Grob v gozdu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Grob v gozdu
Povest iz prošlih časov

Jožef Urbanija
Poglavje III ni označeno.

Izdano pod vzdevkom Soteščan.

Izdano: Domovina, 1924
Viri: 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. dno

I.[uredi]

Amalija Kočnik, soproga okrajnega glavarja, se je vrnila z večernega sprehoda. Čila vranca sta obstala pred njeno palačo; gospa se je dvignila ter je stopila z voza.

Krasna in prikupljiva je bila njena zunanjost. Podobna je bila dvajsetletni mladenki, v resnici se je nahajala na meji svoje zadnje mladosti. Njeni pšenični lasje, temne žive oči, sveži beli obraz in beli zobje niso bili umetnega izvora.

In vendar bi bila morala ta dekliška postava nositi vidne znake najhujšega trpljenja, da ji ni že deset let svetilo solnce sreče, ki je zabrisalo sledove prestanega gorja.

Gospod Kočnik, njen drugi zakonski mož, jo je osrečil v polnem pomenu besede. Kot zamorjeno cvetlico jo je presadil iz trnja v svoj vrt, kjer se ji je – v miru in zadovoljstvu – ponovila mladost.

Bridke spomine njene tužne preteklosti ji je gladila Ljudmila, hčerka iz prvega zakona – živa slika svoje ljubeče matere, kateri je bila vdana z vso otroško poslušnostjo in ljubeznijo.

Kakor vila je tekala Ljudmila Valaron – imenovana po svojem umrlem očetu – po mehkih preprogah hodnikov in dvoran in glavar Kočnik, njen očim, jo je ljubil kot lastnega otroka.

Srečna je bila Ljudmila v solnčni bližini svojih staršev, v izobilju in bogastvu vsega, kar ji je poželelo srce. In vrhu tega je bila zaročena z mladeničem, vrednim njene ljubezni in spoštovanja. S smehom na ustnih je prihitela nasproti materi, vračajoči se z večernega sprehoda.

»Mamica, kako iznenadenje!« jo je nagovorila. »Pravkar sem prejela obvestilo: Milan ostane še nadalje pri polku v našem mestecu; njegova premestitev je preklicana. Še to leto bo najina poroka.«

»Bog daj srečo!« ji je častitala mati. »Vidiš, papaček je zastavil svojo vplivno besedo.«

»Da, da, mamica, to vem. Papaček je bil nedavno tukaj,« ji je pripovedovala med potjo v palačo. »Osebno se je hotel prepričati, če je miza v tvoji sobi ozaljšana s cvetlicami, katere je kupil zate na trgu. In zdravnika ti je naročil, kajti boji se zate zavoljo bledote, ki se ti je nenadoma pojavila na obrazu.

»Nepotrebne skrbi, dragica.«

Stopili sta v vežo, kjer ju je srečala mršava ženska zelo visoke in vitke rasti. Pozdrav ji je bil navidezno vljuden, toda v potezah njenega obraza sta se skrivala sovraštvo in zaničevanje.

Ta ženska je bila Pavla, vratarica – edina med posli, ki je črtila gospo Amalijo. Jezilo jo je soglasje med gospo in njenim blagim možem in vsaka njena kretnja je težila po nakanah, ki bi naj razdrle njuno zakonsko srečo.

Dobra in ljubezniva gospa Amalija ni zasledovala njenih podlih namenov; prijazno kakor vselej jo je tudi ta večer vprašala po morebitnih novicah, ki so se dogodile v njeni odsotnosti.

»Neko pismo je došlo iz Italije. Položila sem ga na vašo pisalno mizo.«

Gospa jo je začudeno pogledala. Iz Italije ni pričakovala nikakega pisma ... In s koliko važnostjo ji je vratarica podala to nepričakovano obvestilo.

Srce se ji je skrčilo ob težki slutnji, toda naglo se je otresla trenutnega nemira. Spomnila se je glavarja, svojega soproga, v čigar zavetju je varna njena bodočnost.

»Izvršiti moram še neko važno opravilo,« je menila in se je z namišljenim vzrokom poslovila od Ljudmile, ki je odskakljala po stopnicah v prvo nadstropje, v igralno sobo, kjer je živahno udarila na klavir.

Amalija je dospela na stopnice ter se je ob gladkem držaju pomikala počasi navzgor. O, ko bi bila vedela, da ji počasnost podaljša za nekaj trenutkov srečno in mirno življenje v prostorih palače, ki je bila do zdaj zaprta vplivu hudobnega sveta.

Na hodniku so cvetele raznovrstne cvetlice, prijeten vonj je polnil dvorane, svit električnih žarnic je odseval v zrcalih ter v širokih okvirjih umetnih podob, razobešenih po gladkih stenah. In vendar jo je med tem razkošjem vodila pot do prepada, kamor jo porivata sovraštvo in zavist.

Boječe je pritisnila na kljuko ter je stopila v svojo sobo. Na pisalni mizi je ležalo pismo, poslano iz Italije.

»Moj Bog – ta pisava! Vstajajo li mrtvi iz grobov?« je obledela ob pogledu na ovitek – spretno zaokrožene črke so sličile pisavi njenega umrlega moža.

Roka ji je omahovala pod težo pisma, ki ga je čutila kot svinčeno utež. Komaj je mogla odpreti ovitek ter pregledati vsebino pisma – pisala ga je brezdvomno druga roka kot naslov.

Oko ji je obstalo na podpisu pod zadnjo vrstico. »Julijan.« Razločno je bilo zapisano – to ime je nosil njen pokojni mož.

»Naslov in podpis sta njegova.« Z rokama si je pokrila obraz. Nato je zaklenila sobo – skriti naj ostanejo znaki bridkosti, ki jih bo vsebina tega pisma risala na njenem licu.

»Ljuba Amalija!« je brala počasi in razločno. »Nastopne vrstice narekujem prijatelju, le podpis in naslov na ovitku je pisala moja roka v potrdilo vsega, kar ti poročam. Amalija – jaz nisem mrtev, jaz živim ...

Nahajam se v obupnem položaju: huda bolezen, ki me je vrgla na bolniško postelj, me je posušila ter izčrpala moje premoženje. Toda usoda ni hotela smrti; že se mi boljša zdravje in upam, da bom skoro mogel nastopiti pot v domovino.

Vem, da si mi postala nezvesta; odložila si moje ime, ki si ga zamenjala z imenitnim naslovom bogatega Kočnika, mogočnega okrajnega glavarja. Žal mi je, da te moram motiti v tvoji sreči, kajti rada ali nerada – sprejeti me boš morala ter deliti z menoj premoženje.

Vidiš, Amalija, nisem padel pred desetimi leti v gostilni pod nožem morilca, moje truplo še ne počiva v grobnici na Prelezju. Ivan, moj polbrat in tvoj sovražnik je bil takrat zaklan v pretepu – in mene se je lotila želja po tujini. Poslužil sem se ugodne prilike – podoben umorjenemu bratu sem z njegovim potnim listom odpotoval v Italijo – in ti si navidezno postala mlada vdova.

Tujina me je osvobodila zakonskega jarma; hodil sem po veselicah in zabavah, dokler me ni zalotila bolezen. In zdaj sem začutil hrepenenje po tebi in hčerki Ljudmili, četudi sta me pozabili.

Opozarjam te, da je dvomoštvo prepovedano po božjih in državnih postavah – tudi imenitni glavarjevi soprogi, kateri je sicer dovoljeno mnogo izjem. Pripravljen sem se pogajati – radi tvoje časti, zavoljo tvojega dobrega imena. Pošlji mi nemudoma deset tisoč lir in jaz ostanem v tujini, kjer me nihče ne pozna. Ako pa ne izpolniš pogoja, tedaj bo pospešil vrnitev v domovino tvoj pozabljeni – Julijan.«

Gospa Amalija je z bolestnim krikom padla v omedlevico, ki ji je vsaj trenutno olajšala gorje. Kmalu pa se je zavedla ter se je spustila v naslonjač.

»Kaj se je zgodilo?«

Na mizi so dehtele cvetlice, izbral jih ji je njen ljubeči soprog.

Njen soprog?

Ne, ne! Glavar Kočnik ni več njen mož in ona ni več njegova žena! Brezpravna ljubimka je – grešna ženska – četudi se ne zaveda nikake krivde iz svoje nesrečne preteklosti.

Vnovič se je začela tresti po vsem telesu. Iz igralne sobe je med glasovi klavirja zvenela srebrna pesem njene oboževane edinke.

Ljudmila!

Strašen udarec žuga temu nežnemu bitju; ako se vrne on, ki ga nosi v meglenem spominu, tedaj bo uničena njena zlata bodočnost.

Stotnik Milan ni bogvekaj premožen in bi se ne hotel zvezati z dekletom brez imetja. In zdaj še to usodno pismo! Milan bi ne mogel omadeževati svojega imena z nevesto, čije mati je prelomila zakonsko zvestobo.

Vstala je. Dvignili so jo njeni lastni očitki, njena razburjenost. Skrbno je shranila nesrečno pismo, da ga prikrije hčeri in soprogu, ki ne smeta vedeti njegove vsebine. Sklenila se je potajiti ter ostati mirna.

Odklenila je vrata ter je pritisnila na zvonec. Prihitela je hišna, kateri je naročila, da naj ji pripravi postelj, ker se ne počuti povsem dobro ter hoče prespati trenutno slabost. Prepovedala ji je, da ne sme pustiti nikogar v njeno sobo.

*

»Čimbolj premišljujem, tem manj razumem,« je vratarica Pavla modrovala v družbi postarnega možica, sedečega v njeni sobi pri kavi ter velikem kosu pogače. »Zakaj vendar gospa Amalija svojega prvega zakona nikdar ne omeni? Gospod Vrček, vi ste poznali pokojnega Julijana; dolgo ste služili v gradu, kjer ste imeli tudi nekaj veljave. Ali je bil Valaron res tako hudoben?«

Starec, čigar nos je izdajal, da poleg kave čisla še neko drugo pijačo, je molče odmajal z glavo. Vedel je, da mu Pavla le takrat postreže, kadar pričakuje, da bo od njega kaj izvedela. Zato je govoril počasi in v daljših presledkih, da bo tako delj časa trajala njena izjemna dobrotljivost.

Tisti večer je bila Pavla izredno dobre volje. Izvohala je, da je gospa nenadoma obolela, kar je pripisovala pismu, ki ga je prejela tisto popoldne. Iskala je vzrokov v njeni preteklosti in zato je povabila Vrčka, svojega znanca; njemu so bile znane nekdanje razmere na Prelezju in le on ji more povedati kaj gotovega iz njenega življenja.

Vrček ji na vprašanje še vedno ni odgovoril. Seveda, pri kruhu in kavi se človeku zamašijo usta, toda na svetu je še neka druga pijača, ki namaže grlo ter razveže jezik.

Pavla se je zasukala pred zidno omarico, zadišalo je po žganju, ki mu ga je nalila v kozarec.

»To je pijača! Iskri se kot zlato in teče kot olje! Pokusite, gospod Vrček!«

»Na zdravje, dušica!« se je obliznil ter je izpraznil kozarec. – »No, kako ste že rekli ...? Da je bil Valaron? Ne, ne, tako hudoben ravno ni bil, ampak lahkomiselnosti je bil podvržen – Bog mu odpusti! – Čemu bi prikrival njegove napake.«

»Pa ga je marala?« je Pavla nagubančila čelo. »Amalija je bila vendar iz boljše rodovine – seveda, ljubezen je gluha in slepa, drugače bi ne bilo prišlo tako daleč ...«

»Denarja ni imela,« je razlagal Vrček. »Julijan pa je bil graščak in razen tega še zal mladenič. Meniš, da je ni mogel dobiti s tisočaki, z milijoni? Toda njemu je bila Amalija vse na svetu. – Nekaj časa sta sicer dobro izhajala; mlada gospa se je že veselila moževe spreobrnitve, a njeno veselje je trajalo le malo časa. Človeške razvade so pač podobne boleznim, ki se potuhnejo, pozneje pa hipoma udarijo na dan ...«

Ni se upala treniti z očesom, tako jo je zanimalo pripovedovanje zgovornega moža. Zopet mu je nalila kupico, katero je Vrček v dušku izpraznil.

»Gospod Julijan je bil namreč vdan pijači in je tudi igral,« si je z dlanjo obrisal ustni. »Tisočaki so izginjali in dolgovi so rastli – k sreči je po ženitni pogodbi pripadalo Amaliji in njeni hčerki polovico imetja. Tega se Valaron ni mogel dotakniti kakor tudi ne bogate dediščine, ki jo je gospe zapustila imovita sorodnica. – Največ razdora pa je v gradu povzročil Ivan, graščakov prijatelj – človek, čigar srce je bilo polno hudobije in zvijače.«

»Takooo!« je zategnila Pavla začudeno. »Ali ni bil ta Ivan Julijanov polbrat? Saj mu je bil tudi podoben.«

»Kakor kozarec kozarcu,« ji je pritrdil šaljivo. »Toda, če je bil njegov polbrat? ... Kdo ve ... Pravili so, da je imel graščak, Julijanov oče, nezakonskega sina, kar pa se javno ni smelo govoriti. Pa naj bo že odkoder hoče, ta Ivan; resnica je, da je bil zelo prebrisan, zvit in – hudoben ...«

»Ali ni bil tudi gledališki igralec?« mu je Pavla segla v besedo.

»Oh, kaj že on ni vse bil! V meščansko šolo je hodil, za agenta je služil, v gledališčih je igral. Začel je že še kaj, začel, ampak dovršil ni ničesar. – Toda dušica – voz se ustavlja ter kriči po mazilu.«

Pavla je razumela njegovo željo. Hitro mu je natočila žganja, obenem mu je tudi napolnila skodelico z močno črno kavo. Za nobeno ceno ga ne sme upijaniti, da ne bo počenjal neumnosti, ki bi jo lahko spravile v neprijeten položaj.

