Gruda (Anton Gaspari)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gruda
Tone Gaspari
Izdano: Gruda 1/7-9 (1924), 209–224
Viri: dLib (7-9)
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. dno

I.[uredi]

Po deseti maši je čakala pred krčmo Majda pošte. Oči so iskale daleč čez polje tja do modrega obzora, kjer se je beli klanec dvigal in se spuščal v položnih vijugah do vasi. Tesno ob krčmi so stali vaški fantje z zagorelimi obrazi, v svetlih srajcah in mišičastih spodnjih lakti. Na podbojih širokih, nizkih vrat je slonel krčmarjev sin Dore; polštudent je bil, pa je fantom pripovedoval vsako nedeljo novic. Fantje so ga trpeli, kljub temu, da je bil zadirljiv in je mnogo lagal.

Nenadoma je zasenčil Dore z dlanmi drobne oči.

»Ti, Majda, glej, pošta gre! Kaj pa, če spet zastonj čakaš?«

Majda je v zadregi obrnila oči od klanca.

»Veš, Amerika je daleč; voda je vmes, voda! Lahko kaj v vodo pade.«

Fantje so se razgibali. Zasmejal se ni nihče; privoščili pa so skoro Majdi, ki je bila večkrat zanje premodra in prevzetna. Góri sredi planine je bila zrasla, in ko je imela šestnajst let, je že zadišal njen nagelj do devete doline. Očeta je tedaj podrla smreka, brata kmalu nato vojska, in mati je bolehala na postelji že tretje leto. Tri leta je že Majda gospodinjila sama. Nenadoma je takrat prišlo zanjo iz Amerike pismo. Bilo je ozko in dolgo z velikim okornim naslovom. Komaj je verjela Majda svojim očem. Stisnila je pismo v dlan ter odhitela kar preko senožeti. Tam zgoraj pri gozdnem obronku je vznemirjena sedla, raztrgala ovitek in počasi in drhte čitala lepe, cvetoče besede, ki jih je bil pisal sosedov Drejče, fant dvajsetih let, delavnih rok in dobrega srca. Tisti večer, ko je odhajal v Ameriko, je zapel z drugimi fanti Majdinemu nageljčku slovo. Tri mesece nato je prejela tisto prvo pismo. In ko je prečitala pismo tretjič, je šele začutila, da ji je v srcu tako sladko, da bi zavriskala. Planila je in stekla po stezi v globoko senco gozda. Od tam se je ozrla v bok na desno, kjer je sredi planine gospodovalo sosedovo imetje. Trije sinovi so bili: dva sta dvigala in bogatila kmetijo doma, tretji, Drejče, je odšel za srečo v tuje.

Takoj naslednji večer je Majda odpisala. Odprla je okno na stežaj, da je planil poletni večer z vsem svojim opojem v izbo, prižgala svečo ter s srčno krvjo potrdila Drejčetu svojo iskreno ljubezen. Šest let so romala pisma čez globoke vode. Marsikaj se je izpremenilo: divjala je vojna, prihajali in odhajali so tuji obrazi, pisma so nekaj časa izostala; pa so kmalu spet prihajala sveža, bogata, dišeča. Najlepše je cvetelo tisto, v katerem je Drejče dekletu poslal v spomin tri rože: gartrožo rdečo, da bi ona nosila v srcu ljubezen vedno tako gorečo; marjetico belo, da bi bilo njeno srce vedno tako veselo; in solčnico rumeno, da bi jo on kmalu vzel za ženo …

Kljub vsem težavam in bridkostim, ki jih je Majda prestala, jo je zvesta ljubezen ohranila svežo. Razvijala se je s pesmijo, da je planina jekala in da so nageljni podrhtevali. Ob nedeljah je pri deseti maši zvenel njen sopran lepše od zvončkov pred oltarjem, in od maše grede so se oči začudeno, vabljivo in zaljubljeno ozirale za lepim dekletom. In komur se je nasmejala z belimi zobmi in z zdravimi, polnimi lici, je imel zanjo le najlepšo besedo. Domačih fantov pa ni posebno marala, ker so prinesli iz vojne ostudnih kretenj in zlobnih pomenkov. Bila je v svoji ljubezni sama srečna. In tako je čakala tudi to nedeljo, polna sreče in samozavesti, poštnega voza. Drejče ji ni pisal že dobre tri tedne; zato je čakala nestrpno, toda brez dvomov v Drejčetovo srce. Doretova opazka jo je sicer presunila, pa molčala je; le nekoliko je dvignila glavo, češ: saj se poznamo.

»Preklicani postiljon! Vozi, kakor da bi drva! Bič, bič, pa po konjih, kajne, Majda!« se je pošalil najbližji fant.

»A, kaj drva! Dolarji se raztresajo, pa jih spotoma pobira.« In požmignil je Dore fantom.

Majdi je udarilo v srcu; začutila je zavrelo kri v licih. Ruta ji je zdrknila z glave in se zgubala za močno, svetlo kito. Pod kodri sta se zabliskala dva velika uhana iz amerikanskega zlata. Oklenila se je naravnost proti Doretu in ga pomerila zaničljivo, toda brez besed.

Za hip je nastala tišina. Na zadnjem ovinku se je baš začulo ropotanje voza. Poleg postiljona je sedel še moški. Postiljon je držal iztegnjeno desnico ter kazal z bičevnikom preko vasi. Tako glasno je govoril, da so posamezni glasovi jekali do krčme. Iz vasi se je podila gruča otrok, za njimi so pa resno pristopali možje. V zvoniku je bila enajsta; solnce je stalo soparno visoko sredi nad vasjo; ozračje je bilo prenapolnjeno senenega vzduha.

