Grob ob zvoniku

Grob ob zvoniku Povest iz sedanjosti Jožef Urbanija

Izdano pod vzdevkom Soteščan.
Stava vejice pri premem govoru je poenotena na pogostejšo stavo za končnim narekovajem.

Izdano:	Domovina 12/8–16 (1929)
Viri:	8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Po temni viharni noči je nastopilo jasno poletno jutro. Skrbni gospodarji so vstajali, čim se je pričelo daniti. Molče so hodili okrog hiš in ogledovali škodo, nastalo po neurju. Po vrtovih so ležale veje, polne nezrelega sadja, odčehnjene od drevja. Okrog poslopij je bila natresena slama in opeka, ki je popadala s streh; poti in steze so bile vdrte in razkopane od močnega naliva.

Čez pot na Stoparjevem vrtu je ležala stara hruška. Veter jo je podrl s koreninami, vrgel jo je s tako silo, da se je zdrobilo domala vse vejevje. Pasti je morala z glasnim hruščem, saj so se veje, ki so se še držale debla, zasadile globoko v prhko zemljo.

»Pa da Tone ni slišal!« se je čudila Stoparica, ko je ob svitanju zarje pogledala skozi okno. »Včasih pa čuje vsak malenkosten šum in pride povedat. Celo zdaj se ni prebudil. Ob tej uri je bil navadno vedno pokoncu.«

Oblekla se je in odšla v kuhinjo, zakurila je in pristavila lonce kakor vsako jutro.

Hči Francka je medtem pomolzla in nakrmila prašiče. Precedila je mleko ter postavila latvice v omaro. Še pomesti je morala; že je pripravila metlo, ko je pristopila mati z naglim vprašanjem:

»Francka, ali si kaj videla očeta?«

»Nič«, je odvrnila. »Najbrž so šli pogledat na polje. Žitnik mi je pravil, da je vse žito poleglo in da je zmešano od viharja.«

»Oh, pa zdaj, ko je komaj odcvetelo! Saj ne bo moglo pravilno dozoreti.«

»Škoda naše lepe pšenice! Spet bo huda žetev in malo bomo namlatili.«

»Francka, poglej no po očetu in h kosilu ga pokliči«, je prekinila mati hčerino jadikovanje. »Žganci niso dobri, ako so postani.«

Hči je odložila metlo in stekla čez vrt v dolino, kjer se je raztezalo Stoparjevo polje.

»Tako nekam tesno mi je pri srcu«, je zabolelo mater po njenem odhodu. »Ne vem, ali je ostalo v meni še kaj strahu od sinočnje nevihte. Strašno se je bliskalo in grmelo.«

»Mama, ata ni v dolini«, je povedala Francka, ko se je vrnila čez nekaj časa. »Pa tudi kje drugje jih nisem zapazila.«

»Poglej na kozolec – tja, kjer imajo svoje ležišče.«

»Spijo«, je pritekla s kozolca. »Rekla sem jim, naj pridejo h kosilu, pa se niso zmenili.«

»Čudno! Ali je bolan?« je Stoparico zaskrbelo. »Sama grem pogledat.«

Vzpela se je po močni lestvi in zlezla na kozolec. Stopar je ležal nepremično na senu pod odejo. Roke so mu bile skrčene in kolena pritegnjena na trebuh.

»Tine, ali ti je slabo?« se je ustavila ob ležišču. »Hruško je podrlo, tisto staro tepko.«

Z nobenim udom se ni zganil ob tej novici mož, ki ga je bila drugače sama skrb, kadar se je kaj pripetilo.

»Tone, ali slišiš?« Strahoma se je sklonila ter ga je prijela za glavo. Sesedla se je, kakor da so ji odpovedale noge, čim se je dotaknila njegovega čela. Lice ji je mrliško prebledelo.

»Mrtev!« je kriknila na vse grlo. »Sosedje, pomagajte!«

»Kdo je mrtev?« je osupnil Žitnik, ki je prišel mimo kozolca.

»Tone je umrl! O sveta pomagalka!«

Sosed je splezal na kozolec ter mu potipal žilo.

»Saj je že trd in mrzel«, se je zvijala žena v obupnem joku.

Žitnik ga je obrnil, tresel in klical, toda mrtvec ni mogel oživeti. »Mrtev je«, se je končno naveličal neuspešnih poizkusov. »Še pred dnevom je moral ugasniti.«

Na kozolec je prihitela Francka, ki je čula jek in klicanje. Zgrudila se je kakor nezavestna poleg mrtvega očeta materi v naročje.

»Moj Bog, kaj se je zgodilo!« je vzdihovala mati. »Francka, prinesi blagoslovljene vode in zelenikovo vejico.«

»Jaz pa grem po Jerina, da ga spravimo s kozolca«, se je ponudil Žitnik in hotel oditi.

»Sem že tukaj«, se je Jerin oglasil spodaj ob lestvi. »Za božjo voljo, kaj pa imate?«

»Tone je zaspal«, mu je povedal Žitnik. »Zdrav je šel počivat, pa se ne bo več prebudil. Bog mu daj nebesa!«

»Ni mogoče!« je ostrmel Jerin. »Kdaj pa je izdihnil?«

»Nič ne vemo«, je Stoparica glasno ihtela. »Sinoči nekako ob devetih je šel iz hiše. Prosila sem ga, naj ostane v sobi – zaradi nevihte, sem mu rekla – ker se je že večkrat primerilo, da je v takem vremenu treščilo v kozolec. Pa me ni poslušal. ‚V senu se bolje naspim‘, me je zavrnil. Pa je zaspal za večne čase.«

»Prav nič ne vemo, kje nas čaka«, sta modrovala soseda. »Smrt je kakor tat, pride skrivaj ter te zgrabi za vrat ...«

Žena se je zagnala v obupen jok. »Tone, dvigni se, vstani, samo enkrat me še poglej!« ga je klicala s pretresljivim glasom.

»Ata, zakaj ste nas zapustili?« je plakala hči in vila roke proti nebu. »Sredi največjega dela ste odšli in nič se niste poslovili.«

»Kap ga je zadela«, je omenil Jerin, ko je pregledal mrliča. Nato je potolažil mater in hčerko z besedami: »Nikar ne jokajta, saj nič ne pomaga.«

»Ubogi Ivan, kako se bo prestrašil!« se je materi zasmilil sin, ki je študiral v mestu. »Takoj mu bomo brzojavili, kaj se je zgodilo.«

»Kdo bi bil mislil, da ga bo tako naglo doletelo! Včeraj popoldne sva še govorila, bil je prav posebno dobre volje«, je pravil Jerin. »Ali je kaj tožil o kaki slabosti, preden je šel počivat?«

»Nobene besedice«, je trdila Stoparica med bolestnim ihtenjem. »Celo požvižgaval je, ko je odhajal na kozolec. ‚Bliska se, nekaj dežja bo‘, je bila njegova zadnja beseda.«

»Nekaj hudega ga je moralo napasti«, je ugibal Žitnik. »Kdo ve, ali se mu ni utrgala kaka srčna žila?«

»Saj je bil vedno tako zdrav«, ga je Stoparica zavrnila. »Še ni dolgo, kar se je hvalil, da že deset let ni bil bolan in da še prav za prav nikoli ni občutil kake težje bolezni.«

»Take ljudi rado kar naglo prime«, je vedel Jerin, ki je naštel celo vrsto primerov slične vsebine.

Jok in kričanje sta pretresla vso podgorsko vas, vse je drlo pod Stoparjev kozolec in strmelo nad nepričakovano smrtjo dobrega soseda in vzornega gospodarja. Nekateri so milovali ženo, drugi ugibali, kako bo kmetovala, tretjim se je smilil Ivan, ki bo moral pustiti šolo in pomagati materi pri delu.

»Škoda, škoda«, so se menile vaščanke. »Velik gospod bi bil lahko, ker je nadarjen ter ima veselje do učenja. Tako ga je odtrgala usoda od boljšega kruha.«

»Doma mu pa tudi ne bo sile«, je menil izkušen možak. »Ali mislite, da je gospodi z dobrotami postlano? Kar domov naj pride! Posestvo je brez dolga in v najlepšem redu.«

»Saj ni neumen, da bi garal«, je momljal v ozadju Gornik, najbližji Stoparjev sosed. »Liza naj se omoži, fant pa izšola.«

Nihče se ni zmenil za neumestno opazko. Kdor je mogel blizu, je pomagal Žitniku in Jerinu, ki sta spravljala mrliča s kozolca. Drugi so ganjeni gledali prizor, kakršnega ni pomnilo Podgorje. Ženske so tolažile mater in hčerko.

Vaški mizar je izdelal krsto, v katero so položili mrliča ter ga postavili na oder. Dekleta so ga okrasila s cvetlicami in z venci; vse, kar je premoglo Podgorje lepega, je bilo postavljeno ali obešeno v mrliški sobi.

Pokojni Stopar je bil ugleden mož, spoštovala ga je vsa župnija. Od blizu in daleč so ga hodili kropit, povpraševanja po vzrokih njegove smrti ni bilo ne konca ne kraja. Mati in hči sta morali venomer ponavljati, kako sta ga zjutraj pogrešili in našli na kozolcu. Ženske so si otirale solze ter ju milovale. Nekatere pa so že ob mrliškem odru začele sitnariti, radovedne, kaj bo počela neizkušena vdova, ali bo dala fantu ali dekletu.

Sredi popoldneva je prispel iz mesta Ivan s kovčegom, v katerega je v naglici pobasal knjige in obleko. Sam se je bil odločil – čim je prejel brzojavko – da ustavi šolo in ostane pri materi na posestvu. Tisto leto je dovršil četrto šolo. Bil je pri sedemnajstih letih dobro razvit, modrega obnašanja in razumnega govorjenja.

»Ali ste že naročili pogreb?« je vprašal mater, ko se je razjokal.

»Nisem«, mu je odvrnila. »In prostora za grob tudi še nisem izbrala.« Ivan je odšel v župnišče naznanit očetovo smrt, nazaj grede se je oglasil pri vaškem grobarju, kateremu je naročil, naj izkoplje jamo ob zvoniku na vzhodni strani, kamor solnce vsako jutro najprej posveti, ko zasije izza gore.

»Da, da, ob zvoniku, ob zvoniku. Krasen prostor, najlepši prostor«, je hvalil grobar Marko.

»Oče so tako želeli«, je utemeljil Ivan, kateremu je pokojni Stopar res nekoč omenil, naj ga pokopljejo ob zvoniku.

Grobar Marko je bil silno radoveden in vraževeren. Skoro vsaka beseda mu je bila vprašanje; kdor ni bil pripravljen, mu je komaj sproti odgovarjal. Tudi Ivana je mučil s poizvedovanjem; čim bolj se mu je umikal, tem bolj je bil nadležen.

»Pa še nekaj, Ivan, še nekaj«, ga je zadrževal, ko se je mladenič že poslovil. »Ne veš, kako težko zvonim ... Tako neradi tečejo zvonovi ...«

»Morda jih niste namazali«, se je Ivan bridko nasmehnil.

»Vsak teden jih namažem. Ampak ti menda še ne veš, da včasih laže zvonim, mnogo laže zvonim ... Danes pa vlečem, da pokajo vrvi, kakor bi majal pečino ...«

»Čudno. Pa ne veste, kaj to pomeni?«

»Kaj bi ne vedel! Kdor rad in neprisiljeno umrje, temu zvonovi lepše pojo. Požarjevemu Nejcu, ki so ga lani ubili, sem tudi težko zvonil. Zvonovi so se upirali in brenkali: Nočemo, pa nočemo! Ni mu bilo treba še oditi v neznano večnost.«

Marko si je odkašljal in dostavil: »Tone gotovo ni bil pripravljen, pa ga je zajelo. In zvonovi se ustavljajo ... Bog mu odpusti, ako česa potrebuje!«

Ponovno se je poslovil Ivan od zgovornega starca in hotel oditi. Mož pa ga je držal za rokav ter ga ni še maral izpustiti.

»Fantič, ti si še mlad ter boš še marsikaj doživel«, ga je važno opozoril. »In da veš: takemu nič kaj prijetno ne zvoni, kdor še ni bil na vrsti za odhod v večnost ter bi lahko še dolgo, dolgo živel v sreči in zadovoljstvu.«

Mladenič je neverno skomignil z rameni. Skušal se mu je izviti, zakaj mudilo se mu je domov – k mrliškemu odru svojega očeta.

»Mlad si še, zato me ne razumeš. Toda spomnil se boš, kadar se bodo uresničile moje besede.«

Marko ga je končno izpustil. Šla sta na pokopališče, ki se je raztezalo v ozkem krogu ob podružnici sv. Roka.

»Torej ob zvoniku, praviš, ob zvoniku«, je ponovil njegovo naročilo, ko sta dospela do cerkvice, ki je bila komaj pet minut oddaljena od Podgorja.

»Tukaj na vzhodni strani«, mu je pokazal in odmeril prostor. »Samo tri pedi od zidu – toliko naj bo prostora za spomenik, ki bo naslonjen na zvonik.«

»Revček, tukaj boš ležal in nad tabo bodo peli zvonovi«, je govoril Marko, ko je kopal grob. »Fant je svojeglav, a ga bo minilo ... Vse bomo izvedeli, povsod se bo govorilo ... Blagoslovljeni zvonovi sv. Roka ne lažejo, kadar pojejo mrliško pesem ...«

Toliko ljudstva že dolgo ni bilo na tesnem pokopališču kakor tisto jutro, ko so pokopavali Stoparja iz Podgorja. Vsak, kdor je mogel, ga je pospremil na zadnji poti. Nobeno oko ni ostalo suho, ko je zabobnela težka prst na njegovo rakev. Domači se dolgo niso mogli ločiti od preranega groba.

Marko je po odhodu pogrebcev obložil gomilo s cvetjem, prižgal je ostanke sveč ter jih zasadil v prhko zemljo. Nato je pospravil pogrebno orodje, zaklenil mrtvašnico in odšel počasi v kočo.

Tedaj je prilezla ob palici iz nekega kota sključena ženica, ob grobu se je naslonila na zid, z dlanjo si je zasenčila oči pred jutranjim solncem.

»Ubogi Tone!« je mrmrala komaj slišno. »Mene in tebe, oba je uničila ta zverina ...«

Prekrižala se je in zmolila nekaj očenašev, na kar je odkrevljala s pokopališča. Pred pragom svoje bajtice se je obrnila in požugala s palico v dolino: »Bog ga bo že našel ob pravem času.«

II.

Grob pod zvonikom je polagoma ozelenel, na njem so zaduhtele cvetlice, katere je nasadila Francka, in zeleni bršljan se je ovil kamenitega križa z napisom: »Tukaj počiva Anton Stopar, posestnik iz Podgorja, ki je 11. junija 1920. nenadoma izdihnil.« Spodaj na podstavku spomenika pa so se blestele črke v ganljivi pesmici:

»Ko bi ljubezen mogla grob odpreti
in grenka solza želo smrti streti,
ne bilo bi Vam treba že trohneti.«

Vzlic minljivosti časa in pozabljivosti človeškega spomina pa se odmev Stoparjeve smrti ni polegel med domačim ljudstvom. Kolikor je ponehal poleti ob napornem delu, toliko je narastel pozimi ob dolgih večerih. Izkušeni možje so sumljivo zmajevali z glavo, kadar so se menili o umrlem sosedu. »Čudno je, čudno. Kar prenaglo ga je spravilo«, so modrovali. »Kdo ve, ali ni bilo vmes kaj drugega, česar nas Bog obvaruj!«

»Pa kaj neki?« Na to vprašanje ni vedel nihče odgovoriti. Ljudska domišljija je sicer iznašla nekega tujca, ki se je tisti dan pred Stoparjevo smrtjo klatil po Podgorju. Ko pa so začeli poizvedovati, ni mogel nihče navesti, kod je hodil in kako je bil oblečen. Treba je bilo najti novih smernic, zakaj vedno bolj je raslo mnenje, da je bil Stopar v spanju umorjen.

Dozdevnemu umoru pa so ugovarjala številna nepojasnjena dejstva. Kako naj bo umorjen, ako niso našli na mrliču vidnega znaka kakšnega nasilstva? Žitnik in Jerin sta ga umila in preoblekla, pa nista ničesar zapazila.

»Mogoče ga je kdo zastrupil«, so ugibali in zašli v ponovne dvome. Nihče ni namreč vedel, ali deluje kak strup tako naglo in brez posebnih znakov na telesu.

»V glavo je otekal in lice mu je začrnelo, ko je ležal na mrtvaškem odru«, so našli nekateri dokaz zastrupljenja. Temu so se ponovno upirali tehtni predsodki, češ: kdo bo vlival ponoči v usta spečemu človeku strup in kje si ga bo nabavil! Otekajo pa tudi drugi mrliči, skoro vsak, kdor umrje nenadoma ali po kratki bolezni.

»Grobar Marko pa ve ...« so si lahkoverne ženice skrivnostno šepetale.

