Grofič, roparski kralj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Pred več kot sto leti je živel na planini grof, ki je imel dva sina. Živeli so v gradu, ki je stal na granitni skali, pod katero je tekel bister potok. Grofica, oba močna in zdrava, sta rasla kot dve mladi smreki na grofovski planini.

Tedaj pa se je starejši grofic oženil z bogato grofično ter jo pripeljal na očetov grad. Vsi so jo z veseljem sprejeli in pripravili velikansko gostijo. Že ves teden so gostje jedli in pili, peli in plesali, ko je grajski trobentač na stražnem stolpu opazil jezdeca, ki je jahal po strmi poti proti gradu. Zatrobil je in na kamnitem dvorišču ga je sprejela grajska straža. »Od kod si prijezdil in zakaj tako pozno?« so ga spra¬ševali stražarji.

»Še prehitro sem prijahal,« je dejal pomenljivo. »Za grofovsko poroko prav gotovo prepozno, ker je že bila, za gostijo pa skoraj, ker gre že vse proti koncu,« so se mu smejali. »Kje je stari grof? Peljite me takoj k njemu, kajti po¬šilja me kralj!« je odločno ukazal jezdec v oklepu. »Povej, kaj se je zgodilo, da se ti tako mudi? Govori kar gredoč!« »Najprej moram obvestiti starega grofa, potem boste že tudi ostali zvedeli za kraljevo povelje.« In ponosno je korakal po tesnih stopnicah in hodnikih, dokler ni v lepi dvorani stopil pred grofa. »Kdo si in od kod?« ga je povprašal stari grof. »Kraljev glasnik sem. Prijahal sem naravnost s kraljevega dvora!« je dejal sel in se mu globoko priklonil.

»In kaj mi sporoča moj kralj?« »Kralj veleva: takoj pošlji enega grofica s četo obo¬roženih vojakov v boj nad sovražnika, ki je napadel našega kralja na našhzemlji. Vso četo moraš vzdrževati in plačevati sam! Grofiž pa naj bo četni poveljnik!« »Mojemu kralju boš sporočil moj vdani odgovor, da mu bom takoj poslal oboroženo četo vojakov in svojega sina kot poveljnika, kakor mi je blagovolil ukazati po tebi!« Stari grof je nato poklical grajske služabnike in jim velel, naj kraljevemu glasniku pripravijo sobo in gostijo. Sam pa je stopil med grofovske svate ter jim sporočil, da je dospel kraljev glasnik z zelo važnim poveljem in da je zaradi tega gostija končana. »Naš kralj nas kliče na vojsko. Živel kralj!« je končal stari grof ter poklical k sebi svoja sinova ter mlado grofico. »Kralj mi naroča, naj takoj odpošljem oboroženo četo vojakov, ki ji naj poveljuje moj sin. Naša sveta dolžnost je, da kraljevo povelje takoj izvršimo! Draga sinova, oba vaju imam enako rad, toda eden izmed vaju mora biti poveljnik. Ce bi sam ne bil tako star, bi šel na vojsko jaz, tako pa si na vrsti ti, moj prvi sin!« Tedaj je zajokala mlada grofica: »O, jaz sirota nesrečna! Komaj teden dni je po poroki, pa naj ostanem sama na tem gradu?« Mladi grof jo je objel in poljubil, a potolažiti je ni mogel.

Pred starega grofa pa je stopil mlajši grofic: »Moj oče! Mlajši sem od brata in tudi žene nimam. Pošlji mene namesto njega na vojsko. Brat pa naj ostane z ženo pri tebi doma, da ne boš na tem gradu na stara leta sam in zapuščen!« Starejši brat se mu je lepo zahvalil, posebno pa mlada grofica. Nato je privolil še oče. »Pošiljali ti bomo vsak mesec denar, s katerim boš lahko plačeval svoje vojake. Trdno sem prepričan, da se boste za našega kralja in naše ime hrabro borili!« je dejal stari grof. »Obljubim ti, moj dragi oče!« je vzkliknil mladi grofic. In res, čez teden dni je mladi grofic zajahal svojega prelepega konja in se odpravil v boj. Tedaj je pristopilo mlado kmečko dekle, ki je služilo kot grajska dekla. Po¬ dala mu je na pot šop planinskih rož in vejici mlade hojke in smreke. »Vrnite se zdravi, o naš grofic!« je rekla.