»Tako, tako!« je zamašila načeto steklenico ter jo je spravila v omaro. »Toraj eden je zapravljal in drugi mu je pomagal. Zares, lepa ptiča!«

»Oba sta molzla isto kravo,« je segel po skodelici, »zapravljala sta eno in isto imetje. Ivan je delal dolgove na bratov račun. Znal je ponarediti njegovo pisavo in posnemati njegov glas; včasih je pa tudi Julijan nastopil z bratovo krinko – pripovedujejo se skoro neverjetne stvari, ki sta jih skupaj doprinašala.«

»In Amalija vsega tega ni mogla preprečiti? Zakaj ni zahtevala ločitve?« je poizvedovala Pavla.

»Eh, saj veš, ljudje veliko govore, a kadar je treba dokazati, utihnejo ... No, Julijan bi ločitve tudi ne bil dovolil; kljub razposajenosti je še vedno ljubil svojo ženo.«

Vratarica je nejevoljno namrdnila obraz. Kaj vse ji hoče natveziti ta pijanec! Prej je omenil »neverjetne stvari«, zdaj govori že o ljubezni in nazadnje – nazadnje ji morda le odkrije tisto skrivnostno rano, ki je po desetih letih zabolela gospo Amalijo.

»Vendar pa se je bližala ločitev s hitrimi koraki,« je povzel omoteni pijanček. »Grajska brata sta zahajala namreč v zloglasno pivnico, kjer so bili prepiri in pretepi na dnevnem redu. Amalija je prosila Julijana, da naj se ogiblje razvpitega kraja – sam bi jo bil morebiti poslušal – Ivan pa ji je podrl vsak uspeh.«

»No, in potem ...?« je čakala z napeto radovednostjo, sluteč, da bo zdajzdaj zagrabila nekaj, po čemer je hrepenela.

»Julijan se je nekega večera zapletel s pivci v prepir. Nekdo je zagrabil nož in Valaron se je zvrnil, zadet v srce. Ivan je tulil okrog mrliča, ki smo ga odpeljali iz krčme v graščino na Prelesje.«

»In gospa je seveda omedlela,« se je posmehovala. »Kajne, veselila se je, da se ga je iznebila ... Mogoče je imela na skrivnem kako ljubavno zvezo?«

»Pavla, vi ne poznate gospe Amalije!« jo je posvaril, preteč ji s tenkim kazalcem svoje suhe desnice. »Njena preteklost je neomadeževana in brez najmanjše krivde nesrečnega zakona. – Gospa je rajnkemu oskrbela veličasten pogreb in marsikako uro je prečula v grobnici ob njegovem grobu.« – Izgovorivši zadnjo besedo je posrebal sladko kavo ter jo je zahvalil za postrežbo.

»Vrček, vi odhajate?« se je čudila prisiljeno. »Drugič boste, kajneda, nadaljevali; tudi jaz sem nocoj zaposlena – bolnika imamo v hiši, biti moram pripravljena.«

Opotekaje se je Vrček zapustil sobo hudobne vratarice, ki je kmalu po njegovem odhodu ogrnila nočni plašč ter se je kljub svoji »zaposlenosti« odpravila na sprehod. Zavila je v ozko, mračno ulico, kjer je po daljšem opazovanju stopila v čedno hišo, nedaleč od glavarjeve palače. Tu je stanovala gospa Purman, vdova po umrlem majorju – njena velika prijateljica ter zagrizena sovražnica glavarja Kočnika in njegove soproge.

II.[uredi]

Opravljanje in obrekovanje je razširjeno med nižjimi sloji, pa tudi okrog imenitne gospode se plazi ta pregreha ter povzroča sovraštvo in razdor.

Gospa majorka Purman – tajna spletkarica in zvijačnica – je bila rojena klepetulja iz boljše rodbine, znana v nižjih in višjih krogih domačega mesta. Njeno glavno opravilo je bilo: loviti neizkušene ter se maščevati nad tistimi, pri katerih se ji je lov ponesrečil. Po vsem mestu je imela skrivne zveze z ljudmi, ki so zanjo vohunili pod okni in pri zaprtih durih ter so ji proti primerni nagradi nosili nabrano blago.

Pavla, njena sobarica, je veljala med temi za najbolj spretno in zanesljivo. Odkrila ji je marsikako tajnost; pri njej je iskala nasvetov, kadar si sama ni znala pomagati. Pozno v noč sta včasih kovali načrte, kako bi udarili po tistih, ki so se navihani pustolovki trajno zamerili.

Sovraštvo in maščevanje je majorka prisegla vsakomur, kogar s svojo zgovornostjo ni mogla omajati. Med drugimi se je vrgla na gospoda Kočnika, višjega uradnika pri okrajnem oblastvu. Hotela ga je omamiti z namišljeno ljubeznijo in postrežljivostjo, pod katero se je skrivala poželjivost po bogastvu in naslovu. Slutivši, da je predlagan za glavarja, je tudi ona potrkala na merodajnem mestu in svoji osebni zaslugi je pripisovala njegovo povišanje.

Matija Kočnik je bil mož na svojem mestu. Imenovanje v službi je smatral za svojo lastno zaslugo, ki ne potrebuje priporočila. Še tisto leto je bil nastavljen v svojem domačem mestecu in takrat se je tudi otresel nesramne zapeljivke.

Kakor strela je zadela majorko nepričakovana vest, da je mestni glavar Kočnik zasnubil Amalijo, vdovo umorjenega graščaka na Prelesju. V svoji divji togoti se je zarotila pri vseh hudobnih duhovih, da bo njuno zbližanje preprečila.

Takoj se je podala na delo. Zbrala je svoje tajne zaupnice, sloveče v nastavljanju ovir ter razširjanju izmišljenih poročil – Kočnik in Amalija sta postala žrtev podlega obrekovanja in zlobnega sumničenja, vsled česar sta pospešila korake v zakonski stan.

Lepa je bila Amalija v poročni obleki, to je morala priznati njena najhujša nasprotnica majorka Purman. Njena lepota ni bila učinek kakega umetnega sredstva, marveč pristen naraven čar, prikrojen značaju njenega blagega soproga.

In prav to dejstvo majorki ni ugajalo. Ako bi bila Amalija navadna gizdalinka-ženska, ki išče hvale in priznanja na plesiščih in zabavah, bi se z njo lahko pomerila ter jo končno presegla. Toda gospa Amalija je živela skrito in čednostno življenje in tukaj je majorka ni mogla doseči.

Ženska, ki se skrije svetu, se umakne mnogim priložnostim, katere porabijo obrekljivci, da jo razvpijejo in ogrde. Včasih jim zadostuje ena sama napaka in senca pade na tistega, kateremu jo pripisujejo.

Taka temna senca je bila tihi in ponižni Amaliji njen prvi nesrečni zakon. Če je izšla iz boljše rodovine, zakaj se je zvezala z graščakom Julijanom, sirovežem in zapravljivcem? Zgolj zaradi imetja? To ne odgovarja njenemu značaju in ponosu. Vmes je moralo tičati nekaj drugega. Toda kaj? – Majorka je tuhtala in ugibala in Pavla, njena sobarica, je vohunila z istim namenom.

Kakšen je bil neki tisti »bogati« Julijan Valaron? Bogatini so navadno imenitni ljudje, osebe, o katerih se v javnosti mnogo govori. Nikdar pa še ni slišala ali brala o kakem Julijanu Valaronu. Pač so nekdaj poročali časopisi o skrajnem sramotnem činu, izvršenem po nekem Julijanu, ki je bil najbrž Amalijin soprog.

To misel je majorka zagrabila z obema rokama. Glavar Kočnik se je poročil z ženo, ki je zavrgla lastnega moža. Vzljubil je Ljudmilo, hčerko ločene ženske, ter jo je sprejel za svojega otroka. Mar iz ljubezni? Kaj še! Kočnik je moral gojiti grešno ljubezen do Amalije – Ljudmila je morda njegova hči. To sicer še ni dokazano, toda mogoče je in slutnje morajo na dan.

Tako je sklepala majorka; leta pa so potekala in v glavarjevi palači, kamor se je Amalija preselila po poroki, sta vladali sloga in zadovoljnost. Pastorka Ljudmila je doraščala v zalo gospodično; zaročila se je s stotnikom Milanom, katerega je majorka brezuspešno lovila v svojo mrežo.

Zaradi tega se je majorke polaščal grozen obup. Na vse štiri je hotela izliti svoj divji srd in po dolgem času se ji je zazdelo, da je našla pripravno pot.

»Pavla!« je poklicala nekega jutra svojo izkušeno prijateljico. »Pavla, pridi in poslušaj!«

»Pridem,« se ji je bližala pretkana služkinja. Nobene pokorščine ni kazalo njeno zagorelo obličje, čigar slednja poteza pa je razodevala navihanost in škodoželjnost.

»Pavla,« je ponovila majorka in prsi so se ji dvigale v navideznem razburjenju. »Pavla, odslavljam te iz službe.«

Pavla je pobledela. Ali je prav razumela? »Tako? Izpoditi me hočete!« se je čudila s tresočim glasom.

»Da, da!« se je majorka radovala poparjenosti, ki jo je služkinji prizadelo njeno sporočilo. Privoščila ji je nekoliko strahu – vzlic njeni vdanosti. Nesreča drugih jo je zabavala.

Minilo je nekaj dolgih hipov, preden je Pavla našla primeren zagovor. Gospa je zadovoljno opazovala njeno zadrego; potrebno se ji je zdelo nekoliko priprave na važno zadevo, katero ji namerava poveriti.

»Pa kaj sem vam storila?« je ponižno jecljala pred majorko. »S čim utemeljujete svojo odpoved?«

»Z ničimer!« ji je odgovorila majorka, navidezno nejevoljna, ter umaknila pogled.

»Torej?« Pavla se je razkoračila in peklensko so ji žarele oči.

Gospo je oplašil ta pogled. Brž se ji je nasmehnila, vedoč, da se ji ne sme zameriti, če hoče doseči svoj namen. Zato je naenkrat opustila šalo ter je pokazala pravo barvo.

»Dušica, moram te odsloviti.« – Glas majorke je bil zopet navaden, nasmeh prekanjen in pogled čez mero ljubezniv.

»Pa zakaj me morate odsloviti?« je vpraševala dekla v skrbeh, da je majorki opešal razum.

»Zato, ker si rojena za nekaj višjega,« jo je povzdignila majorka. Zdaj šele je postala zopet navadno bitje in Pavla je spoznala, da je majorka Purman pri polni zavesti, bolj kot je bila kdaj v življenju.

Služkinja si je oddahnila, videč, da ima gospa zopet nekaj posebnega na svojem srcu.

»Prišla sem do sklepa, kako bom uničila glavarja in njegovo družino,« je razlagala majorka. »Pravkar spočeta misel pa zahteva krepke izvedbe. O, da bi se mi posrečilo, da bi se nama posrečilo, Pavla!«

»Nama, pravite? Nama?«

»Pavla! Ne odpuščam te iz službe zavoljo kakega vzroka; veš, da brez tebe ne morem živeti in prav zato te prosim; pojdi ter mi pomagaj izvesti načrt!«

»Kakšen načrt? Gospa majorka, vse sem pripravljena storiti sebi in vam na ljubo.«

»Vem in zaupam ti, Pavla. Toda moj načrt je težak, menda najtežji med dosedanjimi načrti; a čakajo te moja hvala, priznanje in bogata nagrada.«

»Dobro, gospa majorka; za plačilo sem vam vedno na razpolago.«

»Izborno, dragica! Tedaj si poišči službe v glavarjevi palači.«

Sobarica je osupnila. »Sedaj vas razumem ... Ali pa tudi veste, da bom sprejeta?«

»Poskusiti moraš!«

»Gospa Amalija, kakor veste, nima obilo poslov ...«

»Vem, Pavla, vem!«

»Večkrat celo kuha sama in hči ji pomaga.«

»Vem, vem!«

»In družabnice tudi nima.«

»Vem.«

»Edina tuja ženska, ki pride v njeno bližino, je Justina, njena nekdanja učiteljica.«

»Tudi to vem.«

»No, in tedaj? ...«

»Stopnic Amalija menda ne umiva sama?«

»Potem naj bi jaz?«

»Zakaj pa ne. Veliki možje se ne sramujejo najnižjega posla, kadar zasledujejo kak zagoneten dogodek. Ti pa se braniš tega, česar bi se jaz lotila vsak trenutek, ako bi me ne poznali.«

»Tudi mene poznajo ...«

»Seveda, ti in jaz? Nekaj razlike je vendar med nama. In nazadnje, ali nimaš umetnih sredstev, ki izpreminjajo zunanjost?«

»Imam jih – za vas; zase jih ne potrebujem.«

Majorka je zardela ob drznem odgovoru; vendar se je premagala ter je požrla ostro besedo, ki jo je imela že na jeziku.

»Stori, kar ti svetujem,« je proseče nadaljevala. »Vdinjaj se za pomivalko, če ne najdeš boljšega mesta; izven službe boš lahko gospa. Samo poročil mi prinašaj iz palače – vohuni zame, bogato darilo boš dobila za to.«

Dva pogleda sta se srečala po teh besedah; iz prvega je sililo vprašanje, v drugem pa je tičal preudarek.

»Dobro,« se je odločila Pavla, »bom.«

»Morda prideš za vratarico ali na kako drugo boljše mesto,« je ugibala majorka.

»Čeprav za zadnjo deklo,« se je Pavla vdala v usodo.

Še tisti dan je vložila prošnjo za službo pri mestni posredovalnici. Slučajno je zbolela Kočnikova vratarica; gospa je iskala namestnice in tako sta se srečali na poti. Pavla se ji je predstavila; gospe so ugajali njen nastop in njena ponarejena izpričevala, zmenili sta se za plačilo in Pavla se je preselila v palačo.