»Eh, kaj bo vedel!« so odbijali možje. »Domišljuje si, da je težko zvonil, kar naj pomeni, da se duša ni ločila rada od telesa. Takih čenč pa danes nihče ne verjame.«

»In Klopova Jera tudi nekaj namiguje ...«

»Babnica je stara, ona pač ne more dati zanesljivih podatkov.«

»Tisto noč je videla menda nekoga pod kozolcem ...«

»Jera zmerom nekaj vidi ter si po svoje razlaga. Kakor razume, tako pove naprej in trdi, da je resnica.«

»Revica je, kdo bi ji zameril! Odkar je izgubila njivo, je kakor zmešana. Gornik jo je nesramno opeharil.«

»Posodil ji je, dolg je imela. Pa mu ni mogla vrniti, zato ji je vzel tisto njivo. Vsak rad zagrabi tako priložnost.«

»Tako njivo, pa za tako nizko ceno!« so ščitile vaščanke svojo sosedo. »Oropal jo je in to jo mori podnevi in ponoči.«

»Gornik je čudak«, so jim pritrdili možje. »Ni mu enakega daleč na okrog, nihče ga ne razume.«

»Potuhnjenec je in hinavec«, so ga obirale vaščanke. »Zato pa ne mara za noben pogovor in za nobeno družbo.«

»Če le more, se skrije«, je vedela Kurnikova Katra. »Kolikokrat stoji pred hlevom ali pred čebelnjakom; čim pa opazi, da se mu nekdo bliža, se brž umakne.«

Tako so zašli vaščani iz resnega razmotrivanja v nepomembne razgovore. Od teh so imeli vsaj nekoliko užitka, dočim jih je ob razkrivanju Stoparjeve smrti bolela glava. Marsikdo se je prepričal, da je teže misliti kakor govoriti. Vsak dan je prinesel kako novo slutnjo, o kateri so skrivoma šušljali, glasno pa se je niso upali izreči. Podgorje in okolica sta živeli v temni skrivnosti, ki ju je morila kakor težka megla.

Neprestana namigavanja na umor so prispela končno na uho tudi pokojnikovi družini. Mati in Francka nista hoteli sprva ničesar slišati; ugovarjal je tudi Ivan, kmalu pa se je oklenil ljudske govorice. Čim bolj je razglabljal in primerjal okolnosti, tem bolj je spoznaval, da oče ni umrl prirodne smrti, nego je bil žrtev skrbno zasnovanega zločina. Slednjo kretnjo svojih sosedov je pretehtal, a nikjer ni mogel najti prave sledi za zločincem. Vse, kar je razkril ali izvedel, so bila le prazna domnevanja. In vendar se je zarotil, da ne bo odnehal prej, dokler ne dobi zadoščenja.

S tem sklepom se je ponovno obrnil na grobarja. Poznal je njegovo praznoverje, vendar mu ni mogel odreči izkušenj, nabranih v življenju. Začel je skrivoma po ovinkih zaradi pozornosti, zakaj le skrito delo mu je obetalo zanesljivih uspehov.

»Hm, težko sem zvonil, zelo težko«, je še vedno strahoma ponavljal. »Zvonovi so mi nagajali, in to bo nekaj pomenilo ...«

»Kaj praviš, Marko, kdo je bil tako hudoben?« Mladenič je prisedel in je položil predenj zavitek tobaka. Darila se je starec silno razveselil; že davno se mu ni nihče tako prikupil.

»Ivan, nekaj bi ti povedal«, se je pomaknil važno v njegovo bližino. »Ampak molči, Ivan; ne maram, da bi prišlo iz mojih ust.«

»Ne bojte se, tu je moja roka.«

»Jera iz koče mora nekaj vedeti – Klopova Jera.«

»Ne verjamem. Starka ni več pri zdravi pameti, sama sebi je v nadlego.«

»Pa vendar ve ... Marsikaj je že pogodila ...«

»Kako pa veste, da ve?« ga je prijel za besedo. »Ali vam je že kaj razodela?«

»Obljubi, da me ne boš izdal. Z nobeno besedo!«

»Prisežem.«

»Prisegel si in prisego prelomiti je greh.« Marko mu je začel pripovedovati, kako je tisto jutro po očetovem pogrebu stal za obzidjem pokopališča. Ustavil se je, ker je opazil Jero, ki se je pojavila ob grobu. Nič ga ni opazila, on pa jo je videl in slišal, ko je govorila: »Oba, mene in njega je uničila ta zverina ...«

»Kdo?« je osupnil Ivan.

»Ne vem. Znano mi je le, da jo je Gornik pripravil ob njivo. Umora pa ga ne smemo obdolžiti, ker nimamo dokazov.«

»Marko, ali si upate sploh misliti kaj takega? Ali ga je starka imenovala?«

»Bog obvaruj! Z mano niti ne govori. Kar sam jo vprašaj, pa boš videl, koliko boš izvedel.«

»Ali dvomite?«

»Prav gotovo«, mu je pritrdil, a je naglo popravil: »Morda se bosta pa le razumela, ako se ji boš znal prikupiti ...«

»Kaj pravite, s čim bi ji najbolj ustregel?« je bil radoveden.

»Kava ji je menda najljubše darilo. Pojdi in poskusi, pa molči, o čem sva se menila.«

»Brez skrbi bodite! Tudi vi ne pravite, da sem bil pri vas, ker ne smeva nikomur škodovati.«

Ivan se je poslovil in odšel iz koče. »Umora ga ne smemo dolžiti, ker nimamo dokazov«, mu je zvenelo po ušesih. Sam ni vedel, ali naj se jezi ali smeje preprosti domišljiji. Dovolj jasno mu je namignil, čeprav ni izrekel besede. In Jera tudi ve; morda se bo pa le zgovorila, ako jo najde pri dobri volji.

Spotoma je stopil v prodajalno, odkoder jo je mahnil z malim zavitkom proti Klopovi koči. Zunaj za vasjo je srečal Gornika, ki je šel na njivo. Naglo in prisiljeno sta spregovorila nekaj besed, obema se je mudilo ...

III.

Na zapadni strani Podgorja se je raztezalo Stoparjevo polje. Pravkar so poželi ječmen, treba je bilo porvati strnišče, pod katerim je bilo vsejano korenje. Njiva je ležala ob poti, držeči na Gornikovo zemljišče. Med potjo in njivo je rasla gosta jelševina. Stoparica se je stisnila v senco in začela pleti. Doma se je nekoliko zapoznila: čakala je Ivana, ki se je bil nekam izmuznil, kar doslej ni bila njegova navada. Francka je ostala na travniku in sušila seno.

Začula je trde korake, na kar se je razgibalo grmovje. Pred njo se je pojavil Gornik in sedel na mejo. »Ej, Liza, vroče je, vroče«, je spregovoril ter si obrisal s predpasnikom znojno čelo.

»Zato sem se pa spravila v senco«, mu je odvrnila premišljevaje, kaj je nadutega soseda privedlo v njeno bližino. Ves čas po moževi smrti se ni prikazal. Drugi sosedje so prišli ter jo milovali, on pa ji ni privoščil tolažilne besede.

»No, kako je, Liza?« Sosedu se je pokazala na obrazu neprijetna zadrega, nerodno je izbiral besede ter jih obračal na jeziku.

»Dolgčas je, saj veš!« je vzdihnila in v očeh ji je zamigljala solza. »Tudi tebi je umrla žena ...«

»Polju se pa ne pozna, da nima gospodarja«, je prezrl njeno opazko. »Bolje je obdelano. Lepo žito imate!«

»Da bi le ne bilo toče ali viharja. Tudi lani je lepo kazalo, pa je bilo vse pokončano.«

Gornik ni bil zadovoljen s takim pogovorom. Nekam bi se bil rad obrnil, a ni se mogel odločiti.

»Delavcev ti manjka«, je prišel do izhoda. »Razumnega, krepkega delavca in gospodarja.«

»Ivan bo ostal doma«, mu je odvrnila.

»Hm. Ali ni škoda? Šole ima, lahko bi se povzpel do gospoda.«

»Pravi, da ga veseli kmetija in jaz sem zadovoljna. Ako bi nadaljeval učenje, bi morala najeti hlapca. Tako pa shajamo, fant je vsako leto močnejši.«

»Kaj hlapca, gospodarja, gospodarja! Ivan naj se izšola, Francko bo pa treba kmalu omožiti.«

Stoparica je zardela ter si potegnila ruto na čelo. Spoznala je, kam merijo njegove besede; za nobeno ceno ni mogla govoriti o zadevi, o kateri še ni razmišljala po moževi smrti.

»Tako je, Liza, tako – gospodarja, gospodarja!« je hlastnil, meneč, da se vdova že pripravlja na odločitev.

»Kdo me pa mara – staro babo?« se je prisiljeno pošalila.

»Nekdo, ki je blizu in potrebuje gospodinjo ...«

»Saj imaš hčerko«, mu je razkrila skrivnostno namigavanje. »Ako jo ljubiš, je ne boš vrgel mačehi v naročje.«

»Minka zori za možitev. Njej in Francki bomo izbrali ženina, midva bova pa vnovič začela ...«

»Blaž!« ga je pikro pogledala. » Grob ob zvoniku je še nov – Toneta vidim pred seboj kakor tisto jutru na kozolcu ... Čujejo se različne govorice ...«

»Zraven ni bil nihče, ničesar ne moremo vedeti. Ali imate koga na sumu? Dokazov nimate, kajneda?«

»Nekdo ve ...« se ji je izvilo iz prsi.

»Kdo?« se je skrivoma prestrašil.

»On, ki je vseveden ...«

Stoparica ni videla njegovega obraza. Neprestano si je otirala solze, ki so ji zameglile vse, kar se je godilo v njeni bližini.

»Toneta je škoda ... Smrt pa ne vpraša in ne izbira.«

»Nikoli ga ne bom pozabila.«

»Ako boš vedno le vzdihovala, boš zaostala. Moder gospodar gleda na napredek in premaga vse ovire. Najini posestvi bi se dali spojiti ...«

»Pa je še daleč do tega dneva ...«

»Kdaj?« jo je vprašal, kakor da ni razumel.

»Najbrž nikoli.«

Gornik je odšel poparjen, a ne brez upanja v bodočnost. Poskusil je, misel ji je vrgel v srce, ki se bo morda še razvila. Zdaj se bo lotil tudi Ivana. Pristudil mu bo kmetijstvo ter ga ogrel za učenje. Tudi Francki se bo moral prikupiti.

Taki in enaki načrti pa niso bili tako lahko izvedljivi. Francka se mu je nekam plaho izogibala; kadar ga je videla, ji je nekaj reklo, naj se mu umakne. Z Ivanom sta se pogostoma srečala, a sta se nagloma razšla; taka zadeva pa zahteva več časa kakor navaden pogovor. S fantom se mu je zdelo težje občevati, ker pretehta in preudari vsako besedo. Samo mater je sem in tja še ustavil, a mu je vselej pokazala, da se ne mara spuščati v pogovor. Odkar so ju sosedje videli na njivi, so pazili na oba in če sta le spregovorila kako besedico, so nastale nove govorice.

IV.

Na gričku, nekaj minut od Podgorja, je razpadala lesena koča, last Klopove Jere. Kupila jo je s prihranki od zaslužka iz mladosti – njivico in vrtiček za priboljšek na stara leta. Revica pa se je kmalu zadolžila. Gornik ji je posodil na njivo, dokler ni posojilo presegalo njeno vrednost. Nekega dne ji je rekel: »Jera, denar ali njivo!« Ker mu ni mogla ugoditi, si jo je prisvojil in spravil pridelke.

Tega mu starka ni mogla pozabiti. Tisti dan, ko jo je posetil Ivan, je zopet vihtela palico in pretila. Sedela je na trati pred kočo, kjer je sušila cvetje, zelišča in razne korenine. S tem se je bavila poleti, pozimi je beračila. Ljudem se je smilila ter so ji radi pomagali.

Ivana je nezaupno premotrila od nog do glave. Z mladino ni rada občevala, ker ji je nagajala ter se iz nje norčevala. Šele, ko ji je podaril zavitek, se mu je hvaležno nasmehnila in začela prijateljsko kramljati.

»Bal sem se, da me boste s palico«, je omenil po kratkem uvodu. »Ali niste nekomu pretili?«

»Tistemu tam doli ...« je ponovno dvignila gorjačo. »Onemu krivičniku in oderuhu.«

»Komu?« jo nalašč ni hotel razumeti.

»Njemu, ki mi je ugrabil njivo, kupljeno s pristradanim denarjem, Gorniku s Podgorja.«

»Ali vam je hudo za njivo?«

»Tako, kakor bi mi bil iztrgal dušo iz telesa.«

Razlagala mu je na dolgo in široko, koliko je trpela v mladosti, kako je stradala in varčevala. Vse svoje križe in težave pa je pozabila, ko si je kupila hišico z zemljiščem. Zdaj pa se ji zopet obnavljajo nekdanje nadloge.

»Gornik je skopuh«, se ji je Ivan hotel prikupiti.

»Pa še kaj drugega zraven!« je sumljivo dodala. »Škoda mu je hčere, ki se je vrgla po materi ter mu ni prav nič podobna.«

»Ali se ne razumeta z očetom?«

»Minka potrpi, le komur zaupa, mu skrivoma potoži. Kolikokrat pride k meni ter mi kaj prinese. Tole vzemite – pravi – zaradi krivice – in zajoka.«

»Vsak ima svoje nadloge. Nam je kruta smrt umorila očeta ...«

Vidno je vzdrhtela starka ob zadnji besedi. Oprezno se je ozrla okrog sebe in ko se je prepričala, da je nihče ne opazuje, je dejala:

»Ivan, povej mi, ali se vam oče ne prikazuje?«

Mladenič je moral biti previden. Ako pritrdi, tedaj bo ženšče razglasilo po treh župnijah, da pri Stoparju straši, če pa zanika, ji bo skvaril dobro voljo. Na vsak način ji mora nekoliko namigniti – tako da bo lahko pozneje popravil ali pa preklical.

»Dolgčas nam je – včasih še prav posebno«, je premišljeno odgovoril.

»Ali kaj vidite?« je stopila prav blizu njega. »Oh, saj pravim: taka nepričakovana smrt! Bog nas obvaruj!«

»Še sanje bi bile strašne, kaj šele resnica.«

»Včasih obide človeka groza«, je modrovala. »Takrat sreča človek nevidnega duha, ali ga samo občuti v svoji bližini. Kdo pa ve natanko, kakšne so te skrivnosti.«

Ivan je dvomljivo skomignil z rameni. S tem je potrdil njeno domnevanje – tako se ji je namreč dozdevalo, saj se mu je zadovoljno nasmehnila in dejala:

»Današnji ljudje, seveda, tega ne verjamejo, ker so pokvarjeni. Zveza med tem in onim svetom pa še vedno obstoji, čeprav jo tajijo. Zato ti rečem: Ivan, moli za očeta!«

Starka se je pobožno prekrižala, sklenila je roke in nadaljevala: »Tisto noč je bila strašna nevihta. V gozdu, kjer sem nabirala šentjanževe korenine, sem sedla na vrečo in zadremala. Prebudil me je vihar, bliskalo se je in grmelo, tema je bila kakor v brlogu. Komaj sem še našla pot iz gozda.«

»Ali ste šli mimo našega kozolca?«

»Hm, prav mimo kozolca.« Vsa se je stresla ob spominu na tisto grozno pot.

»Pa niste kaj videli?« je začel poizvedovati.

»Pod kozolcem je zaškripalo, premaknila se je lestva, nato se je zabliskalo ...«

»Blisk vam je pokazal pot. Od tam nimate daleč do doma.«

»Videla sem senco, ki se je ob blisku pritisnila k stebru. Grozno sem se prestrašila.«

»Kakšno senco?« je želel pojasnila.

»Moško senco – človeka, ki se je skril, ko se je zabliskalo ...«

Ivan je stal pred velikim trenutkom, pred razkritjem vzroka očetove smrti. Siloma je moral krotiti radovednost: razum mu je svetoval previdnost, ako hoče kaj dognati. Vedel je, da Jera sama najraje pripoveduje, na pogosto vpraševanje pa bi mu začela kljubovati.

»Zopet se je zabliskalo«, je strahoma nadaljevala. »Senca je šinila izpod kozolca – ven v temo ...«

»Pa kakšna je bila tista senca?« mu je ušlo vprašanje. »Ali je sličila komu v okolici, ki ga poznate?«

»Hm, sličila? Seveda je sličila ... Tistemu razbojniku, krivičniku, oderuhu ...«

»Komu, Jera?« je vprašal skoro brez sape. »Kar naravnost ga imenujte.«

»Nekaj mi pravi, da je bil on«, se je previdno umaknila. »Nič ni imel iskati pod kozolcem ...«

»Kdo?« Ivan je sicer že uganil njene misli, vendar jo je hotel prisiliti, da ga imenuje s polnim imenom.

»On in nihče drugi.« Visoko je dvignila palico in zagrozila v dolino: »Grozen zločin imaš na vesti, kazen ti ne uide.«

»Pa ne mislite Gornika?« ji je pomagal izreči.

»Senca je bila taka ...« je mukoma priznala.