Postiljon je skočil z voza. Nategnil je vajeti; voz se je približal krčmi. Komaj so konji obstali, so se vsi zdrenjali okrog voza. Tiho začudenje je šlo po očeh; nato se je gruča spet razmeknila in nekje zadaj se je razširil šepet: »Goričarjev Drejče, Goričarjev Drejče!«

»Kaj pa zijate?« se je zadrl postiljon. »Drejče je, Drejče!«

Trudno je stopil Drejče z voza. Pozdravil je vaščane, se okrenil ter stopil čez cesto. Od daleč je bil spoznal Majdo. Ko je dekletu ponudil desnico, je čutil, kako se mu je tresla; zakaj do tedaj je skoraj osem let vihtela težko rovnico v globokih amerikanskih premogovnikih.

»Majda, prisrčno te pozdravljam!«

Glas ni bil tako mehak, kakor so bile besede. Drejčetu je bilo težko, in rajši bi, da bi srečal Majdo kje na polju ali v gozdu ali doma.

Majda je obstala nepremično na mestu. Polna vznemirjenja je čutila toke krvi, ki so ji udarjali po vsem životu. Zrla je z vprašujočimi očmi v Drejčeta. Počasi se je nasmehnila, da je belina zob zablestela v solncu, ter dvignila roko.

»Pozdravljen! Ali si res ti, Drejče?«

Osupla vas je nemo motrila svidenje. Le postiljon je godrnjal na zijala, ko je skozi gnečo razkladal in izpregal. Dva velika kovčega je postavil k zidu; kmalu je bila okrog vsa otročad.

»Počakaj, Majda, da poskrbim za svoje stvari! Pojdeva skupaj!«

Ko je prosil Drejče krčmarja, Doretovega očeta, naj shrani do jutri kovčege, ga je Majda natančneje premotrila. Preširoke hlače je nosil, ki so bile spodaj prisiljene in zavihane. V suknjiču so se mu dvignile rame v ravno, široko črto; širokokrajni klobuk mu je skoraj zakrival obraz. Ko se je okrenil in kazal gori proti planinam, mu je posijalo solnce v obraz. Majdo je prevzelo. Žalost je ležala na njegovem bledem obrazu, na licih ni bilo že nekaj let solnčnega smehljaja; le v očeh je sijalo še nekaj milega, le tam je ostal še sled domačega vedrega neba.

Ko je Drejče vse uredil, sta prešla z Majdo cesto in plot; nato sta krenila po poljski stezi proti gozdu. Še nekaj časa so zrli ljudje za njima. Prvi je spet zajezikal Dore.

»Kaj pa bo ž njim? Mater v grob, pa njega v tisto posteljo.«

»I, saj je prinesel denar!«

»E, Dore, kaj boš, saj sam nisi dosti boljši!«

Kovačev Lojze, ki se je invalid vrnil iz Rusije, si je edini upal.

»Najmanj za vaju oba sem. Ti stojiš z eno nogo na zemlji, oni pa z eno pod zemljo. Saj se razumeva, ne?«

»Boš že videl, komu bom prej odklenkalo. Le zapomni si!«

Ljudje so se bili medtem razšli. Tudi Lojze je odškripal z nogo v vas. Zabavljal je proti bogatinom, ki jim je med vojno hudič pomagal do denarja.

Ko je zaklenkalo v vasi poldne, sta dospela Majda in Drejče ob gozdnem robu do kolovoza in se potopila med visoka drevesa. Iz vasi ju ni mogel nihče več opazovati. Drejče je izmučeno dihal, zato se je ustavil. Prijel je dekle za roko. Stopil je tesno ob njo da je čutila njegov dih, ki je bil pa soparen in nečist. Rahlo je pogladil Drejče čez Majdina lica.

»Majda, ali nimaš nobene lepe besede zame?«

Dekle se je ozrlo naravnost v njegove oči.

»Drejče, tako mi je hudo! Veš, da te imam močno rada. Prišel pa si tako nenadoma, da mi je svidenje zaprlo za trenutek celo pozdrav.«

Zatajila je resnico: Drejčeta je Amerika tako izpremenila, da ga je dekle komaj spoznalo.

»Glej, Majda, zate sem izgubljal dan za dnevom solnce. Ko bi ti vedela, kako mrzli in temni so tisti tuji rovi. Ko bi ne bilo misli nate, bi že zdavnaj omagal. Povej, Majda, ali si vesela, da sem prišel? Ali je vse res, kar si mi napisala v tistem lepem pismu?«

Žarek je padel skozi gosto vejevje na fantove ustnice, ki so trepetale za vsak Majdin glas. Dekle je položila levico na fantovo ramo in naslonila glavo na spodnjo lakt.

»Oh, Drejče, kaj boš izpraševal! Bolj vroča kot današnje opoldne je moja ljubezen do tebe. Tisto pismo sem dvignila iz globine srca, ki je bilo in bo samo tvoje ...«

»Majda! Moje dekle ...«

Drejče je nagnil Majdino glavo sebi na prsi in pritisnil usta med goste njene kodre. Klobuk mu je zdrknil na tla kraj pota. Razklenila se je Majda in pobrala klobuk. Ves zmeden od same sreče je stal fant pred dekletom.