»Bog te usliši, drago dekle, tudi ti ostani zdrava doma pri mojem očetu in strezi mu, kar najbolj moreš!« Šopek rož si je vtaknil za oklep, njej pa je stisnil v roko v papir zavit zlatnik. Vsi so se še enkrat pozdravili in četa je s svojim poveljnikom, mladim grofičem, odjahala z gradu po strmi poti navzdol. Domači pa so še dolgo stali na grajskem stolpu ter jim mahali v slovo. Grajska dekla je skrivaj odvila podarjeni ji zlatnik in ga poljubila. Šele tedaj je zapazila, da je bil papir ves popisan. Hitro ga je prečitala: »Ko odhajam na vojsko namesto starejšega brata ter zapuščam starega grofa, svojega očeta, te prosim in ti naročam sledeče: lepo strezi mojemu očetu, svojemu gospodarju, zvesto mu služi in glej, da se mu ne bo na stara leta hudo godilo! Ko se vrnem na svoj rodni grad, te bom bogato obdaril! Če bi pa sam ne mogel priti domov, ti bom poslal svojega za¬upnika, ki se ti bo dal spoznati; ti pa mu pokaži ta zlat¬nik in listek! Ostani zvesta in zdrava!«

Mlada grajska dekla je še parkrat prečitala listek ter ga nato skrbno skrila. Staremu grofu pa je stregla, kakor bi bil njen oče. Vojska pa je trajala dolgo, dolgo. Za plačilo grajskih vojakov je mladi grofic in poveljnik dobival redno vsak mesec denar. Nekoč pa mu je grofov sel prinesel sporočilo: »To je zadnji denar, ki ti ga pošiljam. Odslej ne dobiš nič več, ker je tvoja dediščina s tem že izplačana. Na mojem gradu in posestvu ne išči ničesar več! Ustvari si sam svoj dom kjer koli in kadar koli, v vojni ali po vojni. To ti sporočava jaz, prvi grofovski sin, in moja žena, grofica!« Mladi grofic, poveljnik, ni mogel verjeti svojim očem. Čital je list vedno znova in znova. Kaj neki se je zgodilo doma? Kje je njegov stari oče, da ni o njem nobene besede, od njega nobenega pozdrava? Vtem pristopi h grofiču berač in mu zašepeta na uho: »Očetova dekla vam sporoča, da se očetu hudo godi in da pridite domov, da ga rešite!« Več mu pa ni vedel povedati.

Mladi grofic, se je brž odločil in poprosil kralja, naj zaradi njegovega sta¬rega očeta pusti domov njega in njegove vojake, ki jih tako ne more več plačevati. Kralj mu je to rad dovolil, saj se je gro¬fic bojeval s svojimi vojaki tako hrabro kot še nihče. Grofic je sedaj zbral svoje vojake. Ni jih bilo mnogo. Od vse čete mu jih je ostalo živih komaj dvajset. Ko so ti stali okrog njega, svojega poveljnika, jim je dejal: »Dosti dolgo smo se bojevali, a sedaj se vračamo domov. Ker nimam več svojega denarja, bomo gredoč ropali, da se bomo preživeli. Ste vsi za to?« »Vsi, vsi!« so veselo zavpili.

»Dobro! Doslej ste bili kraljevi in moji vojaki, odslej pa ste samo moji in plačeval vas bom s tistim, kar bomo naropali. Pri tem pa zahtevam tole: nobeden izmed vas ne sme ropati na svojo roko ter naropano obdržati zase. Vse, kar bomo naropali, bom zapisal v svojo knjigo ter nato med vse enako razdelil. Ste vsi za to?« »Vsi, vsi!« so mu zatrjevali. »Dobro. — Jemali bomo samo bogatim! Če pa zvem, da je kdo izmed vas oropal kakega reveža, potem bom tistega tako strogo kaznoval, kakor se mu še sanja ne! Je prav tako?« jih je vprašal poveljnik. »Prav!« so zagodrnjali vojaki. »Zdaj pa še zadnje povelje. Skrivali se bomo po vot¬linah in goščavah, ropali pa bomo samo ponoči. Polovica nas bo vedno zunaj, polovica pa doma na straži. Jaz bom sproti dajal povelja, kam boste šli in h komu. Je prav tako? Ste vsi za to?« »Prav je tako in vsi ti bomo pokorni, naš roparski poglavar!« Nato so odjezdili proti domu. Prišli so v temno goščo, kjer so našli med skalami veliko votlino. V starih časih je v njej gotovo bival jamski medved, ker je še zdaj okrog nje ležalo vse polno velikih, belih kosti. Sredi teh pečin so zakurili ter polegli okrog ognja. Nekaj dni so ležali lepo skriti, dokler jih ni grofic in poveljnik, njihov roparski poglavar, polovico odbral. Druga polovica pa je ostala v votlini.

