Grobovi (Slovenec)
| Grobovi Fric |
| |||||||||||
»Bog ve koliko daljnogledov je zdaj vprtih na naju?«
»Naj! ... Sicer pa — lahko, da je nevarno.«
»Misliš, da si vreden laške granate. Če sem jo vreden, mi jo lahko pošljejo. Vendar pa — ne bi maral še umreti... Vidiš tam.«
V zemlji je režala velika jama, izkopana od granate, daleč na okoli prst in rjavo kamenje. Na desno zaprta hiša z zabitimi vrati in okni.
Potegnila sva se po golem, le s trto porastenem pobočju griča med njivami na vrh. Zavila sva na stezo okrog, se skrila za vrhunec in stala pred staro cerkvijo sv. Mavra z obzidanim pokopališčem. V daljavi se je svetil Krn s svojimi strmimi pobočji in oznanjal smrt, kot bela kopa kosti. V obtolminski vasici se je kadilo iz pogorele hiše, kamor je pred par minutami udarila granata. Zadaj nad hribom se je razpočil šrapnel in pustil oblaček dima.
»Vidiš.«
V pokopališčnem zidu je režala od vrha globoka zareza, nedaleč proč je zijala za klobuk velika luknja skozi zid. Upognil sem se, da bi poiskal drobec granate vsaj. Nič! Samo zdrobljen omet in kamenje ...
»Ne išči! To je že stokrat preiskano. Ljudje odnašajo spomine. Drugi iščejo iz veselja ... Najbrž je bila cela. Tam tudi ...«
Na tleh, tik steze ob grobovih, se je risala napol zasuta luknja v zemljo.
»Mrtvi nimajo miru ...«
»Živi legajo, mrtvi vstajajo. Tako mora biti. Vse se vrši kot ob sodnjem dnevu.Si že videl kdaj razdejanje? Poglej sem!«
Stopila sva med grobovi k mrtvašnici z razčesnjenimi vrati. Na tleh je ležalo na debelo kamenje, razbita opeka, omet, les, svečniki, razbite podobe, vse križem, da skoraj nisi mogel razbrali predmeta od predmeta. Strop predrt, viseč, razdejan, z visečimi latami. Vidi se streha in skozi streho jasno jesensko nebo. Razbita opeka se je ustavila v plazu na spodnjih latah in se nakopičila, da se nehote stresneš, da ne pade nate ...
Razdejanje, razdejanje! In nazadnje je to malenkost. Če bi se merila sila s sovraštvom in ji bila enaka — ali bi se ne obrnila zemlja v hipu in pokazala svoje korenine kvišku? Kako dobro, da je človek navsezadnje vendarle — črv. Kaj govori to gromenje od vseh strani?
Zunaj pred mrtvašnico leže novo nasuti grobovi. Vojaški grobovi. Ne, saj to niso več vojaki, to so ljudje, to so očetje,bratje, sinovi ... Bogve kje mislijo nanje, če še živi, bogve kje se pretakajo solze in se morda moli za niih dušo? Morda piše pismo nekdo nanj: »Dragi moj! Predno vzamem pero v mojo desno roko, « Kje cvetejo tiste cvetice, ki hrepenijo na njegov grob? Kje raste les, ki bi rad bil križ njegov? ... Bogve kje?
Bili so vojaki, umrli so junaki in zdaj leže očetje, bratje, sinovi — ljudje. Italijan poleg Slovenca, Hrvat poleg Ogra in Nemca ... Nekdo jim je okinčal grobove .. Nežna roka? Nežnejša je bila trda roka tovariševa in nežnejše srce, kot roka in srce ženske, Vsi ti grobovi, obrobljeni s kamenjem, posuti s peskom, okinčani s cvetjem in lesenim belim križem in napisom — kaj nam pravijo, tu poleg tega — malenkostnega razdejanja? Kje je tu sovraštvo, ki bi kopalo zemljo do pekla in jo prevračalo?
Videl sem grob italijanskih vojakov. Ali se je kaj ločil od grobov naših? Ali ni morda nežna roka še bolj pazila? Grob je posut s peskom, iz prodnih kamenčkov je sestavljen v sredi križ in na beli tablici lično napis v nemškem jeziku: »Tu počiva N. N. in njegovi tovariši ...« Ob križu in ob robu je bršljan in zimzelen ... Še en tak grob tam zunaj, poleg njega leži Slovenec. Mi je okrasil grob Hrvat ali Nemec?
Kako lepo je med grobovi!
Krhnilo je od nekje in se v žvižgu prelomilo čez hrib. Naša nevidna poljska baterija je udarila ... Zasičalo je tuleče skozi zrak in laška granata, ki je udarila na skalovje, je dvignila kup prsti in oblak drobcev in dima ... Pokalo je divje in udarjalo sovražno ...