»Pojdiva, Drejče! Veš, jutri pridem mimo vas; pojdem v planino do koscev. Gorjanski fantje kosijo; rajši jih vidim kot naše spodaj, ker so bolj priljudni. Ce boš takrat že pri oknu, ti bom vrgla najlepši nagelj, kar jim meni cvete.«

Stopala sta počasi, držeč se za roke, skozi gozd. Drejče je srkal vsako besedo z nemo slastjo. Z gozdom so dihale njegove prsi močno in široko in s studencem ob poti so prepevale pomlajene misli. Solnčne kaplje so pisale v temno senco ognjene kolobarje; tam zgoraj koncem gozda pa se je vžigal kratek pas žita.

Pot se je okrenila in se koncem žitne njive pri lesenem križu razdvojila. Šuma je končala. Vroče poletje jima je spet planilo v lica, ko sta obstala na razpotju.

»Majda, misli tudi nocoj name! Pozdravljena!«

»Zbogom, Drejče! Jutri pa se napravi v tisto obleko, ko si se poslavljal, če jo še imaš. Pa vse zlato spravi — boš videl, boš spet čisto naš.«

Dekle je zavila vsa razgreta ob žitu v goro. Korakala je urno, lahko. Preden je presegla rob in se spustila v kotanjo, se je ozrla in zamahnila z ruto, ki jo je bila strgala z ramen.

Drejče se je naslonil pod razpelom na plot. Obrisal si je potno čelo, odpel si je ovratnik in telovnik, nato se je ozrl po nedeljski dolini. Bilo mu je spet osemnajst let, mladih, zdravih, srečnih: iz vasi se je po najkrajši stezi vzpenjal domov na planino v nerodnih čevljih, židanem, odpetem telovniku, z zavihanimi rokavi in s krivcem in roženkravtom za klobukom. In vriskal je, da je odgovarjala vsa dolina.

Ti spomini so mu s tesnobo napolnili dušo. Prijel se je za križ, prestopil plot in počasi meril s koraki v planino, kjer sta ga čakala dom in zemlja …

Majda ni mogla tisti večer do spanca. Vstala je in se nagnila skozi okno mimo velikega nageljna v svetlo noč. Visoko na mlečnem nebu se je prenavljala luna. Gozd je stal nepremično kakor velik temen zid, po pobočju so peli murni, v dolini je vas počivala z belimi zidovi. Nageljnov duh se je širil ob oknu tako močno, kakor bi zorela pod zidom greda jagod.

Taka noč je bila tedaj, ko je poslala svoj srček v Ameriko. Kako sladka čuvstva so tedaj spremljala tisto pismo. In ko ga je končala, je mirno legla in daljna pesem jo je uspavala.

Nocoj pa se je vrnil tisti, ki ga je videla zaljšega od vseh cvetov, kar jih poje v tisti dolini. Vrnil se je v srcu blag, pa strašno izmučen. Zato je bilo Majdi hudo, zelo hudo. Zravnala se je ob oknu, da je lunin trak zasijal na bela nedrija, segla po največji nageljnov cvet in ga pritisnila na vroča usta.

»Ti ga boš ozdravil! Ta gruda, iz katere si ti zrasel, in ta zrak, v katerem si poganjal, ta mu bo vrnil mlada, jaka leta!«

Utolažena je spet legla. V polspanju je že brnela pesem murnov ... v sanjah pa so že bučale orgle ... omamljajoča kadila so polnila veličasten oltar ... poročni prstan je blestel ... v omotici je stopala bela in lepa izpred oltarja mlada nevesta ...

II.[uredi]

Prvo solnce je pilo hlad in meglico iz doline. Robi planin so že odgoreli, oddaleč, zgoraj od desne, so peli na kosah brusni kamni. Od ene strani so prišli čez Globoko zgodnji kosci in vrgli prvih pet redi.

Drejčetova mati je odpahnila duri. Raztresla je iz peharja zrnja pred hišo ter klicala perutnino. Poznala je vsako glavico posebej in vsako je posebej pozdravila. Nato je prekoračila dvorišče in se ozrla v solnčno okno Drejčetove izbe; prazno in tiho je še bilo. Skrbno je odšla v hlev, pred katerim je hlapec kriče izganjal živino h koritu. Tudi njo so včeraj ob svidenju oplašila Drejčetova lica, da je bila s hlapcem redkih in resnih besed.

»Ne poganjaj je tako, saj veš, da je Drejče zgoraj! Naj se prespi!«

Hlapec je pokazal s prekljo na levo doli.

»Majda gre tamle. Najbrž nese h Gorjancem, ki režejo pod Globokim. Kaj pa, da nosi danes tod mimo?«

»E, kaj? Tebe bi rada videla!«

»Mati, to pa vem: rajši mene, kot pa onele tam ob cesti ... Meni se zdi, da bom kmalu hlapec na dveh kmetijah.«

»Kaj ugiblješ, kaj! Seženi živino, pa k zajtrku!«

»Bo, bo tako, mati!«

Hlapčevi klici so zbudili Drejčeta. Stal je že pri oknu, ves v solncu in v omotici, da se je moral držati z rokama za prizidek. Čul je pogovor, pa se ni vmešal vanj, ker je vedel, da je hlapec pregostih misli, ali nikoli hudobnih. Majde še ni ugledal. Jutranji zrak je posrkal do vrha pljuč, ki pa niso mogla prenesti opoja. Zakašljal je, da se mu je sluz utrgala v grlu, ter je izpljunil skozi okno.

Hlapec in mati sta se ozrla. Šla sta do konca hleva.

»Drejče, kar napravi se! Grem po žgance; saj jih imaš rad.«

Hlapec ga je samo opazoval in nekaj o njem razmišljeval.

Ta čas se je dolina že vsa osolnčila in razživela. Ob zviti beli cesti so zablestele med zelenimi ravnicami in polji žitne ploskve. Hiše so mežiknile izmed šopa drevja, tanek dim se je dvignil visoko in se izgubljal. Na nasprotni strani doline so sc gibale bele pike živine, ki je lezla na planino.

