Grič
← Mana | Grič Morje Tomaž Šalamun |
Ovce → |
|
Grič ni dovolj izproban šado,
ker kolporterja piči kača. Kako se je zgodilo?
Tako. Šel sem, da bi prodal par izvodov,
in jasno kričal. Včasih šepam, ampak
samo, če so stare zenske. Bil sem
Primoževa generacija, sošolec, veselje
imam z otopelostjo. Z liftom grem, potem pa
gor pa dol po nadstropju. Bele ljudi
srečam. Smrt zalepi časopis. Se muckaš?
Si dobro spala? Si gledala kakšen
kino? Si že odvrgla brisačo? Mihi tibi
voluta. V pesek gre več plemen. Ne
moreš imeti škur in žaluzij. Imaš jih
lahko, ampak na različnih oknih. Ampak
potem bi moral imeti tudi morja in
sever in jug vrtljiva, v belih kotih,
v belih sedlih. Vse se razpleta. Vse sledi.
V Bogu je spet brizg in sok. Žar je v
plesni. Jukstapozicije čudezev so kot
nitke, viseče iz belega neba in poškrebljane.
Dlake, ko se kozmos poti? Debela prasica,
ki odpre svojo kožo šele, ko umiramo?
Eni hlipajo v gubah. Eni vse vejo in bi
začeli kaditi. Eni se mehko pogovarjajo,
vidijo, lahko drsijo tja in nazaj.
Malo povejo, ampak diši po prhkem snegu.
Lepo je. Da se ti zmeša slastna kost.
Ti paše, da z mano nimaš načrta? Jaz se
tebi ne bom niti poznal, ti se pa meni
boš. Ljubica bela, pridkana. Glej,
kako se vzpenjam. Mogoče prihajaš
kot bakla, z belim zidom, z dvema
zubljema. Mogoče so ti galebi
posrali kapo. Buča si, sneg v jabolku,
zvonček, ki se je zmotil, ker si prišla po
soseda, NKVD. Hočeš, da ga opozorim
z metlo? Hočeš, da ga položim
z roko na pločnik? Puh v mojih zobeh.
Daj mi obe srajci. Tisto, ki poka in
tli, in tisto, ki se topi v ustih.
Daj, da po štirih splezam v kot, se
odbijemm in ne omahnem. Daj, da se po
štirih zaletim in se tik pred zidom
obrnem na hrbet. Ne zrušim. Ne
prevalim, ampak odbijem s pol salte.