»Čemu se bojite?« jo je mladenič pogladil po rami. S tem se ji je hotel prikupiti ter izvedeti nadaljnje podrobnosti strahovitega dogodka.

»Jera, sama sva, samo Bog naju čuje, kar govoriva. Ali bi hoteli priseči, čigava je bila tista senca, ako bi šlo za resnico pred sodiščem?«

»Boga naj kličem za pričo!« Babnica je kriknila in prebledela, komaj je še lovila sapo.

»Ako ste ga res videli, vam ne bo težko potrditi s prisego ...«

»Spomin sem slišala«, je tajila v strahu pred sodiščem. »Saj pravim, da je bila tema. Morda sem se celo motila ... Stara sem, gluha in slepa – nadložna reva.«

»Sami ste priznali, da je bila človekova senca ...«

»Tako se mi je dozdevalo. In zaradi tega naj grem pred sodišče? Kako naj prisežem, kakšen je spomin, ki se pojavi in izgine!«

»Pomagali bi izslediti zločinca. Storili bi veliko dobro delo.«

»Pa bi morala priseči pred živim Bogom. Nikoli, Ivan! Za nobeno ceno!«

»Ako namignem sodišču, vas bo pozvalo in zaslišalo. Tedaj boste morali govoriti ...«

»Izdajalec! Kakor satan Kristusa, tako si me izkušal. Poberi se, izkušnjavec!«

»Jera, o tem, da ste videli nekoga pod kozolcem, ljudje že dolgo govorijo ...«

»Vsi, ki me sovražijo, ki mi hočejo škodovati. Pekel mi odpirate, dušo bi mi radi iztrgali iz telesa!« Kakor blazna se je vrgla na zemljo, na vse grlo je kričala in tolkla z rokami okrog sebe. Tolik je bil njen strah pred prisego.

Ivan jo je pričel tolažiti. Pomagala pa ni nobena beseda, dokler se ni zarekel pri vseh svetnikih, da bo molčal kakor grob na pokopališču. Natihoma se je jezil nad svojo neprevidnostjo, ki mu je podaljšala pot do smotra.

»Prenaglil sem se, prenaglil«, se je grabil za glavo, ko je stopal navzdol proti vasi. »Babnica je brez dvoma nekoga videla, a mi ga je zatajila v strahu pred sodiščem.«

»Toda koga je videla?« Ob tem vprašanju se je ustavil ob poti nad vasjo in naslonil na ograjo. »Ali je zmožen Gornik tolikega zločina?«

Pregledal je njegove korake in presodil obnašanje od očetove smrti do danes. Sosedje so se zbirali ob mrliškem odru, tolažili so in svetovali. Tudi Gornik je prišel, pokropil je in odšel. Zakaj se mu je tako mudilo?

Nehote se mu je rodila misel, vredna, da jo pretehta in preudari. Ponovno je namreč opazil, da se Gornik prilizuje materi. Njega in Francko pa prezira. Kadar se srečata, povesi glavo, nekaj zamomlja in odide. Slišal je, da Gornik – edini v Podgorju ne odobrava njegovega sklepa, ker je ostal doma ter se lotil kmetijstva. Znano mu je bilo, da neprestano zabavlja: »Dijaki, ki obesijo šolo na klin, niso dobri gospodarji.«

Pogledal je v duhu po okolici v bližnje vasi in sela. Morda bo našel tudi tam kako skrivno sled, ki bi vedla do skrivnostnega umora. Neka nevidna moč pa ga je kmalu privedla nazaj pred Gornika in nekaj mu je šepetalo: »Tukaj moraš opazovati.«

Za temelj si je položil sklep: »Ustvariti si moram priložnost, ki mi bo olajšala opazovanje. Najti hočem izgovor, s katerim bom lahko večkrat na teden stopil k Gorniku, ne da bi vzbudil pozornost.«

Spomnil se je Minke in vsega, kar mu je o nji povedala kočarica Jera. V naglici je napravil načrt, kje jo bo našel in kako se bosta sprijaznila. In ko bo vasoval pri Minki, bo opazoval očeta, meril njegove besede in sodil njegovo obnašanje.

Take priložnosti mu ni bilo treba dolgo iskati. Srečala sta se med tednom, ko je peljala deteljo na ročnem vozičku. Vprašal jo je, ali ji sme pomagati.

»Precej sem naložila«, je sprejela njegovo ponudbo. »Preveč se mi je nakosilo.«

»Preveč za tako slabo pot«, je prijazno popravil. »Treba bo očistiti jarke, da se bo voda odtekala ob deževju.«

»Saj se res menda nihče ne zmeni.«

Stopala sta drug ob drugem in rinila voziček. Ivan je vedno našel kako besedo in dekle mu je pametno odgovorilo. Iz oči ji je odsevalo blago srce, nežna dekliška duša. Takšen bi moral biti njegov vzor, kakršnega si je že večkrat naslikal v svoji domišljiji. Klopova Jera mu jo je pravilno ocenila.

Prišla sta do razpotja. Vedno bolj se je Ivanu razpletal jezik, toda treba mu je bilo kreniti po drugi poti, dočim je morala mladenka zaviti navzdol proti domu.

»Kako blizu sva si, pa se tako redko vidiva!« je omenil pred razhodom.

»Seveda, ker se tako nekam držiš, kakor bi bil prišel iz mesta«, se je pošalila.

»Preveč sva zaposlena. Oba se drživa doma ter se kratkočasiva z delom. K vam si ne upam – zaradi očeta ...«

Minka je pritajeno vzdihnila in zardela. »Saj lahko prideš«, je dejala. »Oče ti ne porečejo žal besede. Res so včasih nekam čemerni, semintja pa so tudi jako dobre volje.«

»No, bom pa prišel«, ji je obljubil. »Na svidenje, Minka!«

»Pa hvala, ko si mi pomagal!«

»Eh, saj ni bilo vredno«, jo je zavrnil in izginil za ovinkom.

Dekletu se je prikupil prijazni mladenič in prav tako je ugajala njemu mladenka s svojim modrim vedenjem. Toda, ako je hči morilca? Samo ta misel ga je strašila: zdela se mu je kot hudobni oblak, ki zakrije blagodejno solnce.

V.

Mladina na deželi je poleti preobložena z delom in ji ne preostaja mnogo časa za vasovanje. Zato pa si ob nedeljah prikrajša kako uro počitka in pohiti po svojih potih.

Odkar je Stoparjev Ivan zamenjal poklic, se je odpovedal vsemu, kar bi ga bilo motilo pri kmetskem delu. Dan si je izbral za delo in noč za počitek – samo ob nedeljah je še kaj čital, pri čemer je v senci prijetno zadremal.

Tisto nedeljo, ko se je med tednom seznanil z Gornikovo Minko, mu ni bilo ne za čitanje ne za senco na domačem vrtu. Izpolniti je moral dano obljubo. Sam Bog mu je naklonil to priložnost, zakaj prav tisto jutro je na poti iz cerkve nekdo modroval: »Stopar ni storil prirodne smrti – morilec mora biti blizu – morda bliže kakor se nam dozdeva ...«

»Počasi in previdno!« Te besede si je izbral za geslo, s katerim se je odpravil k sosedu. Njegov načrt je obsegal samo dve potezi: z enim očesom bo gledal Minko, z drugim pa očeta. Vsako njegovo misel bo uganil, z obraza mu bo čital, ako ima kaj na vesti. Starec se bo končno naveličal hinavstva, nekoč se bo izpozabil in zagovoril.

Minko je našel v senci pred hišo. Sama je bila doma, oče je odšel nekam po opravkih.

»Nisem mislila, da boš res prišel«, je bila presenečena ob njegovem prihodu.

»Ali se me bojiš?« se je pošalil in sedel poleg nje na travo. »Kakor vidim, mi ne zaupaš ...«

»Mislila sem, da me boš potegnil. Zdel si se mi tako nekam tih in resen ...«

»Saj veš, koliko smo prestali. Taka rana se dolgo ne zaceli.«

»Tudi jaz žalujem po materi, čeprav je že tri leta, kar smo jih pokopali.«

»Verjamem, Minka. Toda vaša mati so dolgo bolehali, ugasnili so kakor luč. Naš oče so šli zdravi spat, pa se niso več zbudili.«

»Res je hudo. Vselej me je strah, kadar grem mimo vašega kozolca.«

»Našega očeta se ti ni treba bati. Nikomur niso ničesar slabega storili.«

»Veš, Ivan, groza me je zato, ker ...«

»Zakaj, Minka?«

»Zato, ker pravijo, da so bili umorjeni.«

Vzlic svoji žalosti se je mladenič skrivoma razveselil. Dekle torej ničesar ne sluti, sicer bi ne govorilo tako odkrito.

»Mislim, da ga ni v okolici hudobneža, ki bi mogel izvesti toliko grozodejstvo«, jo je krepko zavrnil.

»Najbrž ga ni«, je pritrdila. »Domačin ni mogel storiti tolikega zločina, tujcu pa ni bilo znano, da so oče ležali na kozolcu.«

»Minka, tudi jaz sem tega mnenja.«

»Pa je vendarle čudno ...«

»Čudno je vse, česar ne moremo umeti.«

»Pravijo, da so videli tisto noč nekoga pod kozolcem ...«

»Klopova Jera je slišala spomin. Babnica je boječa in lahkoverna.«

»Tudi pri nas je bil spomin pred materino smrtjo. Trikrat je nekdo ponoči potrkal na vrata in pritisnil na kljuko. Oče so šli odpirat, pa ni bilo nikogar.«

»No, vidiš.« Ivanu je ugajalo, da se mladenka tako zanima za vzroke očetove smrti, ki ji je nerazrešena skrivnost kakor njemu in drugim v okolici. Po tej poti ne bo nikdar prišel do svojega smotra.

Ostalo mu je le še edino upanje: kaj poreče Gornik, kadar bosta govorila o očetu, kakšno bo njegovo obnašanje in kako se mu bo izpremenil obraz, ako nosi na vesti krivdo umora.

Prešla sta na navadne domače razgovore, ki so ju nekoliko razvedrili. Sosedovi Uršiki je treba izbrati ženina, sicer bo odcvetela. Lešar bi rad oženil fanta, pa je težko dobiti nevesto in kmetijo. Mrakova Lojzika je zaljubljena v Petrinovega Tineta. Fant bi rad gospodarstvo, Petrin pa pravi: »Meni luč, sinu ključ.« Rižarjeva Katrica se je iznorela in bo kmalu pestovala ...

»Minka, pri vas bo tudi priženitev«, se je Ivan rahlo namuznil.

»Pa je še daleč«, je sramežljivo zardela.

»Kdo ve?« je dvomljivo zmignil z rameni.

»Jaz«, mu je hitro odvrnila. »Oče so še trdni in ne bom nikdar silila, naj se umaknejo v kot novemu gospodarju.«

»Stari ljudje neradi dajo iz rok. Petrin ima že 80 let, pa se še upira.«

»No, ti boš moral pa tudi polagoma kaj izbrati«, se je nagajivo pošalila.

»Saj že izbiram«, jo je ljubeznivo pogledal. Njegov pogled jo je prešinil kot ognjeni žarek in zanetil iskrico mlade ljubezni v njenem srcu.

»Kdo ve, kje je še tvoja nevesta!« ga je uporno zavrnila. »Mlakarjev Janko jih je devet zasnubil in z deseto se je šele poročil ...«

»Jaz pa nisem Mlakarjev Janko«, je ponosno ovrgel. »Kdor izbira, najde izbirek.«

»Mlad si še in se boš še večkrat premislil«, mu je dokazovala. »Zato je bolje, da nič ne obetaš.«

Hotel ji je ugovarjati, a je pogoltnil besedo. »Prav ima«, je na tihem odobraval. »Ako se izkaže, da je Gornik morilec, tedaj mi bo težko izpolniti obljubo.«

Vendar pa so se mu topili občutki, njegove besede so se izlivale v mehko šepetanje. Vedno bolj se je nagibal k mladenki, gladil ji je desnico, katero mu je sprva sramežljivo izvijala, polagoma pa se je umirila ter jo pustila v njegovi roki.

V takem prijateljskem pogovoru ju je zalotil Gornik, ki je neslišno prilezel izza ogla. Bila sta neprijetno iznenadena, brž sta izpustila roki in prenehala šepetati.

»Ali sta vidva ali nista?« je v znak začudenja široko zazijal.

»Pa niste hudi? Prišel sem mimo in prisedel«, se je Ivan naglo opravičil.

»Zakaj naj bom hud? Saj se redkokdaj oglasiš. Sploh te menda do danes še ni bilo pri nas, ako se ne motim.«

»Res ne utegnem. Sam sem za vsako delo.«

»Fant, ti si neumen. Kdor ima količkaj pameti, si ti posmehuje.«

»Zakaj?« Ivan je slutil, kaj mu bo povedal, a se je nalašč nekoliko začudil. Njegov vprašujoči pogled je obstal nepremično na njegovem obrazu.

»Zato, ker si vrgel knjige v koruzo«, je govoril prepričevalno. »Lahko bi bil imeniten gospod: profesor, zdravnik, advokat. Tako pa si slekel suknjo in zavihal rokave. Kdo drug bi ne bil tega storil na tvojem mestu.«

»Kaj pa sem hotel. Dom potrebuje gospodarja, mati ne zmorejo tolikega bremena.«

»Hlapca naj bi najela. Fant, ti ne veš, kaj se pravi nositi težo gospodarstva. V potu obraza boš jedel kruh – truden, lačen in umazan. Gospodje nosijo bele rokavice, visoke klobuke in zlikano obleko. Advokat ti napiše pismo, pa zasluži v pol ure več kot boš ti ves teden.«

»Knjig in učenja sem bil že do grla naveličan.«

»Ali nisi imel veselja? Človek se mora žrtvovati, ako hoče biti nekaj več kot smo mi, seljaki. ‚Stoparjev gospod‘ bi ti bili rekli in snemali klobuke. Kdor je stanoviten, vse doseže. Naš gospod župnik so bili lani še kaplan, letos so že župnik in čez nekaj let bodo dekan in morda še celo kanonik. Kdor kaj zna, ga pomikajo od stopnje do stopnje, vedno naprej in navzgor. Kmet pa je čez 50 let to, kar je danes.«

»Vsak stan ima svoje težave!« je vzdihnil Ivan, naveličan praznega modrovanja. Tudi Minki je presedalo; rada bi bila pomagala Ivanu, a se ni hotela vmešavati. Kmalu je nekam odšla, kar je očeta vidno vzradostilo.

»Fant, ako si pameten, poberi knjige in jo pobriši nazaj«, mu je prigovarjal. »Še imaš priložnost.«

»Matere ne morem pustiti«, mu je ugovarjal.

»Pa jo boš le zapustil. Drugo leto odideš k vojakom.«

»Tistih devet mesecev bodo že prebili.«

»Ako nadaljuješ učenje, bi ti vojaščino preložili.«

»Čim prej odslužim, tem bolje. Čemu bi odlašal.«

Gornik se je trudil na vse načine, da bi mu pristudil kmetijstvo ter ga ogrel za šolo. Ivan se mu je že naveličal odgovarjati. Včasih mu je le še odkimal ali prikimal, kadar je hotel pritrditi. Pri vsem tem je opazil, da se sosed očetove smrti namenoma izogiba. Dvakrat sta že prišla do usodnega dogodka, a vselej se mu je izmuznil in našel kako drugo zadevo.

Ivan mu ni odnehal. Pogledati mu je hotel v srce in slišati njegovo mnenje. Prijel ga je tako, da mu ni mogel ubežati.

»Ako bi oče živeli, bi se izšolal«, je nadaljeval po kratkem molku. »Tako pa ...«

»Zdaj ti je laže«, mu je dokazoval. »Kakor hočeš, tako se mora zgoditi.«

»Oče je le oče!« je vzdihnil in pristavil: »Kdo ve, kaj jih je tako nenadoma doletelo?«

»Nič drugega kakor smrt«, je zagodrnjal nejevoljen, ker je moral nekaj odgovoriti.

»Ampak taka smrt! Zvečer zdravi, zjutraj mrtvi ... Gornik, vi ste izkušeni in razsodni – kaj mislite o taki smrti?«

»Pravijo, da ga je zadela kap, ali pa se mu je utrgala kaka žila.«

»Oboje je mogoče, vendar ...«

»Zakaj?« Gornik je obmolknil in prebledel. Poznalo se mu je, kako išče poti iz zadrege.

»Tisto noč so videli menda nekoga pod kozolcem«, ga je Ivan sumljivo pogledal.

»Klopova čarovnica je slišala spomin«, je zaničljivo odvrnil. »Kdo ve, ali je sploh šla mimo kozolca? V tisti viharni noči – jaz ji ne verjamem.«

»Zanimivo bi bilo dognati ...«

»Hm, zato je treba časa in znanja. Podgorci nismo za kaj takega rojeni.«

»Prav imate.« Ivan se je poslovil in krenil proti domu. Prvi poskus se mu je obnesel, našel je pravo sled, čeprav je še daleč do smotra. »Počasi in previdno!« je ponovil svoje geslo. Tam, kjer je nehal, mora drugič oprezno nadaljevati.