Drejče se je napravljal, ko je stopila Majda izza hleva. Lasje so padali v dveh kitah do bokov, ob katere je upirala roke; kratki rokavci so se krožili ob močnih gornjih lakteh. V zadnji gumbnici ušpeteljčka je gorel na belini velik nagelj.

Hlapec je smeje pokimal Majdi. »Ti, kite ti bodo padle na tla!«

»Nič se ne boj zanje, da le tebi jezik ne!«

»Prav je! Kaj ga spet brusiš?« se je oglasila mati, ki je kakor slučajno stopila na prag. »Majda, počivaj malo! Boš skoraj prezgodnja do Gorjancev.«

»Saj bo počivala, ker je nagelj tako težak!« In hlapec se je namuzal in zlezel v hlev.

»Ti diši, kajne?«

»Kar pustite ga, mati!« Majda je postavila jerbas na klop pred hišo ter si s predpasnikom odtisnila potne kaplje na košatih obrvih.

Obe bi se rade pogovorile, a nobeni ni hotelo prav z jezika. Povzela je prva mati nekoliko tišje in v zadregi.

»No, naš se je vrnil, saj že veš, menda. Malo slab je, Amerika je predaleč zanj!«

»Se bo popravil, mati. Kaj bi tisto! Koliko je prišlo slabših iz vojne, ki danes vriskajo in pojo kot zvonovi!«

»Naša dva doli pri Sv. Miklavžu pod zemljo.«

»Cele hiše pa vendar ne bo Bog udaril.«

»Pravim mu, da naj čez zimo počiva. Saj mu ni sile; tudi če bi si tam nič ne prislužil.«

Zgoraj so se odprla vrata. Po stopnjicah je prišel v kuhinjo Drejče in stopil na prag. Razoglav je bil in brez suknjiča. Tak se je bolj prikupil Majdi. V beli srajci je bil videti jačji in bolj domač. V obraz je bil sicer bled, na licih pa se mu je že nekoliko poznala rdečica včerajšnjega solnčnega ognja.

»Dobro jutro, Majda! Zgodnja si že k Gorjancem.«

»Zato sem malo odložila. Pa moram spet naprej.«

Videla je, da ima modre oči, le umite niso bile; motna je bila belina.

»Mati, napravite tačas! Grem par korakov z Majdo.«

»Le pojdi, le! Samo žganci ne čakajo radi dolgo.« Smeje se je mati pomaknila v kuhinjo.

Prijela sta z Majdo jerbas ter ga dvignila. Nato sta odšla za hlevom na pot in dalje.

»Tjale do plota grem s teboj, ker ne maram, da bi me videli tam zgoraj.«

»Prava reč! Nalašč pojdi; če bodo kaj z jeziki opletali, jih bom že jaz zavezala.«

»A, ne bojim se jih ne! Bolje pa je, da imava mir.«

»Veš, Gorjanski niso taki! Ko pomahajo, sedejo in zapojo katero. Niso sršenasti.«

»Popoldne moram doli po stvari. Ne grem rad; ti fantje mi niso pri srcu. Škoda, da je druge skoro vse vojna pobrala.«

Majda se je nečesa domislila.

»Ja, Birtov Dore jih take napravlja. Tega se ogiblji! Ni pravi!«

»Saj mu nič nečem —«

»— pa bo on vate rinil, saj vem!«

Drejče je zamahnil z roko. »A, kdo se meni zanj!«

Prišedši do plota, je Majda rahlo izvila nagelj iz gumbnice.

»Na, Drejče! Mati, vem, ne bodo hudi.«

Potisnila mu je nagelj v desnico in mu levico z obema rokama vroče stisnila.

»Pridi mi pod večer naproti do križa, ko bom spravljal stvari domov. Prideš?« je vesel poprosil fant.

»Pridem, Drejče!« Zavila je ob plotu skoraj navpik v planino. Sapica je prinašala z Globokega tenko brnenje zamahov kos in rezke udarce klepanja. Tam je pod jutranjim solncem padala sveža trava v najlepšem cvetju. Drejče je z zadovoljnim nasmehom na ustih vtaknil nagelj v gumbnico bele srajce. Cvet se je nekoliko povesil na levo stran. Kakor velika kaplja krvi, ki je ravnokar udarila iz srca. Pogledal je še za Majdo, ki je bila že daleč, in se okrenil proti domu. —

Preden je odšel Drejče popoldne v dolino, se je oblekel spet v Amerikanca; le ovratnik je pustil doma. Nagelj je prestavil na suknjič, pozdravil mater in naročil hlapcu, da mora biti z volmi vsaj do petih pri Birtovih. V dobrem razpoloženju je kmalu dosegel gozd in ob studencu zavil skozenj. Ko se je na eni strani izvil iz gromvja, so spet zabrnele kose. V Birtovem lazu so kosili. Rad bi se Drejče ognil vseh teh ljudi, pa je moral s stezo mimo. Zapazil je že od daleč, da stoji ob stezi Dore in nekaj ukazuje klepaču v grmovi senci. Sicer je bil Dore nekaj let mlajši, pa se je dobro spominjal Drejčeta, ko je odhajal v Ameriko. Vendar je pozdravil prvi Drejče, ko se je približal: »Bog daj! Se rada kosi?«

»Je malo prelesena,« je menil Dore. »Kam pa?«

»K vam grem. So oče doma?«

»Čakaj, pojdeva skupaj! Oče so se davi odpeljali k notarju zaradi Kobentarjeve pravde — vrag ga udari!« Dore je pljunil in stopil pred Drejčetom na stezo. Govoril je kar predse, da ga je Drejče komaj razumel.

