Grobni spomenik prijatelju (Iv. N. Stresu)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Domovini Grobni spomenik prijatelju (Iv. N. Stresu)
Poezije 1
Simon Gregorčič
Pastir
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kako bi zabil to gomilo,
kjer blago tvoje spi srce,
ki mi brezmejno vdano bilo
ves čas do zadnjega je dne?

Ti bil mi nisi brat po krvi,
a več si bil mi tisočkrat:
bil meni si prijatelj prvi,
po srci in po duhu brat.

Težko se človek od mladosti,
težko se loči od nadej,
težko se loči od prostosti, –
od tebe jaz sem se težej.

In vendar, dragi, jaz po tebi
ne bom več bridko vzdihoval,
saj našel si na božjem nebi,
kar tukaj si zastonj iskal.

Po svobodi je hrepenelo,
po luči, sreči ti srce,
k resnici priti je želelo, –
izpolnil Bog ti je želje.

Zdaj bivaš vrh višave jasne,
kjer ni mraku, kjer ni noči;
tam solnce sreče ti ne vgasne,
resnice solnce ne stemni.

Tam rešen reve si in teže,
tam prost si izkušnjav in zmot,
nobena spona te ne veže,
voliš si čas in kraj in pot.

Po jasni švigaš visočini,
sam lepa zvezda sred zvezda,
in k meni tudi v nočni tmini
priplavaš mnogokrat z neba.

Tedaj sladko pripoveduješ
pravljic iz lepših mi svetov,
ter srečo rajsko opisuješ,
ki vživa v domu se duhov.

Gledaje sliko tvoje sreče
in zroč nebeški tvoj obraz,
iz duše vzdišem koperneče:
»Naj grem, naj grem s teboj še jaz!«

Le hrepenel jaz bodem k tebi,
ne bom po tebi žaloval,
saj našel si na božjem nebi,
kar tukaj bi zastonj iskal!