Grobar Jakež

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Grobar Jakež
Valentin Korun
Izdano: Slovenski narod 24. avgust 1907 (40/195), 1
Viri: dLib 89
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Spisal dr. K.

Že je skopal grob za en rod podvinski; zdaj je pa tudi sam dozorel zanj. Ves slok je in trhel, brez mišic, brez moči.

Pa je že prav, da je tako. Utrujen je življenja in počitka potreben. Zato naj le pride smrt; čim prej, tem bolje. Vsaj si že tako težko služi kruha. In kaj bo, ko si ga več ne bo mogel!

Nekdaj je bilo pač drugače. Krepak je bil ko hrast in raven ko jelka. Tačas je z rovnico zamahaval, da je jek letel po grobišču, ter lopato je zasajal v prst, da so se rezale grude ko vosek.

Moj Bog! Turobno je opravilo, ki ga opravlja, eno najturobnejših na božjem svetu. Jokati bi se moral človek pri njem, jokati se in žalosten biti. Pa sčasoma se ga tako privadi, kakor okopavanja repe in korenja. Kopal je in roval, misleč na bog ve kaj, spozabil se celo, da si je zažvižgal in zapel, dokler ga ni opomnil napol trohel ostanek človeškega trupla, do katerega je dokopal, da tukaj ni mesto veselja. Potem pa je kopal dalje, vsaj navidezno resnega obraza, dokler ni bila ob zadnjem mahljaju jama gotova.

In ko so drugi plakali ob grobu, malo da se on ni veselil. Vsaj mu je delo prineslo srebrn goldinar in na sedmini mu je tudi kaj odpadlo. Človek je že tako sebičen, da bi zgolj iz dobička privoščil svojemu bližnjiku največje zlo. In tako tudi Jakež – Bog mu odpusti in majka božja! – često ni bil nezadovoljen, da so imeli mrliča v Podvinu.

Ko pa je srebrne goldinarje tako krvavo rabil! Ped nerodovitne zemlje okoli lesene koče pač ni mogla rediti njega in njegove mnogobrojne družine. Zato je bilo treba delati, trdo delati, da ni revščina potrkala na duri. Pozimi mu je pomagala smrt, ko je češče posegala med njegove sosede, poleti pa, ko so ljudje malo mrli, je našel zaslužka v žovneški graščini.

Da, tam v graščini je spoznal tudi svojo rajno ženo Marjeto. Dninarica je bila, kakor je bil on dninar, pa mlada in lepa, kakor je bil on mlad in lep.

Hoj, kako lepo je bilo, ko jo je peljal k poroki! Ona je imela venec na glavi, on pa šopek na prsih. Njej je sreče in stida žarel obraz, on je pa juckal, da je odmevalo po polju. Na prag svojih hiš so prihajali sosedje, ju gledali in govorili: »Grobar Jakež se ženi. Lep par je to.«

Pa to je bilo pred davnim časom.

Potem pa je prišlo resno življenje, trud in skrb. Rodbina se je množila od leta do leta, kruha služiti pa so mogle samo štiri roke; pa še te ne dolgo. Ker podnevi ni mogla, delala je Marjeta ponoči, ko so otroci spali. In kaj je žela zato? Sirovost in grdo ravnanje moževo, ki se je ponavljalo tem češče, čimbolj ji je ginevala svežost z obraza. Pa bila je je gola potrpežljivost in tihost. Molčala in trpela, kakor da bi moralo tako biti. Še solza ji je le redkokdaj katera pritekla po velem licu. Toda mnogi porodi, trpljenje in pomanjkanje so ji črpali življenjski sok ter ji izsesavali mozeg. Onemogla je slednjič, da je morala leči v postelj, iz katere ni več vstala.

Uboga Marjeta! Ravno o svetem Martinu bo dvajset let, kar je ostavila njega in devet otročičev. Kako težko je bilo slovo! Z orjaško silo je zbrala zadnje moči, da je, vzravnavši se v postelji, rekla z medlim glasom:

»Jakež, težko zapuščam male otročiče!« 

Potem pa je nagnila trudno glavo k večnemu spanju. In ko so otroci klicali mamo, meneč jo vzdramiti, je stal Jakež, z najmanjšim detetom v naročju, ob njenem vzglavju z nabuljenimi očmi kakor pribit. Strašno ga je tiščalo v prsih, da ni mogel ne govoriti, ne jokati. Le ko je umirajočo streslo ob zadnjem vzdihljaju, da so zaječale posteljne stranice ter ji prilezle smrtne srage iz vdrtih oči, zatulil je, kakor zatuli obstreljen volk v hosti.

