Grob ljubezni

Grob ljubezni Povest iz vaškega življenja Jože Urbanija

Izdano:	Ameriška domovina 32/202, 204-206, 208-214 (1930)
Viri:	dLib 202, dLib 204 , 205, 206, 208, 209, 210, 211, 212, 213, 214
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Cvetež, samotno hribsko vasico, je oblivala sanjava mesečina. Po hišah so ugašale luči, ljudje so odhajali počivat. Ropotanje klepetca v starodavni vaški lipi in posamezni fantovski vriski med skovikanjem sov so bili edini glasovi, ki so kalili nočno tišino.

Zadaj za Tavželjevim hlevom je stala visoka hruška. Njeno od starosti in mraza razpokano deblo je bilo votlo in preperelo. Nekaj pedi od tal je zeval žlambor, skozi odprtino je lahko segla človeška roka. Ves hlevni zid je bil na tej strani poraščen z divjo trto, nanj se je naslanjalo več zelenikovih grmov. Med njimi je stala klopica, ki je bila vse poletje zavarovana s hladno senco.

Čim je pri Tavželju ugasnila luč, se je priplazil od zidu mladenič čedne zunanjosti in prikupljivega obraza. Obstal je ob hruški in skrbno pogledal okrog sebe. Nato je segel v žlambor, kjer je otipal drobno pismo. Slastno ga je odprl, listič iz ovitka je obrnil proti luni, sijoči skozi vejevje. Na njem je bila zapisana ena sama vrstica, ki se je glasila: "Pridem. Tvoja Minka."

Sedel je oprezno na klopico, tako da ga ni mogel nihče opaziti iz hiše, ki je stala le nekaj korakov od hleva. Nemirno je gledal izza grmovja in napeto poslušal.

Neslišno so se odprla vežna vrata. Čez prag je stopila mladenka, njen deviški obrazek se je belil v srebrni mesečini. Po prstih se je bližala grmičku v strahu, da jo bo kdo opazil.

"Albin!" je šepnila komaj slišno.

"Minka!" se ji je potihoma oglasil in stisnil njeno desnico.

"Prišla sem samo za trenotek. Oh, če bi me pogrešili!"

"Sedi torej," jo je pritegnil k sebi na klopico. "Tako redkokdaj sva skupaj in še takrat se morava skrivati. Vsega tega je krivo tisto staro nesrečno sovraštvo."

"Ako se sovražita najina očeta, midva nisva vendar ničesar zagrešila."

"Midva se imava vzlic temu rada," jo je potolažil ter ji položil roko okrog pasu.

"Zato mi je hudo ob misli, da najinih načrtov ne bova nikoli udejstvila. Tvoj oče bi se morda še dal pregovoriti, toda moj ga v sovraštvu do tebe nadkriljuje."

"In vendar ne smeva odnehati. Kar sva se namenila, morava doseči, ako ne tukaj, pa v tujini. Kaj ne, da prideš z mano?"

"Kam?" je vzdrhtela. "Amerika in Kanada sta zaprti ..."

"Argentina je odprta. Tam se bova naselila."

"Pravijo, da se tamkaj slabo zasluži, ker je težko dobiti stalno delo. Starši naju bodo preklinjali, nikjer ne bova našla sreče in blagoslova."

"Minka, ali ne veš, da Bog ne blagoslavlja sovraštvo, marveč ljubezen. Ta zavest naj te tolaži."

"Bojim se kazni in maščevanja. Albin, pozabiva drug drugega in pojdiva narazen. Bolje ne moreva storiti."

"Nikdar, Minka. Moje srce je ustvarjeno zate ter se ne da ogreti za nobeno drugo bitje Samo ti me še osrečuješ."

"Oh, ko bi ne bilo toliko zaprek in truja! Strah me je kadar pomislim ..."

"Pri nas še nič ne vedo ... Tako globoko je skrita najina ljubezen ..."

"Ako bi se izvedelo, bi ne mogla obstati. Vsa vas bi hitela skupaj – saj poznaš našega očeta."

"Tudi meni bi bilo neprijetno – veš, zaradi tebe ..."

"Zato pa pojdiva, da naju kdo ne opazi. Nekaj me neprestano opominja na nevarnost. Lahko naju kdo zalezuje."

"Kdo?" se je skrivoma prestrašil. Tudi njega je skrbelo.

"Saj veš, kdo se mi neprenehoma vsiljuje ..."

"Nocoj sva brez skrbi, nikogar ni v bližini ..."

"Hostarjev Jernej mi je vedno za petami. Očetu se silno prilizuje, vsaka pot ga privede mimo njega."

"Midva pa se redkokdaj dobiva. Kar očito se me izogiba."

"No vidiš, tudi to ni brez pomena. Varuj se ga, tudi jaz bom pozorna."

"Nocoj ga ni doma. Odšel je s fanti na Planjavo."

"Jernej je zvit in prekanjen. Ako naju zaloti, bo takoj povedal očetu, kateremu se bo s tem seveda še prikupil. Odslej se ne bova več sestajala, vest mi ne dopušča ..."

"Pa si dajva dopisovati. Ta žlambor, je najin poštni nabiralnik, vsak večer bom prišel pogledat."

"Ampak skrivoma, Albin," mu je svarilno požugala. "Nikdar ni človek dovolj previden."

Minka mu je izvila desnico in odhitela. Potihoma je odprla in zaprla vrata, da niso zaškripala. Oprezno je smuknila po veži v svojo sobico, kjer je legla k počitku.

Albin je stopal po prstih ob hlevu, na koncu se je ustavil in poslušal. Tam je zavil na kamenito vozno pot, kjer so se šele oglasile njegove stopinje. Ni še dospel na sredo vasi, ko je začul za sabo tihe korake. Za njim jo je mahal mladenič, videlo se mu je, da ga hoče dohiteti. Radoveden, kdo je in kaj hoče, ga je počakal in nagovoril. Odzval se mu je Hostarjev Jernej, kratko in rezko mu je zvenela beseda.

"Kod pa hodiš tako pozno?" ga je vprašal brez uvoda.

"Pa ti?" ga je Albin nejevoljno zavrnil.

"Nič te ne brigajo moje poti ..."

"Toliko kakor tebe moje ..."

"Oho, prijatelj! Moje poti so poštene, ti pa kradeš prepovedano ljubezen ..."

"Molči, Jernej. Takih očitkov ne dovolim."

"Potrpi, ako sem te razžalil. Ne govorim brez povoda, videl sem te, kod laziš. Ali se zavedaš, kaj delaš? Nedolžnost zapeljuješ ..."

V Albinu je zahreščalo, komaj se je premagal, da ga ni udaril. Prav blizu njega je stopil, pogledal mu v oči in rekel: "Jernej, ponovi, kar si govoril."

"Zakaj pa ne," se mu je postavil. "Ne bojim se te, čeprav sem mlajši od tebe. Ako hočeš, ti dokažem ... Ne boš mi utajil."

"Jernej, ne utikaj se v moje zadeve. Nisem te naprosil ..."

"Kar se godi na skrivem, ni pošteno ..."

"Tebi nisem odgovoren ..."

"Pa si nekomu drugemu. Ali veš, kdo je Tavželj na Cvetežu?"

Albin je vedel, koliko je ura. Predobro je poznal soseda, ki dvigne za vsako malenkost strašen krik, kakor bi se svet podiral. Ako izve, da se ukvarja z njegovo hčerjo, tedaj ga bo javno osramotil. Sam bi že še pretrpel, toda Minka bi ne mogla prestati.

Jernej je opazil, da je tovarišu zaprlo sapo. Zlobno se mu je posmehnil in rekel: "Oho, Tavžija poznaš, njegove hčere pa nočeš poznati."

"Fant, ali si ob pamet? Kakšne so tvoje besede?"

"Boljše kakor tvoje. Ti si kakor Peter, ki je Kristusa zatajil."

"Nehaj. Sicer se bom izpozabil ..."

"Revše, kaj boš pa napravil? Tavželj bi te odrl ..."

"Ti mu boš povedal?"

"Tega prav za prav ne mislim. Marnjev ne prenašam."

"A tak si, Jernej. Že vem, kaj nameravaš ..."

"Nič še ne veš. Lahko se tudi mirno pogovoriva."

"S tabo se ne bom razgovarjal. Ne zdi se mi potrebno."

"Pa se boš kesal," mu je zapretil. "Dalo bi se potihoma urediti ..."

Ničesar si ni Albin bolj želel kakor to, da bi skrivnosti ne izvedel Tavželj, ker se je bal posledic. Jernej je njegov prijatelj ter mu bo takoj obesil na nos, ako se mirno ne pobotata. Najbolje je torej, ako se pametno pomenita. Vendar se mu je upiral ponos, težko se je bilo ponižati pred malopridnim sosedom. Starejši je od njega, pa bi se moral vreči na kolena.

"Napravi, kar hočeš," je končno zmignil z rameni. "Ako bi te prosil, bi mi nalašč ne ugodil."

"Kdo pravi, da ne?" se je navidezno vznejevoljil. "Za uslugo mi posodi nekaj denarja. Ne prosil bi te, toda nujno potrebujem. Kar sem videl, bom pozabil."

"Prodajali jih bomo," si je izmislil. "Kupčija napreduje."

Ni mu hotel ugovarjati, ker je vedel, da zna spretno lagati. Bilo mu je pač vseeno, ali naj Hostarjevi hrasti rasejo ali trohnijo. Prepričan je bil, da ga je vsiljivec nalašč počakal in to mu je zadostovalo.

Jernej je nekaj časa molčal, Albin je bil namreč starejši in močnejši, zato ni bilo varno izzivati in izblekniti vse, kar pride na jezik. Ko pa sta zavila iz gozda, tedaj je začel porogljivo: "Pa tako pozno greš iz cerkve. Od kdaj si pobožen, da tako dolgo moliš?"

"V trgovini sem se zamudil," se je opravičil zaradi Minke, da bi mu najrajši priložil zaušnico. Tako bi mu bil dovolj razločno povedal, kaj ga brigajo njegove poti.

"Seveda, ako ima človek opravila, hitro zaostane," se mu je zlobno namuznil. "Pa tudi med potjo rado kaj pride, kar ga zadržuje. Ta te sreča in drugi dohiti, pa poteče ura, kakor bi mignil."

"Nihče me ni srečal pa tudi ne dohitel," je zamrmral, naveličan gostobesedičenja."

"Hm. Kdo pa je bila tista deklina, s katero si se razgovarjal?"

"Kakšna deklina?" je zgrabilo Albina. "Videl nisem nobene dekline."

"Čemu tajiš? Mar nista bila skupaj? Pa še precej časa sta govorila ..."

"Ako si jo videl, čemu vprašuješ? Dekleta iz okolice moraš vendar poznati ..."

"Nikar se ne razburjaj. Meni je pač vseeno, s kom občuješ."

"Nekaj ti je gotovo na tem, sicer ne bi sitnaril ..."

"Mene ne briga, toda Tavželj bi rentačil ..."

"Pa mu povej, ako se ti smili. Nazadnje mi je vseeno."

"Mislim, da ti ni prišlo iz srca, kar si izrekel. Jaz pa ne bom delal razprtije, dovolj je je že bilo na Cvetežu ..."

"Vidim, da komaj čakaš ... To si boš oddahnil."

"Prijatelj, slabo me sodiš. Pa nisem tak, kakor meniš."

"Čemu me pa vedno nagleduješ? Čas je, da nehaš."

"Ne vem, zakaj se prav za prav vznemirjaš. Menda zato, ker molčim, kakor sem obljubil – ker nisem raztrobil ..."

Albina je pogorelo, vsa kri mu je šinila v glavo. Že je iztegnil roko, da bi mu jo prisolil, a si je premislil, ni se maral prenagliti. Zaničljivo ga je pogledal in rekel: "Moral sem te podkupiti. Nesramnik, plačilo si zahteval"

"Storil si mi le malo uslugo. Prej ali slej ti bom moral vrniti."

"No to si mislim. Po tleh ne pobiram denarja ..."

"Hvaležen sem ti, ker si mi ustregel. Poplačal sem stare dolgove; celo zmanjkalo mi je – še enkrat toliko bi rabil ..."

"Od mene ne dobiš ničesar. Zaman me nagovarjaš."

"Silil te ne bom, toda če mi posodiš, me boš razveselil. Molčal bom tudi o današnjem sestanku ..."

V Albinu je slišno zahreščalo. Stisnil je pesti ter mu ogorčeno zapretil: "Poberi se izpred mene ter se mi nikdar več ne prikaži!"

Jernej jo je nepričakovano iztaknil. Potuhnil se je kakor kužek, kadar se ustraši in stisne rep med noge. "Saj grem," se je prisiljeno zarežal. "Ampak pomnil boš, kdaj si me odslovil."

"Pojdi," je razjarjen ponovil. "Za vedno sva končala."

"A tak si! Minki se pa hliniš" mu je očital. "Tavželj ti bo že pomagal in naučil vedenja."

Albin je zaostajal, ni mu več odgovarjal. Jernej pa jo je mahnil po bližnici navzgor proti Cvetežu. "Od danes sem tvoj sovražnik. Še bova obračunala," mu je zapretil, preden je izginil za ovinkom.

II.

Poletne nedelje so na deželi prijetni dnevi oddiha. Ljudje, utrujeni od napornega dela, se odpočijejo v sencah ter obdelavajo tedenske dogodke. Zberejo se navadno iz cele vasi: starejši in mladina. Moški se navadno menijo o kupčiji, fantje izbirajo dekleta, ki se jim živihno hihitajo, ženske kramljajo o gospodinjstvu, srečni otroci pa se nemoteno igrajo.

Nekateri gospodarji pa si niti ob nedeljah ne privoščijo potrebnega oddiha. Treba je ogledati polje in najti nedostatke, da izboljšajo pridelke. To pa zahteva trezno razmišljanje in modre preudarke, ki ne pridejo kar tako med delom. Nedelja pa jih privede na marsikako pametno misel.

Tudi Tavželj na Cvetežu je obhodil tisto nedeljo vse svoje zemljišče, skrbno ograjeno in z mejniki zaznamovano. Ugotovil je, da je žito na sosedovi njivi lepše kakor njegovo, kar ga je silno razjezilo. Soseda Brinjarja ni mogel namreč trpeti, vse najslabše mu je privoščil. Na vso svojo jezo pa je moral priznati, da mu je priroda naklonjena, ker mu deli dobrote z obilno mero. Njega samega pa vedno prikrajša in zapostavi.

Zakaj je prav za prav sobražil Brinjarja, niti sam ni natanko vedel. Sovraštvo je podedoval po očetu, ki se je pletlo med njim in pokojnim Brinjarjem do njegove smrti. Celo na bolniški postelji se ni hotel poravnati. Prav po sebi je vzgojil tudi sina ter mu vcepil v prvi mladosti sovražnost in neodpustljivost. Tik pred smrtjo je menda naročil sinu: "Tone, z Brinjarjem se ne ukvarjaj. Kadar ga boš videl se spomni, da sem ga jaz neodpustljivo sovražil."

Sin je bil radoveden, kje ima toliko sovraštvo svoje korenine, a oče mu ni hotel razodeti. Tesno si je ovil molek okrog prstov in skomignil zt rameni. Ko je izrekel: "In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo ..." tedaj mu je nenadoma zmanjkalo sape, stresel se je in izdihnil. Skrivnost sovraštva pa je ostala nepojasnjena ter je bila z njim vred pokopana.

