Grom in strela

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Grom in strela
Fr. Marn
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1866; Slovenske večernice, 14
Viri: dLib;
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

(Spisal Fr. Marn.)


Vsi ste že videli ne le enkrat, ampak Bog vé kolikokrat že, kako se bliska in ste slišali germenje; ali le malokdo si je upal premišljevati, kaj da sta blisk in grom in odkod da sta. Zdelo se je pač marsikomu nemogoče, da bi mogel človek, nezmožna stvar, razumeti in spoznati, kaj da je mogočna strela, ki šviga iz oblakov s toliko svetlobo in s toliko močjó, kaj doneči grom. Pa, dragi bralci! Bog je dal natori blisk in grom, dal je pa tudi človeku razum, da premišljuje in si pojasnjuje čudovite prikazni, ki ga obdajajo v življenji. Da spoznate v tej reči pravo in se odkrižate vseh praznih misli, berite pazljivo, kar naš učé o tem razumni in izvedeni možjé.

Jantar ali burčen se imenuje podzemeljska smola, ki jo sem ter tje, zlasti na bregovih severnega morja, po malem pa vendar tudi drugod izkopavajo.

Ta smola ni tekoča ali pa mehka, kakor druge, ampak terda je ko kamen, kerhka in zeló steklu (glažovini) podobna.

Videli ste jo že gotovo, če prav niste vedeli, kaj da je; gospoda ima cevke svojih tabačnih pip na koncu, ki se v usta jemlje, veči del z jantarjem ozaljšane.

Že pred več ko dva tisuč leti, torej še pred Kristusovim rojstvom, so poznali učeni ljudjé jantar in njegove lastnosti. Že takrat so vedeli, kakor nam spričujejo stara pisma, da se, ako kdo košček jantarja s suknom ali z volno dergne in ga potem papirnim obrezkom, nitkam, majhnim slamicam ali pa drobnim kroglicam iz bezgovega steržena približa, te reči vzdignejo, jantarja poprimejo, pa kmalo spet odpadejo, potem pa se še enkrat k njemu vzdignejo, ali pa še večkrat, če so mu dosti blizo. Ravno to se opazuje in poskuša tudi lehko s smolo, s steklom, z žveplom in s pečatnim voskom.

Ako pa vzameš kaj daljo stekleno cev, jo dobro dergneš s suknom ali pa z mehkim usnjem in se jej potem s perstom približaš, pa boš videl, kako ti bodo skoraj pol palca daleč iskre iz cevi v perst odskakovale in vselej, kedar se bo iskra pokazala, boš slišal tudi neko peketanje ali pokljanje. Ako to v temi poskusiš, bodeš prav na tanko videl svitle, višnjeve iskre.

Še celó ako mačko v temi proti dlaki po herbtu gladiš, lahko zapaziš, da bodo višnjeve iskrice iz dlake odskakovale.

Iz tega vidite, da mora v jantaru, v steklu, v smoli, v pečatnem vosku in tudi v mačkini dlaki nekaj biti, kar ima te čudne lastnosti: neka skrivna moč, ki se še le po dergnjenji prebudí, kajti ako ne dergneš, ne boš od vsega tega nič zasledil. Kaj da je v teh truplih, da iz njih iskre švigajo, da koščike papirja in majhne slamice k sebi priteguje, tega učeni ne povedó, ker sami do dobrega ne vedó; nekteri vendar mislijo, da je v njih razširjena neka nevidljiva tekočina, ki jo po gerškem jeziku imenujejo elektrika, za tó ker se jantarju, na kterem so stari Gerki najprej zapazili te lastnosti, v njih jeziku pravi elektron.

Elektriko bomo tudi mi imenovali to skrito, spijočo in čudovito moč, trupla pa, v kterih je elektrika. bomo imenovali električne.

Elektrika ima tudi to posebnost, da se dá z ene stvari prepeljati ali prevoditi v druge. Kedar steklo s sukneno cunjo dergneš, ne zbudi se samo v steklu elektrika, ampak preide tudi v cunjo, tako da pokazuje cunja ravno tiste lastnosti, kakor steklo. Tudi železo postane električno, če se ga z električno stekleno cevko dotakneš.