In to je bilo delo, ko je kopal grob za Marjeto. Rovnica je bila težka, kakor bi bila iz svinca, grude pa trde, kakor bi bile iz kremena. K sreči so prišli gospod župnik mimo, ki so videč, kako se trudi, rekli:

»Jakež, ti ne boš danes z grobom gotov. Pošljem ti hlapca, da ti bo pomagal.«

In prav tako težka, kakor je bila takrat, je rovnica danes, prav tako nerada kakor takrat se zasaja danes lopata v grude.

Gospod župnik so le vedeli, da bo tako. Poklicali so ga davi k sebi in so mu rekli:

»Jakež,« so dejali, »stari Bolte je umrl. Jutri bo pogreb. Prišla pa je vrsta do groba, kjer je pokopana tvoja rajnca Marjeta. Že enkrat smo njen grob izpustili. Zdaj jo bo pa treba prekopati. To bo zate gotovo prehudo delo; vsaj veš, ilovica na našem pokopališču slabo prebavlja. Ali naj pošljem po Lukača, da on mesto tebe skoplje jamo?« 

Jakež je nekaj časa pomišljal, nato pa otrši si solzo rekel:

»Ni treba pošiljati; bom že sam skopal. V koči ni božjaka, ne soli. Srebrn goldinar bo ravno prav prišel.« 

Toda delo mu kar noče iti od rok. Rovnica je težka, kakor bi bila iz svinca, prst pa trda, kakor bi bila zgolj kremen. Le počasi odgrinja grudo za grudo in pri vsakem mahljaju mu je treba seči po sapo.

Moj Bog! Čas bi bil, da bi že tudi njemu jamo izkopali. Tako rad bi umrl, tako rad bi se združil z ranjko Marjeto. Osamljen je, zapuščen. Mlajši otroci so mu pomrli, starejši se pa razkropili po svetu. Pomožili so se in poženili, imajo svoje otroke in svoje skrbi. Njega pa se le redkokdaj kdo spominja.

In čim globlje je prikopal, s tem večjo težavo je zamahoval, s tem večjim naporom metal grude iz jame. Ko se je pa dnu približaval, si pa kar ni več upal zamahniti z rovnico in zasaditi lopato. Bal se je, da ne bi pogodil morebitnih ostankov. Pa tudi mogel ni, četudi bi bil hotel. Mrzličavost se ga je lotila in mu vzela še zadnje moči.

Počenil je in začel s svojimi koščenimi prsti odgrebati zemljo. Tako vsaj ne bo ničesar poškodil in se nad Marjetinim spominom pregrešil. In čepeč je grebel ter grebel, pred očmi pa mu je postajalo motno.

Slednjič se je začela rediti prst in pod njim je zahreščala preperela deska. Vedel je, da je prikopal do krste. Pri drugih prilikah si ni dolgo pomišljal. Saj človek se sčasoma vsemu privadi. Krepko zamahnivši je razbil krsto ter ravnodušno pometal netrohle kosce iz jame, da je pripravil tako zadnjemu mrliču sveže ležišče.

Danes pa ne more in ne more. Čisto je opešal. Duši ga in roke se mu tresejo kakor bilje ob vodi. Malo počiti bo treba. Počitek mu bo dal novih moči, da bo zamogel grob dokopati. Mudi se že, ker dan se nagiblje, Boltetov pogreb bo pa jutri za rana.

Proti večeru se je po svoji navadi sprehajal stari župnik podvinski po stezi sredi pokopališča ter molil brevir. In ko se je mimo gredoč ozrl po novoskopanem grobu, je zagledal v njem grobarja Jakeža mrtvega. Ždel je na lopati v kotu, njegove steklene oči pa so štrlele v trohljad, ki je ležala križem po grobu.