Grobovi (Vitomir Feodor Jelenc)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Grobovi: Iz dnevnika polumrtvega človeka
Vitomir Feodor Jelenc
Izdano: Slovenski narod 31. oktober 1904 (37/249) 1
Viri: dLib 249
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kakor brezdanja žrela, kakor brezdanje, polna teme strahu in trepeta, kakor vrtinci, ki se vrte sredi morja, ki požirajo vase v neizmerno globočino peneče vodovje, odpirajo se pred nami grobovi, temni in grozni, ko nas spominjajo, da nas vabijo vase, da nas ogrnejo z večno nočjo, ki nima ne sonca, ne zvezd, ki nima ne večera, ne jutra, da nam uničijo slednje naše upe, da nas potegnejo ven iz srede življenja in pahnejo v večni nič; odpirajo se pred nami grobovi, tolažilni, da nam končajo vse boje, ki jih bojujemo, da nas sprejmejo v tiho zavetje, kjer se spi mirno in sladko, kakor pri lepi ljubici; odpirajo se pred nami grobovi, in naše solze padajo vanje in škrope trohnele kosti, režeče lobanj ... Kakor brazde leže grobovi, ki jih je razorala smrt, nad njimi pa plava smrtni angel Azrael ...

Procesije ljudi pa romajo po blatnih cestah proti pokopališču, da obiščejo še enkrat one, ki so jim bili tako dragi, ki so se pa ločili od njih, in jih zapustili same, žalostne, obupane; bolest se jih polašča, ko vidijo, da raste nad njimi grobni mah, da pokriva njih truplo težko kamenje, da ne morejo do njih naši vzdihi, da ne morejo do njih naše solze.

Sveče, zadnji spomin, plapolajo na grobovih v vetru in ugašajo. In nam se zdi, kakor bi videli pred sabo sobo ... Težke gardine komaj branijo vhod solznim žarkom ... na postelji pa leži mladenič bledih, upadlih lic ...

Noč je razprostrla nad zemljo svoja krila, nad hišo pa je priplaval angel Azrael ...

Stopil je v sobo... Sveča je vzplamtela in v tem svitu se je zalesketal Azraelov meč... in bližal se je postelji ...

Angel je dvignil svoj meč in ga spuščal navzdol, počasi je padel in se lesketal v svitu brlele luči ...

In iz mladega telesa, ki bi tako rado živelo, ki je komaj stopilo v življenje, ki se je šele začelo naslajevati, se je šiloma trgalo življenje ... mladenič pa je vztrepetaval ... Meč je padel, sveča je še enkrat visoko vzplamentela in potem plapolajoče ugasnila, nad hišo pa je razpel angel Azrael svoja črna krila. Stal sem z ljubico ob grobu ... ona je zamišljeno stala in poslušala žalostinke, ki so donele po pokopališču ...

Jaz sem pa bil na ugaslo svečo, ki je stala na zapuščenem grobu ... srečni človek, ki je imel nekoga, ki se ga je spominjal in mu prižgal svečo ... Mislil sem si. Če bo njih kdo spomnil mene, bode že kdo prižgal svečo v moj spomin, bode se li spomnil kdo človeka, ki veselo in zadovoljno spi v grobu, bo li kdo potešil odkritosrčno solzo za mano ... Ozrl sem se na svojo ljubico, ki je stala zamišljena pri meni in se naslonila name; a v duhu sem si predstavljal prizor, kako bo šla, ko zopet zapišejo jesenski vetrovi, z novim ljubimcem mimo zapuščenega in poteptanega groba, ki ne bo na njem trepetala sveča, ki ne bo na njem polomljenega križa, pa bo zacepetala svojemu ljubčku: »Glej, ta ki tukaj leži, je bil tudi vame zaljubljen! Počivaj v miru!« 

Mogoče, da obstaneta ob mojem grobu, da se še enkrat oživim pred njenimi očmi, da se še enkrat spomni onega, ki jo je nekdaj ljubil, potem pa gresta zopet dalje, tja do groba, ki plapolajo na njih spomenikih dolgi svileni trakovi, ki dehte na njih eksotične rože ...

