni: »Mjortvi.«
Sanitejca sta dvignila mrliča in ga zvrnila z nosil na kup na žarah. Ton e se je zdrznil. Spoznal je bil v mrliču svojega poročnika Tirolca Grainza, dobrega človeka. Na mah je bil pred njim ves prizor, ko so odhajali iz Gradca. Kako je tolažil Grainz svojo ženo in božal dvoje jokajočih otrok: »Čez en mesec smo spet doma. Ne boj se, dušica, zame ...«
Pri misli na ta sloves se je spomnil tudi svoje Nežike in bridko pomislil, kako bo jokala nesrečnica, če ne bo dobila nekaj tednov od njega nobenega glasu ... V tem se je že premikal voz proti vasi. Nad veliko pojato se je vila zastava Rdečega križa. Iz polteme so se čuli vzdihi, ječanje in odsekani ukazi zdravnikov. V vrsto so položili Tonča in voz se je spet odpeljal ...
Čim so se Tončeve oči navadile na slabo luč baklajočih petrolejk, sta že stala pri njem dva zdravnika.
»Ranjen?« je vprašal starejši. Tonče je odmajal in odvrnil: »Glava ...«
Sklonila sta se in ogledala njegovo glavo. Ko pa nista našla nobene rane, je pripomnil mlajši: »Dragonec je ...«
»Commotio cerebri!« je presodil starejši. »Če lobanja ni preveč prizadeta, bo še okreval.« Okrenil se je in rekel pisarju: »Kiev« in že sta se sklonila k sosedu.
Pisar je pristopil k Tonču in mu segel v levi žep po legitimacijo. Ko je ni našel, ga je vprašal: »Kde tebi legitimacijon?«
S trudno roko je stikal Tonče po žepu in otipal le konec vrvice, na katero je bila privezana kapsula z legitimacijo. »Nekdo mi jo je odrezal,« je pomislil Tonče. »Menda so mislili, da sem mrtev.« Pa se je potipal po bluzinem žepu in ugotovil, da tudi notesa nima ... Uro pod bluzo je pa občutil.
»Kako se zoveš?« ga je vprašal pisar.
»Anton Kozinc. Peti dragonski eskadron.«
»Skudá?«
»Cilli,« je odgovoril Tonče in zaprl oči ... Mračna obsežna pojata je vso noč hropela, zjutraj pa so začeli nalagati ranjence na vozove. Najprej so naložili tiste, ki so bili bolj lahko ranjeni, ter jih namenili za Kiev.
Po dolgi in mučni vožnji, ki jo je Tonče po večini predremal v topi nezavestici, se je naposled vendarle znašel v beli bolniški postelji. Kakor da je doma, se mu je zdelo, ko je poslušal vse dni pesem zvonov Peščerske Laure. Dva stotaka je imel všita v telovniku. Ta mu je zamenjala sestra Rdečega križa v rublje ter mu prinesla zavoj pisemskega papirja in svinčnik.
Komaj je toliko ustrahoval svojo težko glavo, da je napisal Nežiki pismo:
»Moja ljuba Nežika! Sam Bog in Tvoja molitev sta me obvarovala, da sem še pri življenju, ko me morda doma že imate za mrtvega in si Ti kratiš noči z jokom. V bitki pri Krasniku sem padel s konja in si pretresel glavo, prišel sem v rusko ujetništvo in prepeljali so me v bolnico lepega mesta Kijeva. Vse dni poslušam zvonjenje iz tukajšnjih cerkvi in mislim na Tebe. Če Bog da, bo vojne kmalu konec in se bova spet videla. Do tedaj pa potrpi, saj veš, da vedno nate misli Tvoj Tonče.«
Mlad zdravnik, ki je znal čitati latinico, mu je napisal v cirilici naslov na pismo in ga oddal na pošto. Vsak teden je pisal Tonče pisma in nestrpno pričakoval odgovora ...
Zaman je čakal! Prvo pismo je dospelo srečno preko vseh mej in ovir. Ko je prispelo v začetku decembra na pošto in ga je vzela poštarica v roke, je takoj videla poleg neznane cirilske pisave znane Tončeve črke in si vsa vesela mislila: »Pa vendar ni padel! Iz ujetništva piše. To bo vesela Nežika! Revica, koliko je prejokala.«
Ko je prinesel pismonoša pismo k Metelanu, ni bilo Nežike doma. Radoveden, kdo pide njegovi hčeri iz Rusije, je odprl oče Metelan pismo in kar ni verjel svojim očem, da ji piše Tonče. »Saj je vendar umrl! Mnogi so videli, da je padel. Kar naenkrat pa piše, da je živ. Še tega je treba sedaj! Tako lepo smo vse pripravili, da bi bila Nežika srečna z Janezom na Kolenčevini, pa ti dospe takole trapasto pismo in nam vse pokvari ...«
Tako je premišljal in se jezil oče, ne vedoč, kako naj izvozi to nerodno reč. Nazadnje pa je vtaknil pismo v žep:
»Z njo se pomenim. Dve glavi vedno laže najdeta pravo misel. Ženska mi že svetuje tako, da bo prav ...«
Ko sta se vrnili ženski iz cerkve od adventne pobožnosti in je zagledal oče svojo nesrečno hčerko, je že segel v žep, da bi ji dal pismo. Toda premislil si je in potegnil prazno roko iz žepa.
Ves dan je iskal prilike, da bi na samem spregovoril z ženo, toda ni je našel. Pismo v žepu ga je skelelo, kakor da ni navaden papir, temveč prgišče žerjavice, ki zdaj pa zdaj prežge žep in razodene vsemu svetu vsebino.
Ko so ta dan povečerjali, je menil oče Metelan: »Kar spravimo se k pokoju. Jutri pojdemo v listje. Nič ne škodi, če ga dobimo še dvajset mrež, dokler ne zamede.«
Nežika in mlajša sestrica Katika sta voščili lahko noč in odšli v kamro, oče in mati sta se pa počasi razpravljala. Ko je zlezla žena že pod odejo, je stopil mož po prstih k vratom in prisluhnil, ali sta hčerki že legli. Enakomerno sopenje ga je uverilo, da sta že res usnuli. Mlad človek je pač tak: čim leže, že spi.
»Stari, kaj pa ti prisluškuješ?« se je začudila žena. Mož je le zamahnil z roko in si potolkel s kazalcem po ustih. Radovedna žena je odgrnila odejo in se že devala iz postelje, da tudi ona čuje, kaj se godi v kamri, ko ji je mož odmahnil in se vrnil k postelji. Začudena je gledala žena njegovo početje.
»Sta že zaspali,« je šepnil mož, privlekel pismo iz žepa in ga dal ženi. »Tonče je pisal ...«
»Jezus, Marija ...« je kriknila žena, da se je prebudila Nežika in prihitela v sami srajci na prag:
»Za božjo voljo, kaj vam pa je, mati?«
Mati je brž pritisnila pismo ob odejo in odgovorila, držeč se z levico za sence:
»Nič hudega. Samo zbodlo me je tako v sencu. Le kar lezi.«
Ko so se spet zaprla vrata, je pričela mati čitati pismo. Ko je bila pri kraju, ga je še enkrat prečitala, potem ga ga dala pod zglavje, rekoč:
»Ona ga ne sme dobiti, če ne se vsa svatba skolusti. Kje naj ji pa nato spet iščemo primernega ženina, kje naj najdemo primernejšega od Janeza? On si bo že našel drugo, zanj primerno, če sploh pride nazaj. Če pride, ko je ves svet tako narobe ... Najbrž ne pride ... Kaj bi torej po nepotrebnem jemala Nežiki mir in zidala na negotovo bodočnost, ko je živa sedanjost pred durmi. Pismo pa mora izginiti!« je sklenila žena, vstala iz postelje in si nataknila copate.
»Kam pa nameravaš?« je vprašal mož ženo, ko je prižigala svečo.
Nič mu ni odgovorila, ko je odprla vrata v vežo. Nenamazana so bolestno zajokala. V kamri se je nekaj zgenilo. Mati je za hip obstala, potem pa stopila v vežo in izginila v kuhinjo. Prgišče suhih trešč je položila v kot pod istanje in ga zažgala. Ko je plamen visoko zaplapolal, je položila nanj Tončevo pismo. Kakor mučenec na grmadi se je zvijal papir in črke so prosile: Moja ljuba Nežika ... Kakor svečenica groznega boga Grunta je stala Metelanka v belini pred grmado in popravljala ogenj, dokler ni zgorelo pismo do belega pepela, ki je frfotal visoko v istanje, kakor da so besede oživele, hoteč tja, kamor so bile namenjene ...
Morda je Metelanka to občutila. Vzela je poleno in pritisnila žerjavico v peč in založila predpečnik ...
Ko se je vrnila, je mož že hrčal. Stopila je h kamrskim vratom in prisluhnila. Obe hčerki sta sopli v mirnem spanju. Mati si je sezula copate in upihnila luč. Legla je poleg moža in molila za blaginjo hiše in duše: »Na čast sv. Florijanu, da bi nas varoval pred časnim in večnim ognjem. Oče naš ... kakor tudi odpuščamo svojim dolžnikom ...«
Kmalu se je pridružila tudi ona sopečim spalcem in je bila vsa hiša pokojna, le nad istanjem so še frfotale drobne bele besede pisma, ki je zaman prepotovalo tako dolgo pot, da bi potolažilo bolno srce ...
Tonče je pri dobri negi kmalu okreval. Ko je odhajal iz bolnice v taborišče, je dal strežnici pet rubljev in jo naprosil, naj pošlje za njim pisma, kadar dospejo. Zimo je prebil v taborišču Nižjega Novgoroda. Na vsako njegovo poizvedovalno pismo je odgovorila strežnica, da ni bila dobila še nobenega pisma zanj iz Avstrije.
»Rada me je videla strežnica Katarina,« je začel s časom verjeti Tonče. »Morda nalašč ne pošilja Nežikinih pisem. Čemu sem jo pa učil naših črk! No, pa saj ni glavno, da dobim jaz pismo od Nežike, ko vem, da me bo čakala. Da jih le ona dobi in ve, da sem živ.«
Na pomlad se je oglasil Tonče za delo pri pamješčiku Čičikovu. Z desetimi drugimi Slovenci so delali vse do zime čez dan na polju, zvečer pa peli o svoji zemlji ...
II.
[uredi]Pomlad 1915. Janeza Kolenca so učili, ko je bilo doma največ dela, na petrovški gmajni hoditi in ročno sukati puško. Njive so dihale novo življenje in je bil ves zrak poln vonja sveže zoranih brazd, parečih se v sončni pripeki. Nad njimi je visel v nebesni modri pripet škrjanček, kakor sveti Duh nad božjo mizo, in neutrudljivo žvrgolel ...
»Marsch eins, zwei, eins, zwei ...« je šlo cele ure, da so se noge same pomikale, kakor da imajo tudi svojo pamet. Misli rekrutov so bile vse doma. Janez je hodil v duhu za starim Šimnom po brazdah in preudarjal: »Ogrci so letos. Drugo leto bodo pa hrošči ... Prav voljna je zemlja, se bo dobro zavlekel oves, da bodo imele svinje in kobilice obilni priboljšek. Na krompir bo treba —«
»Halt!« je zakričal narednik in vsa kompanija je obstala, kakor bi treščilo vanjo, le Janezove noge niso imele ušes, pa so se še pognale naprej.
»Civilist! Kakor stara koklja se držiš. Na babo misliš, pa pacaš,« se je razkoračil pred Janezom narednik.
Vsa kompanija je planila v škodoželjen smeh. To pa je raztogotilo narednika še bolj, da je kriknil ves vijoličast v zabuhlem obrazu:
»Prasci! Sami ste pacarji, pa se boste smejali kameradu. Jaz vam že pokažem. Habt Acht! Direkcija tista velika vrba. Laufschritt!«
Pa se je spustila kompanija v tek. Narednik je stal, uprt v boke, in gledal kako je postajala kompanija vedno manjša. Prav do vrbe so že skoraj pritekli, ko je kriknil na vso moč, da jih je dosegel slaboten klic:
»Halt! Kehrt euch!«
Že so spet tekli proti njemu in puhali mimo, preden je spet ukazal:
»Halt!«
Težko so sopli upehani vojaki, narednik pa je hodil pred njihovimi vrstami in jih učil z zlobnim smehljajem:
»Tako vas bom naučil kameradstva. Vi vsi ste eno, če enega kregam, ste kregani vsi.«
Tako so minevali tedni v obračanju, tekanju, streljanju in drugih vojaških vrlinah. Zvečer so vojaki utrujeni popadali na trde slamnjače v Fervegovi sušilnici, ki je bila tedaj vojašnica, ko je rasla po hmeljiščih pšenica. Brez sanj so hrčali vojaki, dokler jih ni vrgla spet pokoncu jutrnja budnica. V nedeljo, ko ni bilo vežb, so polegali vojaki v dolgočasju za vogli. Ves dan so se vrstili obiski žen, otrok, mater in deklet, v prihajajočih s polnimi cekarji, odhajajočih s težkim srcem in objokanimi očmi.
Janeza ni nikoli nihče obiskal, ker je sam, kadar se je le dalo, mahnil ob Savinji domov. Kakor se zave vrednosti zdravja šele bolnik, tako je tudi Janez šele sedaj jasno občutil, kaj se pravi, pustiti zemljo, iz katere je zrasel. Na Tonča je bridko pomislil, kako hudo mu je moralo biti, ko so ga izgnali z rodne grude. Kaj koristi zemlja, če ne moreš do nje! Saj ni več tvoja, ker lastnik si le tako dolgo, dokler si v zvezi z njo ...
Tako je razmišljal Janez, ko je spel med gostim vrbovjem ob Savinji v jutrnjem hladu majske nedelje. Sam ni vedel, kdaj se je znašel na grobeljskem mostu in že ga je pozdravila Nežika:
»Tak si vendar prišel. Ne veš, kako hudo nam je brez tebe. Sami z materjo garava kakor dva tovorca, Šimen pa že skoraj z nosom rije po tleh. Delavca ne dobiš, pa če ga preplačaš.«
»Za ženske pa menda ni hudo, saj jih je bilo vedno dovolj,« je pripomnil mož.
»Misliš, da gredo delat. Podporo vlečejo: zase krono, za vsakega otroka pa pol krone. Bradačkova Linca dobi po štiri krone na dan, lepo v senci leži, za drugimi dedci gleda in le eno si prosi: Da bi vsaj deset let trajala vojna. Ko gredo o prvem po denar, pijejo in pojejo te podporovke, kakor da je žegnanje, ne pa krvava vojna.«
Tako je po pravici tožila Nežika. Ko je pripregla še mati Mica, so hitro potekale ure v gospodarskih pomenkih in je bilo treba iti k maši. Ker sta bili ženski že pri jutranji, jo je mahnil Janez sam proti cerkvi.
Prav ko je šel mimo pošte, so se usipali ljudje iz vrat s pismi in časniki. Toliko se še nikoli ni čitalo in pisalo kakor tista leta. Vsaka hiša je imela tednik, vsaka vas več dnevnikov. Neizvesnost je gnala ljudi za novicami. Dasi so vedeli, da je v njih samo tolažba in morda celo laž, so vendar hlastno segli po njih, ker tolažbe je željno srce, pa čeprav je lažniva. Tiho so povpraševale žene poštarico: »Ali je kaj za nas?« in zadrževale sapo, ko je brskala uradnica po predalu. »Ni!« je uradnosuho bevknila rdečelična uradnica in zaverovano pogledala v sliko nemškega lajtnanta pred seboj na mizi, krasotca, ki ji je bil obljubil zakon.
Tudi Janez je stopil kar nehote na pošto, še preden je utegnil vprašati, mu je poštarica že pomolila pismo in zdelo se mu je, da se je škodoželjno namuzala. Ko je vrgel pogled na pismo, mu je bilo na mah jasno. Kakor s kleščami ga je stisnilo v možganih:
»Tonče — piše! ... Ni mrtev!?«
S tresočo se roko je odtrgal ovitek pisma in čital:
»Dragi brat!
Že tretji mesec sem v ujetniškem taborišču v velikem ruskem mestu Nižjem Novgorodu. Pisal sem že več pisem, ne da bi dobil doslej kak odgovor. Prav radoveden sem, kako je pri vas; jaz se kar ne morem pritoževati. Pišite mi kaj! Pozdravljam vse skupaj, posebno pa Tebe, brat Tonče. — In Nežiko pozdravi!«
Janez je čital in zamegljene črke so mu plesale pred očmi ...