Roparski poglavar je že prej zvedel po svojih ogle-duhih, da bodo ponoči tod mimo peljali trgovci svoje blago in denar. In tudi to je zvedel, da nameravajo trgovce napasti roparski vitezi s strmega gradu in potem ujet¬nike s plenom odpeljati na svoj grad. Zato je zbral svoje tovariše in jim rekel: »Nocoj bodo tod mimo peljali roparski vitezi ukradeno blago in denar na svoj grad. Mi jih bomo napadli ter jim vzeli polovico denarja in blaga, drugo polovico pa bomo pustili trgovcem, ki jih bomo rešili.«

V mraku so odšli za svojim poglavarjem, tiho kot mačke. Kjer je bila cesta med skalami najbolj stisnjena, so še poskrili. Poglavar je legel na tla ter poslušal. Noč je bila temna, vse popolnoma mirno, le sova je skovikala nekje v goščavi.

Tedaj pa je poglavar zaslišal na cesti ropot; vozovi so škripali. Gotovo so bili močno obloženi! Brž je zaskovikal, in čuki — njegovi tovariši — so se mu potiho oglasili od vseh strani. Ropotanje in škripanje je prihajalo vedno bliže in že je razločil nekaj roparskih vitezov pred vozom, za katerim so bili privezani napadeni trgovci. Ko so se jim dovolj približali, je grofic, roparski poglavar, zasko¬vikal in že so njegovi tovariši skočili z obeh strani na viteze. Kar s pestmi so jih obdelali, jih vse uklenili m privezali k vozu namesto trgovcev. Obrnili so vozove in razdelili blagajno med sebe in trgovce. Grofič poglavar je pognal konje z bičem v dir in šlo je po cesti nazaj, da je bilo veselje: trgovci zopet na svojih vozeh, a roparski vitezi privezani za vozmi. Dosluženi vojaki pa so v votlini ob ognju preštela denar in poglavar je v svojo knjigo zapisal: »Prvi rop: napadli smo roparske viteze, jih zvezah ter jih predah trgovcem, ki smo jih rešili visoke odkupnine ali pa gotove smrti. Za plačilo smo si pridržali polovico denarja.« Že s tem prvim ropom so bili bogati.

»Drugo jutro pa je poglavar zopet odbral polovico tovarišev ter jim naročil, naj gredo v vas ter si nakupijo živeža. Da bodo lahko vse plačali, jim je dal s seboj dovolj denarja. Odšli so v vas, kamor je kasneje odšel tudi poglavar. Ko se je v mraku sam vračal proti pečinam, je začul, kako je v koči ob poti neka ženska vpila na pomoč. Brž je priskočil in jo povprašal, kaj se je zgodilo. »Pravkar so mi ukradli edino ovco. Joj meni, ubogi revi! In prav zdajle, ko bi morala povreči jagnjiča. Uboga ovca, če jo bodo zaklali!« »Pa ste morda koga videli?« jo je vprašal poglavar. »Ne, nikogar nisem videla. Da bi ga grom, tatu gr¬dega, ki mi ukrade edino ovco, meni revi ubogi! Bog se me usmili!« je sirota tarnala in jokala.

»Ne jokajte! Glejte, bogat sem k sreči in za ovco vam dam deset zlatov, s katerimi si boste lahko kupili deset ovc in jagnjičev, pa vam bo še nekaj ostalo za življenje!« Starka si je obrisala solze in kar verjeti ni mogla svo¬jim očem. Gledala je zlate in jih štela, štela v mislih ovce in jagnjiče, a ko se je obrnila, da bi se neznancu zahvalila, tega že ni bilo nikjer več.

Poglavar pa je tiho stopal po samotni stezi za goz¬dom. Hodil je in premišljeval, ko nenadoma sreča kmeta. Čez rame je imel obešene živinske verige. Bil je na sejmu, kjer je prodal svojo živino. »Dober večer!« ga je pozdravil poglavar.