Tavželj je ostal zvest očetovi oporoki. Grozna se mu je zdela sosedova krivda, to pa zato, ker ni poznal njene prave oblike. Mislil je, kdo ve kaj je naredil sosed očetu, morda mu je povzročil ogromno škodo, ali pa mu je kriv celo prezgodnje smrti. Kakor goba se je sovražnost napenjala v njegovem srcu in zastrupljala bližnjo okolico. Hotel jo je prenesti tudi na svoje otroke, tudi njim je želel vcepiti mržnjo do soseda. To pa se mu ni posrečilo, ker so otroci zahtevali, naj jim vendar razodene tajnost starega sovraštva, a v tem jim seveda ni mogel ugoditi.

Brinjar se ni razburjal, kadar ga je Tavželj napadel. Molče je prenašal žalitve ter ni maral iskati zadoščenja. Nalašč se mu nikoli ni nastavljal, rajši se mu je izognil in umaknil. Taki so bili tudi njegovi otroci, vse skupaj je morila sosedova strupenost.

Ko se je Tavželj tisto nedeljo povrnil s polja, je sedel na vrt pod hruško, kjer je Minka krpala obleko, Ančka pa je čitala "Novice." Silno je bil zopet nasajen in nevšečen. Pričakovali sta, da se bo zopet znosil nad sosedom.

"Kje pa je Mihec? " je vprašal po sinu.

"Ne vem," mu je Minka na kratko odvrnila.

"Saj vem: po vasi se potepa," se je razhudil. "Nič ga ni treba zagovarjati."

"Pred pol ure je bil še doma," ga je Ančka opravičevala. "Res ne vem, kam je izginil."

"Pohaja, namesto da bi počival. Zato bo pa ves teden lenaril."

"Lenobe mu pa res ne smete očitati," se je zavzela za brata Minka, njegova starejša sestra.

"Tiho!" ji je zapovedal. "Zato je pa pri hiši tako kakor nikjer na Cvetežu. Kar na njive poglejmo, med vsemi se poznajo."

"V jeseni niste pustili gnojiti," je Ančka rahlo omenila.

"Kdo pravi, da nisem? " jo je trpko zavrnil. "Vedno vam ponavljam: tako, pa tako; eno stvar in drugo. Pa me ne marate poslušati. Povsod vas moram priganjati, da je pravočasno narejeno."

Hčeri sta molčali, nista mu hoteli ugovarjati. To ga je še bolj jezilo, ker je moral sam nadaljevati: "Sram me je iti na polje mimo sosedove njive. Takšna je kakor šopek, naša pšenica pa je polna plevela. Brinjar se mi smeje v pest, vem, da mi privošči, ta pokveka."

Razjarjeni starec je čakal, a hčeri mu nista hoteli odgovoriti. Zopet je pričel sitnariti: "Pri hiši ni več nobene sreče Mi gremo navzdol, sosedje pa napredujejo, ker imajo pridne otroke."

"Oče, ničesar nam ne manjka," se je užalilo Minki in Ančka je pričela tiho jokati.

"Čemu se kremžite?" se je zadrl. "Ali zato, ker sem resnico govoril?"

Hčeri sta še bolj jokali. Naštevali sta, koliko sta prihranili pri gospodinjstvu in priredili pri prašičih, česar jima oče resni mogel oporekati. Ponovno pa se je začel jeziti nad sosedom, češ, da mu pomaga sam peklenšček, ki seje ponoči plevel med njegovo žito, sosedovemu pa gnoji in priliva. "Škrat ga bo obogatil," je zaključil svoje krivo mnenje. "Zato bo pa nazadnje vzel njegovo dušo."

V svoji togoti je podtikal Brinjarju vsa nemogočna dejanja. Dolžil ga je, da mu pošilja moro v hlev in čebele na rop; vse, kar se mu ni obneslo, mu je sosed zavdal ali začaral. Take neumnosti mu je narekovalo peklensko sovraštvo.

Val razburjenja je zanesel Tavžlja zopet nazaj k svojemu sinu. "Pravim, kje je Mihec?" je zarohnel. "Vedeti hočem, kam zahaja."

Hčeri sta si brisali oči: Minca s predpasnikom in Ančka z oglom naglavne rute. Med ihtenjem sta nekaj govorlii, kar pa se ni umelo. Tedaj je stopil izza ogla Mihec v spremstvu Hostarjevega Jerneja.

"Vidiš ga, kod pa hodiš?" je bil Tavželj nenadoma ves drugačen. Mahoma se mu je ohladila togota, ker je prišel z Jernejem. Samega bi bil oštel kakor psa, Jernej mu je bil mogočen varuh.

"Očka, pa niste bili zopet hudi," se je Jernej pošalil in prisedel v senco. Z enim očesom je gledal očeta, z drugim pa Minko, ki je vidno zardela. Kakor bi ji bil porinil nož v srce, tako jo je nekaj zabolelo.

"Ej, kaj bom hud," je Tavželj pohlevno zanikal. "Človek se včasih razžalosti, ko premišlja eno stvar in drugo."

"Seveda, seveda," je Jernej hitel pritrjevati. "Pa vas ni zopet kaj doletelo?"

"Saj veš, da zmerom rado kaj pride — ena stvar in druga."

"Morda pa že kaj ve ... " se je Jerneju zazdelo. "Zdaj je priložnost, da odkurim ... "

"Naš očka zmerom nekaj kuhajo," je Mihec šaljivo omenil.

Minka pa kar molči," je prezrl Jernej njegovo opazko. "Jej, kako je zatopljena v šivanje."

"Boji se, da bi se ji ne pokazilo," je odgovoril oče namesto hčere.

"Lepo je, ako je človek zbran pri delu. Jaz sem navadno raztresen."

Tvoja krivda," ga je Minka hladno zavrnila.

"Prav, saj priznam," se ji je pričel vsiljevati. "Pa bi se zelo rad predrugačil ..."

"Čas je že," mu je zabrusila v obraz. "Bodi mi v zgled," se je pomaknil bliže k dekletu. "Napravi me po svojem okusu!"

"Jaz nikoli," se mu je nejevoljno odmaknila.

"Kakor hočeš," je bil vidno užaljen.

Jernej, nikar ji ne zameri," je posegel Tavželj v besedo. "Kmalu ji bo minilo."

"No, saj nisem resno mislil." Jernej je vstal ter se začel odpravljati domov. Skrivoma je pomignil očetu, naj ga nekoliko pospremi. Tavželj ga je razumel, ni pa hotel, da bi ga drugi razumeli.

"Pa se ti ne mudi," mu je nalašč začel braniti.

"Moram iti. Saj sem se le spotoma oglasil."

"Čakej, čebele ti bom pokazal. Nekaj panjev je že popolnoma izropanih. Pljunil bi na človeško hudobnost."

Čim sta se skrila za čebelnjak, ga je Jernej dregnil skrivoma v komolec. "Minka je danes nekam nasajena," mu je pošepnil skoro zadovoljen. "Ne vem, kdaj sem se ji zameril."

"Z otroci je križ. Kolikokrat sem že potožil."

"Prav imate. Rečem vam samo tole: očka, pazite na dekleta."

"Zakaj? " ga je debelo pogledal.

"Nič ne rečem, ne maram prepira," je hlinil nedolžnost, dasi je komaj čakal, da bi sosedu kaj povedal.

Tavželj je bil vedno bolj nestrpen. "Vidiš ga, tak ne bodi vendar čuden," se mu je dobrikal. "Meni boš vendar zaupal ..."

"Hm, zaupal. Vi ne boste ohranili zase ... Vi boste izvajali posledice ..."

"Molčal bom, kakor bi ne imel jezika, kakor da bi ne znal govoriti ..."

"Bežite, bežite! Že kar slišim, kako bo ropotalo ... "

Starec je bil nestrpen in radoveden. Ni mu bilo po volji, ker ga muči s pustim namigavanjem. Hitro se je vznejevoljil: "Tak povej mi že vendar, kaj se boš onegavil!"

"Vidim, da moram," se je še vedno nekoliko obotavljal. "Veste. Brinjarjev Albin in pa vaša Minka ..."

"Kaj praviš?" se je zgrabil za glavo. "Vrag naj ga vzame, pa tudi vsakega, ki se z njim ukvarja ..."

"Čudno je, čudno in skoro neverjetno. Vi ga sovražite, vaša hči pa ga ljubi ter mu prisega zvestobo ..."

"Kdo? Kdaj? Kje?" mu je spremenilo barvo.

" I no, Minka in Albin ... Danes sta šla od maše ... V gozdu sta se sestala ..."

"Strašno!" si je pulil lase. "Zakaj si mi prikrival?"

"Polagoma sem vas hotel pripraviti. Ne veste, kako sta se me ustrašila. Albin me je počakal, Minka pa je zbežala."

"Kam? Pa ni šla za njim? Ali si ga vprašal, kdo mu je dovolil? O, da sem bil jaz na tvojem mestu!"

"Tudi jaz nisem mogel molčati. Zaradi vas in zaradi dekleta. Precej ostro sva se sporekla."

"Proklet naj bo zapeljivec! Nastopil bom, da se bo treslo in grmelo."

"Ne odlašajte, da ne bo prepozno. Albin je večkrat ponoči zunaj, zadnjič sva se srečala na vasi ..."

"Kdo ve, kod lazi? Pa ne okrog moje hiše ..."

"Po vasi je prišel. Hotel se mi je izogniti ..."

No vidiš. Zopet nov dokaz, da hodi po slabih potih ... Zalezuj ga!

"Rad vam obljubim. Razkritja se namreč boji, prosil me je, naj molčim, dal mi je celo nekaj denarja ..."

"Oho, podkupoval te je," je srdito poskočil. "Mene se boji, ker ve, da mu ne bom prizanesel ..."

Primikal mu je in nadaljeval: "Pomagal vam bom, kolikor bom mogel. Bojim pa se, da bo opazovanje otežkočeno, ker bo zapeljivec odslej bolj previden."

Tavželj se je razljutil: ."Pritisnil bom na vlačugo, da bo prej odnehala. Tak plevel ne bo rasel v moji hiši, iztrebil ga bom s korenino."

"Tega pa ne boste storili," mu je prepovedal. "Zavezali ste se molčati. Zdaj še ne — zadeva še ni dozorela ..."

"Kdo pe je vedel, kaj se dogaja za mojim hrbtom." Starec je škrtal z zobmi in mahal z rokami. Kadar je izgovoril ime Albin, je pljunil na tla in zarobantil.

Jernej ga je navidezno miril. V srcu pa je čutil skrito zadovoljstvo. Odbil je nevarnega takmeca, čeprav bo moralo dekle zaradi tega mnogo prestati. Trpljenje mu je bo privedlo v naročje.

"Kar ste izvedeli, ne smete izdati," mu je ponovno zabranil. "Nočem, da bi vedeli ljudje, kdo je izdajalec."

"No, kaj bi pa storil na mojem mestu? Ali bi se premagoval?"

"Previdno bi molčal in čakal priložnosti, da ju zalezem. Ako ga boste takoj razkričali, tedaj ga ne bom mogel potihoma zasledovati ..."

"Pametna misel," je Tavželj naposled odnehal, čeprav se je še vedno tresel od jeze. "No, bom pa tih, da ti ne pokvarim."

"Dajte mi roko in častno besedo."

"Bom," je počasi spregovoril ter mu stisnil desnico. Obljubil pa je le z jezikom, srce je nasprotovalo.

"Kakor hočeš," si je mislil Jernej, ko sta se razstala. Vedel je, da bo vzrojil, čim bo dospel domov, zato je hitel snovati načrte, katere je že dolgo pripravljal. Njegov namen je bil: razdvojiti Albina in Minko za vse življenje.

III.

Nedeljsko solnce je zatonilo za zapadnimi gorami. Iz vaških dimnikov se je kadilo za večerjo, ki je bila ob nedeljah prej kakor po navadi. Hlapci so napajali živino pri vaškem koritu, kjer je bilo proti večeru najbolj živahno. Tukaj so se zbirala dekleta z lonci in s škafi, zakaj studenec je bila skupna last vaščanov.

Med dekleti, ki so zajemala vodo, je bila tudi Tavželjeva Minka. Bila je nekam tiha in zamišljena, dasi je bila običajno vesela in zgovorna. Tavžlja niso nikjer posebno marali, dočim so otroke cenili in spoštovali. "Saj niso krivi očetovih napak," so jih opravičevali.

Dekletovo molčečnost so ženice ob studencu po svoje razlagale. "Kjer je prepir, tam ni veselja," so modrovale, ko je odšla s škafom na glavi.

"Sovraštvo preganja ljubezen," je dodala zgovorna soseda. "Tavželj je siten in zbadljiv, otroci morajo mnogo pretrpeti."

"Pa tudi mi, sosedje," se je oglasila postarana ženica. "Posebno Brinjarja ima na piki, a menda sam ne ve, zakaj se vanj zaganja. Zaradi tega bomo morda še kaj doživeli."

"Pst!" Ženske so utihnile, zakaj od ene strani je Brinjarjev Albin gnal živino, od druge pa je Minka prihajala s škafom. Zaradi obeh je bilo treba ubrati druge strune, ker o domačih razmerah nista nikomur pripovedovala.

Živina se je prerivala ob koritu — posebno junčki in telice, kakor bi jim šlo za zadnjo kapljico vode na tem revnem svetu. Voli so bili nekoliko potrpežljivi, dočim so se krave spustile v boj s svojo nedoraslo družino. Začeli so se obdelovati z rogovi, dokler ni Albin Zamahnil z bičem in napravil red ob koritu.

"Lepo živino imaš," so ga hvalile vaščanke. "Take nimajo nikjer na Cvetežu. Vaš hlev je poln blagoslova."

"Z živino je obilo dela," se je otresal hvale. "Treba jo je skrbno gojiti. To pa vzame mnogo časa, posebno poleti."

"Ti znaš," so ga povzdigovale. "Spretne roke imaš, ki množijo dohodke."

"Eh, ko bi ne bilo izdatkov. Saj veste, kako je dandanes na svetu."

"Izda pač tisti, ki ima ...." so ugovarjale. "Kdor nima, ne more ničesar izdati. Zato pa lezemo v dolgove."

Albina ni zanimalo besedičenje. Z enim očesom je čuval, z drugim pa je skrivoma motril Minko, ki je stala s škafom ob studencu in čakala, da pride na vrsto. Zdela se mu je nenavadno potrta, le semintja je rahlo izpregovorila. Morda pa že kaj ve, se je spomnil spora z Jernejem, o katerem ji ni seveda ničesar omenil. Videl je, kako sta se s Tavželjem važno pomenkovala; starec je mahal z rokama kakor vselej, kadar se je raztogotil.

Mladenič je bil deloma pogodilo njeno žalost. Minko so morile temne slutnje, zakaj je Jernej skrivoma izvabil očeta, da ga je pospremil. Ali je ni pogledal pred odhodom nekam hinavsko in strupeno kakor satan svojo žrtev? Iz njunega zaupnega pogovora za čebelnjakom je sklepala, da se ni motila. Bala se je večera — očetovih psovk in razgrajanja.

Ko je Albin odgnal živino, so se začele babnice zopet živahno pomenkovati. Znale so spretno pometati pred tujim pragom, toda na Albinu niso mogle najti napake. "Fant bo dober gospodar," so si pripovedovale. "Dober delavec je in kakšen red ima na dvorišču! Vsako orodje leži na svojem mestu, vse je lepo postavljeno in zloženo."

Minki je na tihem ugajalo hvalisanje, dodati pa ni hotela nobene besede. Spretno je pokazala, da ji je vseeno, naj bo tak ali tak, nihče ni mogel čutiti njenih srčnih utripov.

"Pri Brinjarju je lepa domačija," so hvalile babnice na vse pretege. "Polje je rodovitno, ker je skrbno obdelano, vrtovi so obsajeni z mladim drevjem. Predvsem pa gozdovi! Tam bo denarja!"