»In Nežiko pozdravi!« Kako naj ji to povem? Pozabila ga je komaj, a zdaj naj ji spet odpiram šele zaceljeno rano! Kaj se naj ločim od nje in pustim, da propade ves grunt, ki je moj po vseh postavah, po očetu in materi. Kaj naj napravi ona? Vzeti ga ne more, pri meni ji bo hudo, če bo vedela, da je Tonče živ. Mar sem jaz kriv, da je tako? Kdor je zavozljal ta nemarni vozel, naj ga pa še odvozlja.« Tako je sklenil Janez po dolgem razmišljanju in utaknil usodno pismo v kožasto listnico. »Sicer pa, kdo ve, če bo treba izbirati, ko božja rehta vojne tako naglo seje ...«
Doma je bilo Janezu nerodno skrivati v svojih očeh veliko tajnost, ki jo je sicer krepko potlačil v listnico in trdno zaklenil v srce, vendar mu je silila na dan v očeh. Da skrije te izdajalske oči, si jih je mel z robcem.
»Ne vem, zakaj me tako skelijo,« se je opravičeval pri obedu ženskama.
»Boga zahvali!« ga je blagrovala mati. »Morda te prav oči rešijo fronte.«
»Nemara je pa res dobro,« se je vdal v ponudeno besedo sin. Čim pa je čula žena besedo fronta, je položila žlico na mizo, se naslonila na moževe prsi, prav na Tončevo pismo, in bridko zaplakala:
»Janez, še tebe mi ubijejo ... «
Popoldne kar ni strpelo Janeza doma pod ljubečimi ženinimi pogledi. Šel je na polje, kjer se je že potegnil bledi ječmen kakor mlada dekleta in so se mu debelili konci stebel nad poganjajočim klasom. Temno zelenje krompirja se je košatilo ob redkih vrstah koruze. Hmelj je že tipal kakor slepec po trdni opori. Rdeče mačkovčeve sveče so gorele v dolgih plamenih ...
Pa tudi na polju ni našel Janez razvedrila. Samota ga je morila, posebno še, ker se je je pri vojakih povsem odvadil. Med ljudi ga je gnalo, zato je stopil k Zadniku.
V večjem koncu se je že sredi popoldneva kar gnetlo pijanih žensk, ki so plesale ob poskočnih zvokih harmonike s pohabljenimi hlapci in nezrelimi fantalini. Hudo je bilo za ljubezen po vsej deželi in ženske niso mogle biti izbirčne. Pri belem dnevu so se poljubovali pijani pari, ne meneč se za otroke, ki so ob njih hlastno pili iz polnih kozarcev ...
Neznosna je bila ta druščina Janezu. Zavoljo tega je stopil v posebno sobo. Gospodar je sedel v živahnem pomenku z dvema duhovnikoma: domačim župnikom Fortunatom in neznanim debelušnim gospodom, ki je vneto nekaj pripovedoval. Ko je vstopil Janez, je pripovedovalec sredi stavka obmolknil in nezaupno motril vojaka. Opazivši njegovo zadrego, je zamahnil gospod Fortunat z roko:
»Tega se ne boj! Naš je!« in odzdravil prišlecu: »Bog daj, Janez, sem sedi!« In mu je predstavil tujega gospoda: »Doktor Anton Korošec.« Poznano je bilo njegovo ime po dolini, saj je bil njen poslanec v dunajskem državnem zboru.
»... Kakor sem rekel,« je nadaljeval dr. Korošec: »Vojna z Italijo je neizbežna. Tisto, kar Italijani zahtevajo, že presega vse meje: Trst, Pulo, polovico Dalmacije in vso našo mornarico. Anglija jim ponuja še več: Goriško, Tirolsko, vso Istro in še vso Dalmacijo po vrh. Kramar je Italijan. Kdor bo dal več, s tistim pojde ...«
Napeto so poslušali vsi skrivnostnega glasnika, ko je govoril o avstrijskih porazih v Srbiji in v Karpatih. Kako se je zlomila nemška moč ob Marni, o preganjanjih in stiskah po vsej deželi, o čemer niso pisali časniki ...
Ko se je pod večer poslovil doma Janez, ni nič povedal o razgovoru zaradi nove vojne, saj je bilo še tako hudo slovo. Vso pot ga je peklo pismo na prsih in ga je skelel ženin poljub na ustnah. Zdelo se mu je, da ga je ukradel ...
Ni še bilo devet, ko je prišel Janez ves vročičen, poln bridkih misli do gostilne pri »Ostrem oglu« nasproti petrovških križev. Žejalo ga je in zato je zavil notri.
Kakor jih je bila usoda znesla skupaj, so sedeli pri mizi odvetniki, profesorji, študentje s svojimi enoletniškimi našivi prav družno z raznimi vojaki. Tedaj, ko je vstopil Tona, je prav važno razlagal dolg štabni narednik, v civilu kočijaž:
»Hudo je bilo, gospoda moja. Pomislite, tri mesece si nisem mogel preobleči srajce ...«
»To pa ni nič!« se je nasmehnil pri skupni mizi majhen okrogloličen enoletnik in srebnil požirek črne kave.
»Kako da nič!?« je zavzel mogočni narednik.
»Tako, da ni!« je mirno odvrnil malič. »Jaz na primer sem bil v mirnem času na Dunaju — pol leta — sploh brez srajce.« Srknil je požirek kave, družba pa v krohot. Narednik ni rekel prav ničesar; plačal je in tiho odšel. Kaj je sicer tudi hotel?
Čim je odšel, je dvignil glas veseli odvetnik France in zapel svojo vsakdanjo himno:
»Druge sve devojke
rodile so dvojke ...«
Vsa gostilna je pritegnila. Pijača je lezla v glavo in kmalu se je spet pretegnil odvetnik in zapel:
»Oro klikće sa visine,
odzdo nanjeg laju psine.
Ni te brige, sivi ptiću,
mi smo s tobom Petre Karadjordjeviče ...«
Vsi so utihnili. Bližnji so mu mašili usta, da ne bi kdo čul nevarne pesmi. Odvetnik France se je pa zasmejal:
»Saj je vse ena figa, danes ali pa jutri.« Nihče mu ni pritrdil, le mali profesor Korl je zahihital v roko:
»Prav ima!«
Kakor v panju je vrelo v zakajeni sobi, dokler ni prišla patrulja in napovedala deveto uro. Tedaj se je gostilna izpraznila, le doktor France je še brundal svojo pesem.
Drugi dan je dobila kompanija novo opremo; vse noči je bila dobro zastražena in pripravljena za odhod. Na vprašanje, kaj bo z oprostitvijo, je dobil Janez od odvetnika odgovor, da zadeva ugodno napreduje. »Morda se pa res izognem fronte,« se je ukradla lepa nada v mlado srce. Pa se mu ni izpolnila. Dne 24. maja zjutraj je kakor kragulj padla med kompanijo vest, da je Italija napovedala vojno. Še tisti popoldan je odšel Janez s pohodno kompanijo brez slovesa z domom, ženo in materjo, in je bil drugo jutro, ko so doma izvedeli za njegov odhod, že v Gorici.
III.
[uredi]Vsak čas ima svoje besede, ki zrasejo iz njega in spet izginejo z njim. Kakor je bilo zajeto v besedi tlaki vse gorje stoletnega tlačanstva, lako je bila v krvavih letih svetovnega klanja poleg fronte strahotna beseda rekvizicija, ki so jo bile tako polne vse glave, da je strah pred njo budil od dela zbite žene in lačne otroke sredi noči iz spanja. Dandanes je izginila ta beseda in je ostal starejšim le trpek spomin nanjo. Mladi rod ne pozna ne te besede ne njene strahotne vsegamogočnosti.
V strmi rebri pod Mrzlico je Dušakova kmetija. Dušak je odšel na Jakobovo 1914. v Galicijo in ni bilo vse leto ne duha ne sluha za njim, kakor da se je vdrl v zemljo. Sama je ostala njegova žena s kopo otrok in se gnala brez počitka, da izbije zanje kruha.
Oblastno je stopil nekega jutra, ko je Dušakova molzla, v hlev šentjurški Zmrzlovšek, dolg in koščen možak s košatimi brkami, ki je v mirnih časih mešetaril z živino, med vojno pa je bil oproščen vojaške službe, da je rekviriral živino. Gospodinja se je ozrla izza krave ter videla, kako izbira med repi. Na mah je uganila, kdo je prišlec. Vstala je in pozdravila: »Dobro jutro, gospod!«
Gospod komisar je samo pokimal na njen pozdrav, vzel iz žepa škarje in stopil k okroglemu volu, da mu zastriže v bedro smrtno znamenje »K. K.«. Začuden je gledal volič tujca in gospodinjo, ki je zakrilila z rokami in v joku kriknila:
»Gospod, usmilite se me! Kako bom orala težko ilovico brez njega!«
Ni bilo usmiljenja. Iz hleva je moral volič, ki se je komaj navadil teleg in brazde.
Od soseda je morala edina krava mlekarica. Zaman je bilo vse zatrjevanje, da je že štiri mesece breja in da je hiša polna otrok. Vsegamogočen je bil »K. K.«, ki je gonil vsa leta živino iz hlevov na prevzemališča, kjer je stala poleg tehtnice komisija vojne službe oproščenih mogotcev okoli živinozdravnika.
»Gospod tiraret, štiri mesece je breja naša sivka. Pustite nam jo, da bodo imeli otroci na zimo mleka!« je prosil brezzobni starec s klobukom v roki. Malomarno je pogledal nemški živinozdravnik okroglo sivko, se zaničljivo nasmehnil:
»Breja? Toliko kakor jaz!« In se je obrnil proti krepkemu kmetu poleg sebe:
»Tole bi bilo nekaj za vas, gospod župan. Take prima murbodenke ne dobite zlepa.«
In res je šla v vagon stara županova muza, župan pa je prišel na lepem do dobre plemenke. Ko je brezzobni kmet to videl, je zavihtel pest in kriknil:
»Hudiči! Druhal tatinska! Kaj res ne bo ta prekleta vojna nikoli crknila.«
Pristopil je k njemu orožnik in čez nekaj dni je že molil starec v Gradec jekleni rožni venec. Tri mesece je gnil tam na smrdljivi slami, potem pa so ga spravili domov umret in ga niso ustrelili, »ker je bil od starosti bedast«. Tako usmiljen je bil »K. K.«.
Vsako jutro je ropotal po vaseh voz z velikimi kantami. Pred hlevi je postajal, da je nalila gospodinja odrejene litre mleka za »K. K.«. Zaman so jokali zeleni otroci in vlekli mater za krilo. Obupno je javkala muca in so cvilili komaj odstavljeni praščki. Begunke z votlimi očmi in udrtimi lici ter podobne cigankam so klele »K K.«, prav tako gospodinje, ki so lastnim ustam pritrgovale mleko za prasce. Kako bi le-ti sicer odrepili brez mleka! Brez masti pa moči ni ... Kakor izgubljeni sinovi so bili takrat tisoči ljudi, da so svinje zavidali za oblojo ...
Na zapadni je bobnelo vso jesen leta 1915. in vso zimo. Nove strahotne besede so prišle med ljudi: ofenziva, španski jezdeci, mine, kaverne ... Kakor v tujem jeziku so govoriil ranjenci in redki dopustniki. Le na kratko so jih tolmačili domačim, tako grozne so bile.
Janez je pisal z bojišča dolga pisma. Redka je bila beseda o krvi in vojni. Vsa gospodarjeva duša je bila doma, zato so bila tudi pisma polna pramov, telic, pšenice in krompirja. Nežika mu je odgovarjala o srečnih dogodkih v hlevu, mlačvi in sušenju otave. Sredi teh velikih in važnih dogodkov je ostal komaj rob za pozdrave. Le, kadar so pričele prihajati zelene karte z natisnjenim pozdravom: »Zdrav sem, godi se mi dobro!« je stisnilo ženam in materam srce, očetom pa pesti in zobe pri misli: »Spet ofenziva! Morda je že izkrvavela roka, ki je pisala to lažnivo karto.« Spomenik bi zaslužil razvratnež, ki je izumil te karte. Človeku, ki je šel v smrt, so izsilili takšen pozdrav rogajajoči se oblastniki. Kaj je čudno, če jih posnema večno ponižani trpin, če pride do besede in moči ...
Za vsako reč je bilo tedaj treba karte. Kdor ni sam pridelal žita, je moral na občino po karto za kruh in moko. Trideset gramov moke na dan je dovolil »K. K.« in četrt kilograma sladkorja na mesec. Še celo cikorija je bila na karte in tudi petrolej, kadar ga je kaj bilo, drugače so spet privlekli izza straž čelešnike, v katerih so spet baklale smolnate treske ...
Mila ni bilo. Smrdljiv loj so kuhale gospodinje v apnasti lužnici, da je bilo moči prati perilo in se briti moškim.
Po Vseh svetniki že so se pojavile naenkrat čete vojakov po vaseh.
»Pokažite nam pridelano žito!« so zahtevali oblastno. Vsaka vrata so se morala odpreti pred njimi. Pa so precenjevali, merili in celo tehtali pridelano žito ter odmerjali s skopo roko kmetu: »To bo za seme, to zate in za tvojo družino, to za dninarje — to boš na dal državi.«
Na Groblji je vodil rekvizicijo droben dijak enoletnik. Pridelili so mu od kadra tako sestradane vojake, da so komaj nosili puške. Ko so ga vprašali, kako naj se nosijo, jim je naročil:
»Glavno je, da delamo počasi. Same so se mučile ženske z delom, zato ne bodite grabežljivi. Delajte kakor evangeljski krivični hišnik: če vidite dvajset mernikov, sedite in zapišite deset. Predvsem pa je treba, da delate počasi. Saj fronta in lebrinške uši vas počakajo.«
Zamiževali so zato vojaki ter niso videli vreč žita, ki so jih bile polne peči, podpečki in postelje in so zvedavo molele izpod kupov fižolovih stročin, turščičnih vozlov in starih cunj na podstrešju. Živina je imela v jaslih in žlebih vreče zlate pšenice kakor v stari narodni pesmi. Kdor je le mogel, je otel svoj v znoju pridelani kruh ter ga skril kamorkoli že.
Pa sta sedela skupaj zvečer po večerji enoletnlk Čerin ln župan Blatnik, razglabljala o miru in krepko zalivala svoje ogorčenje nad vojnim klanjem, ko je potrkal nenadno nekdo na vrata. Župan je stopil pogledat. Vrnil se je s sporočilom, da kliče enoletnika občinski odbornik, ki je hodil s komisijo, na pomenek.
»Kar notri stopite! Nerad namreč stojim na prepihu s svojimi prehlajenimi udi,« ga je poklical Čerin. Občinski odbornik je vstopil, klanjajoč se in mencajoč klobuk med prsti.
»Vejo, gospod oficir, nekaj bi jim rad povedal,« je pričel prav skrivnostno, gledaje po strani župana.
»No, če imate kakšne skrivnosti, pa stopim ta čas konjem vreči, da se pomenita,« je izginil Blatnik v vežo.
»No, kaj?« je vprašal vznejevoljen Čerin priliznjenega dedca.
»Eh, eh, vejo, takole sem mislil. Reveži, veliki reveži so naši fantje, ki se tepejo za presvetlegea cesarja in še stradajo zraven. Zakaj bi tudi Kolenka ne dala cesarju, kar je cesarjevega?«
»Kam pa cikate s to besedo?« je ustavil Čerin besedni hudournik.
»Nikamor drugam ne, kakor v njen vodnjak na številki 6, kamor je Kolenka skrila težke vreče pšenice,« je izpovedal odbornik z lokavim nasmehom in nagnil glavo, kakor da čaka pohvale.
Čerin ni bil prijatelj ovaduhov, zato je komaj pogoltnil hudo besedo, ki jo je že imel na jeziku, in prijazno pristavil: »Hvala, gospod Gačnik, za važno opozorilo. Svetla je vaša ljubezen do cesarja in očetnjave, le redko najdemo sličen primer nesebičnosti Kolenka, pravite, na 6. številki,« si je zapisal Čerin.
»Dà, dà, Kolenka, Kolenka na 6. številki!« je hitel ves blažen ovaduh in izginil v noč, ko se je župan povrnil.
»Kaj ni doma na Groblji neki Janez Kolenc?« je vprašal Čerin župana.
»Seveda je. Kaj ga poznate?« se je začudil Blatnik.
»Na fronti sva bila skupaj. Pameten je, čeprav je še tako mlad. Pozneje sva bila skupaj pri zdravniku. Jaz zdrav, on je pa res pokašljeval. Mene so poslali v zaledje, njega pa nazaj na fronto. Največja reva za časa vojne je pač bolnik, ki mu nihče ne verjame, da je res bolan. Pozdrave bi šel sporočit njegovi ženi, če bi vedel za hišo,« je menil Čerin.