* * *

Počasi so Pavli potekali prvi meseci v njeni novi službi, kajti vohunila je zaman. Slednjič pa je napočil zaželjeni trenutek: pokazala se ji je na obzorju tista črna pika – pismo iz Italije.

Kava, žganje in druge jestvine so izsilile iz Vrčka zanimivosti, katere je navihanka prekuhala po svojem okusu ter jih nesla svoji odlični prijateljici. Žal, da je majorka takrat imela svoj »črni« dan. Pravkar je doigrala vlogo umetne krasotice, nakar je potrebovala krepčila, počitka in miru.

Splošno je bilo znano, da se majorka Purman izpreminja na različne načine: Zdaj je uvela in postarana, zdaj zopet rdeča in sveža kot riba. V svojih »lepih« dnevih se je lahko pomerila z vsako mestno krasotico.

Nihče razen Pavle pa ni vedel, da je njena lepota posledica nevarnega strupa, izvajajočega nenavaden čar. Kadar je majorka popila nekaj kapljic skrivnostne tekočine, tedaj se je čez kako uro čudovito izpremenila. Obličje ji je postalo sveže in pogled živahen, njeni koraki so dobili dekliško gibčnost. Kakor hitro pa je zaužito sredstvo doigralo svojo vlogo, tedaj se je je lotila utrujenost; naglo se je morala odtegniti družbi ter se podati domov.

V samoti svoje spalnice se je zgrudila na posteljo, kjer je pričela razpadati njena umetna zunanjost. Tresti se je jela po vsem telesu, njene ustnice so postale višnjeve, lice ji je upadalo in rumenelo. Celo lasje so izgubili svoj prejšnji blesk ter so kakor trda griva padali po njenih ramah. – Mučni položaj ji je olajšala gorka kopel; trajalo je vselej nekaj dni, preden je toliko okrevala, da je smela med ljudi.

Zdravnik, s katerim se je nekoč posvetovala, ji je povedal, da se zastruplja z nevarnim sredstvom ter da ni več daleč dan, ko bo podlegla njegovemu vplivu. Prestrašila se je, a ni mogla odjenjati. Kupovala ga je – steklenico za steklenico – skrivaj ga ji je dobivala Pavla v neki zakotni lekarni.

Gizdavi majorki je že zdavnaj utihnila vest, zato se ji uničevanje samega sebe ni zdelo greh. Da se je le pokazala lepo in mlado za nekaj ur, četudi v škodo svojega zdravja ter v zasmehovanje onim, ki so jo opazovali.

Njena nova služkinja je bilo dekle omejenega razuma; takošno si je majorka izbrala z namenom, da prikrije svetu svojo skrivnostno bolezen, v kateri ji je smela streči le oseba, ki ni znala opazovati. Kdo drugi takrat ni smel stopiti k njeni postelji – razen Pavle, Kočnikove vratarice.

Ta pa se ji že ves teden ni pokazala pred oči. Skrbelo jo je njeno izostajanje, kajti steklenica za tajno tekočino je vsebovala le še nekaj kapljic in v kratkem jo zopet čaka sestanek, na katerem mora vziti kot pomladna zarja.

Kaj naj stori? Poslati po Pavlo so ji branile različne okolnosti; da bi jo pozvala pismeno, se ji je zdelo nevarno. In če je zbolela? Če se ji je pripetilo kaj posebnega? Takrat pa je v veži začula drobne korake in Pavla je stopila v sobo.

»Jej, kakšni ste!« je vzkliknila prestrašeno. »Tako hudo še ni bilo nikoli ...«

»Da, ljuba Pavla! Ampak steklenica je prazna – zakaj te ni bilo toliko časa?«

»Imam veliko opravila,« se je opravičevala, »pri vas je bilo drugače ...«

»Tako! Pavla, ti delaš? Kaj neki?«

»Poslušam, poizvedujem, vohunim ...«

»Prav, prav! Ali si že kaj ...?«

»Da, gospa, nekaj vem,« je dejala in ji potisnila v roko steklenico čudovite tekočine.

Dolgo je trajal njun razgovor. Pavla je tisti večer dobila zlate uhane; ponosna na lepo darilo, je stopala proti domu.

»Pismo moram dobiti,« je sklepala med potjo, »brez njega ne pridem nikamor. Amalija je poslala po svojo staro učiteljico – tudi to ni brez pomena. Sicer je stvar še zavita v meglo, a skoro bo posijalo solnce ...«

IV.[uredi]

Glavar Kočnik je pravkar zapustil sobo svoje bolne soproge. Okna so bila skrbno zagrnjena, zato ni mogel zapaziti vseh znakov bolezni, katere je razodeval njen upadli obraz.

Vstopila je služkinja, ki je naznanila naročeni obisk. Gospa se je nasmehnila, iznenadena zaradi nemudnega prihoda svoje nekdanje vzgojiteljice – čislane soproge mestnega zdravnika.

Skrbna obiskovalka je osupnila, videvši svojo bivšo učenko v tako nevarnem položaju, ter se ji je sočutno približala.

»Pridite, draga Justina!« je šepetala bolnica. »Kar vam bom zaupala, naj ostane med nama.«

Justina je pogledala skozi vrata, če nihče ne posluša; nato jih je zaklenila ter je sedla k postelji.

»Kaj se vam je zgodilo, gospa Amalija? Govorite! Ne bojte se nikogar! Boji naj se tisti, ki nima mirne vesti – vi nikdar!«

»O, Justina!« je vzdihnila bolnica. »Kaj bi rekli vi o meni, če bi se mi naenkrat dokazala velika pregreha?«

»Da je niste storili vedoma,« je hitro odgovorila. »Tedaj ste zopet nedolžni.«

»Skoro da je tako,« je prikimala slabotno. »Grešila sem, a brez vednosti. Moj Bog, tega ne morem preboleti!«

»Tega vam nikakor ne morem verjeti.«

»Prosim, berite to pismo, gospa Justina. Vedite pa, da je pisava na ovitku in podpis dokaz, da je pisec res – tisti, za katerega se izdaja.«

Gospa je vzela pismo, prečitala ga je z vso natančnostjo ter je dvomljivo odmajala z glavo. – »Gospa,« je pričela po kratkem molku, »ta podpis in pisava še nista zadosten dokaz; vsebini tega pisma ne verjamem.«

»Vi, seveda,« je ugovarjala bolnica, »a jaz – jaz ne dvomim – jaz verjamem tem vrsticam. – In ah! – če se vrne, nesrečnež ...«

»To se ne bo zgodilo. In če bi nazadnje bilo na stvari kaj resnice, moramo preprečiti njegovo vrnitev. Na vsezadnje, pravim – takrat, ko bomo resnico lahko otipali z rokami. Ali ste že kaj storili v tem oziru?«

»Odposlala sem deset tisoč lir ...«

»Gospa, ravnali niste previdno. Ali se je tako mudilo?«

»Storila sem v naglici, kajti vsaka minuta mi je bila dolga in mučna kot peklenska muka. Dala sem skoro vse imetje, ki mi je ostalo, ko sem poravnala dolgove na Prelesju.«

»Vidite, zato bi bila na mestu večja previdnost. Vsekakor pa je zadeva zelo kočljiva. Najbolje bo, če takoj preiščemo grobnico na Prelesju, kjer se bo dognalo, če se v rakvi nahaja truplo vašega soproga ali njegovega brata.«

»Preiskati grobnico?« je osupnila Amalija. »Kdo naj se loti – po tolikih letih – tega groznega dela?«

»Moj mož je izkušen zdravnik,« je Justina važno razlagala, »veda, znanstveni poizkusi ter zapleteni pojavi ga zelo zanimajo; izsledil in dokazal je že velike reči. Pri neki taki preiskavi je našel v lobanji žebelj in pravica je po njegovi ovadbi prijela morilca po dolgih letih pozabljenega umora. Njegov trud tudi tukaj ne bo zaman; zlasti še, če je bilo truplo pred pogrebom raztelešeno in maziljeno, kar se je bržkone zgodilo.«

»Žal, da o tem ničesar ne vem,« je vzdihnila bolnica. »Smrt mojega soproga mi je, kakor veste, povzročila hudo bolezen; zdravnikovi predpisi so bili zelo strogi in več tednov ni razen strežnice smel nihče v mojo sobo. Ko sem ozdravela, mi ni žalnega dogodka nihče omenil iz bojazni, da se mi ne povrne bolezen. In danes, po desetih letih, bo težko koga dobiti, ki bi vedel, če je bilo truplo maziljeno. Takratni udeleženci pogreba so deloma pomrli, deloma so se izselili v tujino; grajski zapisnik tudi ne omenja ničesar o tem. – Odpreti bi dala krsto le pod pogojem, da stvar ne pride v javnost.«

»Živa duša ne bo tega izvedela,« ji je zatrdila. »Moj mož se bo sam lotil preiskave; bo že našel kak izgovor ali pretvezo, pod katero bo prišel v grobnico. Seveda krsto bo treba odpreti ...«

Amalija se je nekoliko pomirila, čeravno ni upala na zaželjeni uspeh. – Takrat pa so iz igralne sobe zadoneli glasovi klavirja med zvonkim petjem njene hčerke Ljudmile.

»Ali jo čujete? Poje, a jaz se tresem – za njeno bodočnost.«

»Nevarnost je še daleč. Hiteti moramo, da pridemo resnici čimprej do dna. Moj mož se popelje na Prelesje in v nekaj dnevih bo dognano.«

»Gospa Justina, stvar se mi dozdeva zelo težavna. Koliko truda bo stalo vašega moža, koliko nepotrebnega truda!«

»Zasledovanje zločinov mu je zanimivo postransko opravilo,« jo je smehljaje zavrnila. »In tukaj gre za veliko sleparijo, za predrzno goljufijo, ki se mora nemudoma odkriti. Začeti mora takoj!«

»Če je tako, potem se vašemu gospodu priporočam.«

»Ali je imel vaš pokojni Julijan kako posebno znamenje,« je vprašala Justina. »Podobna sta si bila z bratom Ivanom, zato bi bil dobrodošel kak poseben znak, po katerem bi se dalo ločiti ju drugega od drugega.«

»Kakor se spominjam,« se je zamislila Amalija, »mu je na levem mezincu manjkalo zadnjega člena. To je bila njegova edina telesna napaka – znamenje, ki bo služilo pri raziskavi. – Toda, kdo bi si upal izdajati se za Julijana?«

»Mogoča je danes vsaka sleparija, zato je treba posvetiti v temo. Moj mož ima izkušnje, zaupajte mu! Ali vas smem prositi za ono pismo?«

Molče ji je Amalija izročila usodno pismo in prav v istem hipu se je pred vrati zunaj na hodniku zganila ženska, ki je brezslišno kot senca izginila po stopnicah. Pavla je čepela na pragu, ujela ni sicer nobene besedice, videla pa je skozi ključavnico, da je Justina prejela neko pismo – brez dvoma ono pismo iz Italije, ki je sama merila nanj. In zdaj jo je prehitela oseba, s katero nima nobenega stika, nikakih prijateljskih odnošajev.

Škripaje od jeze je prečula tisto noč. Na eni strani se je čutila poraženo, na tihem pa se je tolažila in pripravljala za novo delo. Da le ve, kje se nahaja ono pismo; majorka bo svojo mrežo speljala tudi tjakaj.

Justina je odhajala proti domu. Spremljala jo je zavest, da je vsaj za trenutek pomirila bolnico, četudi ni sama posebno verjela svojim besedam. Osrčevala pa jo je misel na svojega moža, ki se bo zaglobil v kočljivo zadevo ter prodrl v njeno osrčje.

V.[uredi]

Nenadna bolezen gospe Amalije je povzročila Kočniku, njenemu soprogu, neizmerno žalost in moreče skrbi. Prisiljen je zahajal v družbo, katere se mož na visokem mestu ni mogel in smel izogniti.

Tako se je moral nekega popoldne odzvati vabilu prijatelja, ki je priredil veliko vrtno veselico. Spremljala ga je Ljudmila in stotnik Milan – njegov prihodnji zet.

Pod košatimi lipami so se zbirali povabljenci: gospodje, gospe in gospodične v dragocenih oblekah, ki so šumele med običajnimi pokloni znancev, sorodnikov in prijateljev.

Zavzeli so odkazane prostore, godba je zaigrala; nastopili so plesalci, občudovani od vse družbe. Nihče se ni v tem veselju zanimal za tujca, sedečega za mizo ob košati lipi tako, da je s hrbtom slonel na deblu.

Godba je po kratkem premolku udarila valček; zopet so se zbirali plesalci ter odhajali na oder. Takrat se je dvignil tudi tujec, laskavo se je priklonil Ljudmili, da jo popelje na plesišče.

Ljudmila je ugodila njegovi želji in že sta stopala drug ob drugem proti odru. Pod stopnicami, ki so vodile na oder, se je neznanec ustavil ter je važno pogledal svojo spremljevalko. »Vaša gospa mati je, kakor veste, nevarno zbolela,« ji je pošepnil s tujim naglasom; »morda bi vas zanimalo poznati njeno bolezen?«

»Kaj pa veste o moji materi?« je povprašala prestrašena ob njegovem hladnem pogledu.

»Vem veliko, o njej in o vas,« ji je odgovoril porogljivo. »In pripravljen sem govoriti! Odstraniva se nekoliko – zaradi gostov; tam zadaj za vrtom bi najin sestanek ne zbudil pozornosti. Ali mi hočete slediti?«

Premagala jo je radovednost. Ozrla se je na Milana, svojega zaročenca, ki se je zabaval s tovariši, nakar je počasi sledila čudnemu neznancu.

»Gospodična,« je začel v samoti za vrtom, »ali ljubite sebe in svojo mater?«

»Kdo ste?« je viknila Ljudmila. »Kaj hočete od mene?«

»Kdo sem?« je zategnil strupeno. »Tega vam ni treba vedeti. In kaj hočem? Opozoriti vas hočem, drugega ničesar.«

Kakor ob padcu v omedlevico se je opotekla ob teh besedah. Ni jih sicer umela, toda slutila je nevarnost.