»No, kako pa tam? Je tudi že žavtava, kaj?«

»Je muka, je!« Drejče je bil nalašč kratek.

»Dolar je danes pri nas cesar. Z dolarjem dobiš vse. Tudi Boga kupiš,« je bahavo pristavil Dore in se gredoč zasukal, da ni Drejče preslišal.

Drejče bi rad obrnil pogovor, zato je vzdihnil: »E, povsod je treba delati! — Kako pa kaj v vasi?« »Hm, vprašaš! Vojna se še pozna, vojna. Polovico najboljših fantov je šlo; zelenci so ostali.« Govoril bi rad moško in se pokazal pred Drejčetom, a je nevede zadel sebe. Kmalu je povzel: »Veš, med vojno smo imeli tudi pri nas nadlego: nekake delavske stotnije so kamenje razkopavale zgoraj nad Bukovjem; še danes je vse razmetano. Takrat je bil tudi vaš Janez na dopustu; škoda, da se je nato tisto zgodilo.«

»Pustiva to! Sam je kriv!« je Drejče nerad popravil.

Dore je prišel zdaj na pravo; vrtal je dalje.

»Je in ni! Sicer si zvedel, ko so ti pisali. Pa ni vse tako! Tudi Majda, ne vem, če ti je vse po pravici poročala.«

»Vem, vem, o častniku. To je pa natolcevanje! Verjamem le nji!« se je razgrel Drejče.

»Je že prav!« ga je škodoželjno zavrnil spet Dore. »Kje je bil častnik oni večer, ko ga je Janez počakal, ti gotovo ni pisala, e?«

»Kaj misliš?« Drejčeta je zaskrbelo.

»Mislim, da tudi Majda ni čistih rok, da leži Janez pri Sv. Miklavžu.« Zasukal se je Dore in pokazal na pokopališče. »No, saj to vedo vsi. kar malo poizveduj!«

Doretov pogled je s prikrito slastjo zdrknil čez rdeči nagelj na Drejčetov začudeni obraz. In dopolnil je:

»Veš, enega častnika bi se Majda že mogla odkrižati. Bilo pa je tako — no — kot bi mu sama nalašč hodila pred noge —«

»— ni res!« ga je sikajoče prekinil Drejče. Tudi mati so mi pisali, da je Janeza častnik obstrelil zaradi hujskanja proti Avstrijcem.«

»Haha, tako!? No, pa verjemi drugim! Jaz pa ti povem, da je bila druga Avstrija vmes!« Zlobno je zarezal zadnji stavek.

»Dore, kar molči o tem! Jaz vem zase, ti zase! Meni se zdi, da govori iz vas vseh zavist.«

»Oho, za Majdo? Zame ni tak kmečki štrboncelj!« Ker je videl Dore, da ne more več izzvati Drejčeta, je po nekaj korakih vprašal: »Kako boš pa spravil stvari gori?«

»Hlapec pride z volmi.«

Drejče je postal zamišljen in niti opazil ni, da sta že prešla vaško pot in se bližala cesti. Drejče je nameraval v vas, da se nekoliko ogleda in po dolgih letih pozdravi znance, toda Doretovo zbadanje ga je docela vznevoljilo. Sklenil je, da se takoj vrne, ko odda kovčege na voz.

»Ga boš pokusil kozarec? Bom pa jaz dal zanj,« je spregovoril spet Dore, ko sta prispela do krčme.

»Najrajši bi se takoj vrnil; imam opravka,« je poskusil Drejče.

»E, kozarec ti ne bo škodil. Toliko, da pripelje hlapec!«

»Ne zato! — No, pa ga prinesi pol litra!«

Drejče je stopil v nizko izbo, kjer je neprijetno dišalo po razlitem vinu. Roji muh so se gnetli po mizah in po tleh. Omrežena okna so bila majhna, severna; nikoli ni posijalo solnce na tiste vlažne stene. Drejčeta je streslo. Truden je bil, toda niti sedel ni: želel je le, da kmalu prižene hlapec.

Dore je prinesel liter. Natočil je in trčila sta. Naglo sta vjela z očmi, kakor bi zablisnilo. Oba sta izpraznila.

»Čuden si, Drejče,« je spet načel Dore, »če ti resnico pravim, pa se jeziš. Kaj bi rajši, da lažem?«

»Jezim se ne! Nečem, ker nihče ne ve, kako in kaj. Čemu bi pogrevali, ko škodi. Pijva!«

Natočil je zdaj Drejče. Ni že dolgo pil na dušek; zdaj ga je pa nekaj peklo notri, in ko je izlil vase, mu je bilo, kakor bi ga to hladilo. Vedel je sicer, da se ga bo vino brž prijelo, a vseeno je pil, da bi vsa misel na to nejasno preteklost utonila v globokem požirku.

Prezgodaj je pripeljal hlapec. Drejčetu je bilo prav. Izvlekel je iz usnjate listnice bankovec …

»Ta liter je moj!« je odrinil bankovec Dore. »Boš pa v nedeljo ti, ko boš z Majdo tu.«

»Kaj bi hodil s štrboncljem sem, ha!«

Dore je stisnil zobe in odšel po kovčege. Vstopil je hlapec.

»Na, Jernej, izpij! Potem naloži, pa kar poženi!« je ukazal Drejče.