Vendar elektrika ne preide v vsako stvar, takó n. pr. ne bodo steklene posode, smola, pečatni vosek, svila i. t. d. nikdar električne, če se jih še tako dolgo z električno cevko dotikaš. Tista trupla, ktera naglo in poželjivo sprejemajo elektriko ali pa jo prevajajo iz ene stvari v drugo, imenujemo dobre vodnike elektrike, tiste pa, ki jo le počasi ali pa celo ne sprejmó in le slabo prepeljavajo, imenujemo slabe vodnike. Dobri so zlasti vse kovine: železo, jeklo, kufer, bron, svinec in srebro, potlej voda, živalska in človeška trupla, zeleno drevje, vlažni zrak in še druzih več; najslabši pa so: steklo, različne smole, svila, pečatni vosek in druge reči.

Posebno pa je tudi to, da eden in isti vodnik veliko rajši sprejme in prevodi elektriko, če je podolgast in na koncu oster ali špičast, kakor pa če je okrogel ali tumpast. Špičasti dobri vodniki so torej najboljši; oni ne pritegujejo elektrike k sebi samo od blizo, ampak tudi od daleč.

Električna iskra je svetla in gorka; njena svetloba pa ni lepo bela, ampak bolj višnjeva; da ima tudi gorkoto v sebi, vidi se iz tega, da vžge smodnik, ako se va-nj napelje. Ima pa tudi moč, ako namreč pred perstom deržiš kos papirja in se električnemu truplu približaš, da bode iskra papir prebodla in ti švignila v perst.

Povedal sem vam do zdaj, da je v nekterih stvaréh neka moč, ki se elektrika imenuje, da iz električnih trupel švigajo iskre in da se čuje vselej, kedar se iskra pokaže, tudi neko derskljanje ali prasketanje, da se da elektrika prevoditi posebno v nektera, če tudi precéj oddaljena trupla in da ima ta električna iskra tudi moč in gorkoto.

Dragi bralci! poglejmo na nebo, kedar germi in treska. Hipoma se posveti, iz oblaka švigne dolga in debela iskra, se zavijuga proti zemlji in vdari naj rajša v tista trupla, ki so elektriki najbolji vodniki: v visoka drevesa, v železo, v rudo sploh in v vse vlažne stvarí. Kar sem vam pripovedoval o elektriki, (česar so pa tudi sami lehko prepričate), to opazujemo tudi, kedar se bliska in germi. Ni torej čuda, da so že od nekdaj mislili učeni ljudjé, da blisk in strela nista nič druzega, kakor veliko električne iskre in grom nič druzega, kakor tisto pokanje, ki se čuje, kedar električna iskra preide iz enega trupla v drugo. Tako so mislili précej, ko so se bolj na tanko seznanili z lastnostmi elektrike, tako mislijo še zdaj, in ne brez gotovih vzrokov, ker oni umejo s pomočjó nekterih strojev ali mašin dobiti toliko električne iskre, da se od njih soba posveti in da poči, kakor bi s pištolo strelil; iskre, ki imajo toliko gorkote, da celó steklo stopijo, in toliko moči, da ubijejo manjše živali in so nevarne tudi ljudém.

Pa učeni še z vsem tem niso bili zadovoljni; kajti njim ni dosti samo ugibanje, oni se hočejo vsake rečí tudi prepričati in zató ne dajo si mirú, dokler niso svoje reči gotovi. Oni hočejo vse, kar terdijo, tudi dokazati, za to pa jim je treba veliko premišljevanja, in mnogoverstnih poskušinj, ki jih učé, ali imajo prav ali ne.