»Kakšen dober večer? Še sedaj se od strahu tresem, ker sta me tamle napadla dva razbojnika, mi vzela ves denar — dve sto goldinarjev, ki sem jih bil na sejmu dobil za voliča. Doma pa imam na smrt bolno ženko in polno kočo otrok. Zdaj me je pa doletela še ta nesreča. Kaj neki bom počel?« »Ali si dobro videl razbojnika?« ga je vprašal poglavar. »Kako ju ne bi videl, saj sta me imela na tleh. Če bi jih bilo sto, bi ju med stotimi spoznal,« je zatrjeval kmetic. »Pojdi z menoj, morda ju pa še dohitiva in rešiva tvoj izkupiček!« Prestrašeni kmetic se je brž opogumil in tako sta sto¬pala po zarasli poti med skalami do roparskih pečin, kjer so si dosluženi vojaki kuhali večerjo. Poglavar je stopil resno mednje ter si jih ogledoval, nato pa se obrnil proti kmetiču in rekel: »Pokaži ju!« Kmetic ju je bil takoj spoznal. »Tale dva sta me napadla in okradla!« »Vrnita takoj kmetu denar!« je zakričal nad njima poglavar tako strašno, da so se drugi kar sesedli na tla. Pri priči sta izročila srečnemu kmetu denar, dve sto goldinarjev. Poglavar ga je nato spremil do steze, mu tam dal še dve" sto goldinarjev in mu rekel: »To imaš za strah in za to, da boš molčal!« Odšla sta vsak na svojo stran, kmetic domov, poglavar pa v votlino.

»Takoj se pripravita na smrt!« je velel poglavar razbojnikoma. Padla sta pred njim na kolena ter ga za božjo voljo prosila, naj se ju usmili. »Kaj pravite vi drugi?« je poglavar vprašal tovariše za mnenje. »Kaznuj ju hudo, a življenje jima pusti!« so ga prosili. Poglavar ju je tedaj pomilostil in obsodil: »Že prej sem rekel, da ne sme nihče ropati na lastno pest in denar obdržati zase. K ropanju smo sicer prisiljeni, tuda nihče naj se ne dotakne ubogega! Tako sta se vidva dvakrat pregrešila. — Ukazujem vam, da ju privežete na drevo, tako da se bosta samo s prsti dotikala tal. Nato naj vsakdo po vrsti stopi mimo obeh ter ju udari z gorjačo po zadnji plati!« Nihče se ni upal upirati in brž so izvršili poglavarjev ukaz. Poglavar pa je tudi ta rop in kazen zapisal v svojo knjigo. Ko je s pisanjem končal, je zaklical: »Večerjo, lačen sem!« Kuhar pa se je izgovarjal: »Ni še kuhana. Malo bo treba počakati, bo pa ovca zato tem boljša!« »Ovca? Kdo jo je kupil?« je skušal svoje roparje. »Jaz sem jo kupil za pet goldinarjev!« je zatrjeval eden izmed tistih, ki so odšli v vas nakupovat. »Pridi bliže, da ti vrnem denar!« mu je velel. Ropar je takoj stopil predenj ter stegnil roko. Poglavar pa je zagrmel: »Edino ovco si ukradel ubogi ženski! Govori!« Ropar pa je molčal in od strahu kar trepetal.

Tedaj se je oglasil še kuhar: »Ukradenega mesa pa jaz ne bom kuhal!« je rekel in zvrnil kotel po tleh. Nato je poglavar velel roparja postaviti pred skalo in ga ustreliti, sam pa je žalosten sedel na pečino ter zapisal v svojo knjigo: »Tretji rop! Ropar je na lastno pest ukradel ubogi starki edino ovco ter jo zaklal. Stari ženski sem dal deset zlatov, tatu pa ukazal ustreliti.« Potem se je dvignil in zaklical: »Tu ne smemo ostati niti ure več! Kmet bo gotovo sem pripeljal ljudi, ker nas je videl v teh roparskih pe¬činah. Mrtvi naj ostane, kjer je, na drevo privezana pa tudi! Ju bodo že kmetje rešili. Povedal sem vam, da bom vsakega strogo kaznoval! In to sem tudi storil!« »Res je tako,« so zamrmrali dosluženi vojaki.