»Ali po koruzo ne pojdeva?«

»Naj kar tebi da. Reci, da bom že v nedeljo poravnal.«

Hlapec je pokimal in si obrisal mokre brke. Opazil pa je, da je Drejčetu sililo vino v glavo, ker je bil čudno rdeč. Ko je privezoval kovčege na voz, je radovedno pogledoval Doreta in Drejčeta, saj je vedel, da ta dva ne gresta skupaj. Ko sta vola potegnila, je Drejče naročil Doretu: »Pozdravi očeta! Reci, da se zahvalim!«

»Bom že!« Dolgo je zrl Dore za njima. Ko je na ovinku zapustil Drejče voz in se ločil na levo v senožeti, je Dore tlesknil s prsti: »Pa sem ga naujckal!« —

Drejče se je vračal razburjen. Ni se mogel otresti morečih misli, in ko mu je vino zmeglilo pogled, je korakal mimo koscev trdo in mračno. Zagrizen v Majdino preteklost, je tudi gozd prekoračil nevede. Pri zadnjih drevesih je nemirno poiskal preko planine Majde; ni je še bilo. Pri križu je sedel.

V dolini je polagoma jelo pojemati popoldne, ker je šesta ura vrgla od te strani čez gozd in vas tja do ceste tiho vijoličasto senco. Drejče ni videl tega, zakaj v gozdno tišino je kipelo neprenehoma iz njegovega vprašujočega srca.

Za seboj je začul šum. Preden se je okrenil, mu je Majda z rokami zatisnila oči.

»Majda, izpusti! Slabe volje sem!« je naravnost izustil Drejče.

Majda ga je obšla ter ga začudeno pogledala. Drejče se je pred njo vzravnal.

»Majda, kako si mogla pisati neresnico?«

Brezgibno je še vedno stalo dekle.

»Tako si mi vračala zvestobo?«

Majdi so se širile oči. Drejče je povesil glavo.

»Drejče, fant moj,« je privrelo končno iz Majde, »kaj mi očitaš? Kdo te je nalagal, povej!« Prijela je fanta za rame; oči so se ji zalivale z veliko solzo.

Tiho jo je zavrnil: »Drugače je, kot si mi razlagala v pismih. — Janezove smrti je kriva tvoja lahkomiselnost s častnikom.«

»Drejče,« je hitelo dekle v joku, »Drejče, ne veruj jim! Prosim te, rotim te, veruj meni! Pahnila sem ga od sebe —«

»— ne, vsa dolina govori, da si se mu nastavljala.«

»O, lažnivci! Janeza sem prosila, naj me varuje. In branil me je ... pa prehudo ... z nožem, zato ga je Madžar z ognjem ... O, naj se gora podre name, če kaj olepšavam!«

Ihteč je dekle pritisnilo predpasnikove konce k očem in se sesedlo v travo.

»Majda, govoril bom z materjo. Jaz še vedno upam, da me nisi varala. Pozdravljena, nocoj! Pa nikar ne jokaj! Premislil bom vso stvar!«

Pogladil jo je Drejče čez lase in se obrnil počasi domov.

Toliko gorja se je nabralo v teh trenutkih v Majdinem srcu, da je glasno zaplakala, ko je čula oddaljujoče stopinje …

Dolino je pokril večer. Planine so se še motno kresile; odnekod so se z vetrom utrgali glasovi koscev, ki so se vračali; peli so o slani, ki je davi rože pomorila —

III.[uredi]

Na Globoko nad planino je legla tisto jutro prva tanka bela plast. Preko kmetij in nad gozdom so se podili megleni razprški, ki so se trgali izpod visokih sten. V gozdu je šumelo tako čudno, kar seda. Z zadnjimi vozmi so hiteli ljudje s praznih polj.

Z zgodnjo jesenjo je prišel doli v vas novi učitelj. Bil je mlad in prikupljiv. Po njegovem prihodu se je vas popolnoma izpremenila. Fante je pridobil brž na svojo stran; sestavil je zbor, in kmalu je zadonelo lepo, ubrano petje v posebni sobi velike vaške krčme, ki se je dvigala nasproti šole. Tedaj so že tudi nastopili fantje in dekleta v šaljivi enodejanki na majhnem odru, ki ga je učitelj s pomočjo gostilničarja napravil sam. Vaščani so se prisrčno nasmejali; celo tujci — bilo je nekaj gospode iz trga — so se dobro zabavali.

Zdaj, ko se je bližal pozni jesenski dolgčas, pa se je domislil učitelj »Divjega lovca«. Drzna misel je bila, toda volje je imel zadosti. Oder je kmalu primerno preuredil in tudi vloge razdelil. Majdino vlogo je dal Majdi; Tončka je ponudil Drejčetu, toda Drejče se je zbal dolge poti v jesenskih večerih, ko so se vršile vaje, zato je odklonil; Janezovo vlogo je prevzel sam; Gašperja je vsilil Doretu; Zavrtnika pa župnikovemu bratu, ki se je mudil tedaj zgoraj za nekaj tednov. Končno je pregovoril še najmlajšega orožnika, da se je sprijaznil s Tončkovo vlogo. Manjše vloge je razdelil med vaške fante in dekleta. Trikrat na teden so prihajali k vajam. Ob tistih večerih je hodila z Majdo v dolino sorodnica, ki je pomagala zgoraj na kmetiji, odkar je zbolela mati. Mirno, resno so potekale vaje. Marsikdo se je čudil mlademu učitelju, da je imel vedno tako strog red. Pijačo je takoj v začetku prepovedal; obljubli pa je, da ga bodo par litrov tisti večer po igri.