Povedal sem ljubici svoje misli, ona pa se me je oklenila, me pogledala s tvojimi življenja polnimi očmi in rekla: »Kako moreš misliti kaj takega!" Ljubim te kakor svoje življenje, ki mi je nad vse drago« ...

Jaz pa sem se spomnil svojih nekdanjih ljubic, ki so mi govorile isto, da me ljubijo, a ko je minul čas ... razšla sva se vesela, a kadar sva se še srečala, pogledala sva si mimogrede v oči, šla sva naprej ... kakor da bi se nikdar ne poznala, kakor da bi se srečala v tujini dva tujca, ki molče s pogledi vprašujeta, drug drug drugega kaj sliši tod! Moja ljubica me ljubi, to vem, kakor vem, da me še ni nikoli nobena ljubila ...

Imel sem ljubice, ko sem živel, ko sem užival v hlastnih požirkih svoje življenje, ko sem hrepenel po ljubezni, a takrat je nisem našel, veselo mi je bilo takrat življenje ... polno slasti, upov, lepih nad. Ko se je širilo pred mano življenje, kakor poljana, ki je polna pisanih cvetov, polna razširjajočih vonjav, ko plava nad njo cvetoča pomlad. Zasmilila se mi je moja ljubica ...

Dekle v cvetu življenja, ki bi bilo zanjo lahko tako lepo, ki ji je nudilo toliko sreče in bogastva je moja ljubica ... In včasih se mi zdi, da me res ljubi ...

Ta ljubica si je izbrala polmrtvega človeka, ki ga tišči v prsih, ki tudi v sebi kali tihe, a gotove bolezni, ki hira in omahuje, dokler ne pade. In tega Človeka mar ljubiš ... Kaj ljubiš na meni? Morda ljubiš moje udrte oči, upadla lica, morda ljubiš moje izsesano telo ...? Če me ljubiš, ljubica, potem ljubiš polmrtvega človeka. Če upaš kaj, potem upaj, da boš šla skoro na mojo krstu, da boš skoro stala ob mojem odprtem grobu ... Takrat pa, ko boš stala ob mojem grobu spomni se, da skoro sprejme zemlja vanj človeka, ki so ga ljudje vrgli z zaničljivim nasmehom iz življenja, ki pa je tebe ljubil, ko je počasi umiral ...

»In večkrat se spomni name, ko boš živela v sreči in blagostanju ... Spomni se nekdanje ljubezni polmrtvega človeka!« ...


Vseh mrtvih dan! Kakor sence v megli ostajajo pred nami oni, ki so bili nekdaj med nami, ki so nam včeraj stiskali roke, a drugo jutro so ležali pred nami mrzli; niso opazili naših potrtih postav, niso videli naših solz prave žalosti, niso slišali naših obupanih vzdihov ...

Neobčutljivi za vse, kar se godi krog njih, leže na visokem odru pred nami ... mi pa stojimo povešenih glav ob njih odru ...

Spomnili smo se vseh onih, ki smo jih ljubili, ki so ljubili nas, in nehote nas zavede naš korak do njih grobov ...

In v ti ozki jami leži zasuto srce, ki je bilo nam tako drago, v tem malem prostoru so zakopane nade in upi, ki so bili tako veliki, tako veličastni ...

Za vedno počivajo nade, ki niso nikdar mirovale, ki so se vedno dvigale, kvišku kakor smel siv sokol ...

A naenkrat jih je zadela pšica in vse nade so ležale uničene na tleh, da se nikdar več ne dvignejo.

Ko sva stala s ljubico ob grobu, spomnil sem se nekdanjih dni, spomnil sem se prijatelja Avgusta ...

V daljnem kraju na tihem pokopališču se dviga s cvetjem porasla gomila, ob nji pa plakajo mati in ljubeči sestri ...

Kakor je ljubil moj prijatelj življenje in vse kar mu je nudil svet, vendar zaman, — ni mogel živeti. In zakaj?