"Albin se še ne bo tako hitro ženil," je vedela mlada soseda. "Brinjar še ne bo dal iz rok, čeprav ga letos precej pobira."

"Pravijo, da bo dal, ako najde pravo nevesto. Oče bo izbiral in sin se bo moral zadovoljiti," je trdila Jerganova Neža.

"Na denar bodo gledali, na denar," se menile soglasno. "Pa tudi na pridne roke — vse od kraja ne bodo pobrali."

"Brinjar zna presoditi in preceniti človeka," je omenila Okornova Meta. "Kdo ve, katera bo po njegovem okusu!"

"Težko jo bo iztaknil," je poudarila zgovorna soseda.

Minka se jo naveličala praznega ugibanja, zadela je škaf in odšla z drobnim koraki. Skrbelo jo je, kaj jo čaka doma, v kakšnem razpoloženju bo našla očeta. Že od daleč ga je slišala, kako je hodil trdo po veži.

Ančka je pripravila večerjo, nalila jo je v skledo in postavila na mizo, na kar je poklicala brata in očeta. Mihec je takoj prisedel in začel zajemati, dočim se je oče godrnjaje odstranil.

Minka ni mogla večerjati. Slutila je, da se pripravlja viharna noč po lepem nedeljskem dnevu. Temen oblak na očetovem obrazu je naznanjal, da bo zdajzdaj zagrmelo.

"Zakaj pa oče ne pridejo večerjat?" je naposled tudi Mihca potihoma zaskrbelo.

"Ne vem, kaj zopet imajo," je odvrnila Ančka, dočim je Minka pritajeno vzdihnila.

"Pri nas je zmirom kak križ," se je Mihec vznejevoljil. "Drugod je pa tak lep mir."

"Nekaj jim je udarilo na ušesa," je ugibala Ančka. "Strašno so raztogoteni." Tavželj je stal zunaj pod oknom in poslušal. Nenadoma je udaril z nogami ob tla in planil v sobo. "Kdo je raztogoten?" je divje zakričal. "Vi sami ste krivi, ker me obirate tik za hrbtom. Kakšna predrznost in sramota!"

Mihec in Ančka se nista dosti zmenila, tembolj pa se je tresla Minka, ker je vedela, kam merijo očetove besede. Vstala je in začela pospravljati po mizi, da zakrije mučno bojazen.

"Drugod so otroci staršem v veselje, od vas pa nimam drugega kakor žalost," je udaril ob mizo.

"Zakaj? " ga je sin nedolžno pogledal. "Nič takega se ne zavedam."

"Ali sem tebi kaj rekel?" je pihnil proti Mihcu. "Čemu se vmešavaš?"

"Jaz vam tudi nisem nič žalega storila," je dostavila Ančka. "Čemu se jezite?"

"Tudi tebi nisem nič vprašal," jo je jezno zavrnil. Nato je sklenil roki na hrbtu in šel po hiši s trdimi koraki, na kar se je ustavil ob Minki ter jo srepo premeril. "Ti pa molčiš?" se ji je zaničljivo posmehnil. "Malopridnica, hinavka!"

Hči je povesila glavo in milo spregovorila: "Oče, kaj sem vam vendar storila?"

"Oho, pa še vprašuješ! Ali mišliš, da te bom zagovarjal?"

"Ničesar mi ne morete očitati." Kakor v omedlelosti se je sesedla na klop, obraz ji je oblila rdečica, pokrila ga je z rokama in bridko zaihtela.

"Slabša si ko vlačuga," jo je začel psovati. "Sam vrag te je premotil."

"Oče, s čim sem se vendar pregrešila?"

"Ne vem," je osorno zanikal. Spomnil se je Jernejeve prepovedi, da mora molčati. Brž pa se je spozabil in začel ponovno besneti. Sin je zaprl okna, da bi se ne slišalo po vasi, Ančka pa je zbežala v kuhinjo ter se zaklenila.

Uiti je hotela tudi Minka, a oče ji ni pustil iz sobe. "Zdaj še ne," je stopil k vratom "Nisva še končala ..."

Sedla je nazaj na klop in pričela znova jokati. "Oh, kako sem nesrečna!" je vzdihovala med bridkim jokom.

"Usmiljenja ne zaslužiš," je divjal ko obseden. "Vragova cvetlica, črni angel!"

"Zakaj me psujete?" je zaječala.

"Zato, ker me sramotiš — mene in mojo hišo ..."

"Povejte, s čim sem se pregrešila!"

V Tavžlju je vrelo in kipelo. Na ves glas bi ji bil rad povedal, a Jerneju je dal besedo. Težko se je premagoval, čutil je, da bo zdaj zdaj podlegel.

"Pustite jo, ako ji ne morete ničesar dokazati," se je Mihec zavzel za sestro. Smilila se mu je, skoro na jok mu je šla beseda.

"Spat!" se je zadri nad sinom. "Kaj boš rogovilil!"

Fant je molčal in ostal za mizo. Ni se maral prepirati z očetom, oditi pa tudi ni hotel — Minka mu je skrivoma namignila, naj jo varuje. Rad ji je ustregel, ker sta se dobro razumela.

"Ali se mi ne pobereš?" je ponovno zahteval.

"Grem, toda le pod pogojem, ako greste tudi vi počivat ..."

"Ti mi boš ukazoval?" se je togotil. "Otrok očetu ..."

"Zato pa pustite Minko. Poglejte, kako se joka!"

"Še bolj se bo jokala ... Nocoj je šele začetek ... Še bom udrihal, da ji ga izbijem iz glave ..."

"Koga? " je bil Mihec radoveden.

"Tistega capina ... zapeljivca ..."

"Albin!" je kriknila mladenka.

"Da, Albin!" je siknil starec skoz zobe. "Gnusi se mi ko gad, grši je od pošasti ..."

"Strašno!" Mihec se je hotel norčevati, kar pa razjarjeni oče ni razumel. Menil je, da mu jel sin pritrdil, kar ga je pogumnilo in podžgalo.

"Vidiš, s kom se ukvarjaš," ji je pokazal ves svoj stud na obrazu. "Sram me je, ker si naša ... "

Minka ni mogla več tajiti. Sedela je na klopi in lezla na kup ko dremava starka. Željno je čakala, kdaj se bo oče odmaknil od vrat, da bi ubežala.

Starec je stopil pred njo ter jo motril z ostrim pogledom. "Poglej mi v oči," je zahteval. "Pokaži svojo vražjo nedolžnost."

"Saj vidite, da ne more, jo je branil Mihec. "Komaj se drži pokoncu."

"Tiho!" mu je zapovedal. Oblastno je zamahnil z roko proti hčeri ter ji pokazal predse, kam naj poklekne.

"Zakaj? " je ostrmela.

"Zato, da me boš na kolenih prosila odpuščanja ter mi obljubila poboljšanje ..."

Hči je obledela ko kip, z nobenim udom se ni genila.

"Albina moraš vreči iz srca ter ga vpričo mene pomandrati. Brez sledi mora izginiti, kakor da ga nisi nikoli poznala. Odpovej se mu kakor smrtnemu grehu."

Tavželj je čakal in čakal, a hči mu ni hotela ugoditi. Nobena grožnja je ni ganila. "No, ali ne bo nič?" je udaril z nogo ob tla, da so okna zašklepetala.

"Oče, ne morem ..." je spravila mukoma iz grla.

"Moraš. Ali veš, kdo sem jaz? Čigava je ta hiša?"

"Naša," je dihnila komaj slišno.

"Moja," se je potrkal na prsi. "Ti pa nisi moja hči, ker se družiš s sovražnikom ter me ne poslušaš ..."

"Jernej me je očrnil ... Bog naj mu povrne ..."

"Pa reci, da ni res. Dokaži, da te je obrekel."

Minka je molčala. Albina je ljubila, zato ga ni marala zatajiti. Peter je zatajil Kristusa, pa se je pozneje skesano jokal.

Njen molk je očeta ponovno razsrdil. Zopet je iztegnil roko ter ji pokazal, kam naj poklekne.

"Pustite me, saj bom popravila, kar sem zagrešila ...

"Poklekni," je zahteval. "Za grehom pride pokora in potem šele odpuščanje."

"Oh," je bolestno vzdihnila. Ni se mogla odločiti, da bi iz polnila očetovo voljo.

"Čakaj, trmoglavka!" Z obema rokama jo je stresel za rame, da ji je skoro zaprlo sapo.

Tedaj je pristopil Mihec ter je prijel očeta za roke: "Pistite jo," je branil sestro. "Sram me je sosedov ..."

"Ti se drzneš?" je rjul nad sinom, kateremu se ni mogel izviti. Minka je porabila priložnost: med prerivanjem se je izmuznila v spalnico ter se zaklenila. Zdaj šele je odnehal Mihec in odšel počivat. Spremljala ga je sladka zavest, da je končal prepir in rešil sestro.

Kaj takega se Tavžlju še ni pripetilo. Ni se mu še postavil sin, dasi je včasih še huje kričal in razgrajil. Utihnil je od sramu in nejevolje ter sklenil, da tega ne bo nikoli pozabil.

Minka se je vrgla čez postelj ter se zatopila v svojo usodo. Prvič je trpela zaradi ljubezni. Kolikokrat je prosila Albina, naj jo pozabi, a je ni poslušal. Tako sta se navezala drug na drugega, občutki so vzplamteli ter jih ni bilo več mogoče pogasiti. Čista je bila njuna ljubezen kakor bela šmarnica, ki rase skrita v grmovju. Nihče ni vedel, kaj se godi v njunih srcih, tako spretno sta se zatajevala.

Izdajalec pa je odgrnil zaveso ... Minki je bilo znano, da jo zalezuje, zato je bila hladna, kadar se ji je približal in dobrikal. Danes pa se ji studi, ko okuša prve sadove zlobnega dejanja.

Albin je bil poštenjak, ki ni maral prazne ljubezni, marveč ji je takoj ob prvem sestanku obljubil zakon. Od vsega, kar je bilo med njima, je pripravljena dati odgovor, vest ji ničesar ne očita. In vendar bi rada raztrgala vez ljubezni — zaradi očetove sovražnosti. Spoznala je da iz teh neugodnih razmer ne bo vzklila zakonska sreča. Vsak sklep jo je povedel do zaključka: pojdita narazen, razdrita, kar vaju spaja in veže!

Vzela je svinčnik in napisala poslovilno pismo. "Ljubi Albin! Najina ljubezen je razkrita. Jernej naju je izdal očetu, ki zahteva, da se morava ločiti. Sinoči se je začelo moje trpljenje in ne vem, kdaj se bo končalo. Težko mi je pri srcu, bolje bi bilo, da bi se ne bila nikoli poznala. Kar je bilo, pozabiva in pojdiva narazen! Nikar se več ne srečujeva. Jernej komaj čaka, da bi naju zatožil. Odnehaj zaradi mene, saj veš, kakšno sovraštvo se vlači med našo in vašo hišo. Moj Bog, koliko bom morala pretrpeti ! Zbogom, Albin! Nikar mi ne zameri. Varuj se Jerneja, ker izdajalec je zmožen vsake hudobije. Zadnjič te pozdravlja tvoja nesrečna in žalostna Minka."

Pismo je položila drugi večer v hruško na dogovorjeno mesto. Oče je ni ves dan pogledal, pa tudi na Mihca je kuhal ognjevito jezo. Samo z Ančko je še nekoliko govoril, a ji zaradi sestre ni ničesar omenil. Celo Jerneju se je umikal; sram ga je bilo, ker je prelomil, kar mu je tako možato obljubil.

Sosedje so prejšnji večer pač čuli prepiranje, niso pa vedeli, kaj ga je izzvalo. To je preprečil Mihec, ki je zaprl okna: sicer pa so bili vajeni Tavžljevega kričanja. V vsej okolici že ni bilo človeka, ki bi ne bil prišel z njim v nasprotje.

Minka je bila silno hvaležna bratu, ker jo je rešil očetovega strahovanja. Ko sta bila drugi dan popoldne sama na njivi, sta se natančno pomenila. Odkrila mu je tajnost svoje ljubezni, katero pa je že ugasnila kakor svetiljko, ker noče živeti v prepiru in v sovraštvu z očetom.

"Škoda, ker si to storila," jo je zavrnil. "Z Albinom sva prijatelja ter se marsikaj pogovoriva."

"Čudno, da te ni že Jernej zatožil očetu," je plaho omenila.

"O tem ne ve ničesar, ker mu ne zaupam. Jernej je nevoščljiv in hudoben, Albin je ves drugačen."

Sestro je iznenadilo bratovo priznanje. Mislila je, da bo zagovarjal Jerneja, a se je postavil za Albina. Ni mu pripisovala toliko razsodnosti, saj je dopolnil šele osemnajsto leto.

Tudi sestra Ančka je bila na njeni strani. Vsi otroci so podedovali vrline pokojne matere, nobeden se ni navzel očetovih slabosti. Saj jih je prosila na smrtni postelji, naj spoštujejo očeta, a ne posnemajo njegovih napak.

Albin je bil ves dan nemiren in otožen. Slutil je, kaj je pomenilo Tavžljevo razgrajanje in da je Minka trpela zaradi njega. Smilila se mu je, ubožica, a ji ni mogel pomagati. Kesal se je, zakaj je ni opozoril, od kod ji preti nevarnost. Morda bi bilo bolje, ako bi bila pripravljena, lahko bi se bila vsaj izognila.

Težžko je čakal noči, prepričan, da mu bo zaročenka kaj sporočila. Sreča mu je bila naklonjena: videl je o mraku Jerneja odhajati v dolino, torej ga ne bo mogel zalezovati. Čim se je znočilo, se je odpravil k Tavžljevi hruški in segel v votlino. Otipal je drobno pismo, katero je poljubil in stekel proti domu.

Tavželj se tudi ta večer ni dotaknil večerje. Srepo je gledal in molčal. — Minka se je še pred večerjo zaklenila v svojo sobico. Samo z Ančko je sem in tja izpregovoril.

Tudi to noč je prebila Minka v bridkem joku. V duhu je gledala Albina, kako prebira njeno pismo ter ji očita nezvestobo. Sramovala se je svoje občutljivosti, ker se je ustrašila takoj prve žrtve. On bi bil pripravljen gotovo več pretrpeti.

Odprla je okno in prisluhnila v zvezdno noč. Tesno ji je bilo pri srcu, prijetno si je oddahnila v čistem nočnem zraku. V dolini so vriskali fantje, vmes pa je donela pesem:

Fantje so nocoj po vasi šli,
glasne pesmi so prepevali.
Jaz pa nisem pel,
nisem bil vesel,
tudi z njimi nisem šel.

Minka se je naslonila na okno in poslušala. "Tako bi pel Albin," jo je zabolelo. "Morda sem se res prenaglila. Zakaj nisem počakala in premislila!"

Prav tako je mislil Albin, ko je prečital njeno pismo. Tolažil se je, da je to storila zavoljo očeta, ker ne more prenašati njegovega strahovanja. Drugače res ni mogla ravnati, ker nima nikogar, ki bi jo branil pred nasilstvom. Samo on ji lahko pomaga s tem, da ji okrajša grenke ure. Sklenil je stopiti pred svojega očeta ter mu razodeti svoje mnenje. Minje in ostane njegova, izdajalcu je ne privošči. Tukaj mora izvojevati popolno zmago.

IV.

Brinjar je bil tiste dni nekaj bolehen. Nadlegovala ga je huda naduha, ki je pomladi navadno ponehala, letos pa ni hotela popustiti. Vsako deževje mu je poslabšalo nadležno bolezen. Težkega dela sploh ni mogel več opravljati, celo hoja ga je utrudila. Večkrat se je moral ustaviti ter si odpočiti.