»Vaši materi preti nevarnost,« se je zapičilo vanjo tujčevo oko. »Ako se je hoče izogniti, mora doprinesti veliko denarno žrtev, česar pa ne bo mogla storiti, ako ji vi ne pomagate ...«

»Jaz?« je vztrepetala. »S čim naj ji pomagam?«

»Vaša mati je ubožala, a vi ste bogata – vaš oče je bil bogatin. Pozneje je zabredel v dolgove, ki pa so deloma že poravnani in vi ste bogata dedinja.«

»O tem ne vem ničesar,« je neverjetno odmajala z glavo. »Zakaj pa ravno materi preti nevarnost?«

Neznancu so vzplamtele temne oči. Zadel je, kamor je meril, ranil je njeno ljubezen do bolne matere. Zdaj bo pripravljena vse storiti, kar ji bom ukazal.

»Zakaj ji preti nevarnost? Zato ker živi nekdo in se bo vrnil ...« je lagal brezvestnež. »Vedite pa, tudi vi ste v nevarnosti – vi in vaša bodočnost.«

Ljudmila je obledela; vprašanje, ki ga je hotela izustiti, ji je obtičalo v suhem grlu.

»Zadeva je usodna tudi za Kočnika – vašega očima. Sramota, kateri se gospa mati lahko izogne, bi zadela tudi njega. Prikazen, ki se pojavlja iz preteklosti, mora izginiti, toda rešitev je v vaši roki.«

»Prosim, govorite jasneje! V čem torej obstoji nesreča, ki jo napovedujete?«

»V sramoti, zasmehovanju in – popolni negotovosti, da postanete žena častnika, s katerim ste zaročena.«

Ljudmili se je stemnilo pred očmi. »Lažete!« ga je zavrnila. »Vaše zavite besede so polne umazanih namenov. Če hočete denarja, zakaj se niste obrnili drugam?«

»Govoril sem resnico, bolezen vaše matere je temu dokaz. Zaveda se krivde in ve, kaj jo čaka; zbolela je od strahu. Jaz sem opravil, samo eno besedo mi še dovolite v slovo. Ako hočete rešiti svojo mater, tedaj poskusite ljubezen svojega ženina s priznanjem, da ste prišli ob polovico imetja. Vzroka mu seveda ni treba povedati in če se vam vsled tega izneveri, ne boste z njim ničesar izgubili.« – To izrekši je odhitel v neznano smer.

Stotnik Milan je medtem pogrešil svojo zaročenko; iskal jo je med živahnimi gosti, namesto nje pa je zagledal pred sabo majorko Purman, katero je v njeni izredni lepoti komaj mogel poznati.

»Dolgo sem vas iskala, gospod stotnik!« se mu je ponosno predstavila. »Nekaj važnega bi vam rada zaupala.«

Rahlo ga je prijela za roko ter ga peljala v vrtno lopico, kjer sta bila varna pred radovednimi ušesi in očmi. Tu se je spustila na klopico, kamor je pritegnila tudi častnika, premišljajočega, kako bi se je najhitreje odkrižal.

»Ne bom vas dolgo zadrževala, sladki ženin,« je pričela norčevaje. »Vem, da so vaše misli pri Ljudmili, ki je v resnici zala gospodična ...«

»Meni je več kot gospodična,« jo je zavrnil; »povejte hitro, kar imate na srcu ...«

»Hočem, seveda. – Ali niste še ničesar slišali o preteklosti očeta vaše neveste ter o njegovi smrti?«

»Oče moje izvoljenke je glavar Kočnik. Ne zanima me brskati po preteklosti moža, ki je že davno mrtev ter ga je Ljudmila koma poznala.«

»Kakšna malomarnost! Po mestu pa se javno govori, da je Ljudmila, vaša nevesta, pastorka okrajnega glavarja; graščak na Prelesju, njen pravi oče, pa da je bil igralec, pijanec, zapravljivec ... Kaj bi vi pač rekli, če bi se izkazalo, da ta Julijan sploh še ni umrl?«

»Da ste ob pamet, gospa majorka. Svetujem vam, krotite svojo domišljijo, drugače vas bom nekega dne kot raznašalko neresničnih in lažnivih vesti poklical na odgovor.« Nemo se je priklonil, hoteč zapustiti lopico.

»Gospod stotnik, vi me niste razumeli,« se je opravičevala. »Ničesar nisem trdila; izustila sem le skromno vprašanje, na katero mi niste odgovorili.«

»Ker se ni izplačalo. Če pa želite odgovora, vam povem, da je ni ovire, ki bi me ločila od mojega sklepa.« Izgovorivši zadnjo besedo je zapustil lopico.

Hrepeneč po svoji zaročenki je hitel k svojemu omizju, kjer pa v njegovo veliko začudenje ni bilo nikogar. Ozirajoč se okrog sebe je nedaleč za drevesi zapazil kopico gostov, zbranih ob klopici, na kateri je ležala mlada gospodična.

Bila je Ljudmila, njegova nevesta. Rahlo ji je pogladil hladno čelo in šele tedaj se je zganila ter je zmedeno pogledala okrog sebe. »Milan!« so polslišno šepetale njene ustnice, »Milan, pojdimo domov ...«

VI.[uredi]

Dr. Jerko, sloveči mestni zdravnik in njegova žena Justina sta sedela v živahnem razgovoru v verandi pred svojo hišo. Menila sta se o zadevi gospe Amalije in slednja poteza njunega obraza je kazala napeto delovanje njune domišljije.

»Stvar je nazadnje jako preprosta,« je menil zdravnik. »Ogledati si moram grobnico na Prelesju kot stavbinski umetnik, za kar potrebujem pismenega dovoljenja. – Kdo neki biva sedaj na gradu?«

»Nihče razen oskrbnika; zemljišče je dano v najem. Amalija bi ga bila že razprodala, toda Ljudmila je silno navezana na to posestvo ter se bo poroki bržkone nastanila na gradu. Do takrat pa ostane pod nadzorstvom njene matere,« je razlagala Justina.

»Potem bo zadostovalo njeno pooblastilo. Kaj pa oskrbnik? Tudi o njem bi rad pojasnila.«

»Oskrbniki se na Prelesju pogosto menjavajo,« je vedela soproga. »Sedanji varuh graščine je skrajno neprijazen človek, ki ga črti vsa okolica. Celo Amaliji, svoji predstojnici, se kaže osoren ...«

»Tako, Justina, takoj mi preskrbi pooblastilo, jutri odpotujem na Prelesje.«

»Jerko!« je dejala gospa in povesila glavo, »ali ne slutiš, da bo delo težje, kakor misliš? Lahko naletiš na ovire in čeravno ti zaupam, vendar ti rečem: ne pozabi samokresa, pripravi se za vsak slučaj!«

»Brez orožja ne pojdem; ako pa se v teku treh dni ne vrnem, tedaj obvesti mestno policijo, ki naj me išče – kje, ti je znano ...«

Gospa mu je dodala še nekaj nasvetov in opominov, katere je vestno pretehtal in skrbno zabeležil. Drugo jutro se je odpravil na Prelesje.

* * *

Kakih šest ur od glavnega mesta je na prijazni višini rjavelo zidovje – preleški grad. Tu je živel graščak Julijan Valaron, čigar življenje je ugasnilo pod nožem morilca v krčmi ob vznožju tega griča. Njegovi davni predniki so bili imenitni in bogati ljudje, kar spričujeta notranjost in zunanjost nekdaj znamenitega, a sedaj zanemarjenega poslopja.

Grad na Prelesju obdaja debelo, še vedno dobro ohranjeno obzidje; široka železna vrata vodijo na prostorno dvorišče, kjer se nahaja glavni vhod v dvonadstropno graščino. Košati hrasti, smreke in vitke jelke zakrivajo to zidovje dolincem, ki še niso pozabili dogodkov, dogajajočih se na tej višini. Stari možje še vedno z grozo kažejo na ravninico pred gradom, kjer so nekdaj obešali uporne tlačane. Neki graščak iz tiste dobe se še danes vozi na ognjenem vozu okrog graščine, po gozdu pa hodi črna gospa – žena nekdanjega tirana, sokriva trpičenja in zatiranja svojih podložnikov.

Nekako pred poldnem je dr. Jerko dospel na Prelesje. Skrival se je po temnem gozdu in šele, ko se je nekoliko zmračilo, je stopil pred obzidje, potegnil je vrvico, visečo nad vhodom, nakar se je znotraj na dvorišču oglasil zvonec z močnim, tenkim glasom.

»Kdo je?« se je zadrl oskrbnik. »Mrači se, zvečer ne odpiram.«

»Odprite!« je zdravnik odločno zahteval.

»Kdo ste? Kaj želite?« Srd in nevolja sta govorila iz vprašanja osornega oskrbnika.

»Prihajam od gospe Amalije, ki namerava prezidati to graščino; poverjeno mi je, napraviti načrt. Tukaj je pooblastilo.«

Oskrbnik je odprl, a le toliko, da je mogel stopiti pred zdravnika, ki se mu je predstavil kot zidarski umetnik. Pazno je prečital njegovo dovoljenje ter je naježil rjave obrvi.

»Vstopa vam ne dovolim. Pooblastilo je lahko ponarejeno.«

»Pa ni! Ali ne poznate pisave? Čigav je podpis? In vi mi branite v graščino? Čakajte, nosili boste neprijetne posledice.«

»Pazite, da jih ne boste nosili vi sami! Jaz sem Tacelj, varuh te graščine; za svoja dejanja sem odgovoren najprej svoji vesti in potem šele gospe Amaliji.« Debele oči so mu vzplamtele po teh besedah; jezno je zaloputnil vrata ter jih je zaklenil za sabo.

»Pomislite, pred kom zapirate, pol ure imate odloga.« Zdravnik se je odstranil od obzidja ter je zavil proti gozdu.

Tacelj je pristavil lestvo, da vidi, kam je izginil nasilnik. – »Kaj neki hoče?« je premišljal na zidu. »Morda pa sluti – – ne, ne, to ni mogoče. In vendar, kdo ga pozna ...«

Urno se je spustil z lestve ter je tekel v sobo k prijatelju, ki ga je čakal za mizo, obloženo z jedili in s pijačo.

Izid njunega kratkega razgovora je bil, da je Tacelj čez nekaj časa odprl vhod na dvorišče; prižgal je svetiljko nad vrati ter je sedel zunaj na klop.

Zdravnik je medtem obhodil obzidje, opazovaje, kje bi se dalo preplezati. Toda stikal je zaman. Točno čez pol ure je stal zopet pred glavnim vhodom, kot je bil napovedal.

»Torej ste res spet tukaj!« ga je oskrbnik nagovoril prijazno, kot ni bila njegova navada. »Ponoči menda vendar ne boste delali načrtov?«

»Naročeno mi je prenoviti grobnico, ki jo moram ogledati ter izdelati načrt. Tam pa je tema tudi podnevu ter bom moral delati pri luči, zato mi je vseeno, naj je noč ali dan.«

»V grobnico hočete?« je oskrbnika natihem zaskrbelo. »No, rad vam izpolnim željo; toda sami pojdete tja – naprej vam povem, da ni moja navada, ponoči obiskovati mrliče.«

»Dobro! Če se bojite, pojdem sam. Dajte mi ključ in pokažite mi vrata – svetiljko nosim s seboj.«

»Prav, prav! Pohvaliti moram vašo previdnost. Torej na delo, gospod stavbinski umetnik, ter obilo uspeha!« To izrekši mu je izročil ključ od grobnice ter mu je namignil, da naj gre za njim.

Hodila sta po dolgem, ozkem hodniku; končno sta dospela pred široka železna vrata. »Tukaj, gospod umetnik!« je menil Tacelj in mu pokazal vhod v grobnico, nakar je urno krenil nazaj.

Zdravnik je napravil luč, odklenil je vrata ter je stopal po kamenitih stopnicah navzdol v neprezračeni prostor, kjer se je nahajalo grajsko pokopališče. Mrzel duh po plesnobi mu je udaril v obraz. Svetloba njegove luči je padala na vlažne zidove, iz katerih so zevale ozke odprtine – grobovi pokojnih grajskih prebivalcev.

Ni še dospel do konca grobnice, ko se je zunaj pred vrati pojavil glasen ropot. Razločil je hitre korake. Votlo so zabobnela železna vrata, ključ je zaškrtal in zapahi so zaškrtali in dr. Jerko je postal jetnik, pripuščen grozoviti usodi.

VII.[uredi]

Vratarica Pavla je nadaljevala svoje vražje delo. Mnogo noči je prečula na mračnem hodniku pred sobo bolnice, toda minevali so dnevi in majorka Purman še vedno ni dobila zanesljivih poročil. Obema je bila gospa Justina živa ovira, ker ni trpela pri bolnici tuje osebe.

Kar se Pavli ni posrečilo pri gospe Amaliji, je hotela doseči pri njeni hčeri Ljudmili, katero je nesrečni sestanek na vrtni veselici položil na bolniško postelj. Lovila ter izpraševala je njeno sobarico, ki pa ni hotela ničesar vedeti; videla je prihajati stotnika Milana, čigar obisk je bil vselej odklonjen z utemeljitvijo, da gospodična potrebuje samote in miru. Celo zdravnika se je branila, trdeč, da ji ni treba zdravniške pomoči.

Glavar Kočnik je stal ob njeni postelji ter jo je sočutno opazoval. Kaj jo je neki doletelo tako nenadoma v družbi odlične gospode, na kraju raznovrstne zabave? Razmišljal je in ugibal, toda pravega vzroka ni mogel pogoditi.

Potrt je zapustil njeno sobo ter se je podal k svoji bolni soprogi. Slonela je na postelji shujšana in bleda; šele dva dni je trajala njena bolezen in že je bila podobna bolj senci kot človeku.