Pred več ko sto leti je živel v Filadelfiji na severnem Amerikanskem mož, ki se je veliko s to rečjó pečal, Benjamin Franklin po imenu. Različne poskušnje so ga preverile, da so na koncu ostra in špičasta trupla za elektriko veliko boljši vodniki, od štulastih in tumpastih. Mislil si je potem: ako je v nevihtnih oblakih elektrika nabrana, morali bi jo dobri vodniki, n. pr. dolge, železne palice, nasajene verh najviših poslopij, na-sé potegniti in na zemljo prevoditi, tu pa bi se potem lehko spoznalo, ali je elektrika v oblakih, ali ne. Ves nemiren je komaj čakal, da bi bil dodelan visoki zvonik, ki so ga takrat v Filadelfiji zidali. Hotel je verh stolpa nasaditi dolgo, na koncu špičasto železno palico. Če bi ob nevihti, kedar se na nebu bliska in germí, spodaj iz palice železne iskre švigale, tedaj bi bilo dokazano, da je elektrika v oblacih. Ali zidanje je predolgo terpelo. — Franklin se je naveličal čakati, in jel je premišljevati, ali bi se ne dalo to znabiti kako drugače poskusiti in kmalo jo je uganil.

Mislil si je: ker je tu gledati samo na to, da se dober vodnik električni oblakom dovolj približa, moral bi zmaj (drakon), kakoršnega otroci v višave puščajo, tudi prevoditi elektriko na zemljo, da bi le dosti visoko segel in pa da bi bil na dobrem vodniku privezan.

Zdaj ni mogel dalje sterpeti; vzame dve tenki in lahki železni šibici, dene ji navskriž in ji pregerne s svilnato ruto, in pri pervi nevihti gresta poskušat, on in pa njegov sin, (drugemu ni nobenemu nič hotel razodeti od svojih namer, ker se je bal, da bi se mu ne posmehovali, ko bi mu izpodletelo). Ko prideta iz mesta, spusti svojega zmaja in veter ga odnese v višave. Spodnji konec vervice, s ktero je zmaja deržal pa priveže s svilnatimi nitmi tako, da ni segla vervica do tal, ker je vedel, da svila ne vodi elektrike, ker sicer bi mu vsa elektrika po vervici v zemljo splavala, brez njegove vednosti. Oblak, ki je veliko obetal, se vleče mimo, toda od elektrike ni na vervici ne sluha ne duha; pripodé se drugi, ali električne iskre le ni. K sreči pade med tem nekoliko dežja, in kmalo zasliši Franklin na koncu vervi znano peketanje in pokanje. To mu da spet pogum, približa se vervici s perstom in glej iskra švigne iz nje, in potem jih pride kmalo več. Zakaj pa prej ni bilo toliko časa nič? Vzrok je bil v tem: Vervica je bila iz konopnega prediva, ki pa ni ravno najboljši vodnik elektrike; zato se je ni moglo v vervi toliko nabrati, da bi bile iskre iz nje odskakovale; ko se je pa vervica zmočila, je splavalo po vodi, ki se je v nji nabrala, toliko zračne elektrike, da so spodej iskre švigale, ker voda je, kakor že veste, eden najboljih vodnikov elektrike. Franklin je poskušal to meseca junija leta 1752, torej že pred več ko sto leti. Potem so poskušali tudi drugod na razne načine, pa povsod z enakim vspehom. Neki Romaz je tudi z zmajem poskušal, kakor Franklin; ali da je boljšega vodnika imel, zató je vervico z železnim drotom ovil in glej, dobil je strele neverjetne velikosti, ki niso bile samo iskre, ampak prave strele, — ognjeni plameni po palcu debeli in po deset čevljev dolgi. Prej ko v eni uri, je videl več kot 30 tacih in manjih brez števila.

Pokalo je tako, ko so te iskre švigale, kakor bi s pištolami streljal.

Take poskušnje pač jasno dovolj spričujejo, da so nevihtni oblaki električni, da ni blisk nič druzega, kakor električna iskra, ki skače iz enega oblaka v druzega, ali pa iz oblaka v zemljo. Kedar švigne električna iskra iz oblaka v oblak, pravimo da se bliska; kedar pa preskoči iz oblaka v zemljo, pravimo da treši (vdari). Tisto pokanje in pokljanje, ki se čuje pri majhnih iskrah, imenujemo tu, kjer švigajo strašni ognjeni plameni, grom.