»Vam pa jaz pokažem, saj imam tako pot tja gori,« se mu je ponudil župan.
Ko sta prišla h Kolencu, so imeli še luč. Vsi srečni sta sprejeli Mica in Nežika tujega gospoda, ki je prinesel pozdrave od gospodarja. Župan se je kmalu opravičil, da ima pri Metelanu opravek, in pustil gosta samega, ki sta mu postregli ženski, kakor da je prišel sam Janez domov. Moral jima je pripovedovati obširno o vseh nevarnostih. Čerin ni slikal po resnici, temveč je mnogo prikril, zlasti ni ničesar omenil o Janezovi bolezni.
Pozno je že bilo, ko se je poslavljal Čerin od gostoljubnih žensk. Skoraj bi bila Nežika izpustila lampo na tla, ko je rekel Čerin:
»Kar imate pšenice skrite v vodnjaku, jo spravite čim prej drugam.«
»Ovadil nas je nekdo!« je vzkliknila Mica. »Samo kdo?«
»Grešnika ne izdam, saj bi vama še greha ne bi smel povedati,« je odvrnil Čerin, jima želel lahko noč in vesel odšel spat.
Drugo jutro so našli vojaki vodnjak že prazen, pač pa so iztaknill in zaplenili pri Gačniku 10 vreč pšenice. Nekaj so sicer sklepali iz županovih besed o večernem posetu, da je Gačnik ovadil Kolenko, kaj gotovega vendar ni vedel nihče, razen prizadetih, ki so pa vsi molčali, ker je bil tak pač čas, da si z molkom najdalje prišel.
Kakor bi bila vedela za vse neštete priživnike, je vse do 1917. leta zemlja obilno rodila, da so se lepo okožile svinje. Svetel praznik o hudih časih bi bile koline, da ni spet stal tam v vlogi »K. K.« rejen trgovec z debelo zlato verižico in medaljo za državljanske zasluge na prsih ter sprejemal desetine slanine. Važno jo je duhal, tehtal kakor žefran na deke in grame ter posipal na debelo s soljo, ki je bila cenejša od nje. Na debelem mastnem sredincu se mu je bleščal domoljuben prstan »Gold gab ich für Eisen«, ko je oblastno ukazoval:
»Še deset in pol deke prinesite! Vi pa tri! Če ne, vas moram naznaniti. Saj ne gre zame, za vojake gre!«
Vojaki so pa otepali nezabeljen krop in komaj ranjencem so belili s smrdljivim lojem. Mast pa je šla za razne pomočnice Rdečega križa v Gradec, na Dunaj in še dalje, kjer so se brezposelne dolgočasile in zdihovale pri Höferjevih poročilih: »Same dolgočasne zmage s komaj 518 žrtvami ...«
Čerin je bil spet na fronti, kjer je našel že močno shujšanega Janeza. Ko je izpodbujal bolnika, naj gre na vizito, se je Janez odločno uprl:
»Šestkrat me je spodil s ‚tahinirarjem‘, sedmič me pa pusti zapreti. Po kaj neki naj hodim?«
Tako je Janez hiral in čakal krogle, da se ga usmili. Med podganami, gladom, ušmi in bobnečim ognjem so bili edini prazniki takrat, kadar je dospela menaža ali celo pošiljka od doma.
K novemu letu 1917 je dobil Janez od doma koline: pet parov klobas in hlebec kruha. Takšen praznik je bil to za kaverno, da so vsi njeni prebivalci pozabili na fronto in da je kadet Čerin zapel:
»Mamca dajo par klobas,
očka prav’jo: Was ist das?«
Nenadno je umolknil in se sesedel. Ko so tovariši priskočili, so videli, da ima ves obraz krvav. Ker je sedel blizu izhoda, ga je pogodila v sence črepinja granate. »Nič ne bo z njim!« je rekel sanitejec, ki so ga pozvali iz sosednje kaverne.
In res je še dvakrat, trikrat zagrebel z rokami in udaril z nogami, nato pa je popustil dreget. Njegovo truplo so prenesli v razdrt prečni rov na koncu postojanke.
»Hudičeve koline!« se je razsrdil Šenpetrčan četovodja Franci Privošnik, drugi so pa molče vlekli svoje »totennegine«, kakor so rekli najslabšim ogrskim cigaretam.
Ko je pisal Janez o Čerinovi smrti domov, sta obe ženski zajokali, še Blatniku se je užalilo. Gačnik pa je rekel:
»Še je živa božja pravica ...«
IV.
[uredi]Ves predpust 1917. leta ni bilo nobene poroke v fari. Kdo se bi pa tudi ženil, saj ni bilo ne časa za ženitovanje, ne veselja za ljubezen, ko je skoraj ni bilo hiše brez mrtveca ali vsaj pohabljenca. Kakor da ni sveti postni čas, temveč vesela trgatev sredi sončnih goric, je butalo brez prestanka na zapadu vse dni in vse noči. Škripale so stiskalnice vojne morije, da so tekle doma grenke solze vdov, mater in sirot ter je lila na vseh frontah v obilnih curkih najboljša kri naroda, ki se je ves vil v smrtnih krčih.
Cvetna nedelja. Redke so bile butare v cerkvi, gosposko oljko je zamenjal trnjav božji les. S sklonjeno glavo je stopil na prižnico župnik Fortunat. Vsi ljudje so hodili takrat upognjeni, oči uprte v zemljo, da jim vsaj ona da tolažbe, ker je nebo ni imelo. S tihim glasom je bral pastir veselo vest o svečani poti Krista v praznični Jeruzalem in glas mu je postal pri vriskajočih pozdravih: »Hozana, hozana!« še tišji, da so ga kar prevpile razbičane misli vernikov, ki so bile vse na fronti, kjer se je pela mogočnejša pesem: »Hur-ra- hur-raa ...«
Za božjo besedo se je oglasila s prižnice oblastna zapoved svetne gosposke: »Okrajno glavarstvo vam daje na znanje: Za veliko noč je dovoljeno peči le na polovico bel kruh, da se prihrani več bele moke za ranjence in da se nam posreči doseči zmagovit konec boja, ki so ga nam vsilili samogoltni sovražniki. Vsakomur, ki se ne bo ravnal po teh predpisih, se bo kruh zaplenil in se ga bo povrh še občutno kaznovalo.«
»Tak bo le res!« je šlo med ljudmi po maši, ko so čakali, kaj pove občinski glasnik Zmetov Tenč. Kakor krvave litanije so se vlekli tista leta razglasi, zapovedi, prepovedi, nabori in vpoklici. To nedeljo je bila med njimi tudi kolačeva prepoved.
»Blez bodo hodili financarji in žandarji vse velike dni in še celo na samo veliko nedeljo od hiše do hiše pregledovat kolače,« je šepnila sosedi Petračeva Zalka. Prav dobre zveze je imela z nemškutarskim orožnikom Jesseuniggom, ki je pital še tedaj svojega prešiča s kruhom, namočenim v mleko. Kruh in mleko so mu pošiljali kmetje, začasno oproščeni vojaške službe, da jih ne bi rinil pred rokom nazaj na fronto ali celo v lebrinško Sibirijo, ki je bila hujša od Doberdoba in samega Svetega Mihaela, kjer je izkrvavelo dvajset bataljonov zelenih sedeminosemdesetnikov. Čudna kolačeva prepoved se je širila po vseh vaseh in rasla v razdraženih možganih v silen protest proti sitim oblastnikom.
»Sami bodo žrli maslene potice, nam pa ne privoščijo niti belega kolačka, ki bi bil komaj za spomin, kaj šele za samopašnost!« se je hudovala že vsa zgrbljena Fidelčka, ki je zbirala po dekah moko na karte, samo da bi bila tudi to leto velika nedelja v hiši.
»Kar gobce naj nam zašijejo in zadnjice zapečatijo, da bodo imeli dovolj potic za nemarne babe pri Rdečem križu. Da bodo lahko kakor naša prednica — Skravžani Jezušček so ji rekli — pitale svoje pinče s krhkimi keksi, mi ranjenci pa smo žvečili pičle skorje trdega koruznega komisa. Poleg pinča si je pitala prašiča še dva širokopleča Madžara, popolnoma zdrava, vse leto v bolnici,« je robantil mali Jurca, edini gost velikega petka, in bil z železno desnico ob mizo v Rožajevi gostilni.
Trgovine so bile prazne. Nikjer ni bilo sladkih rozin, ne krhkih rožičev, ki bi sladili črni velikonočni kolač, še celo na tvornice kvasa je pritisnilo oblastvo, da ga niso čez navado prodajale in so vmesile gospodinje v testo drožne prešče, ki so jih za hude čase napravile v jeseni iz izabelinih drož in turščične moke. Dobro, da niso še orehov rekvirirali, ki so bili to leto edina zabela vojnemu kolaču.
Samevali sta Kolenki, mati in žena, vsi uviti od dela in skrbi, ko sta rezali črni kolač, tako črn, da se je pletla po možganih misel, češ, saj se ga še blagoslov ne bo prijel. Brez hrena so skelele oči pri misli na Janeza, ki je pisal za praznike, da leži v bolnišnici in da kašlja.
Ni bilo ne barve za piruhe ne pomaranč, pa so se drli nedopovedni otroci po bajtah. Po hlevih je mukala gladna živad, ki ji je erar še slamo odjedel. Z vsemi vred pa so vekali redki preostali zvonovi klavrno pesem o vstajenju, ko je zapad krohotal vsegamogočno pesem smrti in sodnega dneva ...
Kakor že tisoč let so pele procesije pod svilenimi banderi in zlatimi ornati zmagoslavno pesem:
»Zveličar naš je vstal iz groba,
vesel prepevaj, o kristjan!
Premagana je smrti zloba ...«
Podobni splašeni čredi ovac so se gnetli za nebom otroci in ženske ter molili s cvilečimi glasovi, da bi prevpili divji krohot paganskega miserere, ki je bobnel na zapadu ...
»... Odkar imamo Rusa za hlapca, delo lepo speši,« je pisala Nežika svojemu možu. In res se mora mnogo naših kmetij zahvaliti za obstoj delu ruskih ujetnikov. Ko so dospeli prvi oddelki na občine, jih je hodilo vse gledat. Kakor živino na sejmu so jih precenjale ženske in starci.
»Za pisarja bi bil, ne pa za hlapca,« je prijel bradač Uršič za roko stasitega dedca. Ko ni pomislil, da so te roke že dve leti počivale ter so se žulji in zagnanci skrili.
Nekatere ženske so otipavale mišičje ujetniških rok, druge gledale bolj na oči, kakor se presodi konja po bistrem pogledu. Kdo bi jim zameril, ko je bilo vse tako razrvano na svetu.
Tudi Nežika je šla izbirat delavca, ker je Šimen že tako zelo onemogel, da je še držal komaj plug za ušesa in je že v redi počival.
»Znaš orati, sejati in kositi?« je vprašala vitkega svetlolasca.
«Znaju,« je prikimal ujetnik. Nevoščljive so ji ga bile druge gospodinje, toda župan je držal na Kolence, že zaradi bogatije.
»Kako ti je ime?« je vprašala med potjo novega hlapca.
»Terentij Volkov,« je odvrnil Rus.
»Čudno ime,« si je mislila Nežika. »Volkov naj bi že bilo, saj so tudi v Gomilski Vovki, toda Terentij ni ime za človeka. Če bo le za delo kaj prida, ko smo tako zaostali, da smo povsod zadnji v vasi.«
Majoliko ožmičevca je postavila Mica predenj, hlebec kruha in kos slanine ter prisedla k njemu. Nič se ni dal Terentij prositi, krepko je odrezal obilno zagozdo kruha, prigrizoval z zdravimi zobmi slanino in iz majolike zamakal gateči se kruh.
»Če mu bo zatorej pri delu spešila roka, kakor mu meljejo čeljusti pri jelu, se nam ne bo treba pritoževati,« je pomislila pri sebi Mica, glasno pa je rekla: »Imaš ženo?«
Terentij je prikimal in mlel naprej, saj že ves teden, ko so bili na vožnji iz taborišča, ni dobil poštenega založaja. Mica ga je izpraševala nadalje: »Imaš otroke?«
Tri prste je dvignil Terentij in se bridko nasmehnil. Dobro je del Mici ta smehljaj. Kar začuvstvovala je z njim: »Ne bo napačen,« in pristavila: »Imaš grunt doma?«
Tuja beseda je ustavila mlin Terentijevih čeljusti, da je vprašujoče pogledal Mico. »Ne razumju ...«
»Imaš krave, konje, polja?« je tolmačila Mica besedo grunt.
»Korove, biki, polja v nas mnoho,« je samozavestno potrdil ujetnik. Vidno je rasel v Micinih očeh. Ko se je okrepčal, mu je pokazala posteljo v hešci, da bo tudi za varuha ponoči, potem ga je pa vedla k Šimnu, ki je kosil za kozolcem prelast.
»Pomočnika sem ti pripeljala,« ga je ogovorila Mica. Počasi se je okrenil Šimen, prevalil založaj tobaka z jezikom izza leve čeljusti za desno, pljunil ter menil premerivši novega tovariša od nog do glave: »Močan bi že bil, samo če bo znal in hotel. Ná,« mu je dal koso, »kar poskusi, kako ti bo rezala. Ni kaj prida košnja, ko vse pohodi ta kurji zlomek.«
Terentij je prijel z levico koso v peti, z desnico pa segel Šimnu po brusnik v čepur. Namuzala sta se Šimen in Mica za nas nerodnemu prijemu kose, češ, ta bo pa kosil. Ko je Rus prav na dolgo potegnil z brusnikom po kosi, sta oba čula iz glasu, ki ga je dala kosa, da bo dobro kosil. Nista se motila, lepo mu je tekla kosa, da mu je Šimen zataknil čepur kar za pas, sam pa stopil po grablje in koš.
Za vsako delo je bil Terentij tako pripraven, da so ga vsi radi imeli in mu je prinesla Nežika večkrat priboljška. Vaške rekovnice so sicer nekaj šepetale, toda niti same niso verjele v svoje besede. Priboljšek je veljal ujetnikovemu delu, ne njemu samemu, saj ni bilo v Nežikinem srcu poleg žalostnega spomina na Tonča in vznemirljivih Janezovih pisem o kašlju prostora za kakršnokoli novo čuvstvo.
Kolikokrat je mislila na Tonča! Od kraja se ji je zdelo greh, toda izpovednik jo je potolažil, da ne greši proti svetosti zakona, če se spominja mrtvega ženina. Posebno ti dve leti, odkar je odšel Janez po le nekaj mesecih skupnega življenja na vojno, je ni bilo skoraj noči, da ne bi sanjala o Tonču. Same lepe in vesele sanje so bile to brez vsake sledi žalosti ali celo smrti, da je bilo srce še bolj žalostno.
Tonča je našla že tretja pomlad na pamješčikovini, kjer so mu tekli brže dnevi v kmetskem delu. Spočetka je pisal vsak teden Nežiki, ko pa mu je pošel denar in ni bilo od nikoder odgovora, se je vdal v usodo in je jel pisariti redkeje. Da se ni godilo tovarišem prav tako, bi bil mislil, da mu je postala nevesta nezvesta. Le eden od dvajsetih tovarišev je dobil odgovor od doma, da je hudo za živež in da moške delavce nadomeščajo ruski ujetniki. Skoro vsako noč so romale Tončeve misli k nevesti ter prisluškovale vetru v gmajni in sopenju njiv v Rebernici, Praprotnici in Zalešjem ...
Zelo se je poznala na Kolenčevini krepka Terentijeva roka, saj je vstajal prvi in legal zadnji, kakor da gre za njegovo zemljo. Po tem se baš loči kmet od drugih pridobitnih stanov. Ti delajo odmerjene ure; ko pride ura, obstanejo s stroji roke in misli. Čim se zapro vrata delavnice, zamre tudi misel na delo. Kmet pa prede misli in delo kakor umetnik, ki stvarja delo, ker ga žene poslanstvo, in strada. Prav zaradi svojega poslanstva sta oba — kmet in umetnik — najboljši plen izkoriščevalcem in brezdelcem.
Ko je dozoril ječmen, je poiskala Mica srpe, da jih Terentij skleplje. Ta pa je zmajal z glavo, pritrdil na kosišče locenj z redkimi grabljami ter pokosil v dveh dneh ves ječmen bolj zlicema, kakor bi ga bile požele žanjice. Ob nedeljah je posedal pod lipo in čital novice o vojni moriji.