November se je bližal h koncu. Pršica je ponehala; v soboto popoldne se je jelo na severu trgati nebo. Vsa vas je bila prenapeta vsled nestrpnega pričakovanja; skoraj vsaka hiša je imela udeleženca na odru. Igravci so hiteli še z zadnjimi pripravami. Edini, ki je bil miren za vse druge, je bil režiser sam. Ugodno vreme je osladilo poslednja dela. Ker je bil razposlal vabila daleč v okolico, je upal tudi, da poseti igro vsa trška gospoda.

V nedeljo popoldne sta se kmalu po drugi uri ustavila pred krčmo dva voza, polna okoličanov. Solnčna volja je bila med njimi, zakaj smeh in dovtipi so peli kar po vrsti. Ko so to videli vaščani, so tudi pritisnili h krčmi. Ob treh je bila podstrešna izba že natlačena, dasiravno je bilo še pol ure pred predstavo. V prvih klopeh so se precej glasno zabavali tujci v nenavadnih oblekah, za njimi so si šepetavali ljudje iz vasi opazke in dovtipe o gospodi, zadaj pa so se drenjali na vzvišenih dilah otroci. V levem kotu je nekaj minut pred začetkom raztegnil Kovačev Lojze harmoniko, ki jo je dobil od dobrotnikov v dar, ko se je vrnil iz Rusije.

Koncem tretje vrste je sam sedel Drejče. Zrl je zamišljen v zagrinjalo. Tudi mati ga ni mogla utolažiti v sumničenju z Majdo, zakaj njena izpoved se je docela krila z izpovedjo nekaterih sosedov; črv nezaupanja in nejasnosti pa je kljub temu dalje grizel v Drejčetu. Od tedaj ni govoril že tri mesece z Majdo. Marsikatero uro mu je bilo silno težko, pa je pred domačimi zatajil. Uvidel pa je, da dekleta ne bo mogel nikoli pozabiti, najsi bi bilo tudi krivo. Da vsaj nekoliko izbegne temu premišljevanju, se je kmalu oprijel lažjega kmetovanja. Počasi je v obleki in v obrazu izgubljal amerikanstvo; postajal je spet sin planin: lica so se mu polnila, bolne sence pod očmi so se jasnile.

Na odru je pozvonilo. Harmonika je takoj presekala. Šepet in šum sta se umirila. Pozvonilo je še drugič in tretjič ... zagrinjalo se je razdvojilo. Vse oči so se obrnile k Majdi, koje lepota in nastop sta takoj prvi hip pridobila gledavce.

Drejčeta je stisnilo v srcu. Danes ne bi mogel in ne bi hotel pred vsem svetom zatajiti Majde. Sladko in obenem hudo mu je bilo, ko je pomislil, da je to njegovo dekle, katero pa lahko za vse življenje izgubi. Tako se je oživel v Majdino igro, da mu je pri prizoru, ko Majda moli pred znamenjem za Janeza, z vso silo udarjalo srce; tedaj bi najrajši vstal, skočil na oder, objel dekle in ji pošepetal: »Moja boš, Majda, moja, in nikogar drugega!«

Ko se je zgrinjalo spet scelilo, sta zagrmela v izbo plosk in ognjevito odobravanje. Drejče je sedel kakor v omotici in mislil le na Majdo …

Počasi se je po igri praznila izba. Ko so trški vozovi oddrdrali, je bila še vsa vas pred krčmo. Do Drejčeta, ki je ravno zastavil korak proti domu, se je pridrenjal učitelj ter ga potrepljal po rami.

»No Drejče, ne pojdeš k nam? Boš povedal, kako ti je ugajala igra.«

»Kaj bi jaz zgoraj? Le dobri bodite, pa zapojte!«

Učitelj ga je potegnil za desni rokav s seboj.

»Majda te vabi!«

»O ne bo menda res!«

Bila sta že na pragu in kmalu po stopnicah v izbi. Ob dolgi mizi so sedeli igravci; kakor rdeč venec so svetili polni kozarci okrog literskih steklenic.

»Tako je prav, Drejče!« je vsem planilo iz srca. Le Dore je dvignil kozarec.

Odrinili so malo, da je učitelj posadil Drejčeta na svojo levico. Na desni je sedela vsa razgreta Majda, nasproti nje že vinjen Dore, koncem mize pa Kovačev Lojze z rdečim nagljem za desnim ušesom. Ostali fantje in dekleta so bili med seboj zmešani okrog mize. Zrak je bil soparen, težak, da je velika luč sredi izbe le motno brlela. Okna so bila odprta.

Učitelj je velel napolniti kozarce. Nato je vstal in nagovoril omizje. Vsi so umolknili, ko se je z lepimi in iskrenimi besedami zahvalil igravcem. Končno je pristavil: »Nocoj, ko sedimo pri isti mizi, ne bomo štedili z vinom, pa tudi s prijaznimi besedami ne! Napijmo drug drugemu, da ne bo med nami temnih pogledov in zaprtih src; trčimo, izpijmo in podajmo si roke. Vidva, Lojze in Dore; vidva, Drejče in Dore; vidva, Dore in Majda, in tudi vidva Majda in Drejče. Od danes naprej naj ne bo med vami zle misli. Živio!«

»Živio!« so oglušujoče vsi pritrdili in vstali. Zazveneli so kozarci — vino je izplahnilo. Vse križem so se stiskale roke; tudi Dore in Lojze sta si jih stisnila, a z očmi se nista vjela. Učitelj je šel okoli mize in trkal s posameznimi. Smeh in zadovoljnost sta vrela po izbi.

Tedaj sta si segla v roke tudi Drejče in Majda.

»Majda, pojdeva nocoj skupaj na planino?« Toplo jo je pogledal.