VI.

Na Gornikovem vrtu, nekaj korakov od hiše je stal lesen uljnak, obrnjen proti jutranjemu solncu. Predeljen je bil v dva dela: polovico so zavzemali panji za čebele, na drugi strani pa je stala postelj, pritrjena na steno. Vrata so se zapirala znotraj z močnim zapahom.

Tisti večer po Ivanovem odhodu je bil Gornik silno potrt in zamišljen. »Zakaj je toliko govoril o očetovi smrti?« mu je neprestano rojilo po glavi. »In kako sumljivo me je pogledal, ko mi je omenil, da so videli nekoga pod kozolcem!«

S hčerjo nista o Ivanu mnogo govorila. Samo to jo je vprašal, kaj ji je »šolar« zanimivega povedal. Ko mu je rekla, da sta se menila o domačih stvareh, se je navidezno pomiril. Celo nekaj večerje je zaužil, katero je prej že odklonil.

Po večerji se je zaklenil v uljnjak in sedel na posteljo. »Ta vražja babura!« se je jezil na Klopovo Jero. »Povsod že vedo, da je bil nekdo pod kozolcem. Prav ona je dala povod, da govorijo o umoru.«

Skočil je s postelje in poskusil, ali so vrata dobro zaprta. Prej se ni nikoli zaklepal, po Stoparjevi smrti pa se ni nikdar dovolj prepričal, kako je zapahnil.

»Čarovnici moram zavezati jezik«, si je nenadoma domislil. »Rekel ji bom, naj prekliče, vedeti pa ne sme, kdo ji je zapovedal.«

Po telesu ga je spreletela neizrekljiva groza. »Kako bom to izvedel? Poznala me bo po besedi. Ako bo le količkaj slutila, me bo razvpila. Nastale bodo nove govorice.«

»Plašljivec, to bi bil že davno moral storiti!« se je udaril po glavi. »Čemu neki odlašam in drvim v nevarnost? Zato ker nimam poguma, da bi ji zagrozil. Ostrašiti jo moram, vsa okolica naj izve, da ni bilo nikogar pod kozolcem in potem naj pozabi ta dogodek. Sčasoma bom pridobil tudi Stoparico, Francko bom izplačal, Ivana pa naženem v šole ali k vojakom. Kmetijo bom združil v veliko posestvo in zaslovel bom.«

Nad posteljo na steni je visel kožuh, katerega je obrnil in narobe oblekel. Na obraz si je pritrdil krinko iz žice kakor takrat, kadar je ogrebal čebele. Oprl se je na debelo gorjačo in lezel navzgor proti Klopovi koči. Izza oblakov se mu je muzal lunin krajec.

Klopova Jera si je skuhala skromno večerjo – skodelico kave, v katero je nadrobila ajdovega kruha. Tisti dan je bila sprta malone z vso okolico, zamerila je namreč vsakomur, kdor ji je za šalo ponagajal. Togotila se je zdaj nad tem zdaj nad onim – kogar se je spomnila v svoji domišljiji. Temu je zapretila s pestjo, drugega je opsovala. S psovkami ni štedila, kadar je vzkipela.

Ob spominu na Stoparja se ji je ohladila vroča jeza. »Revček, tako nenadoma si moral umreti«, ga je milovala. »Pa prav on te je ... njega sem videla takrat pod kozolcem ... Tone, izprosi mu tam gori zasluženo kazen!«

Zunaj pred kočo je glasno zaropotalo. Ob oknu se je pojavila čudna postava s črnim obrazom. Babnica je snela raz steno molek in molila rožni venec. Darovala ga je duši pokojnega soseda, ako še kaj potrebuje.

»Jera, zakaj mi povzročaš toliko trpljenje?«, je spregovorila prikazen. Hripav in zamolkel je bil njen glas, ustnice se niso premikale na črnem obrazu.

»Molimo za njegovo dušo ... Gospod ji daj večni mir in pokoj ...« je molila in trepetala. »Oče naš, kateri si v nebesih ...«

»Kdor moli, ne sme lagati«, je momljalo zunaj koče.

»Ježeš, kdo pa laže?« se je tresla od nog do glave.

»Trpim, ker si lagala. Jaz, Anton Stopar iz Podgorja nisem bil umorjen, marveč me je zadela srčna kap. Ti pa si izmišljuješ, da si videla nekoga pod kozolcem.«

»Tako se mi je dozdevalo ...« Jera se je plaho prekrižala in poljubila molek, blagoslovljen proti dušnim in telesnim nezgodam.

»Pa si se motila«, je renčala prikazen. »Zapomni si, da nisi nikogar videla. Pred vso okolico moraš preklicati, kar si govorila. To ti nalagam za pokoro.«

»Bom, bom«, je zdrknila na kolena. »Obljubim pri petih krvavah ranah.«

»Prej ne bom zveličan, dokler tega ne storiš in tudi ti ne prideš v nebesa, ako ne izvedeš mojega naročila.«

»Takoj jutri bom opravila – jutri na vse zgodaj.«

»Pa tudi o Gorniku ne smeš ničesar slabega govoriti«, je svarila prikazen. »Mož je poštenjak, nikomur še ni storil krivice.«

»Črhnila ne bom nobene besedice«, je obljubila z dvignjenimi rokami. »Kakor da ga ni na svetu.«

»Sama si kriva spora zaradi njive. Zakaj si se zadolžila?«

»Molčala bom kakor grob ob zvoniku.«

»Molči tudi o tem, da sem se ti prikazal. Tako me boš rešila.«

Našemljenec je opravil in odkrevljal v dolino. Spremljala ga je zavest, da je premagal najhujšo nasprotnico – edino, katera mu zamore škodovati. Tako bo pritisnil tudi na Stoparico, čim se mu umakne Ivan v šolo ali k vojakom. Nato bo zagospodaril nad Podgorjem.

Prispel je na vozno pot, ki se je vila proti vasi. Pod njim v ravnini se je belila v motni mesečini podružnica sv. Roka z vaškim pokopališčem. Okolico je odevala tema, le na cerkvico je sijala luna izza sivega oblaka. Dobro se je razločil grob ob zvoniku in spomenik – kakor bi stal nekdo ob grobu na nočni straži. Udarilo je polnoči, Gornika je spreletela groza.

»Tam doli počiva!« je vzdihnil kakor pod težo silnega bremena. Plaho se je stisnil in zavil v kožuh, čutil je, da ga nekdo grabi in zadržuje.

»Pusti me!« je mahnil z roko po zraku. Skoro do tal se je sključil, kakor da se je hotel izogniti težkemu udarcu. Ko se je zopet vzravnal, si je obrisal mrzel znoj, ki mu je orosil čelo. Hotel je pospešiti korake, a noge so mu odrevenele, le s težavo se je še premikal. Neprenehoma se je oziral nazaj v domišljiji, da ga bo nekdo zgrabil. Šele ko mu je cerkvica ostala za ovinkom, se je spustil v beg proti uljnjaku. Zviškoma se je vrgel na posteljo ter se zaril pod odejo.

Tisto grozno noč je prebila Klopova Jera v goreči molitvi za mrtvega soseda. Ko se je zdanilo, je zaklenila bajto in odšla izmučena v dolino. Kogar je srečala, ga je ustavila ter mu povedala, da ni videla nikogar pod Stoparjevim kozolcem. »Stoparja je zadela kap«, je zbegana pripovedovala. »Molimo za zveličanje njegove duše.«

VII.

Odkar je Stoparjev Ivan zahajal k Gorniku, se je močno spremenil. Izgubil je prejšnjo živahnost in zgovornost, ni mu bilo več toliko za veselo družbo, postal je otožen in resen, vsaka stvar ga je vznemirjala in vznejevoljila. Sam je občutil svojo spremembo ter si je resno prizideval, da bi se raztresel.

Materi ni bilo po volji, da se je sin začel ukvarjati s sosedom. Presedala ji je Gornikova vsiljivost: Odkar jo je zasačil na njivi, ji je bil vedno za petami. Povsod jo je srečal ali dohitel, ni se ga mogla znebiti. S studom se ga je izogibala, ker je poznala njegovo nakano.

Vzlic njenemu nasprotovanju pa je sin redno hodil k sosedu. Kadar je utegnil, je smuknil čez dvorišče, vsaka pot mu je držala mimo Gornika. Strahoma je spremljala mati njegove korake; vselej je zrla za njim, ko je odšel, in kar ni mogla dočakati, kdaj se bo povrnil.

Med sosedi Gornik ni imel prijateljev: črteli so ga zaradi njegove sebičnosti in skoposti. Cenili pa so Minko, zato niso zamerili Ivanu, ker se je nanjo navezal. Ugajala jim je njena pohlevnost in razumnost, pa tudi radodarnost. »Samo premlada sta še«, so pomišljali. »V teh letih je ljubezen lahko nevarna ...«

Skrbna Stoparica je bila drugačnega mnenja. Ker je sovražila Gornika, je črtela tudi Minko, čeprav ni imela povoda. »Kakršni starši, takšni otroci«, je trdila v sklepu, da bo razdrla njuno prijateljstvo s silo, ako ne bo izdala lepa beseda. Svoj namen je razodela sinu, ko se je vrnil nekega večera od soseda.

»Nocoj si bil zadnjič pri Gorniku«, mu je zapretila. »Nevesto si izbiraš, pa se te še plenice držijo. Kaj porečejo sosedje?«

»Saj ne vedo, po kaj hodim, pa tudi vi ne veste«, ji je mirno odgovoril. »Ko bi vedeli, bi odobravali moje korake.«

»Po kaj hodiš? Hm. Po to kakor drugi ponočnjaki. Ampak jaz bom naredila konec. Ako ne odnehaš zlepa, boš odnehal zgrda. Jaz sem tvoja mati.«

»Tukaj vas ne morem poslušati. Imam velike načrte, ki pa naj ostanejo tajni, dokler jih ne udejstvim.«

»Jaz bom govorila. Na ves glas bom povedala, da ne trpim ljubavnega razmerja. Moja dolžnost je raztrgati mrežo, v katero te lovijo. Naj le čuje vsa vas, da bo več sramote.«

»Mati, tega ne boste storili!« je nekoliko porasel. »Le poskusite, še tisto uro pojdem od doma.«

»Svojeglavec!« se je ustrašila njegove grožnje. »Še kesal se boš, a bo prepozno. Gornik še ni nikomur koristil, mnogim pa je že napravil škodo.«

»Ogibajte se ga vi, ako slutite, da vam nastavlja mrežo«, jo je zbodel v svoji nejevolji. »Zame se ne bojte, moj načrt je, da ga ujamem v svojo zanko.«

Stoparica je umolknila. Zadela jo je nezaslužena opazka. Obenem jo je presenetilo, da sin zasleduje Gornika, čeprav ni vedela, kaj namerava.

»Kakor si boš postlal, tako boš počival«, je zaključila svarilo. »Samo to te prosim: glej, da ne bo sramote!«

»Prisežem pri grobu ob zvoniku!«

Na glas je zajokala mati ob spominu na prerano umrlega moža, čigar smrt ji je naložila toliko breme. Zasolzil se je tudi Ivan, bolela ga je zavest, da je razžalil skrbno mater. Kako rad bi ji bil razkril, zakaj zahaja k Gorniku, a moral je molčati. Ljudje bi razgnali hrup ter mu otežili raziskovanje.

Stoparica se ni mogla premagati, da bi ne pokazala Minki tihega sovraštva. Kadar jo je srečala, je pogledala v stran ter ji ni dala besede, ako jo je nagovorila. Tudi hčeri je prepovedala z njo občevati.

Minka je hitro uganila, s čim si je nakopala sovraštvo. Prosila je Ivana, naj potolaži mater ter si izbere nevesto po njenem okusu – takšno, da ji ne bo na cesti umikala pogleda.

Ivan jo je tolažil: »Nimajo povoda te sovražiti. Ko bodo spoznali najino poštenost, ne bodo nasprotovali. Nikar jim ne zameri.«

»Boli me preziranje in zaničevanje. Ne veš, kako trdo stopajo na poti v cerkev mimo mene!«

»Bodi jim prijazna, nikar se ne razburjaj.«

Gornik ju je poslušal, srce mu je utripalo v peklenskem veselju. Nič mu ni bolj ugajalo, kakor da bi se Ivan sprl z materjo, tako da bi mu pokazala vrata ali pa da bi maščevalno pobegnil. To bi mu olajšalo pot do smotra in odstranilo poglavitno oviro. Že si je v duhu vihal rokave, da porine voz čez klanec, odkoder bo kar sam zdrknil v dolino. Naščuvati mora mater proti sinu in sina proti materi, tako da se bosta začela sovražiti.

»Ivan, kakor čujem, bi radi s tabo pometali«, se mu je priliznil. »Fant, ali nimaš poguma? Ti si edinec!«

Mladenič je hitro spoznal, da se ga hoče sosed znebiti. Najrajši bi ga bil zgrabil in treščil ob steno, a se je premagal v zanašanju, da ga bo po tej strani laže zelezel. Glasno mu je nekaj reklo, naj mu tukaj prizanese, ga bo že drugod bolj občutno potipal.

»Fant, ti si izobražen in veš, kaj ti je storiti«, ga je navihano pohvalil. »Ali se boš pustil? Ne bodi neumen!«

»Materi ni lahko ustreči«, je omenil in čakal, kaj mu bo zopet natvezil.

»Zastonj ji delaš, niti dostojne obleke nimaš. Slabši si ko hlapec, ki ima vsaj letno plačo.«

»Mati varčuje, saj jih poznate.«

»To je skopost, a ne varčevanje. Ali boš vedno čepel doma kakor stara baba? Fant mora v družbo med svet, na zabavo in veselice. Vriskaj in poj, dokler si mlad, na starost se ti ne bo zljubilo.«

»Rad si požvižgam in zapojem, toda ko se spomnim očeta ...«

Gorniku je zastala beseda, a si je hitro pomagal iz zadrege.

»Fant, ti nisi rojen za Podgorje«, ga je prepričevalno povzdignil. »V mestu bi se povzpel na višek ter se naužil življenja, doma pa boš suženj do zadnjega dihljeja.«

Mladenič je skomignil z rameni in odšel proti domu. Njegovo srce ni bilo dovzetno za očitno hinavščino, vendar pa je bil zadovoljen, ker se je zopet za nekaj korakov približal svojemu smotru.

Istotako kakor pri sinu je spodletelo Gorniku tudi pri materi, kjer se je nadejal boljših uspehov. Zopet jo je zalotil nekega dne samo na njivi ter ji sitnaril tako dolgo, dokler se ni spustila v pogovor.

»Fant je pričel živeti. Roge ti bo pokazal«, jo je začel podpihovati.

»Ljudje ga zapeljujejo«, mu je odvrnila. »Ako bi me poslušal, bi se z nikomer ne ukvarjal.«

»Mesto mu diši, zato pa ni zadovoljen. Vsak ni poklican za kmeta in gorje mu, kdor je prisiljen. V tej zavesti ti bo zrasel čez glavo.«

»Do dela ima veselje in do živine. Še preveč se trudi, bojim se, da bi mu ne škodovalo.«

»Pa ima tudi svoje muhe. Ali ne opaziš, kako je zamišljen? Zmirom nekaj sklepa in ugiba. Ta ti bo še delal preglavice! Jaz bi ga predrugačil.«

»Drugo leto pojde k vojakom. Težko ga bomo pogrešili.«

»Ako ne bo že prej popihal. Nekaj takega se mi dozdeva.«

»Ali misliš?« je vzdihnila, čeprav mu ni verjela.

»Nikar mu ne brani, ako bo hotel oditi. Pokaži, da si mati in gospodinja. Ne ti, marveč otrok se mora ukloniti.«

Na dolgo in široko ji je razlagal, kako bi postopal z nepokornim sinom. Stoparica ga ni poslušala, njene misli niso bile pri njegovem gobezdanju. Prepričala se je, da Gornik ni Ivanov prijatelj, pa se tudi ne bosta nikdar sprijaznila. Ponovno je zaslutila nevarnost, da ga bo zlobnik – ako bo le mogel – spravil v nesrečo.

»Ivan, čuj, Gornik ti je zahrbten sovražnik«, ga je nekoč opozorila.

»To vem že davno«, je priznal brez bojazni.

»Pa se mu ne izogibaš? Zakaj se podajaš v nevarnost?«

»Zato, da se bova nekoč pošteno pomenila.«

»O čem?« se je zganila. Skrb in radovednost je govorila iz njenega vprašanja.

»Temeljito bova obračunala. Danes vam še ne morem natanko razložiti.«

»Čuvaj se ga, resno te opominjam.«

»Nikar se ne bojte. Samo toliko se z njim ukvarjam, kolikor je neobhodno potrebno.«

»Ne vem, zakaj bi bilo sploh potrebno.«

Ivan je zmignil z rameni ter ji ni ničesar odgovoril. Resnice ji ni mogel povedati, lagati pa tudi ni mogel rodni materi. Saj bo itak dovolj presenečenja, kadar bo razkrito, kar je zavito v temo. Zopet bodo tekle solze, stare bolečine se bodo ponovno razbolele.