Sredi največjega dela v avgustu je pričela kositi krvava griža. Mnogo žrtev je padlo v dolini, med njimi tudi Kolenčev Šimen. Ni se vdal, dokler ga ni bolezen popolnoma izpila, da ni pomagal ne počitek ne mir. Terentij mu je zatisnil oči in pomolil zanj očenaš, preden so ga odnesli v mrtvašnico. Sam je ostal za vse delo Terentij na Kolenčevini. Kakor da mu je zraslo še dvoje rok, je pomnožil svoje delo. Stari gospodarji so obstajali ob njivi, ko je sejal Terentij pšenico. Ne polovice, ves široki sklad je obseval s silnimi zamahi svoje desnice. Zravnan je šel po sredi ogona, metal kvišku polno pest in v zamahu kakor stroj razpršil s prsti žitni curek. Kakor žitni dež je padalo zrnje enakomerno na sveže brazde ...
»Dober večer,« je pozdravil Janez svojega učitelja Zadnika.
»Lej ga, Janeza, tak si vendar prišel. Že sila nestrpno te čaka ženka,« se ga je oveselil sosed. »Malo te je res vzelo, pa te že Nežika popravi.«
Polmrak je vladal v kuhinji, ko je stopil Janez v domačo vežo. En sam pramen svetlobe se je utrgal nekje na štedilniku in luč je plesala na obrazu ženske, ki je zamišljena gledala skozi okno, kako lega mrak na gmajno.
»Nežika!« je vzkliknil Janez in planil v kuhinjo.
»Janez!« mu je padla žena v objem. »Samo da si prišel.«
Vsa srečna sta sedela v hiši, ko je prišla mati in po petindvajsetih letih spet zajokala. Pri večerji, ki jo je Janez že vnaprej uganil. saj je bila to vsak večer ista in je še vse leto, je spoznal gospodar svojega novega hlapca. Kakor sebi enakemu je segel Janez v roko in ga posadil na svojo desnico. Dolgo je šel pogovor o letini in križih neujm. Ko je odšel Terentij v hešco, je rekla mati sinu:
»Še jutri moraš k zdravniku, da ne bo kaj zamujenega. Težko se popraviš, če te na posteljo položi bolezen.«
Šele pri postelja je občutil Janez, kako strahovito je truden. Kakor dvoje otrok sta se stisnila po dvoletni ločitvi mož in žena ter sladko zaspala. Mati se je pa premetavala vse do svita. Vročična sinova lica niso obetala nič dobrega. Posebno tisti rdeči lisi na podočnicah ...
Ds je imela Mica prav, je potrdil po dolgi preiskavi celjski zdravnik, šempavelski rojak Ledrarjev Tonče. Kakor že večkrat, je moral Kolenc na Röntgenove žarke. Dvoje odprtih kavern na desnih, huda zasliženost na levih pljučih. Nič drugega tedaj ni bilo mogoče ukreniti kakor mir in dobro hrano. Domači zrak in vestna postrežba obeh žensk, ki sta že iz oči brali bolniku vsako željo, sta storila svoje, da se je v toplem oktobru Janez vidno pooravil in spet oživel. Le v očeh se mu je videlo, da ga nekaj silno teži. Posebno v meglenih zimskih mesecih je ležal bolnik po cele dneve v Napoleonovi hiši vznak na postelji in strmel v zrak. »Kdo ve, kaj ga tare,« sta ugibali ženski, ne da bi ga ena ali druga vprašala.
Nastopno pomlad je sneg tako hitro odlezel, kakor da se je nebo usmililo gladne živine. Vso zimo so varno spravljali gospodarji zjedi od rezanice nazaj v parne, da bi jih na pomlad mešali med driskavo tratnico. Toda zlakani erar je našel tudi te zjedi za svoje konje. Še prah so pometli vojaki po parnah in ga spravili v vreče. Ni bilo ne moke, ne svečave, ne sladkorja, ne mesa, samo kart v vseh barvah je bilo obilo, da so jih delili na občinah v nedeljah po maši. Včasi se je dobila res osminka kilograma sladkorja ali pol kilograma moke, da ljudje niso povsem obupali pri samih kartah. Dopustniki in bolniki so se drli z županom in svetovalci za karte.
»Še za psa si vzameš cukrovo karto,« je oponesel Žebl občinskemu svetovalcu Mrkulu, »za mojega Petreka, ki je bil dve leti na fronti, je pa nimaš.«
»Tožim te! K vojakom pojdeš, sramota soloh, da te še plačujejo za postopanje po cesti,« je vzkipel starec Mrkula nad Žeblem, ki je bil kot cestar oproščen vojaške službe.
»Saj si jih že dosti spravil ...« je zahrumela množica, da jo je komaj pogovoril župan.
Še tobak je bil takrat na karte. Pa kakšen je bil! Polovico zrezanega bukovega listja je bilo med tobakom za pipo. Ker hmelj ni šel v denar, si je nekdo za zeleno mizo izmislil, da bi ga med tobak rezali. Tobakarji so ga robantajoči odbirali od pravega tobaka ...
Ko so potisnili Talijana proti Benetkam, je utihnilo bobnenje na zapadu. Rusija se je spuntala in sklenila mir, prav tako Rumunija. Vedno vztrajneje so se širile govorice o miru. Svet je bil že upehan od klanja in se je spravljal k dremavemu prežveku kakor lena zver, ko se je nažrla.
Ko je šla pomlad v deželo in so pričele po peščevnati gmajni že poganjati prve cvetice, rumeni lapuh in velike metle lepinca, je vzelo Kolencu tek, da je v enem tednu shujšal, kolikor je prej pribral v enem mesecu. Ko mu je zaupala Nežika, da se čuti že drugi mesec mater, se je bolnik bridko nasmehnil, pogladil ženo po glavi in kakor sam zase pripomnil:
»Ali Tonče nič več ne piše?«
»Kristus, Marija! Janez, kaj bledeš, saj je Tonče vendar mrtev!« se je ustrašila Nežika čudne moževe besede.
»Nič ne bledem,« je odgovoril Janez in segel s tresočo se roko pod blazino po listnico. Debele srage so mu stopile na čelo, ko ji je dal pismo, rekši: »Tonče ni padel, temveč je bil ujet. Ko sva bila že poročena, sem dobil od njega tole pismo. Nisem ti ga pokazal, morda ga nisem hotel, morda se ga tudi nisem upal. Na srcu sem ga nosil kakor žerjavico ...«
Kakor da vidi prikazen, je široko razprla Nežika svoje rjave oči, iztegnila roko za pismom in omahnila na posteljo s krikom:
»Moj Tonče!«
V tem se je pognal bolnik kvišku in hudo zakašljal, iz njegovih ust pa se je ulil curek vroče krvi.
»Mama, mama!« je kriknila Nežika v strašni grozi pri pogledu na potok krvi in spustila pismo, ki je pofrfotalo kakor obstreljen golob in padlo v krvavo mlako poleg postelje.
Na divji snahin krik je pritekla v hišo Mica in kar odrevenela pri groznem prizoru. Kakor brez uma je zrla v vznožju postelje sedeča Nežika v pismo, ki je tonilo v krvi, Janez pa je hropel s krvavimi penami okrog usten, že bolj podoben mrliču kakor živemu človeku. Nežikin krik je premagal tudi Terentija, ki je baš malojužinal v veži, da je pogledal v hišo.
»Janez umrijet!« je vzkliknil in skočil k postelji ter podprl gospodarja, da je laže dihal. Janez je odprl trudno kalne oči in pomignil ženskama k sebi. Šele Terentijeva prisotnost jima je spet vrnila zavest, da je vse končano. Solze so ju polile, ko je govoril Janez z zavaljenim jezikom:
»Nežika — odpusti! Nisem te hotel vznemirjati, ko je usoda hotela, da sem že postal tvoj mož ... Poberite, mati, pismo — Tončevo je — on ni mrtev. »Dvigni, Terentij!« je še vzkliknil, se pognal v silnem navalu kašlja kvišku in spet se je ulil krvav curek po tleh in zagrnil usodno pismo.
»Konec —« je vzdihnil Kolenc in izhropel v Terentijevem naročju. Ženski sta zakrilili z rokami in obupno zahlimpali, da se je čul njun divji plač na cesto. Terentij je pokrižal gospodarja, mu sklenil roki na prsih in odšel. Naglo se je vrnil z veliko smetišnico žagovine, da je počedil pod pred posteljo. Ničesar ni vedel o pismu, zato ga je pometel z žagovino vred v smetišnico in zakopal na vrtu, da ne pride človeška kri na gnojišče ...
Zaman je iskala Nežika ljubljeno pismo, ko se je zavedla svojega položaja. Nikjer ga ni bilo. Vprašala je Mico in Terentija po njem. Nobeden ga ni videl, samo to sta čula, da je rekel Janez, da Tonče živi. Oba sta sodila, da se je Janezu bledlo v smrtnem boju. Nežika je pa le trdila, da je imela Tončevo pismo v rokah.
»Le kam je izginilo? Kam je moglo izginiti?« je zastonj skušala dognati nesrečna Nežika, že dvakrat vdova, prvič po ženinu, drugič po možu.
V svoji osamelosti se je zatekla Nežika domov k materi, da najde pri njej tolažbe. Ko ji je mlada vdova pripovedovala o Tončevem pismu, ni mogla mati več strpeti, da se ne bi obtožila zaradi pisma, ki ga je zažgala.
»Dvoje pisem,« je vzkliknila Nežika, »toda vendarle ne vem, ali je Tonče živ ali mrtev. Zakaj me Bog tako tepe?«
Lep pomladen dan je bil, ko so pokopavali Kolenca. Nobeno oko ni ostalo suho, ko so zapeli v naglici skupaj spravljeni pevci:
»Pomladi vse se veseli,
ko vsaka ptička žvrgoli ...«
V.
[uredi]Ko se je vrnila Mica od pogreba, se ji je zazdelo, da je prišla v tujo hišo. Sedla je na posteljo v Napoleonovi hiši in predla svoje misli.
»Vse je končano! Zadnja vez, ki je družila stoletja Kolenčev rod z njegovo zemljo, je pretrgana. Jaz, zadnja njegova naslednica, bom krehala v kotu ter stregla tujim ljudem iz pesti vsak grižljaj kruha in vsako kapljo kave. Na mladi pa nobene spremembe! Odmikala se je mojemu sinu, da se štedi za tujca. Za Tonča, če pride nazaj. Hudo je res darovati telo bolniku, toda kadar gre za poslednjo vez tisočletnega rodu z gruntom, ne sme biti nobena žrtev prehuda. Krvave srage, tisočletja kapajoče na zemljo, terjajo tudi od ženske žrtev. Kako lepo bi bilo, če bi smela čakati potomca, ki bi nesel našo kri v nova stoletja. Na rokah bi nosila snaho in popihala prostor, kamor bi sedla blagoslovljena ženska. Tako pa bom morala gledati, kako se bodo pasli na Kolenčevini tuji ljudje, ki jim bo stara Mica le v napoto. Oteti je treba grunt pred njihovimi grabežljivimi rokami! Čemu sem le dala grunt iz rok, ko je še plalo v mojih bokih življenje in sililo v nov rod. Zaradi sina, da bi ostal doma. Tisočkrat bodi prekleta vojna in njeni valpti naj poginejo brez zaroda!« — Ženitno pismo piše: »Drug za drugim bosta dediča, če ne bo otrok.« Kje neki naj se vzamejo, ko je Nežika kakor deska od vratu do stopal. Sama bo pogazila naš grunt. »Ne boš ga! Še so moji boki polni in še vre v njih življenje, kakor ukazuje luna od ščipa do ščipa. Ne boste mi ukradli tisočletne dediščine Kolenčevega grunta.« Tako je predla petdesetletnica svoje čudne misli, ki so silile v neki grozni sklep ...
Nežika je sedela na zakonski postelji vsa razdejana v sebi. Razum je žaloval za prijateljem Janezom — kot moža ga ni nikoli ljubila — srce pa je iskalo njeno prvo in edino ljubezen — Tonča, da ji pomaga nositi križ. Slabost jo je obšla in jo spomnila drobižka pod srcem: »Njegova bo Kolenčevina. V dobrega sina ga bom vzgojila. Vesel bo svoje zemlje in tudi naju ne bo podil izpod strehe. Srečno bomo živeli, samo da se vrne moj od mrtvih vstali Tonče.«
Tako jo je prevzela vsa bodoča sreča, da ji je kar sama privrela na jezik otožno sladka pesem:
»Nate, ljubi, v noči čakam,
solze mi teko iz oči ...«
Pesem je predramila Mico iz njenih mislih. Da sanja, je pomislila najprej, potem pa je planila po stopnicah. Bliskovito je odprla vrata, da je snaha tisti hip umolknila.
»Tak taka ptica si ti!« je vzrojila tašča. »Še smrdi po svečah v hiši, ti pa že poješ in se veseliš prihoda svojega prvega ljubčka, ko si se srečno iznebila neljubega moža. Fej te bodi!« In je pljunila proti Nežiki.
»Ne zmerjajte me, mati!« je zaprosila zbegana Nežika. »Samo se mi je zapelo in bi niti ne vedela, da sem sploh pela, da mi tega niste vi povedali.«
Tako nedolžno proseče je gledala Nežika, da se je še celo razburjena tašča umirila in popravila svoje hude besede: »Pomisli, kaj bi ljudje rekli, če bi te čuli, da poješ, ko še Janezov grob niti zasut ni.«
Teden dni po pogrebu je šlo življenje na Kolenčevini spet svojo staro pot, kakor sta ukazala in dovoljevala zemlja in vreme. Nežika je bila vse dni pri dninaricah na polju, Mica pa je kuhala doma za ljudi in živino. Fidelčka je v rokah že zelo onemogla po hudem protinu, ki ji je grdo skrevenčil prste. Srce in jezik pa sta ostala še mlada in zdrava. Posedala je po vasi in grela svoj protin na soncu. Neko soboto popoldne se je grela na Kolenčevi klopi, pa je prisedla Mica. O hudem letu je tožila Fidelčka, da bi jo Mica ne pustila praznih rok izpred hiše. Pravkar je zavila za svinjaki Nežika, noseča malo južino na polje, pa ni dal Fidelčki jezik miru:
»Nekaj se je govorilo, da vaša ni sama.«
»Kje se bo pa vzelo,« je malomarno pripomnila Mica.
»Saj tudi druge tako pravijo,« je pritrdila starka in pristavila: »Nekaterim se pa vendar malo pozna, posebno pri prvem, če so globoke.«
»Slabo vidiš, Fidelčka! Še enkrat rečem: Kje se bo pa vzelo,« jo je potapljala Mica po rami in stopila po dvoje jajčk zanjo na pod, kjer so nesle pod stražo kokoši.
Brez posebnih dogodkov bi bil potekel mesec marec, da nista dve nepričakovani novici zmotili toka časa. Topel pomladni popoldan je bil na tiho nedeljo, 17. marca, ko so se zgrinjale silne množice na tabor v matico doline, Žalec, na vozeh, vseh v pisanih trobojnicah slovenstva, vmes so hiteli pešci, da je bila široka cesarska cesta skoraj pretesna. Vsi strankarski spori so potihnili, ko so se poljubljali pri navdušenih klicih tisočglave množice bivši politični nasprotniki. En klic je vezal ves narod: Svobodo hočemo na svoji zemlji ... Eno samo pesem je pela tisti topli večer vsa dolina: »Lepa naša domovina ...«
Od hiše do hiše je šla vesela blagovest o skorajšnjem koncu vojne morije. Redek je bil dopustnik, ki se je vračal na fronto, saj je bilo tako lepo čakati v zeleni hosti konca ...
Drugi dogodek je bil prav majhen, a je vendar po svojih posebnostih razburil vso dolino. Odkar je umrl Janez, je prišlo redko kakšno pismo h Kolencu. Kdo naj tudi piše in komu! Tudi od hiše ni šlo nobeno pismo, če izvzamemo Terentijeva, ki jih je pisal, čeprsv ni dobil nikoli nobenega odgovora, vsak mesec po eno, čes: morda pa le dospe kakšno tja v stavropolsko okolico in pove njegovi ženi, da je še živ in da se kmalu vrne. Vsako pismo je oddal Terentij sam na pošto, da ga ni po nepotrebnem skrbelo, ali je šlo pisanje res naprej. Na cvetno nedeljo je spet nesel pismo na pošto, ko ga pokliče poštarica: »Ruski! Ti si pri Kolencu, kaj ne?«
»Sem gospodična,« je odgovoril Terentij.
»Za tvojo gospodinjo Nežiko je dospelo pismo iz Rusije. Tu ga imaš,« mu je pomolila pismo.
»Hvala! Dobro, ga pa izročim,« je rekel, vzel pismo v roke in čital na žigu: Nižnij Novgorod. »Tonče je pisal! Še je živ!« se je razveselil Terentij, ki je čul doma in pri sosedih o njegovi čudni usodi.