»Pojdeva, Drejče!«

Sedla sta skupaj.

Dore je to hitro opazil, dregnil Jerico, ki je sedela poleg njega, in precej glasno, toda previdno pozabavljal. Drejče je preslišal in govoril dalje z Majdo. Tudi Lojze je čul; vzel je harmoniko in jo kakor v nevolji hreščeče raztegnil.

»Drejče, dovoliš, da zaplešem z Majdo? je vprašal učitelj. »Saj veš, Janez in Majda!«

»O, kar, kar!«

Zasukal se je najprej učitelj; za njim še drugi pari. Harmonika je zapela; dolg valček je bil. Ko je enkrat zaplesal okoli učitelj z Majdo, jo je spremil k Drejčetu: »Najprej pa vidva. Kot pero je Majda!«

»Zato, ker ste vi tako lahki!«

V krogu nista Majda in Drejče dosti govorila, ker je bil dren. Dore, ki je plesal z Jerico, je prav vriskal in butal v pare; vino mu je mešalo noge. Nekateri so ga svarili; Lojze ga je s srepim očesom motril. Stisnil je harmonike in jih postavil na klop poleg sebe. Popravil je iztegnjeno nogo ter godrnjavo pripomnil: »Kdo jim bo godel, ko že kmalu stati ne morejo!«

Dore je bil takoj v ognju.

»Kar tiho! Plešem, kakor jaz hočem!«

»Pa drugi ne morejo!« je potrdil tisti, ki ni plesal in ki je sedel poleg Lojzeta.

»Ti že ne, ker se bojiš žensk in vina, kajne Jerica!« Prijel je dekle za roko in ji ponujal poln kozarec. Ker se ga je dekle otepalo, ga je nadušek obrnil sam. »Tako ga moraš, viš, saj ne zbada!«

»Dore, le veselo, toda počasi!« ga je pomenljivo opozoril učitelj. Vsi so sedli k mizi, le Dore je stal.

»Saj ste vi vsi skupaj že dovolj počasni. Jerica, pij! — No, če neče Jerica, pa ti, Majda!« Pomolil je kozarec čez mizo; pri tem pa je zadel s komolcem ob steklenico, da se je prevrnila in oblila mizo in Majdino krilo.

»Dore, neroda pa si,« je menila Majda, ko je hitela brisati krilo.

»Kaj siliš in zbadaš!« so mu vsi po vrsti očitali.

»Zbodel je pa nisem, kajne, Majda!«

»Z jezikom že dostikrat,« se je postavil Drejče.

»Bom pa še tebe malo, če si bil prav v Ameriki. Pa koga drugega tudi še!« Ozrl se je proti Lojzetu.

Lojze je šinil izza mize, da se je za njim prevrnil stol.

»Fantje, kaj, takle nas bo?«

»Ti me že ne boš, ko komaj stojiš!« se je Dore pripravil.

Učitelj in nekaj deklet je skočilo vmes. Pa Lojze, Drejče in nekaj fantov je že sunilo do Doreta. Pograbili so ga, zanesli skoraj v zraku do vrat ter ga stisnili čez stopnice.

»Zgage ne bo delal, pa če je sam bog!«

Oddahnili so se.

Zunaj pod oknom je Dore preklel vse po vrsti in se pridušil, da so vsi kupljeni z dolarji.

Sedli so spet. Zaplesali in zapeli so tudi, toda ni šlo več prav s srcem. Učitelju so vsi svetovali, naj drugič ne vabi k igram tega gada; rajši Drejčeta, pa bo vse dobro.

V vaškem zvoniku je brnela deseta, ko so se pred krčmo poslavljali igravci. Noč je bila jasna; mirno, svetlo so gorele zvezde. Majda in Drejče sta zavila takoj za krčmo v goro, fantje so odšli še skozi vas. Ko sta prešla vrtove, plotove in meje, sta se na prazni jasi ustavila. Spodaj, koncem vasi, so fantje zapeli široko, zateglo, kakor bi jim bilo neizrečeno hudo: »Nocoj pa, oh, nocoj …

Tedaj sta se Majda in Drejče brez besed oklenila. Preko njiju je drhtela pojemajoča pesem in se izgubljala nekje sredi planin ...

***

Ko so se spomladi zakadile brazde po dolini in so padala prva semena v deviško grudo, ni bilo Doreta več v vasi. Oče sam je pognal prepirljivca v neko pisarno v mesto. Tudi Lojze je odšel takoj po božiču, ker je dobil v zakup majhno trafiko v trgu. Ob nedeljah se je včasih pripeljal s pošto v vas. Po Veliki noči sta prišla Majda in Drejče v trg k notarju. Tedaj sta obiskala tudi Lojzeta.

»Viš, Drejče, zdaj si spet naš človek. — Kdaj me boš povabil, kdaj?« Ko je to vprašal Lojze, je pokimal dekletu.

»Kar njo vprašaj!« se je obrnil Drejče k Majdi.

»Kadar bo pognal tisti nagelj, ki si ga lani zataknil,« se je pošalila smeje Majda.

»Prej pa že, menda,« je popravil Lojze.

»Takrat se ne boš peljal s pošto; z vozom pridemo pote. Le dobro namaži harmoniko, da bo pela kot piščalka. Ne boš godel meni in ne Majdi — celi naši dolini boš! Od tam, kjer se cesta sklone sama k nam, pa do Globokega te mora vse čuti. Saj boš, kajne!«

In Drejče je stisnil Lojzetu roko.

»Za vaju in za našo dolino! Ženitovali bomo, da bosta nas čuli Rusija in Amerika —«