Odslej ni več tako pogosto zahajal h Gorniku in še takrat se ni nikdar dolgo zamudil. Rad bi bil pospešil korake, a nekaj ga je svarilo, naj se ne prenagli. Bolje je polagoma napredovati, kakor se nepremišljeno zaleteti.

Razen napredovanja je naletel na razne težkoče in ovire. Gornik se mu je pričel nenadoma umikati, ako je le mogel, se mu je skril in odšel po opravkih. Vprašal je Minko, ki mu je pritrdila, da se mu oče izogiba, ni pa mu mogla pojasniti, zakaj se prikriva.

»Tako nekam čudno jih je spremenilo«, mu je nekoč strahoma razodela. »Bojim se, da jih bo zmešalo.«

»Kako si jih pa spoznala?« se je zanimal za njegovo bolezen.

»Kadar so sami, se pogovarjajo. Zvečer jih je groza, kakor bi videli prikazen.«

»Kaj pa govorijo?«

»Nič jih ne razumem. Preden zaspijo, godrnjajo, da grmi po uljnjaku. Kar groza jih je poslušati.«

»Pa jih kaj poslušaš?«

»Ne upam se blizu, ker včasih tudi vstanejo in hodijo okrog ulnjaka ...«

»Hm, bolehajo, bolehajo«, je potrdil njene slutnje. Najrajši bi se ji bil zahvalil za važne podatke, kakršnih se ni nadejal. Ponujala se mu je izredna priložnost: starec si brezdvomno lajša krivdo in hladi pekočo vest. Nekaj bo že izbleknil, ako mu leži na duši greh umora.

Čim se je znočilo, se je oprezno priplazil k uljnjaku in počenil za bezgov grm. Postelja je glasno škripala – po njej se je premetaval starec med bolestnim stokanjem in ječanjem.

»Spati ne morem«, je vzdihoval. »Uh, ko bi mogel vsaj spati, spati! Potreben sem miru in počitka.«

»Da bi le povedal, kaj ga vznemirja«, je čakal Ivan v svojem skrivališču.

»Kako bom spal, ko pa nimam miru ...« je zmedeno nadaljeval. »Toliko jih je zunaj ...«

»Hudirja, pa me ni že zaslutil?« se je ustrašil in pomaknil za grm.

»Vdrli bodo ter me napadli ... Zapah bo odletel ... S sekirami bodo vlomili ...«

Na drevesu je skoviknila sova. Starec je utihnil, na kar je vstal in zakričal: »So že tukaj! S čim se bom branil? Kdo mi bo pomagal?«

»Aha, njegova vest ni čista!« ga je obsodil Ivan za grmovjem. Pričakoval je nadaljnjega razkritja, vsako besedico je pritegnil na ušesa.

»Kladivo imam ...« se je nekoliko pomiril, a se je mahoma zopet razburil. »Hu, tisto kladivo ... Pa ga ne primem ... Ne bom jih s kladivom ... Nikoli, na večne čase ...«

Z drevesa se je spustila sova na uljnjak, na leseno streho, v katero je zasadila ostre kremplje. Nastalo je močno ropotanje. Oči so se ji svetile kakor ogenj, njeni glasovi so sličili otroškemu ječanju.

»Proč od tukaj!« je zarjul ko obseden. Sunkoma je odprl vrata ter jo ubral za Ivanom, ki je pobegnil izza grma. Ni se mu umaknil iz strahu, marveč zato, da ne bo vedel, kdo ga zalezuje. Tako mu je velel razum, voditelj njegovih načrtov. Jezil se je nad neprevidno ptico, ki mu je pokvarila zanimivo opazovanje.

Čeprav sta Ivan in Minka molčala, vendar so sosedje kmalu opazili Gornikovo spremembo ter si jo razlagali kot neko posebno bolezen. Vedeli sicer niso drugega, kakor da se jih ogiba, da je nekam potrt in otožen ter da se vedno sam s seboj pogovarja. Sicer še ni izbleknil kakšne budalosti, semintja je bil celo preudaren, toda včasih ga je prijelo. »Mu bo že prešlo«, so menili izkušeni možje, »ali pa bo podlegel.«

Kadar so vaščani obirali Gornika, Ivan ni hotel pokazati nikakega zanimanja. Prav mu je bilo, da je govorica o očetovi smrti polagoma utihnila. Tudi Klopova Jera je umolknila, čim je opravila skrivnostno naročilo ter ni hotela z nikomer več občevati. Samo z Minko sta se še pogovorili, kadar ji je prinesla kako darilo.

Na Ivanove nade je padla gosta jesenska megla. Da jo bo pregnalo toplo pomladno solnce, ni mogel pričakovati, ker bo moral pomladi oditi k vojakom. V vasi pa ni bilo nikogar, ki bi nadaljeval njegovo delo. Najbolj se je že zanesel na Minko: ponovno mu je že dokazala, da je vredna njegovega zaupanja.

Zadnji mesec pred odhodom v vojake je bil Ivan večkrat pri Gorniku. Navadno sta bila z Minko sama, oče je spletal drugo zanko, v katero ju je hotel zajeti.

»Ako bosta sama, se jima bo nazadnje nekaj pripetilo«, je računal, kadar ju je našel v prijateljskem razgovoru. »Priložnost naredi tatu in posledice bodo usodne ... Stoparica ga bo zapodila od hiše, ako ne bo pobegnil že prej – pred sramoto. Takrat mi bo hvaležna za prst, ki ji ga bom pomolil, nekam se bo morala nasloniti.«

Umazana želja se mu ni izpolnila. Ivan in Minka sta varovala svojo mladost kot pomladno cvetico pred slano in viharji. Na njunem nebu so sijale zlate zvezde v neskaljenem sijaju.

Na zadnjem sestanku sta bila silno potrta. Morila ju je bridkost ločitve: Minka se je bala osamelosti, vedela je, da ne bo imela nikogar v težkih urah. Ivana pa je bolelo, ker ni izvršil svojih načrtov. Smrt njegovega očeta je še vedno zavita v temo in zdaj mora ustaviti zasledovanje. Seveda ga bo nadaljeval, čim se povrne od vojakov, a do takrat se bo najbrž mnogo spremenilo.

»Očeta boš težko še videl«, mu je omenila s solzami, ko je stisnil ob slovesu njeno desnico.

»Devet mesecev bo kmalu minilo«, je skušal ublažiti njeno žalost.

»Vsak dan so slabši. Ne veš, kakšni so ponoči v uljnjaku.«

»Nekaj mi je znano«, ji je zaupno namignil. »Menda si domišljujejo, da jih bo nekdo napadel. Kdo ve, zakaj jih bega misel na kladivo.«

»Tudi jaz sem radovedna. Večkrat ga omenjajo, kadar so sami, in menijo, da jih nihče ne posluša. In s kakim studom ga odklanjajo! Sam Bog ve, kaj to pomeni!«

»Vse kaže, da jih muči kakšna živčna bolezen.« Komaj se je zadržal, da ji ni odkril pravega povoda. Morda bi mu bila celo hvaležna, saj se neprestano trudi in išče vzroke očetove spremembe.

»Pa naj reče kdo, kar hoče – smrt vašega očeta jih je tako prevzela. Od takrat, ko so jih našli na kozolcu, so popolnoma drugačni.«

»Takšna smrt marsikoga pretrese«, je potrdil njeno domnevanje. Skoro mu je zdrknila z jezika odkrita beseda, a se je premagal zaradi Minke, katero je itak že ranila njegova ločitev. Ne sme ji povečati bolečine – zdaj pred odhodom, ko ni več časa za tolažbo in nima hladilnega leka. Tri leta se je trudil in prav zdaj mu dozoreva sad, ko ga ne more več obrati.

»Bojijo se, da bi jih ne zadela enaka usoda«, je pomilovala očeta. »Zato so tako preplašeni in potrti.«

»Minka!« jo je zaupno pogledal. »Kakšno pa je tisto kladivo, o katerem vedno govorijo?«

»Navadno čevljarsko kladivo. Od nekdaj je pri hiši, hranijo ga pod posteljo v uljnjaku.«

Ivan se je zamislil. Kdo ve, v kakšni zvezi je to kladivo s smrtjo njegovega očeta? Saj ni bilo najmanjše sledi kakega udarca na mrliču. Ali mu bo kdaj razkrila bodočnost, kar je napravila zlobnost pokvarjenega človeka.

Dekle si je obrisalo solze ob misli na bolnika in na ločitev najboljšega soseda, ob katerem se je tolikokrat razvedrila.

»Kdaj pa odrineš?« ga je vprašala z ihtečim glasom.

»Jutri s prvim vlakom. Pričakujem, da mi boš dala nekaj za spomin, kakor je navada.«

»Oh, saj res! Kako sem pozabljiva!«

Obrnila se je in odšla na vrt, kjer je natrgala cvetja in rožmarina. Povila ga je v šopek ter mu ga pripela na prsi.

V dolinici za vasjo je zadonela otožna fantovska pesem:

»Pušelc pa mora bit' zelen al' plav,
ko bom slovo jemav ...«

»Zbogom, Minka!« jo je krepko prijel za roko.

»Zbogom, Ivan!« dekle se mu je izvilo in zbežalo. Ploha solz se ji je ulila po obrazu. Skrivoma se je izplakala, kar ji je olajšalo bolečino.

Podgorce je vzdramilo drugo jutro glasno vriskanje in kramljanje. Sredi vasi so se zbirali fantje, ki so odhajali k vojakom. Pridružil se jim je tudi Ivan z resnim obrazem. Dom, oče, Minka, Gornik – vsi so mu stopili pred oči ter ga spremili do griča, kjer je postal in pogledal v dolino. Oko mu je obstalo ob zvoniku vaške podružnice – ob očetovem grobu.

»Zbogom, oče!« si je otrl vročo solzo ter jo mahnil za tovariši na postajo. Ko mu je hrib zaprl pogled na Podgorje, se je ojunačil in glasno zavriskal.

VIII.

Dva jutra sta bila v življenju vdove Stoparice ovita s krvavo zarjo. Tisto jutro, ko je našla na kozolcu mrtvega moža, in jutro, ko je Ivan odšel k vojakom. Rana, ki se je komaj nekoliko zacelila, se je ponovno razbolela.

»Toliko je dela, pa ni nikogar, ki bi mi pomagal!« je tarnala po sinovem odhodu. »Sama ne morem nositi vseh skrbi, preveč jih je celo za moške rame. Kje naj dobim denarja za najemnike v teh slabih časih?«

Tako je stokala in begala po dvorišču. Vsa omagana se je naslonila na plot, z dlanjo je zasenčila solzne oči in zrla čez hrib, koder je Ivan odšel na postajo.

»Liza, ali ti je slabo?« jo je ogovoril Gornik izza plota. »Ako si bolna, ti pripeljem zdravnika.«

»Tebi ga je tudi treba«, mu je zasolila nejevoljna, ker jo je zalezel, dasi je mislila, da je nihče ne opazuje.

»Po sinu žaluješ«, je pogoltnil njeno opazko. »Fant je pa vriskal, ko je odhajal ... Ali je vredno jokati?«

»Zelo težko se je ločil. Ves je bil solzen; malo je manjkalo, da ni glasno zajokal.«

»Pa je vriskal«, je trdil nagajivo »Vprašaj Boštjanovo Tinco, ki je spremila fanta.«

»Ako je vriskal, je storil to zaradi drugih, da mu niso nagajali. Prav nič mu ne zamerim.«

»Smiliš se mi, Liza. Hudo je na kmetiji brez močnega človeka. Noč in dan me skrbi, kaj boš počela.«

»Ti meseci bodo že minili ...«

»Hm, minili! Kdo ve, kako bodo minili ...«

»Tako, kakor mine vse na svetu – dobro in slabo.«

»Toda, če se Ivan ne povrne?«

»O tem ne dvomim. Komaj bo dočakal.«

»Morda se mu odprejo vrata kam drugam. Fant je prebrisan.«

»To me ne skrbi. Silno je navezan na dom, kar se ne da čez noč zatreti.«

»Ob priložnosti človek marsikaj pozabi. Na to moraš računati, da ne boš razočarana. – Kaj pa, ako pride pokvarjen kakor mnogi iz mestnega ozračja?«

»Upam, da se to ne bo zgodilo.«

»Na vse moraš biti pripravljena. Zdaj še ni zamujeno ...«

»Ali naj ga zavržem kakor cunjo – svojega otroka?«

»Bolje je, da zavržeš ti njega kakor on tebe. Pomisli: domov naj pride izprijen, ti mu daš kmetijo, pa bo s tabo pometal. In končno lahko vse zapravi ter vas požene na beraško palico. Tudi to je mogoče, dovolj je takih primerov.«

»To bi bilo nekaj zate«, ga je usekala. »Kako bi mi privoščil!«

»Ako bi bil škodoželjen, bi te ne opominjal. Z vsem, kar premorem, sem ti na razpolago. Ali potrebuješ denarja? Dam ti, kolikor zahtevaš!«

»Kadar bom potrebovala, pojdem v posojilnico«, mu je odklonila.

»Tam ne posojajo brez jamstva. Grem tudi za poroka.«

»Kadar bo sila, pojdem do Žitnika ali do Jerina ...«

»V posojilnici boš plačevala visoke obresti, jaz pa ničesar ne zahtevam.«

»Klopove Jere pa nisi videl. Tudi ona je potrebna.«

Gornik je nejevoljno spačil obraz, požrl je očitek in nadaljeval: »Svetoval bi ti še nekaj drugega – tisto, kar sem ti že nekoč omenil, a si me nehvaležno zavrnila.«

»Ne vem, kaj je bilo. Več se ne spominjam.«

»Namignil sem ti, da bi združila najini posestvi. Danes pa še dostavljam: spojiva tudi najino življenje z blagoslovom svetega zakona.«

Vso kri so pognale Stoparici v glavo te besede. Njeno čelo se je nabralo v temne gube, iz oči ji je puhnilo zaničevanje. Strahoma je čakal Gornik, kaj mu bo odgovorila.

»Blaž, ti si bolan ali pa hudoben«, je srdito stopila predenj. »Nikdar več se mi ne prikaži s takim nasvetom! Čim delj sva drug drugemu, tem raje se bova imela. Pusti me v miru, da se mi ne pristudiš kot najhujši sovražnik. Po tej poti ne boš nikoli dosegel svojega namena.«

»Torej odklanjaš pomoč iz moje roke?«

»Rekla sem ti že, da je ne potrebujem. Daj si dopovedati.«

»Še prosila me boš, pa te ne bom hotel poznati.«

»Takrat ti bom najbolj hvaležna.«

Gornik je odšel poparjen, v žepu je stisnil pesti in zobje so mu šklepetali. Vse njegove nade so se razpršile kakor pena, hrbet se mu je upognil pod težo krivde, ki mu je kakor skala ležala na duši. Ni se mu sanjalo, da bo slabotna vdova tako odločno kljubovala njegovemu vsiljevanju.

Tedni in meseci so minuli brez posebnih dogodkov. Zlobnik je hodil klavrno po vasi, snujoč načrte, kako bi pridobil trmasto sosedo. Kar je začel, se mu je še obneslo. Ukrotil je jezično Klopovo Jero, marsikomu je že prekrižal račune. Toda ob Stoparici naj si razbije glavo? Tukaj naj omaga in odneha?

»Nikoli!« je zamahnil po zraku. »Enaka mera za vse: za Lizo kakor za Jero. Dobro znam posnemati njegov glas, ki naj bo grozen v nočni uri. Videla ga bo in slišala ... In to jo bo omehčalo ...«

Stoparica je večkrat vso noč prečula na postelji. Morile so jo težke skrbi in žalost za sinom in umrlim možem. Neprestano žalovanje ji je kvarilo zdravje in puščalo vidne znake bolezni na obrazu.

Neke temne noči je čepela na postelji, zatopljena v svojo usodo. V duhu se je pogovarjala z možem ter mu tožila svojo zapuščenost. »Tone, ali se ti ne smilim? Kamen bi se razjokal.«

Obšla jo je nenavadna groza. Stenska ura je udarila dvanajst, nekdo je potrkal ob postelji na okno.

»Kdo je?« je rahlo vprašala.

Trkanje se je ponovilo močneje kakor v odgovor na vprašanje. Plaho je zlezla pod odejo, ni se upala pogledati skozi okno.

Drugo jutro se ji je poznalo na obrazu, da se ji je nekaj pripetilo. Sprva ni hotela ničesar omeniti, ko pa se je trkanje ponavljalo več noči zaporedoma, je zaupala hčerki, kaj se dogaja pod njenim oknom.

»Moliva za očeta«, je trepetala nekega večera. »Francka, prav goreče moliva!«

»Zakaj?« se je hči prestrašila, tako značilne so ji bile materine besede.

»Zato, ker potrebuje najine molitve. Sinoči me je strašilo, čula sem skrivnostno trkanje na okno ...«

»Veter je majal šipo«, je dvomila, da bi pomirila mater, dasiravno je verjela njenim besedam.