Naglo je hitel domov in ves vesel zaklical ie na pragu: »Gospodinja, Tonče piše!«
»Kje imaš pismo?« je planila v vežo Nežika, pustivši v hiši zaprepaščeno taščo.
Nežika je brž pretrgala pisemski ovoj in čitala kar na glas:
»Moja ljuba Nežika! Tri leta že pišem vsak mesec pismo in upam, da si vsaj enega prejela ter tako izvedela, da še živim in si laže prenašala mojo odsotnost. Vem, da si mi tudi Ti pisala, toda mene ni našlo nobeno Tvoje pismo. Skoro pol sveta sem videl v teh letih, sedaj pa so me vzeli Američani pod svoje varstvo. Uverjen sem, da bom še pred košnjo doma. Gospodje od misije so mi obljubili, da bodo to moje pismo hitro oddali. Veseleč se srečnega svidenja, Te srčno pozdravljam. Tvoj Tonče.«
Kar vriskala je Nežika od veselja in ni videla, kako strašen izraz je legel na taščino lice. Prisiljeno se je nasmehnila, ko ji je pokazala snaha pismo.
»Res, Tončeva pisava je,« je pripomnila.
Nihče v hiši ni spal tisto noč. Terentij je gledal v svetlo mesečino in sanjal o domu, tako ga je potrdil že sam cirilski žig: Nižnij Novgorod. Ni še propala Rusija, pa naj pišejo novine karkoli hočejo o morju krvi, ki se baje pretaka od enega konca domovine do drugega.
Nežika je poiskala z dna skrinje Tončeva pisma, jih čitala ter pritiskala na srce: »Vse bo drugače, samo da se Tonče vrne.«
Tudi Mica ni spala. Kakor živ črv ji je glodala misel v srcu, da bo morda že čez mesec dni za peto kolo pri hiši. Čimdalje bolj je poganjalo v njej korenine prepričanje, da se je Nežika le zato vrinila v hišo, da ji vzame grunt, ki mu je ona darovala četrt stoletja in vso mladost pn starem možu.
Sredi noči je Mica vstala, prižgala luč in odklenila zidno omarico. Leseno pušico je vzela iz spodnjega predala in jo varno odprla. Dva za oreh debela kosa rumenega kamna sta ležala notri. »Tona mi je pokazal nekoč to pušico. Če bodo podgane hude, naj jim nastrgan na žgance, je rekel. Čakaj ti podgana vitka, usiljenka, tudi tebi nastržem. Potem pa bo grunt moj, samo moj. Naj vidi dolina, kako se bo drugič možila Kolenka ...« Vso noč je predla misli okrog lesene pušice in se tako zapredla v mrežo svojih nakan, da ni mogla več iz strašnih vezi ...
Drugi dan — v ponedeljek — je bilo na občini popisovanje živine. Vsak gospodar je moral sam priti in podpisati svojo izjavo. Do ene se je zavleklo, preden je prišla Nežika na vrsto. Družina je že pojužinala in Mica je pustila za snaho skodelo krhkih ajdovih žgancev. Ko jih je rezala, ji je nekaj neprestano prigovarjalo: »Zdaj ali pa nikoli.« Kakor na povodcu jo je gnalo po tisto leseno pušico z rumenim strupom. Ko je strgala z nožem na papir trdi kamen, je škripal pod nožem. »Le škriplji, saj se te ne bojim. Še vraga se ne bojim. Za moj grunt gre, da ga očistim golazni ...« je mrmrala vase Mica.
Varno je posula žgance s to čudno zabelo in postavila skledo v štedilnik in želela: »Dober tek!« Ni je vzdržalo doma; ven je morala, zato je zapisala na mizo s kredo: »V pečici imaš južino, sem morala iti pokazat, kje naj sadijo krompir po novem hmelju.«
Lačna je prišla Nežika domov in pričela prav hlastno jesti žgance. Malo čudna se ji je zdela rumena sipa, ne da bi to porajtala, ker so bili sicer žganci okusni.
»Preveč so mastni,« je odložila že pri polovici žlico in stopila v kuhinjo po skodelico kave, da si poplahne suhe žgance. V veži je sedla na klop. Že je šel tretji mesec njenega časa h koncu, pa jo je rad posilil dremež sredi dneva, kakor je to navada pri takšnih ženskah. Usnula je ...
Ko se je zbudila, je kar prestrašeno pogledala na uro: dve uri je spala. Naglo je planila pokoncu. Tedaj pa jo je silno zavilo v želodcu in bolečina je šla globoko v trebuh. Slabo ji je postalo, da se je opotekla pred hišo in pričela bruhati. Debele potne srage so ji stopile na lice in tema se ji je delala pred očmi. Prav tedaj je izpregel konja pri hlevu Terentij, ki se je pripeljal s polja. Ko je videl, da se opira gospodinja ob zid, je brž vrgel komat na klin in skočil proti hiši. Na klop pred hišo ji je pomagal, ko jo je spet zavilo, da je zaprosila:
»Za smrt mi je hudo ... Pojdi hitro po zdravnika!«
Prav tisto minuto je zatrobil za Zadnikovo sušilnico avtomobil. Terentij se je ozrl in videl, da se pelje žalski zdravnik, ki je imel popoldne bolniški pregled v prebolski tovarni. Že starega hišnega znanca je Terentij takoj ustavil. Z zdravnikovo pomočjo je spravil bolnico v hišo.
»Ali ste kaj napačnega jedli?« je vprašal zdravnik.
»Tele žgance ...« je pokazala Nežika na skodelo na mizi. Zdravnik je pogledal od daleč na jed. Menda je zapazil čudno barvo, ker je takoj vzkliknil:
»Kaj pa je to rumeno?«
»Ne vem. V kuhinji sem videla še cel kos v nekem zaklopcu, ko sem šla po kavo.« Brž je stopil zdravnik v kuhinjo in našel na mizi pušico s strupom, ki jo je pozabila tašča shraniti. »Arzenik!« mu je šlo po glavi in je videl, da je prav sodil, ko mu je vrnivšemu se v sobo Nežika potožila, da jo na oba kraja žene.
»Brez odlašanja v bolnišnico, da vam še rešijo življenje,« je vzkliknil. Pomagal je spraviti bolnico v svoj avto. Odbrzela sta proti Celju, ko je vzel zdravnik še žgance in pušico s strupom.
V bolnišnici so Nežiki nemudoma izprali želodec ln ugotovili, da so bili žganci res zastrupljeni. Zdravnik je stopil z izjavo takoj k državnemu pravdniku, ki je brzojavno odredil aretacijo Marije Kolenčeve.
Dva orožnika sta gnala na večerni vlak zločinko. Še tisti večer je šla kakor ogenj po vsej dolini vest o strašnem zločinu. Sam je ostal Terentij na Kolenčevini — hlapec in gospodar ...
VI.
[uredi]Strašno je gnalo Nežiko na obe strani ves večer. Pater kapucin jo je izpovedal, obhajati je pa ni mogel, ker je neprestano bruhala. V silnih bolečinah, ki so ji trgale drobovje, bi si bila prosila Nežika le skorajšno smrt, da jo ni dvoje vezalo na življenje: otrok pod srcem in Tonče. Misel na ta dva, skrbna roka zdravnika, ki je prečul vso noč pri njeni postelji, in njena mlada, krepka narava so prevlekli bolnico čez to usodno noč, ko je viselo na pajčevini njeno življenje, kakor je rekel zdravnik. V globoko spanje je padla izmučena Nežika in šele proti večeru se je zavedla.
»Kristus! Spet me prijemlje,« je zastokala revica proti sestri, ki je prišla kakor breztelesna mimo s pokrepčilom. Skremžen obraz, ves oblit z znojem, je zgovorno pritrjeval bolničinim besedam, da je sestra Ana brž poklicala zdravnika.
V klobčič zvita je milo ječala Nežika, saj je bilo še od prejšnje noči vse drobovje tako razboleno, da jo je še odeja otrinjala.
»Da bi le ne nastopil zaradi zastrupljenja splav,« je s skrbjo vzkliknil zdravnik in pristavil: »Tega bi pa ne preneslo njeno oslabljeno srce.«
»Kakor bo božja volja,« je vzdihnila sestra Ana, vtaknila roki v široke rokave ter sledila zdravniku s tiho molitvijo k svoji patroni, sveti Ani, zaščitnici mater ...
Ko je odgrnil zdravnik odejo, je videl, da se ni bal zastonj. Vsa v krvi je ležala Nežika. Silni krči so stiskali njeno razboljeno drobovje. Nič več ni mogla vpiti, le ječala je s tankim glasom kakor otrok ...
Vsej zdravniški umetnosti se ni posrečilo preprečiti posledice zastrupljenja. Po silnih krčih je vrgel zdravnik v posodo krvavo kepo, za dobro pest veliko.
»V laboratorij nesite, sestra!« je rekel zdravnik. Komaj je otipal žilo na roki nezavestne Nežike. Prej rdečelična in mlada, je ležala vsa zasinjena, od bolečin razritega obraza v belih blazinah ter sunkoma sopla. Ko je izostajal dih, je tudi srce bilo pojemajoče kakor plamen, ki mu primanjkuje goriva in se kdo ve zakaj od časa do časa opomore ... Vbrizg se je vršil za vbrizgom. Sestra Ana je otirala s svojimi velikimi kmetskimi rokami in oživljala mrzlo podajajoče Nežikino telo ter jo zaobljubila pomočnici doline — Petrovški Mariji. Lahno je odrinila sosestro, ki je že prinesla svečo: »Sestra, ne sveče, vroče vode prinesite.«
Po dveurnem napornem trudu je dal zdravnik slušalo iz rok, sedel ves utrujen na sosedno posteljo in si obrisal potno čelo: »Hvala Begu, živela bo! Nisem še videl, dasi sem že siv, da bi kakšna ženska izvozila iz takšnega položaja. Jeklen rod je to.«
»Zahvaljena, Mati Petrovška! Ti si jo obvarovala. Češčena Marija ...« je molila poleg sestra Ana, ki je bila že neštetokrat priča, kako je odrekla človeška pomoč, zato se je zanašala bolj na božjo.
V svoji delavnica je pregledoval zdravnik splavljeni plod. Ugotovil je, da je tri mesece star, lepo rasel zametek moškega spola. »Ubila ga je baba. Kri svoje krvi. Pa čemu? Gotovo zaradi grunta. Vse bolezni, zločini in pesmi imajo svoje korenine v požrešni zemlji. Sam hudič je vsadil to strast v zemljo! Od Boga ne more biti!«
Nasmehnil se je svoji preprosti misli zdravnik in čuvstvoval dalje: »Kakor neizkušen otrok se kregam z Bogom in hudičem, ko morda ni razlike med njima, samo mi jo delamo po svoji naturi. Oba sta neskončna: eden v dobroti, drugi v hudobiji — plus neskončno in minus neskončno je enako nič!«
Spet se je zasačil zdravnik pri čudni misli in se kregal: »Spal nisem, pa modrujem kakor pijanec. Sem bi prignal babo nemarno, da bi videla to svojo drobno žrtev. Pa jo bo videla, mora jo videti.«
Skrbno je opral zametek, ga položil v široko steklenico ter zalil s špiritom. Prilepil je listek na steklenico ter del sam pri sebi: »Lep corpus delieti za državnega pravdnika.«
Stopil je še pogledat k svoji bolnici. Lepo mimo je spala in enakomerno sopla. Na hodniku se je zdravnik pretegnil in nepremagljiva zaspanost ga je objela. Legel je v svoji sobi kar v belem plašču in zaspal v top sen ...
Ko je zaprl ječar vrata samotne celice in je zaškrtal ključ, je sedla Mica na leseni pograd in zbirala svoje misli: »Sramota ... Kako so zijali ljudje ... Naj zijajo! Samo kako sem mogla to reč tako nerodno izvesti? In še celo strup sem pustila na kuhinjski mizi, kakor da tja spada ... Dobro sem ji zabelila poslednje kosilo! Nemara že ni več med živimi ...« ji je gomazelo hladno po hrbtu, toda naglo je premagala slabost in se nasmehnila: »Še v grobu naj nima miru nemarnica, ki je ukanila mene za grunt in sina za ljubezen!«
Pa so se prikradle drage misli: »Kaj bo pa z menoj, če ona umrje? Kaj naj rečem sodnikom, ko pravijo, da so postave takšne, da ne smeš ubijati. Ubiti smeš volka, ki trga tvoje črede. Če ubiješ sosedovega petelina, že plačaš kazen. Tiste stvarce, ki jim pravijo bacili, celo moraš pokončevati. Zakaj bi ne smela uničiti človeka, ki mi hoče ne le škodovati, temveč naravnost ukrasti grunt. Za grunt in naše žulje se pulijo oblastniki tega sveta, da bi čim več zemlje spravili pod svojo oblast. Vojne gredo zavoljo zemlje. Najboljši možje morajo položiti glave. ‚Na oltar domovine, pravijo pretkani mogotci. Za zemljo gredo v zaklanje. Za tuje lase se smeš puliti in se celo moraš pod pretnjo smrti boriti. ‚Za očetniavo gre‘, pravijo. Gnide na lastni glavi bi pa ne smel pritisniti ob glavnik ... Niso prave postave za nas, za oblastnike so napravljene, da gospodarijo tudi z življenjem svojih sužnjev po mili volji, njim pa slikajo nenravnost in gnusnost takega početja, grozeč jim s časno in večno smrtjo ... Lažne so vaše postave in zapovedi! Toda,« je zaškripala krepka petdesetletnica z zdravimi zobmi, »moč imajo in oblast. Tudi jaz jim ne uidem. Morda mi pustijo življenje, da bom gnila po ječah in grizla verigo kakor stekla psica. Toda četudi gre moja glava, naj gre! Samo da gre ona pred menoj za kvartirovca, če so tam sploh kakšni kvartirji. Četudi ne bo grunt moj, samo da ne bo njen, ki je živela v zakonu z mojim Janezom kakor vlačuga samo zaradi grunta ...«
Jutranji svit je našel jetnico tam, kjer je bila sedla zvečer. Vso noč se je borila s svetom in njegovo krivičnostjo. Nov obraz ji je dala borba te noči. Kakor iz brona je bil odločen in negiben. Žejna je spila v dušku kavo, ki jo ji je prinesel ječar.
»Kaj pa ona, ali je že mrtva?« ga je vprašala.
»Katera?« jo je pogledal začudeno ječar, ki se res ni domislil v svoji vsakdanji službi, da je to tista ženska, ki je zastrupila svojo snaho. Komaj pa je vprašal, je že tudi odgovoril: »Ne vem. In čeprav bi vedel, vam ne smem povedati. Dokler ste v preiskavi, ne sme z vami govoriti nihče, razen preiskovalnega sodnika. Toliko sem vam povedal, da ne boste po nepotrebnem izpraševali.« Nato je spet škrtnil ključ v ključavnici. Tako je sedela Mica pet dni sama v celici in se popolnoma uverila, da je prav ravnala.
»Kako je prav za prav bilo, ko je prišel orožnik po Kolenko na polje,« je hotela Fidelčka dobro vedeti in je že tretjič vprašala Kompoštelo, ki je pripovedovala na večer usodnega dne, ko so prišle dninarice k večerji domov, kjer je bil sam Terentij pri hiši, v peči pa je bila tema. Kruha jim je dal Terentij in tolkca, pa so sedle na klopi pred hišo in razpovedovale radovednim vaščanom, ki so se zgrinjali od vseh strani, da izvedo, kako se je zgodilo.