Mož je v svojem življenju mnogo preizkusil. Zavratna bolezen mu je ugrabila ženo šesto leto po poroki. Pustila mu je tri otročiče: hčerko in dvavsinova. Ivan, tako je bilo ime starejšemu sinu, je umrl pri vojakih, kar je zadalo očetu grozen udarec.

Albin je bil dve leti mlajši od brata ter mu je bil popolnoma podoben. Delala sta od zore do mraka, samo da niso najemali ljudi. Pomagala jima je tudi sestra Cilka, ki je obenem gospodinjila. Samo v jeseni so najeli pastirja, da je pasel in pobiral sadje, ki je pri Brinjarju vselej bogato obrodilo.

Vzlic svoji bolehnosti pa se je Brinjar le še silil in opravljal lažje delo. Pa tudi tukaj je omagoval, nekoč se je zgrudil od slabosti. Tedaj je spoznal, da se bo moral ločiti od gospodarstva. "Vidim, da bo treba izpreči," je vzdihnil, ko se je zopet zavedel.

"Oče, ni se vam treba več ubijati," je sin posegel v besedo. Zdaj je imel priložnost, zakaj nič rad ni govoril z očetom o tem, kar mu je bilo težko in bridko.

"Tako naglo pač nisem mislil odložiti. Delati res ne bom mogel več, lahko pa bi še gospodaril."

"Tega vam nihče ne brani. Gospodarite, dokler hočete, samo da mi zapišete kmetijo." Gospodinje nam je tudi treba. Cilka ne zmore vsega sama. Predvsem pa mladega naraščaja ..."

"Vem, vem," mu je potrdil, "Gospodar se nikdar prekmalu ne oženi. Ako odlaša, nima opore na stara leta."

"Zato pa," je ugajalo Albinu. "Ne vem, zakaj se ponekod tako bojijo mlade gospodinje."

"Zato, ker se potem pri hiši vse spremeni. Drugi ljudje prinesejo drugačno življenje in običaje."

"Pri nas bo ostalo pri starem — tako, kakor boste hoteli Vi in Cilka."

"Dekle se mi smili. Zdaj je ona gospodinja ..."

"In bo tudi še ostala. Nihče je ne bo izpodrival ali gonil od hiše.

"Nič ne rečem, toda malokje se razumejo ..."

"Nekoliko je pač že treba potrpeti. Pohlevnih ovc gre mnogo v hlev, saj smo krotki in potrpežljivi."

"Mi, že, mi. Toda, kakšna bo pa naša prihodnja gospodinja ..."

"Takšna, kakor bomo mi hoteli ..."

"Vidiš, to me veseli. Želel bi jo poznati."

"Poznate jo že dolgo. Ne bvem pa, ali boste zadovoljni."

"Pokaži mi jo, naj jo vidim. Potem ti bom že povedal."

Albin je že zinil, a beseda mu ni hotela z jezika. Ni se upal očetu pokazati neveste iz hiše sovražnega soseda, Minka ga sicer še ni razžalila, vendar pa je Tavžljeva hči, in to je slabo priporočilo.

Pričel je sladko in skoro nekoliko boječe: "Oče, katero dekle vam najbolj ugaja na Cvetežu?"

"Hm, nisem več fant, da bi presojal dekleta. Pridna so in poštena, ne vem pa, na katero misliš ..."

"No, kaj pa mislite o Tavžljevi Minki?"

"Albin, tega vendar ne nameravaš. Tavželj me sovraži, Bog mu odpusti. S takimi ljudmi ne sklepaj sorodstva."

"Oče, Minka ima drugačno srce. Prava mučenica je pri svojem trdosrčnem očetu."

"Odnehaj, ako hočeš dobro nam in samemu sebi. Tak zakon bo proklet, ne pa blagoslovljen."

"Ne morem, oče. Z Minko sva že dolgo zaročena. Spoznal sem njeno zlato srce, ki je več vredno nego bogastvo. Rešiti jo hočem trpljenja, zakaj Tavželj je nedavno razkril najino prijateljstvo ter ga hoče siloma razdreti. Med nama je izdajalec, ki neprenehoma spletkari ..."

"Beži, sinko! Boj se posledic!" Brinjar se je zasolzil, vele koščene roke so se mu tresle od slabosti.

"Ako ne dovolite, da se oženim, pa pojdem po svetu," je skušal očeta oplašiti. "Še ta mesec odidem v Argentino."

"S trebuhom za kruhom!" je osupnil. "Iz rodnega kraja v puščavo ..."

"Marsikdo je že našel ondi svojo srečo." Mladeniču se je poznalo na obrazu, da ne verjame temu, kar je pravkar izgovoril. Mnogo slabega je že slišal o deželi, katero je omenil. Res je odšlo tjakaj iz bližnjih vasi nekaj fantov, ki pošiljajo žalostna poročila. Nekateri delajo v kamenolomih, kjer se jih mnogo ponesreči, drugi pa se ukvarjajo s kmetijstvom in lovijo boren zaslužek. Radi bi se vrnili, a nimajo denarja.

"Čim dalje pojdeš, tem dalje ti bodo kazali," ga je oče svaril pred tujino. "Boljša je domača zemlja kakor na tujem zlata ruda. Kar je tu okrog pohabljencev, vsi so se vrnili iz tujih krajev."

"Oče, nikamor ne pojdem, ako mi zapišete posestvo in dovolite, da vzamem Minko."

"Saj bi ti je ne branil, ako bi ne bila Tavžljeva. Starec bo divjal kakor obseden. Prav na poročni dan ti lahko napravi sramoto ..."

"Kadar bo videl, da nič ne opravi, bo odnehal. Morda nam bo poroka prinesla mir in spravo."

"Morda še ni gotovo ... Bolj verjetno je, da se bo pravo sovraštvo šele začelo. Prav zares me skrbi, kaj bo še vse iz tega nastalo ..."

"Nič vas ni treba skrbeti. Res bo nekaj ovir, katere bo treba premagati, in potem bo končano."

"Pa naj bo v božjem imenu. Dovolj si star, sam boš trpel, kar ne bo prav. Proti Minki nimam ničesar, toda oče je grča. Nič si ne da dopovedati, tako je svojeglaven."

"Konec bo tudi njegove trme. Videl bo, da ne more skozi zid, in to ga bo ugnalo."

"Tega bržkone ne bom dočakal. Naj bo, kakor hoče, samo da bi nam ne škodovalo. Jaz vam najbrž ne bom v nadlego, smili pa se mi Cilka, ako bo morala zaradi tega trpeti, Zato je ne morem zapustiti. Izgovoril ji bom lepo doto, saj je edinka. Posestvo je brez dolga, vse je v najboljšem redu."

"Dajte ji, kolikor hočete, nič vam ne odrekam. Vse je še vaše, ne bom ugovarjal."

Domenila sta se natanko o doti in užitku, pa tudi, kdaj pojdejo na sodišče delat izročilno pogodbo. Z njimi pojde takrat tudi Minka, da napravijo obenem še ženitno pismo. Prav za prav bi moral biti zraven tudi Tavželj, a se ga niso upali povabiti. Vedeli so, da ne bo nič obljubil, zato je pač vseeno, čeprav izostane.

V žlamborju Tavžljeve hruške je ležalo drugo jutro obširno pismo, ki je Minki pojasnilo vse, kar so se domenili. Vsaka druga bi bila vesela takega poročila. Minka pa je pritajeno vzdihnila, pri srcu jo je zabolelo. Bala se je trenutka, ko bo treba oditi z Albinom na novo pot življenja. V duhu je čula očeta, kako jo bo ozmerjal. V mislih je iskala zavetja, kam bi se umaknila.

Ko se je odpravljala z doma, je bil oče k sreči odsoten. Odšel je po opravkih, a ko se je vrnil, jo je takoj pogrešil. "Kam pa je šla?" mu je bila prva beseda.

"Pa res ne vem, kam je izginila," se je Ančka boječe izgovarjala. "Kdo ve, kam jo je neki odneslo?"

"Zato je pa tako, ker hodijo otroci po svojih potih. Čim se kam odstranim, že pohajate in lenarite. Tega pa ne trpim, to nam bo škodovalo. Na streho so že zmetali berači svoje palice," je pokazal na kozolec z golim ostrešjem.

"Popraviti jo je treba," je omenil Mihec. "Krovca morate naprositi."

"Kam je šla?" je prezrl sinovo opazko. "Kdo ji je dovolil?"

Sin je že zinil, da bi mu povedal, saj bo tako kmalu izvedel. V zadnjem hipu pa se je premislil, zakaj izza ogla je pogledal Hostarjev Jernej, ki bo poročal namesto njega.

"Kaj pa se prerekate?" se je vmešal v pogovor.

"Dekleta ni doma," mu je Tavželj mirno odgovoril. "Pa hočem vedeti, kam se je odstranila."

Jernej je pogledal Mihca in Ančko, znano mu je bilo, da jo skrivata in zagovarjata. Vpričo njiju ne more govoriti, važnost pa se mu je poznala na obrazu. Mudilo se mu je, odkriti novico, katero je prvi izvohal. Tavželj je uganil ter ga je spremil do kozolca.

"Ali res še nič ne veste?" ga je med potjo važno ustavil.

"Še manj kot nič," je togotno zanikal. "Kdo pa mi kaj pove? Kar mi ne morejo prikriti, mi utajijo ..."

"No, to je lepo! Gospodar ne ve, kaj se godi pri hiši."

"Ne vem," je p o u d a r i l.

"Skrivoma je odšla kakor ponavadi.

"Prav vam je, ker niste pazili," mu je škodoželjno oponesel. "Nalašč sem vas opozoril."

"Jernej, nikar z okoliščinami in po ovinkih. Govori odkrito, ako si mi prišel povedat."

"Pa dajmo, čemu bi vas mrcvaril. Poslušajte: Minka se moži, danes bodo naredili pismo ..."

Tavželj se je skoro onesvestil. "Kdo? Kdaj? Kje? " je lovil besede.

"Vem, da vas je iznenadilo. Pomislite, kaj se dogaja!"

"Čakaj, malopridnica! Nikoli ne boš pri Brinjarju, bom že poskrbel. Pa če me tudi kaj stane, ne bom štedil z denarjem." Proseče se je obrnil na Jerneja, naj mu pomaga.

"Očka, nič se ne jezite," ga je potolažil. "Škoda vašega zdravja. Ali poznate mene in moje zmožnosti? Vem, da mi boste še hvaležni ..."

"Jernej, ti si mi edina tolažba." — Več ni mogel govoriti, tako je bil zmeden in razburjen.

"Kar pomirite se, saj se ni še nič zgodilo. Ako bi bila trdnjava, se jo upam razbiti."

"Nak, molčati pa ne morem. Take reči se godijo brez moje vednosti! Hči se moži, pa ne vpraša me, ali sem zadovoljen. Pomisli, kakšno preziranje in predrznost!"

"Lahko bi vam bili privoščili besedo. Oče mora biti vendar zraven, kadar sklepajo ženitno pogodbo."

Starcu se je napelo lice, stisnil je pesti in rekel: "V sodišče je šla, a pred oltar ne pojde. Nikoli, rajši poginem! Prej se bo pogreznil Cvetež, kakor bi se to zgodilo."

"Pa tudi jaz sem tukaj — vsa moja moč in zvijačnost."

"Ali boš mogel preprečiti?" mu je zaupal. "Kako? S silo ali z zvijačo?"

"Hm, kakor bo kazalo. Gre namreč za to, ali bo Minka moja ali Albinova nevesta."

"Tvoja, ako ga premagaš. Osramoti ga, napravi razdor, stori, kar hočeš, samo da se bosta začela sovražiti."

"Že vem, kaj bom storil. Kar nenadoma se mi je posvetilo."

"Kaj ?" se je nagloma pomiril.

"Ne smem vam še povedati. Tajno naj ostane ..."

"No, kaj boš napravil?" je hotel izvedeti.

"Res vam ne bom povedal. Bolje je, da ne veste ..."

"Samo, da boš kaj dosegel," je nejevoljno odnehal. "Za plačilo dobiš dekle in bogato doto."

"V nedeljo bosta najbrž že na oklicih. Toda na ženitvovanje se vam ni treba pripravljati, še manj pa na poroko. Kadar bom kaj izvohal, vam bom povedal. Vi pa krotite svojo jezo."

"Težko bo molčati. Človek rad kaj zine — eno stvar in drugo ..."

"Lahko jo posvarite, ne smete razgrajati, kot vam je navada. Premagujte se — zaradi mene in sosedov."

Jernej je odšel, ker je prišel Mihec pospravljat pod kozolcem. Vpričo njega ni smel govoriti, ker mu ni zaupal. Bog ne daj, da bi opazil njegovo namigovanje.

Komaj je hujskač odnesel pete, že se je Tavželj znosil nad sinom in nad hčerjo, da je odmevalo po vasi. Sosedje so že vedli, zakaj rogovih ter so se dogovorili, da bodo pomagali Minki, ako ji bo pretila nevarnost. Doslej se niso vmešavali v domače razmere, zdaj pa so primorani nastopiti. Dekle se jim je smililo, pa tudi Albina so spoštovali.

Mlado nevesto je trl grozen strah pred očetom. Sama se ni upala domov, spremil jo je najbližji sosed, ki je bil tačas občinski svetovalec. Pred njim je imel Tavželj toliko ugleda, da se ni upal znositi se nad njo. Spremljevalec se je pomudil toliko časa, da se je nevesta preoblekla in odšla na delo.

Starec je premišljal, kako bi mogel hčer najbolj kaznovati. Zadrževala ga je Jernejeva prepoved, nekaj pa je moral vseeno ukreniti. Preziral jo bo, še to bo poskusil. "Odslej nisi več moja hči," ji poreče. "Poberi se od mene!"

Minka je molčala in jokala. Ves dan je bila na polju, delo jo je še najbolj tolažilo. Jesti in spati ni mogla, dasi je bila lačna in utrujena. Bolj kot robate psovke jo je bolelo očetovo preziranje: "Pojdi, kamor hočeš, več te ne priznam za svojega otroka."

Trdosrčnik ji je prepovedal tudi vsako delo. "Zate ni pri moji hiši več nobenega opravila," ji je iztrgal iz rok košaro, ko je hotela iti na polje. "Brinjarica se ne bo sprehajala po mojih njivah in oskrunjala zemljišča."

Kadar je hotela prinesti vode, ji ni pustil vzeti škafa, skril ji je srp, motiko in drugo orodje. Ni ji preostalo drugo, kakor sesti vi senco, pa še tega ni smela na domačem vrtu.

Mihec in Ančka sta jo sočutno tolažila. "Potrpi, Minka, saj bo kmalu drugače. Pri Brinjarju boš imela mir, tam si boš oddahnila. Blagor ti, ker pojdeš od hiše. Midva bova morala pa ostati ..."

Oče pa jo je preganjal povsod, kjer se je pokazala. "Saj je vseeno, ali delaš ali ne," je omalovaževal njeno delo. "Od mene ne boš dobila počenega groša. Za Brinjarjevo gospo ni več prostora v naši hiši."

"Oh, vsaj v miru me pustite," je vzdihnila, kadar se ni mogla več premagovati.

Tudi brat in sestra sta se pridružila njeni prošnji. Zahtevala sta mir, posebno Mihec se je odločno postavil. Ančka pa je stopila k domačemu župniku ter ga prosila, naj posreduje. Vsi trije so se bali nedelje — prvih oklicev.