»Nocoj boš spala pri meni, da se prepričaš.«

»Bom«, je ugodila njeni želji. »Zbudite me, kadar začujete trkanje.«

Francka je bila utrujena, čim je legla, je zaspala. Mati pa je čula do polnoči, ko je zabrnela šipa pod skrivnostnim dotikom.

»Ali slišiš?« jo je dregnila s komolcem.

»Slišim«, se je oklenila matere. Ležali sta nepremično do ranega jutra in zadrževali sapo.

Za pokojnega Antona Stoparja se je brala drugi dan črna maša in opravilo dokaj molitve. Trkanje pa le ni ponehalo, vsako noč so šklepetale šipe med enajsto in dvanajsto uro. Vdova se je zaobljubila na razna božja pota, obrnila se je tudi na župnika s prošnjo, naj odpomore.

Izkušeni duhovnik je neverno skomignil z rameni. Priporočil ji je, naj ostane mirna ter se prepriča, kadar bo zaropotalo. Pogumno naj pogleda skozi okno, zakaj nič žalega se ji ne more zgoditi. Duh je neviden, pobegnil pa bo človek, ki izvaja zlobne namene.

Žena je izvedla duhovnikovo naročilo, neke noči se je opogumila in pogledala skoz okno. Videla je, kako se je od okna neslišno pomaknila bela senca. »Tone!« je kriknila prestrašena, spoznavši hojo in postavo. Tak je bil njen pokojni mož, prav tako se je včasih prizibal po dvorišču.

Nekaj korakov od hiše se je zvil in milo zaječal. »Liza, trpim – ogenj – poslušaj soseda ...«

Vdovi se je zavrtelo pred očmi. Ali je prav slišala, da naj ga posluša ...? Ne, ne, ni mogoče ... In vendar je čula vso njegovo besedo, tako da skoro ni mogla dvomiti.

Od groze in premišljevanja je začela bolehati: bolela jo je glava, noge so jo komaj še nosile. Sosedje, ki niso vedeli, kaj jo tare, so jo sočutno pomilovali. »Kmalu pojde za Tonetom«, so jo soglasno obsodili.

Neko nedeljo popoldne je sedela na vrtu pred hišo z molitvenikom v naročju. Sama je bila doma. Francka je odšla v cerkev k popoldanskemu opravilu. Bila je popolnoma mirna; več noči zaporedoma namreč že ni videla prikazni, niti čula trkanja na okno. »Tone je rešen«, je govorila sama sebi. »Molitve so pomagale.«

Mimo je prišel Žitnik, najbližji sosed, ki ji je bil po moževi smrti dober svetovalec. V ustih je sukal kratko pipo, roke so mu bile prekrižane na hrbtu. Tako je obhodil vsako nedeljo svoje zemljišče, sem in tja se je ustavil in pokašljal.

»Ej, Liza, staramo se, staramo«, je iztrkal pipo in obstal pri sosedi. »K tlom si začela lesti, hrbet se ti je upognil.«

»Saj ni čudno«, mu je priznala. »Težko breme leži na moji rami.«

»Bolehaš, bolehaš«, jo je premeril od nog do glave. »Pa kako hitro te prijema! Grozno si oslabela.«

»O pravi bolezni ne morem govoriti. Vse, kar čutim, je utrujenost, nič se mi ne ljubi. Pa bo že prešlo pomladi, ko se bo ogrelo.«

»Za Tonetom pojdeš, za Tonetom«, ji je ponagajal.

»Ti boš pa k sodnemu dnevu trobil«, jo je vznevoljilo.

»Bog obvaruj! Kdo bo pa toliko časa hropel in kašljal? Naduha me bo spravila od kruha! Kak korenjak je bil Tone, pa je kar nenadoma ugasnil.«

»Že štiri leta ga ni!« se je zasolzila. »Marsikaka solza je kanila med tem časom z očesa.«

»Strašna je taka smrt, strašna. Človek se ne more dovolj načuditi.«

»In kdo ve, kako je tamkaj?« jo je resno zaskrbelo. »Gorje nam, ako je tako natančno, kakor tukaj učijo.«

»Tega pa ne vemo«, je zmignil z rameni. Nekaj je še hotel dostaviti, a se je premislil. Segel je v žep po mehur in natlačil pipo.

»Umreti še gotovo ni mislil, zato najbrž tudi ni bil pripravljen. Bog mu odpusti, ako je imel kaj na vesti.«

Žitnik si je prižgal tobak in sedel na travo. Kadar je puhnil dim, je pogledal sosedo, kot bi ji hotel nekaj posebnega povedati. Nepremično mu je zrla v obličje, ni se ga upala motiti v resnem premišljevanju.

»Liza, kadar grem ponoči mimo kozolca, me obide groza«, ji je potihoma odkril svojo tajnost. »Nisem vraževeren in ne verujem v strahove, a vendar ...«

»Pa nisi že kaj videl ali slišal?« je vztrepetala.

»Khm«, je sumljivo zakašljal. »Rekel sem ti že, da nerad pripovedujem, zato ker ne verujem v strahove ...«

»Ako si nekaj videl, potem ne moreš tajiti. Govori, nikar mi ne prikrivaj.«

»Prav zato sem prišel, da se pogovoriva. Danes je priložnost.«

»Moj Bog, kaj se je zgodilo!«

»Toneta sem videl. Nikar se ne prestraši!«

»Prav tukaj na tem mestu. Skoro sva se srečala. Nekaj korakov pred mano je izginil.«

»Ali pa veš, da je bil Tone?«

»Ista hoja in postava. Belo ogrinjalo mu je segalo do tal, noge so se sicer dotikale zemlje, a niso se slišale stopinje.«

»Oh, tudi jaz ga vidim in slišim, ko potrka na okno«, je priznala s trepetajočim glasom. »Zato pa hiram in pešam, strah je vzrok bolezni. Nekaj mi pravi, da hodi po mene, da bom morala umreti.«

»Pa Jerin ga je tudi že videl. Izpod kozolca je planil in odšel na pokopališče. Od takrat se ponoči več ne upa iz hiše.«

»Vprašal naj bi ga bil, kaj potrebuje ...«

»Vsak nima toliko poguma. Naš Lojze je šel neke noči mimo pokopališča ter je čul prav na vašem grobu čudno ječanje. Fant je korenjak, pa je bežal ko zajec: ko je dospel domov, se je zaletel ob vrata, da jih je skoro vrgel s tečajev.«

»Mislim, da ga bomo kmalu rešili. V ta namen sem dala za maše ...«

»Tudi pri nas se ga spominjamo v molitvi. Pravijo, da se duša premelje skozi devet mlinskih kamnov, preden pride iz večnosti na zemljo. Tamkaj so natančni ...«

»Tine, zakaj ga nisi ogovoril. Kot prijatelju bi ti bil povedal, kako mu moremo pomagati.«

»Nisem utegnil. Kakor duh je šel mimo mene. Ko sem se zavedel, je izginil.«

»Bog se ga usmili!« je tarnala in vzdihovala. »Da bi vsaj vedela, zakaj trpi? Nikomur ni storil krivice.«

»Ako se mi ponovno prikaže, ga bom vprašal, zakaj mu je odločena takšna pokora. Skliceval se bom na prijateljstvo, ki seže preko groba.«

»Dobro sta se razumela«, mu je pritrdila. »Kar pomnim, še ni bilo med nami prepira. Kaj bi počela, ako bi ne bilo dobrih sosedov! Kadar je treba opraviti kako težje delo, mi pošlješ Lojzeta, ki pride z vozom in z živino. Kdaj ti bom povrnila?«

Iz cerkve je prispela Francka, na obrazu se ji je poznalo, da je jokala. »Vsa okolica že govori, da hodijo oče nazaj«, je pripovedovala. Solze so ji zalivale oči, v joku ji je zastajala beseda.

»Grobar Marko ga je tudi že videl«, je namignil Žitnik.

»Skoro vsi, kar jih je prišlo iz cerkve, so me obsuli, ko sem stala ob grobu«, je pravila Francka. »Vsak je hotel imeti odgovor na svoje vprašanje.«

»To bo zopet govorjenja!« se je Stoparica vznejevoljila. »Kako se bodo izmišljali in lagali!«

Njene slutnje so se izpolnile. Novica je šla od ust do ust, do zadnje hribovske koče. V gostilnah, na potih, pri delu – povsod so govorili o Stoparju, kako pride ponoči čez dvorišče in potrka na okno. Čim se je kdo o mraku ganil iz hiše, že ga je videl zavitega v belo ogrinjalo – takšnega, kot so ga položili v krsto pred pogrebom. Tudi stokanje so slišali na grobu ob zvoniku.

Dočim so se ženske in mladina plašili ob misli na mrtvega soseda, so izkušeni možje neverno zmajevali z glavo in iskali pojasnila. Vstajali so celo ponoči, da vidijo prikazen, a želja se jim ni izpolnila.

»Tisti, ki bi radi videli, ne vidijo«, so trdile vraževerne ženice. Pregrešno se jim je zdelo zalezovati duha na njegovem skrivnostnem potu. Venomer so nadlegovale Stoparico, ki pa ni hotela povedati drugega, kakor da se prikazen več ne pojavlja.

»Tone je rešen«, se je pohvalila tudi Žitniku. »Trkanje se več ne ponavlja.«

»Ali ga ni več?« je vprašal dvomljivo, na kar je naglo dostavil: »Vidiš, molitve in maše so pomagale.«

»Tudi sanjalo se mi je že, da je v nebesih«, je dodala. »Zdaj nam je hvaležen, ker smo ga rešili.«

Žitnik ni mogel tako hitro verjeti. Nehote se mu je vzbudilo nezaupanje, obhajale so ga temne slutnje. Čeprav je bil utrujen, tisti večer ni mogel zaspati. Sedel je na postelji in zrl v sanjavo mesečino. V njegovem spominu so oživljali razni dogodki in prizori iz vaškega življenja. Že dolgo mu ni domišljija tako živahno delovala.

»Jutri bo že peta obletnica«, se je spomnil Stoparjeve smrti. »Ako trpi, so mu ta leta kot dolga tisočletja ...«

Naslonil se je s komolcem na okno, z dlanjo si je podprl glavo. Oko se mu je zapičilo v nekaj belega, ki se je pojavilo na potu blizu hiše. Zapazil je sključeno postavo – jasno sliko prikazni v polnočni uri.

»Tone!« Glasno mu je ušlo to ime, mozeg in kosti mu je pretreslo, ko ga je izgovoril.

Prikazen se je neslišno premikala, nikamor se ni ozrla, nikjer ni obstala. Nedvomno je prispela od Stoparja ter je usmerjena v neskončnost. Tako potuje duh, da zadosti pravici z naloženo pokoro.

Nekaj mu je siloma zaprlo usta, prav ko je hotel izgovoriti vprašanje, kaj potrebuje. Nevidna moč ga je odrinila od okna ter ga potisnila pod odejo.

Zjutraj sta se srečala s Stoparico, ko je šla na polje. »No, kako si se naspala?« jo je nagovoril.

»Tako, kakor po navadi«, mu je odvrnila. »Mi, stari ljudje nimamo trdega spanja. Vsak nemir me zbudi in potem ne morem zaspati.«

»Ali si sinoči kaj videla?« jo je pogledal.

»Nič. In ti?« se je ustrašila nepričakovanega vprašanja.

»Zopet sem ga videl ... Nocoj ob polnoči je šel po vasi ...«

»Ježeš!« je odrevenela v silni grozi. »Ali se ne motiš?«

»Videl sem ga kakor zdajle tebe. Hrbet mu je bil upognjen, kakor bi nesel težko breme. Počasi in slovesno se je premikal ...«

»Pa ga nisi nagovoril? Slednjo željo bi mu izpolnila ...«

»Poklical sem ga, pa se ni ozrl. Nato me je obšla strahovita groza, neka čudna moč mi je zaprla sapo.«

»Moj Bog, ali res ni nobene pomoči?« se je prijela za glavo. »Neprenehoma molim in dobra dela opravljam, pa nič ne zaleže.«

Žitnik se je zamislil. Praskal se je po glavi in gladil po čelu, zdaj je privzdignil desno in zopet levo ramo. »Kazen, v katero je obsojen, mora prestati«, ji je pojasnil. »Dokler je ne izbriše, tako dolgo so mu zaprta vrata nebeškega kraljestva.«

»Rada bi mu olajšala neznosne muke. Vse sem pripravljena storiti.«

»Seveda bo treba kaj izmodrovati. Čim se bom česa domislil, ti pridem povedat.«

»Pridi, lepo te prosim. Sam Bog ti bo poplačal.«

Žitnik in Stoparica sta odšla vsak po svojem potu. Oba sta bila zatopljena v misli, kako bi pomagala nesrečni duši v posmrtnem trpljenju. Zbirala sta pripomočke, ki bi odtehtali določeno kazen, povsod sta iskala blažilnih sredstev.

Vdovi se je zazdelo, da se ji roga nekdo za plotom. »Sama si kriva«, je čula posmehovanje.

»Zakaj?« je pogledala plaho okrog sebe.

»Zato, ker ne izpolniš njegove želje. Tvoja trma ga je kaznovala.«

»Kakšne želje?« je vprašala, nevede s kom občuje.

»Tisto, kar sem ti zadnjič omenil ...«

Zdaj šele je spoznala Gornika, ko se je bedasto zagrohotal za grmovjem. S studom je pljunila na tla, ves dan ji je bučal po ušesih njegov posmeh škodoželjnosti.

Pomirilo jo je šele pismo, ki ga je prejela proti večeru – Ivan ji je pisal od vojakov. Francka mu je namreč sporočila, v kakšnem strahu so doma zaradi očetovega prikazovanja. Brat ni povedal, odkod izvirajo prikazni, osrčeval ju je, da so strahovi prazni, ker jima nihče ne more kaj žalega storiti. »Še nekaj mesecev potrpita«, ju je potolažil. »Ko pridem domov, vama bom pojasnil ves strah in grozo, pred katero ni treba trepetati.«

Isti dan kakor sestri je pisal tudi Minki – prvič, odkar je šel k vojakom. Poprosil jo je, naj opazuje očeta ter mu sporoči njegovo obnašanje. »Skrbi me – zaradi tebe«, je utemeljil svojo prošnjo. »Bojim se, da bi se ti kaj ne pripetilo.«

Minka mu je z obratno pošto odgovorila: »Oče so vsak dan bolj zmešani: ako se jim ne izboljša, bodo popolnoma znoreli. Podnevi ležijo ter se ne brigajo za nobeno delo, ponoči pa se pogovarjajo in prepirajo z vso okolico. Strah me je in groza, kadar jih poslušam. Večkrat sanjarijo o tebi, da ne prideš več domov, ker si rojen za gospoda. Kadar so najbolj razburjeni, tedaj zabijejo žebelj in tožijo, da jih boli glava, odkar jih je nekdo udaril. Strahovito preklinjajo tisto kladivo ter ga mečejo po uljnjaku.«

IX.

Marko, grobar pri podružnici sv. Roka, je nestrpno čakal, kdaj se bo Ivan povrnil od vojakov. Nekaj posebnega je moral imeti na srcu, česar ni maral nikomur razodeti. Skoro vsak dan se je oglasil pri Stoparju, da bi natančno izvedel dan njegovega prihoda.

Končno ga je vendarle pričakal. Ivan je doslužil ter se povrnil v Podgorje. Prišel je po bližnjici mimo podružnice, kjer je pozdravil očetov grob, na katerega je tolikokrat mislil, odkar je šel od doma. Rad bi se bil razjokal, a njegovo oko je bilo suho zaradi grenke bolesti, ki mu je legla na dušo.

»Ivan!« je vzkliknil Marko, stopivši izza vogla. »Skrajni čas je, da si prišel. Marsikaj se je spremenilo.«

»No, kaj je novega?« ga je vprašal, ko mu je stisnil desnico.

»Hm, novega ... Ali ti še niso nič pisali?«

»Večkrat sem dobil kako pismo. Tožili so mi o delu, o dolgočasju, tudi mati so nekaj oboleli.«

»Pa ničesar drugega?«

»Ničesar se ne spominjam«, mu je namenoma utajil.

»Hm, čudno, čudno.« – Grobar se je naslonil na lopato, katero je nosil vedno pri sebi, kadar je bil na pokopališču. Z njo je kopal jame, čistil grobove in steze ter jih posipal z drobnim belim peskom.

»Vidiš, Ivan, težko sem zvonil – takrat pred petimi leti ...« je govoril počasi in z občutkom. »Zvonovi so škripali, vrv se je zajedala v dlan – glasovi so se pobijali kakor ob nevihti ... Vse to je pomenilo ...«

»Marko, nikar me ne strašite!«

»Težko mi je, Ivan, težko. Toda moram zaradi njega, zakaj strahovite so njegove muke ...«

»Čigave?« Nalašč je osuplo gledal grobarja, čeprav je vedel, kaj ima na srcu.