»Zdravnik je ukazal mir, gospod Kočnik,« mu je šepetala Justina. »Naročil je, da naj izpolnimo bolnici slednjo željo.«

»Ničesar ji še nisem odrekel, gospa Justina. Trudil sem se, da sem ji ustregel na vsak migljaj, ter hočem podvojiti svojo skrb. Na rokah bi jo nosil – njo, ki je tako blaga in plemenita, vredna največje ljubezni in spoštovanja.«

»Nevarnost je prestana, gospe se obrača na bolje,« ga je tolažila Justina. Kako rada bi mu bila namignila, da je rešitev že na poti, toda ni se smela prenagliti; počakati je hotela še nekaj časa.

Pavla je bila tisto jutro izredno slabe volje. Zamišljena v svoje peklenske načrte je hodila po sobi, ko se je oglasil zvonec, napeljan v njeno stanovanje, ki se je nahajalo ob glavnem vhodu v pritličju palače.

Togotna vsled neljubega motenja je odprla vrata, toda že ob pogledu na prišleca se je polegla njena jeza. Pred njo je stal pismonoša z zaprto brzojavko, ki jo je poželjivo sprejela.

»Zopet nekaj!« se je radovala, ko je prebrala naslov, glaseč se na gospo Amalijo.

Urno je odpravila pismonošo, zaprla je sobo ter je zagrnila okna, nakar je odprla brzojavko. Bila je iz Italije. »Pričakujem denarja, ki ga še do danes nisem prejel. Ako pridem ponj, bo razkrito, kar je do zdaj še neznano javnosti in tvojemu imenitnemu soprogu.« – Brzojavki je manjkalo podpisa, ki se pa Pavli tudi ni zdel potreben, saj sta ji stavka povedala dovolj. Torej v Italiji živi nekdo, kateremu je treba zamašiti usta ... Biti mora eden, ki pozna preteklost gospe Amalije ter hoče odkriti kak temen dogodek iz njene mladosti.

Presrečna je plosknila z rokami. To novico ji bo majorka odtehtala z zlatom in Kočnik bo zasovražil svojo ženo – nedolžno na videz, a umazano na duši.

Spretno je zalepila brzojavko ter jo je po strežnici poslala gospe Amaliji.

»Moj Bog!« je vzkliknila bolnica, prebravši usodno poročilo. »Sam bo prišel ali vsaj namerava ...«

»Predrznost!« se je zgražala Justina. »Gospa, dovolite mi, da temu nesramnežu po svoje odgovorim.«

»Vse je izgubljeno!« je vzdihnila Amalija. Oči so ji skoro ugasnile in mrzel znoj je orosil njeno čelo. »O, Justina, vse je končano! Julijan živi in pride, sramota je neizogibna.«

Bolnica je utihnila, slabost ji je vzela besedo. Justina ji je podala kozarec mrzle vode, kateri je primešala nekoliko spalnega praška, kar je blagodejno učinkovalo. Skrbno je odela spečo prijateljico; nato je sedla k pisalni mizi, napisala je kratko brzojavko, ki se je glasila: »Pričakujem tvojega obiska. Na veselo svidenje! Tvoja Amalija.«

Poslovila se je od bolnice ter se je podala na sprehod. Spotoma je hotela oddati brzojavko ter pogledati domov v nadi, da jo čaka poročilo od moža.

Kmalu po njenem odhodu se je glavar Kočnik vrnil iz pisarne k svoji bolni soprogi, kjer se je spustil v naslanjač. Zganil se je ob pogledu na spečo ženo, čije lice je izražalo skrajno izmučenost.

»Nevarnost še ni minula,« se je zamislil v poteze njenega obraza. Zasmilila se mu je trpeča žena in v nežnem sočutju je povesil glavo. Takrat je ob postelji na preprogi zapazil košček papirja – delce one nesrečne brzojavke, ki jo je Justina raztrgala pred odhodom. Sklonil se je ter je segel po listek – oko mu je obstalo na začetku prvega stavka: »Pričakujem denarja.«

»Kdo ga pričakuje?« se je stresel, iščoč še drugih listov, kjer bi se nadaljevalo zagonetno poročilo. Toda Justini je odpadel le en listek, ki ga v naglici ni pobrala. Globoko je vzdihnil v negotovosti, v katero ga je pahnila ona kratka vrstica.

Bolnica je zastokala ter se je nekoliko premaknila. »Kje naj ga vzamem – toliko denarja?« je šepetala v mučnih sanjah.

»Ali je mogoče? Amalija se nahaja v denarni stiski!« je Kočnik neverjetno zmajal z glavo. »Koliko izda v dobrodelne namene – za domače in tuje reveže – vsak teden, vsak mesec! Zakaj mi ne zaupa, če je prišla v zadrego?«

»Vsako prošnjo sem ji izpolnil, povoda nima, da bi se skrivala pred menoj. Sem ji li že kdaj pokazal nevoljo z eno samo besedico, z eno samo temno potezo na obrazu?« – Ne, prav ničesar se ni mogel spomniti; njuno zakonsko življenje ni poznalo sence, ki bi ju bila kdaj razdvojila.

»In vendar ...« se je zasolzil ob pogledu na bolnico. »Amalija trpi, trpi in molči, zato ji ne morem pomagati.«

Justina se je vrnila s sprehoda. »Vi tukaj, gospod Kočnik?« ga je vprašala skoro nevoljno. »Ali ste bili poklicani?«

Molče je odmajal z glavo, nakar se je dvignil, hoteč oditi. Justina je med njegovimi prsti zapazila košček raztrgane brzojavke ter ga je spremila do vrat.

»Kakor veste, uživam zaupanje vaše soproge,« ga je ustavila pred vrati, »zato vam le toliko rečem: vi ne smete – mislim namreč ...«

»Našel sem listič, čigar vsebina namiguje na neko posebnost, ki se dogaja za mojim hrbtom. Treba bo resno nastopiti.«

»Samo ne prenaglite se, gospod Kočnik. Verujte pa, gospa Amalija je čista, brez madeža in krivde. Vse boste izvedeli, le nekoliko morate še potrpeti.«

»Moja želja je, da mi Amalija čimprej odkrije, kar ima na srcu. Recite ji, da mi njeno molčanje seka globoke rane.«

»To se bo zgodilo, gospod Kočnik. Kmalu boste čuli o nenavadno čudni zadevi in tedaj boste umeli njeno odlašanje.«

Glavar se je pomiril. Lice mu je sicer pobledelo in noge so se mu šibile, le beseda mu je še ostala mehka v ljubezni in sočutju do svoje bolne soproge.

»Če je tako, gospa Justina, potem umaknem svojo željo. Pustite jo, ne silite je, sama naj najde pot do mene brez napeljevanja ali prigovarjanja.« Solze so mu zalile zadnjo besedo, s katero je zapustil bolniško sobo.

Justino je zabolelo srce. Občutila je rano, ki jo ljubečemu soprogu povzroča nezaupanje njegove lastne žene. »Zakaj mu vendar ne zaupa?« je premišljevala, stopajoča po hodniku v sobo, ki ji je bila odkazana za stanovanje. »Ima li prav? Sama se hoče boriti do častne zmage.«

Ko se je čez nekaj časa vrnila k bolnici, je našla ob njeni postelji tujega gospoda, sklonjenega nad njeno glavo.

»Kdo je ta neznanec?« je namignila sobarici, ki se je tačas mudila pri bolnici. »Zakaj si ga pustila v sobo brez mojega dovoljenja?«

»Rekel je, da je zdravnik,« je služkinja odbijala krivdo.

»Zdravnik?« je zardela Justina. »Ta tujec! Kdo vas je zahteval?« je odločno zaklicala neznancu.

»Naročeno mi je, da izvedem neko važno opravilo,« je odvrnil in jo ošinil z zlobnim pogledom, po katerem je spoznala tujca z vrtne veselice, kjer je bila prisotna tudi ona.

»Tako?!« se je oblastno vzravnala. »Pod krinko zdravnika se drznete priti v palačo? Pozivam vas, da takoj odidete!«

Tujca so njene odločne besede trenutno osupnile; za korak se je odmaknil od postelje, toda naglo se je pomislil ter se je ponovno sklonil nad bolnico. »Še bom prišel«, ji je dihnil v uho. »Sicer vas ne sovražim, toda vse mi je znano in skrbel bom, da pride med ljudi ...«

To izgovorivši je spustil iz roke nekaj svetlega, ki je zdrčalo po belem vzglavju k bolnici pod odejo, nakar je z naglimi koraki zapustil njeno sobo.

»Helena, sledite temu človeku!« je Justina velela sobarici. »Pokličite hlapca, čakajte, sama pojdem. Ah, ne morem; gospa se je prebudila, ne smem je pustiti same.«

Sobarica se je zasukala in Justina je sedla k bolnici, premišljevaje, kako bi ji mogla postreči.

»Kaj je bilo?« je bolnica s težavo povpraševala. »Nekdo me je klical. Ali ni bilo nikogar tukaj?« Opiraje se na posteljo, je zadela na nekaj okroglega, pobrala je in pogledala, vzdihnila in omedlela ...

Njeni drobni prsti so oklepali prstan z začetnicama njenega imena; nosil ga je Julijan; s tem prstanom na roki je bil pred desetimi leti umorjen in pokopan.

VIII.[uredi]

Napočilo je tretje jutro, odkar je dr. Jerko odpotoval na Prelesje. Gospa Justina še vedno ni prejela zaželjenega poročila; počasi so ji potekale ure v pričakovanju ter v strahu, da se mu je moralo nekaj pripetiti.

Tudi Amalijo je skrbelo zdravnikovo molčanje. Zdravje se ji je čez noč nekoliko izboljšalo; svoji prijateljici se je morala zahvaliti, da je že tretji dan mogla vstati iz postelje.

»Molk vašega soproga me navdaja s strahom,« jo je opozorila. »Svetujem vam, da odpotujete na Prelesje; naši konji so izpočiti, kočija vam je na razpolago.«

»Vi bi me pogrešali. Niste še popolnoma okrevali, bolezen se lahko povrne. Kdo naj me nadomestuje?«

»Trdna se čutim, gospa Justina. Ne priganjala bi, toda čas poteka. Poglejte!« S tresočo roko ji je podala pismo, prejeto tisto jutro; vsebovalo je eno samo vrstico, ki se je glasila: »Samo tri dni imaš še časa!«

»Torej zopet!« se je Justina prijela za glavo. Pisava je bila drugačna kot v prvem pismu, iz česar je sklepala, da so različne osebe zapletene v to zadevo. »In kaj nameravate ukreniti?«

»Poznam dve poti: ali naj vso stvar odkrijem možu ali pa naj preskrbim zahtevano vsoto ter jo na tihem odpošljem.«

Justina je molčala. Spomnila se je želje gospoda glavarja, da naj ne pritiska na njegovo ženo in zdaj jo je videla na poti do njega – na poti, katero je izbrala po svojem lastnem nagibu, kakor je želel sam.

»Denarja ne pošiljajte, raje krenite na drugo pot!« ji je rahlo svetovala, prepričana, da prihajajo vsa pisma od tujca, ki je Amaliji prinesel prstan, s katerim ji je v kupo trpljenja kanila zadnja kapljica ter jo je napolnila do vrha.

Še tisto dopoldne se je Justina odpeljala na Prelesje. Ljubezen do moža in skrb za Amalijo sta ji bili zvesti spremljevalki.

Amalija še vedno ni smela zapustiti bolniške sobe. Po naročilu strogega zdravnika so ji bili zabranjeni tuji obiski, zato je tembolj hrepenela po svoji hčerki, kajti že tri dni se nista videli in obema je bila prikrita njuna bolezen. Zdaj šele ji je sobarica povedala o njeni vrnitvi z veselice, da je od takrat v postelji, da hrepeni ter vprašuje po svoji materi. Srce se ji je skrčilo ob misli: Ljudmili je znana njena zadeva ...

Počasi je lezla po stopnicah v drugo nadstropje in s tresočo roko je odprla vrata njene sobe. En sam pogled na mlado bolnico in zavedla se je resničnosti svojih slutenj: Ljudmila vé ...

»Ljudmila, hčerka moja!« je govorila in se plaho bližala njeni postelji.

»Mamica, zlata mamica!« Tesno se je oklenila svoje matere in njeno bledo lice se je naslonilo na njene prsi.

»Dušica, ti veš ...?« jo je mati božala po obrazu.

»Vem,« je priznala Ljudmila. »V marsičem pa še nisem na jasnem, ker ni nikogar, ki bi mi hotel dati pojasnila. Mamica, ali je resnica, da je v nevarnosti vaša sreča in moja bodočnost?«

Mati je vztrepetala. Kje se je našel hudobnež, ki je ogrenil življenje njenemu otroku? In zdaj mora govoriti – sama mora razkriti svojo sramoto.

»Kdo ti je povedal, dragica? Povej mi, dušica, natančno, odkrito ...«

»Tujec na vrtni veselici,« je ihté izpovedala Ljudmila, ponavljaje besede, ki jih je čula iz njegovih ust. »Ako je resnica, tedaj je Milan zame izgubljen ...« Rahlo je ob zadnji besedi stisnila materino desnico, katero so močile njene vroče, dolgo časa zadržane solze.

Preden je mati našla primeren odgovor, je bila po služkinji pozvana k svojemu soprogu na razgovor. Poslušno se je dvignila ter je poljubila njeno lice. »Pridem, kakor hitro mi bo mogoče, ne jokaj, vse boš izvedela! Žrtvi sva velike pomote, ki bo pa kmalu popravljena.« Zdravilno kapljico tolažbe je s temi besedami kanila v hčerino srce, nakar je s trudnimi koraki zapustila njeno sobo.