Tisto nedeljo je bila Minka pri spovedi in obhajilu. Tolažbo je iskala v molitvi — pri Njem, ki je obrisal že toliko solza in olajšal številne bridkosti. Prosila je Tolažnico žalostnih, naj ji pomore v najtežjih dnevih življenja.

Zdelo se ji je, da je bila uslišana, zakaj oče je prišel od maše tih in zamišljen. Bil je v župnišču, kjer ga je modri župnik ljubeznivo posvaril. Njegove tople besede so prodrle v sleherno srce, tudi tukaj so učinkovale.

Njih blagoslov pa ni trajal dolgo časa. Starec, ki je dopoldne molčal, se je popoldne zopet nagloma razburil. Razdražilo ga je pismo, katero je prejela Minka po pošti; menil je, da ji ga je pisal Albin, ker se osebno ne more razgovoriti. Za tem pismom pa se je skrival Jernej s popačeno pisavo. Bilo je polno obrekovanja ter je slikalo Albina kot najslabšega človeka, podtikalo mu je najgrše napake in pregrehe.

Na Cvetežu ni bilo nikogar, ki bi ne bil obsojal očeta in pomiloval njegove hčere. Ves dan so napovedovali buren večer, zakaj Tavželj je ponoči najrajši razgrajal. Domenili so se, da ga bodo zvezali, ako ne bo zlepa odnehal.

Albin ni mogel dočakati večera, tako ga je skrbelo. Nameraval je, da pojde poslušat za Tavželjev hlev, a nekaj mu je šiloma branilo, naj se ne podaja v nevarnost. Kdo ve, kaj se mu lahko primeri.

Njegova odločnost je premagala pomisleke in glasne opomine. Minka je njegova nevesta, nič več jo ne pusti žaliti in strahovati. Čim se je znočilo je ogrnil suknjič in odšel po ovinku proti sosedovemu hlevu. Pred odhodom je še pobožal psa, priklenjenega na verigi, ki se ga je tesno oklenil. Tudi v hlev je pogledal, kot bi se bil za vedno poslavljal.

V.

Nad Cvetežem so migljale tisto noč najlepše zvezde. Po travniku je dišalo-seno, zloženo v kupe, v uljnjakih pa so šumele čebelice med dišečim satovjem. Vaščani so zapirali okna in vrata ter odhajali počivat.

Celo pri Tavžlju so mirovali. Izostalo je običajno razgrajanje, česar sosedje niso pričakovali. Starec je namreč po večerji zadremal; ko se je prebudil, je bil sam — zaklenjen v sobi, kar ga je sicer jezilo, ni pa si mogel pomagati. Po kratkem pomišljanju se je slekel in legel na posteljo.

Albinu se je ohladilo srce, ker mu ni bilo treba posredovati. "Morda se je pa le naveličal," je menil sam pri sebi. "Ako je le človek, bo odnehal."

Odšel je po prstih prav ob zidu, komaj slišno se je premikal. Pri vsakem koraku je obstal in poslušal. Ničesar ni čul in vendar se mu je zdelo, da ga nekdo zalezuje.

Ko je dospel na vozno pot, mu ni bilo treba več paziti na stopinje. Tukaj lahko vsak svobodno hodi, kadar hoče. Nihče ga ne sme ustaviti ter mu prepovedati.

In vendar ga je streslo, ko se je bližal malemu grmu, rastočemu ob poti. Bolj črn se mu je zdel kakor nekdaj, kot ji se za njim kdo skrival ali nekoga čakal. Videl je celo, da se premika zadaj senca, kar ga je zopet pogrelo. Na vse drugo je mislil, samo na Jerneja je pozabil ..."

Sklenil je, da pojde prav tiho ob poti mimo grma. Tam rase gosta trava, zato se ne bodo slišale stopinje, dočim je na spodnji strani kamenje in blato. Vso sapo je potegnil vase, srce mu je glasno ustripalo, bal se je, da ga bo izdalo.

Tedaj se mu je zablisnilo pred očmi, v glavi mu je zahreščalo. "Ubijalec!" je kriknil ter se zgrudil na zemljo.

Izza grma je planil možak ter se plašno ozrl na svojo žrtev. Kol, ki ga je držal v roki, je vrgel na pot, na kar je izginil med gostim drevjem.

Albin se ni več oglasil. Samo noge in roke so se mu še slabotno gibale, polagoma pa so obstale — mladenič je izdihnil. Nad njim se je utrnila zvezda kot dogorela mrtvaška sveča.

Tisto noč je ležala Minka ob odprtem oknu. Kakor v polsnu je začula, kako je nekdo obupno zaklical. Brž je zbudila brata, ki je spal zraven na hlevu ter ga prosila, naj vstane in gre pogledat.

Mihec je pravkar zaspal, zato ga dolgo ni mogla omajati.

"Sanjalo se ti je, ali pa je skoviknila sova," se je branil oditi. Ker pa le ni odnehala, je vstal ter ji izpolnil željo.

Vrnil se je s kratkim poročilom. "Na poti ob grmovju nekdo leži," ji je povedal skozi okno.

"Kdo? " je plaho vprašala.

"Ne vem, nisem ga od blizu pogledal."

Mihec, zakaj si tako površen?" mu je oponesla. "Kdo ve, kaj se mu je pripetilo ..."

"Napil se je, pa obležal. Drugo se ni moglo zgoditi."

"Mihec, vrni se in poglej," ga je prosila. Bržkone se je nekdo ponesrečil. Čula sem klicanje ..."

"Pijancev ne bom vlačil pod streho ..."

"Pusti ga, ako je pijan. Sicer pa si dolžan pomagati. Pokliči kakega soseda, ako bo treba." Dala mu je vžigalic ter ni odnehala prej, dokler se ni odpravil.

Počasi se je bližal človeku, ležečemu ob grmu. Z obrazom je bil obrnjen navzgor, roke so mu sile razprostrte. Genil se ni z nobenim udom, tudi dihanja ni čutil, srce mu ni več utripalo.

Mihec je počenil in uprasnil užigalnico. "Albin!" je zaklical in plašno odskočil, čim se ga je dotaknil.

Ali mu je slabo?" se je prestrašil Križman, ki je prišel mimo po poti.

"Mrtev je!" Mihec mu je hitel pripovedovati, da ga je zbudila sestra, ki je čula klicanje.

"Saj je res že mrzel ..." ga je prijel za roko. Prižgal je žveplenko in ugotovil, da ga je nekdo udaril po glavi. Zadel ga je v sence, smrt je morala takoj nastopiti.

Bliskoma se je razneslo po vasi, da je Brinjarjev Albin izdihnil na poti ob grmu svojo blago dušo. Kol, s katerim ga je nekdo udaril, je ležal zraven njega. Vse je hitelo na označeno mesto in objokovalo mrtvega soseda.

"Ali je mogoče? Zjutraj je bil na oklicih ... Kdo ga je udaril?" so ugibali razburjeni vaščani. "Tako je bil miren in dober!"

Sprva so osumili Tavželja, a njegova nedolžnost se je kmalu izkazala. Mož je spal ves večer v zaklenjeni sobi — tako sta hotela Mihec in Ančka, ki sta Minko skrivoma varovala.

"Kdo pa naj bo? " so ugibali vaščani. "Albin ni imel sovražnika med domačini, tujci pa ne prihajajo v oddaljeno hribovsko vasico."

Brinjar je ponavljal ob mrtvaškem odru samo to, kako mu je branil, ker je slutil, da se ne bo srečno izteklo. "Oh, zakaj sem mu dovolil!" je obupoval. "Samo jaz sem zakrivil ..."

Sosedje so tolažili potrtega starčka ter mu pritrjevali. "Saj res nismo verjeli, da sklepate sorodstvo s sovražnikom. Toda Minke ne zadene nobena krivda ..."

"Ubogi Albin!" so ga milovale vaščanke. "Kako ga je škoda! Najboljši človek je umrl na Cvetežu!"

"Kdor ga je udaril, je grši od hudobe," so modrovali možje in odrasla mladina. "Da bi skoro našli ubijalca, njegovo peklensko delo ne sme ostati brez plačila."

"Pa prav zdaj pred poroko! Kakšen udarec za Minko! Kaj pravi neki Tavželj?" so se plašile ženice. "O, nesrečno sovraštvo!"

"Kaj takega se še ni zgodilo na Cvetežu!" je vedel Mazinček, ki je čul mrliču. "Naši predniki so nam zapustili samo dobre spomine, kakršnih mi ne bomo mogli dati našim potomcem. Zares, vedno slabše je na svetu!"

"Oh, namesto k poroki — v večnost!" so trepetale skrbne matere in opominjale otroke: "Čujte in molite, ker ne veste ne dneva ne ure ..."

Med cvetlicami in belimi svečami pa je ležal Albin v poročni obleki — ženin na mrliškem odru. Njegove pridne roke so oklepale razpelo; uho mu je bilo gluho in oko zaprto — niti Minke ni več pogledal, ko ga je pokropila s tresočo desnico.

"Poglej, kaj se je zgodilo!" se ji je Brinjar očitajoče približal.

"Oče, jaz sem ob vse na svetu!" je pretresljivo zaplakala, "Moja duša je strta, moja sreča razdejana ... Vem, kdo je kriv njegove smrti ... Bog naj ga kaznuje ..."

"Kdo? Kdo?" so navzoči radovedno vpraševali. Večinoma so menili, da bo obtožila očeta, ki ga je smrtno sovražil. Kdo neki bo ubijal mirnega mladeniča v pošteni hribovski vasici.

"Oh!" je hotela nekaj povedati, a se je prej zgrudila ob mrliškem odru. Sosedje so jo pričeli tresti in močiti. Dolgo je trajalo, preden se je zavedla.

Jernej in Tavželj sta se sešla drugi dan v hlevu, kjer sta si potihoma očitala zločinsko dejanje. Oba je pekla vest, katero sta hladila s tem, da sta drug na drugega odrivala krivdo in odgovornost. Zlobnež se je hotel oprati in obdolžiti soseda, ki se mu je krčevito upiral.

Vzlic svoji nedolžnosti pa je bil starec silno nemiren. Glava mu je lezla na prsi, kolena so se mu šibila. Venomer mu je tarnal: "Jernej, kaj si storil? Tega jaz nisem hotel!"

"Prosili ste me, naj preprečim," mu je hladno odgovoril.

"Pa ne z ubojem. Nisem mislil, da si tako hudoben ..."

"Rekli ste, naj storim, kar hočem ... Pa sem zamahnil in udaril ... Mislil sem ga le oplašiti, a sem ga zadel na glavo."

"Sitnosti bova imela ... Kdo ve, kako se bo končalo ..."

"Nihče me ni videl ... Ako me osumijo, mi ne bodo mogli dokazati ... "

"Ali boš lahko dokazal, kje si bil ob času uboja?"

"Doma ... Spal sem na hlevu ... To bo držalo ..."

"Prav gotovo te bodo obdolžili. Glej, kako se boš zagovarjal! Mene nikar ne omeni, tukaj se ne smeva poznati."

"Kdo pa ve, kaj je bilo med mano in Albinom . . . Nikomur ni znano, da sva se črtila ... Niti Minki — Albin ji ni vsega povedal ..."

"Dekle bo moralo molčati. Niti jezika ne bo smelo obrniti."

Jernej pa je dvomil: "Tudi prej ste jo strahovali, pa vas ni poslušala ..."

"Seveda, prej je imela potuho ..."

"Pa glejte, da bo molčala. Slaba hči, ki izdaja očeta ter ga peha v sramoto ..."

"Mene? Mar sem jaz ubijalec?"

"Vi ste povzročitelj, jaz sem le vaše orodje," se mu je zlobno namuznil.

Mož se je ustrašil lažnive obsodbe. Spoznal je, da se je ujel v zanko, katere se bo težko oprostil. Odslej bo odvisen od Jerneja, ki bo gospodaril nad njegovo voljo.

"Izdal vas ne bom, naj pride, kar hoče — tudi ako bi moral jaz kaj trpeti," je popravljal svoje mnenje. "Vendar pa zahtevam, da ne prelomite obljube ..."

"Hčer bom že držal za jezik, da ne bo kaj izbleknila ..."

"Pa ne samo to," ga je prekinil. "Polagoma jo morate sprijazniti z menoj in potem — pripravite doto in opravo. Tako sva se zmenila in mora obveljati."

"Tudi na to bom gledal. Zlepa ali zgrda — morala se bo ukloniti ..."

"Samo pod tem pogojem bom molčal, ako pride do preiskave."

Segla sta si v roko in se poslovila. Tavželj se kar ni upal iz hleva, tako se je bal razkritja, vedoč, da bo pri hčeri težko kaj opravil. Kesal se je, zakaj jo je pustil, da je šla kropit, ker je lahko že tam vse izblebetali. Vsega morda res ne ve, a tisto, kar bo povedala, bo zadostovalo. Ljudje že komaj čakajo, kaj bodo zagrabili.

Jernej je odšel proti Brinjarju pokropit mrtvega tovariša. Težko se je odločil in noge so mu zastajale, a ni smel izostati. Vaščani morajo videti, da se ne boji pokazati, saj ne vidijo, kaj se godi v njegovem srcu. Vendar ga je pretreslo, ko je zagledal pred sabo svojo nedolžno žrtev. Vsa kri mu je šinila v glavo, na ušesa mu je zabučalo: ubijalec!

"Nesrečnik, kaj si storil!" se mu je oglasila vest, prvič po groznem dejanju. Pokleknil je in premikal ustnice, kakor da bi molil, dasi se ni mogel zatopiti v molitev. Zdelo se mu je, da se mu udirajo tla pod nogami, da se pogreza v temno globočino.

Vstal je, pokropil in sedel na klop, da ne vzbudi pozornosti. Takoj se mu je pridružil Mazinček, čigar opravilo je bilo, pomeniti se z vsakomur, ki pride k mrliču. V takih smrtnih primerih je namreč ljudstvo silno radovedno. Ta vpraša po tem in drugi po onem, vsakega je treba zadovoljiti.

"Kdo bi bil mislil, da so na Cvetežu taki ljudje," se je pričel meniti. "Grši ko tolovaji."

"Od drugod se je priklatil," mu je Jernej hladno odvrnil. "Ubijalec ni na Cvetežu ..."

"Bog daj, da bi jih res ne bilo. Nekdo pa je le moral biti ... Kol so našli zraven mrliča ..."

"Hm, čudno. Kdo naj bi bil? Pa ga niso že prijeli?"

"Pravijo, da bo kak domačin. Tavželjeva Minka ga pozna, od žalosti pa ni mogla govoriti. Kadar pride komisija, bo zaslišana in tedaj ga bo izdala."

"Deklini se je sanjalo ..." Jerneja je nekaj šiloma dvignilo, vstal je in zopet sedel, nikjer ni imel obstanka. Zdaj mora pritisniti na Tavželja, naj čuva, kaj bo izpovedala hči, ako noče samemu sebi škodovati.

Bilo pa je prepozno. Prispela je uradna komisija: sodni izvedenec, zdravnik in orožniki. Pričela se je preiskava, vaščani so se morali odstraniti. Brinjarjeva Cilka je odšla po Tavžljevo Minko.

Jernej je bil v škripcih, vzlic svoji iznajdljivosti si ni znal pomagati. Ni se upal oditi k sosedu, bal se je srečanja z Minko, ki bi ga bila javno obdolžila. Res mu ne more dokazati, a sosedje bodo zagnali hrup ter ga smatrali za ubijalca.

Po ogledu mrliča je odšla komisija na mesto, kjer so našli mrtvega Albina. Tam je že čakala Minka in mnogo radovednih vaščanov. Bila je zaslišana, sodnik in orožniki so zapisovali.