»Počakaj vendar, da povem!« je revknila Kompoštela na Fidelčko, si zamočila grlo in razširila roki: »Krompir smo sadile po novem, novem hmelju tam Zahrastjem, Zahrastjem. Pa pride Mica z motiko, z motiko, na rami in reče: »Pomagat, pomagat sem prišla.« Me jo pogledamo vse začudene; že deset, deset let je ni bilo na polju. Pa kakšna je bila v obraz: kakor levi, levi razbojnik in vsa pepelnata, pepelnata. Me smo si kar mislile, mislile — rekla ni nobena nič — Bog ve, kaj se je zgodilo. Pa smo okopavale naprej, kar je naenkrat, naenkrat vprašala: »Kaj misliš, Fidelčka, o svojem Honzu. Koliko mišnice je pojedel, pojedel in kako dolgo ga je vrtilo?« Rekla sem ji: »Pet ur,« ker je bil star, star. Čujte, čujte, kaj je na to rekla! »Njo bo pa že dalje časa zdelovalo.« Me se spogledamo, ona pa kar naprej zagreblje še nenametane grebene: »No, pa do jutra bo že trda.« Vsa kri nam je zledenela pri teh besedah in odmaknile smo se ji, misleče, da se ji blede. Bolje je z lepim, sem si mislila, mislila, pa sem nadaljevala. — Ko je nasul stari Damjan svoji drugi ženi mišnice na žgance. — »Kdo pravi, da sem jo nasula na žgance,« je padla vmes Mica. — Jaz pa kar naprej: Od starega Damjana pravim, da je natresel mišnice na žgance, pa se je žena še zlizala, zlizala. »Premalo ji je dal,« je spet vpadla Mica. Seveda, seveda premalo, premalo. Je pa orovski Pinter bolje napravil, ko so ga dali pod kuratorja in ni dobil več žganja na up, na up. Kakor drugod so imeli tudi pri Pinterju doma mišnico — cele kile si jo lahko včasih kupil od glažarjev. Pa je vzel za pest debelo kepo mišnice, sedel za mizo, kjer sta sedeli žena in mati ter rekel: »Takole! Dajte mi za žganje ali pa bom pojedel to mišnico.« Nepremično sta sedeli ženski in ni rekla nobena ne bev ne mev. On pa je tri v možnarju mišnico. »Sedaj grem pa po vodo za splaknjenje,« je rekel pijanec in šel v kuhinjo. »Pa bi mu vzela strup,« je dejala žena, ko sta bili sami. »Avša! Naj se je le naje, dokler ne zažre še koče,« je pametovala mati. Mirno sta gledali ženski, ko se je res pričel zasipati moški z rumeno sipo in jo poplaknjevati z vodo iz ust. Ko je bil gotov, je rekel: »Pa je! V zadnjico me naj piše ves svet.« In je nesel zadnji groš za žganje. Ko sta ženski že spali, so prišli povedat, da je Pinter umrl. »Ta je pa dosti dobil,« je rekla spet za sebe Mica.«
Ljudje so večinoma že vedeli to povest, saj se je šele pred dvema desetletjema dogodila v sosednji vasi, vendar pa so jim pri svežem dogodku spet zagomazeli mravljinci po životih. Fidelčka je hotela tudi nekaj povedati, zato se je vpletla:
»Ali veš, kako so sodili starega Damjana. V Preboldu je še bila takrat graščina, pa so ga vprašali, zakaj je zastrupil ženo. Nič se ni zagovarjal, le eno je gonil venomer: »Šveinsdrek ferfirt.« Ker žena ni bila mrtva, so mu jih odmerili petindvajset, preden so ga izpustili. Veste, kaj je mislil.«
»Počakaj vendar, kaj se vtikaš vmes, da ne povemo,« jo je sredi stavka zagovorila Kompoštela. »Pa govorimo to, pa govorimo ono, in je že mrak legal na njivo, kar prisvetita po poti mimo dva orožnika. Mi ju gledamo, ona dva nas in jo kreneta kar po njivi. Mici so omahnile roke, da je spustila motiko, ko ju je zagledala. Ona dva obstaneta pred menoj ter me vprašata: »Ali niste vi Marija Kolenčeva?« »Jaz ne,« sem rekla, »pač pa tale,« in sem pokazala na Mico.
Pa ji je položil brkati orožnik roko na ramo: »Z nama pojdete, da pojeste še tiste žgance, ki so ostali vaši snahi.«
»Kakšne žgance — ?« je zajecljala Mica.
»Tiste, ki ste jih tako lepo z mišnico zabelili,« je pristavil orožnik. »Nežika je že v bolnišnici, za vas imajo pa tudi kotiček pripravljen.«
Nato sta jo vzela v sredo in jo vedla naravnost na postajo.«
Pozno v noč so se še pomenkovali po hišah o strahotnem dogodku.
Ko je zasliševal sodnik Mico, ni kar nič tajila svoje zle nakane, pač pa se je vedno zgovarjala na svojo dozdevno pravico. Morda bi ji bil sodnik povedal, da je Nežika že izven nevarnosti in da zapusti kmalu bolnišnico, ko bi bila kazala zločinka količkaj kesanja. Tako pa jo je pustil živeti v zmotni veri, da je morilka, češ, morebiti vendarle uvidi v temnih nočeh svojo krivdo ter ji prineseta obžalovanje in kes milo sodbo sodnega zbora.
VII.
[uredi]Šele zagavornik ji je povedal, ki je obiskal Mico štirinajst dni po zločinu, da se je prav tiste dni vrnila Nežika iz bolnišnice, kjer so ji komaj oteli življenje. Čuden vtisk je napravila nenadna novica na Mico. Kakor besna zver je kriknila in se zgrabila za glavo:
»Torej sem zaman prestala ves ta strah in prečula toliko noči. Ona bo živela s pankrtom na moji zemlji, jaz bom pa hirala v ječi. Izpustite me, da zadavim ničvrednico! Pa naj ima življenje kakor mačka, moje roke jo bodo zagrabile za vrat in se vjedle vanj kakor prača v oje. Samo toliko me pustite domov, da jo zadavim, potem pa vzemite še mojo glavo.«
»Pomirite se, pomirite se,« jo je poizkušal miriti po tem prizoru ves preplašeni odvetnik. »Pomislite vendar, da to ne gre, ker je to nov zločin.«
»Kakšen zločin? Kaj ni bil zagrešen večji zločin nad našim gruntom, ki se ga je polastila malopridnica po zvijači. Aii veste, kaj je grunt — ? Eh, kako boste vedeli vi, ki poznate le papirnate postave. Grunt je tisto, kar vedno zahteva žrtve, krvave žrtve. Koliko jih je požrla Kolenčevina v zadnjih štirih sto letih. Samo dva Kolenca sta umrla, kakor umrje vsak berač — v postelji. Kdo neki naj sedaj meni brani, da vršim kot poslednji živi del Kolenčevine maščevanje nad pritepenci. Ne maram vašega zagovora, kar idite!« Dolgo časa jo je pogovarjal zagovornik, potem pa se je poslovil, ker je sprevidel, da ničesar ne opravi. Počasi so potekali jetnici dnevi v negotovosti.
Groblja se je spet umirila, kakor se naposled vedno spet poležejo valovi, če je še tako razburkano morje. To leto je bila pusta Kolenčevina na veliko nedeljo, kakor izumrla. Metelanka je prinesla Terentiju pladenj žegna. Ni šla v tek Rusu sočna gnjat, ko je mislil na svoj dom in na bolno gospodinjo. »V bolnišnico pojdem!« je sklenil, zaklenil vrata in se odpravil na vlak. Nič ni videl Metelanke med potjo, zato se je ves zavzel, ko jo je že našel pri bolnici.
»Z vozom sva se pripeljala z očetom, pa sva te prehitela,« mu je rekla soseda, ko je segal Terentij s svojo veliko roko po beli, skoraj prosojni gospodinjini ročici in sočutno vprašal po zdravju.
»Hvala Bogu!« je odgovorila Nežika, »kar čutim, kako se mi vsak dan povrača moč. Zdravnik pravi, da bom za belo nedeljo že lahko šla domov.«
Ko je prišel še oče Metelan, ki je imel posla s kobilo, se je naglo razvijai pogovor o delu in letini. Nihče pa ni niti z besedo omenil Mice in njenega zločina, kakor da je Nežika zaradi povsem navadne bolezni v postelji. Tudi druge bolnice so ljudje obiskovali. K sosedni postelji je pristopil mlad mož, ki se ga je držal za roko rdečeličen fantiček. Pri pogledu nanj so zadrhtele Nežikine ustnice, z roko si je pokrila oči in bridko zaplakala. Vsi trije obiskovalci so zmedeno tolažili jokajočo, ne da bi vedeli, zakaj prav za prav joče. Sram je namreč bilo mlado mater splovitve in ni niti lastni materi omenila svoje nesreče. Zato jo je še huje bolelo, ko se je pri pogledu na čvrstega dečka spet živo spomnila svoje žrtve. Mati je božala Nežiko in ji brisala z rutico solzna lica, oče Metelan se je vzdihovaje premikal na stolu. Terentij pa je zrl v latinski napis nad posteljo: abortus post intox, kakor da bo zdaj pa zdaj odgonetil njegovo tajno. Zvonec na hodniku je naznanil konec posetov, rešil naše posetnike iz neprijetnega položaja in posušil solze bolnici. Ko so si stiskali ob slovesu roke, je potegnil Terentij iz žepa dve pomaranči in ju dal Nežiki: »Za pisanko.« Kakor otrok se je veselila bolnica preprostega daru in segla Rusu v roko: »Hvala lepa, Terentij!« Da ga za veliki praznik razveseli, je še pristavila: »Pravijo, da bo kmalu vojna končana, tako da boš že lahko doma božičeval.«
»Božja volja ...« je vzdihnil Terentij in se naglo okrenil, da bi gospodinja ne videla njegovih vlažnih oči.
Na belo soboto se je res vrnila Nežika iz bolnišnice domov. Še je bila slaba in je potrebovala miru, vaških rekovnic pa ni strpelo, da bi je ne obiskale. Toda to pot so se urezale, zakaj Terentij je naročil strežnici, Mrcelakovi Trezi, da ne sme pustiti nikogar k bolnici. Le-ta je res ubogala ter se izgovarjala na Terentija. Ker je rekovnicam na tej strani izpodletelo, so zgrabile drugo kost in vlačile skozi zobe Rusa, češ, da pogleduje za gospodinjo. Ko je zvedel Terentij za njihove marnje, je samo zamahnil z roko: »Ničevo! Še Bog bi ne ustregel tem babjim jezikom. Naj imajo svoje veselje!«
Nežikin povratek je vnovič poživil zanimanje za sodno obravnavo zoper Mico. Vsa dolina se je pripravljala na ta dan kakor na največjo znamenitost. Da ni bilo treba radovednežem predolgo čakati na ta dogodek, je pripomogla vojna, ki je temeljito pometla z vsemi narodovimi svoboščinami in je odpravila tudi poroto ter jo nadomestila z izrednim sodiščem petih sodnikov. In še neka okolnost je pospešila obravnavo: popolno zločinkino priznanje. Že po štirinajstih dneh je predložil preiskovalni sodnik vse spise državnemu pravdniku. Redki so bili takrat zločini posameznikov, ko je bil ves svet udeležen z vsem svojim delom pri skupnem velikem zločinu krvavega klanja.
Kar zavzeli so se zategadelj Savinjčani, ko so zvedeli, da je glavna razprava proti Mici določena že za dan 4. maja. Kakor izumrla so bila polja tisto jutro. Od vseh strani so hiteli ljudje peš, na vozovih in z vlakom v Celje. Zaman se je oziral po pomladnem polju sveti Florijan, od nikoder ni bilo fižolaric. Za popravek pri živini so ostali doma komaj posli, vsi ozlovoljeni, ker niso mogli k razpravi.
Na hodniku starega sodišča so se prerivale množice in niso verjele jetničarjem, da ni več prostora v razpravni dvorani. Le s težavo so zadrževali naval razjarjencev, dokler niso nastopili vojaki in izpraznili hodnikov. Vse črno se je trlo prav do nemške cerkve in mestne hiše radovednih ljudi, ki so dajali krepko duška ogorčenju, ker so prišli zastonj k obravnavi.
Prav pred vhodom je stala Fidelčka vsa sključena te zvita ter moledovala za vstop:
»Ljubi gospodje! Stara znanka Kolenčeve Mice sem. Veliko vem o vsej razprtiji, saj sem bila vsak dan v njihovi hiši. Lahko morda kaj pojasnim gospodu gerihchofu. Pustite me notri.«
Spogledali so se pazniki te rekli med seboj: »Kakor čarovnica je ta starka. Morda je imela prav ona kaj prste vems. Včasih sili zrela ptičica sama v ptičnico.« In res so jo pustili skozi kordon. Ljudje so zagnali hrup: »Kaj za to veščo ni postave? Mar smo mi slabši od nje ...« Fidelčka je dobro čula te pikre opazke, zato se je obrnila vrh stopnic in se škodoželjno zarezala proti hrumeči množici.
»Kakor sama smrt se reži, Bog nas varuj,« je nekdo šepnil v prvih vrstah. Kakor da je uganil misli vseh, je pod ledenim smehom onemela množica. Fidelčka pa se je počasi obrnila in izginila v temo hodnika kakor prikazen. Pod dojmom njene pojave se je pričela množica razhajati po gostilnah, kakor da je usoda zločinke že odločena. Le peščica žensk je še ostala pred vhodom, čakaje ugodna prilike, da morebiti le smukne katera notri ...
Ko se je pririla Fidelčka v dvorano, so ji brž dali Grobeljčani prostora v prvi klopi, kjer so sedeli Nežika vsa v črnini, njeni starši, Terentij in Kolenčeve dninarice. Dvorana je bila nabito polna. Kljub pomladni svežini in na stežaj odprtim oknom je bila že sedaj dušeča soparica v dvorani. Prav pred sodno mizo je sedela Mica te gledala s prezirom na škodoželjno množico. Ni je strla ječa, le pramen sivih las, ki se je prikradel izpod rute, je pričal o njenem trpljenju. Na sodni mizi se je belilo dvoje sveč poleg križa, malo vstran pa je stala skleda z žganci in lesena pušča z ostanki strupa. Mučna tišina je ležala nad množico. Le tu ali tam je šepnil kdo: »Vidiš žgance?« Ogovorjenec je prikimal in dostavil: »Njej naj jih dado jesti, tako bi jaz razsodil.« »Kako predrzno gleda baba, kaj jo nič vest ne peče,« je šepnila ženska v klopi za Fidelčko, da se je ta obrnila in jo pokarala: »Kaj vi veste!« Ko je pa videla sršeče poglede, se je starka sključila v dve gubi in ni zapazila, da ji je Mica pokimala. Tedaj pa je že zaklical sluga pri vratih: »Visoki sodni dvor prihaja.« Vseh oči so se uprle v Mico, ki se je dvignila s svojega sedeža v ospredju in stala zravnana kot tožiteljica in ne kot obtoženka.
Predsednik je otvoril obravnavo te ugotovil Kolenkine osebne podatke. Leno je čital državni pravdnik obtožnico, ki je opisovala dogodek po izpovedih prič, obtoženke in izvedencev. Ko je bil gotov s čitanjem, si je predsednik obrisal naočnike, se nagnil naprej in vprašal Mico:
»Obtoženka! Ali imate kaj pripomniti k obtožnici?« Ko ni Mica ničesar odgovorila, ji je stavil nadaljnje vprašanje:
»Marija Kolenc, vprašam vas: Ali priznate svoje dejanje?«
»Priznam!« je odgovorila Mica čvrsto, da se je čulo prav do zadnjega konca dvorane.
»Ali se čutite krivo zločina zoper zdravje in telo svoje snahe Neže in obžalujete svoje dejanje?« je vprašal nadalje predsednik. Spet se je vzravnala obtoženka in odgovorila jasno in razločno:
»Ne čutim se krive, zato mi tudi ni žal storjenega dejanja ...« Množica se je zdramila in glasno ugovarjala, da so se komaj čule zadnje obtoženkine besede: »Le to mi je žal, da mi je spodletel naklep.«
Kakor iz enega grla je zahrumela dvorana pri teh besedah, da jo je komaj pomiril predsednikov zvonec. Ko se je poleglo razburjenje, je zagrozil predsednik množici:
»Če ne boste mirni, bom dal s silo izprazniti dvorano.« Nato je dejal obtoženki: »Iz vaših izjav pred preiskovalnim sodnikom vemo, da ne smatrate zavdanja lastni snahi za zločin, temveč za svojo pravico. Ker smo mislili, da vam je žalost za edinim sinom vzela razsodnost, zato smo se obrnili za svet na zdravnike izvedence. Ti pravijo soglasno, da ste duševno povsem zdravi. Povejte nam vendar, čemu in odkod bi bila vaša pravica, da smete umoriti lastno snaho?«
»Kako naj povem to vam,« je pričela obtoženka svoj zagovor, »ki imate le papirnate postave in mesečno plačo, ne poznate pa živega življenja, ne poznate zemlje. Poslušajte zgodbo mojega življenja, morda pa le najdete, kakor slepa kura zrno, iz nje mojo pravico: Kot neizkušenemu in lahkovernemu osernnajstletnemu otroku mi je ubil moj od staršev pribarantani mož prvo ljubezen, ko se je spečal z drugo in mi privlekel še pokoro v hišo. A vse sem potrpela in sužnjila Kolenčevini četrt stoletja, da ohranim grunt rodu, ki je napajal zemljo s svojim krvavim znojem pol tisočletja. Ko mi je ubilo moža, nisem poslušala svoje sebične krvi, ki je kričala v meni po drugem možu. Ne! Kolenčevemu rodu sem ostala zvesta. Šla sem namesto pred oltar — v kot s svojim sočnim štiridesetletnim telesom. Pa je moral moj sin v smrt brez zaroda, ker je moral našemu cesarju braniti cesarstvo, da si ga ne bi razdelili sovražniki. Kaj pa je cesarstvo, če ne skupina zemlje — gruntov. Vsakdo ga mora braniti, pravi postava, v krvavi vojni do poslednje srage krvi. Edinega sina sem dala cesarju. Vi ne veste, kaj se to pravi! Matere vprašajte, če vam bodo mogle povedati. (Nekatere ženske so zaihtele). Za cesarstvo, torej za grunt, sem morala žrtvovati edinega otroka. Povejte mi, učeni vi sodniki: Kje je postava, da moram zato žrtvovati še Kolenčev grunt povrh, da se bodo šopirili na njem tujci. Če je moral sin ubijati tiste, ki so stregli po gruntih cesarstva, kdo more potem reči, da je zločin, če ubijem grabežnika posameznega grunta. Volka, ki grozi vsej vasi, smem ubiti, gnide na lastni glavi pa ne bi smela. Sinu sem izročila grunt kot dediščino rodu zanj in za njegov zarod, nisem ga pa prodala tujki. Čigav je grunt, ko ni več ne sina ne zaroda? Tujkin je, pravijo vaše postave — moj je, pravi moja pravica. Nisem kriva zločina, kakor ga ni bil kriv moj sin in ga niso bili krivi milijoni mrtvih in milijoni odlikovancev za vestno moritev sovražnikov cesarstva. Kakor je žalosten dober vojak po neuspeli bitki, tako smem biti tudi jaz, ko vidim sedeti v prostosti zdravo tatico svojega grunta, namesto da bi sedela ona tukaj.« Pri teh besedah se je Mica obrnila in pokazala s prstom na zatožno klop.