Soprog jo je čakal na hodniku. »Ali se je tako mudilo?« jo je nagovoril s sočutjem in z ljubeznijo. »Ljudmila bi bila lahko čakala. Takoj moraš nazaj v sobo; zdravnik je ukazal in moja volja je tako.«

»Laže mi je, ker sem govorila. Pojdiva, da se tudi tebi izpovem; dolžnost mi pravi, da ne smem več molčati, tudi tebe moram seznaniti s svojo zadevo.«

Molče ji je položil roko okrog pasu ter jo je odvedel v njeno sobo. Dolgo sta sedela ljubeča se zakonska v zaupnem razgovoru: Amalija mu je odkrila svojo bolečino.

* * *

Pok, s katerim so se zaprla vrata grajske grobnice, je pretresel zdravniku mozeg in kosti. Zavedel se je nevarnosti, v kateri pa ne sme obupati, ako hoče ohraniti življenje. Pogubila bi ga prevelika razburjenost, toda rešiti ga moreta popolna hladnokrvnost in pa vztrajno delo.

Najprej je pogledal, če so vrata zaklenjena in kako bi se dala odpreti. Tukaj je naletel na odpor. Debel železen zapah je molel iz ključavnice, čije luknja je bila zabita z železom. Ključ, ki ga je nosil v žepu, mu ni mogel koristiti.

»Morda pa vodi iz grobnice še kaka druga pot,« je upal natihem. Oprezno je stopal s svetiljko ob vlažnem zidu; vsaka razpoka ga je prešinila z radostjo, vsaka špranja mu je zbudila pozornost. Nazadnje pa je uvidel, da se nahaja na kraju, iz katerega ni izhoda.

Sedel je na kamenito klop ter se je zamislil v usodni položaj. Svetiljko je postavil poleg sebe, navil je uro ter otipal žepe: zaloga jestvin, s katerimi se je preskrbel, je bila sicer zelo pičla, a zadostovala bi za nekaj časa, dokler ga ne iznenadi rešitev ali smrt.

Upanje na rešitev ga je prevzelo z novim pogumom. Vzdržati mora ter izvesti svojo nalogo brez ozira na nevarnost in posledice. Morda se mu nazadnje le posreči, da uide ter reši življenje, vse drugo mu bo navrženo.

Torej na delo! Nobenega hipa ne smeš zamuditi, najti mora krsto Julijana Valarona, pokojnega graščaka.

Ni mu je bilo treba iskati dolgo časa. Svetiljka mu je pokazala kamenito ploščo, stopil je bliže ter je prečital napis. Stal je ob njegovem grobu, ob ozki odprtini, izklesani v debeli zid.

Zazeblo ga je ob pogledu na veliko kovinsko rakev, kar pa ni bila posledica strahu, marveč zavesti, da je napočil važen trenutek – zanj in za gospo Amalijo.

Sklonil se je nad pokrovom, ki ga je potresel z obema rokama. Zapazil je, da se je nekoliko premaknil – bil je le poveznjen na spodnji del, torej ga bo dvignil brez posebnega truda. Brez dvoma je moral krsto nekdo odpreti; vijaki niso sami odjenjali, nekoga je stvar zanimala ter ga je prehitel, ali pa gre za zločin.

Z obema rokama se je vprl v pokrov. Dvigniti ga sicer ni mogel, a odrinil ga je brez posebne težave. Posvetil je v krsto – bila je prazna. Napis nad odprtino torej ni imel pomena. Truplo je moralo biti pred pokopom raztelešeno in maziljeno, drugače bi bilo že strohnelo in ostanki bi se nahajali v krsti, ki pa ni vsebovala ničesar ter je bila videti, kot da je nova.

»Aha! Zdaj vem, zakaj se je Tacelj razburjal ob mojem prihodu,« je škripal z zobmi. »V svesti si zlobnega dejanja se je bal preiskave, zato je zaprl vrata za mano ter me hoče umoriti z gladom ali nožem, če se ni izmislil še kaj drugega ...«

»Naj pride, kar hoče,« je počenil poleg krste. »Sam sem, drugega orožja nimam kot samokres, ki ga pa v temi najbrž ne bom mogel rabiti. Oskrbnik pa razpolaga s sredstvi in skoro gotovo tudi z ljudmi – morda so že na poti, da mi vzamejo življenje. No, ako pridejo, bodo prevarani,« se je opogumil, »hujša kot moč je – zvijača ...«

Sedel je na rob odprte krste ter se je naslonil na zid. Strašna podoba smrti mu je stopila pred oči. Videl in čutil je njeno roko, segajočo iz temine – roko, ki ne pozna usmiljenja, ki mori in uničuje, kar doseže in kamor zadene. Ali naj jo počaka, da ga zgrabi in trešči ob tla? Ne! Skriti, umakniti se ji mora!

Zavil se je v plašč, ugasnil svetiljko ter je legel v prazno krsto. Trdo ležišče ga je zopet spomnilo smrti, izprašal je vest ter obudil kesanje; nato je potegnil nase pokrov, pod katerega je ob glavi porinil zaprti nož. Tam je nastala ozka špranja za zrak.

»Tukaj sem varen,« se je tolažil. »Gotovo bodo prej pretaknili vse kote, preden pride komu na misel, da sem si izbral to neprijetno posteljo.« Zakril si je z žepnim robcem obraz ter je poskušal zaspati, kar se mu je posrečilo šele čez dolgo časa.

Zbudivši se, je pogledal na uro, kazala je devet. Po vsem telesu je čutil otrplost in bolečine zaradi trdega ležišča, na katerem se je mogel komaj obrniti. Previdno je odmaknil pokrov ter je zlezel iz krste.

V grobnici je vladala neprodirna tema brez najmanjšega znamenja, da je zunaj beli dan. Zopet se je moral poslužiti luči, kajti vnovič je hotel preiskati svojo podzemeljsko ječo ter ogledati njene posebnosti. Že je pretaknil vse kote in šele v spodnjem delu je zapazil motno svetlobo, prihajajočo skozi okroglo okence, zaprto z debelo neprozorno stekleno ploščo, visoko gori v oboku. A kako naj jo doseže, ko nima lestve in okence je najbrž premajhno, da bi mogel misliti na beg.

Ni mu torej kazalo drugega, kakor da se povrne nazaj k odprti krsti v duplino, ki se je nahajala v sprednjem delu grobnice, nedaleč od stopnic.

Kazalec njegove ure se je z neznansko počasnostjo nagibal proti večeru. Kot večnost se mu je zdela nastopna noč, katero je zopet prečul v krsti, premišljajoč, kako naj uide grozoviti smrti. Spomnil se je Justine, svoje soproge, čakajoče njegovega poročila, katerega ji ne more poslati. Nadejal se je njenega prihoda, ki mu prinese zaželjeno rešitev.

Proti jutru je zopet nekoliko zadremal. Prebudili so ga votli koraki, ki so se ustavili ob vratih. Zaškripali so železni zapahi, vrata so se odprla in vstopil je Tacelj v spremstvu nekega tujca; svetloba, prihajajoča skozi odprta vrata, je odkrivala na temnih obrazih njun zlobni namen.

»Pobegnil je,« je spregovoril neznanec v tujem narečju. »Pa si pravil, da ne more uteči.«

»Uiti ni mogel,« je trdil oskrbnik, držeč veliko svetiljko visoko pred seboj. Iskaje svojega jetnika sta se pomikala proti drugemu koncu, kjer sta obstala, motreč na oboku okence, skozi katerega jo je morda popihal.

»Ušel je,« je pihal neznanec in v roki se mu je svetilo bodalo. »Ti si kriv!«

»Šipa je nedotaknjena,« je menil Tacelj in kazal na linico, »drugega izhoda ni iz grobnice.«

»No, potem ga je pekel požrl.«

»Ti me žališ,« je stokal oskrbnik. »Ali je to plačilo?«

Zdravnik je zlezel iz krste ter je poslušal njun razgovor. Stala sta prav pod linico v oboku, pred njima je gorela svetiljka.

»Nebo mi je poslalo rešitev,« se je razveselil zdravnik. Planil je iz odprtine, smuknil skozi vrata ter jih skrbno zaklenil. Tacelj in njegov tovariš sta postala njegova jetnika.

IX.[uredi]

Stotnik Milan je jezdil na sprehod. Njegov obraz je razodeval duševno potrtost – tri dni že ni videl svoje neveste, kar ga je navdajalo z žalostjo in skrbjo. Pravkar je hotel izpodbosti konja, ko ga je nagovorila imenitna gospa, čije lica, razgreta po zaužitju čudovitega strupa, so se ji palila pod tankim pajčolanom. Bila je majorka Purman.

»Tako izredno resni ste danes, gospod stotnik,« je pričela laskavo. »Odkrite mi svojo bolečino, morda bi se našlo zdravilo ...«

Stotnik Milan ji je v odgovor hladno odzdravil ter je hotel nadaljevati svojo pot.

»Vi molčite? Pa so mi vseeno znane vaše muke. Sočutno vas pomilujem.«

»Ne razumem vas, milostljiva. Skrbi me radi neveste ...«

»Seveda, seveda, kako bi vas ne skrbelo! Saj je pa tudi žalostno – kdo bi si bil mislil kaj takega o gospe Amaliji!«

»Prosim, gospa majorka, kaj hočete prav za prav od mene?«

»Tako je prav, gospod stotnik!« se je vzradostila, ker jo bo Milan vendar enkrat poslušal. »Toda, zakaj vam moram ravno jaz povedati, kar je sicer že splošno znano? Pa naj bo, ker zahtevate sami. V neki prodajalni se je govorilo, da preganja gospo Amalijo znanec iz mladih let. Gospa se boji za svojo čast, zato žrtvuje velike vsote denarja, da pokrije madež, ki oskrunja njeno mladost. Pravijo, da vsa stvar ni tako nedolžna; celo glavar in Ljudmila bi znala čutiti posledice ...«

»Prosim vas, gospa majorka, imenujte mi osebo, ki razširja take bedarije. Poklical jo bom na odgovor.«

»Torej še vedno ne verjamete!« je hinavsko govoričila. »Prav imate, tudi jaz ne verjamem. Seveda bi bilo bolje, ako bi sploh ne bilo takih govoric. Denar pa tudi ne opere vsakega madeža in prav dvomljivo je, če bi kak častnik še zahajal v tako hišo – prosim, ne glejte me tako srdito! – v tako razvpito hišo, pravim.«

»Gospa majorka, žal mi je, da ste ženska, da niste – mož ...«

»Ali zato, da bi me pozvali na dvoboj? Oh, kako ste krvoželjni! Vedite, da sem nedolžna,« je dejala poparjeno. »Na svidenje, kadar boste razpoloženi!« – Odšla je z zlobnim nasmehom, ki je mlademu častniku dolgo zvenel po ušesih.

»Nesramna obrekljivka! Maščevati se hoče, ogabila bi mi rada Ljudmilo, toda vsi njeni poizkusi so zaman. Vem, da je lagala, a četudi bi govorila resnico – raje bi se odpovedal službi ter odložil naslov, kot da bi ostavil njo.«

Prišedši s sprehoda je izročil konja slugi, sam pa je tekel v palačo, da povpraša po predragi bolnici.

»Obrača se ji na bolje,« je dejala sobarica na hodniku. »Vendar vas še ne morem pustiti v njeno sobo. Zdravnik je ukazal, da gospodična ne sme sprejemati obiskov.«

»Hvala! No, ker sem že tukaj, bi rad govoril z gospodom glavarjem. Tega mi menda ne boste zabranili.«

»Gospod glavar je odpotoval ...«

»Kam?« je poizvedoval odhajaje.

»Ne vem. Pred dobro uro se je odpeljal z gospo Justino; rekel je, da se vrne pred večerom.«

»Gospod Milan!« je zaklicala gospa Amalija, ki se je prikazala na hodniku. »Odhajate, ne da ste se oglasili pri meni? Vsaj za nekaj časa pridite, ako vas ne zadržujejo važni opravki.«

»Prav rad, gospa Amalija; saj sem tako potreben razvedrila.«

»Pridite torej, tudi vi ste preživeli z nami nekaj bridkih dni. Ni še gotovo, kako se bo stvar končala, vendar pa pričakujem ugodnega izida, ker mi pomagajo oni, katerim zaupam. – Sedite prosim, poslušajte in sodite!«

Sedla sta drug drugemu nasproti, Amalija je pričela svoje pripovedovanje.

X.[uredi]

Dr. Jerko je bil rešen gotove smrti. V zavesti zmage je stopal po mračnem hodniku; čim bolj se je umikal usodnemu kraju, tem svetlejša je bila njegova pot. Prišel je do malega okna; tu se je oddahnil ob pogledu na cvetočo naravo, spustil se je na nizko klopico, vesel, da je bogato poplačano njegovo delo.

Nedaleč od sebe je zapazil odprta vrata. Začutil je prijeten duh po pijači in jedilih, s katerimi je bila obložena okrogla miza sredi sobe. Tu sta se brezdvomno gostila Tacelj in njegov tovariš pred odhodom v grobnico v nadi, da po izvršitvi umora nadaljujeta svojo pojedino.

Izmučen vsled prestanega truda je izpraznil kozarec – vino je teklo kot olje – pojedel je nekaj koščkov pečenke ter zapalil dišečo smotko.

Pijača mu je nenadoma pregnala vso utrujenost, začela mu je delovati domišljija. Spomnil se je okna v oboku grobnice in v srcu mu je nekaj šepetalo, da naj vstane ter poišče mesto, kjer se nahaja odprtina.

Našel jo je na hodniku za grobnico, legel je na tla ter je poslušal, kaj počenjata njegova jetnika. Pod sabo je slišal votlo ropotanje in močne sunke, katerim je debela šipa trdovratno kljubovala. Lopova sta poskušala uteči.

Hitro se je dvignil, na vsak način je hotel preprečiti njuno prizadevanje. Ob zidu je slonela debela plošča, katero je zategnil na okno. Zločinca sta zarjula v zavesti, da jima je zaprta zadnja pot, po kateri bi mogla uteči pravici.