»Preselili se bomo! — Toda preden vas odpustim, vas moram peljati na neki kraj, kjer bomo dobili mnogo denarja. Potem vas bom vse lepo izplačal in odpustil. Prosti boste, toda ne roparji, temveč dosluženi vojaki!« Veseli so mu pritrdili. Brž so vse pospravili ter odšli skozi temno noč na pot. Ponoči so hodili, podnevi pa ležali in spali v temni gošči.

Čez teden dni so prišli pod rojstni grad grofiča — njihovega poglavarja. Stopali so ob potoku navzgor, nato pa po ozkih, v samo steno vsekanih stopnicah do neke navpične skale. Tam je poglavar stopil na nek vzvod in tedaj so se odprla skalnata vrata, ki so zapirala vhod v podzemeljske prostore. Nato jim je ukazal: »Ker ne vem, kaj se je med mojo odsotnostjo dogodilo v tem gradu, bom odšel na ogled najprej sam, vi pa ostanite tu, dokler vas ne bom poklical sam ali po kom drugem! Ste razumeli?« Pritrdili so. mu, on pa je nadaljeval: »Še tu moramo opraviti, potem pa vas tako bogato izplačam, da bo imel vsak za pošteno življenje dovolj do smrti. Za sebe si ne bom obdržal niti zlatnika; vse bom razdelil med vas!«

Roparji so posedli po zelenih skalah pred skrivnim vhodom. Poglavar pa je vešče stopal po polžasto zavitih stopnicah in hodnikih navzgor. Njegove stopinje so votlo odmevale po ogromnih kleteh in grajskih ječah. Nenadoma pa je obstal kot vkopan. Iz najgloblje ječe je skozi špranjo pri železnih vratih prihajala svetloba. Kdo neki je tam, da so vrata samo priprta in je ječa razsvetljena ? Tiho kot mačka je stopal po prstih in prisluhnil. Tedaj je zaslišal nek ženski glas ter prav slabotno sto¬kanje. Saj to je vendar glas starca? Kdo je ta starec in kdo ženska? Kaj delata ob tej pozni uri v razsvetljeni ječi? Vstopil bi, a kaj če ga spoznajo? Z roko si je segel v brado, ki si jo je na vojni pustil rasti. Ze je mislil vstopiti, ko so težka vrata zaškripala in je na hodnik stopila mlada ženska. Ko pa se je obrnila, je zakričala, kajti pred njo je stal tuj, bradat moški. Tedaj ji je poglavar položil roko na usta, iz naprsnega žepa pa je privlekel suh šopek planinskih rož...

Toliko, da ni dekla spet zakričala, toda tokrat od veselja. In hitro je izza nedrja potegnila zlatnik, zavit v popisan papir... Po dogovorjenih znakih sta se po dolgih letih spoznala. »Grofic, vi ste! Moj Bog, nisem vas spoznala...« »Zato sem te pa jaz takoj spoznal! — Kaj pa delaš v tej ječi? Čemu nisi pri mojem očetu, kot sem ti naročil in te še lepo prosil?« Strog je bil njegov glas.

»Gospod grofič, saj sem bila pravkar pri njem...« In odprla je težka železna vrata, ki so zapirala ječo. Na slami je ležal star moški — njegov oče. Grofic je planil k njemu in se zgrudil na kolena. Začel je poljubljati očetovo upadlo lice, njegovo čelo, oči... Toda groza! Kakšne so vendar te oči? ... Gledajo in gledajo, a vendar, kakor bi ga ne videle. »Oče moj, ali me ne poznaš več?« »Saj te še poznam, po glasu te poznam, a vidim te ne več...« Grofič ni mogel razumeti in tedaj mu je dekla vsa solzna zašepetala: »Gospod grof je oslepel tu v ječi.« Nato mu je povedala vse, kar se je po njegovem odhodu zgodilo ... Sprva je bilo vse tako lepo kot poprej, toda kmalu je mlada grofica začela gospodariti na gradu, kot bi bila ona edina lastnica. Po nekaj letih je nenadoma prepove¬dala pošiljati denar vojakom in njihovemu mlademu po¬veljniku. Tedaj pa se je stari grof razburil in obema povedal, da bo grad zapustil svojemu drugemu sinu. Mlada grofica pa je šele takrat docela pokazala svoje misli in hudobno kri. Dejala je svojemu možu, da bo treba staremu grofu preprečiti, da bi uredil dediščino. Zato ga je vrgla v ječo, kjer je oslepel v večni temi...