Množica je ponovno zahrumela, nekateri pa so se oglašali: »Tako je! Prav ima! Čemu neki se koljemo za druge, ko se pa bojimo doma biriča in hudiča, če le kdo kihne.«
»Tako je,« se je vse vprek govorilo in vedno več jih je odobravalo Micine besede. Sodniki so stikali kakor plašne kokoši glave in se tiho pomenkovali, ali naj dajo izprazniti dvorano. Ko so se sporazumeli, da je varneje zlepa pomiriti množico, je predsednik pozvonil, nakar se je polagoma polegel hrup množice.
»Vojna ima svoje postave, življenje spet svoje. Mi pa sodimo po pisanih postavah, ki so jih ustvarili modri možje in so jih narodi potrdili,« se je izmotaval predsednik. Da reši čast sodišča, se je vpletel v pogovor še sodnik prisednik in vprašal obtoženko:
»Za božjo voljo, ali niste nič mislili na Boga in vas ni nič pekla vest, ko ste se pregrešili nad življenjem svoje snahe?«
Nasmehnila se je obtoženka pri teh besedah in z njo vred mnogi v dvorani, zakaj tako zelo je zrahljala vojna stare moralne temelje, ter odgovorila: »Saj nismo vendar otroci v šoli, da bi se učili za pisano podobico na pamet sedem tujih grehov. Z Bogom in vestjo prihajate, ko sami ne verujete ne v eno ne v drugo. Moj sin mi je pravil, kaj vse je videl v vojni in on mi ni lagal. Vprašam vas, ali so kaj mislili na Boga in svojo vest tisti gospodje, ki so posiljevali nedolžna dekleta in streljali za zabavo starce kakor zajce. ‚Za gospodo ni nobenih postav. Ona ne pozna ne Boga ne hudiča ne vesti‘, mi je pravil moj sin.«
»Prav govori!« je mrmrala množica, predsednik pa je prešel, kakor da vsega tega ni nič slišal, na zasliševanje prič. Leno se je vleklo premlevanje že stokrat ponovljenih izjav, kar je zdolgočasilo sodnike in poslušalce. Po dveh urah se je končalo zasliševanje in vse si je oddahnilo. Predsednik je odredil kratek odmor, med katerim so sodniki v svoji sobi, množica pa v dvorani živahno razpravljali o besedah obtoženke, ki je sedaj svojemu zagovorniku na njegova izpraševanja tako redko odgovarjala, da se je kar potil od samih skrbi, kako naj sestavi zagovor. Sodniki so prišli spet dostojanstveno v dvorano in predsednik je podelil besedo državnemu pravdniku, starejšemu rdečeličnemu gospodu, ki je vstal, se pokril z rdečim baretom in pričel mirno, skoraj pretiho, da je ponehal vsak šum po dvorani, svojo obtožbo:
»Visoki sodni dvor! Šestindvajset let vršim svojo službo kot čuvar zakonov. Na stotine zločincev sem že gledal na tejle zatožni klopi: potepuhe, požigalce, tatove, morilce in razbojnike. V solzah so se topili nekateri in si pulili lase, ko so spoznali svojo zablodo. Z nasmehom na licih so poslušali drugi vse govore, kakor da ne gre za njihove zločine, temveč da zro le kot gledalci v teatru dramo svojega življenja. Videl sem tukaj razbojnika, ki je psoval svojo mrtvo mater in valil na njeno vzgojo krivdo za svoja razbojništva. Kaj vse sem doslej videl in slišal! Toda danes stojim pred dogodkom, ki se mi je pripetil prvič, odkar devam na glavo svoje rdeče pokrivalo. Skoraj neizobražena kmetska žena stoji pred sodniki. Vsi ste čuli o njenem zločinu, ki bi zahteval, če bi se ji bil posrečil — koliko je manjkalo, da se ji ni? — glavo za glavo. Visoko sem cenil vselej naše kmetske matere, tiste mučenice, ki so bile vedno trdni temelj družine in naroda. Naši pesniki so peli slavo njihovemu življenju, ki je bilo varno zasidrano v veri v Boga, da jih bo tisočero poplačal v nebesih za vse njihovo trpljenje. Star sem že in morda so izumrle takšne matere. Morda so živele le v povestih in pesmih; morda je šel čas preko nas in nismo videli, da se je naš kmet izpremenil, morda ga nismo nikoli poznali ne mi ne pisatelji ne pesniki, temveč smo ga gledali kakor utelešenje naših koprnenj po boljšem, globljem.
Danes se je namreč otvoril pred menoj prepad, ki mu nihče ne vidi dna. Pred nami sedi na zatožni klopi žena, kmetska žena, ki niti ne joka, niti se ne roga našim postavam. Priznava odkrito svoje dejanje v vseh podrobnostih, ne priznava pa svoje krivde, temveč se sklicuje na neko svojo pravico. Sodišče je mislilo, da gre pri njej morda za bolezenski pojav, izvedenci pa so to mnenje soglasno odklonili. Toda čemu so nam izvedenci! Kaj nismo čuli ves čas obtoženkinega zagovora, kako je narod, ki je napolnil to dvorano, pritrjeval njeni dozdevni pravici, po kateri sme ubiti tujega pritepenca, ki hoče rodu ukrasti grunt. Tisočletja nazaj smo se to uro preselili v čase, ko še ni bilo ne cerkve ne molitve ne paragrafov iuris romani in ko je količil močnejši zemljo in jo branil s krvjo pred vsiljivci. Kje ste sedaj tisti, ki ste gradili našo prosveto in našo kulturo ter se bahali s svojimi uspehi? Tisočletno vaše delo se maje v temeljih in grozi, da vas pokoplje pod seboj. Porečete: narod je propadel, ne zavedate se pa, da je propadel na vaših slabih zgledih: zakon je ubila svetna gosposka s pomočjo grabežnih plačancev močnejšega in bogatejšega, Boga si je odstavila duhovska gosposka, ker ji je nadležen. Narodu je kazala zveličavnost bednega življenja v tej solzni dolini, sama zase pa si je ustvarila nebesa že na zemlji, ker ni verjela na hozano v božjih nebesih. Danes stoji pred nami nov človek, ki je odvrgel od sebe Boga in postave in ki terja isto pravico kakor cesar: da sam pobija brez kazni svoje sovražnike. Svet se maje v temeljih, ko se levijo narodi iz preperele kože obrabljene rimljanske kulture.«
Državni pravdnik se je malo oddahnil, med poslušalci in sodniki pa je postalo nemirno. Rahel usmev mu je šel preko lica, ko je dvignil roko in nadaljeval:
»Pa bodimo še mi novi ljudje in priznajmo narodu pravico, kakor jo terja obtoženka pred nami.«
Začudeno je gledala Mica govornika, sodniki so se pa spogledovali in šepetali drug drugemu na ušesa: »Kaj se je zbledlo tovarišu?« Predsednik je nervozno vrtel zvonec.
»Posebno smo lahko prizanesljivi pri njej, ki niti ni izvršila svoje pravice, ko je branila svojo edino svetinjo — petstoletno dediščino Kolenčevega grunta. Za bolečine in bolniške stroške se naj sorodnici sami pogodita. Grunt naj dobi nazaj Marija Kolenc, ki naj izplača za dvoletno delo odškodnino snahi, ta pa naj gre od hiše.« Vedno večje začudenje se polašča navzočih. Mica kar ne verjame ušesom, kakor mrtvoudna sedi Nežika. Govornik izpije kozarec vode in nadaljuje: »Tako bi razsodili po novi pravici in bi takoj dovršili razpravo, da ni vmes prav neznatne ovire, ki je zapisana v aktih samo kot obtežilna okolnost. Vi, Marija Kolenc, pravite, da ste zavdali svoji snahi zato, da bi ne prišel grunt iz Kolenčevega rodu. Odgovorite: Ali je tako?«
»Dà, tako je!« je odgovorila povsem mirno Mica.
»Kot edinemu dediču Kolenčevine naj hi pripadel grunt vam, kaj ne?« je izpraševal državni pravdnik dalje.
»Dà, meni — zadnji dedinji! je s poudarkom odvrnila obtoženka.
»Ali ste bili trdno uverjeni, da ste vi — res — zadnja dedinja,« je vrtal dalje državni pravdnik, poudarjaje vsako besedo.
»Povsem uverjena, če izvzamemo nezakonskega Tonča, ki baje še živi, toda je že odpravljen,« je odgovorila Mica, ki se ji je na glasu poznalo, da res ne dvomi. Državni pravdnik je dvignil roko in trdo položil pest na svojo mizo:
»Pa se vendar motite! Vi niste bili zadnji dedič Kolenčevine, odkar je mrtev vaš sin Janez. Ko ste vi zavdali lastni snahi, da bi ji iztrgali grunt, je rasel pod njenim srcem rod vašega rodu, kri vaše krvi, ki niste vedeli zanj: vedel pa je zanj vaš sin Janez, ker mu je snaha Neža povedala to ob njegovi zadnji uri. Strup, ki ste zavdali z njim snahi in ki ji je trgal drobovje dolge ure, je iztrgal izpod njenega srca tudi tega zadnjega potomca poltisočletnega Kolenčevega rodu. Po naravnem zakonu vas obtožujem, ne po zastarelih paragrafih našega kazenskega zakonika, umora lastnega vnuka.«
S povzdignjenhn glasom je govoril državni pravdnik zadnje stavke. Od besede do besede je raslo razburjenje med množico — sodniki so se čudili novi zanki svojega tovariša. Mica je stala nekaj časa kakor mesečna, pri poslednjih govornikovih besedah pa je kriknila Mica kakor ranjena levinja:
»Moj Bog! Lastno kri sem ubila — Ubijte še mene — ubijte me — ubijte!« Prijela se je za glavo in se zgrudila na klop. Da ni priskočil paznik, bi bila padla na tla. Množica je zahrumela in na mah je bila na strani državnega pravdnika, ko je čula, da je umorila Mica svojega vnuka. Nič se ne meni ljudstvo za to, ali je storila zločin vede ali nevede: Storjeno je!
Predsednik je prekinil razpravo, ker se je obtoženka onesvestila. Ko se je le-ta spet zavedla, je dvignila svoje motne oči k državnemu pravdniku in ga prosila kakor otrok brez presledka: »Mojega Jezuščka mi dajte, mojega lepega Jezuščka ...«
Zdravnika izvedenca, ki sta prisostvovala razpravi, sta izjavila po pregledu obtoženke, da ni zmožna za nadaljnje zasliševanje. Zato je predsednik odgodil razpravo na nedoločen čas. Kakor omotični so se razhajali počasi poslušalci. Fidelčka je pristopila k Nežiki, ki si je brisala solze, in ji šepnila:
»Jaz sem pa rekla Mici, da menda nisi bila sama, toda mi ni verjela.«
Vse mesto je živelo tisti dan pod vtisom te strahovite žaloigre, toliko žalostnejše še zategadelj, ker je bila le slučajna.
Teden dni po obravnavi so držali nesrečno Mico v ječi, da pride morda spet k pameti in bo moči nadaljevati postopanje zoper njo. Nič več ni merila kakor prejšnje tedne ječe s ponosnimi koraki. V kotu je čepela negibno po dolge ure in zrla v tla. Le kadar je prišel zdravnik v beli halji, je oživela. Na kolena se je vrgla ter prosila kakor otrok povzdignjenih rok z moledujočim glasom: »Duhovni oče, mojega Jezuščka mi dajte, da ga bom zibala. Prosim vas, dajte mi ga. Nežika, ki ga je rodila od svetega Duha, mora vendar na polje ... Sam je Jezušček doma. Ojoj, ali ga ne čujete, kako joče? ... Moj Jezušček ne sme jokati, ne sme, ne sme, ne sme ...« Še potlej, ko so se zaprla vrata za vizito, je ponavljala venomer »Ne sme!« dokler je ni posilil jok, ki mu je vedno sledila otopelost. Ker so se slični napadi redno ponavljali, je predlagala zdravniška komisija, naj se odda Mica v blaznico, kar se je res zgodilo. Prehuda je bila kazen za njen sicer veliki greh; toliko hujša, ker je zlomila tudi njeno iz zemlje zraslo pravico. Čez en mesec je prišlo na občino pisanje, da je Mica umrla v blaznici. Brez sveče, brez pogrebnih psalmov so jo položili v tujo zemljo ...
Nežiko je taščina bridka usoda zelo pretresla. Sokrivo se je čutila, ko se je pogovarjala o vsem tem s Terentijem, zakaj drugega itak ni bilo pri hiši za razgovor.
»Sama sem bila kriva svoje nesreče. Nikoli nisem bila navezana na Kolenčev grunt. Ko sem pa zvedela, da je Tonče živ, je umrla v meni vsaka želja po tuji zemlji. Nihče drug bi ne dobil Kolenčevine kakor Janezov otrok. Večkrat sem videla, kako me je Mica ogledovala zadnji mesec, pa ni uganila, kako je z menoj. O, da ji nisem povedala! Vsega tega bi ne bilo!«
Terentij je zmajal z glavo: »Ničevo! Tako pač teče življenje: enega požre vrtinec, drugega dvigne. Potrpeti je treba drug z drugim, preurediti se pa ne dá življenjska reka, ki teče tako, kakor ji zemlja veleva.«
VIII.
[uredi]Po sušnem letu 1917. je spet zabohotel na pomlad Kolenčev grunt. Sonce je bilo tako prepeklo zemljo, da se je prst za plugom razprhnjevala kakor na gredi. Zel je ostudila suša in prijetno je bilo okopavanje, posebno, ker je bil zrak poln zaželenih mirovnih slutenj. V napetem pričakovanju in obilnem delu so naglo minevali tedni. Že je zorel tolažnik doline — ječmen — in so gospodinje vsak dan hodile preščipavat zrnje, če je že dosti kleno.
Kar je sredi košnje dospel nenadni ukaz, da morajo ruski ujetniki v strniško taborišče, odkoder jih pošljejo v domovino. Terentij kar ni mogel verjeti, da je prav slišal. Kakor ptica selivka, ki dviga glavo v kletki, je oprezal za oblaki, ki jih je gnal veter na sever. Dež ga je bil napral, ko so sušili na Grajskem travniku seno, zato ga je vedno huje zdeloval kašelj, ki ga je bil že s seboj prinesel iz vojne.
»Ne hodi bolan na daljno pot!« mu je odgovarjala gospodinja. Toda Terentij je zamahnil z roko:
»Ničevo! Moram iti, domača zemlja me bo najbolje pozdravila.«
Nič ni pomagalo odgovarjanje in vsaka beseda je bila zaman. Ko je prišel dan odhoda, mu je Nežika dala obilno popotnico. Vsi ujetniki so žareli sreče, ko je prisedel k njim na voz Terentij, poslovivši se z gospodinjo in vsemi sosedi:
»Oprostite mi, če sem vas kdai žalil. Zdravstvujte!«
»Nikogar nisi žalil!« so mu stiskali Grobeljčani roko v slovo: »Srečno hodi!«
Nič ne bi bila izvedela vas, kaj je s Terentijem, ko ne bi bila šla Mežanova dekla iz Gomilske čez teden dni v Strnišče. Otroka je imela s svetlolasim Grigorijem, pa jo je gnalo za njim. Ko je prišla nazaj, je povedala, da leži Terentij hudo bolan v bolnišnici.