Zdravnik se je vrnil v sobo, da použije zadnje ostanke, poslušaje, če se v gradu nahaja še kako drugo človeško bitje. Prepričan, da sta Tacelj in njegov prijatelj edina prebivalca te graščine, je šel na dvorišče, kjer je pristavil lestvico na obzidje, odkoder se je videlo v dolinsko vas.

»Tam doli je orožniška postaja,« je dejal. »Da bi vendar našel človeka, ki bi ga mogel poslati po ljudi.«

Komaj je to izgovoril, je že zapazil krepkega fanta s sekiro na rami, stopajočega mimo graščine.

»Dobro jutro!« ga je pozdravil z obzidja. »Ali mi hočete napraviti malo uslugo?«

»Kakšno uslugo?« je zarezal mladenič, ki najbrž še nikdar v življenju ni slišal te besede.

»V gradu se je pripetila nesreča. Stopite v dolino po orožnike.«

»Odprite! Pripravljen sem pomagati.«

»Ne morem. Ključa nimam ...«

»Hudirja! Kako ste prišli noter?«

»Tacelj mi je odprl. Zdaj se mu je pripetila nesreča ...«

»Pa ga niste – morda? Da bi ga bili – vraga! Vse najhujše mu privoščim.« – Razvnet je pograbil sekiro ter jo je zastavil v vrata, ki so se hreščaje odprla. – »Takole, vidite!« se je postavil pred zdravnika. »Zdaj me peljite k njemu, da ga potipljem, ako je še občutljivo njegovo grešno telo.«

»Pozneje, prijatelj! Najprej morate po orožnike.«

»Grem, da bo po vašem.« Zasukal se je in že je tekel skokoma navzdol proti vasi.

Čez dobro uro se je vrnil z načelnikom orožniške postaje. Spremljalo ju je nekaj fantov, ki so se jima iz radovednosti pridružili. Za vsak slučaj so se oborožili s palicami, orožniku se je svetilo na puški nasajeno bodalo.

»Vi ste me pozvali,« je obstal pred zdravnikom na dvorišču, »govorite, kaj se je zgodilo!«

»Tacelj me je hotel umoriti. Zaprl me je v grobnico, da me pripravi na smrt. A sreča mi je prinesla rešitev.«

»Čuden je ta oskrbnik!« je menil orožnik. »Dolgo ga že opazujem, ni me iznenadila ta novica. – Toda na kakšen način vas je zvabil v grobnico? Ali s silo ali z zvijačo?«

»Poverjeno mi je bilo važno opravilo – preiskati krsto pokojnega Julijana Valarona, ki je umrl pred desetimi leti. Prosil sem vstopa v grobnico, a oskrbnik mi ga je sirovo zabranil; na mojo ponovno zahtevo pa se je končno vdal, vedel me je pred grobnico ter mi izročil ključ. Podal sem se na grajsko pokopališče; naenkrat pa so zahreščala vrata. Tacelj jih je zaprl za menoj. Zdel sem se mu nevaren, ker je slutil, da zasledujem zločinca, ki je odprl krsto ter odstranil mrliča, kar sta storila oskrbnik in njegov tovariš; oba se nahajata pod ključem in pričakujeta našega prihoda.«

»Mrliča moramo najti – kmalu bomo stali ob njegovem grobu. Ako sta vaša jetnika v zvezi z zločinom, ga morata priznati in pokazati grob,« je trdil orožnik.

Podali so se v graščino. Molče so korakali po temnem hodniku, zdravnik je odklenil vrata, nakar so vstopili v grobnico.

»Tukaj je!« je zakričal Tacelj in planil proti zdravniku, stopajočemu na čelu. Zabliskalo se je bodalo v roki neznanca, nekdo izmed fantov je zamahnil s palico in orožje mu je odletelo v temen kot. Plaho se je umaknil za hrbet razjarjenemu oskrbniku, ki je šele sedaj zapazil orožnika v spremstvu vaščanov, njegovih sovražnikov.

»Kdo vas je klical?« se je zadrl nad fanti. »No, če ste prišli, da me osvobodite, prav! Zato pa primite tegale,« je pokazal na zdravnika, »ta naju je zaprl ter zasluži kazen.«

»Tako je! Peljite ju na svetlo v kako sobo,« je rekel orožnik, »tam se bomo pomenili.«

Fantje so ju zgrabili ter ju vlekli iz grobnice, v sobo, katero jim je pokazal zdravnik.

»Izpustite naju,« je prosil Tacelj. »Sklicujem se na postavo, pritožil se bom na višjo oblast.«

»Prosto vam, če imate vzroke in mirno vest. Na razpolago imate celo nekaj minut, da razberete svoje misli,« se je rogal orožnik. »Medtem si bom ogledal grobnico, nato bomo sestavili zapisnik.«

Namignil je fantom, da naj z njim vred zapustijo sobo, katero je skrbno zaklenil. »Stojte!« jim je ukazal potihoma, ko so se nekoliko oddaljili od vrat. Rahlo je pošepnil nekaj zdravniku, s katerim sta se vrnila poslušat, kaj da bosta medtem uganila oskrbnik in njegov tovariš.

»Najina usoda je zapečatena!« je vzdihnil neznanec. »Ti, Tacelj, si jako nespreten in kratkoviden človek. Zakaj sem te poslušal!«

»Kdo te je silil? Ti si povzročitelj – jaz nisem začel. Zdaj bi rad krivdo zvalil name, a povem ti odkrito, da bom govoril – resnica mora na dan.«

»Izdajalec! Zadavim te – tukaj na mestu – poginiti moraš, preden boš zinil kako besedo!« – Kot jastreb je planil na oskrbnika, njegovi prsti so se mu zarili v debeli vrat; pokleknil mu je na prsi ter ga neusmiljeno tiščal in davil.

»Pomagajte!« se je zvijal Tacelj. »Orožnik – fantje, pomagajte!«

»Takoj, takoj,« je orožnik vstopil s fanti. »Primite ga, zvežite mu roke!«

Z veseljem so fantje izvršili njegov ukaz. Tujec se ni upiral, vedoč, da se toliki premoči ne more ustaviti. Trepetaje je gledal Tacelj zvezanega tovariša, pričakovaje, da bo tudi njega zadela enaka usoda.

»Gospod oskrbnik, pozivljam vas, da nemudoma izpoveste resnico,« se ga je lotil orožnik. »Povejte odkrito in brez zavijanja: kdaj ste izpraznili krsto, kam ste pokopali mrliča in zakaj ste to storili?«

Oskrbnik je pogledal tovariša in je trdovratno molčal. Zbal se je njegovih groženj, ako izpove resnico, zato tudi na ponovno vprašanje orožniku ni odgovoril.

»Krivi ste, vaš molk je govoril,« ga je obsodil orožnik. »Vi ste odstranili mrliča, ker se ne morete zagovarjati. – Fantje, pripravite palice, dve minuti sta zločinca v vaši oblasti.«

Zavihteli so debele palice in težki udarci so padali po hrbtu trdovratnega oskrbnika. Nekaj jih je obstopilo neznanca, ki se je prestrašen pritiskal k zidu, po vsakem udarcu se je obrnil na drugo stran.

»Pustite me, saj bom povedal ...«

»Nehajte,« je zapovedal orožnik. »Govoril bo.«

»Vse bom povedal, zdaj je vseeno, če priznam ali tajim.« Proti zdravniku pa je s strupenim pogledom zajavkal: »Vi ste nevaren človek.«

»Pa še kako nevaren!« je menil zdravnik. »Kdo pa je grozil ter izvabljal denar iz gospe Amalije? Kdo je hotel škodovati ugledni Kočnikovi družini ter uničiti njeno srečo?«

»Kdo?« je osupnil vsled nenadnega razkritja. »Ali jaz?«

»Vi, vi! Vi tudi veste, kje se nahaja truplo pokojnega graščaka Julijana Valarona, umorjenega pred desetimi leti? Tajiti ne morete, pozna se vam na obrazu ...«

»Vem. Pokazal bom njegov grob. Pojdimo!«

»Kam?« je vprašal orožnik.

»V gozd pod graščino,« je odgovoril tujec. »Tam bomo našli grob. Razvežite mi noge.«

»Izpolnite mu željo,« je pomignil orožnik. »Tudi Tacelj pojde z nami, zvežite mu roke. Peljite ju oprezno, ker lopova mislita na beg.«

Fantje so izvršili povelje; gnali so ju previdno na dvorišče, kjer je pravkar obstala kočija, iz katere je stopil glavar Kočnik z gospo Justino, ki se je vsa srečna oklenila zdravnika, svojega soproga.

XI.[uredi]

Južno pobočje hriba, imenovanega Prelesje, je preraščeno z leševjem in gabrovino. Ena sama pot je izsekana v goščavo.

Po tej poti so fantje prignali oskrbnika in njegovega tovariša, zvezana za roke. Oba sta bila na videz mirna in vdana v usodo, skrivaj pa sta ugibala, kako bi pobegnila. Za njima je stopal orožnik z nasajenim bodalom; sledili so mu glavar Kočnik, gospa Justina in njen soprog, ki je pravil svoje doživljaje.

»Bili ste v veliki nevarnosti,« ga je glavar sočutno miloval,« lopova sta bila prekanjena, toda vi ste bili močnejši v svoji zvijači.«

»Storil sem svojo dolžnost,« je zdravnik odklonil priznanje. »Plačilo za ves moj trud je dejstvo, da imamo hudobneža, ki je povzročil gospe Amaliji in njeni hčerki toliko bridkosti. Ta neznanec je zbegal gospodično Ljudmilo na vrtni veselici, ta je pošiljal vaši soprogi pretilna pisma ter ji je prinesel prstan z roke njenega mrtvega moža. On ve za njegov grob; pozval nas je, da naj mu sledimo v goščavo.«

»Uboga Amalija!« je vzdihnila Justina. »Koliko je prestala, koliko solz je prelila! Zdaj je dokazana njena nedolžnost.«

»Nikoli nisem dvomil nad poštenostjo svoje žene,« je glavar slovesno poudaril. »In v hipu, ko mi je odkrila svojo bolest, sem se zarotil, da bom izsledil zločinca ter ga občutno kaznoval. Zdaj bo govorila pravica.«

Dospeli so v goščavo na majhno ravninico, zaraslo z gosto leskovino. »Tukaj!« je tujec pokazal na kup posekanega grmovja.

Fantje so odstranili veje, dva izmed fantov sta dvignila lopate, ki sta jih nosila s seboj.

»Stojte!« je zaklical Kočnik. »Važno vprašanje moram staviti na vas. Ali poznate tega človeka?« je pokazal na tujca, ki je medtem pregledal že vso okolico, kod bi se dalo ubežati.

»Poznamo ga,« se je oglasilo nekaj starejših fantov, ki so si ga sedaj pobliže ogledali. »To je Ivan, brat umrlega graščaka ...«

»Nisem!« se je branil osumljenec. »On, o katerem govorite, živi v Italiji, jaz sem le njegov odposlanec.«

»Lažeš!« je dejal proti njemu starejši fant. »Poznal sem oba, tebe in graščaka; spominjam se vajine podobnosti. Julijanu je manjkal mezinec nad drugim členom na levi roki. Ali ni tako?«

»Motite se,« je tajil trdovratno. »Grob, ob katerem stojimo, pokriva ostanke Ivana Kračarja – Julijan pa živi ter je na poti v domovino.«

»Ni res!« je trdil mladenič. »Priča umora, ki se je pred desetimi leti izvršil v gostilni pod hribom, sem bil tudi jaz. Padel je Julijan – kot šestnajstleten mladenič sem videl morilca in nož, ki ga je zarinil v njegove prsi – Ivan pa, in to ste bili vi, je pobegnil.«

»Umorjen je bil Ivan, graščakov polbrat, a Julijan je pobegnil v tujino, kjer se nahaja še danes. Tam sva se našla, poveril mi je važno zadevo.«

»Kakšno zadevo?« je zagrmel glavar. »Ali ponarejanje pretilnih pisem? Morda vas je napotil v bolniško sobo moje soproge, kamor ste ji prinesli prstan, ki ste ga sneli z mrtve roke njenega moža? Je li on izvršil napad na mojo hčerko z grozilnimi besedami na vrtni veselici? Vi, slepar, zločinec!«

»Jaz? Jaz?« je sikal razkrinkanec, ugibaje, kako bi odstranil vrvico, ovito okrog rok.

»Ali ste že pozabili, kar ste priznali v strahu pred udarci?« ga je opomnil zdravnik. »Zgodi naj se, kar se mora zgoditi – ste govorili in s tem ste potrdili krivdo.«

»Ničesar nisem potrdil. Rekel sem le, da vam bom pokazal grob Ivana Kračarja – toda Julijan živi ...«

»Kopljite,« je velel glavar. »Delajte previdno, da z lopato ne zadenete ob mrliča.«

Fantje so pričeli kopati. Lopate so rezale rjavo ilovico ter škrtale ob drobnem kamenju, pomešanem med prstjo. Kmalu se je pokazalo smrečje, ki je pokrivalo mrliča.

Zločinec je škrtnil z zobmi. Na rokah so se mu napele žile, sunkoma je pretrgal vrvico, s katero je bil zvezan ter je planil v goščavo.

»Za njim!« je klical orožnik ter jo je z nekaterimi fanti ubral za ubežnikom. Ta je po naključju našel med grmovjem drčo, po kateri se je spustil v dolinico, skrito na sredi brda.

Na posekanem delu gozda so ga zagledali že daleč pred seboj. »Streljajte!« so fantje prosili orožnika, »drugače nam ubeži.«

»Ni treba,« je odgovarjal orožnik. »Zločinec teče proti Dolgemu brdu; tam se bo moral ustaviti nad prepadom, kjer ga bomo prijeli.«

Ponovno so se zagnali v tek za beguncem, drvečim v smeri proti prepadu. Hotel se mu je izogniti, že je poskusil zaviti v stran, kar pa radi velike bližine preganjalcev ni mogel več izvesti. Dospel je do roba, kjer se je ustavil ter je pogledal v globočino. Pod njim so zevale pečine in razdrapane drče, za njim pa se je bliskalo bodalo, nasajeno na puški, ki je merila nanj. Skoro ga bo dosegla roka razjarjenega mladeniča; če se da ujeti, se bo moral podvreči ostri kazni, pot v globino pa mu morda prinese zaželjeno prostost.

