Grof Habsburški

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Grof Habsburški
Jovan Vesel Koseski
Viri: Razne dela [1]
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Grof Habsburški.[uredi]

Prevod iz nemškiga


V Porečju s cesarsko svitlostjo obdan,
V dvorani starinsko sloveči,
Grof Rudolf sedi za cesarja izbran,
Kraljevo vezilo deržeči.
Starosta narenski prinaša jedi,
Možečega vina Čeh mu deli;
Volitelov sedem se stavi,
Kot soncu okoli truma zvezá,
Na levo, na desno vladarju svetá.
De službe dolžnosti opravi.

Vse krog napuni visoki altán
Naroda veseliga stiska,
Ko glasno klicaje, radosti vdan,
Med trombe in cimbale vriska.
Vtolažen je strašni kervavi prepir
Brezvladniga časa, na svetu je mir;
Vladarju so v rokah osode,
Zgubila grozo sta jeklo in meč,
Slaboten in miren ne trese se več.
Močnejšiga sužen de bode.

In cesar prijaznih iz ust govori,
Bokal blišeči dvigaje:
"Kosilo je krasno, godiše slovi,
Z veseljem mi dušo napaje;
Al pevca pogrešam, besede oblast,
De v sercu očisti mi radosti slast,
Nebeške nauke mi reče.
Navajen sim takó od mladih let;
Kar vitezu bila je šega popred,
Zdaj cesar opušati neče".

In pevec nastopi, v dvorani stoji,
Talar ga do pete pokriva,
Ko srebro, ko sneg se mu glava bleši,
Od časov obilnosti siva.
"Glasovi vse sorte so strunam iztok:
Od sreče ljubezni od hvale porók,
Od zemlje do neba se poje.
Od uma, poguma, od slave in zmot:
Kaj vredno bi bilo cesarju nasprot,
Izusti zapovedi svoje!"

""Vkazavati pevcu ne smem — govori
Vladar prijazniga obraza —
V dolžnosti on višjiga kralja stoji,
Zamaknenja hip mu je vkaza.
Kot burja na zraku izvoli si pot,
Ne ve se kdaj pride, ne zna se od kod,
Kakor vir neznane iz žile,
Tak' pevcu se pesem iz duše glasí
In temnih počutkov oblasti zbudí,
Ko skrite v oserčju so bile"".

Zdaj pevec lotivši se strun, krepak
Jih začne mogočno prebirat':
"Na lov je podal se žlahtni junak,
Za divjo se kozo ozirat.
Oproda mu nese orožje in rog,
In kadar na krasnimu konju tje v log
Zelene dobrave prijaha,
Iz dalje je zvonček nasprot se glasil.
En mašnik z rešnim Telesom je bil.
Pred njim cerkovnik primaha.

In grof pripogne do zemlje se tje.
Ponižno glavo razkrivši,
De vredno časti, kar otelo je vse,
Človeka v pogubi ljubivši.
Verší pa po logu en potok dereč,
Od silne nevihte in plohe kipeč,
Ki zapre popotnima stazi;
In mašnik na stran zakrament položí,
Iz noge potegnit obutev hití,
De potok šumeči pregazi.

""Kaj delaš?"" — zavpije mu grof nasprot,
Čudivši se činu njegovim. —
Obhajat merjočiga idem, gospod!
Ki bliža se grobu gotovim.
In glejte, ko bervi približal sim se.
Odnesel napihneni potok jo je,
In dalej hoditi ne da mi;
Zato de bolniku zveličanje bo,
Zdaj mislim potoka kipečo vodo
Prebroditi z bosmi nogami.

Zdaj dene na lastniga konja ga knez,
In krasne mu berzde ponudi,
De previdi bolnika z jedilam nebes,
In svetih dolžnost ne zamudi.
On sam pa poda se veselo ko pred
Na žvinčetu hlapca zverinam u sled.
Med tem pa duhoven opravi,
In konja pohlevno prihodni dan
Za ujzdo pripelje na grofovi stan,
Hvaležno na dvor ga postavi.

""Bog vari me — reče mu grof zavzet —
De konja jemal bi za svoj'ga,
Jezdaril na lov in boj bi ga spet,
Ki stvarnika nosil je moj'ga!
In ako imeti ga tebi ni mar,
Ostane naj službi cerkovni v dar,
Saj temu on bil sporočen je,
Od kiga v najém posvetno oblast
In blago imam, in zdravje in čast
In dušo in kri in življenje.""

Tak tud' naj Vsigamogočni sam,
Ki prošnje se grešnika usmili,
Časti vam doseči da tukaj in tam,
Kakor vi ste ga zdaj počastili.
Vi grof ste mogočen, široko poznan
Po delu kneževskimu v švajcarski stran'
Šestero otrok vam je danih;
Naj tudi — pristavi navdušen — v obrest
Prinesejo kron v rodovino vam šest,
Slovivši do časov neznanih."

In cesar globoko zamišljen sedi,
Spomnivši nekdanjih se časov,
Ko pevcu pazljivo pogleda v oči,
Ga trese pomemba tih glasov.
On lice duhovniga urno spozna,
In skrivši potoke derečih solza
V škerlatnimu plajšu zdihuje.
Zdaj v njega oberne se vsako oko,
In grofa spoznavši, ki storil je to,
Vse božjo osodo poštuje.