Zlasti v nevihtah je posebno veliko elektrike v zraku: ali brez nje tudi takrat ni, ko je popolnoma jasno; zakaj elektrika se razvija povsod, kjer rastline rastejo, kjer ogenj gori, kjer ljudjé in živali dišejo. Tudi je verjetno, da se gorkota velikrat, posebno kedar se toča nareja, v elektriko spreminja, in samo hlapenje vode je že eden glavnih vzrokov zračne elektrike.

Čudno pa se vam znabiti zdi, zakaj da se grom časi toliko poznej čuje, kakor pa se blisk posveti. Če takrat zagermí, ko strela iz oblaka švigne, imelo bi se tudi takrat slišati, ko se blisk pokaže. To pa pride od tod, ker je glas veliko bolj počasen, ko pa svetloba. Če je že kdo izmed vas videl od daleč iz kanonov streljati, ta je zapazil, da se precéj prej posveti, preden poči. Res je, da tudi luč potrebuje nekaj časa, da pride, iz enega kraja do druzega, ali to se zgodi tako hitro, da si tako kratkega časa, kakor ga potrebuje svetloba, da pride od oblakov do nas, še celo misliti ne moremo. Nisi v stanu tako hitro z očmi treniti, kakor hitro svetloba to pot preide, kajti ona preide v eni sekundi, t. j. v času, kolikor ga mi potrebujemo, da naredimo tri korake, ako hitro gremo, štir in dvajset tisuč milj. Glas pa pride v eni sekundi samo tisuč in štirdeset čevljev ali 175 sežnjev daleč. Zató ni čuda, da blisk pred vidimo, preden grom čujemo, če prav gori ravno takrat zagermi, kedar iskra iz oblaka švigne. Iz tega vidite, da nam je lehko izračuniti, kako daleč je oblak od nas, iz kterega gre blisk in grom. Ako med bliskom in gromom preteče 5 sekund, tedaj je oblak od nas petkrat 175 sežnjev, to je 875 sežnjev oddaljen.

Iz tega, kar sem vam do zdaj povedal, pa tudi lehko sprevidite, da se vam groma ni treba čisto nič bati, ker takrat, ko pride grom do vas, je strela že zdavnej vdarila, kamor je bila namenjena in nevarnost je minila. Grom vam ne more čisto nič škodovati; škodovati more le električna iskra, kedar švigne na zemljo; ali takrat, ko pride grom do vaših ušes, je že strela naredila, kar je mislila.

Veste pa zdaj tudi, kako prazna je vera tistih ljudí, ki terdijo, da s strelo pada neki kamen na zemljo, ali pa da je tisti kamen strela.

Naletel sem na kmeta, ki mi je kazal kamen, navaden kremen, in mi pripovedoval, da je strelni kamen in on še dobro vé, kedaj da je padel na zemljo. Pravijo tudi, da je hiša, v kteri imajo ta kamen shranjen, varna pred strelo.

Slišal sem že tudi na svoje uho nevedneže s prepričevavno besedo terditi, da letite vselej dve streli: ognjena in vodena. Če letí ognjena naprej, tedaj je vse dobro, če tudi vžge, saj vodena vse spet pogasi; če pa gre vodena naprej, zažge ognjena za njo in ni ga pomočka več. Ljubi moji! tudi ta je prazna. Vsaka strela je velika električna iskra, naj že zažge ali ne. Res je pa, da prav močna in prav huda strela navadno ne vžge, zató ker sila prenaglo švigne čez vsako stvar, tako tudi smodnika ne vžge, sicer pa zažge vsaka strela, ako vdari v suhe stvari p. v suho drevo, v slamo i. t. d.

Naleteti pa znate, dragi moji, tudi na tacega, ki vam bo priporočal, da tje, kamor strela vdari, ni treba iti gasit, ker vsaka pomoč je zastonj: komur strela zažge, tega Bog očitno kaznuje. Terdil vam bode vse to iz lastne skušnje, da je tam pa tam sam vidil in skusil.

Predragi! to so babje pripovesti, to so vraže, nevednemu ljudstvu silo škodljive; vraže pa moramo po moči zatirati in odpravljati, odpraviti pa se dajo le s pametnim podukom; zato si zapomnite to, kar vam pravim, in podučujte ob priložnostih tudi druge.