»Ivan, oče se prikazuje ...«

»Od doma so mi pisali, da čujejo ponoči trkanje na okno. Mati so celo videli neko belo prikazen.«

Marku se je bolestno skremžil obraz, ko je pričel odkrivati svoje doživljaje. »Ivan, kar so videli doma, to je vse skupaj komaj senca proti temu, kar vidim in slišim na pokopališču. Iz koče vidim natanko na grob ob zvoniku ...«

»Ponoči vendar ne morete ničesar razločiti ...«

»Senca, ki se pojavlja na očetovem grobu, je bela. Čujem tudi stokanje in ječanje.«

»Kdaj? Ali se spominjate, kolikokrat na teden?«

»Ob polnoči – skoro vsako drugo ali tretjo noč ... Oh, še zdaj pri belem dnevu me obide groza!«

»Pa se ne motite? Zid je ponoči bel, celo grmovje se premika in sove posnemajo različne glasove.«

»Ako ne verjameš, pridi, da se boš prepričal. Videl boš prikazen, kako se zvija in vzdihuje. Celo uro stoji ob grobu; včasih se skloni in počene, poklekne, na kar zopet plane pokonci, nasloni se na spomenik, vzdihne in glasno zajoka.«

»Kdo neki počenja take budalosti? Zanimivo bi bilo dognati.«

»Ivan, ali se upaš kaj takega izreči? Molčal bi vsaj iz ljubezni do pokojnega očeta, ki se mora pokoriti onkraj groba.«

»O tem sodim nekoliko drugače.«

»Ne sodi, da ne boš obsojen.«

»Zato pa se hočem prepričati. Prej ne verjamem.«

»Videl boš, kaj se pravi gledati prikazen. Tresel se boš ko bilka, lasje se ti bodo ježili.«

Po vsem telesu se je stresel vraževerni starec, tako živo je občutil grozo svojih doživljajev. Čelo mu je obledelo, na gubah so se nabirale debele znojne kaplje.

»Pridem, naj se zgodi, kar hoče«, je obljubil Ivan in zadel vojaški kovčeg. Še pred nočjo je hotel biti doma, da bo videl, kako so gospodarili v njegovi odsotnosti. Spremljala ga je zavest, da bo skoro dozorel sad njegovega truda.

Zavil je po stezi mimo Gornika, srce mu je udarjalo v nestrpnem pričakovanju. Nadejal se je, da bo našel Minko, ki mu je gotovo prihranila važne novice. Na vse strani se je oziral, a nikjer je ni mogel zapaziti. Postati in zaklicati pa tudi ni hotel, ker ni maral, da bi mu kdaj ne oponosili: Ljubši mu je sosed kakor sestra in mati.

Ko je stopal mimo uljnaka, ga je presenetilo votlo ropotanje. Gornik je zapiral vrata, bila ga je sama kost in koža. Obstal je kakor zasačen pri nepoštenem dejanju, pogled se mu je zapičil v tla, z nobenim udom se ni upal ganiti.

»Grozno se je spremenil«, je osupnil mladenič. »Vest ga je oglodala po vsem telesu, strašen zločin mu je zapisan na obrazu.«

Starec je pritajeno zastokal. Uganil je njegove misli in planil za uljnjak, odkoder je bežal za hišo in počenil za bezgov grm. Glavo si je zakril s komolcem, strahoma je čakal, kdaj bo odkrito njegovo bivališče.

Skoro pomilovalno se je ozrl Ivan za nesrečnim sosedom in hitel domov tolažit mater, ki je ob njegovem prihodu pozabila vse bridkosti. Z obema rokama se ga je oklenila, prvič po dolgih letih je jokala od veselja.

»Moj Bog, kako ste oslabeli!« se je prestrašil, ko je začutil njeno velo desnico. »Kdaj ste si nakopali bolezen?«

»Ivan, moli za očeta!« je vzdihnila bolestno. »Ne veš, koliko smo že pretrpeli.«

»To naj vas ne vznemirja«, jo je potolažil. Natihem pa ga je morila zavest, da je nabrušen nož, ki ji bo odprl novo rano. Bridko je občutil njeno žalost, ko bo razkrita tajnost očetove smrti.

Drugi dan sta se sestala z Minko, ki mu je vsa solzna pripovedovala o nesrečnem očetu. »To ne more več dolgo trajati«, je obupovala. »Podnevi se že še zmotijo s kakim delom, ponoči pa begajo brez razuma, nobena beseda jih ne pomiri. Vedno bolj me skrbi, da se bodo končali ...«

»Minka, bodi pripravljena na vse, tudi na najhujše«, jo je tolažilno prijel za roko.

»Na smrt?« se je od strahu skoro sesedla.

»Tudi na kaj drugega«, ji je namignil, česar pa k sreči ni umela.

»Oh, kdo me bo podpiral, kadar ostanem sama?« je milo zaihtela.

»Jaz bom s teboj«, je slovesno zatrdil. »Samo pogumna bodi – naj se zgodi, kar hoče – nič naj te ne uklone.«

»Kaj bom počela, sirota, brez očeta? Že misel na ta strašni trenotek me bo umorila.«

»Name se zanesi. Minka, ali mi ne zaupaš?«

»Zaupam«, je dihnila komaj slišno. Počasi si je obrisala objokano lice, na katerem so se lesketale solze kakor rosne kapljice na pomladni cvetki. Iz prsi ji je rasla nova moč, ko se je v duhu naslonila na ramo mlademu sosedu, kadar jo zadene najhujše, čemur se ne more izogniti.

Odšel je zamišljen, ves dan se mu ni ljubilo govoriti. Kmalu po večerji se je odpravil z doma; materi je rekel, da gre obiskat tovariša, s katerim sta bila skupaj pri vojakih. V resnici pa je šel h grobarju.

»Ali si res prišel?« se ga je Marko ustrašil. »Nisem mislil, da se boš drznil ...«

»Koga naj se pa bojim?« mu je pogumno odvrnil. »Nikomur nisem storil krivice.«

»Sinoči ga ni bilo, a nocoj ga pričakujem. Moje slutnje me nikoli ne varajo.« Marko se je stisnil za mizo, od strahu se ni upal glasno govoriti. Privil je luč in namignil Ivanu, naj se umakne od okna, ki je gledalo na grob ob zvoniku. Tako sta čakala strahovito polnočno uro.

»Ali si slišal?« se je zgenil Marko kmalu po enajsti uri.

»Menda je nekaj zahreščalo.« Ivana je sunilo v srce – nekaj, kar ni bil strah, marveč zavest, da je napočil odločilni trenutek. Vstal je ter si pomel roke, da prežene nemir, ki se ga je bil polastil.

»Vrata na pokopališče so zaškripala«, se je grobar plašil za mizo. »Vselej jih čujem, preden se pojavi prikazen.«

Umolknila sta in pogledala skozi okno. Med belimi oblački se je zibala polna luna. Grobar se je tiščal mladeniča, ki ni kazal nikake bojazni.

»Ali vidiš«, mu je dihnil plaho v uho, »ob zvoniku belo senco?«

»Vidim, prav ob očetovem grobu. Marko, zdaj je priložnost ...«

»Kam greš?« je osupnil, videč, da sili k vratom.

»Na pokopališče. Videti jo moram od blizu, izza obzidja. Morda se priplazim celo do ciprese ...«

»Ivan, nikar! Mrtvih ne smeš motiti. Resno te opominjam.«

»Moram«, se je odpravljal. »Nekaj mi pravi, naj se prepričam. Prej ne morem verjeti.«

»Premagaj se zavoljo očeta. Pomisli, da mu boš povečal trpljenje ...«

»Hočem mu le pomagati. Izvedeti moram, kaj potrebuje ...«

»Fant, pomisli, kaj delaš. V prah in pepel te lahko zdrobi, čudovito moč imajo duhovi.«

»Marko, ne bodite praznoverni!« Ivan jo je ubral po bližnjici proti pokopališču. Smuknil je skozi odprta vrata in počenil za cipreso, rastočo ob obzidju nedaleč od zvonika. Samo nekaj korakov je bilo od tam do očetovega groba, kjer je stala sključena postava, ogrnjena z belo rjuho. Njeno pritajeno ihtenje je naraščalo v bolestno ječanje. Prikazen se je sklonila nad grob in pričela potihoma govoriti.

»Tone, ali te še boli?« se je čulo med stokanjem in vzdihovanjem. »Joj, kaj sem storil! Nedolžno kri sem prelival ... Odpusti mi – saj se pokorim – popravljam – trpim – molim za tvojo dušo ... Rad bi umrl – pa ga ni – da bi me udaril s kladivom ... Vstani vsaj ti – tukaj je žebelj – zabij mi ga v možgane ...«

Prikazen se je počasi vzravnala in šla globoko po sapo. Kriknila je kot obsedenec, zakaj močna žilava roka jo je zgrabila za vrat ter jo kakor s kleščami potegnila od groba.

»Pomagajte! Mrliči vstajajo ... Stopar se hoče maščevati ...«

»Morilec!« Ivan ga je držal z obema rokama, tako da se ni mogel ganiti. Zaman je otepal z nogami in rokami, ko ga je vlekel s pokopališča.

»Pusti me, Tone! Saj grem sam – v vodo – na vrv – kamor hočeš – za pokoro ...«

»Zdaj mi ne uideš. Dolgo si se skrival. Koliko gorja si nam povzročil!«

»Vse priznam in te prosim odpuščanja«, je tulil, meneč, da ga drži duh umorjenca. »Ti veš, da se kesam ... Znano ti je, da se hočem spokoriti ...«

»Prepozno!« Z vso močjo ga je stisnil za roke. Njegovi prsti so se kakor ostri okovi zajedli v morilčevo zapestje.

Skoro brez napora ga je privlekel na trato zunaj obzidja. »Marko!« je poklical grobarja. »Ujel sem pošast – tukaj je morilec mojega očeta ...«

»Kdo?« se je plaho oglasil iz koče.

»Gornik. Prinesi luč, da mu posvetiva v obraz – zločinskemu sosedu.«

Grobar je prihitel s svetilko, roka se mu je tresla, ko jo je dvignil, srce mu je sunkoma utripalo. Čim pa je zagledal Gornika, ga je minila groza. Srdito je potegnil z njega rjuho ter jo je vrgel na ograjo.

Starec je divje zatulil, spoznal je Ivana in grobarja. Zavest, da je izdal zločin, mu je zasukala oči, lice se mu je napihnilo in počrnelo.

»Marko? Ivan?« je škrtal z zobmi. »Izpustita me – bežita! Gorje mu, kdor se me dotakne!«

»Molči!« mu je Ivan zapovedal. »Vidijo naj te sosedje, ki so ugibali, kdo je bil morilec ...«

»Pustita me, naj se končam ... Ubijta – umorita me – kakor zaslužim ... Vrzita me v prepad – preden pridejo sosedje ...«

»Tiho!« mu je Marko nameril s pestjo. »Ali veš, kaj si storil? Stoparja si umoril brez povoda in gole hudobije. Oh, kako težko sem zvonil! Vse to je pomenilo ...«

»Kazen – vislice – smrt ... Tukaj so – razbojniki – s kladivom ... žebelj mi zabijajo v glavo ...«

»Pojdimo!« ga je Ivan prekinil ter potegnil za seboj.

»Kam?« se mu je ustavil. Oči so se mu izbulile v groznem pričakovanju.

»Domov pred sosede. Tam se bomo pomenili ...«

»Hu, koliko jih je!« se je zgrozil in vrgel na zemljo. Začel je besneti: mahal je z rokami in suval z nogami, s čelom je tolkel ob tla in grizel vse, kar mu je prišlo pod zobe.

»So že tukaj!« je rjul ko zverina. »Po življenju mi strežejo – pomagajte!«

Krik je prebudil sosede, ki so preplašeni vstajali in izpraševali, kaj se je zgodilo. Napol so se oblekli in hiteli iz vasi v smeri, odkoder je prihajalo tuljenje. Nekateri so se celo oborožili s koli, misleči, da se pretepajo ponočnjaki. Ženske so jokale, prosile ter jih zadrževale.

Domala pol vasi se je zbralo na prizorišču ob pobesnelem sosedu. Ivan in Marko sta razložila, kaj se je pripetilo. Ljudje so pljuvali na morilca in pomilovali nedolžno žrtev.

Gornik se je premetaval po tleh, iz ust in nosa se mu je cedila kri, ves je bil opraskan in umazan. Glasno je tulil in ponujal pokojnemu Stoparju kladivo, naj ga ubije. »Tone, maščuj se! Ali nimaš poguma?« se mu je zmedeno rogal. V blaznosti je povedal, kako je zalezel spečega na kozolcu ter mu zabil v glavo žebelj, ki je segel v možgane.

Prizadevali so se, da bi ga pomirili in spravili domov, a niso ga mogli ukrotiti. Morali so ga zvezati in naložiti na nosilnico, katero so v naglici napravili iz drogov in vejevja. Doma so ga položili zvezanega na slamo, kjer se je vso noč nemirno premetaval. Zahteval je nož, puško in drugo merilno orodje, da si bo končal življenje Dali so mu kos lesa, katerega si je hotel siloma poriniti v prsa.

Ko so ga utrudile samomorilne misli, se mu je pričelo blesti kakor bolniku v poslednjem trenutku. »Ali ga vidite – tamle leži«, se je stisnil pod klop ter zarival v slamo. »Ves krvav – kriči – hrope ... Aha – zdaj je utihnil – umira ...«

Proti jutru je omagal in utihnil. Sosedje, ki so ga stražili, so polagoma odšli, ostal je le še Ivan ob Minki, medleči v strašnem trpljenju. Morila jo je grozna zavest, da je hči morilca, čeprav je nedolžna. Nikomur se ni upala pogledati v obraz, povsod je videla zapisano sramoto in zaničevanje. Smilila se je ubožica Ivanu, ko jo je videl trpeti zaradi očetove krivde.

»Minka, nikar ne jokaj!« jo je tolažil, ko so odšli sosedje.

»Ivan, ali me ne sovražiš?« je obupno zaihtela.

»Čemu? Kdaj sem že vedel, kaj se bo zgodilo! Prav nič nisem razočaran.«

»Nikoli mi nisi omenil ...«

»Prepričan sem bil, da nisi kriva očetovega zločina. Cenim te kakor poprej, v mojih očeh nisi izgubila svoje veljave.«

»Oh, kako sem ti hvaležna! Kdo me bo podpiral in branil pred hudobnimi jeziki? Zanašam se na tvojo razsodnost.«

»Kar sem obljubil, bom tudi izpolnil. Zadel te je neizogibni udarec; rana je sicer pekoča, a se bo sčasoma zacelila. Čim težji je boj, tem več je treba poguma.«

»Vse bi premagala, ako bi imela koga na svoji strani ...«

Mladenič ji je zatrdil svojo pomoč ter ji prijateljsko segel v roko. »Nič se ne boj!« jo je bodril pred odhodom. Vzlic vsej srčnosti pa so mu zastajali koraki, ko je pomislil, koliko solz se bo zopet prelilo in žalovanje obnovilo.

Novica o nočnem dogodku se je širila v prvih jutranjih urah od ust do ust po vaščanih, ki so stali ob njenem rojstvu. Vse je obsojalo morilca in slavilo Ivana kot junaka, ker je zasačil zločinca na očetovem grobu v grozni polnočni uri.

»Pa da si je upal blizu«, so ga občudovali. »Kdo drug bi bil pobegnil.«

»Fant je moral slutiti«, so nekateri uganili. »Z grobarjem sta bila dogovorjena ...«

»Marko je plašljivec, sam bi ga ne bil nikoli razkrinkal«, so drugi ugovarjali.

»Pa je vendarle že dolgo namigaval ...« ga je nekdo zagovarjal. »Menda je bil prvi, ki je rekel, da Stopar ni storil navadne smrti.«

»Pravil je le, da se zvonovi niso ujemali, ko je zvonil mrliču. Take vraže pa izvirajo iz davnih časov.«

»Kdo bi bil mislil, da je morilec – najbližji sosed!« so strmeli vsi do zadnjega v okolici. »Škoda, ker je zblaznel, tako mu ne bodo mogli do živega.«

»Dovolj je kaznovan«, so menili vaščani. »In z njim vred vsa njegova hiša.«

»Minka je gotovo vedela«, so vaščanke stikale glave. »Pa ga ni hotela izdati.«

»Kakršen oče, takšna hči«, so pikali hudobni jeziki. »Oba sta enaka ...«

»To pa ni res!« se je Ivan zavzel za dekle vselej, kadar je slišal podlo namigavanje. Vsakega je odločno zavrnil ter mu dokazal njeno nedolžnost.

Orožniki so hoteli zaslišati zločinca, a niso mogli dobiti od njega pametne besede. Neprestano je sanjaril o kladivu, o žebljih ter o razbojnikih, ki mu strežejo po življenju. Zdravnik je ugotovil težko omračenje uma in odredil, da so ga sprejeli v norišnico.

Ko so ga položili na voz, se je zasmilil vsem, ki so obsojali njegovo dejanje. Minka mu je ob slovesu stisnila desnico. »Oče, kaj ste naredili!« ga je objela in poljubila.

»Kdo pa si?« jo je blazno pogledal.