Za njo je izpovedal Mihec, v kakšnem stanju je našel mrliča. Albin je ležal na hrbtu z razprostrtimi rokami; zraven njega je videl kol, kakršne rabijo vozniki pri nakladanju hlodov. Drugih pomembnih znakov pa ni bilo opaziti.

Oblastvo se je najprej zanimalo za Tavžlja, o katerem je bilo znano, da je bil Albinov sovražnik. Ob usodnem času pa je bil doma, kar so potrdili tudi sosedje ter ga oprostili težke krivde.

"Imel pa je še drugega sovražnika," je povedala Minka. "Njega primite, on ga ima na vesti ..."

"Kdo? " je vprašal sodnik in pripravil list za nove podatke. Sosedje so nestrpno pričakovali groznega razkritja.

"Hostarjev Jernej ga ni mogel trpeti," je jokaje nadaljevala. "Povsod mu je bil za petami."

"Jernej ga ni," se je Hostar potegnil za sina. "Bos je odšel spat, na to bom prisegel. O kakem nesporazumljenju mi ni nikoli omenil."

"Pokojni Albin bi marsikaj povedal ..." je pripovedovala. "Vem kako ga je ustavljal na potih in hujskal mojega očeta. Jernej mu je povzročil marsikako grenko uro ..."

Orožnik je odšel po Jerneja ter ga privedel na usodno mesto. Začelo se je ostro zasliševanje. Osumljenec ni hotel ničesar priznati. Izpovedal je, da je šel takoj po večerji spat in se sploh vso noč ni genil izpod strehe.

Sodnik je sestavil podroben zapisnik ter ga je glasno prečital. Jernej ga je moral podpisati. Že se je veselil prostosti, a ob sklepu je pristopil orožnik ter ga odvedel v imenu zakona.

Na Cvetežu ni bilo človeka, ki bi ne bil trepetal pod vtisom dogodkov. Vsa vas je bila polna žalosti in groze. Pri Brinjarju so objokovali mrtvega edinca na mrliškem odru, Hostar je tulil za osumljenim sinom, Tavželj pa je gledal topo predse in preklinjal svojo zmotno preteklost. Ali bo mogel popraviti, kar je razdejalo njegovo strupeno sovraštvo? V njegovi duši se je oglašala tiha želja po boljšem življenju.

Okrog Jernejeve krivde so se sukale različne govorice. Nekateri so mu opravičevali. Res je bila znana njegova razposajenost, toda tolike hudobnosti mu niso popisovali. Samo Minka je bila prepričana, da ga je pravično obsodila.

Jernej je ždel v sodnem zaporu in čakal rešitve. V svesti si je bil zločina, toda manjkalo je dokazov, ki bi potrdili obsodbo. Samo Minka ga je obtožila, drugi pa so dvomili ter se umikali pričevanju.

Določena je bila prva razprava. Povabljenih je bilo mnogo prič. Minka bi bila morala imeti prvo besedo. — "Dekle bo odločilo," so menili sosedje. "Njeno pričevanje ga bo pokopalo."

S hčerjo je bil Tavželj zadnje dni pred razpravo silno prijazen. Kupil ji je novo obleko, vedno je bil pri njej ter se je z njo ljubeznjivo razgovarjal. Večkrat ji je imenil Albina ter ji ga je laskavo pohvalil.

Ali res misliš, da ga je Jernej? " jo je vprašal nekoč, ko sta sedela sama na vrtu.

"Prav nihče drugi," mu je odgovorila. "Saj veste, kaj je bilo med njima ..."

"Meni ni nikoli omenil, zato bi rekel, da je nedolžen ..."

"Hujskal vas je, nikar ne tajite. Vedno ga je nadlegoval in vznemirjal, zbadal in preganjal."

"To je nedolžna fantovska zabava. Udaril ga pa ni, tako daleč se ni izpozabil."

"Videla ga nisem, toda ..."

Nihče ga ni videl ter mu ne more dokazati. Sodbe pa so lahko prazne in krivične ..."

"Ubil ga je — zaradi mene ... Srce mi poka od žalosti, kadar se domislim ..."

"Minka, ni prav, ako mu delaš krivico ..."

"Priseči ne morem .. . Bil pa ni nihče drugi."

"Pa tudi namigovati ne smeš, ako nisi prepričana ..."

"Vsevedni ga bo sodil. Gorje mu, ako ima na vesti tako hudobijo ..."

Tavžlju se ni posrečilo predrugačiti hčerinega mnenja. Nekoliko jo je pač upognil — toliko, da je nehala z gotovostjo trditi. Tudi na sodišču je tako izpovedala, kar je obdolženca popolnoma razpremenilo.

Zaradi pomanjkanja dokazov je bilo proti Jerneju ustavljeno kazensko postopanje. Prebivalstvo na Cvetežu se je pomirilo v zavesti, da ni ubijalca med domačini. Iskali so ga v okolici in drugod, tudi orožniki so še vedno poizvedovali. Govorilo se je o tem in o onem, vse govorice pa so bile brez prave podlage.

"Čudno, da se nič ne izve," so ljudje zmajevali z rameni. "Tak zločin, pa se tako brez sledi zakrije ..."

Izkušeni možje pa so sklepali: "Vse bo še prišlo na dan ..."

"Jernej se je izmuznil," so vaščani potihoma šušljali. "Tudi Tavžlju niso mogli do živega."

Starec se je nekam spreobrnil," so trdile sosede. "Nič več ne kriči in ne razsaja ..."

"Sčasom se bo še z Brinjarjem pobotal. Smrt ga je spremenila ..."

"Brinjar mu ne bo nikoli pozabil, ker je prepričan, da je Tavželj kriv uboja. Glasno si sicer ne upa povedati tega, zato pa potihoma premišljuje."

"Čudno je, čudno," so majali zglavami. "Ali Jernej ali Tavželj — kdo je ubijalec? Oba sta bila osumljena, a nič jima niso mogli dokazati."

Pomladi, čim je odlezel sneg, je dal Brinjar postaviti spomenik na mestu, kjer je izdihnil njegov edinec. Prispevali so tudi vaščani, ki so že prej nameravali okrasiti vasico z lično kapelico. Zastonj so vozili kamenje in opeko ter pomagali zidarjem. Kapelica je bila posvečena žalostni materi božji, spredaj je bila vzidana spominska plošča s kratkim opisom nezgode.

Tako je bil na Cvetežu ovekovečen spomin na Albina — žrtev neznanega ubijalca. Vzlic temu pa so pešale govorice o zločincu: ljudje so se privadili znamenja — neme priče strašnega dogodka.

Minka ni šla nikdar brez solze mimo njega. Vselej se je spomnila svojega zaročenca in pomolila za njegovo dušo. Gredica ob kapelici jo je spominjala groba njene prve ljubezni. Tu je pokopana njena mladost in njena sreča.

VI.

Slaba vest je kakor črv, ki zbada in gloda brez miru in počitka. Najde vsak nedostatek, vsako skrito dejanje. Kogar se loti, temu ne prizanese.

To je izkusil Tavželj, kateremu je ležal uboj kakor svinec na trpečem srcu. Prej je porasel za vsako malenkost, zdaj pa je moral molčati ob nasprotnici, ki ga je neprenehoma grajala. Vest mu je neprestano ičitala, da je sokriv uboja zaradi strupenega sovraštva, ki je zahtevalo strašne posledice.

Bolj kot nekdaj Albina je zasovražil ubijalca, ta pa se ga je držal kakor s kleščami ter se ni dal odgnati. Nesrečnik je zadušil svojo vest in zahteval novo žrtev.

Kmalu po vrnitvi iz zapora se mu je približal kakor izkušnjavec, češ, da se bosta nekaj važnega pomenila. Slediti mu je moral proti gozdu, zakaj nevarno je bilo, da bi ju kdo poslušal. Ko sta dospela v samoto, sta se začela potihoma pomenkovati.

"Lepo si se izmazal," mu je starec oponesel. "Vislicam si ušel, lahko si hvaležen ..."

"Tako ne govorite z menoj, mu je prepovedal. "Jaz sem lahko vaš tožnik, pa tudi rešilec."

Mož se je ustrašil. Prej je bil Jernej vedno sladak, zdaj pa je robat in osoren. Odkod ta nenadna sprememba?

"Ubiti človeka ni kar tako, se mu je zbadljivo rogal. "Žal ti je, seveda."

"Ali me sodite po sebi? Kdo pa je kriv? Kdo me je nagovarjal?"

"Kdaj sem ti rekel, da ga udari s kolom kakor zverino?"

"Silili ste me, naj preprečim poroko ... Vrag mi je ponudil kol in pošepnil, naj udarim ..."

"Za grmom si ga čakal. Kakor razbojnik."

"Molčite," pravim. "Ako pride na dan, sva izgubljena."

"Sam si ga ubil. Ne vpletaj me v svoje dejanje."

"Živega niste marali, a mrtev se vam smili ... Ali vas je genila smrt ali strah pred kaznijo? Najbrž oboje."

"Vest, vest, ta ne miruje ..."

"Ako niste krivi, čemu se bojite? Zdaj bi se radi otresli in dvignili oči proti nebu ..."

"Dovolj, midva sva opravila," mu je obrnil hrbet. "Več se ne maram ukvarjati s takim človekom ..."

"Nisva še končala," je stopil predenj. "Kaj pa obljuba?"

"Kakšna?" je osupnil.

"Minko ste mi obljubili in doto ..."

"Pusti jo v miru, saj veš, kaj si napravil ..."

"Zato pa zahtevam. Prej se je upirala, zdaj se bo morala ukloniti ..."

"Vem, da rajši umrje ..."

"Kje pa je vaša volja, vaša odločnost?"

"Siliti je ne morem, pa tudi nočem ..."

"Obljubili ste mi jo, ako razdrem poroko ... Nisem še pozabil ..."

"Mislil sem, da ju boš drugače razdvojil. Uboja ne odobravam ..."

"Kakor hočete. Ampak kesali se boste vse življenje."

Jernej je napravil prav resen obraz in hotel oditi. Tavželj ga je ujel za roko ter ga je siloma pridržal.

"Počakaj, da se pomeniva!"

"Izpolnite obljubo ali pa ..." mu je ponovno zapretil.

"Kako?" mu je omagovala volja. Siliti je ne morem, dovolj je stara in razumna ..."

"Strahujte jo kakor nekdaj. Ali ste pozabili?"

"Tiste moči nimam več, tiste sile ..."

"Obžalujem. A posledice bodo strašne ..."

"Ali boš pljunil v svojo skledo?"

"Obesijo naj me. Saj mi ni za življenje."

Starec je omagal pred človekom, iz katerega je govorila propalost. "Ali boš pa mogel ogreti srce, v katerem je pravkar ugasnila ljubezen?" je poskusil, da bi ga omečil in pridobil.

"Brez vas ne bom ničesar dosegel," ga je zavrnil.

"Pomagal ti bom, kolikor bom mogel. Hvalil te bom in zagovarjal ..."

"S silo morate nastopiti ..."

"Nikdar, prijatelj! Dovolj hudega je že rodilo sovraštvo. Ne bom se več prepiral, slovesno sem obljubil."

"Pa bodite pripravljeni ... Prej bom še poskusil sam — z lepo in z grdo besedo. V nekaj mesecih mora biti ženitovanje, ali pa naj izve oblastvo, kdo je kriv uboja."

"Jernej!" Tavželj se je ponosno ustrašil groženj, ki seveda niso bile resne. Brezsrčnik je hotel samo izsiliti zakon — hčer in bogato doto.

"Pogajal se ne bom," mu je zavrnil prošnjo. "Izrekel sem zadnjo besedo."

"Pa napravi zopet kakšno neumnost," ga je opozoril. "Saj veš, da bom storil vse, kar je v moji moči ..."

"Drugo vam tudi ne kaže," se mu je posmehnil. "Zahtevam samo to, kar ste mi obljubili, ako preprečim ..."

"Lahko noč, Jernej! Bova že naredila."

Poslovila sta se in odšla po svojih potih. Tavžlju se je studilo Jernejovo obnašanje, šele zdaj je spoznal njegovo zlobnost. Tak človek je rojen za zločine, njegovo srce je pokvarjeno do zadnjega utripa. Ni mu naročil uboja, a zdaj mu ga nesramno podtika. Tako ga bo izkoriščal in izmozgaval, pa se ne bo mogel braniti.

Nič ni mlademu izprijencu bolj ugajalo kakor sosedova bojazljivost. "Okrog prsta ga bom ovil," ga je prešinjalo vražje zadovoljstvo. "Ugoditi bo moral moji zadnji zahtevi. Do smrti bo moj suženj z vsem premoženjem."

Delal je previdno in zahrbtno. Bal se je sosedov, ki so še vedno pazili nanj. Nikjer ni imel prijatelja, v nobeno družbo ni zahajal. Zdelo se mu je, da ga nihče ne mara.

Preziranju in samotarstvu pa se je polagoma privadil. Prevzel ga je ponos, da je zakril zločin kot spreten hudodelec. Nihče mu ne more blizu, vsak se boji namigniti na storjeno dejanje. Rad bi koga izzval in spravil pred sodišče, da bi ponovno opravil svojo čast in poštenje.

Doslej se je ogibal ljudi, zdaj pa se jim je začel izzivalno nastavljati. Pa naj mu kdo kaj reče, bo že bridko občutil! Nikdo mu ni mogel videti v srce, kjer se je zvijala ostudna kača. Samo Tavželj je vedel vse, a je moral molčati.

Minka je strahoma opazila, da jo hudobnež zopet zalezuje. Večkrat jo je srečal ali došel, dočim je imela nekaj časa po Albinovi smrti mir pred njegovim nasilstvom. Kadar ga je zagledala, je vztrepetala; rajši je videla zver kakor njega, ki ji je napravil toliko bridkosti.

Najbolj se ga je bala, kadar je šla pozno iz cerkve. V samotnem gozdiču ni bilo žive duše, tukaj bi mu ne mogla uteči. Doma se mu lahko skrije in na vasi izogne, v gozdu pa jo lahko prisili, da bo morala govoriti.

Slutnje so se ji izpolnile. Nekoč jo je čakal prav na mestu, kjer jo je pred letom iznenadil v razgovoru z Albinom. Kakor plaha srna se je hotela skriti v goščavo, a Jernej ji je zastavil pot med grmovje.

"Kaj hočeš?" je naposled obstala, ker mu ni mogla uiti.

"Nič," ji je sladko odvrnil. "Dolgo že nisva govorila."

"Pusti me, midva sva se že o vsem domenila ..."

"Eh, ne bodi vendar taka! Soseda sva, kaj bi se črtila."

"Pojdi, Jernej. Dobro veš, kaj si storil ... Moja rana se še ni zacelila ..."

"Jaz ga nisem, Minka. Moja nedolžnost je jasno dokazana."

"Pred svetom, toda Bog te bo obsodil."

"Pazi, kaj mi očitaš. Ali boš dokazala?"

"Čemu me nadleguješ? Pa še nalašč si me počakal."

"Boli me, ker me sovražiš. Živiva v miru in prijateljstvu, kakor se spodobi sosedom. Kaj malega sem se morda res pregrešil, kar mi odpusti in pozabi."

"Pusti me! Zaradi mene ne boš trpel na onem svetu. Moli za Albina!"

"Minka, ne bodi vendar taka! Sprijazniva se, kar je bilo, je minulo ..."

Dekle je zaihtelo: "Albina ni več, v najlepši mladosti je moral umreti ..."

"Fantov je na izbiro," jo je skušal razvedriti. "Samica ne boš ostala ..."

"Nehaj!" ga je pogledala s studom, vedela je, kam namiguje.

"Za teto ne boš doma. Oče hira in peša, pri vas se bo kmalu spremenilo ..."