Strah pred pravico in misel na morebitno rešitev sta ga vlekla navzdol. Z rokami je zagrabil vejo ter se je spustil na skalo; tu je izgubil ravnotežje. Lovilci, stoječi na robu, so čuli nekaj obupnih krikov, videli so njegovo truplo, ki je odskakovalo po skalah, dokler ni obležalo med grmovjem v prepadu.

Zločinec je utekel orožniku, ni pa mogel uteči pravici, kateri nihče ne uide.

Fantje, ki so z glavarjem ostali pri grobu v goščavi, so medtem izkopali mrliča, zavitega v platneno rjuho. Truplo je bilo odprto in maziljeno, v zemlji je moralo ležati samo nekaj dni. Levici je manjkal mezinec.

* * *

Odhod glavarja in gospe Justine na Prelesje je spravil majorko Purman v obupen položaj. Vedela je, da biva v gradu neznanec Ivan Kračar, ki ji je obljubil plačilo, če se mu posreči načrt. Lahko pa zasačijo njega in oskrbnika; še njo bodo nazadnje prijeli, če jo bosta izdala kot tretjo v njuni zvezi. Res se ji je že večkrat posrečilo, da je krivdo zvalila na druge, toda sreča je opoteča.

Naročila je Pavli, svoji zaupnici, da naj ji naznani glavarjevo vrnitev. Toda dan je potekal, Pavle pa ni bilo od nikoder. Ako se glavar še ni povrnil, se je moralo zgoditi nekaj posebnega, tako dolgo bi brez nujnih opravkov ne ostajal na Prelesju. Morda se ji je izneverila njena prijateljica, spoznavši nevarnost, ali pa je že prejela zasluženo nagrado.

Stresla se je ob misli na kazen ter se je z vročim čelom naslonila na okno. Tedaj se je spodaj na ulici pojavil glasen šum. Strahoma je odprla okno. Na cesti pred hišo se je zbirala množica, zroč na orožnika, pred katerim je stopal mož z uklenjenimi rokami; glava mu je bila upognjena in hoja zibajoča – spoznala je Tacelja, grajskega oskrbnika.

»Prijeli so ga!« se je z dlanjo udarila po čelu. »Moj strah je bil opravičen.«

Za orožnikom pa se je pomikal voz z mrtvaško krsto. Truplo Ivana Kračarja, ki so ga našli mrtvega pod rebrijo v Dolgem brdu, so peljali v mrtvašnico, kjer se bo raztelesilo v svrho preiskave. Ljudstvo je govorilo o pravkar odigranem dogodku na Prelesju, menilo se je o graščaku Valaronu, čigar truplo je bilo odstranjeno iz grobnice ter pokopano v gozdu pod graščino.

Trudila se je, da bi ujela kako besedo, ki bi jo spravljala v zvezo s tem dogodkom. Ker pa kljub pazljivosti ni čula imenovati svojega imena, se je nekoliko potolažena spustila v naslanjač.

Pozno zvečer jo je posetila Pavla. – »Vse je uničeno,« je prisopla v njeno sobo. »Ivan je mrtev, oskrbnika so prijeli; v palači pa praznujejo zmagoslavje ter se pripravljajo na ženitovanje.«

»Nehaj!« jo je majorka ustavila. »Tudi na to sem bila pripravljena. Veš, Pavla, to delo je bilo premalo zamišljeno. Pa zdaj je vseeno. Da le naju nista izdala!« – Nezaupno je izgovorila zadnjo besedo v strahu, da ji bo Pavla podrla upanje.

»Midve sva na varnem,« se je glasilo poročilo njene zaupnice. »Glavar mi je ob povratku pokazal zelo prijazno lice, Amalija mi je sama prinesla obvestilo o srečnem izidu in Ljudmila je vstala iz postelje ter je prav vljudno govorila z menoj. O, če bi ti ljudje le količkaj slutili ... Tako pa – pogum, milostljiva! Najmanjši sum ne leti na naju.«

»Že mogoče,« se je oddahnila majorka. »Ivan je torej držal besedo, obljubil mi je molčati, ko sem mu zagotovila pomoč. Prav, da se je ponesrečil; živ bi mi bil lahko nevaren, mrtvega se ne bojim ...«

»Najina vloga je torej doigrana,« je rekla Pavla. »Začetek je bil dober ter je mnogo obetal, konec pa je nedovršen. Jutri bom, kajneda, že lahko odpovedala službo; kajti odpirati in zapirati vrata, pometati in snažiti kljuke ni moje opravilo, če ni še kaj drugega zraven, kar zanima in obeta zaslužek. V palači sedaj ni zame takega dela. V kratkem bo poroka gospodične Ljudmile. Milan je bil nocoj pri glavarju, pri večerji so se razgovarjali o ženitovanju.«

»O Milanu mi ne govori,« je prepovedala majorka. »Kar pa nama je spodletelo na eni, morava začeti na drugi strani. Takega dela sva vajeni in časa je dovolj. – Ali poznaš trgovca Kramarja in njegovega sina Viktorja?«

»Seveda ga poznam,« je prikimala Pavla, zadovoljna, ker se ji obeta zopet novo delo. »Krasen ptiček, ta Viktor! Njemu morava nastaviti posebno zanko, da ne odleti.«

»Da, da, posebno zanko,« je potrdila majorka, »zato, ker ima očeta, ki ga zasleduje od ranega jutra do poznega večera ...«

»In Viktor? Kaj pravi on?«

»Levico ponuja meni, z desnico se drži očeta,« ga je ocenila zaničljivo. »Meni zatrjuje zvestobo, očetu pa pravi, da me bo pustil na cedilu. Morda je primoran, da ga zadovoljuje s tako izjavo, kajti starec me sovraži in zavoljo mene je zagrozil sinu, da ga bo v oporoki popolnoma prezrl. – V resnici pa bo minulo nekaj let, preden me Viktor izloči iz srca.«

»Ali pa nikoli,« je menila Pavla. »Čuta ljubezni nekateri ljudje ne morejo zatreti.«

»Tako se govori! In zato bom skrbela z vsemi poštenimi in nepoštenimi sredstvi, da se Viktor oddalji očetu ter približa meni. Vse sem pripravljena storiti zanj ter za njegovo imetje – vse, prav vse ...«

»Čemu vse?« je dejala Pavla in jo pogledala. »Edina ovira je oče Kramar s svojim sovraštvom in kljubovanjem. Ali je to vse? Vse?«

»Prav imaš; vem, kaj bom storila. Kramar je kljub visoki starosti strasten lovec, jutri pojde na lov. Znan mi je prostor, kjer bo še pred solncem čakal divjih petelinov. Kot zamaknjen bo sedel na smreki, ki jo je polomil veter in tam blizu štrli visoka skala; narava ji je na sredi vdelala luknjo, skozi katero se lahko porine puškina cev. Sprožila bom, puška bo zadela in Kramarja ne bo več ...«

»Vi boste streljali?« se je Pavla začudila. »Ne verjamem!«

»Že sem streljala, ko sva z majorjem, mojim pokojnim možem, hodila na lov. Njegovo puško – krasno dvocevko – sem obdržala. Ali je še nisi videla, Pavla?«

»Vedela nisem, da jo znate tudi rabiti, milostljiva.«

»Pa še kako spretno,« se je pohvalila. »Pomerila bom in Kramar bo padel zadet. – Divji lovec ga je ustrelil – poreko, ko ga najdejo mrtvega. In Viktor bo podedoval trgovino – jaz postanem njegova žena.«

»Nocoj bom ostala pri vas, da se natančneje dogovoriva,« se je Pavla odločila, da pomaga vragu, govorečemu iz te propale ženske.

»Seveda ostaneš in jutri tudi in vedno,« ji je obljubila. »H Kočniku ne pojdeš več; tam ni mesta zate, ustvarjena nisi za navadno deklo. Vidiš, Pavla, ta hiša bo še tvoja last,« ji je lagala, vedoč, da je poslopje, v katerem prebiva, že davno njenih upnikov, ki tekmujejo med seboj, čigavo bo.

»S čim naj vam povrnem, milostljiva?«

»Preskrbi mi ponošeno moško obleko. Obrni se na kakega hlapca, takega, ki je bolj plitvega razuma, da ne vzbudiš pozornosti. Prinesi mi jo vsaj do enajstih nocoj.«

»Brez skrbi, milostljiva! V eni uri boste imeli obleko in klobuk.« – Pavla je smuknila skozi vrata, zavila je po stopnicah na dvorišče, tam se je kot mačka plazila ob zidu proti sosedovemu hlevu, kjer je potrkala na umazano okno.

Majorka je pripravila puško ter jo je skrila na posteljo pod odejo. Čez kake pol ure se je vrnila Pavla z oguljeno in zašito moško obleko. Pomagala ji jo je obleči; pripela ji je umetne brke in z neko temno barvo ji je namazala obraz. Njene dolge lase je povila v kito, pokrila jo je s klobukom, za katerim je tičalo lepo fazanovo pero.

Tako našemljena je stopala majorka s puško proti Dolgemu brdu, kamor je dospela še pred jutranjo zarjo. Spretno se je plazila med grmovjem do skale, za katero je počenila. Prav takrat je od nasprotne strani prišel tudi lovec Kramar ter je sedel na podrto drevo.

Tisto jutro je bil Kramarjev Viktor radi očeta v velikih skrbeh. Branil mu je hoditi ponoči v Dolgo brdo, vedoč, da se v tamošnjih gozdovih skrivajo lovski tatovi, ki mu strežejo po življenju. Toda oče ga ni ubogal in sinu ni prej mirovala vest, dokler ni obesil puške na ramo ter šel za njim. Sledil mu je v primerni razdalji, pripravljen, da mu lahko vsak trenutek priskoči na pomoč.

Pričelo se je daniti. Viktor je zapazil očeta, sedečega na deblu, v naročju mu je ležala nabita puška, ki jo je držal z obema rokama, da bo hitreje pomeril in sprožil, kadar zagleda plen. Obstal je za grmom, odkoder je gledal naravnost v starčevo lice, polno ljubezni in prizanašanja.

Skesano je povesil glavo. Kolikokrat je lagal pred tem obličjem z obljubami, da bo ostavil majorko, katero mu je izkušeni oče hotel iztrgati iz srca. Sramoval se je svoje slabosti in omahljivosti in ponovno je sklenil, da se je otrese – nje, ki je najgrša in najnesramnejša ženska tudi v njegovih očeh.

Sedel je za grm na hrastov štor. Od tukaj bo gledal očeta, niti za hip ga ne sme pustiti izpred oči.

Zdajci je zapazil za skalo – ne daleč od očeta – nekoga, čigar čudno obnašanje je izdajalo zlobni namen. Smatral ga je za tatinskega lovca; venomer se je oziral izza skale, klobuk mu je bil potisnjen na oči. Videl je, kako pripravlja puško – meril je na očeta ...

Viktorju se je zavrtelo v glavi. Samo trenutek morda in počil bo smrtonosen strel! Zgrabil je puško ter jo je sprožil – na obeh straneh je počilo ob istem času – morilec je poskočil ter padel na tla.

»Oče, moj dragi oče!« je Viktor hitel proti očetu, misleč, da ga je zadela krogla iz puške hudobnega tatu.

»Viktor, ti si streljal! Krogla mi je frčala mimo levega ušesa,« se je Kramar bližal s tresočimi koraki sinu, ki ga je spoznal po glasu.

»Streljal sem na neznanca, ki je istočasno pomeril ter ustrelil na vas. Njegova puška ni pogodila – moja je zadela ...«

»Ubil si ga? Koga in kje? Govori, sinko!«

»Tamle za skalo. Pojdiva, oče! Morda še ni izdihnil svoje grešne duše.«

Molče sta stopala proti skali. Tam sta našla morilca, ležečega na hrbtu, kri, prihajajoča iz rane na sencih, mu je tekla po obrazu, srce mu ni bilo več. Njegova puška je tičala v luknji sredi skale, klobuk pa, ki je odletel pri padcu, je obvisel na veji, štrleči iz bližnjega grma.

»O, joj, ta glava!« se je stresel Viktor, zapazivši kito, v katero so bili poviti dolgi lasje.

»To je – ženska ...« Kramar se je sklonil nad mrličem; tudi sin se je pripognil, obrisal je mrliču krvavo liso, pri čemer je zadel ob umetne brke, ki so odpadle na tla. Spreletela ga je groza in roka mu je odrevenela – spoznal je majorko – – –

»Umoriti me je hotela,« je vzdihnil oče. »Prejela je plačilo!«

»Oče, odpustite!« Viktor se je oklenil očeta ter se je naslonil na njegove prsi.

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

V palači glavarja Kočnika se je praznovalo zmagoslavje. Zopet je sijalo blagi družini solnce z brezoblačne višine: Amalija se je za vedno otresla svojih sovražnikov, Ljudmila pa je živela srečno in zadovoljno z Milanom, svojim blagim soprogom v gradu v Prelesju, kjer sta se stalno naselila.

Pod graščino v Dolgem brdu pa se je potikala ženska – zbegana in umazana – čije obupni glasovi so navdajali z grozo vsakega, kdor jih je slišal v pozni uri. Pavla, majorkina služkinja, je zblaznela radi smrti svoje gospe ter je zbežala v šumo, kjer jo je iskala in klicala zaman. Lovci so jo našli nekega jutra ob skali ležečo na ustih prav na istem mestu, kjer je majorka Purman končala svoje nesrečno življenje.