Res je, da se pri tacem ognji, ki ga strela vžge, navadno manj otme, kakor pri kakem drugem; to pa le zató, ker strela na več krajih zažge, torej na več krajih na enkrat jame goreti, zraven pa še večidel veter silno puha in razširja ogenj; nekaj pa tudi to pripomore, ker so ljudjé vsi zmešani še veliko bolj, kakor pa sicer pri ognji. Nikarte torej misliti, da tacemu, kteremu v poslopje strela vdari, ni pomagati, saj Bog tako hoče; Bog ni kakor človek, ki se meščuje nad tistim, ki ga razžali. Bog kaznuje hudobneža na tem svetu že dovelj s hudo vestjó, sicer pa vsakega čaka popolnoma plačilo na unem svetu. In vendar take vraže niso redke; jaz sam vem za neumneža, ki je prepovedal vsako pomoč, ko mu je v pod treščilo: celó vozov, ki so bili na strani pod streho, ni pustil izvleči, rajši je roke križem deržé gledal, kako mu je ves pod do tal pogorel, kajti rekel je, da bi bila vsaka pomoč zoper božjo voljo, da se je že moral kaj hudo pregrešiti, da ga Bog tako kaznuje. Če bi torej htel kaj rešiti, bi mu gotovo poznej tako ali tako šlo pod zlo.

Vedite torej, ko strela vdari v kako poslopje, da nimate križem rok deržati, ampak hitro priskočite svojemu sosedu v pomoč, zakaj on znabiti ni kar nič kriv, da ga je zadela nesreča. Kedar strela na zemljo leti, poišče si dobrih vodnikov, ker zrak ne vodi elektrike, posebno če je suh; zató iskra komaj čaka, da pride do kacega stolpa, do kacega drevesa ali pa do železa in po teh še le se spusti v zemljo. Zato ste že slišali ali pa tudi sami videli, da strela, ki vdari v stolp ali v hišo, ne gre naravnost v zemjo, ampak da išče dobrih vodnikov, zlasti pa železa in drugih kovin.

Za kovinami ali rudami pa so človeška in živalska trupla najboljši vodniki in pa voda.

Ker smo tega prepričani, vemo tudi, kako se moramo pri treskanji obnašati. Ako si doma v sobi, ne naslanjaj se na steno, ker po steni strela rada v zemljo zderči; varuj se, da ne prideš dobrim vodnikom preblizo, zato se ogiblji orodja, z železom ali jeklom kovanega, ogiblji se železnih peči, in ne stoj pri oknu. Najbolj varno je, da stoji človek sredi prostorne sobe, v kteri pa ne sme veliko ljudi biti. Kjer je veliko ljudi, tam je tudi veliko soparjev, ti soparji pa so vodeni, torej dobri vodniki.

Ako jih pa mora biti več skupaj v eni sobi, tedaj saj oken ne odpirajte, ker skoz odperto okno bi puhtela soparica na kviško in lehko strelo v izbo privabila. Posebno nevarno je biti blizo dimnika; ker više sega kakor druga streha, bode strela, če že ravno v hišo vdari, naj prej va-nj vdarila; še veča je ta nevarnost, če v peči gori in se skozi dimnik dim vzdiguje. Dim je dober vodnik in ker se visoko vzdiguje, prav lehko privabi strelo.

Ako vas dobí nevihta na polji ali pa na poti, nikar se ne skrivajte pod drevesa, ogibajte se močvirnih krajev, studencev in vode sploh, tudi ne hodite k žitnim ali pa senčnim kopicam. Bolje je moker biti do kože, kakor pa naglo umreti. Hitro nikar ne hodite, ker se lehko spotite; če se pa potite, puhté soparji iz vas, ti pa kaj dobro vodijo elektriko.

Tudi ni varno blizo živine biti, ravno zavolj soparjev. Kolikošno moč imajo soparji do strele, vidi se iz tega, kar se je že večkrat pripetilo, da je konje, ki so bili od vožnje spoteni, strela ubila, kočijažu pa, ki vendar više sedi, se ni nič zgodilo. Ako ste na konji, stopite doli in privežite ga nekoliko stopinj od sebe proč; ako se vozite, pa je najbolje, da postojite toliko časa, dokler nevihta ne poneha.