"Pusti me!" je odločno ponovila.

"Odpusti, ako sem te razžalil," se je potuhnil, dasi bi bil najrajši odločno nastopil. "Gozd res ni pripraven kraj za take pogovore, doma se bova pomenila ..."

"Nikar se mi več ne prikaži." — Mladenka si je oddahnila, ko se je Jernej naposled vendarle odstranil. Nič se ni poslovil, kar ji je dalo upanje, da jo bo pustil v miru, saj je lahko sprevidel, da ne bo ničesar opravil, žal ji je bilo, da mu jee sploh odgovarjala; tako bi mu bila očitno pokazala, kako ga prezira.

Zaradi srečanja z Jernejem je bila ves teden zamišljena in potrta. Tavželj je slutil, kaj se ji je primerilo, a ni je hotel vprašati, ker se je bal, da bi mu ne omenila Jerneja. Strah ga je bilo že njegovega imena, kaj šele, kadar se mu ni mogel izogniti.

Prav zaradi njega se je v nedeljo popoldne odpravil od doma. Mihec in Ančka sta odšla v cerkev k popoldanskemu opravilu, Minka se je kratkočasila s šivanjem v senci na vrtu.

Stresla se je po vsem telesu, ko je stopil izza ogla Jernej, tiho kakor lisica, kadar zalezuje perutnino. Ako bi ga bila zapazila prej, bi mu bila ubežala. Zdaj pa je primorana ostati.

Dolgo je premišljal, kako bi jo nagovoril. Naposled ji je rekel: "Tako grdo me gledaš, da bi kar pobegnil ..."

"Saj ti ne branim," mu je zabrusila.

"Zdaj pa nalašč ne grem," je rekel ter sedel v travo.

"Kakor hočeš."

"Sama si doma, zato sem prišel na pomenek ... Začniva tam, kjer sva zadnjič nehala ..."

"Kje? " je vprašala brez zanimanja.

"No, tam, ko sem ti rekel, da boš morala skrbeti za bodočnost. Tudi meni ne kaže drugo — mladost bo odcvetela ..."

"Pa me ne misliš snubiti za nevesto," se je bridko nasmehnila. "Vsaj s tem mi prizanesi ..."

"Prav zaradi tega sem vendar prišel ... Govoriva pametno besedo ..."

"Kaj boš z menoj, ubožico? Poglej tjakaj," mu je pokazala znamenje. "Tam je grob moje ljubezni."

Neprijetno je dirnila Jerneja ta odklonitev. Zakaj mu zopet omenja Albina? Prav zato, ker ga smatra za ubijalca. Po tej poti ne pride do njenega srca; najti bo moral bližnjico, ako hoče priti do smotra.

"Minka, Albina ni več," se je delal žalostnega. "Morala ga boš pozabiti ..."

"Nikoli, do zadnjega zdihljaja ne!"

"Žal mi je, kar se je zgodilo. Ne misli slabo o meni. Prišel sem te snubit, toda ker me odklanjaš, ti bom dokazal nedolžnost."

"Ti? " ga je pogledala zaničljivo.

"Jaz," ji je odvrnil. "Poglej mi v oči, ki se ne umaknejo nobenemu očitku."

Dekle je povesilo obraz. Ni ga hotelo pogledati, ker ni pričakovalo resnice, ampak laž in prevaro.

"Priznam, da z Albinom nisva bila posebna prijatelja. Semtertja sem mu tudi ponagajal — edino, s čimer sem se pregrešil. Sovražil ga pa nisem tako, kakor ga je sovražil nekdo drugi ..."

"K temu si ti mnogo pripomogel. Kadar je ponehalo sovraštvo, si ga znova zanetil."

"Kako besedico sem že včasih zinil za šalo, ne za resnico. Samo eden je kuhal peklensko jezo ..."

"Očetu je žal in se kesajo. Drugega pa nimajo na vesti ter jim tudi nihče ničesar ne podtika."

"Obžalujem, da moram molčati. Ako bi govoril, bi videla, kako si se motila ..."

"Kar govori, Jernej! Čemu samo namiguješ?"

"Povedal ti bom, kadar bova mož in žena ..."

"Da je moj oče ubil Albina ..."

"Tiho, da naju kdo ne čuje. Ubil ga sicer ni, toda z ubojem je v tesni zvezi ..."

Dekletu so odrevenele roke, spustila je šivanje in nepremično obsedela.

"Nikar se ne boj," jo je zgovorno tolažil. "O tem ne ve še živa duša. Midva ne bova izdala očeta, saj se kesa in se bo spokoril. Zato ne zavračaj moje ljubezni; ako ga ljubiš, bodi moja žena ..."

"O Bog!" ji je krvavela duša. "Zakaj mi ne prizaneseš?"

"Dejanje je bilo skrivoma zasnovano. Jaz sem edina priča ..."

"Lažeš!" je ihtela. "Ko sem slišala krik, je bil oče doma, pa tudi prej ni šel iz hiše ..."

"Moja trditev je podprta z dokazi ... Lahko prisežem ..."

"Potem ga boš ovadil?" je trepetala. "Kakšna sramota za našo hišo!"

"Molčal bom, ako mi daš srce, ako se združiva pred oltarjem ... Samo s tem pogojem."

"Izkušnjavec!"

"Kakor hočeš, nič te ne silim. Teden dni imaš odloga. Ako mi ugodiš, ostaneva prijatelja, sicer bom trd in neizprosen. Do tedaj pa molčim — skrivnost Albinove smrti je zaprta v mojih prsih."

Minka ni mogla ustati, tako je bila izmučena, ko je ostala sama na vrtu. Plašno je gledala za njim, ki ji je vsekal v dušo novo rano. Najbrž jo je samo izkušal, da bi privolila v zakon, in to jo je nekoliko tolažilo. Poznala pa je njegovo zlobnost, kar jo je zopet zabolelo. Oče ji bo morda povedal resnico, a če je kriv, mu ne bo mogla pomagati. Zadeti bo morala križ ter ga nesti na Kalvarijo, da reši očeta in čast domače hiše.

Mihcu in Ančki se tega ni upala razodeti. Ni ju hotela begati in žalostiti, morda po nepotrebnem, ako jo je zlobnež samo postrašil. Sicer pa bo molčala in trpela sama kot žrtev za druge. Sklenila bo zakon proti svoji volji — iz ljubezni in usmiljenja do očeta. Olajšala mu bo pokoro za greh, ki je zatrl njeno mlado ljubezen.

Tavželj se je vrnil domov kmalu po Jernejevem odhodu. Čim ga je Minka zagledala, je zajokala. Povesil je glavo k tlom, hčerine solze so ga pekle in bolele. Slutil je, kaj se je pripetilo. Vrgla se mu je okrog vratu in dejala: "Oče, ali je res? Recite, da ste nedolžni ..."

"Nisem kriv," je spravil mukoma iz grla.

"Jernej je bil tukaj. Pravi, da ste v zvezi z ubijalcem ..."

"Nisem," je počasi zanikal. "O, nesrečno sovraštvo!"

"Oče, kakšen greh! Nikdar ne bo dovolj pokore ..."

"Samo, da bi drugi ne trpeli zaradi mene. Nedolžnim naj bo prizaneseno."

"Podpirala vas bom, da ne omagate pod bremenom. Ovadil vas bo, ako ne privolim v zakon. Kaj mi je storiti?"

Ta trenutek je bil Tavžlju najtežji v življenju. Zavedel se je vseh krivic, katere je storil hčeri, ko jo je preganjal zaradi pokojnega Albina. In zdaj jo mora dati malopridnežu kot žrtev za svojo zmotno preteklost. Ali ni podoben pastirju, ki vrže volku pohlevno ovčico, da uide sam preteči nevarnosti? Kolika odgovornost!

Smilil se ji je ubogi starec, ki je spoznal svoje zmote ter jih hoče poravnati. Zato se je po Albinovi smrti nenadoma izpremenil. Prej je razgrajal in zmerjal okoli sebe, zdaj pa molči, kakor da ga ni na Cvetežu.

"Oče, kaj naj storim?" je ponovila. "Samo vas bom poslušala."

"Vzemi ga, ako moreš," je odgovoril, ker je vedel, da ji ne sme braniti. Strašila ga je Jernejeva hudobnost; ne more mu dopovedati, da je nedolžen. Podtika mu grozen zločin ter se sklicuje na njegovo obljubo.

"O Bog, naj gre ta kelih od mene!" je sklenila roke proti nebu. "Oče, samo zaradi vas, da, ne bo sramote ... Ne smejo nas poznati, da smo ubijalčevi otroci ..."

Tavželj je molčal, ker ni smel govoriti. Ako bi ji bil povedal resnico, bi jo bil sicer oprostil mučnega zakonskega jarma, zameril pa bi se bil Jerneju, ki mu je pretil z ovadbo. Proti njemu ni smel nastopiti, Minka pa je že prostovoljno zadela križ na svoje šibke rame.

Mihec in Ančka sta veselo žgolela okrog doma. Sestra jima je skoro zavidala in na tihem ju je blagrovala. Nista pa opazila njene nove žalosti, zakaj odkar so ji pokopali ženina, še ni bila vesela. Nikjer ni bilo leka za njeno bolečino.

Sosedje niso vedeli drugega, kakor da se je pri Tavžlju naselil mir po dolgem sovraštvu. Ponehala je očetova strogost, nič več se Tavželj ni prepiral. S sosedi je začel prijazno občevati, nikomur ni rekel žal besede. Njegovo izpremembo so razlagali na vse načine. Nekateri so vedeli, da ga je pretresla Albinova smrt, drugi pa so skrivoma namigavali na zločinsko dejanje.

Minko so sočutno pomilovali. Hvalili so njeno zvestobo; prva obletnica nezgode je že minila, pa ga še ni pozabila, še bolj se jim je zdela otožna, večkrat so jo videli jokati.

Tisto nedeljo popoldne je natrgala najlepših cvetlic ter jih povila v šopek. O mraku je pohitela k znamenju, pred katerim je zaupno pokleknila. Zatekla se je k Tolažnici žalostnih ter ji odkrila svojo bolečino. "Primorana sem zaradi očeta in zaradi dobrega imena naše hiše," je govorila med molitvijo. "Dala mu bom prazno srce, nikoli ga ne bom ljubila. Vem, da bom nesrečna, toda naj se zgodi tvoja volja."

Po končani molitvi je položila šopek v znamenje, na grob svoje prve ljubezni.

VII.

Hostarjeva hiša je stala zunaj na spodnjem koncu Cveteža. Kmetija ni bila posebno velika, a imela je pred drugimi prednost, da ni bila raztresena. Okrog hiše je bil velik sadni vrt, ki je mejil na travnik; ta se je držal polja, segajočega do kamenite senožeti. Po hribu, katerega se je dotikala, se je polagoma vzpenjal gozd, obraščen z mladim drevjem.

Kmetija je bila precej zadolžena. Prišlo bi bilo do gospodarskega poloma, da ni tega preprečila Tavžljeva Minka z veliko doto. Tako so poravnali dolgove in še denar je ostal na posojilu. Jernej pa se je prišteval med trdne gospodarje, rad se je pobahal s premoženjem.

Minka je živela v novem stanju kakor cvetka med trnjem. Najrajši je bila sama, da je premišljevala svojo grenko usodo. Ni se mogla privaditi novemu domu; njene misli so uhajale nazaj v preteklost — na grob ljubezni. Brinjar ob palici, hruška ob domačem hlevu, kapelica ob poti, vse jo je živo spominjalo srečne mladosti. Kdo je zakrivil, da se je vse tako nesrečno zasukalo?

Jernej si je prizadeval, da bi vse to čimprej pozabila. Hlinil se ji je in dobrikal, kazal se ji je najboljšega človeka. Minka pa je ostala molčeča, le semtertja mu je odrinila kako besedo. Zavest, da je žena ubijalčeva, jo je ubijala in morila. S strahm je čakala posledic groznega dejanja.

Mož se je ogibal vseh pogovorov, ki bi ga spomnili na dogodek. Kadar ga je prosila, naj ji dokaže očetovo krivdo, se je umaknil in odšel na delo. K Tavžlju nista hodila skupaj in vpričo nje nista ne oče ne mož nikoli o tem govorila. Na obisku se Jernej ni nikdar dolgo zamudil, vselej se je naglo povrnil.

Tavželj je trepetal že od daleč, kadar ga je zagledal. Vedel je, da mu bo zopet grozil ter ga izžemal. Vselej ga je moral založiti z denarjem, ker mu je pretil z ovadbo. Tako je Jernej poleg dote izsilil od Tavžlja vsako leto skoro polovico njegovih dohodkov. Minka ni o tem ničesar vedela, ker ji ni smel povedati. Mihec se je čudil, kam gre denar, a ni dobil pojasnila.

Česar si ni upal Hostar povedati ženi z besedo, ji je razodeval v nemirnem spanju. V sanjah je stokal, vendar njegove besede niso bile toliko jasne, da bi ga bila mogla razumeti. Kadar je izgovoril ime Albin, jo je izpreletela groza. Ko ga je zbudila, ji je utajil, ali pa sploh res ni vedel, kaj se mu je sanjalo. Znoj, ki mu je vsako noč oblival glavo, je pričal, da trpi grozne muke.

Nekoč ga je nenavadno trdo prijela, naj ji pove, kar ji je bil obljubil pred poroko. Ker pa ostre besede niso izdale, je začela ljubeznivo. Zatajila je vse svoje občutke, vso svojo žalost in nevoljo.

"Nikar me ne spominjaj," jo je trpko zavrnil.

"Nisem radovedna, marveč nemirna," mu je utemeljila poizvedovanje. "Mož ne sme ničesar prikrivati ženi, ako jo resnično ljubi."

"Tako, kakor ti," ji je oponesel. "Reci, da me ljubiš, ako moreš ..."

Minka je molčala. Ni mu hotela niti povedati resnice, niti lagati. Tako mu je pokazala vse občutke takšne, kakršni so bili.

"Vem, da si me vzela zaradi ovadbe," ji je zasmehljivo oponesel. "Kakor ščit stojiš med očetom in med mano ..."

"Ali je kriv?" ga je vprašala. "Govori, v kaki zvezi je z ubojem."

"Misliš, da vem?" se ji je posmehnil.

"Čemu mu potem groziš? Poglej, tudi mene si onesrečil."

"Nekaj bo morda že res. Toda bolje je, da ne veš, zato ti prizanašam ..."

"Jaz pa hočem, da mi poveš," je odločno zahtevala.

"Minka, prizanesi! Nikar o tem ne govoriva!"

Pogledal jo bolestno in proseče kakor še nikoli, odkar sta bila poročena.

"Ne odneham," je ostala brez sočutja.

"Zdaj še ne, morda pozneje."

"Takoj, ali pa ..."

"No, kaj? S silo ne boš ničesar opravila."

"Že vem, kaj bom ukrenila."

Zakonca sta utihnila. Mimo hiše je prilezel ob palici Marinček, ki je bil vzlic svoji starosti vedno dobre volje. Odkašljal se je in sedel na klopico med Minko in Jerneja.

"Dobra letina bo, vse lepo kaže," je začel kramljati. "Sadja že ni bilo davno toliko, kolikor ga bo letos, ako ne pride kakšna nezgoda."

Minka mu je prikimala, dočim je ostal Jernej tih in zamišljen. Notranje trpljenje se mu je poznalo na obrazu.

"Ampak vreme se bo izpremenilo," je nadaljeval zgovorni starček. "Trgati me je začelo po nogah in po vsem životu. Oh, saj pravim, ta nadležna starost."

"Očka, koliko let imate?" ga je vprašala.