Ni strpelo Nežike doma, ko je čula, da leži najboljši delavec, njena desna roka, v bolnišnici. Sredi dela se je odpeljala k njemu s trdnim sklepom, da ga spravi nazaj. »Če je delal tri najhujša leta, ne kakor hlapec, temveč kakor gospodar, bosta zanj tudi bolniška postelja v hiši in zdravnik kakor za domačina.«
V taboriščni pisarni je vprašala po Terentiju. V knjigo je pogledal vojak in rekel povsem mirno:
»Pred štirimi dnevi je umrl.«
Brez besede je sklonila Nežika glavo in odtavala iz pisarne kakor, da ji je umrl dober sorodnik.
»Babe nemarne. Še vedno lazijo za ljubčki, kakor da ne manjka domačih,« je krivično obsodil njeno žalost čokat narednik, ko je gledal za sključeno revo.
Prav to uro je stopil v Balantovo gostilno zastaven ruski ujetnik in naročil v polomljeni slovenščini golaž in četrtinko vina. Ni se menila zanj natakarica ter je odšla, ko je plačal, v kuhinjo. V sobi je ostal le stari Jernejc, ki je snažil nože in vilice. Zgovoren je bil starec in je vprašal Rusa:
»No, Ruski, kaj ti pa ne pojdeš domov na Rusovsko?«
Nasmehnil se je ujetnik Jernejcu in mu ponudil pijače: »Na, pij, Jernejc! Nisem jaz ruski, temveč Savinjčan, ki se vračam iz ujetništva v Rusiji.«
Pogosti so bili tisti čas sicer povratniki iz Rusije, vendar pa je bil vsak radoveden, kako je tam, kjer divja krvava revolucija. Zato je Jernejc prisedel, da izve kaj novega. Tedaj se je ustavila pred gostilno kočija, v katero je bila vprežena svetla prama. Tujcu je srce kar poskočilo, ko je rekel Jernejcu:
»Kaj ni grobeljski Kolenc? Po prami bi stavil, da je.«
»Eh, fant, vse se je spremenilo! Prame so šle za fanti na vojno, stari pa v grob.«
»Kdo?« je hlastnil tujec za besedo. »Kolenc?«
Jernejc je prikimal s sivo glavo in pristavil: »Kaj si ga poznal?«
»Kaj bi ga ne!« je vzkliknil ujetnik.
»Dà, dà, hudo je zadelo Kolenčevino. Najprej Tonča v Galiciji, komaj da je povohal smodnik. Potem je vzelo starega veseljaka Tona, ki je obstajal pri nas štirideset let. Ni bil stradelj, marsikdaj mi ga je plačal kakšen požirek. V hosti ga je bukev ubila. Tudi Janeza, če si ga poznal, je spravila v grob jetika.«
»Kdo pa sedaj gospodari? Mica?« je segel v njegovo pripovedovanje tujec.
»Mica pa, Mica! Kaj ne veš? Seveda, kako boš ti vedel, da je umrla pomladi v norišnici. Znorela je, ko je zastrupila lastno snaho,« je nadaljeval Jernejc.
»Kakšno snaho?« je vpraševal vedno bolj vznemirjeni ujetnik.
»No, Janezovo vdovo,« je pojasnjeval Jernejc.
»Čigavo pa je vzel?« je hlastnil tujec.
»Sodim, da Metelanovo,« je počasi pomislil in rekel Jernejc. »Nežiko ..?« je kriknil tujec, ves prebledel, in si obrisal pot s čela.
»Menda je res bila Nežika. Tista pač, ki jo je za bratom Tončem podedoval,« je pritrjeval in pojasnjeval starec. »Kako pa to, da ti gre toliko k srcu ta reč?« ga je pogledal natančneje Jernejc in pristavil: »Tonu si močno podoben. Kaj si jim kaj v rodu?«
»Jaz sem Kolenčev Tonče,« je priznal tujec in skril glavo med orjaške dlani.
»Tak nisi padel,« se je silno začudil starec. »Kaj vse se ne pripeti!«
Tonča kar ni več zdržalo po teh strašnih novicah, da bi čakal do večera na vlak. Pol litra ga je plačal Jernejcu za njegovo poročilo, potem pa jo je mahnil peš po beli cesti proti domu. Pri misli na dom se je bridko nasmehnil in čuvstvoval: »Dom? Saj nimam doma! Edino, kar sem imel na svetu — Nežiko, mi je prevzel brat. Kako se je le moglo to zgoditi? Kaj niso dobili nobenega mojega pisma ...«
Naglo je spel skozi Petrovče in Žalec. Od Šempetra se je že videla Kolenčevina, ki je kakor dremala v hudi pripeki, trepetajoči nad dolino. Bliže ko je prihajal, tem huje mu je bilo pri srcu. Kar oveselil se je, ko je uzrl pred seboj na Grobeljskem mostu staro znanko Fidelčko. Ni ga spoznala, ko jo je pozdravil. Njemu je pa kar planilo iz ust, saj ga je hotela negotovost zadušiti:
»Kaj pa Nežika, je doma?«
Izpod hriba ga je pogledala in pomežiknila:
»Eh, kaj bo doma! Za svojim ljubčkom Terentijem je nesla krilo v Strnišče. Pravijo, da je bolan. Kar počakaj, da pride ljubica nazaj. Morda pa tebe vzame za moža, saj korenjak si ... he—he ...«
Kakor vkopan je obstal Tonče pod vtisom teh strahotnih besed. Ni bilo več prostora v njegovi glavi za premišljanje, zato ni niti pomislil, da je izrekla te strašne besede jezična Fidelčka, ki je kljub onemoglosti še vedno rada obirala ljudi. Kakor opojna pijača je namreč žalost: vse misli zastanejo, da je več prostora za tisto edino, ki se razbohoti kakor šopiren gladež in se zaje s slednjim trnom. Žensko srce ubeži v jok, da se umiri skeleča rana, možu pa podpre čaša vina trudnega duha, kakor poživi umirjen trtni sok ovele ude starcev.
Tako se je znašel Tonče, da sam ni vedel kako, v Zadnikovi gostilni. Važno je meril gospodar sobo od peči do okna in motril tujega gosta, kdo bi utegnil biti. Bridko se je nasmehnil Tonče, ko je videl, da ga niti sosed več ne pozna, in tegobno čuvstvoval: »Nihče me ne pričakuje. Najbolje bo, da čimprej zbežim iz tega kraja, kjer se drži vsake trave kos moje mladosti.«
»Lej ga! Po smehu sem te spoznal. Pozdravljen Tonče!« je prožil gospodar roko svojemu bivšemu šolarju. »Vsi smo pričakovali, kdaj prideš, ko je osirotel Kolenčev grunt. Še zjutraj sva govorila z Nežiko, ko je šla obiskat svojega bivšega hlapca Terentija, ki je pokopal Šimna in gospodarja ter se gnal za tujo zemljo, dokler ga ni izpila. To bo vesela uboga Nežika, ko te bo spet imela!«
»Zase ohranite tolažbo, gospod!« je skoraj osorno zamahnil Tonče. »Kar je, je! Ne bom je jemal, nesramnice, zavoljo grunta!«
»Kaj imate? Kaj veste?« ga je prijela Nežika burno za roko. »Z menoj pojdi!« se je namuznil gospodar in jo potegnil za seboj. Mrak je že silil iz kotov gostilniške sobe, ko sta vstopila. Temna
»Nesramnice?« se jc začudil gospodar. »Kaj se ti blede? Njo, ki si ji ti edina vez, ki jo še drži nad brezdnom obupa, boš zavrgel?«
»Meni je prisegla zvestobo, a je vzela brata,« se je razvnemal Tonče. »Grunta se je polaknila, ko je vendar vedela, da sem še živ.«
Vse do mraka mu je pripovedoval gospodar, kako se je pletla ta strašna leta usoda src, zemlje in življenja na Kolenčevini. Kakor marčni sneg pod krepkimi sunki gorkega juga je kopnela žalost v Tončevem srcu. Že se je razvezal njegov zagoreli obraz v prijazen nasmešek, ko mu je pravil besednik o zdravju ljudi in živine ter ugibal, kdaj bo počilo.
»Pri vas v Rusiji je že izpregovorila pamet. Tudi pri nas se že kažejo znaki razpada. Saj ni hiše v dolini brez mrliča ali vsaj pohabljenca. Tudi meni so ubili Milčka, tvojega vrstnika.«
Zamišljeno sta zrla predse soseda, kakor da molita očenaš za pokoj vseh nepreštetih milijonov.
»Kar čez noč se bodo obrnile armade, spoznavše, da je za njimi v naslanjačih hujši sovražnik kakor pred njimi v jarkih. Vsaj v Rusiji je bilo tako. Zvečer so še molili vojaki: ‚Bože hrani naševo carja Nikolaja Aleksandroviča, božija pomazanika ...‘, drugo jutro so pa že nosili rdeča bandera in vzklikali: ‚Čto nam car? Pomaganik božij? Čort jevo pomazal!‘ Pride, pride drugi čas, kakor se mora še tako huda zima umakniti zelenemu Juriju ...« Bolj zase ko za gospodarja je govoril Tonče kakor v sanjah in mu je oblivala obraz krvava zarja pravkar zašlega sonca ...
»Tonče! Poglej, poglej, kdo prihaja od cesarske ute sem!« je vzkliknil gospodar in si popravil zlati nanosnik. Brž je pogledal Tonče ter videl, da prihaja s trudnimi stopinjami črno oblečena ženska. Bolj iz slutnje kakor iz spoznanja je nedoločno dahnil:
»Nežika?«
» I kako pa, seveda je!« je potrdil njegovo slutnjo gospodar. Že je hotel Tonče brž nasproti svoji hudo preizkušeni nevesti, kar ga je potisnil gospodar za mizo in mu nasvetoval: »Tukaj počakaj! Presenetiva jo!« In že je bil z mladeniško čilim korakom na cesti kljub sedmim križem.
»Bog daj, Nežika!« je pozdravil Zadnikov gospod mlado vdovo. »Kako je s Terentijem?« Ovlažile so se Nežikine mehke oči, ko je vzdihnila: »Že drugi dan je v zemlji.«
»Ovbe, ovbe, česa ne poveš!« je sočustvoval gospodar z nesrečno ujetnikovo usodo. »Kakšen delavec je bil!«
Že je hotela Nežika naprej, kar jo je prijel gospodar za rokav: »Revica uboga, vse gre čez tebe. Jaz imam pa zate tolažbo za vse žalostne dni zadnjih let.«
»Kaj imate? Kaj veste?« ga je prijela Nežika burno za roko.
»Z menoj pojdi!« se je namuznil gospodar in jo potegnil za seboj. Mrak je že silil iz kotov gostilniške sobe, ko sta vstopila. Temna postava se je naglo dvignila izza mize — tedajci pa je obrnil Zadnikov gospod stikalo pri vratih. Slepeča svetloba je napolnila sobo, da se oči kar niso mogle znajti in so tudi noge za hip zastale. Nato pa sta kriknila oba hkrati: »Tonče — Nežika!« ter se objela.
»Moj ljubi Tonče, ti ne veš, kaj vse me je doletelo.«
»Vse vem, moja uboga Nežika,« jo je božal po mokrih licih Tonče. Na ves svet sta pozabila in nista niti opazila, da se je umaknil gospod, ko je prižgal luč. Tiho je zaprl vrata za seboj in stal dolgo, dolgo na straži, da ju kdo ne zmoti pri prvem snidenju, ter mislil na svojo mladost ...
Kakor ogenj je šla novica o Tončevi vrnitvi po vsej vasi. Vseh oči in misli so bile uprte v svetlo luč, ki je gorela vso noč daleč vidna v Napoleonovi hiši tja do belega dne. Mnogo jc bilo treba povedati, noči pa so o kresu tako kratke ...
Ni bilo treba v tistih strahotnih letih, ko je imela smrt tako hudo tekmo z življenjem, treh oklicev. En sam je zadostoval, pa še tistega se je držala poroka kakor mrliča jama. Saj še ženinu ni bilo treba pred oltar in je obljubljal zvestobo le njegov zastopnik, ženin pa je ležal tisto uro, kdo ve kje, sredi bojnega plesa in klel ves svet. Tako so tudi pri Kolencu kar v treh dneh opravili vse od oklica do poroke. Prav je bilo tako zaradi jezikov in zaradi grunta, ki je že težko čakal novega gospodarja.
Dvoje kočij je drdralo zgodaj zjutraj proti Petrovčam. Vse brige in težave sta pozabila zaročenca, ko sta željno vlekla vase opojni duh sena, ki se je sušilo v kopicah po travnikih, in se pomenkovala ter si snovala bodočnost. Po poroki so malo založili, doma so opravili poročno kosilo, popoldne pa je že pripeljal mladi gospodar obilen parizar sena z Grajskih travnikov. Takšen je bil pač čas, da je zahteval le žrtve ...
IX.
[uredi]Naglo sta minila v najhujšem delu dva meseca. Mnogo besed in nad o miru sta prinesla. Toda ostalo je le pri nadah, miru pa ni hotelo biti. S Hrvatskega se je čulo, da uhajajo vojaki v trumah od polkov. Kdor je prišel na dopust s fronte, se ni več vračal nazaj. Gozdovi so dajali ubežnikom zavetje, kmetje pa živež. Udrli so sedaj tu sedaj tam v skladišča orožja in jih oplenili. Tudi naši gozdovi so tisto jesen oživeli, ko so dobile v svoj zeleni kader vsak dan novih prirastnikov. Orožniki se niso upali v hosto, pač pa so preganjali in oprezali okoli domov obveznikov, ki jim je bil že potekel dopust. Tudi Dolenčev Anza se je prikrival doma. Nenadno pa je stal v hiši neko jutro orožnik. Komaj toliko je utegnil Anza, da je skočil skozi odprto okno in izginil v bližnji koruzi. Orožnik je sicer streljal za njim, zadel ga pa ni. Samo oplašil ga je, da se je vrnil na fronto, kjer je padel v zadnjih bojih ob Piavi.
Vse to je šlo po glavi Nežiki, ko se je poslavljal gospodar Tonče, da odide h kadru. Mož jo je tolažil, da ne puste ujetnikov kmalu na fronto. In res je dočakal Tonče v Petrovčah izpolnila svojega preroštva: Kar čez noč je bilo konec grozne morije in so odpadli tisočletni okovi. Mir — Jugoslavija, ti dve besedi sta vriskali kar sami v tistih poznooktobrskih dneh. Vojaki so se vrnili in spet pričeli tam, kjer so nehali 1914. leta. Štiri leta brezplodnega življenja sto milijonov zdravih ljudi, dvajset milijonov mrtvih in gore dolgov, ki jih bodo plačevali še nerojeni rodovi. Propad gospodarstev, propad družbe: To je bila vojna!
Komaj so utihnili topovi, že se je oglasila neke nedelje gosposka ženska pri Kolencu ter vprašala, ali je Tonče Kozinc še živ.
»Jaz sem tisti!« je odgovoril ogovorjenec, motreč lepo tujo gospo.
»Moj ljubi sinko!« mu je padla v naročje.
»Mati!« je vzkliknil sin in privil prvič po tolikih letih svojo mater na prsi ...
»Ni prišla prazna!« so vedele povedati vaške rekovnice. In res je prinesla lepo vsoto egiptovskih funtov, ki si jih je prislužila s pridnim delom v dvajsetih letih.
»Za taščo me sprejmita z mojo doto, ljuba otroka,« se je šalila. »Če mi ni bilo usojeno gospodinjiti kot ženi na Kolenčevini, naj vama gospodinjim kot mati!«
Pomlad 1932. Mirno sopejo razorane njive ob Savinji in si odpevajo zlate vuge po gmajnah. Zagorele roke oratarjev vižajo v dolgi zimi zastale konje z ukazujočo besedo: »T-i-i-i — bista ...« Troje otrok se podi okrog novega čebelnjaka pod cvetočo črnico v Kolenčevem vrtu. Nov rod rase, da bo ob času zamenjal očete na večni straži grunta.
Vse se je uneslo in umirilo. Propadlo je le ime rodu, ponos grunta skozi šest stoletij. Grunt pa je ostal, ker je zemlja več kakor ljudje, postave in bogovi.