Še zdaj je po nekterih krajih navada, da o hudi uri zvoné, da-si ravno gos-poska to prepoveduje.

To ne veljá. V zvonike posebno radi treši, zato ker so tako visoki, pa tudi zato, ker imajo na sebi veliko dobrih vodnikov, železa, jekla, svinca, kufra i. t. d. Kako lehko se primeri, da strela vdari v zvonik, ali pa tudi v zvon in gre po vervi do tistega, ki zvoni, in ga poškoduje ali pa celo ubije. Žalostne skušnje svaré.

Zakaj pa bi se tudi zvonilo, ker nobeden ne more dokazati, da bi se z zvonjenjem dalo hudo vreme odverniti in oblaki razgnati; da se pa nevarnost bliža, da je huda ura blizo, na to pač ni treba nobenega opominjati, to vsak sam čuti, to vsak sam vidi. Vsak torej tudi sam vé, kdaj je treba moliti in ne potrebuje zvonjenja za to. Če se tega deržite, kar sem vam zdaj povedal, se vam bliska ni treba preveč bati. Spolnujte to; zakaj to svetuje skušnja. Tisti, ki so bili s strelo zadeti, ali od teh svetov nič vedeli niso, ali pa so je svojevoljno zanemarili.

Ako pa boste kdaj videli človeka, od strele vdarjenega, nikarte jokati in tugovati; ampak lotite, se dela in poskusite, ali bi se ne dalo znahiti njegovo življenje še rešiti. Jaz vas sicer v tem ne morem na tanko podučiti, poslati morate berž po zdravnika, on bo najbolje svetoval, zapomnite si pa vendar to-le: Od strele zadetega nesite hitro ven, na prosto, slecite ga do nagega in škropite ga, ako dež ne gre z merzlo vodo. Potem pa ga dergajte s kertačami ali pa suknenimi cunjami po udih. Ako se še zmiraj nič življenja ne pokaže, posujte ga na rahlo s perstjo po celem životu, le usta in nos mu proste pustite, ali pa ga nesite na gnojnišče. Dostikrat se je že zgodilo, da so tako s perstjó, zasuti ljudje, ki so bili viditi že popolnoma mertvi, čez nekoliko ur spet oživeli. —

Ali pa bi se ne dala strela odverniti? Povedal sem vam, da električna iskra komaj čaka, da preskoči iz zraka v kako drugo stvar; rekel sem, da preide najrajši v tako imenovane kovine, v železo, zlato, jeklo i. t. d. in tudi to veste, da železo, ako je na konci naostreno ali špičasto, bolje priteguje elektriko, kakor pa če je tumpasto ali zaokroženo.

Kdor hoče tedaj svojo hišo strele obvarovati, naj jo z železom prestreže. Tako so ljudjé prišli na strelovode, kakoršne pogosto vidite po gosposkih hišah. Špičasta železna palica stoji verh strehe po koncu; da ne zarujavi, zató je na verhu pozlačena. Spodej je na palico železna šina pribita, ki sega v vlažno zemljo, ali pa v vodo.

Ako strela v palico vdari, zderčí po njej in po šini v zemljo ali pa v vodo in ne stori nobene škode ne pohištvu ne ljudém. Ko se privleče nevihtni oblak nad hišo, ktera ima strelni odvod, priteguje ta k sebi po malem elektriko, ki je v oblaku in tako gre ta brez vse škode memo. Ako je pa v oblaku veliko elektrike nabrane, švigne iskra iz njega in vdari v dobrega vodnika, ki ji je najbliži, in ki jo najbolj nateguje, torej železno palico, ki mu je nalašč nastavljena in se zgubi v zemlji.

Ako je pohištvo veliko, mora biti več strelnih odvodov, ker sto čevljev na okrog že nima noben strelovod moči. — Po kmetih pa vam ni treba strelnih odvodov, ako imate blizo drevje, ki više sega, kakor hiša, ker tu bo strela vselej rajši v drevo vdarila, kakor pa v hišo.

Drevesa so namreč zavolj sokov, ki se po njih pretakajo, dobri vodniki elektrike.