"Dve manj ko osemdeset. — Tvoj oče je pa dve leti mlajši od mene."

"Potemtakem ste najstarejši na Cvetežu?"

"Nak, tisto pa ne. Vogrin bo dopolnil ob Božiču osemdeseto leto. Zdrav kraj je na Cvetežu ..."

"Očka, mi ne bom o učakali tolike starosti."

"Zakaj ne, ako vaju ne bo kaj posebnega doletelo. Poglejte Brinjarjevega Albina! Kakšen hrust je bil, pa je že eno leto v Krtovi deželi."

Minka je pritajeno vzdihnila. Jernej pa je potegnil klobuk na oči in je odšel proč z rokama v žepu. Vselej, kadar je kdo omenil Albina, ga je skrivoma zabolelo.

"Zima bo marsikoga spravila," je omenil po njegovem odhodu. "Kar nas je starejših bomo dozoreli. Jaz, Tavželj, Brinjar smo kar zapisani med mrliče."

"Za očeta se bojim," se je Hostarici užalilo.

"Letos ne bo brez mrliča na Cvetežu," je začel prerokovati. "Vsi znaki kažejo: sove skovikajo, psi tulijo, pa spomini se oglašajo. Vse to rado koga spravi in nič dobrega ne pomeni"

"Kdo ve, kaj bomo še doživeli. Gotovo kaj slabega, dobro se nas izogiblje."

"Saj ti ni sile, kaj se boš pritoževala. Ali nisi srečna v novem stanu? Ničesar ti ne primanjkuje."

"Sreča je še daleč," ga je zavrnila.

"Kaj pa Jernej, ali je bolan? Tako nekam medlo se obnaša."

Hostarica je skomignila z rameni. Tudi sama je že opazila, da je nekaj dni popolnoma drugačen. Podnevi gleda v tla in zmerom nekaj premišljuje, ponoči pa ga mučijo nemirne sanje. Vendar ni mislila, da so že tudi drugi ugotovili njegovo bolezen.

Zopet sta morala utihniti, zakaj Jernej se je vrnil z naglimi koraki. Ogrnil je jopič ter se odpravil z doma. Kam se je namenil, se ga vpričo Mazinčka ni upala vprašati. Slutila je, da jo je zopet mahnil k očetu, kamor se navadno podaja v večernih urah.

Minka jo je pogodila, Jernej se je spomnil, da je Tavželj prodal vola ter ga je hotel zopet prikrajšati za nekaj stotakov. Spotoma je ugibal, kako bi ga zopet ostrašil. Starec se je že naveličal izsiljevanja ter se mu je vedno bolj upiral.

Ko ga je zagledal, je sklenil, da ga bo robato odpravil, četudi se mu zameri. Odločno mu bo povedal, da ga ne bo nič več izkoriščal. Premagal je svojo boječnost, saj nima ničesar drugega na vesti kakor to, da ga je prosil, naj razdre ženitovanje. Pa še tega se kesa ter se je pripravljen pokoriti.

Hostar si je izmislil novo zvijačo. Ta večer ni zahteval darila, marveč posojilo. "Samo 500 dinarjev, manj ne vzamem. Drugo leto vam bom vrnil, ne bo me treba opominjati."

Zvijačno prošnjo mu je Tavželj resno odklonil. Kar sem ti dal, sem ti podaril. Ničesar ti ne posodim."

Jernej ga je nekaj časa privijal z lepo besedo, naposled pa mu je začel pretiti, kakor ponavadi: "Ali ste že pozabili, kaj imate na vesti?" ga je spomnil. "Hočete li, naj pride v javnost? Bojte se škode in sramote!"

"Kdo, jaz ali ti?" ga je zavrnil.

"Tako ne govorite z menoj!" mu je zapretil.

"Kdo je ubijalec?"

"Vi, ker ste me naprosili. — Rekli ste mi: Stori, kar hočeš, samo da ga uničiš."

"Lažeš, tako nisem nikdar govoril."

"Zapeljali ste da bi me poučili, Vi ste starejši od mene."

"Kdaj sem te prosil, da mi prinašaj marnje?"

'Hvaležni ste mi bili za vsako poročilo."

"Ali sem jaz ponoči zalezoval Albina?"

"Zgodilo se je po vašem naročilu."

"Ti si ga usmrtil! S kolom si ga udaril ..."

"Željo sem vam izpolnil."

"Lažnik! Najgrša duša!"

"Takrat sem vam bil prijatelj."

Tako sta se prerekala ter si očitala, kdo je kriv uboja. Hostar je pretiraval zaradi denarja, a Tavželj se mu je upiral. Končno mu je pokazal vrata ter mu velel, naj se nikoli več ne prikaže.

"Prav do orožnikov grem ga je postrašil pred odhodom. "Nocoj ne boste več spali doma, ampak v zaporu."

"Pojdi!" ga je sunil skozi vrata.

Tavželj se je začudil samemu sebi, odkod je dobil toliko moči da se mu je ustavil. Vendar ga je skrbelo, ali ga bo res ovadil. Skrivoma je lezel za njim, da bi videl, kam bo zavil na razpotju.

Hostarico je tisti večer nekaj siloma gnalo od doma. Šla je za možem proti Tavžlju, kjer se pa ni upala pokazati. Skrila se je za hlev in čakala, kdaj bo nehal prepir med njim in očetom. Čulo se je le prerekanje skozi zaprta okna pa se ni ničesar razumelo.

Tiho kot je prišla, se je čez nekaj časa zopet vrnila. Z neko čudno grozo je stopala mimo znamenja, sama ni vedela, kaj to pomeni, čemu jo je strah Albina, saj se še nista nehala ljubiti. Zakaj ji je po vseh udih tako skrivnostno zašumelo?

Namenila se je domov, ko jo je ustavil Križman, ki jo je srečal nekaj korakov od kapelice. "Odkod pa ti tako pozno?" jo je nagovoril.

"Doma sem bila pri očetu," mu je prikrila resnico. "Pa sem se nekoliko zamudila."

"Kaj pa Jernej?" je bil radoveden. "Nekam zbegan je in prepaden. Kar molče hodi mimo mene."

Minka mu ni odgovorila. Videla je, kako se nekdo potihoma plazi proti znamenju. Spoznala je Jerneja; sosed je bil obrnjen v drugo stran, zato ga ni opazil.

"Molil bo," si je mislila, ko je stopil na stopnico. "Hudo mu je, vest ga peče ..."

"Nič mu nisem storil," se je opravičil. "Morda pa veš, kaj ima do mene."

Namignila mu je, naj molči ter ga pritegnila k sebi za drevo, rastoče ob poti. Plaho mu je pokazala k znamenju, ki se je belilo pred njima v večernem mraku.

"Poglej! Ali vidiš?" mu je šepetala.

"Koga? Kje? " je gledal okoli sebe.

"Pri znamenju nekdo kleči. Pst! Poslušaj!"

Sosed je opazil pred znamenjem človeka z upognjenim hrbtom in slišal pritajeno vzdihovanje. "Mazinček je," si je domislil. "Prav on tako glasno moli."

"Mazinček je doma," mu je odvrnila. "Nekdo drug mora biti."

Kdo naj bi bil?" je premišljal in poslušal bolestno stokanje. Minka je, nedaleč od znamenja, zapazila drugo senco, ki se je prav počasi premikala. Kdo je bil, se zaradi teme že ni dalo več razločiti. Po mehki vozni poti se niso slišale stopinje, ob znamenju pa je bilo posuto z drobnim kamenjem. Možaka ob kapelici je hreščanje opozorilo, da je nekdo v bližini.

"Kdo me zalezuje?" je siknil večerno tišino.

"Jernej je," ga je Križman spoznal po glasu.

"Tiho, da naju ne zapazi," ga je Minka opozorila.

Zalezovalec je počenil k plotu na drugo stran poti, čim se je Hostar oglasil. Najbrž ni mislil, da ga bo tukaj našel, zato se mu je hotel prikriti. Križman in Minka sta nestrpno pričakovala, kako se bo nadaljevalo.

"Kdo je? " je ponovil nemirno Hostar.

"Ali si ti, Jernej?" se mu ni mogel Tavželj več prikrivati.

"Čemu lazite za mano?" Hostarjev glas je bil zmeden, tako ne more govoriti človek pri popolnem in zdravem razumu.

"Domov pojdi, Jernej," se je zasmilil starcu. "Ali hočeš, da te pospremim?"

"Vi? " je planil pokonci. — "Prej ste me pa podili ..."

"Pojdi, Jernej! Vedi, da ti želim le dobro."

"Pojdem, a prej vam bom pokazal. Poglejte, tukaj sem ga — tukaj na tem mestu ..."

"Priznal je," je presunilo Minko. "Več se ni mogel premagovati."

"Zmešalo se mu je," je dahnil Križman. "Zdelo se mi je, kako se bo končalo."

"Semkaj stopite," je zahteval Hostar od očeta. "Semkaj in poljubite ta kamen."

Tavželj je vstal, a se ni gani z mesta. "Jernej, bodi pameten," ga je hotel zlepa pomiriti.

"Semkaj, pravim! Tu je ležal Albin ... Pokleknite!"

Starec bi mu bil ustregel, a se je bal posledic. Tudi Minko je skrbelo. Že je stopila izza debla, da bi pomagala očetu, a Križman ji je zabranil, češ, da bo že sam potrebno ukrenil. Jerneja se ne boji, z lahkoto ga bo ukrotil.

Minka pa vzlic temu ni bila mirna v svojem skrivališču. Na skrivaj je lezla za sosedom proti znamenju, kamor je prispela v hipu, ko se je Jernej pognal izpred oltarčka proti trepetajočemu očetu. Na stopnici pa mu je spodletelo; padel je tako nerodno, da je priletel z glavo na kameniti rob. Obležal je nepremično.

Nastala je mučna tišina. Izprva se ni nihče upal k ponesrečencu; mislili so, da se je potuhnil z namenom, da bo privabil k sebi očeta. Ko pa se le ni ganil, se je ojunačil Križman in se bojazljivo pripognil. Ker ni čul dihanja, mu je privzdignil glavo, ki je — čim jo je izpustil — spet omahnila na zemljo. Okoli usten so se mu nabirale pene.

"Pomagajte! Luč! Umira!" se je prestrašil.

Iz bližnje hiše je prisopel gospodar s prižgano lučjo ter jo postavil poleg Jerneja. Minka se je sklonila čezenj ter mu s tresočo roko prekrižala hladno čelo. "Brž po duhovnika!" je trepetala za njegovo dušo. "Vsaj poslednje olje naj bi mu podelili."

"Prepozno," je odkimal Križman. "Pravkar je izdihnil ..."

Pokleknili so k znamenju in molili za mir njegovi duši. Minka je klečala ob mrliču in bridko ihtela. "Jernej, vse ti odpuščam," je govorila. "Samo da boš ti deležen odpuščanja. Oh, ko bi se bil vsaj izpovedal!"

"Saj je glasno priznal," jo je tolažil Križman. "Pri Bogu je milost in odpuščanje."

Vaščani so begali nemirno po vasi in pripovedovali drug drugemu, kaj se je zgodilo. "Pa ob znamenju! Ali ni čudno?" so se plašili. "Prej Albin, zdaj pa ubijalec ... Pravica se je maščevala."

Križman je bil Tavžlju pravi angel varuh. Ako bi ne bilo njega, bi mu bili zopet podtikali morilno dejanje. Hčeri bi ne bili verjeli, on pa je popolnoma dokazal njegovo nedolžnost.

Zopet je šinila s Cveteža novica, katero so raznesli časopisi daleč po svetu. Celo iz daljnih krajev so prihajali ljudje v prijazno hribsko vasico k znamenju, kjer sta sklenila življenje ubijalec in njegova žrtev.

VIII.

Kakor nastopi po viharjih in nevihtah jasno vreme in posije solnce, tako se je tudi na Cvetežu začelo po nesrečnih dogodkih mirno življenje. Nekdaj sovražnega in prepirljivega Tavžlja ni bilo več. Na njegovem mestu je živel spokornik, ki je slekel svojo staro obleko ter obekel novo — spokorno oblačilo. Popravil je slednjo krivico, preden je legel k večnemu počitku.

Z Brinjarjem sta se na starost popolnoma sprijaznila. Delati nista mogla več, zato sta se pogostoma shajala ob znamemenju, kjer sta presedela solnčne poletne dneve. Tu sta prijateljsko kramljala; kar sta nekdaj zamudila, to sta skušala nadomestiti.

Brinjarja je najbolj bolelo, ker ni imel naslednika. "Ti imaš fanta," je tožil sosedu. "Moje ime pa pojde z mano od hiše." — Vselej, kadar se je spomnil Albina, je ponovil:

"Šmartenski šomašter to je govoro:
kdo bo v toi žalost i mene potrošto?"

Tavžlja so pekle sosedove solze, a ni mu jih mogel ohladiti. "Kaj, ko bi mu ponudil sina?" si je nekoč domisilil. "Naj pa Ančka doma ostane, saj gre tako nerada od hiše."

Svoj sklep je razodel sosedu, ki ga je sprejel v vidnim zadovoljstvom. "Mihec pa, Mihec," se je strinjal s ponudbo. "Kdaj sem že to mislil, pa te nisem hotel vprašati. Težke skrbi si me rešil. Prav Mihca sem si želel, ves je podoben Albinu."

"Treba ga bo pripraviti ..." je omenil Tavželj. "Ti pa Cilko nagovori ..."

Prav po mladeniško sta se zasukala in odšla proti domu. Obema je bilo mehko pri srcu, kjer so jima še vedno tleli stari spomini. Sovraštvo, uboj, sprava, prijateljstvo in naposled ženitev, ki spaja dve življenji v eno. Grenka jima je bila samo misel na minljivost — nekdaj sta otroke zibala in pestovala, a zdaj jih bosta ženila ...

Mihca ni prav nič osupnilo očetovo nagovarjanje. Za Cilko je bil pripravljen iti kamorkoli, ne pa ostati ob domačem pragu. Že več časa sta se rada videla sta se srečala in dohitela. Samo spomin na minule dogodkej ima je branil, da ni vzklila iz prijateljstva topla ljubezen.

Ženitovanje so odložili na predpust, ker med poletjem ni časa za zabavo. Tedaj pa so se oglasile harmonike; Kotarjev Janko je zagodel tisto svojo: "Kurentna" in "Od ogla z njo ..." Tako so imenovali njegove proizvode. Fantje so prodajali nevesto in dekleta ženina, na ženitovanje pa so prinesli "kamelo" in pogačo.

Za prijetnim zimskim oddihom je nastopilo resno delo. Z vso vnemo se je Mihec posvetil gospodarstvu. Brinjar ga ni mogel dovolj prehvaliti. "Saj ni Mihec, ampak Albin," se je pobahal, kadar je komu izrazil svoje zadovoljstvo.

Tudi Tavželj je srečno omožil Ančko in dobil pridnega zeta. Z Brinjarjem se nista več tako shajala ob znamenju, ker sta imela doma novo opravilo. Zibala sta vnuka — Brinjar Albinčka in Tavželj Mihca — kar ju je v pozni starosti zopet pomladilo.

Minka ni bila deležna take zakonske sreče ter si jo tudi ni želela. Večkrat si je mislila: "Bolje je, da sem ostala sama, kot da bi morala reči svojemu otroku: tvoj oče je bil ubijalec."

Tudi omožiti se ni več hotela. Posestvo je dala v najem ter živela od najemnine. Rada je obiskovala brata in sestro ter se zabavala z otroki, katerim je bila ljubezniva teta. Tukaj se je še nekoliko razvedrila; sicer pa so bile njene misli stalno ob znamenju kakor spomenik ob grobu ljubezni.