Ustrašil se je svoje bodočnosti, ki mu je bila vendar tako lepa in vabljiva ... čakal ga je tihi dom poln sreče, blagostanja ...

On pa je šiloma pretrgal vse vezi, skočil iz življenja, kakor ranjen lev in padel ...

Stal sem ob njegovem odru...pod belim pajčolanom je ležalo njegovo telo ... ležale trdo sklenjene roke, ki sem jih še prejšnji večer stisnil, na obrazu, prej veselem in smehljajočem pa je bila skrita bolest... Gledal sem ljudi, ki so hodili kropit ... kakor težki udarci so mi bili njih šteti ...

Gledal sem to grozno tragedijo, ki se je razvila naenkrat pred mojimi očmi ...

Ne vem zakaj in kako, moj prijatelj Avgust se je naenkrat ustrašil življenja. Polaščala se ga je nervoznost in bal se je katastrofe, najsibodi take ali take ... prevzel ga je nenadno čut, da ga preganja ves svet ... čutil se je tako neizmerno nesrečnega, a sam ni vedel zakaj ...

Sam je spoznal, da ga najmanjša katastrofa lahko uniči ... V duhu se je predstavlja uničenega, a ni imel več toliko moči, da bi se otresel takih misli, da bi stopil kvišku, da bi se potrkal na prsi in zaklical z močnim¬ glasom: »Kdo mi kaj more?« 

Sam ni vedel, kako in kaj je prišel vanj ta grozni strah ...

Hotel se je veseliti, toda vedno je pričakoval, da ga nenadno nekaj zgrabi za vrat, da ga potlači k tlom a obrazom, da bodo hodili po njem ljudje ...

Tega se je ustrašil, bal se je svojega poraza in slednjič obupal ...

Iti danes si se prikazal pred mano, prijatelj Avgust ... videl sem te ... mrtvega, in kdo ve, ne vabiš polmrtvega prijatelja k sebi ... Daleč, tam za sinjim morjem, se dviga tvoja gomila ... ne morem do nje ... moji vzdihi plavajo z vetrovi tja do tvojega groba ... in ako za- šušti nad njim vrba žalostinka ali pa se strese vitka cipresa, misli si prijatelj, da so to moji vzdihi, ki so ti jih prinesli južni vetrovi tam od juž¬nih morskih pokrajin ... »ko poškropi lahen dež tvojo gomilo, vedi Avgust, da so to moje solze, ki jih plakam za tabo ...

Loči naju morje, a kdo ve, kaj je to morje, večno, neizmerno vodovje, in kdo ve, kaj naju čaka ... Kakor ogromna, nerazrešljiva ogromna sfing* se odpira pred nami življenje po grobu in kdo ve, ako ni vse to življenje večni nič ... Ti pa mirno spavaj, prijatelj Avgust ... Kmalu bodo nad nama obema šuštele vrbe-žalostinke, kakor sedaj nad tabo ... kdo ve, ali se vidimo kdaj ... Saj življenje je sfinga ... večna in nerazrešljiva.

Šla sva z ljubico s pokopališča. Ona polna življenja ... veselih lic, opojnih oči ...

Tiho sva šla ob morski obali, ko je šumelo morje ... jaz sem gledal v njene oči in hrepenel po loči in življenju, ki je sijalo iz njih ... ona pa se je vrgla name in me strastno objela.

Kakor v sanjah mi je bilo, in zdelo se mi je, da me ljubi moja ljubica ...

Šla sva v njeno stanovanje, kjer sem se naslonil na njen« bujne prsi; ona se je veselila svojega življenja, jaz pa sem počasi umiral ...

Zasmilila se mi je moja ljubica. Ona ljubi človeka, ki ga tišči v prsih ... ki počasi umira ...

Kaj ljubiš na meni? Morda ljubiš moje srdite oči, moja upala lica, morda moje izsesano telo ... Ljubica, pred tabo se odpira grob ... in ako ma res ljubiš, vrzi vanj, predno ga zasujejo, drobno rožo in potoči za mano solzo!

Samo tega te prosim ljubica, ki si polna življenja, polmrtev človek!