»Jaz, vaša Minka«, je močila s solzami njegovo roko. »Moj Bog, ali me ne poznate?«

»Jaz nimam Minke«, jo je posmehljivo zavrnil. »Samo Stoparica je moja in njena kmetija – gospodar sem vsega Podgorja – drugi so berači ...«

Podgorci so se spogledali. Brezumne besede so jim jasno odkrile nagib, ki je privedel soseda do strašnega dejanja. V svoji lakomnosti in pohlepnosti po bogastvu in veljavi si je izbral najgrše sredstvo, ki mu ga je ponudil satan – izvor nesreče in hudobije. Nesrečnik se je ogibal poštene družbe, odkar se je ukvarjal s peklenskimi načrti. Ko je spoznal, da niso izvedljivi, se je pričel kesati; vest mu je omajala voljo, razum mu je odpovedal.

Stoparica je bila zadnja v Podgorju, ki je izvedela, kaj se je pripetilo. Tisti dan je bila nekaj bolehna. Zato jo Ivan in Francka nista pustila iz hiše. Prikrivala sta ji strašno novico, ker sta se bala, da bi resno ne zbolela.

Vzlic njuni pazljivosti pa je starka opazila nemir in nenavadno beganje po vasi. Vprašala je zdaj Francko, zdaj Ivana, a vsak se ji je izmuznil, nobeden ji ni maral pravilno odgovoriti. Po njuni molčečnosti je sklepala, da se je moralo nekaj prigoditi.

Pozno popoldne jo je obiskala soseda ter ji razodela, da je Gornik znorel na pokopališču ter da so ga odvedli v norišnico. Navedla ji je vse podrobnosti razkritega umora, začudena, da ji tega ni povedal Ivan, ki je zgrabil morilca v podobi nočne prikazni na očetovem grobu.

»Jezus! Tone umorjen!« Stoparica je omedlela ter jo dolgo niso mogli spraviti k zavesti.

X.

V Podgorju je odcvetelo poletje, hladna burja je zapela tužno jesensko pesem. Pri sv. Roku so otožno brenkali zvonovi: v norišnici je umrl Gornik – peti mesec, odkar so ga odpeljali. Marku ni bilo treba kopati groba; izkopal ga je grobar na pokopališču umobolnice, kamor so ga pokopali.

Zopet so oživele govorice o umorjencu, o senci pod kozolcem in o strahovih, ki so begali Podgorce, da so se jim skoro pri belem dnevu lasje ježili. Šele zdaj se je Klopova Jera upala povedati, da se ji je prikazal Stopar ter ji prepovedal govoriti o tem, kar je videla pod kozolcem. Vsem je bilo jasno, da je prikazen vprizoril Gornik, da bi odvrnil sum, padajoč na njegovo osebo. Smešno se jim je zdelo njegovo početje, skrivaj pa so se jezili, ker jih je toliko časa imel za norca.

Pogreba se ni udeležil nihče iz Podgorja razun Minke in Ivana. Srečal jo je na poti iz župnišča ter jo vprašal, kdaj ga bodo pokopali. Dekle mu je povedalo, ni pa pričakovalo, da pojde za pogrebom. Vsa iznenadena ga je zagledala pred kapelico na pokopališču.

Dolgo se ni mogla ločiti od očetovega groba. »Zakaj nisem tudi jaz umrla? Najrajša bi bila pokopana!« je tarnala in vzdihovala. Pogrebci so že davno odšli, ko je vstala in zrla zmedeno okrog sebe.

Zunaj ob izhodu je stal Ivan in čakal, da bi jo potolažil. »Minka, nikar ne jokaj!« jo je nagovoril, ko je prispela mimo njega. »Skupaj pojdeva, da se bova kaj pomenila.«

»Jaz ne grem domov«, ga je bridko zavrnila.

»Kam pa pojdeš?« je osupnil.

»Kamorkoli. Sram me je pred ljudmi, z nikomer si ne upam govoriti.«

»Čemu? Ti nisi vendar ničesar zakrivila.«

»Vendar sem hči morilca. Strašen greh leži na naši hiši. Kje je pokora in odpuščanje.«

»Minka, ne obupaj! Čas ga bo izbrisal.«

Sočutno jo je prijel za roko ter ji zrl tolažilno v objokano lice. Zakaj se mu ne studi hči morilca njegovega očeta? Ali se ji morda ne hlini, da se bo pozneje laže maščeval ter jo ponižal? Kdo ve, kakšno orožje si je izbral, da bo ranil njo namestu očeta? Upravičeno bi bilo njegovo maščevanje, nerazumljiva pa ji je njegova naklonjenost in prijaznost. Siloma se mu je hotela izviti in bežati.

»Pojdiva, Minka!« je skoro zapovedal.

»Najraje bi šla proč od tukaj, med ljudi, ki me ne poznajo.«

»Bodi pametna. Kdo bo pa prevzel vašo kmetijo?«

»Kdor hoče«, je dahnila komaj slišno.

»Ali ne maraš gospodinjiti na svojem domu?«

»Sama se ne bom ukvarjala s kmetovanjem.«

»Hm, sama ... Ali si že pozabila, kdo ti je obljubil oporo in pomoč v najtežjih urah?«

Spomnila se je Ivanove ponudbe ter je sramežljivo povesila glavo. Ni se mu upala pogledati v oči – njemu, ki bi jo moral preklinjati zaradi očetovega grozodejstva.

»Minka, zakaj mi ne zaupaš?« jo je vprašal očitajoče. »Čemu dvomiš o moji odkritosrčnosti?«

»Ker zaslužim sovraštvo in zaničevanje«, mu je odgovorila.

»Torej odklanjaš mojo oporo?«

»Hvaležna sem ti za tolažbo. Velika je tvoja plemenitost in razsodnost v najhujšem trenutku mojega trpljenja. Namesto, da bi me zavrgel, odpuščaš in pozabljaš.«

»Minka, vse sem pripravljen žrtvovati, ako mi zaupaš svojo bodočnost.«

»Ali mi ne boš nikoli očital očetovega dejanja?«

»Nikdar!« je slovesno dvignil desnico. Krepek izraz resnice je zvenel iz njegove besede.

»Pojdiva«, se je odločila. »Ako bom prevarana, se bom pokorila za očeta ...«

Ivan ji je med potjo povedal svoje misli ter jo napolnil z upanjem v bodočnost. Minka ga je verno poslušala, pred njo so se zgrinjale trate novega življenja.

*

Stoparica se ni mogla dovolj najeziti, ker se je sin udeležil pogreba. »Samo radi nje je šel«, je srdito ugotovila. »Naj le nori – za hčerjo morilca.«

Ves mesec ni dobil od nje prijaznega odgovora. Opažal pa je, da se ji jeza polagoma ohlaja, in res je nekega večera nenadoma spregovorila.

»Radovedna sem, s kakšnimi občutki si prisostvoval pogrebu očetovega morilca?« je zbadljivo omenila.

»Ob grobu se mora nehati sovraštvo«, jo je zavrnil.

»In morilčevo hčer si spremljal od pogreba!« je udarila na drugo struno. »Ali te ni sram pred mrtvim očetom? Celo vrabci na strehi so se ti posmehovali.«

»Mati, Minka je nedolžna. Verjemite, da prav tako bridko občuti očetovo dejanje, kakor ga občutimo mi, zato ji ne smemo delati krivice. Njej se moramo zahvaliti za pojasnitev umora, ker je mnogo pripomogla k odkritju.«

»Kaj nam pomaga, ko pa morilca ne moremo kaznovati.«

»Prejel je najhujšo kazen. Pet let ga je grizla nemirna vest, dokler ga ni popolnoma razdejala.«

»Vidiš, Ivan, Bog je pravičen. Zapomni si, kaj je zapisano v četrti zapovedi: Spoštuj očeta in mater.«

»Vem, zato vas spoštujem.«

»Pa me ne poslušaš. Kako sem te že prosila, da ne zahajaj k sosedu, pa ne odnehaš.«

»Iskal sem resnico. Nekaj mi je reklo, da je Gornik morilec, česar vam nisem smel izdati. Moj namen je bil, zasačiti ga pri kakšni neprevidni besedi ali skrivnem dejanju, kar se mi je tudi posrečilo.«

»In zdaj, ko si opravil, laziš za deklino.«

»Dolgujem ji zahvalo. Smili se mi, sirota.«

»Zato, ker je njen oče umoril tvojega očeta ...«

»Rekel sem že, da ni kriva, o čemer sem natanko prepričan. Sama me je opozorila, da v hiši ni nekaj v redu od tistega jutra, ko smo našli očeta na kozolcu. Prav njeni podatki so morilcu zaključili usodo.«

»Ako je vedela, zakaj ga ni izdala? To bi bilo pošteno.«

»Skrbelo jo je očetovo obnašanje in jaz sem sklepal in razmišljal. Mojega namena ni poznala ter ni mogla vedeti, kako se bo izteklo.«

»Hm«, je trdovratno dvomila. Zamislila se je in dejala po kratkem preudarku: »Ali ne veš, da leži pregreha staršev na otrocih do četrtega pokolenja?«

»Minka ne bo trpela posledic«, jo je branil pred materino obsodbo. »Čuval jo bom kakor punčico svojega očesa, ker je zaslužila ...«

»Ti?« je strahoma kriknila. »Da se mi predrzneš ...«

»Jaz«, je mirno potrdil. »Podpiral jo bom z besedami in z dejanji, delila bova žalost in trpljenje ...«

»Nesrečnik!« Prevzeta od bridkega presenečenja ni mogla dalje govoriti. Žalost in srd sta se borila v njeni duši.

»Moj otrok mi napravlja toliko trpljenja!« je kriknila proti nebu. »Ali meniš, da boš dobil kmetijo? Nikoli – za tako nevesto!«

»Kakor hočete. Francki jo dajte, naj si izbere boljšega gospodarja.«

»Moj sin – naslednik morilca!« Krčevito je sklenila roke nad glavo, malo je manjkalo, da ni omedlela.

»Mati, ali ne molimo v očenašu: odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom?«

»Odpustila sem, a pozabiti ne morem. Bog naj mi ne šteje tega greha.«

»Kdor odpusti, mora tudi pozabiti ...«

»Dekline ne morem videti, ker je njegova hči. Takega zakona ne bom nikoli blagoslovila. Ali boš mogel v njeni družbi mirno pogledati na očetov grob? Gornikova hiša je oškropljena z našo krvjo, na nji bo ležalo prekletstvo zločina.«

Kakor nož so mu obtičale v srcu te besede. Izgovorila jih je mati, katere blagoslov otrokom hiše zida in kletev do tal podira. Kako naj bo srečen gospodar in oče brez njenega blagoslova?

Trudil se je na vse načine, kako bi pomiril in zadovoljil mater. A zaman je bilo njegovo prizadevanje: med njima se je širila vedno večja razdalja, ki ju je odtujevala. Prepad je bil nepremostljiv, ker so sosedje odobravali materino početje. Nekaj jih je bilo sicer na njegovi strani, skrivoma pa so ščuvali mater, naj prepreči ženitev.

Žitnik je bil edini, ki ga je odkrito zagovarjal. Ivan ga je poprosil, naj posreduje pri materi, kar mu je potrpežljivo ugodil. Nadejal se je dobrih uspehov, mož je dosegel že marsikako spravo med sosedi.

Stoparica je bila jako svojeglavna. Kadar je rekla »ne«, je držalo kot pribito ter se ni dala omajati. Pregovoriti jo je mogel le on, ki se ji je znal približati po pravem ovinku. Žitnik je znal oviti človeka okrog prsta.

»Liza, marsikaj si že prestala«, jo je pričel milovati, ko jo je namenoma posetil. »Bolje bi bilo, da bi se sploh ne bilo izvedelo.«

»Ko bi vsaj morilec ne bil tako blizu! Kamor pogledam, ga vidim pred seboj; čim stopim izpod strehe, me zgane njegova hiša ...«

»Revica, mnogo si že pretrpela!«

»Najhujše pa me še čaka«, mu je zaupala svojo bolečino. »Najrajši bi šla pod zemljo, da bi ne učakala sramote ...«

Sosed je pomolčal kakor vselej, preden je važno odgovoril.

»Liza, midva sva že pozabila, kaj je ljubezen«, je začel rahljati njene predsodke.

»Kaj drugega kakor neumnost!« se je vznejevoljila. »Prav navadna budalost.«

»Fant je dorašen in razsoden. Premislil je, preden se je odločil.«

»Pameten človek se ne ženi pri morilcih. S studom bi se moral obrniti od nje ter jo zaničevati.«

»Liza, preveč zahtevaš od njega. Naj je bil oče tak ali tak – dekle je nedolžno.«

»Pa je le njegova hči. Za tako ženitev ne dam nikake dote.«

»To ga ne bo oviralo, ako se je drugače namenil. Zadeva me sicer ne briga, vendar pa sem o tem razmišljal in prišel do zaključka, da je najbolje, ako se mirno pobotate.«

»Kdo bo pa doma?« je vzplamtela. » Še ti mu dajaj potuho!«

»Francko omoži«, jo je radovedno pogledal, kaj mu bo odgovorila. Držal se je resno kakor v cerkvi, tako je dal svojemu nasvetu večjo veljavo.

»Ivan je bil določen za naslednika. Z njim bi šlo od hiše očetovo ime – za večne čase.«

»Hm. Tudi ti si izgubila svoje ime, ko si se omožila ...«

»Tonetovo ime pojde v hišo morilca, zato ne dovolim.«

»Liza, ali ljubiš svojo hčerko? Zaradi nje se premagaj, privošči ji, naj bo tvoja naslednica. Meniš li, da se bo branila? Še hvaležna bo Ivanu, ker se je umaknil ter ji prepustil mesto.«

»Tudi Francka ne mara tiste Gornikove vsiljivke«, je mahoma popustila. »Takoj bi šla od hiše.«

»No, potem jo obdrži, zdaj je priložnost. Jaz bi tudi rad imel hčer doma, a ni mogoče zavoljo Martina, ki se je že postaral. Mlajšega – Lojzeta bom pa že kam odrinil.«

»Veš, Lojze je fant, da mu ni enakega«, je zagrabila soseda opazko. »Koliko nam je pomagal, ko je bil Ivan pri vojakih!«

»Priden je, priden«, je hitel pritrjevati. »Lepo doto je zaslužil. Kar bom mogel, se bom prisilil, da bo našel boljšo domačijo.«

Stoparica ga je umela. Shranila je njegovo misel, ne da mu je o tem kaj omenila. Žitnik je seveda naglo zapazil njeno spremembo, vedel je tudi, da sta si Lojze in Francka precej naklonjena – tako ju ne bo treba šele ogrevati za ljubezen.

Zmagujoče je poklical Ivana ter mu povedal, kaj je dosegel. Sina pa je pripravil na snubitev. Predstavil ga je materi, ki je med tem že govorila s Francko, kako bi čim prej uredili. Dogovor je potekel v prijateljskem soglasju.

Podgorje je po groznih dogodkih zopet oživelo. Oklicana sta bila Ivan in Gornikova Minka, z njima vred pa tudi Francka in Žitnikov Lojze. Oba para sta bila pred istim oltarjem skupno poročena. Podgorci še niso pomnili svatbe z dvema ženinoma in dvema nevestama. Poročni dan je bil obenem dan sprave med Minko in Stoparico, pobotali sta se na ženitovanju.

Zakon obeh poročencev je bil obilno blagoslovljen. Tako pri Stoparju kakor pri Gorniku je vladalo zadovoljstvo in blagostanje. Ivan in Lojze sta bila vzorna gospodarja, vezalo ju je iskreno prijateljstvo na vseh potih njunega življenja.

Tudi Klopovi Jeri je posijalo na starost solnce veselja. Ivan ji je vrnil njivico, katere se je bil polastil njegov lakomni prednik. Za nameček ji jo je vsako leto zoral in obsejal, pomagal ji je tudi spraviti pridelke. Grobarju Marku pa je napolnil vrečo vselej, kadar je prišel po biro.

Stoparica je uživala na stara leta zasluženi počitek. Vsak dan je obiskala grob ob zvoniku, kamor je vedla svoje male vnuke ter jim s solzami v očeh pripovedovala njegovo zgodbo. Otroci so se je oklenili in jokali, ker je žalovala stara mamica, katero so tako presrčno ljubili. Vsa njena pozna starost je bila prepojena s hrepenenjem po njem, od katerega se je tako nenadoma ločila. Kar medlela je po njem in po deželi, kjer ni ne bridkosti ne ločitve.

Želja po svidenju se ji je kmalu izpolnila. Pričela je bolehati: nekoč so ji nenadoma odpovedale vse moči, na kar je mirno izdihnila. Njena ljubeča duša je pohitela iz utrujenega telesa k nepozabnemu možu praznovat deseto obletnico njegove smrti.

Ko je grobar Marko prekopal Stoparjev grob ob zvoniku, je našel v trhli lobanji dolg tesarski žebelj, ki je segal od vrha do sredine. Rana na trdem temenu ni mogla vidno krvaveti; pokrivali so jo lasje tako, da je sosedje na mrliču niso zapazili.