»Samo skrivaj sem gospodu grofu lahko postregla. Če bi mu od svoje hrane ne nosila v ječo, bi bil gospod grof že davno umrl od gladu. To pa tudi hoče zlobna grofica,« je slednjič končala svoje pripovedovanje zvesta dekla.

»Nikoli ti ne pozabim tega, kar si storila mojemu ubogemu očetu! Obilno te bom poplačal za tvojo zvestobo. Toda sedaj me pelji navzgor k bratu in njegovi ženi!« je odločno ukazal grofic. Svetila je pred njim in kmalu sta bila V samem gradu, kjer je že vse spalo, le grof in grofica sta še bedela. Pred njunimi vrati sta obstala. Poglavar se je obrnil in ji velel: »Pojdi zopet v kleti in mimo ječ do izhoda. Tam boš našla moje doslužene vojake. Reci jim, da sem te jaz poslal ponje. Potem jih tiho pripelji sem!« Dekla je pokimala in po prstih odšla. Poglavar pa je močno pritisnil na kljuko in vrata so se na široko odprla- Stal je na pragu, ves mračen in grozeč. »Grof, prinesi mi denar!« je zavpil. Njegov brat in žena sta od strahu kar okamenela. Nista ga spoznala! Šele ko je vdrugič zakričal nad njima, je njegov brat stekel v sosedno sobo ter takoj prinesel denar. Tresel se je kot bilka v vetru.

»Kje imaš še drugi denar?« »Nimam ga več ...« je zastokal. »Kje je stari grof, da mi da še ostali denar?« je grmel nad njima. »Ni ga, ker je že davno umrl,« sta jecljala oba. Poglavar pa ju je tako strašno pogledal, da sta padla na kolena. »Lažeta! Lažeta! Lažeta! Moj oče še živi, v ječi, slep! Toda vidva ne bosta več živela!« Potegnil je meč ter ju pri priči ubil. V tem trenutku pa so že prišli njegovi vojaki, za njimi pa so sluge prinesli na rokah starega grofa in zvesta dekla jih je vodila v grofovo spalnico. Prav na¬lahno so ga položili v mehko posteljo. Poglavar pa je v dvorani zbral svoje zveste doslužene vojake in jim rekel: »Sem poglejte! Tako je kaznoval vaš vojaški poveljnik in vaš roparski poglavar svojega brata in njegovo ženo! — Preštejte tale denar!« Vojaki so prešteli in bilo je neki silno mnogo denarja. Poglavar pa je sedel, odprl svojo knjigo in zapisal: »Zad¬nji rop; poglavar oropa lastno blagajno in jo razdeli med svoje doslužene vojake. Še prej pa ubije svojega lastnega brata in njegovo ženo, ker sta vrgla starega očeta v ječo, kjer je oslepel in kjer bi bil tudi od gladu umrl, da ga ni rešila zvesta dekla.« Ko je bil razdelil ves denar med doslužene vojake, je rekel: »Ničesar si nočem obdržati! — Vi pa imate sedaj za¬dosti, da postanete in ostanete pošteni!« Vsi so bili prezadovoljni, dekla pa jih je še obilno pogostila, kakor ji je naročil grofic, njen gospodar.

Razbojniki — dosluženi vojaki — so srečni odšli, mladi grofic pa se je s knjigo napotil pred kralja ter se obtožil, da je bil roparski poglavar, da je dal ustreliti razbojnika in da je sam ubil lastnega brata in njegovo ženo. »Tu v tej knjigi pa je vse ostalo zapisano, o kralj! Prečitaj, sodi in razsodi! Če sem kriv, me obsodi, če pa nisem, naj odidem domov!« Kralj je vzel njegovo knjigo ter vse pazljivo prebral in premislil. Ni ga obsodil, ker je z ubogimi ljudmi lepo ravnal. In vse mu je odpustil, ker je svojega starega očeta tako ljubil. Grof, ki je bil prej vojaški poveljnik in roparski poglavar, pa se je kralju zahvalil za njegovo milost ter brž odšel na svoj grad nad potokom. Kmalu nato je bila na skalnem gradu imenitna gostija. Mladi grof se je poročil s kmečkim dekletom, grajsko deklo, ki mu je rešila starega očeta. Njegovi svatje pa so bili roparji, dosluženi vojaki. Mlada grofica, grajska dekla, pa je še bolj skrbno stregla staremu grofu.